Priloga 296. štv. "Edinosti" "Slovenka" Glasilo slovenskega ženstva. Izhaja v Trstu kakor priloga "Edinosti" vsako drugo soboto. Naročnina znaša za vse leto 3 gld. ; za naročnike »Edinosti« pa 2 gld. ; posamezne številke se dobivajo v Trstu v tobakarni g. Lavrenčiča na trgu della Caserma po 12 kr.— Rokopisi naj se po- šiljajo uredništvu »Slovenke«, naročnina pa upravništvu »Edi- nosti«, ul. Molino piccolo št. 3. Vsebina 26. zvezka: Vele Rože — pesem. — Etbin Kristan : Za pogum. — Kristina : S})()mini — pesem. — Hoic : Rusija. — Zorana: Slvalil se val, pre5el je sen... — peftem. Ivanka: O Božiču. — Zagorska: Z;i- obljul)a. — Ivanka? Iz življenja. — Književnost in umetnost. — Razno. — Doma. — SLOVENKA GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA Zvezek 2(J. Y Trstu, 31. decembra 1899. Letnik 111. Prerok. (L e r m o n t o v.) Odkar me večni je Gospod s preroškim navdehnil vseznanjem, v očeh človeštva vse povsod le zlobo in zavidnost žanjem. Povzdignil glasno uk sem svoj za čisto pravo in ljubezen : na mene sleharn bližnjik moj je kamenje krepelil jezen. Pepela sul na glavo sem, iz mest vihral jaz, nič izgnani, izbral za dom puščavo sem, živim, ko ptič ob božji hrani. Hraneč Predvečnega zakon tu zem.ska stvar se mi udaje, posluša zvezd me milijon veselo z žarki se igraje. Le kadar jadrno vihram med množico po šumneni mesti, vele otrokom starci tam s posmehom, polnim samosvesti : Poglejte, to je vzgled za vas! Prevzetnik ni se bogal z nami. Uveril rad bi norec nas, da Bog mu v prsih govor drami! Poglej ga, deca, le poglej, kako je bled, potrt, otožen, poglej, kako je nag, ubožen, in vse prezira ga.odslej! — Anton Medved. Greh z grehom. Ka, vo svinčena je na sveti razuma jasna ta zavest, da drugi morajo trpeti, ko svojo ti hladiš bolest ! Mar človek se pogreza v greh, kadar tolaži se sam sabe ? O marsikdo v nesrečnih dneh zako])lje z grehom greh v pozabo ! Anton Medved. 594 Kriiov: Sovraštvo. Sovraštvo. Božična povest. Ruski spisal Viktor Kriiov. Poslovenil Vetušekov. I. V gubernskem mestn K. je sedel na sveti večer leta i8** doktor Radulin sam v soji sobi. Stara Darja, nekaj sred- njega med sobarico in ekonomko, kakor je to navadno pri samcih, mu je prinesla kupico čaja. Doktor se ni maral ganiti iz svojega kabineta, ljubilo mu se ni iti na čaj v obednico, kjer je bila čisto in snažno pokrita miza ter je kipel samovar. Zaukazal je pri- nesti čaj v sobico, česar Darja ni videla rada, kajti to je zmiraj po- menilo, da je doktor slabe volje ali bolehen. »Čemu sedite doma!« je govorila Darja, da bi razvedrila go- spoda. »Tam-le nasproti pri Aharovih so že prižgali božično drevo., saj je praznik... šli bi kam«. Doktor je molčal. »Naša kramarica je tudi naredila božično drevo«, je nadaljevala Darja: »za svojega umazanega Senjka ... in kaj smeha je bilo danes na dvorišču : šli sta obe sestri Senjku igračo kupovat — mati in sestra njena — pa se nista poprej zmenili. Kupili sta obe medveda... pa povsem enaka kakor eden tako drugi in zato sta se skregali... Ena kriči : »ti si mi to storila nalašč ! Čemu sta Senjku dva me- dveda ?.. Ti si mi vedno za jezo, — prošlo nedeljo si pogačo za- smodila...« A druga jej očita: raje mi ti povej, zakaj si pri likal- niku ročko zlomila? kako sedaj likati brez ročke?..« In kako sta se prepirali... sveta Pomagalka ! vse stare grehe sta spravili na dan. Mož ju je s silo pomiril, obe je v izbo zavlekel. Potem je pa teta hitela zamenjat medveda s punčiko. »Spravi se«, je rekel Darji doktor. >• Zares šli bi... « »Spravi se«. Darja ni vedela, kaj bi storila in je šla, prepričana, da je pri- govarjanje brezuspešno. Doktor je okušal ono dolgočasno, težečo osamelost, ki ga je od časa do časa samovoljno napadala. Hotel ni nikogar videti. V jutro je pohodil nekoliko hiš, videl vse to božično tekanje : naglo pripravljanje, vznemirljive skrbi, vesela pričakovanja, krik in smeh otrok ; no vse te praznične, domače radosti so ga samo dražile v minutah togovanja. In kakor nalašč je še vreme odgovar- jalo njegovemu mračnemu položaju. Zunaj je metlo, sneženi kosmiči so zalepljali okna, veter je bril. Radulin je poluležal na mehki oto- mani, topo gledajoč pred se na steno, kjer so visele nekake oljnate Krilov : Sovraštvo. 595 slike. Njemu se ni hotelo ni citati, ni pisati, celo misliti ne, — ho- telo se mu je izg-initi, ne eksistirati tako dolgo, dokler živci spet ne pridejo v normalno stanje in vrtinec življenja ne pogoltne težkih mislij. Bal se je teh mislij kakor bolestnega paroksizma, dasi je čutil, da se iste približujejo, ter jih je skušal razgnati na vse možne načine. Zaspal bi sladko ! Toda ali je mar možno zaspati, kadar nisi truden ? »Kako je to čudno«, je premišljeval, »da najlepši čut človekov, ljubezen — tako često provzroči razpor in gorje. Na primer ti dve branjevki, o kojih je pravila Darja: oni živita v prijaznosti, ljubita druga drugo, in obe goreče ljubita petletnega umazanega Senjka, — vsaj Ijubezeia ju je primorala tekati po trgu ter kupiti ista ne- srečna medveda, radi kojih je nastal prepir ... Z ljubavjo se je pri- čelo, a končalo se s kregom, ravsom ter kavsom . . . Čemu to ?.. . Zato, ker se je ljubavi pridružil egoizem . . . Senjko se mora moje igrače nad vse veseliti, moja igrača mora biti lepša od drugih . . . jaz sem prvi, a potem šele ostali . . . Egoizem! . . . egoizem ! . . . egoizem ! ... « In hipoma, kakor črni oblak, se je brzo privali! zopet tisti strašni spomin o najžalostnejšem in najlepšem trenutku njegovega živ- ljenja, o tistem dogodku, ki je izpodjedel njegov značaj, njegovo stremljenje, njegov poklic, njegovo karjero, vso njegovo eksistenco... Čeravno se je zelo premagoval, zlobna slika minulosti je vsekakor stopila predenj, zastrupljajoč mo betvico sreče, katero je drobtinoma pobiral v sreči tujih ljudij. II. Povest njegova je bila prosta, pa tudi strašanska v svoji pri- prostosti. On je bil ubog ter živel pri nekem stricu, kateri se je brigal bolj zato, je-li dobro očiščena cev njegove lule, nego za ne- čakovo vzgojo. Deček je bil priden. Kadar je sijajno končal gimna- zijo, je stric sklenil poslati ga v Moskvo na vseučilišče, na medi- cinski oddelek, zato ker je to nasvetoval mestni vojaški zdravnik ... ko sta igrala vint, in med tem. ko je delil karte. Dijaško življenje, kakor je večinoma za dijake, je bilo za Radulina čas svetlih nad, smelih smotrov, zaupanja v sebe. Udeleževal se je vseh shodov, vsa- kega razgrajanja razposajene mladeži, ali vrhu obče tovaršije se je pojavilo v njem nekaj bolj osredotočenega, osebno njega se tičočega — namreč čustvo gorečega prijateljstva. Radulin se je bil slučajno sešel z dijakom juristom Andrejevim. V njiju življenju, potrebščinah, nazorih, ciljih je bilo mnogo občega; ona sta se brž tako tesno spo- prijateljila, da so se jima rogali celo tovariši. Radulin in Andrejev 59() Kriiov Sovraštvo. Sta Stanovala v jedni sobi, delila med sabo sleharno kopejko. Bila ¦Sta vedno skupaj, razume se, samo za časa lekcij ne. V debatah s to- variši nista le branila, no nekam spopolnjevala drug druzeo'a. Kar je prirodoslovce imel za posamezne fakte opazovanja, to je za jurista postalo splošen izvod; kar je jurist stavil kot načelo, potrdil je pri- rodoslovce s fakti. Tako sta se skupno šolala, skupno končala štu- dije. Oba nadarjena, oba marljiva, pripravljala sta se biti profesorja, nastaniti se v jednem in istem mestu, ostati si prijatelja, dokler srce ne jame veneti ter ne preneha biti. Ali zgodilo se je drugače. Radulin, postavši zdravnik, odrinil je bil na leto nekam v pro- vincijo gasit neko nalezljivo bolezen. Tam se je seznanil z vsemi ve likimi posestniki ter srečal deklico, kateri je bilo usojeno igrati važno ulogo v njegovem življenju. Le-ta je bila dokaj bogata, dobro izobražena v moskovskem zasebnem zavodu, ne toliko lepa kolikor neobičajno mikavna radi svojega energičnega obraza. Njen pogled in in smehljaj, glas. njena prisrčna, prepričevalna g-ovorica, vse je do- kazovalo tako zdravo, pošteno naravo, da je nehote izvabila zaupanje ter sočutje. Radulin se je zaljubil pri priči. Njegova borba z epide- mijo je postala zanj nekak kult, poln vneme. Včasih mu je prihajala v glavo celo otroško glupa misel: zakaj je kuga nedostatno silna in se rada umiče zdravniški pomoči in uredbi. Želel je več truda, večje nevarnosti, da bi z vso strastjo uporabil svojo ravnokar razvito silo; tako ga je razvnelo njegovo srečanje z milim dekletom. Bila je ona Olga Suravskaja. Radulin ji je takisto ugajal; začenši razgovor o uprav oni epidemiji, končala sta ga v mejusobnem priznanju ljubezni. Kakor iz grde pognojene zemlje zraste bohovita lepodišeča vrtnica, tako se je iz te splošne nesreče razcvela ta čista, obojestranska uda- nost. Roditelja Olgina sta bila dobra, umna človeka, Olga je bila jedina hči, razvajeno dete, njene želje so bile zakon ; Radulin je bil vsem všeč, njega je čakala lepa imenitna profesorska karjera, sred- stev ni manjkalo, — vse to je privedlo do zaroke. Radulin je bil razglašen /,a Olginega ženina. Bil je neznansko srečen. V jednem pismu na svojega prijatelja Andrejeva, kateremu je podrobno popi soval ves svoj roman, je Radulin mej drugim pisal : ne morem si predstaviti, da bi to minuto kje na zemlji bil srečnejši človek od mene, ali da more biti: zdrav sem, mlad, močan, imam plodonosno službo, iskrenega prijatelja ... in venec vsega — jaz ljubim ter sem ljubljen, in ta ženska bode moja ... Si je li možno izbrati kaj bolj- šega iz vsega dobrega, kar nudi življenje ? Jeseni se je vrnil Radulin v Moskvo, precej za njim se je pri- peljala tja tudi Olgina obitelj. Poroko so menili obhajati junuarja. Krilov: Sovraštvo. 597 Seveda najprej je Radulin seznanil prijatelja se svojo nevesto. In to je baš. porušilo vso srečo. Olg-a je videla v Andrejevu uprav one črte značaja, ki so ji posebno ugajale v Radulinu, ali v Andrejevu so bile iste mehkejše, nežnejše. Radulin je bil jeklenejšega značaja, in je uporno stremil v dosego cilja; ali to ni pravzaprav Olge vleklo k njemu. Sile ter vztrajnosti je v njej sami bilo dovolj, m ti last- nosti sta v drugem človeku vzbujali njeno uvaževanje, a ne ljubavi. Njo so privlačili pošteni nazori Radulinovi in njegova strastna, go- reča udanost ; kadar je pa zagledala uprav isto v Andrejevu, začu- tila je, da ji je Andrejov ljubši. Z Radulinom sta ponavljala drug druzega, kakor bi pela unisono, z Andrejevim sta se baš razlikovala v takih straneh duše, združenje Icaterih jc zvenelo, kakor divna har- monija. Olga je pričela izpoznavati, da se je prenaglila, davši dovo- ljenje v zakon. In čim bolj je izpoznavala to, tem hujše je trpela, in to jo je oddaljevalo od Radulina. Že je le-ta začenjal postajati za- preka njene sreče. Radulin je bil prebistroumen, da bi ne zapazil vsega tega. Njegovo kramljanje s prijateljem in nevesto je postalo nekam napeto, čutil je, da ni bilo prejšne prostosti in odkritosrč- nosti. To je uznemirjalo vse tri, jeli so se nekam odtujevati drug drugemu, njih odnošaji so postali nekako suhi, malone oficijalnl. Ogenj je tlel pod tem navideznim pokojem, — in moral je bruhniti z grozovitim plamenom. Bilo je prav na sveti večer. Radulin je ogledoval darilo, ka- tero je nameraval pokloniti nevesti. Njega ni radovalo niti to darilo, niti to, kako ona isto vsprejme; on je vedel, da bode primorana ka- zati se veselo, no le-to bode neiskreno, prisiljeno in zatorej osobito neprijetno. Vstopil je Andrejev razburjen 'in ves iz sebe. Minuta je prišla, izpovedal se je. Jokal je, rotil se : on bi se ne smel srečati z Olgo, spoznala sta se, in obdala ju je kakor vihra tista oblastna ljubezen, nevzdržna, nerazsodna, kakor element. Prosil je prijatelja, naj on razreši vse: kaj narediti, kajti on je r^gubil vsako razsodnost, Olga tudi, ki mu je naročila, naj on govori z njenim ženinom. Ako bi Radulin mogel zaplakati isto minuto, laže bi prenese udarec ; kadar plačeš pomiluješ sebe, in k bridkosti se primeša olajšajoče sočutje do samega sebe. No Radulin ni jokal, čutil je, da se ga polašča grozovitost. Besna zloba ter sovraštvo sta se bili pri- krali v njegovo srce, premagovati se je moral, da ni zgrabil prija- telja za vrat in da ga ni zadušil. Ne rekši ni besedice, zbežal je iz doma in od onega časa ni videl ni prijatelja, ni Olge. Radulin je prebil nekaj dni pri drug'em svojem tovarišu. Od tamo je napisal pismo nevesti. Vračal ji je njeno besedo, skušajoč 598 Kriiov : Sovraštvo. govoriti sočutno in nežno, želel ji sreče z Andrejevim, celo hvalil ga je; no list je bil vsekakor suh, vzdržen. Naj si je še tako opra- vičeval njegov um i Olgo i Andrejeva, pekoča mržnja je proti volji razjedala dušo mladega zdravnika, in on ni bil zmožen prema- gati tega čustva. Se o pravem času na novo leto je došla vest o smrti njegovega strica. Radulin je pohitel domov, pospravil ded- ščino, pobral približno pet tisočakov ter odpotoval za granico. III. Misli o profesuri so bile zavržene. Radulin ni zrl niti v bodoč- dočnost, ni delal nobenih osnov ; kar bode, to bode. Potikal se je po Evropi, iz mesta v mesto, prepotoval vse kraje, proslule zbok pri- rodne krasote, in povsodi je nosil s seboj svoje gorje, kakor neo- zdravljivi bolnik povsodi nosi svojo bolezen, ne radujoč se ni solnca, ni cvetja, ni doline, ni morja, zato ker ga bolezen gloje ter mu ne- prenehoma zatrjuje : vse te prelesti niso zate. Najbolj je trlo Radu- lina, da se ni mogel otresti jadnega sovraštva. Da, on je črtil An- drejeva, s katerim je preživel vsa lepša leta svojega življenja v naj- lepši slogi, rarzil huje nego največjega zlodeja na svetu, in nobeni trezni razlogi niso tu pomogli. Sovraštvo je vzbujalo gnusne misli. Radulin je včasih čutil instiktinktivno nepremagljivo željo slišati, da se je nad razžalnikoma zgodila nesreča, in dopisoval si je se znanci v Moskvi, prekanjeno in nekam mimogrede pozvedujoč o vsem, kar se je dogajalo tam, daleč od njega. Sam je drezal svojo rano, kakor bi mu prisiljena bolest prinašala radost in zadoščenje. A v Moskvi je šlo vse po starem tiru. Dva tri mesece so Ra- dulina pomilovali, pekla ju je vest ; ali čas je izcelil vse to, — me- seca julija se je Andrejev ženil z Olgo. Prišla je novica, da je le-ta docent na univerzi, potem, da se je Andrejevima rodil sin. Jeza Ra- dulinova je plamtela vedno huje ter huje ; on ni vedel kako bi se ubranil. Jedno ga je nekoliko pomirjalo : rad je zahajal v muzeje ter dolgo opazoval slike nabožne vsebine velikih umetnikov. Osobito po- dobe madon so delovale nanj blažilno : ta krotka lica, polna nebeš- kega navdihnenja, zanesla so ga v svet čudne fantazije. Tedaj mu je odleglo, zato ker je bil tu čisti pojav jedinega duševnega živ- ljenja, rešenega pozemskih bridkostij. Nad vse je rad gledal Sik- stinsko Madono Rafaelovo, in radi tega se je večkrat vračal v Dra- ždane ; nekoč je preživel ondi ves teden, ter po tri ure na dan motril znamenito sliko. In glej, ko je našel tešila svojemu trpljenju, dospela je nenadno uprav jedna onih grozovitih novic, kojih je tako pričakovala njegova Krilov : Sovraštvo. 599 zloba. Sporočili so mu, da se je Olga nalezla angine ter umrla. Sam ni mogel vedeti, kakšen utis je učinila nanj ta vest, no vsekakor je z grozo priznaval, da se njegovi otožnosti primešala ostudna radost zadostne osvete. Veselil se je, da je zdajci trpel Andrejev. Naj se le pokori za vse : za to, da je uplenil nevesto prijatelju, in za to, da ni pazil na tisto milo, dražestno žensko. Kakor da bi bil Andrejev kriv njene smrti, kakor da bi Olga izvestno živela, ako bi se bil oženil ž njo on, Radulin! Kakšna pretresujoča zmota! Radulinu je postalo strašno. Poprijel se je zopet dela, da bi se razvedril, da ne bi zblaznel. In čas je tudi bil, kajti od stričeve dote so ostali le še groši tre- balo je pomisliti, s čim bode živel. Naselil se je v Berolinu, jel obisko- vati predavanja glasovitih zdravnikov, a ob pravnikih se je vozil" v Rusijo, ponudili so mu mesto zdravnika v gubernskem mestu. K. Ra- dulin je sprejel, češ, da mu je vsejedno tu ali tam. Tu je duševno nekoliko okreval: delo — je dober zdravnik. Srečuje često radostne obraze teh, katerim je pomagal, videč hvaležne solze in smehljaje, občutil je znova, da življenje njegovo ni brez 'smotra, in se je skoro pomiril. Le včasih je svojevoljno vstajal v njem spomin o za vedno izgubljeni sreči, kakor da se je zastarela rana odpirala — in grizla je njegovo srce zlobna strast, sovraštvo do Andrejeva; dasiravno je Ra- dulin davno že docela izgubil iz vida starega prijatelja. IV. Tako je bilo to tudi na sveti večer, s katerim se je pričela ta povest, Radulin je skočil kvišku ter je hodil po sobi. »Kaj ukreniti? Kaj ukreniti, da bi se pregnale te misli? Ne- mara poslušat. Darjo: iti kam na jelko« Vabili so ga v tri hiše . . . »Ne, ne, ne !... za nobeno ceno ... videti srečno, veselo rodbino ? sedaj ? — To je olje v ogenj ... « Stresel se je. Pred njim je .stala Darja, — on ni zapazil, kedaj je prišla in, uvidevši jo, je odstopil. Starka je prišla pravit doktorju, da je pritekel v kuhinjo sluga iz gostilnice; doktorja prosijo k ne- kemu popotniku, kateremu je otrok zbolel. Radulin se je razveselil povabila, kakor bi se iztrgal iz krempljev divje zverine. Pomoč bol- niku! — evo kje je rešitev. Doktor se je hitro oblekel in odpeljal, — prišli so ponj s samni. Pri vhodu v gostilnico je bil neprijetno poražen od vonjave kadila; nemara je zamudil, in smrt je završila svoje delo?!... No potolažili so ga. Krčmar je vsegdar povabil du- hovnike, da so na sveti večer Opravili polnočnice v obči dvorani. Pri njem se je celo za ta slučaj zbral zbor pevcev, ki so prepevali du- hovae pesmi; on sam je ljubil to petje ter se z njim naslajal. Dok- 6(K) Kriiov: Sovraštvo. torja so spremili v sobo bolnikovo. Tu je bila ogromna soba, v koji se je malo število pohištva kar izg-ubljalo. V kotu za okriljem pod ikono stali sta vštric dve postelji, poleg njiju na mizi je gorelo maj- hno božično drevo, pridavajoče vsemu kotu nekak cerkveni pogled. Na postelji je sedel deček okolo treh let, listajoč po knjigi s podo- bami. Pestunja je povedla k njemu zdravnika. »Nič ni hudega, hvala Bogu«, je rekla pestunja, »sedaj se je i^budil... Morda je od vožnje prišlo, fantek je, veste... spal dolgo in se premetoval v spanju, kričal, — gospod se je prestrašil... A sedaj vidite, je vse dobro... Gospod je šel gledati kjer bodo prepevali polnočnice, da se ne bi preveč sem ćulo...« Radulin je sedel na stol zraven otrokove postelje... Fantek je dvignil glavico in pogledal zdravnika se svojimi velikimi črnimi očmi. Nekaj neobičajnega je presunilo doktorjevo dušo: gledal je dete, in prošlost je vstala pred njim, no ne z globokim čustvom sovražtva, a z vsem, kar je bilo dobrega, vzvišenega v tej prošlosti. »Gegavo je to dete? — odkod je?., kako se je pojavilo isto uprav ta sveti večer?... To milo ličice je tako znano, tako zelo znano... da, da, spomnil sem se: to je povsem glavica Kristusa na podobi Sikstinske Madone... baš one umne, velike, črne oči in raz- puščeni laski, ista energija na ustnih... a med tem in na drugi obraz ga ono spominja... Olge, da Olge... tako silno ljubljene, tako naglo umrše... Kaj je to ? sen ? ali prikazen ? Za steno je zbor zapel: »Kristus se rodi!« Deček se je izravnal na posteljici ter iztegnil debeli ročici k doktorju... »Ti greš meni naproti! Božan'itveni otrok, ti me spaseš...« je šinilo v zdravnikovi glavi. Solze so se prikazale na njegovih očeh, vzel je dete na roke ter jel poljubljati, kakor bi iz vsakega poljuba črpil zdravilo... za steno se je ves čas razlegalo petje... »Kristus se rodi«. Kadar je Radulin znova posadil otroka na posteljo in dvignil oči, zazrl je moža, ganljivo opazujočega ta prizor. Radulin je takoj spoznal Andrejeva, — in čudno! —niti sence zlobe ni čutil zdravnik v ranjeni duši. Molče je pomolil roko prijatelju in jokajoč se vrg-el v njegovo objetje. Stvar je bila ta. Andrejev se je vozil o Božiču obiskat babico svoje žene, no metež ga je primoral obhajati božične praznike v tujem mestu, v gostilnici. On ni slutil, da tukaj najde sorodno dušo, obnovljeno s tim prazničnim svndenjem, in da njiju sprava čudesno okrasi ta slovesni dan. X. -Y : Vele rože. (1011 Vele rože. VIII. Oj metuljčki beli — stvarice življenja ! Kdo brezskibne sreče z vami rad ne menja ? Od cvetic planinskih poletite v vrte — časice medene so povsod odprte 1 — A za vami ! — Ka.] če cvet se osipava ? Kaj, če svetla solza mu v očesu plava ? — IX. »Lej to zvezdo milo ! Dokler z neba sije — zvesto, vedno zvesto to srce ti bije !< ^ A če zvezda ta - le vgasne na obzorju — moje srce vtone ti v ljubavnem morju!« — Še mi sveti zvezda milo z neba seva — a pogled mi nanju .. . v duši bol zbudeva ! — X. Romaj v sreči blagi trudno pot življenja . .. brezi povračila mojega trpljenja. In če na razpotju se kedaj ustaviš — in v spominih davnih solzo si izvabiš : Misli tedaj nanjo — ki srca — sirota — romala je sama tožna zeniska pota ! XI. Ko goreča sveča zadnjič se utrne, padejo nizdoli v sobo teme črne. In bolniku velo čelo mraz spreléta, po skoz mrak in temo — smrtni duh poleta ! Ah, in če ljubezen v srcu se utrne, — ali ni se bati — smrtne teme — črne ! X. Y. ftO'2 Zofka Kveder: Star papir. Star papir. Spisala Zofka Kveder. lOavi sem prLšla v novo stanovanje, v malo sobico z jednim oknom, ki se odpira na ozko, mrtvo dvorišče. V kotu stoji star ka- nape, nasproti postelja, pri oknu stara omara, v sredi mala mizica in dva stola. Sobica ni draga a nekak poseben, plesnjiv duh plava v njej. Tapete so sive in zakajene, v kotih se skrivajo cel dan temne, me- lanholične sence, pod stropom se ziblje polumrak in zdi se mi, kakor bi spali v njem dolgi, boleči vzdihi. Nek duh, nek duh, ki mi leze v živce in dušo. Najprvo se ga ne opazi, a potem pride in lega na pljuča, leno in zaspano in pluča dihajo težko in hropeče. Prav po smrti diši. In zdaj sem našla v predalu star papir. Rujavkast je, zaprašen, ob robeh zvit in črnilo se pokazuje le v obledelih, melanholičnih črtah. — Na tem papirju sem čitala besede polne resignacije in polne kletve .... — Žc pol leta umiram. Vsako noč se trga življenje iz mene a zjutraj še živim. Vsak dan mrem štiriindvajset ur a konca le ni in ni. Že vsa pluča sem izmetal iz sebe a še vedno prihajajo kosi in jaz diham in živim, sam ne vem, od česa in kako. Kdaj bo že konec tega prokletega življenja ? Da, da prokleto prokleto ! Sem-li imel eno samo uro sreče, slasti, ali sem le en dan živel, s srcem in dušo ? ! Ne, ne, niti pol ure nisem bil srečen, niti en dan se nisem mogel vspeti iz životarenja v življenje. O, vi prokleti, prokleti ! Vso kri ste mi izpili iz žil, izkoriščali ste me in bili v prah, dokler ni sleherna prosta misel zamrla v mo jem sreu Prokleti bodite stotisočkrat ! Vsako noč pro.sim strašne kletve nad vas, nad vse človeštvo. Ha, kaj sem še človek, kaj sem sploh človek ? ! Mati me je vrgla, ko sem se rodil na smeti in ljudje so se me ogibali, kakor strupenega gada. Dušo sem imel, lepo dušo in povspel sem se nad tmine duševnega proletarijata. Kaj mi je pomagalo, kaj ? ! Bili ste me, ertili ste me in srce ste mi trgali in žgali z žare- rečimi drogi. O vi prokleti ! Dušo ste mi ubili, življenje ste mi uničili. Prokletstvo nad vas 1 Zorana : Le naj zveni, le na zveni . . . 603 In jaz tepec sem se plazil krog- vas in moje oči so vas prosile ljubezni. Vi in ljubezen ? ! Denar je vaša ljubezen in yas Bog ! Nekdaj me je poljubilo dekle, sem na usta z vročimi poljubi, ki so mi žgali pamet in palili srce. Čez štirinajst dni sem jo srečal na ulici. Smejala se mi je v obraz in ko sem šel mimo nje in vso dušo vsilil v pogled, je siknila : berač. Ha, ti gomazen človeška, kako te črtim ! Zadnji moj dih bo kletev za vas, vi vampirji človeški. Kaj bi mi bilo treba umirati v najlepši mladosti, da ste mi dali kruha. Jaz sem stradal, ko ste se vi mastili ! Vsak moj dih jc sovražtvo, samo to mi še neda umreti in ži- velo bo še, ko bode moje truplo že davno trohnilo v zemlji. — — Zdaj že dva meseca stanujem v sobici. Prsa me bole, včasih čutim, fine, boleče bodljaje. V noči zbuja moj kašelj nevidne, mrtve duhove. Mrzlo se plazijo po mojih licih in počasno se rogajo iz tmine. Jaz molim dolge, svete molitve in v prsih mi trepeče mrzel, resigniran strah. Kadar zaspim, me obiskujejo težke, hudobne more in pot mi izbija po vsem telesu. Ljudje pravijo, da sem bolna. Moja lica so bleda, samo včasih se vžge pod fino, prozorno kožo živa, hektična rdečica. In če sem bolna, kaj za to ? ! Prav nič se ne bojim. Tisti stari papir, ki sem ga našla v miznici, čitam vsak dan za steno pa sem kupila bakrorez Böcklinovega »otoka mrtvih.« Le naj zveni, le naj zvenf ... i jVločij peklenskih strastni boj zdaj v duši mi hrumi, ki zmučena, oj zmucena mini si spet želi.. . A čerabolj stezam jaz roke, za krsto mrtvih nad, — tem globlje pada, pada spet v obupa mi propad ! Le naj zveni, le naj zveni, pošastij zdaj krohot. . . Ha, ha, radujte se vsaj ve nad muko mojih zmot ! . . . Zorana. 604 Marica . Izrastki : Izrastki. Gospa Meranova, predsednica društva proti alkoholizmu ter urednica razširjenega in jako čitanega lista »Prava žena«, pregledala je, ali je na njenem možu vsa toaleta v redu, potem se pa veselo nasmehnila in rekla : — Imenitno, po zunanjem se da sklepati, da si cel diplomat. Tako, zdaj pa še te le rokavice in zdaj dovoli, da ti prva čestitam k gotovi izvolitvi«. — Le ne prenagli se, Ana, da ne boš morala potem svoje če- stitke preklicevati. — Ta le gospica želi govoriti z milostivo gospo — je dejala vstopivša sobarica ter podala gospej vizitko najbizarnejše forme, na kterej je bilo na pošev zapisano : Irma Svoboda, diurnistka pri državnej železnici. — Kakova prav emancipirana ženska, — dejal je Meran — na, dobro zabavo, draga, in z Bogom ! — Srečno! — in gospa iMeranova je čez ozek hodnik stopila v sobo, kjer jo je pričakovala neznana jej posetnica. — Čast imam predstaviti se vam, milostiva, Irma Svoboda diurnistka pri državni železnici. Čula in čitala sem o vas toliko, da se nisem mogla premagati, da bi vas ne poznala tudi po licu. Kaj jaz ! Vse ženstvo bi vam moralo peti hvalo o gospa, ker se tako potegujete za njega svobodo. Saj je bil pa tudi že res skrajni čas, da so se žene oglasile za svoja prava in proti suženstvu, v ka- tero nas je hotelo na večno potisniti naše spoštovano možtvo. Lepo vas prosim, gospa, zakaj naj bi ženska vedno tlačanila, zakaj bi enkrat tudi ne gospodarila.... — Gospica... — Da, do gospodarstva. — — Gospica, prosim, 'zvolite sesti. — Ha tristo vragov, ali, prosim saj je vse eno kjer že sedim, pa če tudi stojim, saj sem mlada. — Mladi ste res — je dejala Meranova dvoumno ter oglede- vala še vedno začujena svojo posetnico. Irma Svoboda je bila mlado, sveže dekle z ostri črtanimi obraz- nimi potezami a malimi, živimi sivimi očmi in špičastim nosom. Ali gospa Meranova je zrla začudeno na njeno opravo. Lase je imela kratko postrižene, katere je — kar se je poznlo na prvi hip — Marica : Izrastki. 605 vsak dan morda žgati z železom. Na glavi je imela malo okroglo čepico izpod katere so ji krog in krog štrleli skrbno zaokroženi lasje. Spodnja jopica, ki se jej je videla izpod svršnika, bila je se sita popolnoma po moškem kroju in svržnik jej je padal gladko od ramen doli čez boke, ne da bi ji črtal stasa. V rokah je vrtela malo paličico ter govore gibala se neprenehoma. — Vidite, gospa, me ženske, ki si moramo same služiti svoj vsakdanji kruh, me umemo, kaj je in zakaj je nastala ženska eman- cipacija. Tristo vragov, če si že same služimo svoj kruh kakor moški, zakaj bi tudi ne bile svobodne, kakor so moški! Seveda če- peti vedno pod materinim krilom, čitati idealno-sentimentalne romane, sedati k polni mizi, s kratka imeti vsega dovolj, ha vraga, takim že ni treba, da se emancipirajo. In če se emancipiramo, da se same preživimo, zakaj bi se ne vedle kakor se vedejo moški, zakaj bi ne imele svojih športov, zakaj bi ne zahajale same povsod, kakor za- hajajo moški ? Uh, gospa, jaz se že ne spozabim, da bi se omožila — ali če bi se, moj mož bi moral vedeti, da ima svobodno ženo — svoboden on, svobodna jaz, tako potem kakor prej in... — Gospića — segla joj je gospa Meranova energično v be- sedo — ali smem prašati, kaj vas je privedlo k meni? Irena vSvoboda je zardela za trenotek ter bila prav tako v za- dregi z odgovorom. Kmalu se je zopet ohrabrila ter dejala ži- vahno : — Ah, da, gospa, želja, da spoznam našo zagovornico, našo zaščitnico, želja, da vidim ženo, s katero sem istih misli, ženo, ki — — Dovolj gospica. Do zdaj ste govorili vi, zdaj dovolite, da govorim jaz — Irma Svoboda se je igrala s palico, katero je položila preko kolen ter s pretirano pazlivostjo zrla v gospo Meranovo. — Vidite, gospica, vi se jako motite, ako menite, da sva medve enih in istih misli. — — Prosim, gospa, kako — — Dovolite, gospica, da govorim jaz. Odkrito vam moram reči, da ste vi ena istih ženskih, ki slabo umeva žensko delovanje, žensko gibanje in ako hočete žensko emancipacijo. — Moj Bog, je li to mogoče ! — —• Glejte, prav vi in ženske vaših mi.sli in nazorov ste krive, da ima žensko gibanje še toliko nasprotnikov. Ako mislite, da jaz delujem za tako-le nošnjo — pokazala je v zrcalo, kamor je takoj pogledala Irma Svoboda ter vide!a sebe — ako mislite, da delujem (I0(> Marica : Izrastki nato, da ne bo žena imela več nikakih dolžnosti in ozirov do člo- veške družbe in ako mislite, da delujem nato, da postane ženska nek tretji spol, nekaka nravna propalica, se jako motite. In če še mislite, da obstoja naša emancipacija v tem, da prevladamo nad moškimi, da jim gospodujemo, se tudi motite. Moje in vsake pametne žene delovanje ima vso drugo podlago, to namreč, da zboljšamo ženstvu stanje, da varujemo siromašna dekleta nravne propasti, da odpremo ženstvu pot do prave izomike, (besedo prave je gospa Meranova jako povdarjala) da jej odpremo pot do kruha, ker so po- stale socijalne razmere take, da si mora neštevilno mnogo žen samo skrbeti za obstanek. — Ali če ima že iste skrbi, kakor je imajo moški, zakaj bi se tudi ne smelo živeti tako, kakor živijo oni ? — — Zakaj, hm, gospica, zato, ker vse, kar je moškemu dovoljeno, ni vselej tudi za žensko spodobno in njenim ženskim čutilom primerno. Zahajati n. pr, v beznice, ponočevati, popivati in kaditi kakor se dela med študenti in dobrimi kameradi, ne vem, kako bi se izrazila, kaj mi vzbuja taka ženska. — Ali, vraga, gospa, ni li ženska prav tako človek kakor je moški ? — — Da, še bolj fin, še bolj čuteč človek je ženska in prav radi njenih nežnejših, finejših, od matere narave podeljenih čutov, prav 2ato ni zanjo vse primerno, kar je moškim dovoljeno. Se li vam studi — pijanec, gospica ? — Oh, grozno ! — — Meni se pijana žena še stokrat bolj... — Ali jaz nisem mislila tako... — Ne, ne, dala sem vam le ta primer, ki vzbuja v malone v vsem človeštvu enaka čutila. — In o zakonu ste govorili in o tem, kako bi moral vaš mož čutiti, da ste svobodni... — Gospa, neka uboga žena s štirimi otroci vas išče — zazna- nila je sobarica. , — Gotovo že zopet žrtve nesrečnega alkoholizma — dejala je gospa Meranova bolj sama zase. potem pa Irmi Svobodi. —• Vidite, to je delo, tu je ženska emancipacija na mestu : boriti se proti strastem, pomagati revnim ženam in še revnejšim otrokom pijanih mož in očetov, kaj mislite, koliko takih nesrečnih otrok ima že naš zavod? Koliko žen je že rešilo naše društvo in tudi smelo rečem, da je nekaj mož spreobrnilo vklub znanemu pregovora. Medved : Spominu. Ö07 Ako Želite še takih lekcij, oglasite se zopet, če pa ostanete pri svojih trditvah glede ženskega delovanja, vedite, da je to le grd izrastek in ne le nekak — tretji spol! Gospa Meranova je spremila Irmo Svobodo do vrat. Leta je pa po stopnicah skakljaje pevuckala : — Zastareli nazori, zastareli nazori, oj ! — Spominu. Šel sem zadnjic potoglav. Vest me je globoko pekla, glasovito stokrat rekla : Ah. kar delaš ti — ni prav ! Fa zakličem ! Hej, spomin! Ti govori, verni sin I Mar sem takrat srečen bil, dokler sem le vodo pil ? — Anton Medved. Spoštovanim sotrudnikom, sotrudnicam in čitateljem. s to številko neham urejevati »Slovenko«, zato se kot bivša prva slovenska urednica obračam s par vrsticami do sotrudnic in sotrudnikov ter čitateljev in čitateljic. Vsak začetek je težek in začetek urejevanja prvega slovenskega ženskega lista ni bila v naših razmerah baš lahka stvar. Ko sem pred tremi leti stopila v kolo urednikov, pisal mi je nek slovenski literat : »Urejevati list je sploh težavno, urejevati slovenski list še težavnejše a kaj še le urejevati slovenski ženski list« ! In drugi tudi znani naš leposlovec svaril me je tedaj, da naj nikar ne prevzamem te zadače ter mi zajedno citiral osodo raznih naših slovenskih listov in dodal : »Verujte meni, ki Vam govorim iz lastne izkušnje, da prav oni in one, ki Vas nagovarjajo, da sprejmite to nehvaležno delo, orav oni, ki Vam obečajo največ pomoči, puste Vas najprej na cedilu in se poskrijejo za plot«. In mož je govoril resnico. Seveda so se vsi oni in one poskrili in poizgubili tudi zato, ker niso bili zmožni, da bi pomagali. Mesto njih oglasilo se je pa mnogo drugih, ki ob osnovanji lista niso niti zinili in o katerih 608 Spoštovanim sotnulnikom, sotrudnicam in čitatateljem. nismo do tedaj niti vedeli, da so., Ker bi o talentu teh sotrudnic morda ne bil nikoli zvedel slovenski svet, ker je te talente poklicala na dan uprav »Slovenka«, ne kesam se, da sem kedaj prevzela uredni-štvo tega lista. Kristina, Vida, Zorana, Marica II., Bogomila, Zagonska, Desimira, Mokriška, ta imena slovenskih pesnikinj, katere je poklicala »Slovenka« v življenje, ne smejo več ugasniti. Zasluga ni moja, zato lehko smelo rečem, da prav glede pesmi stoji dosedanja »Slovenka« (posebno zadnji dve leti) prav lehko ob strani naših najboljših lepolovnih listov, ne da bi ji bilo treba zarudeti. Nikoli bi ne bila mislila, da je naš narod tako «strasno poetičen«, ko bi ne bila sama urednica ter bi ne videla, koliko prihaja tega blaga. Pesmi in .samo pesmi : dolge, kratke, sentimentalno zaljubljene, modre, cinične... Poleg vseh pa prošnja, da bi čim prej zagledale beli dan v predalih »Slovenke«. Ali veliko je poklicanih pa malo izvoljenih, ta svetopisemski izrek velja tu bolj nego kje drugje. Vkljub tolikim pesnikom vrstila so se skoro vedno vendar le gori navedena imena, le tuintam posrečila se je komu kakova dvokitična štirivrstična pesmica, ki je prinesla med gori imenovane pesnikinje nekaj izpremembe. ^Nled tem ko sem bila s pesmimi založena tako dobro in sem imela s pesnikinjami posebno srečo, bila sem glede proze skoro vedno v zadregi. Te je prihajalo le malo in še to bi bila včasi najrajši zavrgla, ko bi smela izbirati. Razun prvega letnika, kjer so se nekatere moči poskušale a po enem ali dveh spisih se že izpisale, zavedajoče se, da za pisate- ljevanje ne zadostuje le dobra volja, imela sem za povesti izmed ženskih dobro le Zofko Kvedrovo za resne, za poučne in gospo- darske članke pa lani posebno Alarico IL, vsa tri leta pa Danico, katere članke bode sedaj prevajala na češki jezik gospa Stana Stejskalova. Pripovednih spisov sem sioer dobivala nekaj, a pripovednih talentov našla sem, žal, prav malo. Ker teh pripovednih spisov nisem hotela natisniti, rekli so mi, da sem preizbirčna. Hm — pač bi rada bila izbii-čna, ko bi le imela kaj izbirati ! Nekatere povesti in črtice sem tuintam dala natisniti, misle, da postane sčasoma ta ali ona dobra moč. Vsakdo, ki je leposlovno le nekoliko izobražen, mi poreče, da sem prav ravnala in če sem rajši prinašala prevode nego slabe originale, mi takov izobraženec tudi ne zameri. Ali tudi s prevodi ni bilo mnogo sreče. Tako mnogo krasnega imamo v sorodnih slovanskih jezikih in tako malo znamo izbirati ! A. Medved : Zakaj srečen ? 609 Tudi sem morala večkrat slišati očitanja, da list prinaša premalo stvari tičočih se ženske in ženskega vprašanja. Ali morda nisem čutila tega sama najbolj ? Toda kje in odkod jemati takih spisov, ako naše ženstvo še ne more seči tako globoko v te razprave ? Čujem, da obrne moja naslednica vso pozornost prav tem spi- som in tako je prav. Nadejam se, da bode list jako lepo uspeval, ker bode mogla moja gč. naslednica posvetiti listu in njegovemu procvitu vse svoje misli. Dal Bog, da bi »Slovenka« vzbudila med našim ženstvom toliko sposobnih sotrudnic, da bi postala prav skoro v pravem po- menu — ženski list. Vsem gg. sotrudnikom, osobito gg. Medvedu, S u n d e č i ć u, Vetušekov u, Kristanu, Benkoviću, Dolencu, Goestlu, Zavadilu, Kleinmayrju kakor prej imenovanim sotrudnicam : Kristini, Vidi, Bogomili, Danici, Zorani, Marici II., Ivanki, Zofki K v e d r o v i, Desimiri, Mokriški, Feodoru in vsem, ki so mi količkaj pomogli, zahvaljujem se presrčno ter se nadejam, da ostanejo tudi nadalje listu podporniki. Svoji gč. naslednici pa kličem: Začela sem delo, vodila je tri leta gotovo ne brez težkih žrtev, sedaj nadaljujte Vi, da bo list lepo rastel in cvetel. ' V Trstu, koncem decembra 1899. Marica. Zakaj srečen ? Pa kteri vrag me je premotil, da sem se v vinski hram napotil Ugašat žejo, pit in pit, še pozno v noč ne vina sit ! r Ne Lucifer, ne nižjih kteri. Jaz sebi sam. Tako osamljen zaželel sem po sladki meri. In bil sem srečen, ker — omamljen. Anton Medved. Književnost in umetnost. Povesti. Spisal dr. Ivan Tavčar. VI. zvezek. Založil pisatelj. Dobiva se v knjigotržnici Ig. pl. Kleinmayer čf Bamberg v Ljubljani Cena mehko vezani knjigi gld. 1.20, v platno vezani i.^o, v pol usnja gld. 2.10. 610 Književnost in umetnost. IV. zvezek ima sledečo vsebino : I. Tiberius Pannonicus. II. Kuzovci. III. Vita vitae meae. IV. V Zali. Zdi se nam, kakor da je romantik Tavčar v teh štirih povestih stopil na realnejša tla. V prvi povesti »Tiberius Pannonicus« nam podaje na par stra- neh jako plastično, pretresljivo sliko iz Neronove dobe, v naslednjih dveh pa kos domače zgodovinske dobe rokovnjačev in slovenskih luteranov. Povest »V Zali« pa obstoja prav za prav iz štirih povesti. Na lovu na divjega petelina pripovedujejo si lovci »v Zali«, kako so se ženili in kako jim je vsem bila ljubezen v pogubo. Kaplan Andrej pripoveduje o kanoniku Amandu v tistem stilu, v tistem pre- krasnem jeziku, z onim divnim popisovanjem, katero je lastno edino le — Tavčarju. Kaj bi napravil iz tega sujeta drug pisatelj, ki nima onega Tavčarjevega prazničnega sloga in takega nedosežnega po- pisovanja ! Čitatelj res ne ve, čemu bi se bolj čudil ; ali gosposkemu pripovedanju, polnemu okraskov in prispodob kaplana Andreja ali pristnemu, narodnemu pripovedovanju treh žalostnih kmetskih za- konskih junakov : Jernača izpod Skale, šepastega Tinčeta ter žalost- nega Mihe. Pri poslednjih treh pozabljaš, da čitaš, pozabljaš pisatelja in poslušaš samo pristno govorico treh kmetskih revežev. Tako nekako se ti godi, kakor da si skrit v sobi, kjer si le-ti junaki tožijo osodo drug drugemu. Ti pač čutiš ž njimi a kljub temu ziblje se ti krog usten veden smehljaj radi njihovega krepkega jezika, radi njihovega neusahljivega humorja. Tavčar se pač z mirno vestjo lehko pobaha, da pozna slovenskega kmeta mišljenje in govorjenje, kajti predstavlja nam te svoje ljudi tako, da jih vidimo, slišimo in se smejemo ž njimi, kakor bi stali pred nami resnično iz mesa in krvi. Slovenskemu ženstvu priporočamo to krasno čtivo prav toplo, čtivo, ki je zanimivo in zabavno — dobra hrana v prelepi posodi. Zvezki Tavčarjevih povesti krasijo tudi po svoji zunanjosti vsako knjižnico. Ilustrovani narodni koledar za leto igoo. Uredil in izdal Dra- gotin Hribar v Celju. Cena elegantno vezanemu i gld., broširanemu 70 kr. Poleg navadnih koledarskih reči je v Hribarjevem koledarju še zabavni del, ki obsega: Pesem: »Po zaplembi«, životopise »Marija Mui-nikova«, »Dr. Jakob Ploj«, »Jožef Podmilšak« (Andrejčkov Jože), in »Blaž Potočnik«. Sledijo povesti: »Iz letovišča«, »Filozof« in »Mi nismo krivi«. Med povestmi je spis: »V^rhnika in nova železniška proga Ljubljana- Književnost in umetnost. ' 611 Vrhnika«, Pesnik Fr. Ks. Me.ško ima v knjigi tri pesmi: »Zapu.ščena«, »Kyrie eleison«, »Ob potoku«. Na koncu knjige so še pridejani »Važnejši dogodki preteklega leta«. — Iz navedene vsebine je že dovolj jasno, daje Hribarjev koledar tudi letos jako zanimiv. Krasijo ga razne .slike v barvotisku kakor : trg Gornji grad v Savinski dolini na Štajerskem, mesti Kranj in Kamnik ter še dve lepi sliki »Čar cvetja« in »Vaja na glasoviru. Zanimivi slovenski koledar si lahko omisli vsaka slovenska hiša ker koledar ni drag', a ima poleg jako potrebnih in praktičnih reči mnogo poučnega in zabavnega čtiva. Cirilo - Metodijski zidni in skladni koledar za leto 1900, katerega je izdala tiskarna J. Krmpotič i dr. v Pulju, smo ravnokar sprejeli. Ta koledar se sliko slovanskih blagovestnikov, ki je tako ukusno izdelan, da more biti okras vsaki rodoljubni hiši, prinaša na zidnem delu mesečne dneve za katoliške in pravoslavne, v skladnem pa me- sece v hrvatskem, slovenskem, ruskem in latinskem jeziku z oznako imen svetnikov (cerkvenih in narodnih za katoliške in pravoslavne v Cis- in Translitvaniji ; zraven prinaša lunine spremembe, žrebanje srečk, po.stne dneve in slednjič razne memente rodoljubom ter rasenje in padanje dnevov in tednov v letu. Koledar je na kartonu v obliki 30—40 em. ter stane s poštnino vred samo Oo kr. Priporočamo vsem rodoljubom, občinam, cerkvenim in drugim uradom naj si omislijo ta koledar. Naročila sprejema: Tiskarna J. Krmpotič i dr. v Pulju (Pola —Istra). Doma. črvi v cvetličnih loncih se zatro, ako se skuha nekoliko pelina z razdrobljenim divjim kostanjem. Ko se ta voda zmlači, zalije se ž njo suha zemlja v loncu. Za nekaj minut prikažejo se črvi na po- vršje, kjer se poberó in pokončajo. Cvetice v oknih. Ako v sobi v hudi zimi ne kuriš, zmrznejo ti cvetice. Če jih pa pokriješ s papirjem, ti ne pozebejo. Pepel je dobro gnojilo za vsako rastlino. Vinski madeži se odpravijo iz obleke, ako se v mlačni vodi raztopi malo vinskega cveta (Wein.stein) ter se madež v tej raztopini pomoči. Madež izgine takoj. ¦)12 Tj radništvo in upravništvo. Cenjene naročnice in naročniki! Ker je dosedanja velecenjena gospa urednica odložila uradniš- tvo »Slovenke« in se s to zadnjo letošnjo številko poslavlja, štejemo si v preprijetno dolžnost, izreči jej na tem kraju najtoplejšo in naj- udanejšo zahvalo za nje izredno požrtvovalnost in spretnost, s kojo je ves čas, od prvega početka pa do danes, urejala in negovala »Slovenko«. Treba je bilo pač posebne razumnosti, eneržije in ne- obične ljubezni do stvari, da je prvi in jedini sloven.ski ženski list, kljub vsem premnogim zaprekam in oviram srečno doživel tretje leto svojega obstanka. Častita gospa Marica/vedela je pridobiti in ohraniti listu simpatije občinstva ter se je sploh žrtvovala in delo- vala kot posnemanja in spoštovanja vredna narodna žena. Se jednoč ji tukaj izrekamo našo najtoplejšo zahvalo. Ob jednem pa jo prosimo da tudi zanaprej ne zabi »Slovenke« ter jej ohrani vso svojo naklo- njenost in ljubezen. Prav tako prosimo naročnice in naročnike, kakor tudi sotrud- nice in sotrudnike, naj ostanejo zvesti naši »Slovenki« ter jej gmotno in moralno pomorejo do veseloga napredka in u.spevanja. Opozarjamo tudi, da postane »Slovenka« z novim letom samo- stojen list, torej ne več priloga »Edinosti«, in mesečnik, ter glede oblike večja in modernejša. -S časom prinašala bode tudi slike in originalne ilu.stracije. Cena za vse naročnike : 6 kron na leto. Prva številka prihodnjega letnika izide 15. januarja 1900. Uredništvo in pripravništvo "Slovenke". Cenjena gospodinja! „Kava" (cikorja) in pa „Sladna kava družbe sv. Cirila in Metoda" je najboljša in zahtevajte povsod le samo iste. Dobiva se povsod. — Glavna zaloga pri Ivanu Jebačinu v Ljubljani. OGLAS. I Usdiiuno si nazuaiiiti slav. oličiiistvu, da smo ()(li)rli na Corso 31, kjer je bila ]n'ej Ceria-va ])ro(laja buteljk, trajno razstavo z velikim izborom priprav za kopanje vseh najiiovojših zistemov z dotičnimi pečmi, kakor tudi umivalnikov in olosetov. V ravnoistem |)rüstoru se naliaja