Sncfni lifier. Knez Datike Dshaparidse, ikavkaški plemič, je bil oskrbnik vzhodno-sibirske petrolejske družbe, ki je bila last bratov Nobel. Kakor njegov brat, znan lo.vec na medvede po zapadni Sibiriji, je bil tudi Dshaparidse strasten jager in je prebil svoj jesenski dopust v spremstvu lovcev kožuharjev ter domačinov y divjini. Enkrat se je podil po divjem Cliingan-gorovju, drugič po Transbaikaliji, po severni Mandžuriji, ali pa po ogromnih gozdovih in močvirjih Amur pokrajine. Ustrelil je mnogo medvedov, divjih prašičev in razne druge divja.ine. Ni se mu posrečilo, da bi bil na številnih lovskih pohodih zadel na snežnega tigra ali severnega leoparda. Lepega dne s. mu je posre.ilo srečanje s snežnim tigrom in sicer na prav izreden način. Dshap^ridse se je podal v gozdove v spremstvu Kitajca, katerega so iklicali Li-Feng, in tamošnjih kozakov. Med tem iko je bil Fedor Ismajlov, kozak, lovec s puško, je nastavljal Kitajec le zanjke lisicam, sploh kožuharjem, fazanom in divjim petelinom. Li-Feng ni jemal seboj puške. Bal se je poka in ritanja pušk. Njegovo edino orožje je bil že star revolver na boben, daljši nož, običajna sekirdca in krepelo. Kitajec v pasti. Lepega dne sta se podala lcnez in kozaik na lov. Nameravala sta prebiti v lovi.ču tri dni in pustila Kitajca samega. Li-Feng je pregledoval svoje železne pasti dobrih 6 ur in se je vrnil na večer prav lačen k svojd koči. Nosil je na hrbtiL lisico, par kun in precej perjadi. Ko je zagledal dom, mu je od strahu sJkoraj srce zastalo. Natančno je bilo videti po sveže zapadlem snegu tigrovo sled. Res velika sled je vodila krog koče, do vrat in celo na streho. Tiger je D. e__i na =— Kitajca! Ks,kor je kazala svežost sledi, se je odstranila zver še le pred. nekaj minutami in se je morala plaziti nekje prav blizu. Li-Feng je tekel proti koči, odpahnil vr^fca, skočil v svoj dom in ga zaprl. Začasno je bil na varnem. Naenkrat je začul zunaj stopanje in plazenje mimo vrat. ,V,es prestrašen je pogledal skozi majhno okence in kar mravljinci so mu zagomazeli po hrbtu: tiger-velikan se je motal ikrog kočure. Li-Feng se je ^agrebel v razmišljanje. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi streljal iz neznatnega revolverja skozi okno. Najbrž bi tigra sploh ne zadel in če, bi ga le ranil in razdražil. V tem slučaju bi se pognala zver v vratca — deske bi odjenjale. . Kaj — če bi se lotila zver trhle strehe in jo razkrila? V tem trenutku se je že tresla cela koca; ti-ger je bil na strehi! Kitajec se je skril pod klop in klical na pomoč vse dobre duhove z drugega sveta! Ali se je sploh smel drzniti, da bi bil streljal na tigra? Ne in zopet ne! Kaj takega bi se lahko podstopil belokožec, ni-kdar pa ne Kitajec! Tiger je namreč polbog, duh gozda in džungle. Gorje onemu, ki bi ga razsrdil. Pred ikočo je rogovilil tiger ... . ,., V nočnem stralm pred tigrom. Sternnilo se je. Li-Feng se ni upal, da bi prižgal leščerbo."Pri luči bi ga najbrž tiger.zagledal skozi špranje. Preteklo je nekaj ur. Li-Feng je še vedno razločil, kako se je plazil zunaj grozni tiger. Enkrat je bila beštija na strehi, pred vrati in na zadnjem koncu bajte. Cul je celo, kako je tiger od lakote cmakal, škripal z zobmi in se čohal ob stenah njegovega bivališča. Kitajca jo začel trcsti mraz. V koči ni bilo drv. Izključeno je bilo, da bi skočil ven po kurivo. Povrh ga je mrcvaril glad, žeja in brezmejni strah! Vzhajala je luna. Li je polukal skozi okence. Tiger je še bil vedno na preži. Sedaj je stal, otepaje z repom, ob robu gozda in pazil na hišico. Ure so minevale, noč se je umaknila prvemu svitu. Li je še vedno videl in slišal zunaj sovražnika. Ves otrpel je že bil od zime. Ko se je prikazalo solnce izza gozda, ni bilo tigra nikjer. Li ga ni več videl skozi okno, niti ga ni več čul na strehi. V Obupnem sklepu je skočil pred vra-< ta, naložil si je polne roke drv, skočil nazaj in je imel jedva še toliko časa, da je zapahnil duri, ko je že bil zopet smrtni sovražnik zunaj. Ko.a se je tresla. Zunaj je odmevalo strahovito pibanje. Nato je postalo vse mirno. Li je še vedno videl, ikako se tiger plazi krog voglov. Oblegani se je tresel po celem telesu. Konečno je le zakuril. Kmalu je napolnila toplota izbo. Ko bi le še mogel skuhati čaja . . Ą Čajevih listov je bilo dovolj na deski pred oknom, posoda z vodo pa zunaj! Kitajec se je po.il na ležišče, kjer je razmišljal o obupnem položaju. Tiger bo čakal, čakal, dokler se ne bo prikazala izbrana žrtev. Ali — dokler . . . Li se ni upal okleniti tega upanja: še najman dva dni bosta belokožca z doma ... Rešitev, ..,.-._::--' Ure 50 SG vlekle. Solnce se je spuščalo proti zatonu, rdečkasta svetloba je še gladila zasneženo pokrajino. Od časa do časa je polukal Kitajec na oblegovalca. Bil je še vedno tukaj: zdaj bliže, pa zopet v oddaljenosti. Prihodnja no. brez kuriva? Smrt! — Rajši zmrzniti, kakor biti raztrgan iri požrt od tigra. Li se je udal v strašen položaj. Naenkrat je skočil kvišku: zunaj sta odjeknila dva strela! Strahovito tulenje, pihanje in zopet — pok! Nato je razločil glasove: tovariša sta se bila vrnila. Kitajec se je še le sedaj toliko okorajžil, da je nekoliko odprl vrata. Zunaj sta stala dva moža tik ob — mrtvem tigru . . . Li je komaj in komaj pograbil drva, zakuril, popil čaj, povedal svoj doživljaj, legel in spal kakor ubit. Dva dni kasneje je spremljal Kitajec Evropejca do bližnje kozaške postaje. Celo svojo ropotijo s kožami in pastmi je peljal seboj na ročnih saneh. Zatrjeval je, da se ne bo nikdar več podil po gozdovih, po ikaterih se klatijo tigri. Naselil se je v selu ob reki Amur in nikoli več se ni upal v divjino.