Dr. Anton Sušnik
KOROŠKI DELEŽ V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI
Ob rojstvu pisane slovenske besede je bila Koroška.*
Iz davnin zveni mimo brižinskih zapisov obredna pesem še v tuja stoletja:
časi in hvala tebi, Bože (iže stvori nebo i zemljg) da si dal nam in naši deželi
kneza in gospoda po naši volji.
Dokler ni tuji knez in gospod naveličano velel: paver, jaz tvoje šprahe ne
zastopim.
Pred 100 leti je Einspielerjev Prijatelj obtožil šole: Divjakom amerikanskim in črnim zamorcem se oznanjuje sveta vera v njihovem materinskem jeziku — našim siromašnim otročičem slovenskim se pa to doma ne privošči. — Danes bi utegnil tako zatožiti koga na celovškem škofijstvu.
Bogat je koroški delež slovenske ljudske poezije.
Miti in storije hranijo davne podobe ljudske duše, kralja Matjaža je udomila koroška Peca,
odziljskih obredij do pesmi o Rutah cvete v liriki srce slovensko in nikjer na Slovenskem ni ljudska pesem bolj pevna in pojoča ko na Koroškem, danes v zborih Kernjakovem, Hartmanovem in mladega Prušnika.
Častitljive starine hranijo govori koroški, glasovni arhaizmi njihni pišejo slovenščine razvojno pot — in koroški šolnik, ki se obregneš ob plevel nemči-zmov, ne prezrl žlahtnih biserov koroškega besedja!
Biblijo, ki jo ima ravenska študijska knjižnica, so do nje varovali v koroški kmečki družini.
To je bila bukovniška ljubezen, ki je navdajala prepisovalce postil in molitvic, duhovnih bramb in pasijonov, Antikrista in Ahasverja, pesmaric in Kolo-monovega žegna,
ljubezen do slovenjih rajmov, ki so jih zlagali in skladali v brezimnih dobah do imenovanega Andreaša v Rožu in Lesičjeka v Podjuni (tu v Crni je ta med knapi največ črničevca oddal in največ prepel) in do našega Strojanca Blaža Mavrela, koroškega Krjavlja, samevca, ki je oni teden o polnoči šel kravi za cel dan sena klast, dal krajec kruha v cekar, zaklenil bajto in se podal na jutranji vlak v Ljubljano svoje rajme v tisk ponuditi.
* Predavanje na občnem zboru in seminarju Slavističnega društva SR Slovenije, ki sta bila na Ravnah in v Crni v dneh od 3. IX. do 5. IX. 1964.
209
Velik med njimi stoji Drabosnjak,
nima spomenika tam nad Veldnom, kjer množice avtomobilov z oznako D pokrivajo in zakrivajo Vrbo,
na obronku pod Kostanjami, od koder je razkošen pogled po Gurah in na venec planin od Jepe do Pece in Uršlje gore in čeznje v triglavski svet;
bil je boren paver, iz težkih brazd je oral svoje okorne rajme, bukeljce za bukeljcami, iz tujega osvojene in podomačene, pretkane z lastno pavrško modrostjo, porednostjo, brumnostjo in pikrostjo — zrcalce časa in družbe, po vsej Koroški brane in prepisovane,
v dva biblijsko mogočna verza se je Zupančič zastrmel:
Vino pije moj sovražnik noj noj gre prate jest,
jaz mam pa glih tuj doro, da mam ano doro viest —
ljudski gledališčnik, brez zaveti baronov in Zoisov, sam s svojimi pavri in mežnarji, preganjan, zaprt, svojih bukev oplenjen, na kant spravljen: 6. maja 1968. leta bo 200 let, kar se je rodil.
Rož, Podjuna, Zilja, mehko je marnjanje, žebranje in žuborenje vasic med dobravami in dobrih ljudi.
Bogat je delež Koroške v narodnem prerodu in pri oblikovanju knjižne slovenščine.
Gutsman je napisal prvo dobro opisno slovnico slovenskega jezika in prvi uporabni slovar, pomnožil je slovensko besedje s koroškimi dragotinami in je pomagal, da so se Slovenci združili v narod s skupnim knjižnim jezikom.
— Naj *bi se slovenščina pregnala iz dežele, pravite! Le počasi, prijatelj! Slovenščina ni osamela reč, kar poglejte vrsto slovanskih narodov od Ledenega do Jadranskega morja!... Tudi preprosti ljudje rajši poslušajo in so ponosni, kadar se jim govori v lepši besedi njihovi, kar vem iz lastne izkušnje, ki sem kot misijonar preletal vse slovenske fare. —
Gutsman je bil iz Podjune, Jarnik je bil Ziljan.
Bil je goreč narodni buditelj: Zarja lepa se razliva čez slovenji Goratan, zbuja dremanje častliva, oznanuje svetli dan. Slava bode spet slovela, ki Slovencem da ime: po deželah se raznela, perdobila češčenje.
Bil je nadarjen pesnik, ki so mu pele tudi lastnega »srca strune od ljubezni sladnosti« —¦
ki je v času slovenjenih brambovskih svojo zarohnel: Moči evropejski rodovi napnite, stoletnikov let vam svoj jarem proti; raztrgajte ketine gnusne hlapčije, da mirno podnebje vam srečo rosi!
Bil je narodopisec in prvi slovenski dialektolog:
Od Jarnika in Majarja mimo Šajnika do Grafenauerja, Kotnika in Zablat-nika gre vrsta koroških etnografov in v desetletjih Janežičevih in Sketovih časopisov je bil Celovec tudi slovensko etnografsko ognjišče.
Matija Majar Ziljski, med našimi narodopisci eden najpomembnejših, je z mrtve straže ogroženega naroda z vseslavjanskim navdušenjem objemal Zagreb, Prago in Moskvo. Mar bivajo tod tudi Slovani? je bil cesar presenečen nad živio-vzkliki Majarjevih Ziljanov. In Majar je ponosno odvrnil: Vse od Zilje do carigrajskih vrat!
Rož, pravijo, je bil tedaj s svojimi kmečkimi pesniki, pevci in vižarji •— slovenske Atene. Dal je Šnajderja, ognjevitega rodoljuba, ob Jarniku edinega nekranjskega čbeličarja; dal je Ahacla mecena —¦
210
v Rožu je Sket našel pripoved o Miklovi Zali, tej nevenljivi podobi ljubezni in zvestobe rodu in domu —
Rož je dal Janežiča, enega najpomembnejših slovenskih kulturnih delavcev.
Rož je dal Einspielerja,' politika in publicista.
Janežič in Einspieler sta na čelu Mohorjeve družbe in kot izdajatelja književnih časopisov in političnih listov s svojimi sodelavci mladoslovenci dve desetletji organizirala, vodila in usmerjala književno, kulturno in politično delo na vsem Slovenskem.
Celovec je, bil tedaj slovenska kulturna prestolica, iz kranjske tesne stiske je klical dopisnik: Celovec, naša nada, naše upanje!
Komaj 40 let življenja se je Janežiču izpolnilo. Dvajsetleten je začel s slovarjem " še v leta Jugoslavije je bil to najboljši praktični slovar; njegova slovnica je bila 62 let v rabi; njegova berila so temelj pouka slovenščine v srednjih šolah.
— Bojimo se, piše Einspielerjev Slovenec, da bo prezgodaj opešal... na realki in gimnaziji poučuje vsak teden okoli 25 do 28 ur, že to je za zdravega človeka veliko preveč . . . zraven pa ureja še Slovenski glasnik, pripravlja rokopise za Mohorjevo družbo, spisuje slovnice, izdaja slovar, to je preveč ... Mi Slovenci potrebujemo gospoda Janežiča še mnogo let. —
Dve leti nato je omagal, leto navrh je umrl.
— Brez plače, čisto zastonj je spolnjeval težavne dolžnosti tajnika Mohorjeve družbe ... mladim pisateljem je plačeval izdelke čez mero dobro. —
Ko so na rojstni hiši odkrivali spominsko ploščo »prehitro umrlemu budi-telju slovenskega leposlovja, neutrudljivemu tajniku Mohorjeve družbe in zaslug polnemu jezikoslovcu«, je bil »cvet slovenskih rodoljubov zbran na Lešah in zastopani so bili pri slovesnosti Slovenci vseh dežel«. Einspieler je v slavnostnem govoru dejal: Bili so za nas Slovence žalostni časi: šole so bile vse nemške, bukve vse nemške, kanclije vse nemške, pesmi vse nemške, učeni gospodje, rojeni od slovenskih mater, so se potujčili in postali Nemci, še celo slovenski kmetje so vlekli na nemško stran ¦— vse to se je na bolje obrnilo ¦— in ravno rajni Anton je k temu veliko pripomogel. —
Z Mohorjevo družbo je bil Celovec še desetletja, do razsula avstrijske monarhije, sedež največje slovenske knjižne založnice, ki je v pičlih 60 letih, do 1918. leta, dala Slovencem okoli 19 milijonov knjig in imela v koledarskem imeniku svojih udov edinstven adresar slovenskega naroda.
Iz Janežičevih beril so vzrasla Sketova in za temi Grafenauerjeve čitanke in slovstvena zgodovina: do naših dni so Korošci dajali našim srednjim šolam učbenike slovenščine.
Grafenauer je Ziljan. Z njim je dala Koroška naši Akademiji znamenitega slovstvenega raziskovalca in pričevalca slovenske ustvarjalnosti.
Kotnik je rojak naše doline, na Ravnah samuje njegov grob, tiho skromni Kotnik, soustvaritelj moderne slovenske etnografske znanosti,
odkril je in iz prezrtih ljudskih nižin vzdignil Drabosnjaka,
mlademu Prežihu je odprl in utrl pot v šolo z družboslovnimi spodbudami,
bil je zrelemu Prežihu svetovalec v jezikovnih in narečnih rečeh, v domači zgodovini in domačih starosvetnostih,
poslednji v sklenjeni vrsti koroških kulturnih delavcev od Jarnika, Einspielerja, Janežiča, Šajnika in Sketa,
211
Koroška: nje ime zvoni ko zvon iz otroštva slovenskega davnin in h grobovom dragim, zove k materi in na romanje domov. Trpka je Ellerjeva pesem in domotožje.
Meško si je izvolil Koroško; domalega četrt stoletja je bil in trpel po njenih farah in doživljal svojo z usodo koroških Slovencev in se na Selah do kraja življenja ni ločil od njih. V najsrčnejših proznih in dramskih pesnitvah njegovih je dih Koroške in njena bol.
Iz rodov od Lesičjekove Globasnice do Meškovih Sel je zrastel Prežih.
V njegovem delu se je ta lirično gledana koroška dežela razodela v veliki in bridki epičnosti,
v orjaške mere se dviga podoba koroškega človeka,
s Prežihom je dala Koroška slovenski književnosti svojo dolgo zadržano umetniško besedo,
tako koroško, tako slovensko in tako človeško —
in kakor pričajo bibliografije v našem domačem trimesečniku Koroškem fužinarju, ga že domalega ni več evropskega knjižnega jezika, ki si ne bi bil osvojil vsaj drobcev iz Prežihovih del.
Drugi plebiscit so zaznamovali hitlerjevci in so z izseljevanjem, z ječami in usmrtitvami potrdili dvojezičnost koroške dežele, osnovo in votek.
Iz tega krvavega plebiscita je prirastel mladi rod. Z mladjevsko burjo je vzkriknil v osupljivi tožbi: Naš narod na Koroškem še živi, ker umira —.
Eden mladjevcev je 23-letni Prunč iz Škocjana. V Dalmatinskih večerih
— položil noči roko bi na strune
da umolkne samo morje bi vedelo za
beli otok hrepenenja —
Lepa je Koroška zdaj v popoldanskem poletju, ko diši zemlja po dobrem kruhu in rdijo vsedilj po poljih preproge cvetoče ajde; zoreče so Prunču kakor
— molčeče bakreno morje
krotko morje čakanja na pisane rute žanjic —
— O ajda, toplo ljubezen zemlje dojiš na mehkih nedrijah holmov
z medom, polnim zrele jesenske vdanosti —
Na Obirskem je samorastni pesnik Polanšek, učitelj, matere delavke pan-krtski sin v senci grofovskih gozdov.
Tako se križa gospod:
—• Gizdalinsko in samo s kazalcem / tako gor na čelo, / dol na prsi, / tja na levo, / sem na desno, / kakor bi na grajskem dvorišču / ukazovala ošabna desnica, / preobložena s prstani, / ki piše v tujih jezikih / bogve kako modre stvari, / a ji je neznana modrost / trdega dela in žuljev, / roka, ki da znamenja, / da izbičajo upornega nimaniča / do poslednjega drgeta in diha. / —•
212
In drvar:
— Drvar pa postavlja težke križe, / svojega Bičanega križe, / možato in pobožno na čelo, / kakor bi božal svojo mater — / na usta, / kakor bi ljubil svojo drago ženo — / na prsi, / kakor bi bodril svoje otroke — / in v srcu govori: / Križani, ali bo v nebesih / tudi gosposka sedela v prvih klopeh / in se tako oblastno, malomarno križala! / ¦—
Srečo! si voščijo slovenski koroški sosedi, ko si podajo roko.
Perkonigu se je zasvitalo in razodelo človeško spoznanje o vrednosti koroške slovenščine tudi za kulturo vse dvojezične koroške dežele s slutnjo o slovenskem poslanstvu koroških Slovencev za človeško srečanje z narodom sosedom blage volje, naj do kraja umolkne strašljivo gosposki domišljiavi glas iz davnin: Paver, jaz tvoje človeške šprahe ne zastopim.
Pri Miklu v Svatnah imajo tudi zdaj hčerko Zalo. Miklova Zala je odlič-njakinja celovške slovenske gimnazije.
Dragoceno ognjišče je ta gimnazija za ljubezen in zvestobo rodu in domu, v živem öbjetju slovenske kulture, z duhovno doto slovenske narodne skupnosti, za človeško poslanstvo koroških Slovencev.