Dolgo je bolehal in veliko je trpel. V torek pred božičem pa je v navzočnosti ljubljenih svojih sirot in med molitvami čč. šolskih sester in svojih duhovnih sobratov deset minut pred tretjo popoldansk. uro zadnjekrat zaupno zaklical: »Jezus, pomagaj!« in je izdihnil svojo pleinenito dušo. Pač vsaka hiša naše in ljubljanske škofije pozna njegovo ime. Saj je svoje dni s svojimi pismi potrkal menda pač na vsaka vrata in naznanjal svoje velikanske načrte: za zgraditev kolikor le mogoče lepe cerkve Lurški Materi božji v čast; in pa za ustanovitev celi naši Sloveniji namenjene velike sirotišnice. In kdorkoli ga jeobiskal doli v Rajhenburgu in kamor je prišel ponižni in vselej prijazni kanonik, se je slišala njegova prošnja: Dajte za Lurško Gospo; usmilite se omilovanja vrednih sirot! Vse je poznalo njegovo ime in povsod so govorili o njegovih velikih načrtih. Sedanji svet pa ima priliko gledati njegove velikanske uspehe: veličastno baziliko v slovenskem Lurdu na Korbanovem griču zuna_ Rajhenburga, in pa novo naselbino čč. šolskih sester od Sv. Petra pri Mariboru v nc". ." ..ijcr- minoritskem samostanu pri cei-kvi Matcrc božje 7 žalosti in njihovi skrbi izročeno sirotišnico v nekdanji Stigerjevi hiši v Slov. T>- ' ici. In v zgod.vini oaše škofije bo neizbrisno blestelo ime: Jožef Cerjak, častni kanonik bivši župnik in dekan, tcr se bodo _ ča_i z njegovo osebo zgodcvinarji in umetniki in še posebe prijatelji osirotele mladine. »Slovenec« mu y že drugi dan po smrti posvetil ^lobokočutne besede hvale in dolžne zahvale; na dan pogreba pa je prinesel njegovo sliko ter sliki Lurške- bazilike in mlade sirotišnice — obdani s precej obširnim in dobro zajetim opisovanjem njegovega bogoljubnega in občekoristnega delovanja. Spodobi sc tudi v »Slovenskem gospodarju« vsaj kratek spomin na velikega moža, značajnega rodoljuba in plemonitega Ijubitelja sirot ter nadvse požrtvovalnega zgraditelja Lurške bazilike v Rajhenburgu. V Pokleku župnije Podsreda je bil rojen 15. marca 1863 in je tedaj letošnjo spomlad načel svoje 71. leto. V celjski gimnaziji se je šolal ln bil vsem svojim slovenskim tovarišem prelepi vzor pobožnega, marljivega, krotkega dijaka. Že kot šestošolca so ga narodni nasprotniki zalezovali zaradi njegove vneme za materino besedo in narodno probujanje in navduševanje svojih šolskih tovarišev in podsredških rojakov. Leta 1889 — tedaj pred 44 leti — je dosegel, po čemer je vedno hrepenel, bil je v mašnika posvečen in s 14 tovariši na dušnopastirsko delo po lavantinski škofiji poslan. Še sedaj se spominjajo njegovaga vnetega kaplanovanja tam doli v Pišecah in v bogati meri zorijo sadovi njegovega narodnega delovanja pri Sv. Križu tik Rogaške Slatine in v Rogatcu. Ko pa je bil koncem zadnjega stoletja poklican v Maribor, se je v njegovem srcu zacimila dvojna smer njegovega nadaljnega udejstvovanja: skrb za lepoto cerkve in za narodno ogroženo in še osobito za osirotelo mladino. Rad je zahajal na deželo, dabodriin uči mladino, in pobral nam je skoraj vsak odvišni krajcar kar sproti, da jo s kakim vidnim darom razveseli in pridobi. Iz takih začetkov je zrastel in dozorel sklep za ustanovitev velike sirotišnice. V tistem času je odlični frančiškanski pater Kalist Heric gradil sedanjo krasno cerkev Matere Milosti v Mariboru. Svoje načrte si je do leta 1890 zasnoval, in — četudi brez vseh sredstev — se je v zaupanju na božjo pomoč odločil za zgradbo ter jo že pet let pozneje začel in v petih letih srečno fcončal tako, da je bila že avgusta 1. 1900 posvečena. G. Cerjak je z velikanskim zanimanjem to delo zasledoval in si vzgojil misel in odločni načrt, katerega mi je takoj po svojem imenovanju za župnika v Rajhenburgu izdal, da namreč tam doli zgradi veli.astno cerfcev in jo posveti Lurški Materi božji. Takoj po nastopu nove službe (I. 5. 1900) se je lotil težavnega dela — pa tudi brez sredstev — in le z mogočnim zaupanjem na božjo pomoč oborožen in prepojen plameneče ljubezni do Matere božje. S svojim bratom Martinom in s pomočjo svojih gg. kaplanov ter na počitnicah se nahajajočih bogoslovcev in dijakov je spisal in odposlal nešteto prošenj po Sloveniji in po vseh bivših avstrijskih pokrajinah ter — bi skoraj rekel -— po celi Evropi. In odzivov je bilo toliko in takih, da je že po osmih letih z delom začel in ga v šestih letih tudi srečno končal. Že tik pred izbruhom svetovne vojne, to je 2. julija 1914, je veličastno cerkev Lurške Gospe posvetil pokojni knezoškof Mihael, papež Pij XI. pa jo je 1. 1929 odlikoval z naslovom bazilika. Veliki načrt g. Cerjaka je bil tedaj čudovito naglo izvršen in njegovi nameni v Rajhenhurgu doseženi. Izčrpan. pa so bile tudi njegove moči tako, da se je župniji odpovedal in stopil v pokoj. Pa ni ga dolgo zavžival. Ko je začutil v sebi nekaj se vračajočih moči, se je 1. maja 1919 že zopet na novo delo podal kot župnik in dekan v Slov. Bistrici ter tukaj storil za zveličanje duš in olepšanje cerkev, kar je le mogel. In tukaj je izvršil vsaj deloma tiidi drugi del svojega velikega načrta. Privabil je čč. šolske sestre od Sv. Petra pri Mariboru in jih nastanil v bivšem minoritskem samostanu ter jim izročil skrbstvo v novi sirotišnici tik cerkve Matere božje 7 žalosti. Tu sem — med svoje ljubljone sirote — se je tudi sam preselil ob svoji vpokojitvi pred dvema letoma, da jih nadzira in očetovsko za nje skrbi in jim službo božjo upravlja, pa se obenem skrbno na svojo zadnjo uro pripravlja. In tukaj ga je obiskala bela žena zadnji torek pred božičem in mu med molitvami jokajočih sirot in sester in zdihujočih duhovnih sobratov vgasne luč življenja in zatisne oči. Mož velikih načrtov in vztrajnega dela je po dolgoletnem hiranju in umiranju izdihnil svojo plemenito dušo v roke pravičnega Sodnika in se podal po večno plačilo k Njemu, ki blagruje vse v Gospodu umrle in zatrjuje, da njiL dela pojdejo za njimi. Neminljivi spomenik si je postavil že sam s sirotišnico in še posebe v srcih vseh hvaležnih obiskovalcev »Slovenskega Lurda« s prelepo baziliko, kakor je ob odprtem grobu zanosno zatrjeval gospod župnik Tratnik iz Rajhenburga. V neizbrisnem spominu ga ohranijo njegovi bivši župljani in znanci, ki so ga na dan sv. Tomaža v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji poti, in nje- govi bivši duhovni pomo.niki z njegovim slovenjebistriškim naslednikom vred, ikakor je v pretresljivi besedi izjavil g. župnik Šolinc. V večnem spominu pa bo živel v nebesih, ker je bi) tako vzoren duhovnik in zvest izvrševalec ljubezni do Boga, bližnjega in sebe, kakor nas je milo tolažil voditelj pogreba in pogrebnih obredov, g. stolni dekan' dr. Vraber. Ljubi prijatelj in zvesti tovariš, ločil si se od nas in se podal na zadnji poti za rajnimi 11 tovariši, med katerimi vidiš tudi letos odpoklicana gg Zadravca in Martina Medveda. Le tri je smo še ostali! O prosi za našo srečno zadnjo uro pri tistem Jezusu, kateremu si posvetil še svoj zadnji vzdih ljaj na zemlji: Jezus, pomagaj! Hudo me je pretresla vest o Tvoj. smrti. Pa skoraj vesel sem Ti pred velikansko množico in pred 31 duhovnimi sobrati govoril v slovo, ker se mi je zdelo, da tudi v smrti svojo nebeškc Mater posnemaš, ki je umrla samega hrepenenja po Jezusu. Tolažilo me jp tudi, da Ti na tako lep način na Tvoji zadnji poti skazujejo svojo ljubezen ir» spoštovanje vsi stanovi in uradi, cerkveni pevci, šolska mladina s svojim. vzgojitelji in polnoštevilna požarna bramba. Ganljivo se je Tvojemu spominu poklonil tudi lavantinski stolni kapitelj po štirih odposlancili ter g opat trapistov iz Rajhenburga in drugi dostojanstveniki. Najblažilnejše pa je gotovo vplwalo na vse na prižnici oznanjeno naročilo našega prevzviše nega Nadpastirja: Ob smrti g. kanonika Jožefa Cerjaka iskreno in prisrčno sožalje izražam rajhenburški in slovenjebistriški župniji, vsem potrtim sorodnikom in njegovim šolskim tovarišem, čč. šol. sestram, gg. duhovnikom, znancem in prijateljem ter zatrjujem da molim zanj in darujem sv. mašo z_ svojega milega prijatelja. Slovenskemu narodu vsaj toliko poročati o g. kanoniku Jožefu Cerjaku: si šteje v žalostno dolžnost njegoy pri jatelj in tovariš I. K. Vreže v Mariboru