WAv pokopaii« Wo »iigleŁk«m izvirniku A. Beimetta napisal Paulus. 12. nadaljevanje. Lenka je obupavala. «Mirni dol« je pri najmarlji¦vejšem delu dajal komaj vsakdanji kruh. Sama si ni vedela poiskati zaslužka, da bi njen Hinko šel za slugo, na to še misliti ni hotela, druga pa ni znal, tako je sodila. Polom se ji je zdel neizogiben. Aleš pa je stisnil zobe v besni odločnosti. čutil je, da je prišla vrsla nanj, do mora on sedaj delati in služiti denar. Zavedal se je svoje moči in svojih zmožnosti in vedel je, — po tem kar je doživel ob svoji smrti, še prav dobro vcdel — da njegovo delo ne bo brez plačila. In pisal je. Pisal je pravzaprav že pred polomom ludi. Snoval je načrte, zapisoval misli, očrtaval značaje, pletcl dejanja. Pa vse k boljxiz dolgcga časa in za igračo, včasi tudi za vajo, kakor se mečcborcc igra s svojini orožjem v fostcni času za zabavo.' Sedoj pa je bilo njegovo delo resno. Vrgel se je vanj s polnimi, spočitimi močini, črpal iz zakladnice svojih neizrabljivih misli, burno je delovala in ustvarjala domišljija, dejanja so se kopičila in zapletala, značaji so se začrlavali, rastlo in zorelo jo delo, vredno slavnega pisatelja Aleša Biaža. Nesreča je pogosto tislo jeklo, ki izkreše iz naših lenih možganov najlepše misli, udarci usode zjcklenijo često tudi najmehkejšo voljo —. Pa naslalc so težavc. Kdo bo poiskal založnika? Aleš je sklenil, da mora Lenka pomagali. Nekega popoldne je poklical iznenadeno žensko v svoje cnasvetejšc«, kjer je pisal in dclal in kamor jej ob času dela vstop pod nobenim pogojem n-i. bil dovoljen. Položil je pred njo debel rokopis. «ToIe preglej!« Začudena je brala Lenka: «V bcrbi dveh svelov. Roman iz življenja. Napisal H. B.« «Ti si to napisal —?« «Da.« «Ampak — ne razumem! Ti si vendar —.« «— bil sluga pri pisatelju Alešu Blažu, hočeš reči. Da. Prepisoval sem njegove rokopise na čedno, opazoval sem ga pri njegovem delu. Pri tem sem se naučil tudi jaz pisate'jevanja.« «Ni mogoče! Neverjetno! — In kaj misiiš s lem?« «Denarja si hočem zaslužiti!« «Tvoja skrb me zares gane!« Lenka se je smehljala. «Torej to je tisto «delo«, ki si 0 njcm govoril —! Ampak povej mi, kdo ti bo pa dal denarja?« «Založnik seve!« «Za lole —?« Z lahno posmehljivostjo je pokazala po debelem svežnju papirja. Aleš je -bil precej užaljen. Hladr.o je dejal: «Vzemi rokopis v svojo sobo, ga preberi in potem šele sodi! Pisatelja ne smemo soditi doklcr ga nismo prebrali!« «To je pa zares čudno —. Moj mož, pa pisalclj —! No, videli bomo —!« Tislikrat je moral Aleš večerjali ob dcvetih mesto ob pol osmih kakor običajno, juha je bila neslana, pcčenka napol sirova in na salali jc manjkalo olja in jesiha. Lenka je s plamenečimi lici in z žarečimi očmi nosila na mizo, ubila dva krožnika, prevrgla kozarec z vinom, svetlo je gledala moža in pravila: «Še nisem gotova s tvojim romanom, zato ti »e nič ne povem, ker pisatelja ne smemo soditi, dokler ga nismo prebrali!« In tisto noč je Aleš spal sam. — Ko je drugo jutro proti osmim stopil v obednico k zajutrku, je ležal na njegovem prostoru rokopis, ovenčan s svežim cvetjem in zelenjem, in ko je Lenka prinesla kavo, ji je koj na prvi pogled videl, da je vso noč bcdela in brala. Postavila je kavo na mizo in- se mu vrgla na vrat. «Moj Hinko —! Odpusti! Nisem vedela —! Ti si cel Aleš Blaž —!« Zmenila sta se, da bo Lenka nesla rokopis k založniku in koj ludi na denar počakala, 0 pisalelju pa dcjala, da je bolan in da sam ne more v mesto. S tem se je Aleš hotel izogniti neljubemu srečanju in obenem izbrisati vsako sled za seboj. VI. Skoraj leto dni je minilo. Aleš ja zaslužil denar. In Binogo je zaslužil. čudno! Doklcr je živel, so ga revno plačevali, — sedaj pa, ko je bil mrtev, so mu dajali bogate nagrade ler ga nadlegovali z naročili in ponudbami. tčlovck pač šcle po smrti pride do prave veljave!« jc umoval in bil za eno izkušnjo bogatejši. Skoraj nikamor ni zahajal. Ni bilo časa. Zalopljen v svoje misli je scdel v svoji scbi, kadil in pisal, pisal in kadil. Obiski so polagoma čislo izostali. Celo «Družin-ski dnevnik«, edino vez s svetom, je popolnoma zanemaril. če bi se bil svet podrl, v «Mirncm dolu« bi tega menda niti zvedcli ne bili —. Zato je udarilo kakor bomba med niirne prebivalce «Mirnega dola«, ko je nekcga dnc nenadoma zavozil na dvorišče avtomobil. Pes čuvaj je besnel, kokoši so v znorelem strahu bežale pred tutajo&m in drdrajočim vsiljivcem in hlapcu Štefanu je od samega začudenja padla pipa iz ust, kar se mu, je pravil, še nikdar v življenju ni zgodilo. Pa avtomobil je utihnil in iz njega je stopil eleganten. črnooblečcn gospod. V roki je nosil torbico. Za trenutek je postal. Smebljaje se, pa z zanimanjem je gledal po dvorišču, prijazno mignil besnerau čuvaju, pokimal Štefanu, zamrmral: «Kdo bi si inislilU in stopil v vežo. Lenka mu je prišla naproti. ¦ «Ali sem prav prišel k gospe Leitki Brglez?« •Prosimla: »Gospod soprog je doma, seve?« «Da! Ali vas naj naznanim?« «Ne ne! Majhno iznenadenje! Pokažite mi prosim njegovo sobo!« Aleš je delal v sobi, ki jc Iežala na vrt. Ropota ni slišal. Njegove misli so bile v drugem svetu in njegovi žuti so odmrli vsemu, kar ga je obdajalo. Tudi Irkanja ni čul. Šele ko so se odprla rrata, se je zamišljen in raztresen obrnil. Postaran gospod je stal pred njim. Izbrano je bil oblečen, sivo gladko pristriženo brado je irael in plečast je bil. Zlat ščipalnik mu je sedel na nosu in skozi njega je gledalo dvoje bistrih oči, presunljivo pa obenem prijazno. skoraj dobrotno. Njegov obraz je bil oduševljen, duhovit. Pod kratkimi brkami so se smehljala zgovorna, izrazita usta. Z dovršeno vljudnostjo je pozdravil. Njegove umcrjene, samozaveslnc krctnje so pričale, da prihaja iz kro gov, kjer sta izobražen okus in fino obnašanje doma. cOprostile da tas motimU j« dejal, ko se Aleš še vedno ni genil. «Moje ime je Franc Meier. Založnik sem. Poznam vas iz vaših del in prišel sem - kupovat!« Aleš jc nezaupno gledal tujca. Ni bila navada, da bi založniki hodili k pisateljem —. «Me veseli«, je dejal. «Pa — ne zamerite, vaše cenjeno ime mi je čisto neznano. Poznam vse tukajšnje založnike, ampak Meier — Franc Meier —? Ne vem —I« «Razumljivo!« se je smehljal tujec. «Šele pred kratkim sem začel. Malo pridete v mesto!« »Tisto je res. — Pa sedite prosimt« Tujec je odložil torbico in klobuk ter prisedel. »Pišete novo delo, kajne?« j« pokazal na papirjc, ki so ležali po pisalni mizi. tDa. Pa je že obljubljeno.« »Škoda! Nujno bi potreboval! — Pa taki mojstri imajo že tri dela zasnovana v glavi, ko eno izdelujejo! Pogodiva se za prihodnje!« «Ne gre tako naglo! Delam počasi. Pridejo dnevi in tedni, ko sem čisto suh.« «Ne verjamem! — Poznal sem na primer pisatelja, — saj je tudi vam znano ime Aleš Blaž, kajne? Mož je bil silno plodovit in je pisal, da tako rečem, tri povesli obenem. In vi, gospod H. B. — Hinko Brglez, kajne? — vi ste, pravim, v vsem podobni Alešu Blažu. v besedah in t slogu, v izpeljavi dejanja, v snovanju načrtoT —. Druga izdaja Aleša Blaža —! Zato sklepam, da tudi tako naglo delate kakor on. — Kar obljubite mil« Aleš si ni upal pogledati tujcu v obraz, pa čutil je, da ga njegove bistre oči opazujejo —. Sum se mu je Tzbudil. Tale človek ni bil tisto, za kar se je izdajal —! Tako ne prihajajo založniki! Ia Akša Blaža je omenjal —! Našel je sličoost med njim in med pisaleljem H. B. —! Ali so nau na sledu —? Policija je imel* razlogoT dovolj, da bi ga zasledovada —! Pod napačnim imenom je živel! Kaj č.e jc bil tale degantni neznanec tajni policist? Nastal je hipen molk. Aleš je krčevito zbiral misli za primeren odgovor, Končno je dejal: «Sevcda poznam Blaža! Kako bi ga ne! Vsak pisatelj, posebno pa še začetnik, ga mora poznati. Priznam tudi, da je moj vzor. Zato sva si morebiti nekoliko podobna —. To ni nič čudnega!< »Seveda ne!« se je prizanesljjvo smehljal neznanec. «Ah — Aleš Blaž! Skoda da je tunrl! Jaz ga obožavam, TCste, Kupil sem celo nekatere njegove rokopise. Tula na primer« — segel je v torbico — «imam par listov njegovega ro)jiana «Zora«. Slučajno sem je vzel seboj, ker sein zaradi njega imel opravka pri kraljevski akademiji. Poglejte!« Ni mu bilo trcba mnogo gledati. Poznal je oddaleč svojo pisavo. Malomarno je zamahnil z roko. «Videl scm dovolj njegovih rokopisov! V tujini, kjer je posebno rad delal.c cNi mogoče —? Torej ste bili z njim skupaj? — Ampak poglejte, ali ni to čuden slučaj —? Saj ste tole vi pisali. pravkar sedajle ko sem vstopil?« Pokazal je na nedovršeni rokopis, ki je ležal pred Alešem. «Da —? Dal — čuden slučaj, kajne? Ista pisava, popolnoma enaka! Ne samo v mislih in t slogu in t besedah, cclo t pisavi sta si enaka —! Saj pravim. druga izdaja Aleša Blaža — U Aleš je bil ujet —-. Njegova zadrega je bila tolika, da je vobče ni prikrival. Z negotoyim gla«om j« pravil: (Dalje prihodnjič).