Nietzsche kot prijatelj Manifest desnega ničejanstva Luka Lisjak Gabri jelčič Naslovje provokativen. Nietzscheja imenovati za prijatelja je na meji dobrega okusa. Prevzetnost, ki pa bralcem filozofa s kladivom gotovo ni tuja. Je del določene bralske izkušnje. V domišljiji mnogih, ki ga niso brali - a ga nemara poznajo iz križank kot "filozofa, kije razglasil smrt Boga» pa tudi številniii, ki se jim je priskutit prav zato, ker so ga brali, je Nietzsche nori mislec, velik stilist in geni- alni aforist, kije postai žrtev lastne grandioznosti in končal v vrtincu shizoidne osamljenosti. Parado- ksalno pa imajo bralci, katerih naklonjenost si je »nori filozof«« uspel priboriti, diametralno nasprotno izkušnjo z njim. Nietzsche je zanje čisto nasprotje podobe genialnega osamljen- ca, ki naj bi v zadnjih mesecih prisebnosti začel verjeti v lastno božanskost (manj naklonjeni kritiki dodajajo še, da je s tem svojo filozofijo privedel do edinega logičnega zaključka): je fi- lozof mnoštva, mislec inherentne pluralnosti. Pisec, ki iz stav- ka v stavek odpira prostore, kjer se lahko misel bralca prosto giblje, osvobojena normativnih predsodkov in nadležnih splo- šnih mest »vsemstva« (kot bi rekel Dostojevski, še en sočasni kritik razsvetljenske racionalnosti)» a tudi pritiskov »železne roke logike« (kot bi rekel nek drugi »Rus*<, tovariš Stalin, veliki dedič taiste racionalnosti). In čeprav višarska lega teh prosto- rov pogosto vzbuja vrtoglavico, se v njih bralec lahko nadiha svežega zraka; predvsem pa začuti, da je postal sogovornik ne- kega občevanja, soudeleženec nekega nevidnega - torej po de- finiciji mističnega - mnoštva. Seveda govorimo o bralcih, ki so se pustili zapeljati šarmu norega filozofa iz Engadina. Mednje spada tudi pisec teh besed. Prijatelj Zaratustra Intersubjektivnost je vpisana v samo jedro Nietzschejeve mi- sli. Neprestano se navezuje nanjo. Prve osebe množine, tako značilno za njegove zrele tekste» zato ne bi smeli razumeti kot znaka nadutosti, temveč kot vabilo bralcu, naj vstopi v določe- ne premisleke, med katerimi se je že prej razprl prostor plural- nosti. Osamljeni filozof je namreč ustvaril pluralnost znotraj lastne misli. Ustanovni trenutek te notranje shizme» ki omo- goča izstop iz tesnobne zaprtosti vase in prehod v dialoškost, je lepo opisan v sklepni pesnitvi k Onstran dobrega in zlega: Prijatelj poldanski - ne vprašaj, kdo je ta - opoldneseje scepilvdva ... Slaviva zdaj, vesela skupnih zmag, slaviva konec postov: prijatelj Zaratustra, gost vseh gostov! Nemški izvirnik je tu precej bolj jasen od slovenskega prevoda izpod peresa Janka Modra (če smo nekoliko zlobni, bi lahko rekli, da so nerodni prevodi - podobno kot pri Heglu - precej prispevali k slovesu Nietzschejeve enigmatičnosti): Um Mittag war's, da wurde Eins zur Zwei... Zarathustra kam, der Gast der Gäste! - Bilo je opoldne» ko se je eden scepil v dva: Zaratustra je prišel, gost vseh gostov. Zaratustra je tu prvi izmed »novih prijateljev«, o katerih govori pesnitev, pionir na novo razpro- strtih »planjav*< in »višav«, ki jih Nietzsche imenuje »moj svet*<. Da sem ves drug? Sam sebi odtujen? Ušel iz kože svoje? Da z zmago nad seboj končujem boje? Prevečkrat proti sebi nastrojen in s svojo zmago ranjen, utesnjen? (•••) Življenja poldan! Drugi mladi čas! O vrt poletij! Nemirno v sreči stati, čakati, žehteti! Pokonci noč in dan tw čakam vas, novi prijatelji. Že Čas je, čas! Vmesni prostor, ki se rodi iz samo odtujitve, Nietzsche posta- vi v samo središče svojega projekta. Ko z eno roko razbija ide- jo monolitne in koherentne subjektivnosti - seveda v imenu »volje do moči«» tega izmuzljivega principa »onstran dobrega in zlega«, ki naj bi usmerjal delovanje vsega živega - , z drugo Vzeti Nietzscheja resno pomeni tudi j^ripravljenost soočanja z njegovo ntislifo skozi zorni kot naše lastne vpisanosti v njegov projekt. Ga torej obravnavati kot - prijatelja. Ta perspektiva nam pomaga razrešiti marsikatero nelagodno dvoumnost^ ki jo vzbuja Nietzschejeva filozofija. gradi nove prostore občevanja. Morda gre celo za en in isti gib. Kakorkoli, to je vprašanje za filozofe, ki so o tem napisali že marsikaj tehtnega. Sam lahko govorim zgolj kot Nietzschejev prijatelj - torej kot eden od mnogoterih produktov občestvo- tvorja» ki je vpisano v Nietzschejeve tekste. Občestvo, ki ga Nietzsche ustvarja, je namreč izključno tekstu- alno občestvo; in nedvomno je to skrivnost njegove uspešnosti. Sestavljeno je iz bralcev, ki se prepoznajo v značilni množinski interpelaciji, v enem tistih nezmotljivih ničejanskih »Mi«» ki se v raznih različicah ponavljajo skozi vsa njegova zrela dela. Skozi poldrugo stoletje so bili ti bralci - podobno kot avtor teh vrstic - večinoma filozofski laiki. Nietzschejev vpliv na postpo- zitivistično kulturo poznega 19. in 20. stoletja je bil ogromen. To pa ravno zato, ker noben zahodni filozof pred njim - morda z izjemo Svetega Avguština, ki je v mnogih pogledih Nietzsche- jev antipod in pogosti implicitni naslovnik polemik (tudi pogo- sto citirana krilatica o krščanstvu kot »platonizmu za ljudstvo« ni nič drugega kot parafraza Avguština) - ni imel tolikšnega neposrednega vpliva na književnost in druge sfere umetnosti in intelektualne kulture, od glasbe do slikarstva. Genij, ki oplaja Nietzsche se je torej po lastni kategorizaciji genijev na »mo- ški« (»tiste, ki živijo iztisnjeni iz sebe in predvsem oplajajo«) in »ženski« arhetip (»tiste, ki predvsem rojevajo«), izkaže za izrazito »moški*< tip: čeprav je iz sebe rodil komajda kaj dodela- nega in oprijemljivega - zlasti njegovo zrelo delo je bolj kot kaj drugega kompilacija nastavkov, namigov, orisov, skic, impresij, dvoumnih dovtipov (kar je Chestertona, njegovega pozornega bralca in prodornega kritika, navedlo k trditvi, da je Nietzsche »slab mislec« in »šibek filozof«) - , je s svojim vplivom zaplodil cele generacije. Tako kot Zevs je zaplodil mnogo nezakonskih otrok, a mnogi so svoje duhovno sinovstvo zatajili, številni drugi pa so v ojdipovski gesti hoteh obračunati z likom neza- konskega očeta. Seveda bi bil tudi Nietzsche sam zadovoljen le nad redkokaterim od svojih »zaplojencev«, če sploh katerim (kot edina izjema mi pride na misel Ernst Jünger). Tu imamo zanimiv zgodovinski paradoks: moderni mislec, ki je najbolj vehementno poudarjal svojo ustanoviteljsko vlogo, najbolj neskromno vztrajal pri viziji lastnega ustanovnega oče- tovstva, ni imel pravih, »zakonskih« naslednikov - nikogar, ki bi ga s kančkom rigoroznosti lahko imeli za resničnega nadalje- valca njegovega filozofskega projekta. Paradoks je še globlji: če velja njegova analiza bolezni moderne Evrope - nihiJizem, lik udomačenega in brezvoljnega »zadnjega človeka«, dekadenca ipd. - skorajda za preroško, pa je njegova vizija pozitivnega pre- vrednotenja v najboljšem primeru padla na jalova tla, v najslab- šem pa doživela diskreditacijo zaradi (milo rečeno) sumljivih ideoloških, kulturnih in političnih projektov, ki so se sklicevali nanjo. Nietzsche kot veliki pritrjevalec je tako doživel popolni fiasko. Ostal je Nietzsche, razdiralec. To seveda velja z vidika njegovih lastnih meril in stremljenj. Iz zunanje, empirične perspektive lahko v Nietzscheju spo- znamo začetnika ali vsaj navdihovalca številnih pomembnih, pravzaprav ključnih intelektualnih, kulturnih in tudi znanstve- nih trendov, rojenih v obdobju fin-de-sieda: od psihoanalize, postpozitivistične sociologije (prek njegovega vpliva na Maxa Webra), eksistencializma, fenomenologije, pa kulturnih študij in seveda - zgodovinopisja. Njegovvpliv na Foucaulta in Paula Veyna je znan; prav tako je znano, da najdemo Nietzschejeve uvide v sami zibelki sodobne historične epistemologije (prek ThomasaS. Kuhnain Paula Feyerabenda) in da ga lahko imamo za predhodnika »kulturnega obrata« v postmoderni historio- grafiji, saj predstavlja glavno skupno referenco njegovih uteme- ljiteljev, od Abyja Warburga in Ernsta Gombricha do Haydena Whita in nedavno preminulega Stuarta Halla. Manj pa je znano, da so med njegove strastne bralce spadali mnogi velikani zgo- dovinopisja 20. stoletja, kot so Johan Huizinga, Moses L Finley, Ernst Kantorowicz, Fernand Braudel, Otto Brunner, Reinhart (oselleck ... in Še bi lahko naštevali. Ponekod so sledi Nietz- schejeve misli težje vidne, drugod so očitne. Redni udeleženci slovitih letnih konvencij Študijske skupine za pojmovno zgo- dovino znajo povedati, da še nobeno srečanje ni minilo brez vsaj trikratne omembe Nietzschejeve ga citata, da je »mogoče definirati le tisto, kar nima zgodovine« {definierbar ist nur Das, was keine Geschichte hat). Prve osehe množine^ tako značilno za Nietzschejeve zrele tekste^ ne hi smeli razumeti kot znaka nadutosti, temveč kot vabilo bralcu^ naf vstopi v določene premisleke^ med katerimi seje že prej razprl prostor pluralnosti. Osamljeni filozof je namreč ustvaril pluralnost znotraj lastne misli. In vendar smo pri vseh teh primerih soočeni z vedno istim pa- radoksom: gre za drobce razpršenega vpliva, ki so pomagali k vzniku določene kulturne senzibilnosti, zaznamovane z nega- tivnim, razdiralnim vidikom Nietzschejevega projekta: gre za projekt iskanja genealogij, za tisto -»voljo po resnici*<, ki hoče seči pod kožo vsem vrednotam in institucijam, za tisto željo po razkrinkanju malikov, ki naj bi odpravila njihovo lažno ločenost od človeka in superiornost nad njim ter tako, kot zapiše nekje, »človeku povrnila, kar je njegovega« (precej mlado he glovska gesta, če pomislimo). Skratka, v postmoderni dobi slavi Nietz- sche razdiralec vrednot; tisti drugi Nietzsche, ki hoče afirmirati življenje in Usodo brez vsakršne opore v substancialnosti, brez cenenih uteh in lažnih malikov, pa ne uživa posebne veljave. Da bi bila stvar še bolj paradoksalna, lahko odmeve tega drugega, pritrdilnega Nietzscheja najpogosteje najdemo pri religioznih mislecih» od katoličanov Unamuna in Peguya, Judov Šestova, Bubra in Levinasa, protestantov Tillicha in Bartha, do pravo- slavcev Baconschija in Yannarasa. Torej ravno v tisti hebrejsko- -krščanski dediščini, ki jo je Nietzsche tako globoko preziral. Tu se zopet vrnemo na vprašanje teksta. Ta paradoks je namreč tesno povezan z Nietzschejevim stilom, ki je istočasno vir nje- govega uspeha in krivec za njegov eklatantni neuspeh. Stil ima glavno zaslugo» da je Nietzsche svoj vpliv razširil daleč onkraj meja filozofije - Hannah Arendt ga ima, poleg Kierkegaarda in Marxa, za rablja filozofske tradicije - in postal priljubljeni mislec literatov, likovnikov, glasbenikov, družboslovcev, žurna- listov in političnih aktivistov. Ter mnogih fizikov in biologov. S stilom je naglo širil svoje nevidno občestvo, toda slogovna prožnost hkrati pomeni tudi izmuzljivost. Če je njegova »de- konstrukcijska*< dejavnost sicer pogosto skrajno iriverentna in dobršen del svojega šarma črpa iz svoje vehemence» pa je praviloma tudi izjemno rigorozna in razorožujoče dosledna. Njegova »afirmativnost« pa je» nasprotno, brez izjeme aluziv- na, neoprijemljiva» arbitrarna - ni stvar racionalnosti» temveč vtisa. Je »ples«, kot bi rekel Nietzsche: performans svobodne- ga duha, nevarna pirueta drznega virtuoza. Na mnoge, zlasti mlade bralce, pušča velik vtis - a nazadnje od njega ostane kvečjemu izkušnja nekega srečanja, ki ga je težko konceptualno zajeti- Mogoče ga je kvečjemu oponašati, pri čemer takoj pride na misel znano opozorilo - don't try this at home, kids! Tesnobnost pritrjevanja In tu pride do zagate. Ko iščemo elemente Nietzschejevega vpliva - kakor drobce velike eksplozije, razsejane po široki pla- njavi - jih z rigorozno analizo ni težko najti in dokazati; sem spada» mimogrede, tudi zgodba o vlogi Nietzschejeve misli pri rojstvu fašizma» ki je enako razvpita, kot je nedvoumna; a ena- ko nedvoumna, le manj razvpita» je tudi njena vloga pri genezi zgodnjega antifašizma (vključno s TlGR-om, kar mdr. izpričuje Vladimir Bartol)» demokratičnega radikalizma, sionizma, anti- totalitarizma, evropske ideje» francoske Resistance in nouvelle theologie (brez katere, to je jasno, ne bi bilo Drugega vatikan- skega koncila). Vendar je pri vseh teh neštetih vplivih, od Can- karja do Koselleckove pojmovne zgodovine, potrebna že velika mera abstrakcije, da zaznamo skupni vir inspiracije - ravno zato» ker vse te izjemno heterogene avtorje povezuje osebno, idiosinkratsko branje. To je navsezadnje posledica Nietzsche- jevega klica k zbiranju »novih prijateljev«, a tudi posledica alu- zivnosti in enigmatičnosti sloga ter njegove načrtne protislov- nosti, ki so vsi elementi projekta notranje pluralizacije misli. Po drugi strani pa ravno ta raznolikost recepcije pri bralcu vzbuja nelagodje. Nekdo, ki bere Nietzscheja kot kritika krščanstva (precej slaba izbira bralskega fokusa, naj dodamo), utegne biti Šokiran, ko mu (brez prevelikih težav) dokažemo Nietzschejev vpliv pri preporodu krščanske teologije. Nekdo» ki ga bere iz novodesničarske perspektive» kot kritika moderne demokracije in »politične korektnosti«, bo težko razumel njegovo ključno vlogo pri nastanku taistega postmodernega liberalnega napre- dnjaštva» ki ga sam prezira. In tako dalje. Vsako branje odkriva nove potencialnosti teksta. Nič nenava- dnega niti posebno novega. Gre za to, da je pri Nietzscheju» tako se zdi» nelagodje ob soočenju z recepcijo» drugačno od naše» globoko vpisano v omenjeni razkol med racionalno-raz- diralnim in aluzivno-pritrdilnim vidikom njegove misli. Nietz- schejev prijatelj - to se pravi, kdor se je, kot naivna deklica iz gore Kadore» pustil zapeljati klicu v višave - sicer lahko sledi Chesterton ima prav, ko notranjo šibkost Nietzscheßeve pritrdilne drže poveže z ekscesom afirmativnosti: Nietzsche je kot popotnik na širni planoti^ okamnel nad preveliko izbiro poti, ki se mu ponujajo. Ker so vse enako dobre^ vse enako vredne pritrjevanja. ostane^najyizpp^^^ racionalni liniji, jo prepozna in pripozna, a ob vsaki drugačni recepciji se mu bo zdelo» da je bila narobe razumljena ali načr- tno spregledana Nietzschejeva afirmativna poanta. V drugačni recepciji ne prepozna bistva svoje lastne bralske izkušnje. Zdi se, da podoben občutek vzbujajo analitično sicer neoporečne, a preveč «sholastične« akademske razprave o Nietzschejevi fi- lozofiji. Nekaj manjka, si misli prijatelj: tu je prišlo do neke hude, nedopustne izdaje! Težava je seveda v tem, da je afirmativni vidik Nietzschejeve misli težko artikulirati, ne da bi zapadli v absurd. Kaj hitro se znajdemo pri seznamih bizarnih napotkov in navodil - reci- mo, da je pisanje sede znak dekadence, da je užitje juhe pred glavno jedjo odraz nihilizma ali da je pivo strup duha - ali, še huje, pri posnemanju neokusnih napadov na »Angleže, krave in druge demokrate«, »mežikajoče bralce časopisov«, »nogavičarje duha« in podobno. Takšni, adolescentni poskusi aktualizacije Nietzschejeve afirmativnosti so le še en odraz diskrepance med grandioznim vtisom sloga in skrajno izmuzljivostjo poant, ki naj bi jih podajal. In spet smo pri Chestertonu in njegovi kri- tiki Nietzscheja kot »slabega filozofa«, nesposobnega jasne in dosledne miselne izpeljave. In res: njegovo razdiranje vrednot spremljajo velike obljube o »prevrednotenju« - o presegajočem in boljšem, ki ima za priti in je že tu - , ki ostanejo neizpolnjene. Tu ima Chesterton prav, ko notranjo šibkost Nietzschejeve pri- trdilne drže poveže z ekscesom afirmativnosti: Nietzsclie je kot popotnik na širni planoti, okamnel nad preveliko izbiro poti, ki se mu ponujajo. Ker so vse enako dobre, vse enako vredne pritrjevanja, ostane na razpotju (kako značilno za tehtnice!, bi lahko dodah v ob s kura nt is tič nem duhu). Toda prav ta izkušnja nove potencialnosti, tega radikalnega odprtja možnosti v dih jemajočih visokih legali je skrivnost Nietzsche} eve ga šarma; zlasti, seveda, pri mladih bralcih. Kaj - če se vrnemo h gornjemu problemu divergentnih recepcij - je tisto, kar »manjka« pri še tako natančni akademski anali- zi Nietzschejeve misli? Manjka ravno vir vsega šarma - ki je obljubljajoči šarm afirmativnosti - , manjka tista izmuzljiva iz- kušnja, tista vztrajna fascinacija nad dogodkom srečanja ozi- roma srečevanja z Nietzschejevo mislijo. Zato stil avtorjev, ki pišejo o Nietzscheju, pogosto zapade v imitacijo ah v poskus poustvarjanja nekakšne domačnosti oziroma intimnosti, ki naj bi povzemala formativno izkušnjo tega izvornega srečevanja (kakšna sled tega slogovnega postopka se je gotovo priplazila tudi v pričujoče besedilo). Značilni manierizem in prisiljena enigmatičnost tekstov o Nietzscheju je, zopet, posledica dej- stva, da velik del njegovih bralcev ni »pokhcnih*< filozofov in da se v poskusu spoprijemanja z njegovo mislijo soočajo z ne- lagodnostjo svojega statusa »prijateljev«. Prijateljska pieteta Vendar bi bilo bolje. Če bi se z njim sprijaznili. Vzeti Nietzsche- ja resno pomeni tudi pripravljenost soočanja z njegovo misli- jo skozi zorni kot naše lastne vpisanosti v njegov projekt. Ga torej obravnavati kot - prijatelja. Ta perspektiva nam pomaga razrešiti marsikatero nelagodno dvoumnost, ki jo vzbuja Nie- tzschejeva filozofija. Reči »Nietzsche kot prijatelj« po eni strani omogoča priznanje formativne izkušnje, ki jo je pomenilo sre- čevanje z njegovo mislijo, po drugi pa resen pristop k pogosto zanemarjenemu vprašanju, kaj od njene afirmativnosti velja ohraniti. Reči »Nietzsche kot prijatelj« pomeni priznanje virtu- oznosti stila, ne da bi se intelektualno nepošteno umaknih za njegovo krinko in se odrekli tehtnemu soočenju s poantami, ki jih podaja, pa naj bodo še tako izmuzljive. Reči »Nietzsche kot prijatelj« nam omogoča, da ga jemljemo v njegovi vitalni po- gojenosti, kjer je dvoumnost, večplastnost in nekoherentnost vtisnjena v misel kot odraz njene življenjskosti- Iz te perspekti- ve ni več intelektualno nepošteno, temveč skrajno dosledno, da - kot bi storili pri dobrem prijatelju - okaramo njegove ekscese, zmajemo z glavo nad neokusnimi tiradami ali zamahnemo z roko nad Šibkimi izpeljavami. lavno takšno zadržanje odpira prostor za pietas; pojem, s kate- rim so Rimljani označevali ljubečo naklonjenost do oseb in oko- liščin, ki nas določajo onkraj naše svobodne privolitve vanje. V kolikor je Nietzsche zapustil vpliv v našem razmišljanju, v naši percepciji in občutljivosti, v kolikor brez zadržkov sprejmemo svoj status »prijateljev«, potem »je prav in se spodobi« (tradi- cionalna formula, ki nas poziva k pietas), da priznamo, da je to bilo predvsem po zaslugi njegove pritrdilne geste. To pa nas sili, da se soočimo z vprašanjem, kaj je v njegovi misli - onkraj njenih «negativnih«, »dekonstrukcijskih« elementov, ki so že tako in tako pronicah globoko v senzibilnost naše postmoder- ne kulture in ne rabijo dodatnega ujčkanja - takega» kar velja afirmirati v našem Času. Metafora desnice Vrnimo se k zgoraj navedeni pesnitvi /z visokih gor, s katero Nietzsche sklene svojo knjigo Onstran dobrega in zlega. Pesem očitno priča o neki preobrazbi, ki bi jo lahko imenovali du- hovna, a jo moramo, iz spoštovanja do Nietzschejevega seku- larizma, jemati kot duševno. Kot rečeno, gre za pluralizacijo misli. Hannah Arendt je opozorila (v eseju Ideologija in teror, sklepnem poglavju k drugi izdaji Izvorov totalitarizma), da gre za opis izkušnje samotnega človeka, ki se reši iz klešč odtuje- nosti in začne dialog »sebe s seboj«. To je edini način, opozarja Arendtova, da se samotni čJovek odreši nevarnosti odtujenosti, ki se zgodi, »ko se popolnoma zaprem sam vase in hkrati iz- gubim svoj jaz. Samotnim posameznikom vedno grozi nevar- nost odtujitve, ko izgubijo odrešilno milost družbe, ki jih reši dvoumnosti in dvoma«, značilnih za zaprtost v lastne misli. Za Arendtovo je to doživetje ključnega političnega pomena» saj je izkušnja odtujene osamljenosti, sicer tako redka v tradicional- nih občestvih, postala v množični družbi razširjen pojav: »To, kar dela odtujenost tako neznosno, je izguba lastnega jaza, ki se sicer lahko realizira v samoti» a za svojo potrditev potrebuje zvesto in zaupanja vredno družbo bližnjih. V pogojih odtujeno- sti človek izgubi zaupanje vase kot sogovornika lastnih misli, hkrati pa tudi tisto osnovno zaupanja do sveta, ki je nujna za oblikovanje izkušenj. Jaz in svet, sposobnost mišljenja in iz- kustvo se izgubita v istem trenutku«. Nietzsche naj bi se iz te nevarnosti rešil in extremis (in morda le začasno) - in pesnitev naj bi govorila o trenutku te radostne odrešitve. Toda - odrešitve od česa? Hannah Arendt nadaljuje: »Edina sposobnost človeškega uma, ki za svoje delovanje ne potrebuje ne jaza, ne drugega in ne sveta, in ki je neodvisna tako od izkustva kot od refleksivno s ti, je logično razmišljanje, ki izhaja iz očitnih premis. Osnovna pravila kognitivne očitnosti - tavtologija trditve 'dva plus dva je štiri' - zmorejo preživeti tudi v pogojih popolne odtujitve«. Logika je zadnje zatočišče osamljenega človeka, ki je izgubil stik tako s skupnim svetom medčloveškega sobivanja kot z »notranjim bogastvom« svoje duše. V sodobnem svetu, nada- ljuje Arendtova, postane ta izkušnja, ki je nekoč pestila le red- ke samotne mislece in pušČavnike, splošna izkušnja celotnih generacij in slojev: »Odtujeni človek, kot je nekje pripomnil Luther» Vedno deducira eno stvar iz druge in misli vedno naj- slabše'. Skrajnost totalitarnih gibanj ima le malo skupnega s pravim radikalizmom, temveč sloni prav na tej težnji,« značilni za osamljene pripadnike množične družbe, »da 'mislijo vedno najslabše', to se pravi» na deduktivnem procesu, ki vedno pri- pelje razmišljanje do najhujših možnih zaključkov«. Jasno je torej - gre za odrešitev od tiste »železne roke logike«, na katero se je tako rad skliceval tovariš Stalin. Od sploščenosti človeške misli v linearno deduktivnost, ki neskončno plural- nost, bogastvo in slojevitost vsega, kar je, reducira v formule kartezijanskega uma. Zdaj pa prevedimo to v kategorije sodobne nevropsihologije» ki bi bile tako všeč Nietzscheju, velikemu pridigarju telesne po- gojenosti duha. V lahkotnem, igrivem jezikovnem registru po- pularne nevrološke znanosti bi lahko rekli, da se Nietzschejeva misel reši izpod dominacije leve - konsekutivne» deduktivne, logično-matematične» abstraktne» verbalne - možganske polo- ble in preide v tip razmišljanja, ki ga usmerja desna polobla: induktivnega, celostnega, vizualnega» muzikaliČnega, ustvar- jalnega, konkretnega» vezanega na življenjski svet. Našo zače- tno metaforo o »odpiranju prostorov« lahko torej navežemo na ta prehod od »linearnosti«, ki zaznamuje kognitivne procese v levi možganski polobli, v »tridimenzionalno s t« desne poloble. Nietzschejevo polemiko proti pozitivistični kulturi svojega časa lahko razumemo tudi kot željo po valorizaciji vsega tistega, kar je izpadlo iz ozke, logično-abstraktne, instrumentalne - »leve«, če hočete - definicije racionalnosti. Vso ekscesnost njegove afirmativne geste lahko zatorej razumemo tudi kot krik pro- testa v imenu bogastva stvarnosti» ki je bilo izgnano iz misel- nih konstruktov, s katerimi je modernost skušala nadomestiti »smrt Boga«» to se pravi, propad tradicionalne vizije skladnega kozmosa. Nietzschejevo pobijanje teh lažnih nadomestkov je obenem odpiralo prostore, lege in načine, znotraj katerih bi se misel lahko na inovativne in poštene načine spoprijemala z neskončno pluralnostjo stvarnosti. V svojih najboljših trenut- kih je Nietzsche namreč razumel, da imperativ samospoznanja ostaja ključna poanta spoznavnega procesa, a da je potopitev vase najslabši način, kako mu slediti: »Sele na koncu spozna- nja vseh stvari bo čJovek spoznal samega sebe. Kajti stvari so človekove meje.« (Jutranja zarja, 48). Vsa vrednost Nietzscheje afirmativne geste je skrita v tem preprostem aforizmu» čigar globina ga odrešuje vseh neslanosti.»