Po teoriji sebičnega gena je enota življenja gen, ki se replicira in prehaja na potomce. Zato sta glavni funkciji človeka razmnoževanje, ki ga omogoča spolnost, in preživetje, ki ga omogoča zadovoljitev fizioloških potreb, kar nas spominja na Freudov libido in eros, delovanje destruktivnih genov pa na tanatos. Funkciji ne delujeta na zavestnem nivoju. Ker enaki geni ščitijo drugdrugega, se genetsko podobni ljudje podpirajo, genetsko različni pa tekmujejo za vire. Mnogi psihološki in socialni pojavi se ujemajo s teorijo sebičnega gena, celo Ojdipov konflikt, mnogi pa ne, npr. nerecipročni altruizem pri osebah, ki niso sorodniki (npr. posvojenstvo, homoseksualnost insamstvo).

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-YAGN6D2J

COBISSID

16525405

Objavljeno

16.09.2009

Metapodatki

Citiranje

APA:

Pečjak, Vid (1995). Sebični gen, psihologija in psihoanaliza. Psihološka obzorja (Ljubljana), letnik 4, številka 4, str. 91-106. URN:NBN:SI:DOC-YAGN6D2J from http://www.dlib.si

MLA:

Pečjak, Vid. "Sebični gen, psihologija in psihoanaliza." Psihološka obzorja (Ljubljana) letnik 4. številka 4 (1995) str. 91-106.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YAGN6D2J>

Psihološka obzorja
1992-
(Zbirni zapis)

številka

Psihološka obzorja
1995
(Celotna številka)