S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 23 (2023), št. 2 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2023 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy), dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: shs.urednistvo@gmail.com Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS. Co-financed by the Slovenian Research Agency. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says MARIJAN PREMOVIĆ: The Medieval Tradition in the Ideology of the Karađorđević Dynasty .......................................................................................................293 Srednjeveška tradicija in ideologija Karađorđevićev JURIJ PEROVŠEK: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 .................................................................................................................................................313 The Karađorđevićs and Slovenian Political Parties, 1918–1941 TAMARA GRIESSER-PEČAR: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići .....................................................................................................................................361 Slovenian Catholic Church and the Karadjordjević Dynasty ANDREJ RAHTEN: Zunanjepolitični koncept kneza Pavla .............................................397 Foreign Policy Concept of Prince Paul Karađorđević DARJA KEREC: Karađorđevići in Prekmurje ...............................................................................427 Karadjordjevićs and Prekmurje MIRA MILADINOVIĆ ZALAZNIK: S srbskim patriarhom Gavrilom pri Windisch-Graetzih o Jugoslaviji pod žezlom Karađorđevićev .......................................................................................................................................459 The Serbian Patriarch Gavrilo at Windisch-Graetz Family Discusses Yugoslavia Under Karađorđević's Scepter IVAN SMILJANIĆ in PETER MIKŠA: "Bronasti lik Največjega Jugoslovena": javni spomeniki Karađorđevićem na Slovenskem ..............................................................................................489 "Bronze Figure of the Greatest Yugoslav": Public Monuments to the Karađorđević Dynasty in Slovenia BOŽO REPE: Karađorđevići in vladarska ideologija pri Slovencih ..........................529 The Karađorđevićs and the Ruler's Ideology Among Slovenes S H S tudia istorica lovenica Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 565 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 569 S H S tudia istorica lovenica 361 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-10 Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići Tamara Griesser-Pečar Dr., docentka Zuckerkandlgasse 38–44/2, A–1000 Dunaj, Avstrija e-pošta: tamara.griesser@gmx.at Izvleček: Ko se je izkazalo, da avtonomija Južnih Slovanov v sklopu Avstro-Ogrske ni bila več uresničljiva, je slovenska katoliška cerkev podprla združitev s Srbijo. Dinastija Karađorđević je bila Slovencem tuja tudi zato, ker je pripadala pravoslavni veri. V Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji je bilo šest uradno priznanih veroizpovedi, katoliška cerkev je bila po številu vernikov šele na drugem mestu za pravoslavno. Zato se je del politike zavzemal za republiko in federalistično ureditev – tudi večina duhovščine, v prvi vrsti ljubljanski knezoškof Anton B. Jeglič. Katoliška cerkev, ki je nasprotovala ločitvi Cerkve in države, je stala pred vrsto problemov, tako zaradi škofijskih in župnijskih meja in vprašanja verskega sklada, kot tudi na vzgojnem in šolskem področju. Največjo težavo pa je predstavljal sporazum med Kraljevino in Svetim sedežem. Čeprav je bil konkordat leta 1935 končno podpisan, ga Kraljevina Jugoslavija ni nikoli ratificirala. Ključne besede: Anton Bonaventura Jeglič, Anton Korošec, kralj Aleksander I., šestojanuarska diktatura, unitaristični ustavni okvir, konkordat, Sokol, Orli, katoliške šole Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 2, str. 361–396, 150 cit., 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 362 0 Uvod1 Ko je Avstro-Ogrska razpadala in je Anton Korošec v imenu Jugoslovanskega kluba 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, je ljubljansko škofijo vodil dr. Anton Bonaventura Jeglič.2 Od vsega začetka je odločno stopil na stran te deklaracije, katere cilj je bil združitev vseh Južnih Slo- vanov, ki so živeli v Habsburški monarhiji. Takrat najprej niso načrtovali neke samostojne južnoslovanske države, temveč avtonomno državno tvorbo pod žezlom dinastije Habsburg-Lothringen.3 Ko je postal poziv slovenskih strank po koncentraciji vseh narodnih sil vedno glasnejši, je škof Jeglič dal iniciativo za t. i. Ljubljansko izjavo z dne 15. septembra 1917, ki je na eni strani podpirala Majniško deklaracijo, na drugi pa se je pridružila tudi mirovni pobudi papeža Benedikta XV.4 Njegova želja je bila, da izjavo podpišejo predstavniki Slovenske ljudske stranke (SLS) in liberalci v imenu vseh Slovencev, ker pa je metropolit Frančišek Borgia Sedej podpise prepovedal, podpisi s Štajerske in iz Trsta pa niso prispeli pravočasno, so izjavo izdali samo v imenu Kranjske.5 Kot izposta- vlja Feliks Bister v svoji knjigi o Antonu Korošcu v dunajskem parlamentu, je bila izjava "ne samo eksaktnejša od besedila Majniške deklaracije, temveč tudi vsebinsko bistveno razširjena z omembo pravice narodov do samoodločbe."6 Uporabila je namreč pojem "Slovenija" in ni kot običajno naštevala samo dežel. 1 Študija je nastala v okviru raziskovalnega programa Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju (P6-0380), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskoval- no in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. 2 Anton Bonaventura Jeglič (29. 5. 1850, Begunje na Gorenjskem – 2. 7. 1937, Stična). Teologijo je štu- diral v Ljubljani 1869–1973 in na Dunaju, kjer je opravil doktorat leta 1876 in nato služboval kot kurat v ženski kaznilnici v Begunjah. Po osemmesečnih študijah na nemških univerzah in v Rimu je maja 1878 postal podvodja ljubljanskega semenišča, predaval pa je cerkveno pravo in zgodovino, od 1881 še dogmatiko. 1882 ga je nadškof Josip Stadler sprejel med kanonike vrhbosanskega kapitlja. 16 let je deloval kot upravitelj stolne župnije in kot škofov generalni vikar. Avgusta 1897 je bil imenovan za pomožnega škofa v Sarajevu z nazivom naslovnega škofa siunijskega, februarja 1898 pa za ljubljan- skega knezoškofa. Upokojil se je leta 1930 in se kot nadškof garellenški umaknil v Gornji Grad, 1932 pa v Stično (Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) 331, Zapuščina Anton Bonaventura Jeglič, Historiat ustvarjalca). 3 Arnold Suppan, Deutsche Geschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Karawanken (Berlin, 1998), str. 347; Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju. Življenje in delo 1872–1918 (Ljubljana, 1992), str. 179 (dalje: Bister, Anton Korošec); Tamara Griesser-Pečar, "Slovensko slovo od Habsburžanov", Studia Historica Slovenica 19, št. 2 (2019), str. 301–331 (dalje: Griesser-Pečar, "Slovensko slovo od Habsburžanov"). 4 NŠAL 331, Nadškof Anton Bonaventura Jeglič, AŠ 10; Bogdan Kolar, "Mirovne pobude papeža Benedikta XV. in odmevi na Slovenskem", Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), str. 443–468. 5 Anton Bonaventura Jeglič, Jegličev dnevnik. Znanstvenokritična izdaja, ur. Marija Čipić Rehar, Blaž Otrin, Cvetka Rezar in Julijana Visočnik (Celje, 2015), 18. 9. 1917, str. 719 (dalje: Jegličev dnevnik); Jože Jagodic, Majhen oris velikega življenja. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič (Celje, 2013), str. 211–212 (dalje: Jagodic, Majhen oris velikega življenja. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič). 6 Bister, Anton Korošec, str. 206. 363 S H S tudia istorica lovenica V Majniški deklaraciji zaradi cenzure tega imena še niso mogli zapisati.7 Tako škofova podpora Majniški deklaraciji kot tudi Ljubljanska izjava sta vzbudili množično gibanje za podpis Majniške deklaracije.8 Burno pa so se odzvali nem- 7 NŠAL 331, Nadškof Anton Bonaventura Jeglič, AŠ 10, izjava 15. 9. 1917; Jurij Perovšek, "Misel o Sloveniji in njeno udejanjenje v času Majniške deklaracije do oblikovanja Države SHS in Narodne vlade SHS v Ljubljani", Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), str. 423–428. 8 Več: Vlasta Stavbar, Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje: slovenska politika v habsburški monarhiji, od volilne reforma do nove države (1906–1918) (Maribor, 2017). Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937) (dLib, Zbirka upodo- bitev znanih Sloven- cev NUK) T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 364 ški "nacionalci", sledili so ostri napadi v nemških časopisih in deželni predse- dnik grof Heinrich Attems je prosil ministrskega predsednika na Dunaju za navodila, kako naj proti knezoškofu ukrepa. Predlog deželne vlade in genera- lov je bil pripor. Seveda pa ga je cesar Karel, ko je bil Jeglič pri njem v avdienci 28. februarja 1918 v Badnu pri Dunaju, podprl, ko je rekel: "Gibanje je popol- noma dovoljeno, toda mora biti patriotično, avstrijsko." Zanimivo pa je, da je kot neke vrste svarilo dodal, da se ne morejo zanašati na parlament.9 Jeglič je v Škofijskem listu leta 1919 napisal: "Da, cesar Karl je imel prekoristne namene za ureditev Avstrije. Hotel je priznati pravice vseh narodov v njej."10 Avstrijska škofovska konferenca je pozno poleti 1918 izdala izjavo proti samoodločbi narodov, ki jo je škof Jeglič v ljubljanski škofiji objavil šele oktobra, hkrati pa je naročil duhovnikom, da pisma vernikom naj ne preberejo.11 V nasprotju z Jegličem lavantinski škof Mihael Napotnik12 pastirskega pisma ni samo objavil, naročil je tudi duhovnikom, da ga vernikom preberejo.13 Septembra 1918 je ministrski predsednik Max von Hussarek Jegliču poslal strogo zaupno pismo, v katerem je sicer priznal, da je jugoslovansko vprašanje resno politično vprašanje, skliceval pa se je na izjave, ki jih je Jeglič dal cesarju v zadnji avdienci: "Opazovati je bilo možno, da so iz tega gibanja izšli pojavi, izdaje in dejstva, ki jih je treba označiti naravnost nasprotne državnim koristim in ki jih moramo zato – in sicer v soglasju z mišljenjem Njegovega Veličanstva o tem položaju – vseskozi in odločno obsoditi." Hkrati ga je opozoril, da se naj "poslej drži tistih mej, ki jih Vam v le-teh zgolj političnih zadevah določa Vaša škofovska služba."14 Jeglič je Hussareku odgovoril, da so za to krive centralne vlade na Dunaju in Budimpešti: "Kakor so te vlade vzgojile iredento, ruso- in srbofilizem, tako odbijajo sedaj od sebe Jugoslovane, ker se ne ozirajo na njihov klic po pravici, in jih preganjajo, tlačijo in jim groze za prihodnost. Ni čuda ako se polagoma odvračajo od države, ki jim je krivična."15 Leta pozneje je Korošec 9 Jegličev dnevnik, 13. 11. 1917, str. 731; Jagodic, Majhen oris velikega življenja. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič, str. 211–212. Tudi: Privatarchiv der Familie Habsburg (PAH), Aufschreibungen Kaiser Karls aus dem Jahre 1918, "Vineta", Februar 1918. 10 "Duhovnikom", Ljubljanski škofijski list, št. 2 (1919), str. 11. 11 Ljubljanski škofijski list, št. 10, 4. 10. 1918, slovensko besedilo, dok. 88, 113–119, nemško besedilo, dok. 89, 119–126. 12 Dr. Mihael Napotnik (20. 9. 1850, Slovenske Konjice – 28. 3. 1922, Maribor) je bil imenovan za lavantinskega škofa leta 1889. Sledil mu je Andrej Karlin 1923–1933, nato pa Ivan Jožef Tomažič 1923–1949 (Letopis Cerkve na Slovenskem 2000 (Ljubljana, 2000), str. 485 (dalje: Letopis Cerkve na Slovenskem 2000)). 13 Folium officiale diocesis Lavantinae. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo. Kirchliches Verordnungsblatt für die Lavanter Diözese, 1. 10. 1918, dok. 97, str. 178–184 (nemško); 21. 10. 1918, dok. 105, str. 194–200 (slovensko). 14 NŠAL 331, Nadškof Anton Bonaventura Jeglič, AŠ 4; Prevod je objavljen v Jagodic, Majhen oris velikega življenja. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič, str. 216–217. 15 Jegličev dnevnik, 29. 9. 1918, str. 760. 365 S H S tudia istorica lovenica v Ponedeljskem Slovencu zapisal: "Slovensko ljudstvo se je ravno radi tega ško- fovega koraka zavedlo usodne važnosti teh zgodovinskih časov."16 Pozneje je Hussarek, ki je bil v odločilnem času zaposlen na c.k. ministrstvu za uk in bogo- častje in bil tudi profesor za cerkveno pravo na dunajski univerzi, napisal, da obžaluje, da ni še bolj nasprotoval imenovanju Jegliča za ljubljanskega škofa in da je bil Jeglič človek, "ki se je dal potegniti v gibanje, ki je bilo naperjeno proti državi in dinastiji".17 16 "30. majnik 1917 – 30. majnik 1937", Ponedeljski Slovenec, 31. 5. 1937, št. 22, str. 1. 17 Max von Hussarek, "Zum Tatbestande des landesfürstlichen Nominations- und Bestätigungsrechts für Bistümer in Österreich 1848–1918", Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte 47, Kan. Abt. XVI (1927), str. 181–251; Janko Prunk, "Škof Jeglič – politik, 1. del", Kronika 19, št. 1 (1971), str. 32 (dalje: Prunk, "Škof Jeglič – politik, 1. del"). Citat je prevedel Janko Prunk. Max von Hussarek (1865–1935) avstri- jski ministrski preds- ednik (https://www. bildarchivaustria.at) T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 366 Odcepitev in zavzemanje za republiko Ko se je izkazalo, da avtonomija Južnih Slovanov v sklopu avstro-ogrske monar- hije ni več uresničljiva, je prišlo do odcepitve. Sicer je bil cesar reformam naklo- njen, vendar jih med vojno ni mogel speljati, njegov položaj pa je še dodatno oslabila "afera Sixtus".18 Ko je predložil oktobrski manifest, je bilo že prepozno. Zato so se slovenski politiki zavzemali za združitev s Srbi v novi državi.19 Država, ki je bila ustanovljena 1. decembra 1918, je bila bistveno drugačna od tiste, ki so jo imeli v mislih slovenski politični predstavniki, pa tudi slovenska katoliška cerkev. Že dinastija Karađorđević je bila Slovencem tuja, predvsem tudi zato, ker je pripadala pravoslavni veri. Slovenci so bili v veliki večini verni katoličani, zato se je del politike zavzemal za republiko in federalistično ureditev – tudi velik del duhovščine. Medtem ko so bili liberalci za monarhijo in centralistično državo – po oceni Igorja Grdino "je novonastala Kraljevina SHS nosila pečat, ki so ji vtisnili liberalci",20 ̶ je bila SLS (VLS)21 razdeljena.22 Čeprav se je velik del stranke na začetku zavzemal za republiko, tudi na javnih shodih, se je Anton Korošec, ki je bil na čelu stranke, brezpogojno zavzemal za monarhijo. Podna- čelniku SLS Bogomilu Remcu je tako pisal v nedatiranem pismu iz Beograda: Da ne bo nesporazumevanja, jaz se pod nobenim pogojem ne bom udal pritiskom, da bi moral delati ali glasovati za republiko /.../ Danes je za monarhijo v kon- stituanti nad 200 poslancev. Ostanemo sigurno monarhija. Zato danes zahtevati monarhijo pomeni, da bo vsak demokratski lump lahko pljuval na SLS, kakor bo hotel.23 Jeglič se je, kljub temu da je bil zelo naklonjen dinastiji Habsburžanov in cesarju Karlu, odločil, da podpre združitev s Srbijo, ker se je po vsem, kar se je zgodilo med prvo svetovno vojno,24 bal ponemčevanja slovenskega naroda. Leta 1920 je navedel, zakaj: 18 Več: Tamara Griesser-Pečar, Die Mission Sixtus (Wien–München, 1988). 19 Več: Griesser-Pečar, "Slovensko slovo od Habsburžanov", str. 301–331. 20 Igor Grdina, Moč umetnosti in sila politike (Ljubljana, 2007), str. 44. 21 Od 1909 do 1920 se je SLS imenovala Vseslovenska stranka (VLS), potem se je preimenovala nazaj v Slovensko ljudsko stranko (SLS). 22 Več: Jurij Perovšek, "Korošec in temeljna vprašanja jugoslovanske države", Časopis za zgodovino in narodopisje 77=NV42, št. 2–3 (2006), str. 92–121. 23 Verjetno je bilo pismo napisano decembra 1920 ( Janko Prunk, "Politični profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugoslaviji", Prispevki za novejšo zgodovino 31, št. 1. (1991), str. 49). 24 Več: Tamara Griesser-Pečar, Die Stellung der slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten, Studia Carinthiaca XXX (Klagenfurt, 2010), str. 44–55 (dalje: Griesser-Pečar, Die Stellung der slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten). 367 S H S tudia istorica lovenica Res, bil sem zvest Avstrijanec in gabila se mi je očitna in posebno skrivna, korupt- na agitacija zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugoslovani v okvi- ru Avstrije združili v eno celoto. Vedel sem pa, da je izvršitev te želje nemogoča brez izredno hude prekucije. No, vojska je pa vse tako pretresla in preobrnila, da se mi je ta združitev zdela mogoča. Ker je na to merila Majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa ljudje za to niso vnemali, ali bolj prav, ker se niso znali prav orientirati in se niso gibali, jaz pa sem čutil, da je vse izgubljeno in se bomo ponemčili, ako se v ugodnem času ne dvignemo, sem storil korake, da smo se podpisale vse stranke in začelo se je gibanje, ki je omogočilo Jugoslavijo. Hvala Bogu, da je moje korake tako vodil, da so bili zakoniti.25 V nasprotju s Korošcem se Jeglič ni zavzemal za monarhijo, temveč je pod- piral republikansko idejo. V svoj dnevnik je 22. oktobra 1918 zabeležil: Med narodom se republikanska struja vedno bolj širi /.../ Vidi se, da je zmagala prostozidarska ideja o splošni republiki. Struje ne moremo zaustaviti; moramo z njo, da iz nje vzamemo, kar je prav in za krščansko ljudstvo dobro. Veri in Cerk- vi ne nasprotuje nobena vladavina, samo cerkvene pravice mora priznati; zato bomo za republiko in bomo branili cerkvene pravice.26 Za 21. november 1918 je bil napovedan shod zaupnikov SLS v Ljubljani, na katerem so nameravali obravnavati državnopravna vprašanja. Jeglič, ki je pravzaprav dal pobudo za Jugoslovansko škofovsko konferenco (JŠK) kmalu po koncu vojaških spopadov, ker se je zavedal, da bo treba urediti odnose med državo in Cerkvijo v novi državi, je bil takrat ravno v Zagrebu na posvetu z nad- škofom Antunom Bauerjem in ko je po telefonskem pogovoru s stolnim prela- tom Andrejem Kalanom izvedel, da bodo morda težave na shodu – svetoval jim je namreč, da naj ne sklenejo ničesar zavezujočega – je takoj odpotoval nazaj v Ljubljano. Ker se mu je na poti pokvaril avto, na shod ni prišel pravočasno.27 Dejansko je SLS sprejela resolucijo, v kateri se je zavzela "za republiško obliko vladavine, povdarjajoč, da vidi pred vsem v taki obliki garancijo za demokrati- čen ustroj države."28 Teolog Izidor Cankar, ena osrednjih osebnosti SLS, je poro- čal škofu, da so na zborovanju v Zagrebu 23. in 24. novembra sprejeli odločitev, da se zedinijo s Srbi in pošljejo v Beograd 28 članov na razgovor o združenju z načrtom, da se zavzamejo za Državno vijeće skupno za vse SHS. V svoj dnevnik je Jeglič zabeležil: 25 Jegličev dnevnik, 14. 7. 1920, str. 808. 26 Prav tam, 22. 10. 1918, str.762–763. 27 Prav tam, 29. 10. 1918, str. 764. 28 "Slovensko ljudstvo s Srbi in Hrvati v skupni državi", Slovenec, 22. 11. 1918, št. 269, str.1. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 368 Naši ostanejo republikanci; tudi v Srbiji Aleksander nima večine v skupščini; velik del Srbov hoče republiko. Pri konstituanti zmaga skoraj gotovo monarhija; naši se bodo lojalno podvrgli, toda s postavnimi sredstvi bodo delali na to, da čim prej pride republika; Srbi bodo sami kmalu vrgli Karagjorgjevićevo dinastijo.29 Narodno vijeće, ki je 29. oktobra v Zagrebu prevzelo vrhovno oblast nad južnoslovanskimi deželami habsburške monarhije in razglasilo Državo Sloven- cev, Hrvatov in Srbov – predsednik je postal dr. Anton Korošec, namestnika pa dr. Ante Pavelić in dr. Svetozar Pribičević ̶ , je bilo sicer najprej republikan- sko in federalistično usmerjeno, potem pa je SLS klonila pod pritiskom tistih, 29 Jegličev dnevnik, 26. 11. 1918, str. 769. Več: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022), str. 35–51 (dalje: Rahten, Anton Korošec). Andrej Kalan (1858– 1933), duhovnik in politik (Wikimedia Commons) 369 S H S tudia istorica lovenica ki so se zavzemali za centralistično ureditev in monarhijo.30 Da v stranki SLS na koncu ni več prevladala republikanska usmeritev, je, kot ugotavlja njegov biograf Andrej Rahten, zasluga prav Antona Korošca.31 Na slovesni proglasitvi nove države 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani je Ivan Hribar knezoškofa Jegliča označil za "primasa Jugoslavije", ki je položil četrti temeljni kamen za novo državo.32 Tudi Jeglič je imel nagovor, v katerem je spomnil na Janeza Evangelista Kreka in pohvalil Woodrowa Wilso- na, o katerem je rekel, da je največji kamen /.../v temelje naše države položil mož, čigar izredno državniško modrost občuduje ves svet /.../ V naših rokah je ugodni razvoj naše Jugoslavije. Ako jo bomo sezidali na trednem temelju strahu božjega, na trdni skali naravne pravičnosti in krščanske ljubezni, bo stala trdno in ne bodo je omajali kakršnikoli besni viharji. Ako bi jo sezidali na človeških strasteh, na grdi sebičnosti in krivičnosti, sezidali na ureditvi brez Boga, potem bo stala na pesku in sovražni viharji jo bodo porušili, pa bo podrtija strašna.33 V časniku Slovenec je 31. oktobra izšel članek z naslovom "Živela republika!",34 v stolnici pa je škof Jeglič naslednji dan, na vse svete, v prvi slovenski pridigi v lju- bljanski stolnici po dolgih letih, dejal, da so dve vodilni načeli privedli do naro- dove svobode, načelo demokracije in samoodločbe. V posebni izdaji Slovenca je bilo zapisano o Jegliču, da je najprej podal pregled deklaracijskega gibanja in tega kar je sledilo "in zlasti, kako nam je cesar Karel s svojim odgovorom Vilsonu dal pravico popolnoma svobodne samoodločbe" potem pa "je pozval navzoče, da bodimo novi vladi, ki je povsem legalna nositeljica oblasti, pokorni."35 Tudi pozneje se Jeglič ni poslovil od republikanske ideje. Še 16. novembra 192436 je zabeležil v svoj dnevnik, da se republikanstvo širi, 1. januarja 1925 pa: "SLS republikansko idejo nekako zadržuje, toda ako se ne motim, po volitvah se bo sprožila v skupščini in zmagala bo!"37 V zadnjem rokopisu, v katerem je obravnaval Majniško deklaracijo, je navedel: 30 Jurij Perovšek, Politika in moderna, Zbirka Razpoznavanja/Recognitiones 48 (Ljubljana, 2022), str. 50–52 (dalje: Perovšek, Politika in moderna). 31 Andrej Rahten, "Korošec na dvoru Karađorđevićev", Časopis za zgodovino in narodopisje 93=NV58, št. 2–3 (2022), str. 7. 32 Po Hribarju je prvi temeljni kamen položil Anton Korošec, drugega Janez Evangelist Krek, tretjega pa slovenski narod (Ivan Hribar, Moji spomini II (Ljubljana, 1928), str. 299–300). 33 Jegličev dnevnik, 29. 10. 1918, str. 764; "Prestolnica Slovenije manifestira", Slovenec, 30. 10. 1918, št. 249 a, str. 2. 34 Slovenec, 31. 10. 1918, št. 249 a, str. 1. 35 "Slovenske pridige v stolnici", Slovenec, 2. 11. 1928, št. 45, str. 1. 36 Jegličev dnevnik, 16. 11. 1924, str. 908. 37 Prav tam, 1. 1. 1925, str. 914. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 370 Prišlo je do zedinjanja pod vplivom majniške deklaracije /.../ Kako smo bili ves- eli manifesta, ki ga je tedanji kraljevič Alseksander v Beogradu pri ujedinjenju prečital! Toda kmalu je bil zavržen in dotični so našo državo tako vladali, da sem večkrat zdihnil: 'Ko bi bil na čelu naše države njen najhujši sovražnik, bi komaj mogel njo tako pogubno vladati.38 Kraljevina SHS Novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) je bila izrazito hete- rogena država ̶ in to ne samo z nacionalnega vidika, temveč tudi s političnega, z gospodarskega in verskega. Katoliška cerkev je imela v njej popolnoma dru- gačen status kot v habsburški monarhiji, kjer je bila daleč prevladujoča verska skupnost, tudi cesar je bil katoličan. V Kraljevini SHS (oz. Kraljevini Jugoslaviji po letu 1929) je bilo šest uradno priznanih veroizpovedi. Na prvem mestu je bila srbsko-pravoslavna cerkev, ki je imela leta 1921 5.593.057 vernikov (v Slo- veniji 6622), pripadal pa ji je tudi kralj in njegova družina, katoliška cerkev je bila na drugem mestu s 4.708.673 verniki, od teh v Sloveniji 1.018.771.39 Oba slovenska škofa, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in lavantinski škof Mihael Napotnik, sta v habsburški monarhiji imela naslov knezoškofa z vsemi pravicami in privilegiji, tudi z neposrednim dostopom do cesarja. Ljubljanski knezoškof Jeglič je hkrati sodeloval pri zunanji politiki SLS.40 Od vsega začet- ka so bili jugoslovanski katoliški škofje zelo zaskrbljeni zaradi novega položaja. Jeglič je 22. novembra 1918 napisal v dnevnik: V cerkvenem oziru so mi škofje v Zagrebu rekli, da niso še ničesar storili, ampak čakajo razvoj dogodkov. Vsi smo polni skrbi za prihodnost. Groze nam Madžari, naše ozemlje zasedajo Lahi in silo nam delajo Nemci; mi pa smo brez moči; edino proteste pošilja naša Narodna vlada in naše 'Narodno veče'. Brez Srbov ni rešitve! Ergo [torej]! Kako hudo bo za nas, ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja! Deus misereator nostri [Bog se nas usmili]!41 38 Anton Bonaventura Jeglič, "Ob času 'Majniške deklaracije'", Zbornik Svobodne Slovenije 1957 (Buenos Aires, 1957), str. 25. 39 Definitivni rezultati stanovništva od 31.januara 1921 god., Kraljevina Jugoslavija. Opšta državna sta- tistika, (Sarajevo, 1932), str. 2, dostopno na: https://hdl.handle.net/11686/file2175, pridobljeno: 14. 11. 2022; France M. Dolinar, "Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju", v: Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju / Slowenisch-österreichischen Beziehungen im 20. Jahrhundert, ur. Dušan Nećak et al., Historia 8 (Ljubljana, 2008), str. 408 (dalje: Dolinar, "Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju"). 40 Janko Prunk, "Jeglič in slovenska politika po letu 1918", v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. Edo Škulj (Celje, 1991), str. 289 (dalje: Prunk, "Jeglič in slovenska politika po letu 1918"). 41 Jegličev dnevnik, 22. 11. 1918, str. 769. 371 S H S tudia istorica lovenica Še pred razglasitvijo Kraljevine SHS, od 27. do 29. novembra 1918, se je prvič v Zagrebu sestala jugoslovanska škofovska konferenca. Podpisala je pastirsko pismo, ki sta ga oblikovala škof Jeglič in grškokatoliški škof v Križevcih Dioni- zij Njaradi, ob tem pa je sprejela še pet resolucij, osnutke katerih je škof Jeglič prinesel v Zagreb.42 V Zagrebu ni bilo lavantinskega škofa Mihaela Napotnika, ki kasneje tudi ni objavil pastirskega pisma v uradnem listu lavantinske ško- fije. Jugoslovanski episkopat je takrat izrazil prepričanje, da bo jugoslovanska država priznala pravice katoliške cerkve in vse potrebno uredila s Sv. stolico.43 V pismu duhovnikom je Jeglič navedel, da je versko vprašanje še kočljivejše kot vprašanje avtonomije in centralizacije in da se sicer o vprašanju razmerja med katoliško cerkvijo in državo javno še ne razpravlja, da pa so škofje v Zagrebu v pismu vladi izrazili pričakovanje, da bo prišlo do pravične ureditve oz. da bo sklenjen konkordat s Sv. očetom. Ker še v tem času mirovna pogodba z Avstrijo še ni bila podpisana, pa tudi meje še niso bile določene, je svojim duhovnikom odsvetoval vsako politično udejstvovanje.44 Vprašanje medverskih odnosov ni bilo rešeno vse do konca monarhije, čeprav je bilo že na začetku ustanovljeno posebno ministrstvo za vere, ki je bilo razdeljeno po veroizpovedih. Uredbo o začasni ureditvi veroizpovedi je prinčev regent Aleksander podpisal 31. julija 1919.45 Odnos oblasti in kralja do katoliških škofov v novi državi je bil drugačen. Kralja Petra je kot regent zastopal že omenjeni Aleksander Karađorđevič,46 ki je nasledil Petra po njegovi smrti leta 1921. Že julija 1919 se je škof Jeglič na Koro- ščevo prošnjo zaradi napetosti med Beogradom in Vatikanom napotil v Beo- grad, saj Vatikan do takrat Kraljevine SHS še ni priznal. Med drugim ga je spre- jel tudi regent Aleksander. Takrat je Jeglič predstavil tudi sklepe glede molitve za kralja ob priliki njegove smrti. Kot je Jeglič zabeležil v svoj dnevnik, sta bila zaradi tega regent in predsednik vlade Stojan Protić "nekoliko iznenadena".47 Značilno za spremenjen odnos je tudi zavrnjena Jegličeva prošnja za avdienco junija 1922, ko je bil kralj Aleksander na Bledu. V imenu jugoslovanskih škofov je želel prositi kralja, da prekliče poziv klerikov v vojaško službo. Aleksander je 42 Prav tam, 26. 11. in 30. 11. 1918, str. 769–770; Ljubljanski škofijski list, št. 1 (1919), str. 1–3. 43 "Sestanek jugoslovanskih škofov v Zagrebu", Ljubljanski škofijski list, št. 1 (1919), str. 4. 44 "Duhovnikom", Ljubljanski škofijski list, št. 2 (1919), str. 14; Dolinar, "Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju", str. 404. 45 NŠAL, Državne zadeve 1898–1930, D 2, fasc. 12. 46 Aleksander Karađorđević (16. 12. 1888, Bar, Črna gora – 9. 10. 1934, Marseille) je bil srbski regent od leta1914, potem pa od leta 1921 do atentata v Marseillu kralj novonastale Kraljevine SHS oz. Jugoslavije (Edgar Hösch, "Aleksander Karadjordjević", Biographisches Lexikon zur Geschichte Südosteuropas, dostopno na: https://www.biolex.ios-regensburg.de/BioLexViewview.php?ID=421, pridobljeno, 20. 11. 2022). 47 Jegličev dnevnik, 23. 7. 1919, str. 783. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 372 avdienco zavrnil z več kot prozorno trditvijo, da ima druge posle. Jeglič ga je potem opravičeval s tem, da je odpovedal avdienco, ker tako v vojaških zade- vah kralj "ne more narediti ničesar".48 Šele pet let pozneje, 5. avgusta 1927, je bil Jeglič sprejet na avdienco na Bledu.49 Jeglič je, kot poudarja Janko Prunk, v nasprotju s katoliškim episkopatom sprejel združitev Jugoslovanov v kraljevino kot dejstvo,50 kar je bilo v skladu s cerkvenim naukom, čeprav je sicer bil zagovornik republike. 6. decembra 1918 je zaupal svojemu dnevniku: "Zadeve se razvijajo vse drugače, kakor smo si zamislili. Popolnoma zaupam Božji previdnosti, ki bo vse najbolje uredila. Zdi se mi, da je ujedinjenje s Srbi v eno državo za Cerkev najbolj ugodno."51 Ko je iz Beograda prišlo navodilo, da bo 1. december narodni praznik, ki se bo prvič praznoval 14. ali 15. decembra in da se mora takrat s prižnic prebrati govore odposlancev regentu Aleksandru in njegov odgovor, je temu najprej naspro- toval, ker v govorih ni bil omenjen Bog, motilo ga pa je tudi poveličevanje pre- vrata. Po posvetu s predsednikom Narodne vlade in poverjenikom za bogoča- stje, ki sta mu rekla, da mora nalog vlade izvršiti, je popustil. Sprva je namesto govorov predvideval primerno pridigo, nato pa se je odločil, da so se govori prebrali s prižnice, ker je to ocenil za malum minus [manjše zlo]. Ni hotel ško- dovati svojemu ugledu in ugledu Cerkve, v nasprotju z goriškim nadškofom in metropolitom Frančiškom Borgio Sedejem.52 V prvem pastirskem pismu v novi državi je Jeglič poudaril lojalnost do regenta: Dogodki so se sami tako vrstili, da imamo zdaj regenta, ki je povsem demokratičen, pravičen do nas vseh in ki že sedaj neumorno skrbi, da se Jugoslavija prizna od antante /.../ Glede avtonomije in centralizacije se mi dozdeva, da se išče neka srednja pot /.../ ne vem, od kod čuden predsodek zoper pravoslavnega regenta in zoper pravoslavno ljudstvo. Bral sem konkordat, ki ga je sv. Stolica ravno pred vojsko sklenila s Srbijo.53 Katoliški cerkvi so zajamčene vse prostosti.54 V Beogradu je slovensko politiko do kralja in vlade usmerjal načelnik SLS, duhovnik Anton Korošec. Jeglič mu je sledil, vendar se je večkrat pojavil v Beo- gradu, če je menil, da se zadeve premikajo v napačno smer. Na Slovenskem, 48 Prav tam, 21. in 22. 6. 1922, str. 861. 49 Prav tam, 5. 8. 1927. str. 974. 50 Prunk, "Jeglič in slovenska politika po 1918", str. 290. 51 Jegličev dnevnik, 6. 12. 1918, str. 771. 52 Prav tam, 6. 12 in 25. 12. 1918, str. 770–771. 53 Konkordat s Srbijo je bil sklenjen 24. 6. 1914 (NŠAL, Državne zadeve, D 2, f. 12; France M. Dolinar, "Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918", v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. Edo Škulj (Celje, 1991), str. 304 (dalje: Dolinar, "Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918"). 54 Ljubljanski škofijski list, št. 2 (1919), str. 14. 373 S H S tudia istorica lovenica predvsem tudi v SLS, je bil Jeglič izredno vpliven. Imel je, kot ocenjuje Prunk, "izreden posluh za potrebe svojega časa in naroda."55 Zelo dejaven je bil tudi v času, ko je sicer bila že sklenjena združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev, niso pa še bili sprejeti sklepi na mirovni konferenci v Parizu. Spremljal je slovensko neuradno delegacijo v Pariz, ki je bila sestavljena s predstavniki vseh vladnih strank. Neuradna je bila delegacija zato, ker se je Beograd takrat odločil, da ura- dne delegacije ne bo poslal, zato se tej član jugoslovanske vlade Anton Koro- šec ni mogel priključiti.56 Ko je slovenska delegacija prispela v Pariz, je vpraša- nje jugoslovansko-avstrijske meje na Koroškem doseglo odločilno fazo. Jeglič je obiskal maršala Ferdinanda Focha, ki je bil vrhovni poveljnik zavezniških armad na Vzhodni fronti. Na njegovo pobudo je Foch dosegel, da je blejski in bohinjski kot z jeseniško železnico postal del Kraljevine SHS in to kljub italijan- skim zahtevam.57 24. avgusta se je sestal s papežem v Rimu, ki mu je dejal, da bo Vatikan Kraljevino SHS priznal, ko bo sklenjen mir in ko bodo določene meje. Papeževemu odposlancu na mirovni konferenci msgr. Bonaventuri Cerrettiju kardinalu Federicu Tedeschiniju v uradu državnega tajništva pa je obrazložil situacijo v kraljevini.58 3 Težave v novi državi Združitev v Kraljevino SHS je katoliško cerkev zelo razočarala. Stala je pred vrsto težav, ki so se v naslednjih letih še stopnjevale. Največji problem je bil pravni položaj katoliške cerkve v novonastali državi, ki pa do propada kraljevine ni bil rešen, predvsem zaradi sporazuma med kraljevino in Vatikanom oz. konkor- datom. Katoliška cerkev je nasprotovala ločitvi Cerkve in države. Zanjo sta bili izrednega pomena vzgojno in šolsko področje. Bali so se namreč, da bo na teh področjih Cerkev izgubila vpliv. Problemi so bili tudi glede škofijskih in župnij- skih meja in cerkvene posesti zaradi slabega gmotnega stanja duhovnikov ter vprašanje verskega sklada, ki ga je ustanovil Jožef II. leta 1782, in ga je upravljala država. V konkordatu leta 1855 je napisano, da je verski sklad po izvoru last cerkve. Na področju Slovenije je verski sklad bil ustanovljen na Kranjskem, Šta- 55 Prunk, "Škof Jeglič – politik, 1. del", str. 177. 56 Griesser-Pečar, Die Stellung der slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten, str. 141. Člani dele- gacije so bili poleg škofa: predsednik slovenske državne vlade dr. Janko Brejc, za JDS dr. Vladimir Ravnihar in dr. Karl Triller in za JSDS Albin Prepeluh in Rudolf Golouh. 57 Jagodic, Majhen oris velikega življenja. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič, str. 220; Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi (Ljubljana, 1938), str. 285. 58 Jegličev dnevnik, 28. 8. 1919, str. 785. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 374 jerskem, Goriškem, v Istri in Trstu. 59 V imenu Cerkve to premoženje upravljala država. Katoliška cerkev je vztrajala, da je lastnica. Po prevratu ta problem ni bil rešen, ker so nove oblasti zastopale stališče, da gre za državno premoženje, Cer- kev pa je zahtevala vrnitev verskega sklada oziroma vsaj povečanje financiranja cerkvenih stroškov, saj so se povečali tudi stroški za vzdrževanje cerkva. Cerkvi premoženje ni bilo vrnjeno.60 Jugoslovanski škofje so se težav v kraljevini dobro zavedali, zaradi česar so ustanovili Jugoslovansko škofovsko konferenco, ki se je, kot omenjeno, prvič sestala 27. novembra 1918. Njen predsednik je postal zagrebški nadškof Antun Bauer. Od slovenskih škofov je bil navzoč samo Jeglič, čeprav so povabili tudi lavantinskega škofa in goriškega škofa Frančiškega B. Sedeja. Prepričani so namreč bili, da bodo škofije Trst, Gorica, Krk in Zadar postale del novonastale države.61 3.1 Škofijske in župnijske meje Velika težava je nastala, ker so nove državne meje, ki so jih določile mirovne pogodbe v Saint Germainu, Trianonu in Rapallu ter plebiscit na Koroškem, razdelile škofije in celo župnije, kar je povzročalo pastoralne težave, saj verni- ki niso imeli dostopa do sedeža svoje župnije. Prizadeta je bila tudi Slovenija, ki je izgubila tretjino svojega ozemlja. Na eni strani so bili Slovenci razdeljeni med Avstrijo in Kraljevino SHS na Koroškem (del celovške škofije so bili Dravo- grad, Mežiška dolina in Jezersko). Pod Italijo sta padli v celoti goriška in tržaška škofija, poleg teh pa še nekatere dekanije ljubljanske škofije (Postojna, Idrija, Vipava in Trnovo/Ilirska Bistrica). Iz madžarske škofije Sombotel so prekmur- ski Slovenci padli pod administraturo lavantinskega škofa. Beograjski minister za verske zadeve je predlagal, da bi obe slovenski škofiji priključili zagrebški metropoliji, temu pa je ostro nasprotoval ljubljanski škof Jeglič, ki je papežu Benediktu XV. predlagal, da se ustanovi samostojna slovenska cerkvena metro- polija s sedežem v Ljubljani in sufraganom v Mariboru. Sicer je konkordat med Svetim sedežem in Jugoslavijo leta 1935 predvideval samostojno slovensko cerkveno pokrajino, vendar ta ni stopil v veljavo. Samostojni slovenski provinci je nasprotoval tudi lavantinski škof Napotnik, zato je bila lavantinska škofija do 59 Vincenc Rajšp, "Verski sklad", v: Gestrinov zbornik, ur. Darja Mihelič (Ljubljana, 1999), str. 217–228; Vincenc Rajšp, "Verski skladi na področju Slovenije in gozdovi na Gorenjskem, ki jih je kupil verski sklad", v: Država in cerkev. Izbrani zgodovinski in pravni vidiki, ur. Alenka Šelih in Janko Pleterski (Ljubljana, SAZU, 2002), str.105–112. 60 Vladimir Simić, "Pravna ureditev cerkvenega premoženja na ozemlju današnje Slovenije", v: Država in cerkev. Izbrani zgodovinski in pravni vidiki (Ljubljana, 2002), str. 118–119. 61 NŠAL, ŠAL, Spisi V, Škofovska konferenca 1909–1921. 375 S H S tudia istorica lovenica leta 1924 del salzburške metropolije, ljubljanska pa do leta 1933 del goriške. Po tem pa sta bili škofiji neposredno podrejeni Svetemu sedežu. 62 3.2 Sokolstvo in šolska vzgoja Cerkev je močno nasprotovala sokolski vzgoji, ker je bila ateistična in usmerje- na v popolno "svodomiselnost", kot se je izrazil ljubljanski škof.63 Ko so načelni- ki Sokolov napovedali zahtevo, da mora vsak moški od tretjega leta do 40. leta 62 Dolinar, "Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju", str. 406–407; Jegličev dnevnik, 20. 9. 1922, str. 865. 63 Jegličev dnevnik, 18. 8. 1919, str. 785. Škof Mihael Napot- nik (1850–1922) (Wikimedia Com- mons) T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 376 starosti postati Sokol, je to bilo po Jegličevi oceni "najboljše sredstvo, da se naše ljudstvo razkristjani."64 Najprej je bil 19. januarja 1920 sprejet odlok ministrstva prosvete v Beogradu, po katerem naj bi se telesni pouk na vseh šolah vršil po sokolskem sistemu, metodiki, estetiki, redu in disciplini, 4. oktobra 1920 pa še naredba glede sokolskega telovadnega sistema na srednjih šolah in na učite- ljiščih. Že na prvi odlok je poverjeništvo za uk in bogočastje poročalo ministr- stvu v Beogradu, da obstaja v Sloveniji tudi orlovska organizacija in da telesna vzgoja v Sloveniji tako ne more biti organizirana po sokolskem sistemu, saj bi ta odločitev sprožila odločen upor v orlovski organizaciji.65 Ministrstvo je 12. maja 1920 v Ljubljano poslalo odlok o tem, da imata obe organizaciji glede telesne vzgoje enak program. Kljub temu je bil sprejet oktobrski odlok, po katerem je bilo določeno, da se bo Sokolski Savez organiziral v celotni kraljevini z enotnim programom in s srbohrvaškim poveljniškim jezikom. Slovenski poverjenik za uk in bogočastje Karel Verstovšek66 uredbe ni želel speljati in je zato moral odstopiti.67 Njegov naslednik kot vodja poverjeništva za uk in bogočastje, dvor- ni svetnik dr. Franc Skaberne, je oktobrski odlok izvršil, ker ni bil seznanjen z majskim odlokom iz leta 1920, saj je bil v tem času pri plebiscitni komisi- ji v Celovcu. Sledil je naredbi ministrstva za prosveto z dne 19. januarja 1920 (št. 374), ki je bila objavljena v Službenih Novinah 1. februarja 1920. Slovenska vlada je zato na seji sklenila, da opozori Beograd na majski odlok s prošnjo za navodilo glede Slovenije.68 Za katoliško stran je ta naredba veljala za protiver- sko. Tako zastopniki SLS kot duhovniki ljubljanske škofije so se dogovorili, da se temu uprejo.69 V Sloveniji je bilo 19. marca 1921, na cvetno nedeljo, okoli šestinšestdeset protestnih shodov proti sokolski vzgoji v šolah.70 64 Prav tam, 12. 12. 1920, str. 822. 65 "Zapisnik 182. seje Deželne vlade za Slovenijo, 1. 2. 1921", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, 3. del (Ljubljana, 2002), str. 252–253. 66 Karel Verstovšek (1871–1923) je bil od 31. 10. 1918 do 17. 11. 1921 poverjenik za uk in bogočastje narodne oz. deželne vlade v Ljubljani. V Slovenski biografiji Franc Rozman navaja, da je bil poverjenik do 5. 11., iz zapisnikov vlade pa je razvidno, da je bil v tej funkciji še vsaj do 10. 12. 1920 (Slovenska biografija, dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi776856/, pridobljeno: 18. 11. 2022; "Zapisnik 177. seje, 10. 12. 1920, v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, 3. del (Ljubljana, 2002), str. 246–250). 67 Jegličev dnevnik, 30. 1. 1921, str. 826. 68 "Zapisnik 182. seje Deželne vlade za Slovenijo, 1. 2. 1921", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, 3. del (Ljubljana, 2002), str. 252–254. 69 Jegličev dnevnik, 30. 1. 1921, str. 826. 70 Prav tam, 28. 3. 1921, str. 829–831. 377 S H S tudia istorica lovenica Tako škof Jeglič kot tudi njegov naslednik dr. Gregorij Rožman71 sta name- nila veliko pozornost vzgoji mladine. Rožman je bil že kot profesor v Celovcu in Ljubljani zelo povezan z Orli in ostal tudi kot škof njihov duhovni vodja.72 Ker je Jeglič ugovarjal tajni uredbi o "sokolskem vaspitanju", je bil prvič 6. okto- bra 1920 v Beogradu, saj na vloge škofovske konference Beograd preprosto ni odgovarjal.73 Drugič se je Jeglič zaradi tega odpeljal v Beograd februarja 1921 z odposlanstvom škofov, v kateri sta bila še nadškof Ante Bauer in djakovski škof Antun Aksamović. Slovenski katoliški laiki so sestavili spomenico o sokol- ski vzgoji, ki so jo škofje podpisali in predali regentu Aleksandru, ministrskemu predsedniku Nikoli Pašiću in zastopniku ministrstva za vero, ministru prosve- te Svetozaru Pribičeviću. Kot je razvidno iz njegovega dnevnika, je Jeglič imel glede tega dober občutek. Regent je ugotovil, da so pritožbe umestne in jim zagotovil, da bo z ministrskim predsednikom v pisnem razgovoru razpravljal o tem, kako se želje škofov lahko uresničijo.74 Ko je bil med 12. in 15. avgustom 1922 vsesokolski zlet v Ljubljani in sta bila prisotna tudi kralj in kraljica, je kralj izdal manifest, v katerem je bilo zapi- sano, da se bo "na temelju edinstva in sokolstva /.../ razvijal nadalnji napredek narodnih in državnih sil."75 To je seveda razžalilo katoličane, tako Jeglič v dnev- niku, saj da bi moral kralj vedeti, kaj podpiše: "Mi škofje smo sokolstvo obsodili, kralj ga stavi kot temelj nadalnjega našega razvitka; mi moramo varovati svoje krščansko stališče in je prav lahko mogoč konflikt s kraljem."76 Tudi Korošec se je glede tega sestal z ministrom dvora Dragomirom Jankovićem in mu povedal, da je kralj Slovence razžalil, in zahteval, da se zadeva razčisti, sicer bo prišlo do interpelacij v parlamentu.77 Jegliču so podtikali protidržavno delovanje, ker je nasprotoval vladnim ukrepom v šolah in vsiljevanju Sokola. Ta gonja je leta 1925 dosegla svoj višek. 71 Gregorij Rožman (9. 3. 1883, Dolinčice, župnija Šmihel pri Pliberku – 16. 11. 1959, Cleveland, Ohio) je študiral na celovškem bogoslovju, v duhovnika je bil posvečen leta 1907, na Dunaju je promoviral leta 1912. Na bogoslovnem vseučilišču v Celovcu je postal profesor cerkvenega prava in moralke, leta 1919 se je preselil v Ljubljano, kjer je na novonastali univerzi predaval cerkveno pravo. Leta 1929 ga je Sveta stolica imenovala za škofa semtskega in pomožnega škofa ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču s pravico nasledstva. 10. 9. 1929 je postal generalni vikar ljubljanske škofije in 1. 8. 1930 ljubljanski škof. 5. 5. 1945 se je Rožman umaknil v Avstrijo. Angleške vojaške oblasti so ga konfi- nirale v Celovcu. 1948 je z ameriško pomočjo pobegnil v Salzburg in potem preko Švice v ZDA, kjer se je naselil v Clevelandu (Tamara Griesser Pečar in France Martin Dolinar, Rožmanov proces (Ljubljana, 1996), str. 15–16, 198–200; France M. Dolinar, "Gregorij Rožman (1883–1959), v: Marija Čipić Rehar et al. (ur.), Med sodbo sodipča in sodbo vesti (Ljubljana, 2009), 19–35). 72 Anton Jamnik, "Rožman duhovni vodja Orlov", v: Rožmanov simpozij v Rimu (Celje, 2001), str. 39–49. 73 Jegličev dnevnik, 13. 10. 1920, str. 815. 74 Jegličev dnevnik, 17. 2. 1921, str. 828. 75 "Kraljev manifest sokolstvu", Slovenski narod, 17. 8. 1922, št. 185, str. 1. 76 Jegličev dnevnik, 20. 8. 1922, str. 863. Korošec je zaradi tega interveniral pri ministru dvora, Jankoviću (Jegličev dnevnik, 18. 10. 1922, str. 867). 77 Jegličev dnevnik,18. 10. 1922, str. 867. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 378 Politični nasprotniki, predvsem libarlaci, so ga ostro napadali in ga tožili v Rimu, naj bi celo paktiral s komunisti. Najhujši napadi so bili s strani Sloven- skega naroda, zato je Jeglič, podobno tudi sarajevski nadškof Ivan Šarić, časo- pis tožil. Ta je namreč v članku "Intrige jugoslovanskega episkopata" obtoževal Škof Gregorij Rož- man (Wikimedia Commons) 379 S H S tudia istorica lovenica Jegliča in škofovsko konferenco protidržavnega delovanja.78 Kljub temu ga je kralj Peter 14. oktobra 1920 odlikoval z redom Sv. Save I. razreda, kralj Aleksan- der pa 15. maja 1928 s Karađorđevićevo zvezdo IV. razreda. Jeglič je bil prvi škof, ki je dobil tako odlikovanje.79 4 Kraljevi dekreti Vedno ostrejši spori med narodi so po strelih v skupščini privedli do tega, da je kralj Aleksander I. (1888–1934) 6. januarja 1929 razveljavil vidovdansko usta- vo, razpustil narodno skupščino ter imenoval novo vlado.80 Bilo je to obdobje "šestojanuarskega režima, to je absolutizma in odkrite diktature."81 Kot se je izrazil Jeglič, se je "vladna kriza razvila v državno krizo".82 Aleksander države ni bil pripravljen urediti po federativnem principu, odločil se je za unitaristič- ni ustavni okvir, razveljavil je vidovdansko ustavo, razpustil skupščino in pre- vzel vso oblast. Škof Jeglič je zabeležil v svoj dnevnik, da je praznik Svetih treh kraljev prinesel izredno presenečenje: "Ustava ukinjena, skupščina razpuščena. Tisk in zborovanja izredno omejeno, izvenparlamentarno ministrstvo, kojemu je na čelu general Živković, vsa oblast v rokah kralja.' Strašna diktatura, znak, da je država v skrajni nevarnosti."83 Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, s katerim je bilo prepoveda- no delovanje komunistične partije, je Narodna skupščina sprejela že 2. avgusta 1921,84 6. januarja 1929 pa je zakon razširjen na vse akcije, ki bi imele za cilj spremembo politične in socialne ureditve Kraljevine Jugoslavije. Prepovedano je bilo delovanje političnih strank z verskim in s plemenskim obeleženjem (čl. 78 Pravda je trajala dve leti. Jegliča je zastopal Janko Brejc. Slovenski narod je bil obsojen na plačilo 10.000 din, avtor članka pa je bil obsojen na mesec dni zapora, moral pa je svoje trditve tudi preklicati (Prunk, "Jeglič in slovenska politika po letu 1918", str. 294–295; Jegličev dnevnik, 31. 10. 1925, str. 933, in 12. 3. 1927, str. 964). 79 NŠAL, ŠAL, Škofje, fasc. 23; France M. Dolinar, Ljubljanski škofje (Ljubljana, 2007), str. 387 (dalje: Dolinar, Ljubljanski škofje). 80 "Proklamacija Nj. Vel. Kralja Aleksandra I.", Slovenec, posebna izdaja, 6. 1. 1929, št. 5, str. 1; Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 7. 1. 1929, str. 13. Objavili so jo vsi slovenski časopisi. 81 Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1961), str. 467 (dalje: Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev). Več: Jure Gašparič, "Uvedba diktature kralja Aleksandra", Prispevki za novejšo zgodovino 46, št. 1 (2006), str. 241–254. 82 Jegličev dnevnik, 6. 1. 1929, str. 1010. 83 Prav tam, 6. 1. 1929, str. 1010. 84 Zakon kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o zaščiti javne varnosti in reda v državi," Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, III, 95–249, 11. 8. 1921, str. 469–470. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 380 3).85 Ta je bil 24. marca 1933 nekoliko modificiran.86 Zelo hitro so sledili dekreti, 11. januarja 1929 je izšel Zakon o kraljevi oblasti, sledili so dekreti, s katerimi so bile razpuščene stranke. Tako je bila 22. januarja 1929 razpuščena tudi SLS. Prav tako so bili razpuščeni vsi občinski in oblastveni odbori, odpravljena svobo- da tiska, neodvisnost sodnikov itd. Minister pravosodja je najprej prepovedal tudi časopise Slovenec in Jutro. Škof Jeglič je na prošnjo Marka Natlačena pisal kralju in ga prosil, da prepoved prekliče, izpostavil je škodo za kulturno življe- nje in pa da bo sicer tiskarna morala sredi zime odpustiti delavce.87 Državnemu pravdniku (tožilcu) se je posrečilo to prepoved preprečiti. Dne 3. oktobra 1929 je bila Kraljevina SHS preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo. Pri tem je bilo, kot izpostavlja France Dolinar, "jugoslovanstvo le psevdonim za velesrbstvo." 88 Kraljevina je bila razdeljena v devet banovin, od teh pa je imelo kar šest srbsko večino. 28. septembra 1929 je iz Živkovićeve vlade izstopil Anton Korošec, ki je bil v njej minister za promet in edini slovenski minister. Najprej so Slovenci šestojanuarsko odločitev kralja Aleksandra pozdravili, tudi katoliška stran, ker niso še doumeli, kakšne posledice bo imela. Tako je Slo- venec novo vlado imenoval "vlado zakonitosti, pravice in enakosti".89 Kralj Ale- ksander je svojo diktaturo označil za začasno in tudi škof Jeglič je najprej verjel, da je to, kot skrajni korak, dopustno, ker se razmere v državi morajo urediti. Zato je lavantinskemu škofu Andreju Karlinu90 poslal koncept vdanostne izja- ve, ki bi ju oba naj v imenu slovenskih duhovnikov podpisala. Karlin je izjavo takoj podpisal, vendar sta mu, še preden jo je Jeglič poslal v Beograd dr. Marko Natlačen, predsednik skupščine ljubljanske oblasti, in Josip Leskovar, predse- dnik skupščine mariborske oblasti, predočila, da obstaja možnost, da bo pri lju- deh prišlo do reakcije. Med tem je tudi njegovo navdušenje popustilo, sumljivo se mu je zdelo namreč, da je kralj ukrepal za hrbtom vlade, ki je po njegovem 85 "Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi", Slovenec, 8. 1. 1929, št. 6, str. 1. Bila je to posledica stre- ljanja v beograjskem parlamentu, ko je črnogorski poslanec Puniša Račić 20.6.1928 ustrelil Stjepana Radića. Vojska, ki so jo obvladovali Srbi (hrvaških in slovenskih oficirjev je bilo malo), je podprla kra- lja. Za ministrskega predsednika je tudi imenoval srbskega generala Petra Živkovića. 86 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 467–469. 87 Jegličev dnevnik, 18. 2. 1929, str. 1013. 88 France M. Dolinar, Slovenska katoliška obzorja, ur. Alojzij Geržinič (Buenos Aires, 1990), str. 305 (dalje: Dolinar, Slovenska katoliška obzorja). 89 "Vlada zakonitosti, pravice in enakosti", Slovenec, 8. 1. 1929, št. 6, str. 1. Več: Perovšek, Politika in moderna, str. 254–272. 90 Andrej Karlin (15. 11. 1857, Stara Loka na Gorenjskem – 5. 4. 1933, Maribor), 1910 je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa in bil 19. 3. 1911 posvečen. Ko so Italijani prišli v Trst leta 1918, je ostal še leto dni tam kot škof. Kot Slovenec je bil za Italijane moteč. Ni hotel opraviti Te deuma v počastitev italijan- ske zmage. !.novembra 1918 pa je vdrla celo skupina mladih ljudi v škofijski dvorec v Trstu. Italijanska vlada je od papeža zahtevala, da razreši škofa, Vatikan je popustil jeseni 1919, ko je papež Karlina zaradi razmer razrešil. Najprej je prevzel vodenje Zavoda sv. Stanislava, 6. 6. 1923 pa je bil imenovan za lavan- tinskega škofa (Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 485; Branko Marušič, "Zadnje tržaško leto škofa Andreja Karlina", v: Edo Škulj (ur.), Karlinov simpozij v Rimu (Celje, 1996), str. 145–153). 381 S H S tudia istorica lovenica mnenju bila dobra.91 20. januarja je Jeglič z delegacijo škofovske konference potoval v Beograd, kot je napisal v svoj dnevnik: "Nevarnost krivičnih zakonov, zato gremo v Beograd." Šlo je za agrarno reformo, medverski zakon, šole. Koro- šec je Jegliču svetoval, naj škofje nekaj ukrenejo, ker da gre za krivične zakone.92 Škofje so govorili s kraljem, z ministrskim predsednikom in še s šestimi ministri – tudi s Korošcem – in Jeglič je menil, da je edini minister, ki bi lahko povzročil težave, minister za vere Tugomir Alaupović, ki pa je bil minister samo do aprila 1929, kralj pa, da "želi katoliški Cerkvi ugoditi."93 Nova ustava (oktroirana ustava), ki je Jugoslavijo proglasila za dedno ustavno monarhijo, je pričela veljati 3. septembra 1931 in je ostala v veljavi do leta 1941 (izjema je bila uredba o banovini Hrvaški, leta 1939). Ustava je predvidevala cen- tralistično in unitaristično državno ureditev ter je močno okrepila kraljeve pra- vice. Brez njegovega pristanka smel biti sprejet noben zakon. Državljanom je na papirju sicer zagotavljala vrsto temeljnih pravic, kot je enakost pred sodiščem, svobodo vesti, nedotakljivost stanovanja, pisemsko tajnost, neodvisnost sodišč in enakopravnost veroizpovedi, vendar je že omenjeni Zakon o zaščiti v praksi skr- bel za to, da se mnogo teh pravic niso mogle uveljaviti. Sledile so še druge omejitve ustavnih pravic, npr. zakon o društvih, shodih in posvetih (18. septembra 1931). Prav v tem, za državo izredno občutljivem času, je prišlo do zamenjave na vrhu ljubljanske škofije. Leta 1930 (formalno je Jeglič predal škofijo 28. julija 1930) je postal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil profesor cerkvene- ga prava in je kot pravnik že kot pomožni škof sodeloval pri reševanju odprtih problemov, predvsem tudi pri vprašanju pravnega položaja katoliške cerkve v kraljevini. Imel je popolnoma drugačno stališče do politike kot njegov pred- hodnik. Svoj pogled je popisal v spisu "Cerkev in politika". Menil je, da se mora Cerkev opredeljevati samo do verskih, moralnih in cerkvenopranih vprašanj: "Cerkev se nikdar ni in se ne more istovetiti s kakšno politično stranko. Ne brani pa, da pripadajo njeni uslužbenci strankam, a le takim, ki po svojem pro- gramu in delovanju niso nasprotne krščanskim naukom."94 Predvideval je tudi nadzor nad političnim delovanjem "klera" in odredil, da mora vsak duhovnik, ki želi kandidirati, imeti privoljenje svojega škofa. Načelno je bil proti temu, da bi duhovniki, aktivni dušni pastirji, kandidirali na volitvah, ali sploh sodelovali v strankarskem življenju, vendar je pod vplivom velikokrat spreminjal svoja sta- lišča ("koroška duša") in duhovnikom dovolil, da kandidirajo.95 91 Jegličev dnevnik, 11. 1. 1929, str. 1010. 92 Prav tam, 18. 1. 1929, str. 1011. 93 Prav tam, 26. 1. 1929, str. 1912. 94 NŠAL 332, Zapuščina škofa Gregorija Rožmana, AŠ 2, zapiski: Cerkev in politika, 16 strani. 95 Tak primer je bil npr. šentjakobski župnik Janko Barle. Rožman je bil zaradi tega deležen ostre kritike, pričakoval pa je, da Barle kot župnik odstopi. Več: Blaž Otrin, "Poslanska epizoda šentjakobskega župnika", Arhivi 34, št. 2 (2011), str. 555–567. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 382 27. januarja 1932 je bila "svetosavska proslava" na Univerzi v Ljubljani, raz- vili so prepovedano slovensko zastavo. Med navzočimi je bil tudi ljubljanski škof Rožman.96 Odpor proti diktaturi je izbruhnil ob praznovanju Koroščeve 60. obletnice. Najprej je bila proslava 8. maja v Unionu, kjer so razvili veliko slovensko zastavo in Korošca zavili vanjo. Prisotni naj bi navdušeno ploskali. Korošec je izjavil: "Narod klubuje vsem viharjem. Zmaga je naša."97 Zaradi cen- zure so bila poročila v časopisih skopa. Nadaljnje proslave so bile prepovedane, vendar so se kljub temu na predvečer rojstnega dne, 12. maja, po vsej Gorenjski prižgali kresovi, na binkoštno nedeljo in ponedeljek, 15. in 16. maja, pa vršili shodi. Šentjakobski župnik Janko Barle, poslanec na Živkovićevi listi, je orga- niziral shod v Šentjurju.98 Tukaj sta si stali obe strani nasproti, podporniki beo- grajske vlade in podporniki razpuščene SLS. Že naslednji dan je oblast začela aretirati protestnike, tudi duhovnike. Sledil je šentjurski proces na sodišču za zaščito države v Beogradu. Kranjski župnik Matija Škerbec je bil obsojen na leto dni strogega zapora, deset drugih soobtoženih pa na mesec dni do leta in pol strogega zapora.99 V nasprotovanju Aleksandrovi monarhični diktaturi se je SLS utrdila in leta 1932 izdala Slovensko deklaracijo,100 imenovano tudi Ljubljanske punktacije. Nastale so pod Koroščevim vodstvom in bile objavljene v časopisu Il Picolo v Trstu (31. 12. 1932) – torej ilegalno. Ta deklaracija je poudarjala, da je sloven- sko ljudstvo razdeljeno po ozemljih štirih držav (Jugoslavije, Italije, Avstrije in Madžarske). Njegov cilj je bil različne dele spojiti v eno politično enoto, da bi se narod ohranil in se razvijal. Večjemu delu Slovencev, ki je živel v Jugoslavi- ji, je bila zastavljena naloga, naj se neutrudno zavzemajo za ta cilj. Slovensko ljudstvo bi se morala, kot pravi deklaracija, utrditi v avtonomiji in se razvija- ti v skladu s svojimi posebnostmi tako, da bi bil drugim državam privlačna in bi jim bila za zgled. Pomembno je bilo torej, da si priborijo in izražajo svojo narodno posebnost, tudi z lastnimi imeni in zastavo, z denarno in gospodar- sko samostojnostjo, predvsem pa sz kulturno in politično svobodo ter socialno zakonodajo. Slovenci, Hrvati in Srbi naj bi svobodno in v svobodnih enotah, na demokratični osnovi oblikovali skupno jugoslovansko državo. Ena teh enot naj bi bila dežela "Slovenija". Dr. Anton Korošec je bil kot glavni pisec Slovenske deklaracije (imenovane tudi kot Ljubljanske punktacije) januarja 1933 interniran v Vrnjački banji vTu- 96 "Praznik akademske mladine", Slovenec, 28. 1. 1932, št. 22, str. 3. Časnik ne omenja zastave in navdu- šenja nad tem: Dolinar, Slovenska katoliška obzorja, str. 312. 97 Prav tam; Rahten, Anton Korošec, str. 330–332. 98 "Proslava dr. Koroščeve 60. letnice v Št. Juriju ob j.ž.", Slovenec, 12. 5. 1932, št. 108, str. 3. 99 Več: Matija Škerbec, Senčurski dogodki (Kranj, 1937). 100 Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija (Celovec, 1988), str. 48–49. 383 S H S tudia istorica lovenica zli in ker je tam zbolel, je bil aprila 1933 prepeljan na otok Hvar. Še trije drugi politiki iz SLS so bili internirani – a vsi so bili izpuščeni kmalu po atentatu na kralja Aleksandra. 4.1 Orli in Sokoli Najpozneje potem, ko je bil 5. decembra 1929 sprejet Zakon o ustanovitvi Soko- la Kraljevine Jugoslavije, je sokolsko gibanje postalo sredstvo promocije ideolo- gije jugoslovanskega unitarizma.101 Škof Jeglič je v svoj dnevnik napisal: To je grozno! Svoboda združevanja uničena. Naša mladina v verski in moralni nevarnosti. Še danes bom pisal predsedstvu, naj mi sporoči: 1. kaj nameravajo storiti z Orlom, ali naj pristopi, 2. kako bi nadomestili razpust Orlov oz, krščanske vzgoje. Krivice. ̶ Po kraljevini šumi, da bodo še mnoga druga društva razpuščena. Strašen terorizem! Utegne priti čas, da bomo škofje morali zoper take krivice javno nastopiti. Je hudo: časopisi morajo molčati, ali tako pisati, kakor naroča vlada. Govoriti ne smeš nič. Koj pride kazen. Kako dolgo?102 Že pred tem, ko je že kazalo, kaj se bo zgodilo, so Jugoslovansko orlovsko zvezo podprli tudi škofje. Jeglič je poslal 26. oktobra 1929 kralju brzojavko: "Z jugoslovansko orlovsko zvezo nujno prosim, da veličanstvo našo prepotrebno in prekoristno organizacijo Orel brani in nikakor ne dovoli njenega razpusta."103 Ko je bil zakon razglašen, so se morali Orli v treh tednih odločiti o vstopu v novo organizacijo, kar pa so zavrnili, čeprav so bili njeni voditelji večinoma vzgojeni od Janeza Evangelista Kreka in projugoslovansko usmerjeni. V Slo- vencu in Slovenskem narodu je bila objavljena poslanica škofa Jegliča o Orlih, v kateri je med drugim napisal: "Prosim Vam, in naročam vam, da pogumno dvignete glave, pa trdno sklenite, da boste krščanskim načelom in vzornemu krščanskemu življenju ostali zvesti v vseh okolnostih, v katere koli pridete."104 Namestnik šefa tiskovnega biroja je novinarjem ukazal, da pisma ne objavijo, oziroma da ne objavijo, "kar je ta vrag pisal svojim vragom". Časopisa sta bila zaradi tega zaplenjena.105 Tudi kralj je bil zaradi pisma nezadovoljen, državni pravdnik (tožilec) pa je proti škofu sprožil postopek po Zakonu o zaščiti javne 101 Jure Krišto, "Euharistijski kongresi u Chicagu (1926) i Zagrebu (1930) u sastavu političke represije", Časopis za suvremenu povijest 38, št. 3 (2006), str. 928. 102 Jegličev dnevnik, 7. 12. 1929, str. 1033. 103 Prav tam, 26. 10.1929, str. 1029–1030. 104 "Dragi Orli!", Slovenec, 10. 12. 1929, št. 282, str. 1; "Značilna poslanica ljubljanskega škofa Orlom", Slovenski narod, 10. 12. 1929, št. 283, str. 1; Jegličev dnevnik, 10. 12. 1929, str. 1033. 105 Jegličev dnevnik,11. 12. 1929, str. 1034, in 15. 12. 1929, str. 1035. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 384 varnosti in reda v državi.106 Zmotile so ga predvsem besede "naročam vam, da pogumno dvignite glave", ker naj bi s tem spodbujal nasilen odpor. Ko so ga prepričali, da kaj takega v besedilu ni, je postopek ustavil. Sicer pa so Jegliča v Beogradu večkrat ovajali, med drugim so navajali, da naj bi vsak posamezni Orel moral seči škofu v roke, da se ne bo pridružil Sokolu Jugoslavije.107 Jeglič je sestavil predloge, ki jih je nesel v Zagreb na posvet. Škofom je želel svetovati, da razpustijo Orle, v Sokol Jugoslavije pa naj bi se vključili samo pod pogojem, da se ne žali krščanska morala in krščansko prepričanje. Škofje naj bi v tem smislu vladi poslali vlogo in izrazili obžalovanja zaradi tega, kar se je zgo- dilo. Vlado naj bi opozorili, da krši naravno pravo in tudi "zadaje smrtni uda- rec državni ideji." Hkrati naj bi izrazil tudi strah za bodočnost, ko bo potrebno proti takim krivicam nastopati v javnosti.108 V Zagrebu so škofje pripravili dva memoranduma na kralja, zaradi krivic šolskega zakona in zaradi Orlov, ki po njihovem mnenju niso mogli stopiti v Sokol Jugoslavije, ker njihova ideologija nasprotuje krščanstvu. Tudi nuncij je napovedal ostro pismo notranjemu mini- stru in napovedal razgovor z ministrom in s kraljem.109 Beograjski nadškof Ivan Rafael Rodić in djakovski škof Antun Akšamović sta bila 20. decembra pri kra- lju, vendar ta o spremembi zakona o Sokolu ni hotel slišati.110 Ko je beograjska vlada vsem Orlom, ki bi pristopili k Sokolu, ponudila ugo- dnosti, so se za to odločili samo štirje.111 Škof Rožman, ki je bil z Orli povezan že, ko je bil profesor v Celovcu, pa je po prepovedi Orlov skušal preusmeriti mla- dino v Marijine družbe, potem pa v Katoliško akcijo.112 Precej pozno je sledilo pastirsko pismo jugoslovanskega episkopata, ki so ga duhovniki 17. januarja 1933 prebrali s prižnic. V njem so škofje obsodili Tyrševo sokolsko ideologijo in s tem Sokol Kraljevine Jugoslavije. Na to se je vlada ostro odzvala in v skupščino predložila zakon o ločitvi Cerkve in države ter zakon o izgonu jezuitov in laza- ristov. Oba zakona je kralj Aleksander preprečil.113 106 Narodna skupščina je 2. avgusta 1921 sprejela Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, s katerim je, po začasni prepovedi z Obznano, prepovedala delovanje komunistične partije (Službene novine Kraljevine SHS, 3. 8. 1921, št. 170 A; Lovro Šturm, "O prepovedi političnih strank in Komunistične par- tije Jugoslavije", v: Lovro Šturm (ur.), O vzponu komunizma na Slovenskem (Ljubljana, 2015), str. 214). 107 Dolinar, Slovenska katoliška obzorja, str. 306; Jegličev dnevnik, 15. 12. 1929 in 31. 12. 1929, str. 1035; 24. 1. 1930, str. 1038–1039. 108 Jegličev dnevnik, 10. 12. 1929, str. 1033. 109 Prav tam, 15. 12. 1929, str. 1034. 110 Prav tam, 30. 12. 1929, str. 1035. 111 Prav tam, 12. 1. 1930, str. 1037. 112 Dolinar, "Škof Gregorij Rožman", v: Ljubljanski škofje, str. 404. 113 Prav tam, str. 317. 385 S H S tudia istorica lovenica 4.2 Katoliške zasebne šole Tudi na področju šolstva je od leta 1929 katoliška cerkev zaznala velike težave. Do takrat je veljala na prej avstro-ogrskih ozemljih stara zakonodaja Avstro- -Ogrske, kar pomeni, da je imela katoliška cerkev do Aleksandrove šestojanu- arske diktature pri organiziranju in delovanju katoliških šol kar nekaj svobode. Kralj je 31. avgusta 1929 podpisal Zakon o srednjih šolah, ki je predvideval, da učenci zasebnih šol opravljajo izpite na državnih šolah, pristojbina, ki bi jo morali plačati za pristop k izpitom (1300 din), pa je bila za večino staršev zelo visoka ali celo previsoka.114 Z zakonom so med drugim tudi prepovedali šol- nine, kar je dodatno oteževalo vzdrževanje katoliških šol. Zakon tudi ni pred- videval verske vzgoje, kar je katoliško cerkev zelo vznemirilo. Škof Jeglič se je zavzemal za to, da se predstavniki Cerkve takoj odpravijo v Beograd. Sestavil je dopis kralju, v katerem je med drugim vprašal, ali je prav "da nam vzema naro- dna država pravice, ki nam jih je dala tuja država".115 Škofje (Antun Bauer, splitski škof Kvirin K. Bonefačić in Jeglič) so se v Beo- grad odpravili šele 24. novembra, kjer so se sestali z ministri in s kraljem, ki so obljubljali, da bodo upoštevali njihove želje. Sledil je Zakon o narodni šoli, sprejet 5. decembra 1929, ki je bil izrazito jugoslovansko usmerjen, podpiral je "jugoslovansko nacijo" in poenotil šolsko zakonodajo. Hoteli so vpeljati celo enotne šolske učbenike za celotno državo in enotno znanstveno terminologi- jo. Hkrati je bil naperjen proti zasebnim šolam, ki so imele v Sloveniji dolgo tra- dicijo. V Šentvidu je bila škofijska gimnazija, ki jo je ustanovil prav Jeglič, druge katoliške šole so vodile uršulinke, šolske sestre, pa tudi frančiškani in salezijan- ci. Ustanovitev novih zasebnih šol je bila prepovedana, že obstoječe šole pa so se morale v štirih mesecih preurediti v smislu novih predpisov (164. člen).116 Sledil je Pravilnik o zakonu za osnovne, učiteljske in srednje šole, s katerim je bil po naročilu kralja Aleksandra zakon delno popravljen, ostalo pa je med dru- gim to, da se niso smele odpirati nove zasebne šole in da lahko verouk poučuje duhovnik ali laik, če se za to odločijo starši. Kralj je dal tudi besedo, kot navaja Jeglič, da bo pravilnik držal, sicer pa naj bi bilo vse določeno v konkordatu.117 Konkordat, ki je bil sklenjen 27. julija 1935 z Vatikanom, je sicer predvideval tudi urejanje šolskih vprašanj, vendar ni bil ratificiran. 5. maja 1938 so katoliški škofje izdali poslanico vernikom, v kateri so navedli krivice, ki so se dogajale 114 Jegličev dnevnik, 6. 10. 1929, str. 1026 115 NŠAL, Šolske zadeve, 5. 10. 1929, št. 3689; Jegličev dnevnik, 29. 9. 1929, str. 1025. 116 Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim kazalom (Ljubljana, 1929), str. 132; Andrej Vovko, "Navzočnost cerkve v šolstvu", v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, ur. Metod Benedik, Janez Juhant in Bogdan Kolar (Ljubljana, 2002), str. 371 (dalje: Vovko, "Navzočnost cerkve v šolstvu"). 117 Jegličev dnevnik, 20. 1. 1930, str. 1037. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 386 katoliški cerkvi, med drugim tudi na področju šolstva. Poudarili so tudi, da se je izvajal pritisk na učitelje in učence in da država ovira verske šole. Novih šol ni bilo moč ustanavljati, prav nasprotno, oblast je skušala obstoječe ukinjati, tudi so bili absolventi verskih šol pri zaposlitvah zapostavljeni, omejevalo se je števi- lo učencev v šolah, obstajala pa je tudi tendenca prosvetnega ministrstva, da se zmanjšuje ure šolskega verouka.118 5 Konkordat Z razpadom Avstro-Ogrske je papež Benedikt XV. 23. novembra 1921 tudi s cerkvene strani preklical konkordat, ki je bil sklenjen 18. avgusta 1855 med papežem Pijem XI. in avstrijskim cesarjem Francem Jožefom I., ker novonastale države niso imele statusa nasledstva. Papež je hotel biti seveda predvsem svo- boden pri imenovanju škofov, ker je konkordat iz leta 1855 določal, da ima cesar v skladu s privilegiji iz 15. stoletja pravico predlagati in imenovati škofe (čl. 19), ki so morali priseči zvestobo cesarju (čl. 20). Ob tem je katoliški cerkvi zagotovil pomemben vpliv na področju izobraževanja in zakonske zveze, kato- liški cerkvi predal pa je tudi verski sklad. Z avstrijske strani je bil konkordat po letu 1860 postopoma modificiran tako s Temeljnim zakonom o splošnih drža- vljanskih pravicah z dne 21. decembra 1867, ki je predvideval enakost ne glede na veroizpoved. S posebnim zakonom je bilo leta 1868 na novo urejeno zakon- sko pravo, šolski pouk in odnosi med verskimi skupnostmi. Avstrijska stran je sicer konkordat po razglasitvi dogme o papeževi nezmotljivosti leta 1870 formalnopravno preklicala, dejansko pa so nekatere določbe ostale veljavne do razpada habsburške monarhije.119 Papež je bil pripravljen z novonastalimi državami skleniti nov konkordat. Škof Jeglič je že 12. novembra 1918 pisno opozoril Narodno vlado, da so z razpadom avstro-ogrske monarhije vse predpravice, ki jih je Sveti sedež dal avstrijskemu cesarju oz. vladi glede katoliške cerkve, prenehale in da je cerkve- no pravo začelo veljati po novem zakoniku kanoničnega prava, veljavnega od 19. maja 1918 – in to do sprejetja nove ustave države SHS ter ureditev odnosov te države do katoliške cerkve. V odgovoru na vprašanje lavantinskega škofijske- ga ordinariata 11. februarja 1919 o tem, kako naj postopajo, ker je prej veljav- no razmerje med državo in Cerkvijo prenehalo, je Jeglič kljub temu svetoval, naj se, dokler ne pride do dogovora med Sv. Sedežem in državo, držijo stare 118 Vovko, "Navzočnost cerkve v šolstvu", str. 371–372. 119 Borut Košir, "Cerkev in njen odnos do političnih ureditev", v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (Ljubljana, 2002), str. 256–259 (dalje: Košir, "Cerkev in njen odnos do političnih ureditev"). 387 S H S tudia istorica lovenica avstrijske zakonodaje.120 Beograjska oblast je bila mnenja, da je dedič pravic, ki jih je Sv. Sedež priznal avstrijskemu cesarju, zaradi česar je prišlo do spora med katoliško cerkvijo in Beogradom. Že na ustanovni seji jugoslovanske škofovske konference 27. novembra 1918 v Zagrebu so jugoslovanski škofi razpravljali o konkordatu. V resoluciji, ki jo je pripravil Jeglič, so izrazili željo, da se pravni status uredi s sporazumom s Sv. Sedežem. Konference se je udeležil, kot že nave- deno, od slovenskih škofov samo škof Jeglič. V zvezi s konkordatom na škofo- vski konferenci niso sprejeli nobenega sklepa, zadevo so prepustili v premislek vsakemu posameznemu škofu.121 Kralj Aleksander je že januarja 1919 izdal razglas o enakosti veroizpovedi, 31. julija 1919 pa je bila sprejeta začasna Uredba o strukturi Ministrstva, ki naj bi vsem veroizpovedim zajamčila zakonsko enakopravnost. Beograd je pripra- vljal interkonfesionalne zakone.122 Vidovdanska ustava je to načelo prevzela, predvidela pa je zakonsko ureditev za vsako veroizpoved posebej. Srbska pra- voslavna cerkev v Kraljevini SHS ravnala, kot da je državna cerkev in ima isti status, kot ga je imela v Kraljevini Srbiji, čeprav je katoliška cerkev bila precej močna. Tudi agrarna reforma pravoslavne cerkve ni prizadela tako, kot je pri- zadela katoliško cerkev.123 Kot navaja France Martin Dolinar, zato ni presene- tljivo, da je država sklenila dogovore z vsemi priznanimi verskimi skupnostmi razen s katoliško cerkvijo.124 Sv. Sedež je novembra 1919 formalno priznal Kraljevino SHS, hkrati pa je bilo izraženo upanje, da se bodo nadaljevali dobri odnosi, ki jih je imel s Srbijo. S Srbijo je Sv. Sedež pred začetkom vojne leta 1914 namreč sklenil konkordat, po katerem je katoliška cerkev lahko svobodno delovala, predvideval je tudi katoliško škofijo v Beogradu, ki pa ni bila ustanovljena. Papež Benedikt je želel ta konkordat s potrebnimi spremembami razširiti na celo kraljevino.125 Tudi Anton Korošec se je zavzemal za konkordat. Leta 1921 je menil, da je napočil ugoden trenutek za sporazum. Leto pozneje je sporočil Jegliču, da so ministri v Beogradu Cerkvi naklonjeni, izjema naj bi bil prosvetni minister Svetozar Pri- bićević.126 Jegliča je prosil za navodila v cerkvenopolitičnih zadevah. Ta mu je dal elaborat o "avtonomiji Cerkve v SHS" in odgovor škofov na predlog vlade 120 NŠAL, Spisi V, Državne zadeve 1898–1930, D2, f.12, Jegličeva spomenica Narodni vladi; Dolinar, "Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918", str. 304. 121 NŠAL, ŠAL, Spisi V, fasc. 268, Škofovska konferenca 1909–1921; Dolinar, "Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918", str. 305. 122 Jegličev dnevnik, 18. 4. 1920, str. 807. Načrt je nadškof Bauer dobil pod roko. Piše tudi, da ga bo sicer minister poslal škofom v oceno. 123 Aleksa Beninger, Alojzije Stepinac. Hrvatski kardinal (Rim, 1974), str. 198 (dalje: Beninger, Alojzije Stepinac). 124 Dolinar, "Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju", str. 409. 125 Jegličev dnevnik, 4. 2. 1922, str. 852. 126 Rahten, Anton Korošec, str. 194. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 388 o razmerju veroizpovedi v SHS",127 pripravil pa je tudi popravke konkordata s Srbijo, ki je bil po njegovem zelo pomanjkljiv.128 Beograd je posebno zainima- lo, kako lahko vpliva na imenovanje škofov. 9. avgusta 1922 je bila ustanovlje- na komisija, ki je proučevala vprašanja glede konkordata.129 Jeglič, ki je bil na posvetovanju v Beogradu z ministrom vere Ivom Krsteljem, je imel občutek, da želi minister po konkordatu zasužnjiti Cerkev, in je dodal, da je ne bo. Takrat so škofje določili pet oseb, ki naj bi vprašanje konkordata preučevali, sestavljali tekst za škofe.130 Ko je konec leta 1922 postal minister za vere Ljuba Jovanović, ki je veljal za očeta srbskega konkordata, je Jeglič dnevniku zaupal, da bo sedaj konkordat mogoč.131 Jeglič je tudi intenzivno sodeloval pri pripravi besedila konkordata.132 Ko je bil Anton Korošec podpredsednik Davidovićeve vlade (27. 7. 1924) in zastopnik ministra za vere (do 5. 11.), je organiziral tudi sestanek, na katerem so konkordat obravnavali. Navzoči so bili škofje knezoškof Jeglič, zagrebški nadškof dr. Bauer, djakovski škof Akšamović in poslanik pri Vatikanu Josip Smodlaka.133 Vprašanje konkordata je predstavljalo največji problem v razmerju med kraljevino in katoliško cerkvijo. Besedilo so pripravljali že pod kraljem Ale- ksandrom, ki je zadevo želel urediti.134 Kralj Aleksander je menil, da bo s spre- jetjem konkordata navezal katoliško cerkev na državo, hkrati pa je upal, da bo s tem rešil hrvaško vprašanje.135 Prva osnutka konkordata sta bila sestavljena že v letih 1922 in 1923, neposredna pogajanja z Rimom pa so stekla leta 1925. Potem pa so bila pogajanja prekinjena, nadaljevala so se šele v času vlade generala Petra Živkovića, trajala pa so do leta 1935. Besedilo konkordata je bil v glavnem usklajeno še pred atentatom na kralja Aleksandra v Marseillu.136 25. julija 1935 je bil konkordat s Svetim sedežem podpisan v Vatikanu (Jevtićeva vlada). V imenu papeža Pija XI. ga je podpisal njegov državni tajnik kardinal Eugenio Pacelli, v imenu kralja Petra II. pa pravosodni minister dr. Ljudevit Auer. 127 Jegličev dnevnik, 2. 1. 1921, str. 824. 128 Prav tam, 25. 2. 1922, str. 854. 129 Beninger, Alojzije Stepinac, str. 198. 130 Jegličev dnevnik, 20. 8. 1922, str. 862. 131 Prav tam, 28. 12. 1922, str. 873, in 12. 1. 1923, str. 875. 132 Prav tam, 29. 6. 1923, str. 882. 133 "Posvet o načrtu konkordata", Slovenec, 20. 9. 1924, št. 40, str. 1. 134 Jegličev dnevnik, 5. 8. 1927, str. 974. Ko je Jeglič po petih letih dobil avdienco pri kralju Aleksandru, sta govorila tudi o konkordatu. Jeglič mu je razložil glavne ovire in kralj je potrdil, da želi, da se bi po volitvah začelo na tem delati, seveda, če bi prišla na oblast prava vlada. Glej tudi: Jegličev dnevnik, 26. 1. 1929, str. 1012. 135 Nikola Žutić, Nadbiskup Stepinac. Ideologija i politika 1934–1946 (Beograd, 2017), str. 120–121 (dalje: Žutić, Nadbiskup Stepinac). 136 Prav tam. 389 S H S tudia istorica lovenica Na tem mestu je treba spomniti, da je kralj Aleksander ukinil vidovdansko ustavo. Še preden je bila objavljena nova, oktroirana ustava 3. septembra 1931, so bile za nekatere verske skupnosti sprejeti posebni zakoni: 8. novembra 1929 Zakon o Srbski pravoslavni Cerkvi, 14. decembra 1929 Zakon o židovski verski skupnosti in 30. januarja 1930 Zakon o muslimanski skupnosti (spremenjen 28. februarja 1939), Zakon o reformiranih in evangeličanskih Cerkvah pa je bil spre- jet potem šele 16. aprila 1936. Za katoliško cerkev, pa tudi za starokatoliško, ni bil izdan noben zakon.137 Že, ko je Korošec konec dvajsetih let zaznal močno nasprotovanje konkordatu s strani pravoslavnih krogov, naj bi začel zagovarjati notranjo rešitev, torej poseben zakon za katoliško cerkev.138 Kralj Aleksander je sporazumno z njim, ko je po uvedbi diktature sklenil sporazume z verski- mi skupnostmi, govoril z nadškofom Bauerjem, ki je predsedoval jugoslovan- ski škofovski konferenci, in predlagal poseben zakon za katoliško cerkev. To je sprožilo nasprotovanje škofov. Hkrati so se spraševali, kaj ima v mislih Korošec. Jeglič je od Korošca zahteval pojasnilo in ta mu je odgovoril: Kar se tiče konkordata, sem ob eni priliki lanskega leta v prostem razgovoru /.../ rekel njegovemu veličanstvu kralju, da mi še nismo zreli za konkordat, da ga ne bi držali, da bi radi tega prišlo do diplomatsklih konfliktov, ki bi lahko imeli v državi sami najhujše posledice in da sem jaz radi tega za kratkoročno pogodbo ali modus vivendi. O kakih državnih zakonih – enostranskih – ni bilo govora. Pač pa sem izrecno rekel, da to ni mišljenje ne škofov, ne mojih političnih prijateljev, ampak osebno moje. Mislim tudi danes, da je moje mišljenje upravičeno.139 Jeglič je nato zapisal, da se mu je odvalil "kamen od srca".140 Predsednik škofovske konference Bauer je kralju odgovoril, da je sklenitev sporazuma v pristojnosti Svetega sedeža. Očitno je kralja prepričal, saj se je ta potem sam zavzemal za sklenitev konkordata in v ta namen sklical dve vladni komisiji, ki bi naj izdelali predloge za konkordat.141 V prvi komisiji so bili štir- je škofi, tudi ljubljanski škof Jeglič, vendar jih je jugoslovanska vlada leto dni pozneje ignorirala.142 V letih 1931 do 1933 sta si kraljevina in Vatikan izmenjala 137 Košir, "Cerkev in njen odnos do političnih ureditev", str. 260–265. 138 Bogdan Kolar, "Korošec in osrednja cerkveno-politična vprašanja v jugoslovanski državi", Časopis za zgodovino in narodopisje 77=NV42, št. 2–3 (2006), str. 199 (dalje: Kolar, "Korošec in osrednja cerkve- no-politična vprašanja v jugoslovanski državi"). 139 Jegličev dnevnik, 7. 1. 1930, str. 1037; Kolar, "Korošec in osrednja cerkveno-politična vprašanja v jugo- slovanski državi", str. 199. V nekaj besedah se citat nebistveno razlikuje, vendar Kolar, ki citira nekoli- ko širši del pisma, poleg ne navaja vira. 140 Jegličev dnevnik, 7. 1. 1930, str. 1037. 141 Gašper Mithans, Jugoslovanski konkordat. Zbirka Razpoznavanja/Recognitiones 30 (Ljubljana, 2017), str. 139. 142 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 387, 407 (dalje: Mithans, Jugoslovanski konkordat). T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 390 štiri predloge: dva jugoslovanska vladna predloga in dve vatikanski promemo- riji. Kralj je potem leta 1933 odredil, da naj se pogajanja vršijo neposredno z državnim tajnikom Eugeniem Pacellijem (prek posebnega pooblaščenca Nico- la Moscatellija). Pogajalci Sv. sedeža so se o ključnih vprašanjih posvetovali z Gregorijem Rožmanom kot uglednim pravnikom. Tokrat so pogajanja dobro stekla in prišlado rezultata. Predvidena je bila tudi ustanovitev samostojne cer- kvene pokrajine s sedežem metropolita v Ljubljani in sufraganom v Mariboru.143 Sledili so ostri spori v kraljevini. Po Aleksandrovi smrti je konkordat pod- prl tudi regent knez Pavle Karađorđević, ki pa je vse okoli konkordata prepu- ščal vladi. S tem naj bi si, kot navaja Gašper Mithans v svoji raziskavi, zapravil velik del ugleda.144 Ministrski predsednik Milan Stojadinović je šele po dveh letih poslal konkordat v ratifikacijo skupščini, senatu pa ga sploh ni predložil. V spominih je zapisal, da mu do konkordata ni bilo, ker ga ni sam sestavljal.145 Seveda Stojadinović ni imel večine ne v skupščini in ne v senatu. Tudi to je bil ob nasprotovanju srbske pravoslavne cerkve in opozicije v parlamentu vzrok za zavlačevanje. Stojadinović je želel, kot je povedal nunciju, da se konkordat sprejme soglasno ali skoraj soglasno brez sovražnih napadov. Regent knez Pavle je nunciju sporočil, da je v skupščini močno nasprotovanje ratifikaciji.146 Konkordat je propadel predvsem zaradi odpora srbskega pravoslavja. Sporne so bile naslednje točke: § 8, ki ureja depolitizacijo katoliške duhovščine (odpor predvsem s strani Hrvatov); §11, ki manjšinam v Jugoslaviji priznava pravico, da v bogoslužju uporabljajo materni jezik (ugovarjali so, da ta pravi- ca manjšinam v Italiji ni bila priznana, nakar je nuncij obljubil, da se bo za to zavzel). Ob tem so Srbi nasprotovali določbi, ki je katoliški cerkvi priznavala pravico do ustanavljanja novih škofij v Jugoslaviji. Srbska pravoslavna cerkev je zagrozila, da bo izobčila vsakega poslanca, ki bi glasoval za konkordat. Sledile so demonstracije v Beogradu. Sicer je bilo pri prvem glasovanju v skupščini 166 glasov za konkordat in 126 proti, pri drugem pa 167 za in 129 proti. V skupšči- ni je bil torej sprejet, vendar izida niso dali v potrditev senatu, s čimer ni postal pravnomočen.147 Takrat se je mnogokrat slišalo: "Če bi bil kralj Aleksander še živ, bi bil konkordat gladko sprejet." To je bil moralni poraz za katoličane v Jugo- slaviji, torej tudi slovenske. Obenem je bil to politični poraz za SLS, zlasti ker je notranji minister dr. Korošec po glasovanju izjavil, da ta konkordat ne bo več predložen narodni skupščini. L'Osservatore Romano je 19. februarja 1938 obja- 143 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 407; Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 58–167. 144 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 231. 145 Rahten, Korošec, str. 454. 146 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 221. 147 Prav tam, str. 235–241; Košir, "Cerkev in njen odnos do političnih ureditev", str. 265–266. Prim. Metod Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji. Oris zgodovine Slovencev 1917–1941 (Ljubljana, 1965), str. 453– 455. 391 S H S tudia istorica lovenica vil članek "Jugoslovanski konkordat", v katerem je izpostavil negativno vlogo, ki jo je v zvezi z njim imel katoliški duhovnik in notranji minister Korošec. Omenjen je bil tudi Aide mémoire, ki ga je izdal Sveti sedež 15. februarja 1938, ki je bil neke vrste protest proti temu, kar se je dogajalo s konkordatom, opozoril pa je tudi, da so katoličani postavljeni v podrejen položaj.148 Zavrženi konkordat prav gotovo ni prispeval k večji trdnosti v državi. Jugo- slovanska škofovska konferenca je v Zagrebu 18. maja 1938, prvič pod pred- sedstvom nadškofa Alojzija Stepinca, izdala kritično izjavo, s katero je obsodila Korošca, ker je prav on kot katoliški duhovnik podal izjavo o odpovedi kon- kordata.149 Izjavo sta podpisala tudi slovenska škofa dr. Rožman in dr. Jožef Ivan Tomažič. Škofov tajnik, poznejši pomožni škof ljubljanski Stanislav Lenič, se je spominjal, da je Korošec v Ljubljani rekel: "Tomažiču ne zamerim, Rožmanu pa, ker ga imam za brihtnega." Od takrat, tako Lenič, se je Korošec Rožmana izogi- bal.150 Tamara Griesser-Pečar SLOVENIAN CATHOLIC CHURCH AND THE KARADJORDJEVIĆ DYNASTY SUMMARY When it turned out that the autonomy of the southern Slavs within the Austro- -Hungarian monarchy was no longer feasible, secession occurred. The state that was founded on December 1, 1918 was significantly different from the one that the Slovenian political representatives, as well as the Slovenian Catholic 148 Košir, "Cerkev in njen odnos do političnih ureditev", str. 267. 149 Rahten, Anton Korošec, str. 454–455; Benigar, Alojzije Stepinac, str. 202; Žutić, Nadbiskup Stepinac, str. 128–130. 150 Tamara Griesser-Pečar, Stanislav Lenič. Življenjepis iz zapora (Celovec–Ljubljana–Dunaj, 1997), str. 143–144. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 392 Church, had in mind. Even the Karađorđević dynasty was foreign to Slovenes, mainly because it belonged to the Orthodox faith. The vast majority of Slovenes were Catholics. That is why part of the politics advocated for a republic and a federalist arrangement, including a large part of the clergy, with Bishop of Lju- bljana, Anton B. Jeglič. The Catholic Church had a completely different status in the new kingdom than in the Habsburg monarchy, where it was by far the dominant religious community. In the Kingdom of SHS or Kingdom Yugosla- via there were six officially recognized religions, and the Catholic Church was only in second place. She was faced with a series of problems that escalated in the following years. The biggest problem was the legal status of the Catho- lic Church in the new state, which was not resolved until the collapse of the kingdom. The Catholic Church opposed the separation of Church and State. For her, the field of education and school was extremely important, because she was afraid of losing influence in these areas. Catholic Church also stron- gly opposed Sokol education. Besides there were problems regarding diocesan and parish boundaries and church property. In 1929, the Slovenians welcomed King Alexander's decision on January 6, including the Catholic side, because they were not aware of the consequences at first. King Alexander also described his dictatorship as temporary, and Bishop Jeglič initially believed that this, as an extreme step, was permissible in order to settle the situation in the country. During this time, there was a change at the top of the Ljubljana diocese. In 1930 Dr. Gregorij Rožman, who was a professor of ecclesiastical law and, as a jurist, already participated in solving open prob- lems as an auxiliary bishop, succeeded Jeglič. While Jeglič had great influence in the SLS party, Rožman was deeply of the opinion that the Church should define only those issues that relate to religious, moral and ecclesiastical issues. He also opposed the political involvement of priests, although he made several conces- sions. The Concordat, which the Catholic Church had been pushing for, as well as King Alexander, was concluded but not ratified by the Kingdom because of the strong opposition of the Orthodox Church. The rejected Concordat cer- tainly did not contribute to greater stability in the country. The Yugoslav Bish- ops' Conference in Zagreb in 1938 issued a very critical statement about that, which was also signed by the Slovenian bishops, Dr. Rožman and Dr. Jožef Ivan Tomažič. 393 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL 331, Nadškof Anton Bonaventura Jeglič. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL 332, Zapuščina škofa Gregorija Rožma- na. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Državne zadeve 1898–1930, D 2. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Škofijski arhiv Ljubljana (ŠAL), Spisi V, Škofo- vska konferenca 1909–1921. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Škofijski arhiv Ljubljana (ŠAL), Škofje. PAH – Privatarchiv der Familie Habsburg (PAH), Aufschreibungen Kaiser Karls aus dem Jahre 1918, "Vineta", Februar 1918. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, 3. del (Ljubljana, 2002). Folium officiale diocesis Lavantinae. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko ško- fijo. Kirchliches Verordnungsblatt für die Lavanter Diözese – Maribor, letnik 1918. Ljubljanski škofijski list – Ljubljana, letnika 1918–1919. Ponedeljski Slovenec – Ljubljana, letnik 1937. Slovenec – Ljubljana, letnik 1918, 1929, 1932. Slovenski narod – Ljubljana, letnik 1922, 1929. Službene novine Kraljevine SHS – Beograd, letnik 1921. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti – Ljubljana, letnik 1929. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo – Ljubljana, letnik 1921. Hösch, Edgar, "Aleksander Karadjordjević", Biographisches Lexikon zur Geschichte Südosteuropas, dostopno na: https://www.biolex.ios-regensburg.de/BioLexVi- ewview.php?ID=421, pridobljeno, 20. 11. 2022. "Karel Verstovšek", Slovenska biografija, dostopno na: https://www.slovenska-biografi- ja.si/oseba/sbi776856/, pridobljeno: 18. 11. 2022. …………………….. Beninger, Aleksa, Alojzije Stepinac. Hrvatski kardinal (Rim, 1974). Bister, Feliks J., Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju. Življenje in delo 1872–1918 (Ljubljana, 1992). Definitivni rezultati stanovništva od 31. januara 1921 god., Kraljevina Jugoslavija. Opšta državna statistika (Sarajevo, 1932), dostopno na: https://hdl.handle.net/11686/ file2175, pridobljeno: 14. 11. 2022. T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 394 Dolinar, France M. (avtor), Geržinič, Alojzij (ur.), Slovenska katoliška obzorja: izbor esejev, razprav, člankov (Buenos Aires, 1990). Dolinar, France M., "Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918", v: Škulj, Edo (ur.), Edo Jegličev simpozij v Rimu (Celje, 1991), str. 303–332. Dolinar, France M., Ljubljanski škofje (Ljubljana, 2007). Dolinar, France M., "Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju", v: Nećak, Dušan et al. (ur)., Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju / Slowenisch-österreichischen Bezie- hungen im 20. Jahrhundert. Historia 8 (Ljubljana, 2008), str. 403–458. Dolinar, France M., "Gregorij Rožman (1883–1959)", v: Čipić Rehar, Marija at al. (ur.), Med sodbo sodišča in sodbo vesti (Ljubljana, 2009), str. 17–35. Gašparič, Jure, "Uvedba diktature kralja Aleksandra", Prispevki za novejšo zgodovino 46, št. 1 (2006), str. 241–254. Grdina, Igor, Moč umetnosti in sila politike (Ljubljana, 2007). Griesser-Pečar, Tamara, Die Mission Sixtus (Wien–München, 1988). Griesser-Pečar, Tamara, Stanislav Lenič. Življenjepis iz zapora (Celovec–Ljubljana– Dunaj, 1997). Griesser-Pečar, Tamara, Die Stellung der slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten, Studia Carinthiaca XXX (Klagenfurt, 2010). Griesser-Pečar, Tamara, "Slovensko slovo od Habsburžanov", Studia Historica Slove- nica 19, št. 2 (2019), str. 301–331. Griesser Pečar, Tamara in Dolinar, France M., Rožmanov proces (Ljubljana, 1996). Hribar, Ivan, Moji spomini II (Ljubljana, 1928). Jagodic, Jože, Majhen oris velikega življenja. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič (Celje, 2013). Jamnik, Anton, "Rožman duhovni vodja Orlov", v: Rožmanov simpozij v Rimu (Celje, 2001), str. 39–49. Jeglič, Anton Bonaventura, "Ob času 'Majniške deklaracije'", v: Zbornik Svobodne Slovenije 1957 (Buenos Aires, 1957). Jeglič, Anton Bonaventura (avtor), Čipić Rehar, Marija, Otrin, Blaž, Rezar, Cvetka in Visočnik, Julijana (ur.), Jegličev dnevnik. Znanstvenokritična izdaja (Celje, 2015). Kolar, Bogdan, "Korošec in osrednja cerkveno-politična vprašanja v jugoslovanski državi", Časopis za zgodovino in narodopisje 77=NV42, št. 2–3 (2006), str. 192–208. Kolar, Bogdan, "Mirovne pobude papeža Benedikta XV. in odmevi na Slovenskem", Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), str. 443–468. Košir, Borut, "Cerkev in njen odnos do političnih ureditev", v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (Ljubljana, 2002), str. 251–270. Krišto, Jure, "Euharistijski kongresi u Chicagu (1926) i Zagrebu (1930) u sestavu poli- tičke represije", Časopis za suvremenu povijest 38, št. 3 (2006), str. 921–937. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000 (Ljubljana, 2000), Marušič, Branko, "Zadnje tržaško leto škofa Andreja Karlina", v: Škulj, Edo (ur.), Karli- nov simpozij v Rimu ( Celje, 1996), str. 145–154. 395 S H S tudia istorica lovenica Mikuž, Metod, Slovenci v stari Jugoslaviji. Oris zgodovine Slovencev 1917–1941 (Lju- bljana, 1965). Mithans, Gašper, Jugoslovanski konkordat. Zbirka Razpoznavanja/Recognitiones 30 (Ljubljana, 2017). Otrin, Blaž, "Poslanska epizoda šentjakobskega župnika", Arhivi 34, št. 2 (2011), str. 555–567. Perovšek, Jurij, "Korošec in temeljna vprašanja jugoslovanske države", Časopis za zgodovino in narodopisje 77=NV42, št. 2–3 (2006), str. 92–103. Perovšek, Jurij, "Misel o Sloveniji in njeno udejanjenje v času Majniške deklaracije do oblikovanja Države SHS in Narodne vlade SHS v Ljubljani", Studia Historica Sloveni- ca 18, št. 2 (2018), str. 421–442. Perovšek, Jurij, Politika in moderna, Zbirka Razpoznavanja/Recognitiones 48 (Lju- bljana, 2022). Prepeluh, Albin, Pripombe k naši prevratni dobi (Ljubljana, 1938). Prunk, Janko, "Jeglič in slovenska politika po letu 1918", v: Škulj, Edo (ur.), Jegličev simpozij v Rimu (Celje, 1991), 289–302. Prunk, Janko, "Politični profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugoslaviji", Prispevki za novejšo zgodovino 31, št. 1. (1991), str. 35–54. Prunk, Janko, "Škof Jeglič – politik, 1. del", Kronika 19, št. 1 (1971), str. 30–42. Rahten, Andrej, "Korošec na dvoru Karađorđevićev", Časopis za zgodovino in narodo- pisje, 93=NV58, št. 2–3 (2022), str. 5–18. Rahten, Andrej, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022). Rajšp, Vincenc, "Verski sklad", v: Mihelič, Darja (ur.), Gestrinov zbornik (Ljubljana, 1999), str. 217–228. Rajšp, Vincenc, "Verski skladi na področju Slovenije in gozdovi na Gorenjskem, ki jih je kupil verski sklad", v: Šelih, Alenka in Pleterski, Janko (ur.), Država in cerkev. Izbrani zgodovinski in pravni vidiki (Ljubljana, 2002), str. 105–112. Simić, Vladimir, "Pravna ureditev cerkvenega premoženja na ozemlju današnje Slo- venije", v: Država in cerkev. Izbrani zgodovinski in pravni vidiki (Ljubljana, 2002), str. 113–120. Stavbar, Vlasta, Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje: slovenska politika v habsburški monarhiji, od volilne reforma do nove države (1906–1918) (Maribor, 2017). Suppan, Arnold, Deutsche Geschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Kara- wanken (Berlin, 1998). Škerbec, Matija, Senčurski dogodki (Kranj, 1937). Šturm, Lovro, "O prepovedi političnih strank in Komunistične partije Jugoslavije", v: Šturm, Lovro (ur.), O vzponu komunizma na Slovenskem (Ljubljana, 2015), str. 205–217. Vilfan, Sergej, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1961). T. Griesser-Pečar: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići 396 von Hussarek, Max, "Zum Tatbestande des landesfürstlichen Nominations- und Bestätigungsrechts für Bistümer in Österreich 1848–1918", Zeitschrift der Savigny- -Stiftung für Rechtsgeschichte 47, Kan. Abt. XVI (1927), str. 181–251. Vovko, Andrej, "Navzočnost Cerkve v šolstvu", v: Benedik, Metod, Juhant, Janez in Kolar, Bogdan (ur.), Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (Ljubljana, 2002), str. 369– 386. Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim kazalom (Ljubljana, 1929). Žebot, Ciril, Neminljiva Slovenija (Celovec, 1988). Žutić, Nikola, Nadbiskup Stepinac. Ideologija i politika 1934–1946 (Beograd, 2017). DOI 10.32874/SHS.2023-10 Author: GRIESSER-PEČAR Tamara Ph.D., Assistant Professor Zuckerkandlgasse 38–44/2, AT–1000 Vienna, Austria Title: SLOVENIAN CATHOLIC CHURCH AND THE KARADJORDJEVIĆ DYNASTY Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 23 (2023), No. 2, pp. 361–396, 150 notes, 5 pictures Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: Anton Bonaventura Jeglič, Anton Korošec, king Aleksander I., Sixth January dictatorship, unitary constitutional framework, concordat, Sokol, Orel, catholic schools Abstract: When it became clear that the autonomy of the South Slavs within the Austro-Hungarian Empire was no longer feasible, the Slovenian Catholic Church supported unification with Serbia. The Karađorđević dy- nasty was alien to the Slovenes, also because it belonged to the Orthodox faith. In the Kingdom of SHS or King- dom Yugoslavia were six officially recognized religions, the Catholic Church was only second to the Orthodox. For theat reason, a part of the political class was in favour of a republic and a federalist system – including the majority of the clergy, first and foremost the Bishop of Ljubljana, Anton B. Jeglič. The Catholic Church was fac- ing a number of problems, both with diocesan and parish boundaries and the issue of the religious fund. She opposed the separation of Church and State, and saw problems in the educational and school spheres. The biggest problem was the agreement between the Kingdom and the Holy See. Although the Concordat was finally signed in 1935, it was never ratified by the Kingdom of Yugoslavia.