jaro

dolar

tisoč

let

slovenske

pisane

besede

33b^

3351  81


o

Jaro Dolccr

OB RAZSTAVI TISOČ LET SLOVENSKE
PISANE BESEDE

Ozemlje, na katerem so se pod koneo
6. stoletja naselili Slovenci, ni
pomembno samo zato, ker se tu Ja¬
dransko morje najgloblje zajeda v
celino in ker je tu živahno kri¬
žišče, prek katerega vodijo važne
poti s severa na jug in z vzhoda
na zahod, ampak ker je to edino
področje, na katerem se stikajo
tri najvecje evropske narodnostne
skupine: Romi, Germani in Slovani.

V sosescini velikih narodov se Slo¬
venci niso mogli dolgo upirati šte¬
vilčni premoči, vižji družbeni ure¬
ditvi, predvsem pa krščanstvu, s ka¬
terim so močnejši sosedje krepili
svoj kulturni vpliv pa tudi politič¬
no oblast. Komaj dvesto let po nase¬
litvi so Slovenci izgubili samostoj¬
nost in prišli v sklop frankovske
države.

Tuje vseljevanje in germanizacija,
ki sta se tako stopnjevala, da se je
Slovencem v teku stoletij oddrobilo
blizu dve tretjini nekoč naseljene¬
ga ozemlja, sta vzbujali stalen ob¬
čutek ogroženosti. Kljub temu so
vztrajali na tem tako vetrovnem kon¬
cu Evrope in si celo ustvarili kul¬
turo, ki je daleč presegala njihov
politični položaj, posebno ce ga

- 2  -

primerjamo z njihovim številom.
Slovenščina je kot jezik enega
najmanjših narodov v Evropi dobila
sorazmerno zgodaj svoja prva zapi¬
sana besedila. "Brizinski spomeni¬
ki " 3  prvi zapis slovenščine v zad¬
nji četrtini desetega stoletja
(manj kakor stoletje in pol po pr¬
vi francoščini v strasbourških pri¬
segah) s svojim vznesenim slogom
priča vsaj o bogatem ustnem, ce ze
ne o izgubljenem pismenem izročilu.

Sledilo je bolj ali manj gluho ob¬
dobje, ki je potisnilo Slovence na
obrobje evropskega dogajanja, saj se
tujim cerkvenim dostojanstvenikom in
fevdalnim gospodom ni zdelo vredno 3
da bi svoja kulturna prizadevanja
usmerjali med slovenske tlačane.

Bogata knjižna kultura, ki so jo v
srednjem veku gojili menihi na Slo¬
venskem, priča, da se je nekako od
12. stoletja naprej začelo tudi pri
nas kulturno življenje. Upoštevati je
namreč treba 3  da je to, kar je prišlo
do nas in kar iz te dobe hranijo sta¬
rejše slovenske knjižnice, le drobec
tistega, kar je nekoč tako razkošno
zaživelo. Požari, ki so jih zanetili
uporni tlačani, predvsem pa turški
napadi so gotovo uničili mnogo knjiž¬
nih dragocenosti.

Čeprav so bili ustvarjalci in užival¬
ci te kulture večidel tujci, smo ven¬
darle upravičeni, da jo imamo za svo¬
jo, saj jo je vzdrževal in omogočal
slovenski tlačan.

- 3  -

Za enega teh tujih menihov vemo,
da se je tega dobro zavedal. Bil
je to Sgferidus Suevus (iz Švabske-
ga), ki je priznal in zapisal, da
"ga, Švaba, hrani slovenska zem¬
lja".

Ko se je namesto dragega pergamenta
začela uveljavljati cenejša pisna
podlaga, namreč papir, se menihom ni
vec zdelo za malo, da bi kako prazno
stran popisali tudi s slovenskim be¬
sedilom, ki so ga pri dušno pastirs¬
kem delu potrebovali. Tako je v stiš-
kem samostanu v prvi polovici IS. sto¬
letja ob polemičnem spisu proti husitom,
ki ga je napisal češki emigrant, na¬
stalo eno naših naj starejših besedil.

Zdi pa se, da se je ta menih, ki se
je pred husiti umaknil v varno Slove¬
nijo, od svojih nasprotnikov navzel
spoštovanja do domačega jezika. Zabe¬
ležil je in dal celo pobudo za zapis
pobožnih pesmi in verskih obrazcev.

Tudi nove ideje z novo ceno, ki jo je
v renesansi dobil posameznik, niso
vzpodbudile slovenske literature, če¬
prav je imel humanizem tudi med Slo¬
venci vnete pristaše. Ti pa so svoje
umske sposobnosti posojali tujim kul¬
turnim centom, posebno Dunaju, kjer je
delovalo vec univerzitetnih profesor¬
jev s Slovenskega.

Celo med. tiskarji prvih tiskanih knjig
- inkunabul - sta dva, ki sta se ro¬
dila na našem ozemlju in tiskala v -

- 4 -

Italiji: Jernej Pelušič (Pelusius)
iz Kopra in Matevž Cerdonis (pola-
tinjeno ime za Strojarjev ali Če¬
vljarjev - sinHz Slovenj Gradca.

Brez kulture Slovenci seveda tudi
tedaj niso bili. Bogata zakladni¬
ca slovenskih ljudskih pesmi in
običajev, torej ustnega izročila,
priča o slovenski ustvarjalnosti 3
ki pa so jo kasneje ovirale 3  pre¬
krile in izpodrivale omalovažujoče
ali celo sovražne težnje verskih 3
političnih in moralnih nazorov,
droben 3  a znamenit dokaz take za¬
trte slovenske pesmi je verz: "Le
vkup 3  le vkup 3  le vkup 3  le vkup 3
uboga gmajna" v pesnitvi nemškega
zovnirja 3  ki je v letu 1515 obja¬
vil letak s proslavljanjem zmage
nad upornimi kmeti. Verjetno je
to edini primer v Evropi 3  da so
prve tiskane besede nekega jezika
- poziv na punt.

16. stoletje 3  stoletje najhujših
turških vpadov 3  ki so z ugrabit¬
vami tisočev slovenskih otrok na¬
čeli živo silo slovenskega naro¬
da pri koreninah 3  stoletje krva¬
vo in kruto zadušenih kmečkih
uporov 3  stoletje čarovniških
procesov 3  ki so prav tu terjali
izredno mnogo nedolžnih žrtev 3
to stoletje je z nastopom pro¬
testantizma in prvih tiskanih
knjig odprlo slovenščini vra¬
ta v družino kulturnih jezikov.

- s -

Prizadevanja protestantov, da izlo¬
čijo duhovniškega posrednika, med
vernikom in bogom s tem, da dado
temu verniku božjo besedo v njego¬
vem jeziku v roke, je zbudilo med
Slovenci peščico zagnanih pisate¬
ljev 3  ki so v manj kakor petdese¬
tih letih z več kakor petdesetimi
knjigami postavili temelje sloven¬
ski književnosti.

Prva slovenska tiskana knjiga Tru¬
barjev katekizem (1550) je morala
iziti v Nemčiji. Trubar se je skril
za psevdonim Philopatridus Illgricus
(Ilirski rodoljub )3  Tubinski tiskar
JJlrich Morhart pa se je podpisal
Jemei Skuri/aniz.Kraj izida je
prav tako izmišljen: Sgbenburgen
(Sedmograška, kjer je vladala ver¬
ska svoboda). Tako je ze ob zori
nase literature legla nad sloven¬
sko knjigo senca nezakonitosti, ki
sega prav do naših partizanskih
tiskov.

Še bolj nenavadna je bila usoda Tru¬
barjeve "Cerkovne ordninge" (1564),
ki je avtorju povzročila goro te¬
žav in ga končno za vedno pregnala
iz domovine. Že pri izidu se je
zataknilo. Zaradi sumničenj in pod¬
tikanj 3  da Trubar ni pravoveren lu-
teran, je bilo treba celo poglavje
prevesti v nemščino in s tem pomi¬
riti mogočne gospode v Nemčiji,
od katerih je bil tisk te edinst-

- 6  -

vene knjige - našega prvega zako¬
nika - odvisen. Med tem je umri
tedaj že brezbrižni cesar Ferdi¬
nand in je v Notranji Avstriji (na
Štajerskem, Kranjskem in Koroškem)
zavladal bojeviti katoličan nadvoj¬
voda Karel, ki je sklenil, da v svo¬
jih deželah zadre protestantizem.
Knjiga je sicer v 400 izvodih iz¬
šla - a zaradi intrig nekaterih
Trubarjevih zavistnih sovernikov
brez naslovnega lista in uvoda.

Bila je takoj zaplenjena, Trubar
pa, ki jo je napisal, je moral
drugič, tokrat za vedno v izgnan¬
stvo. Nadvojvoda namreč v tem
delu, ki naj bi kot cerkven zako¬
nik (z nekaterimi posvetnimi navo¬
dili o šolanju) urejal življenje
slovenske Cerkve, ni videl samo
pomembne protestantske knjige,
ampak poseganje v svoje, v vla¬
darske pravice, saj je slo za de¬
žele, v katerih je imel samo on
zakonodajno oblast. Po tedanjem
nazivanju je Tribar zagrešil ve¬
leizdajo.

Kljub zaplembi pa se je moralo
nekaj knjig vendarle rešiti, saj
se je Trubar na svojo Ordningo
se pozneje skliceval. Dolgo je
bilo videti, da je edini ohra¬
njeni izvod v Dresdenu propa¬
del med zadnjo vojno. Po na¬
ključju pa se je pred nedav-

- 7 -

nim našel še en izvod v vatikan¬
ski knjižnici, kjer je bil zaradi
pomanjkljivih podatkov in nepozna¬
vanja jezika napačno katalogiziran
in se je tako dolga leta skrival.

Tudi tretja, naj znamenitejša knjiga
slovenskih protestantov, Dalmati¬
nov prevod celotne biblije, ni iz¬
šla brez težav. Morali bi jo tiska¬
ti v novi Monde 15evi tiskarni v
Ljubljani. Tu je izšel ze poskusni
list,bila je celo ze podpisana po¬
godba, toda tudi tu je posegel vmes
nadvojvoda, ki je tisk prepovedal,
tiskarja Mandelca pa pregnal iz
Ljubljane. Dalmatin se je odločil,
da tiska v Wittembergu na Saškem
(1584). Dri tem je treba poudari¬
ti, da je stal Dalmatin pred mno¬
go težjo nalogo kakor petdeset
let pred njim Martin Luther, ki
je imel ze vec nemških prevodov na
voljo. Ob Dalmatinovem prevodu pa
je bila slovenska literatura sta¬
ra komaj 34 let. Domen Dalmatino¬
ve "Biblije", katere jezik so pre¬
vzemali tudi kasnejši katoliški
avtorji, je za razvoj našega knjiž¬
nega jezika izreden. Bogati besed¬
ni zaklad, ki ga zahteva biblija,
je trdna osnova za vsak kulturni
jezik.

Dobršen del naklade, ki se je
povzpela do spoštovanja vrednih
1.500 izvodov, so spravili v Ljub¬
ljano. Do en izvod so poslali celo

- 8  -

ljubljanskemu škofu in stiškemu
opatu! Ko so v protireformaciji
uničili tako rekoč vso mlado slo¬
vensko literaturo (decembra 1600
in januarja 1601 so samo v Ljublja¬
ni javno zazgali dvanajst voz "kri¬
voverskih" knjig), so bibliji še
prizanesli. Kdor jo je hotel upo¬
rabljati, se je moral izkazati kot
zvest katoličan 3  moral je prositi
škofa za dovoljenje, nekaj plačati
in vsako leto dati za nekaj maš,
ker se je pečal s "hudičevim delom".

Po zmagi protireformacije, ko so po
prizadevanju škofa Tomaža Hrena na¬
tisnili nekaj katoliških knjig v
slovenščini in je protestantska ne¬
varnost minila, 57 let (1615-1672)
ni izšla nobena slovenska knjiga.

šele razsvetljenstvo, ki je v času
pred francosko revolucijo zajelo
Evropo, je dalo nove pobude za tis¬
kanje slovenskih knjig. Razkošno
življenje na dvorih, s katerim so
vladarji skušali pritegniti plemstvo
in preprečiti njihovo preveliko sre-
dobeznost, je zahtevalo velika gmot¬
na sredstva. Ta pa je lahko zagoto¬
vil edini produktivni razred -
kmetje. Treba je bilo poskrbeti za
cim uspešnejše gospodarjenje in ra¬
zumno, trezno življenje brez preti¬
ranega pobožnjaštva, saj so številna
romanja in dolgi posti ovirali kmeč¬
ko delo. (Marko Pohlin: "Bukvice za

- 9 -

rajtengo" - 1781, "Kmetom za po¬
trebno inu pomoč - 1789, Anton Ma-
kovic: "Podvučenje za babice" - 1788
in podobna dela). Po zgledu drugih
narodov se osnuje tudi med Slovenci
"Akademija delovnih". Boji zoper Na¬
poleona, tega zmagovitega dediča in
izdajalca francoske revolucije, pri¬
silijo vladarje, da se pricno obračati
tudi na preprosto ljudstvo. Dve dra¬
mi ("Matiček se ženi" in "Županova
Micka" - 1780), ki ju je za slovenski
oder priredil Anton Linhart, nista
zgolj sveže napisani, nase raz,mere
upoštevajoči gledališki besedili, am¬
pak s svojo protifevdalno tendenco do¬
kazujeta, da so ideje francoske revo¬
lucije pronicale tudi k nam. Sloven¬
ska zavest in samozavest, ki se je
pričela prebujati ze pred prihodom
Francozov, se je z ustanovitvijo
Ilirskih provinc, ko je dobila slo¬
venščina vec veljave v javnem življe¬
nju, stopnjevala v literarno gibanje,
ki ga imenujemo preporod. Verske knji¬
ge ze dolgo niso vec edina slovenska
literatura. Valentin Vodnik, ki je z
navdušenjem pozdravil novi cas pod no¬
vimi gospodarji, poskrbi za slovenske
učne knjige v šolah Ilirskih provinc.
Njegovi izvirni, spretno napisani po¬
skočni verzi najdejo mnogo posnemoval¬
cev. Romantična gesla, ki so jih hra¬
nile protinapoleonske vojne, prodira¬
jo tudi k nam. Slovenščina postane
predmet znanstvenega preučevanja (Jer¬
nej Kopitar: "Grammatik der Slavischen

- 10  -

Sprache in Krain, Karnten und
Stegermark" - 1809).

Vse te kali za živahnejši razvoj
slovenske literature pa je zamo¬
rila slana najbolj črne avstrijske
reakcije, ki je z ljubljanskim kon¬
gresom (1820) slavila zmagoslavje
nad vsem, kav bi rado svobodno za¬
dihalo. Oblast z neprikritim neza¬
upanjem gleda na vsako tiskano be¬
sedo. Prošnje za izdajanje knjig
ali celo časopisov zadevajo na od¬
por, ali pa jih ozkosrčni cenzorji
le obotavljaje rešujejo. Farizejska
zunanja morala, ki vohlja za vsako
čustveno ljubezensko izjavo in jo
razglaša za "svinjanje", sumničenja
in najbolj grobi družabni pritiski
so sredstva, s katerimi vladajoči
krogi držijo družbo v strahu in po¬
nižnosti.

In prav v tem zatohlem ozračju ma¬
lomeščanske družabne ničevosti ter
hinavščine se pojavi svoboden duh
- France Prešeren. Mož, ki se ne
zna ukloniti, izzove to družbo, ki
se peha za zunanji ugled in drobne
počastitve, ter jo - užali.

Slovenska knjiga stoji pred novo
dilemo, ki jo izrazi Matija Čop v
pismu Jerneju Kopitarju. Proti
Kopitarjevemu konceptu "literatu¬
re za narod", ki v tem času še ni¬
ma tistega rahlo zaničljivega pri-

- 11

zvoka, kakršnega poznamo danes,
zagovarja Čop novega bralca, češ
kmetje imajo z "Življenjem svet¬
nikov", ki izhaja v 2.000 izvodih,
svoje branje, "Kranjska Čbelica"
pa (mi bi rekli: za zdaj) ni name¬
njena njim, ampak uradnikom in štu¬
dentom (torej meščanskim razumni¬
kom) . Ti pa so ob redni nakladi 600
izvodov za zvezek več sto izvodov
ze pokupili.

V teh razmerah ni presenetljivo, da
se Prešernove 'Poezije" (1847), ki
jim je cenzura črtala "Zdravljico",
niso kdo ve kako dobro prodajale.
Pr^eveč jih je zasenčevala bombastično
patetična pesem Jovana Vesela Koses¬
kega. Moralo je miniti mnogo let in
morala je nastopiti nova generacija,
ki je v Prešernovem imenu izbojevala,
zmago nc.d plehkostjo in ga postavila
na tisto mesto, ki mu gre: prav med
naj znamenitejše svetovne lirike, v
vrh svetovne literature. Ob izidu
Prešernovih "Poezij" gotovo nihče ni
mogel slutiti, da bedo postale njego¬
ve pesmi po nakladi daleč popularnejše
kakor pesmi svetovnih klasikov (namreč
če upoštevamo jezikovno področje, na
katerega se obračajo).

Ne celi dve desetletji po Prešernovi
smrti so prevladala nova merila za
lepoto umetnine. Kljub veliki moči,ki
jo je še vedno imela konservativna
stran, ko je preganjala Frana Levsti¬
ka, obsojala Josipa Stritarja in oz-

- 12  -

nadevala Josipa Jurčiča za pohujš-
Ijivega pisatelja, je sel razvoj
nezadržno naprej. Nadvse talenti¬
rani pripovednik Jurčič, je napisal,
se ne dvajset let star, povest
"Jurij Kozjak, slovenski janičar".
Tedaj se slutiti ni mogel, da bo
po zaslugi spretnega prevajalskega
orgar.izatorja Franca Kolednika sko-
roda svetovna uspešnica. To obdob¬
je nam je dalo prvo zares klasično
povest Levstikovega "Martina Krpa¬
na", prvi slovenski roman Jurčiče¬
vega "Desetega brata" in prvo re¬
vijo s svetovnimi estetskimi meri *-
li Stritarjev dunajski Zvon. Ta
merila so s časom sicer zbledela,
ostale pa so Stritarjeve pogumne
satirične pesnitve "Dunajski so¬
net j e ".

Večno včerajšnji pa se niso udali.

Ob izidu Levstikovih "Pesmi" (1854)
so še enkrat pokazali svojo moč.
Knjiga se 12 let ni smela prodaja¬
ti, Levstik pa je zaradi nje bil
obsojen na mučno borbo za vsakda¬
nji kruh.

Sredi 19. stoletja, ko se v bur¬
nem viharju pričenjajo nakazovati
vedno ostrejši politični in družbe¬
ni spopadi, skušajo nekateri slo¬
venski razumniki na Koroškem pro¬
svetliti slovensko ljudstvo, ga  .
pripraviti na tokove, ki utegnejo

- 13

pljusniti tudi k nam in tako za¬
gotoviti ohranitev družbenega reda
in katoliške usmerjenosti. Temu na¬
menu naj bi sluzila Družba sv. Mo¬
horja, ki so jo ob odporu oblasti
ustanovili (1853) Anton Martin
Slomšek, Andrej Einspieler in Anton
Janežič. Slednjemu je uspelo, da je
s pritegnitvijo dobrih pripovednikov
ob versko spodbudni literaturi ponu¬
dil tudi posvetno branje. Družba,
ki je bila organizirana kot verska
bratovščina, je od 1871 imela ze
svojo upravno stavbo in tiskarno. To
ji je omogočilo izdajanje cenenih
knjig v množičnih nakladah.

Posebna zbirka "Slovenske večernice"
je ponujala nezahtevno branje, ki se
je med kmeti zelo priljubilo.

Politični pritisk, ki je v Avstriji
omejeval razmah na drugih področjih
javnega življenja, je usmeril Sloven¬
ce v branje knjig. Leta 1918 doseže
Mohorjeva družba s svojim letnim
knjižnim darom, v katerem je antolo¬
gija pesmi in (Šorlijev) roman neza¬
slišano naklado 91.000 izvodov, kar
bi bilo tudi za desetkrat večje je¬
zikovno področje kar lepa številka.

Slovenskim meščanom in sploh izobra¬
žencem je bila namenjena Slovenska
matica, ki je poleg povesti v zbirki
"Knezova knjižnica" pričela sistema¬
tično izdajati tudi znanstveno lite¬
raturo. Z njo je pripravljala tla

- 14

za ustanovitev Akademije in uni¬
verze .

Na prelomu stoletij se je sloven¬
ska literatura zopet pognala viso¬
ko nad domače obrobništvo. Svetovna
gesla "dekadence" in "nove romanti¬
ke", ki so osvobajala poezijo, so
dobila tudi pri nas svoj odmev v
Modemi: Oton Župančič, Dragotin
Kette, Josip Murn in posebno Ivan
Cankar dosežejo umetniško raven,
ki se lahko meri z umetninami dru¬
god po svetu. A tudi ta polet mlade
generacije je dobil pečat nedovo¬
ljenega.

Ko (1899) izide Cankarjeva "Eroti¬
ka", ljubljanski nadškof pokupi
vso izdajo in jo da zazgati. S tem
pa doseže samo to, da postanejo
redki ohranjeni izvodi knjižne dra¬
gocenosti  . Cankarjeve črtice

in drame kmalu prestopijo slovenske
meje, njegov "hlapec Jernej" pa
postane priljubljeno berivo svetov¬
nega proletariata, ki vidi v zgodbi
ogoljufanega hlapca svojo usodo.

Postopna industrializacija v Slove¬
niji rodi tudi pri nas modemi
proletariat. Njemu je namenjena
Cankarjeva družba. Njena naklada se
povzpne izredno visoko: 20.000
knjig, ki jih da vsako leto med
bralce, priča o delavstvu, ki se
naglo prebuja. Pri tem je velike¬
ga pomena tudi delavski oder, ki
ga vodi puntarski dramatik Bratko

- 15 -

Slovenski socialno kritični rea¬
list Prežihov Voranc, Miško Kra¬
njec, Anton Ingolič in Ciril Ko¬
smač dosegajo vedno večje množice
bralcev. Tik pred drugo svetovno
vojno dobi zgodovina slovenske
knjige se eno zanimivo stran. Ko
napise Edvard Kardelj pod psevdo¬
nimom Sperans (upajoči) "Razvoj
slovenskega narodnega vprašanja",
pride knjiga v roke naročnikov, še
preden jo utegne državni tožilec
zapleniti.

Fred koncem pa moramo omeniti še eno
dejstvo na katero smo Slovenci
lahko upravičeno ponosni. Leta 1944
izide pri partizanih bibliofilska
izdaja Prešernove "Zdravljice". To
je verjetno ed.ina bibliofilska izda¬
ja ilegalnega tiska v okupirani
Evropi. Razkošno opremljena knjiga
nikjer ne izdaja, v kako težkih in
nevarnih razmerah je bila tiskana.

Po osvoboditvi se je slovensko za¬
ložništvo pričelo silno naglo raz¬
vijati. Knjiga je prodirala v ved¬
no širše plasti našega naroda. Po¬
nudba je postala raznovrstna kot še
nikoli poprej, po množini pa je v
nekaj letih presegla vse, kar je
do osvoboditve izšlo v slovenščini.
Od borih 156 periodičnih (revijskih
in časniških) in 680 knjižnih izdaj
v letu 1948 se je v letu 1975 (ob

-16  -

največ Jem razmahu) -povzpela do skoro
800 serijskih publikacij (278 tovar¬
niških glasil!) in blizu 2.500 knjig

Predaleč bi nas zapeljalo, če bi
hoteli naštevati samo posebne založ¬
niške dosežke kakšnih dvajsetih slo¬
venskih zalozb od znanstvenih raz¬
prav, ki jih izdaja Slovenska akade¬
mija znanosti in umetnosti prek stro¬
kovno komentiranih Zbranih del sloven¬
skih pesnikov in pisateljev, izredno
bogatega izbora mladinske in otroš¬
ke književnosti z umetniško domisel¬
nimi ilustracijami, pa do prevodov iz
svetovne književnosti (Nobelovci,

Sto romanov itd.).

Ob tem ne bi smeli pozabiti na danes
ze lepo zbirko raznih faksimilira-
nih (natanko posnetih) izdaj pomemb¬
nih del našega slovstva, ki niso na¬
menjene zgolj strokovnjakom za štu¬
dij, ampak z zvestim ponatisom ze
redkih del skušajo tudi navadnemu
bralcu pričarati predstavo o knjigah,
ki jih sicer nikoli ne bi videl.

Še in še bi lahko naštevali, a naj
zadostuje samo teh nekaj podatkov,
ki pričajo, da se je slovenska knji¬
ga povzpela na raven in razširje¬
nost, ki se lahko meri z najbolj
razvitimi knjižnimi kulturami šte¬
vilnejših in v uggdtpsjšjh razmerah
živečih narodov.,

Y K

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000257008