Ciril Podržaj
Ptičja pripovedka
J- udi ptice imajo svoje pravljice. Nekatere so lepe, srčkane, druge pa žalostne.
Eno žalostno!
Za deveto goro, za deveto dolino, za deveto vodo rase zakleta jablana. Rase, rase, a nesrečua je. Zazeleni, zacvete, velika je, košata je, v cvetju je, pa pridejo hrošči, črvi, gosenice, polži, pa vrtajo in ubadajo, grizejo in raz-jedajo deblo, veje, liste, popke in cvetje. Prekrasno drevo začne hirati in hira, hira, dokler ne zvene popolnoma in se posuši, še preden se je eno samo črvivo jabolko pokazalo na vejici.
Ko je pa jablana že čisto vela, onemogla in razjedena, takrat jo od koreninic in korenin do vrha krone prešine uova moč, brezštevilne rane se v hipu zacelijo, in zakleta jablana je spet široka in košata, zelena in cvetoča.
Toda sovražniki so že spet tu. Takoj začno rezati in ubadati, vrtati in razjedati. V kratkem ,je drevo spet velo in onemoglo. Ko se pa posuši, se spet pomladi in spet pridejo rablji in se jablana spet posuši in spet pomladi — in tako gre dalje v brezkončnost.
Nesrečna jablana si želi smrti, pa sinrt noče priti. Želi si, da bi prišla sekira in jo posekala, pa sekira ne pride. Želi si, da bi prihrule vode in jo izpodkopale in izrvale, pa voda ni. Želi si, da bi treščila vanjo strela in jo požgala ali razklala, pa tudi to se ne bo zgodilo.
Čar je zapisan na drevesu, da se ga nihče ne sme dotekniti in ga končati.
Ko bi vsaj ptičke prišle in pozobale hrošče, pozobale gosenice, izvlekle črve!...
Pa ne sme nobena ptica sesti na to začarano jablano. Če ptica le prileti tja in sede na vejo, se veja pod njo odlomi, ptico pa prevzame strah, da zbeži in odleti v smrtni grozi. Pa ptice vedo o tem, in že davno jablana nobene ptice ni niti oddaleč mogla videti.
Toda zakleta jablana pozna ptičke in hrepeni po njih. Kako želi in hrepeni gledati v svojih vejah gnezdo, majhno, ljubko gnezdece, da bi v njem gostolele in bile vesele in jablani delale družbo mlade ptičke!
A tega nesrečna jablana ne bo učakala. Zakleta in začarana je, da mora živeti brez prijateljev in pomočnikov, da mora umirati, a ne uinreti; da mora trpeti, pa brez upanja, da bo kdaj trpljenja konec.
Nobena ptica pa ne ve, kaj je ubogo drevo zagrešilo in kakšna huda krivda je nad njim ...