PO SLEDOVIH ZGODOVINE
IZ LOKE V FREISING
Turistično društvo je s sodelovanjem
Transturista in veletrgovine Loke za letošnje
turistično leto pripravilo za člane
muzejskega društva veliko potovanje v
I reising. Potovanja so se udeležili Ločani,
pa tudi gostje iz Ljubljane, vseh je bilo 58.
Namen potovanja je bil spoznati kraje
in pot. po kateri so tovorili loški podložniki
vino in južne dobrote iz Primorja
čez Loko v L reising svojemu fevdalnemu
gospodu, spoznati Freising. videti originalno
podobo Loke iz 17. stoletja in portrete
freisinških škofov, ki so skoraj tisoč
let vladali našemu mestu z okolico. Poleg
lega glavnega smotra pa si spotoma ogledati
vrsto zanimivih mest. muzejev, razstav
in pokrajin.
Potovanje je skrbno pripravil profesor
Janko Krek. v loško zgodovino nas je
poglabljal prof. dr. Pavle Blaznik. geološke
zanimivosti Dolomitov pa je prikazal
akademik univ. prof. dr. Ivan Rakovec.
Na pot smo odšli v udobnem mercedesu
Transturista in z okrepčili veletrgovine
Loka v nedeljo 6. avgusta ob 10. uri zvečer.
Po nočni vožnji čez Gorenjsko. Ljubelj.
Gosposvetsko polje smo se v Judenburgu
spomnili naših fantov, ki so bili
med voditelji upora kranjskih Janezov.
/lasti rojaka z Godešča Antona llafnerja.
ki je bil z drugimi uporniki tu ustreljen.
Cez Semmering smo se, vozili v megli.
Dunaj pa nas je sprejel v jutranjem
soncu. Peljali smo se po Ringu. prof.
200
dr. Blaznik pa nas je opozarjal na važnejše
zgradbe, zlasti na knjižnico, univerzo,
arhiv in spomenike. Spomnil nas je.
da se je tu šolala pa tudi delala večina
naših kulturnih delavcev in tako prispevala
tudi svoj delež za bogato duhovno
in umetniško podobo Dunaja in da je v
bogatem dunajskem arhivu tudi del naše
slovenske zgodovine.
Drugo jutro smo nadaljevali pot proti
Kremsu in Steinu. ki ležita ob Donavi.
Mesti sta dosegli s slikarjem Martinom
Johannom Smidtom višek v baročni
umetnosti. V minoritski cerkvi smo si
ogledali razstavo Gotika v Avstriji. V njej
so zbrane najdragocenejše umetnine iz
gotskega kiparstva, slikarstva, orožja plastike,
kovanega železa, inktinabul. starih
vezav v usnje, stekla in usnja. Umetnine
so zbrane iz vse Avstrije, pa tudi iz Jugoslavije.
Danske. Belgije. Poljske. I.ichtensteina.
Zvezne republike Nemčije. Čehoslovaške.
Madžarske. Italije in Španije.
Med največjimi zakladi je razstavljen
ptujski krilni oltar, delo Konrada Laiba
iz 1460.
Avtomobilska cesta tik ob Donavi nas
je peljala od Kremsa do Melka po romantični
dolini med Alpami in češkim granitnim
platojem. Po Donavi so se pomikale
s tovori naložene tovorne in potniške
ladje. Bregovi so bili porasli s temnimi
gozdovi in sadovnjaki. Na gričih so se
svetile razvaline gradov. Najlepša je romarska
cerk\ica Marija Tafferl. najmogočnejši
samostan Melk. ^ se je bilo
mirno, idilično, vse je dihalo lepoto in se
harmonično zlivalo z našim razpoloženjem.
Na koncu te lepote smo videli najstrahotnejše
taborišče, na jgrozovitejše prizorišče
smrti — Mauthausen.
Pred vhodom v to taborišče je velik
plavalni bazen in športno igrišče za esesovce.
ki so tu krepili moči za zločinska
dejanja. Stopili smo v mesto groze. Hodili
smo med pobeljenimi betonskimi barakami,
po plinskih celicah, po krematoriju.
ki ima stene pokrite s fotografijami žrtev,
se ustavili ob strmem kamnolomu smrti
in občutili grozo smrti in ubijanja. Spomeniki
vseh Tiarodnosti. katerih sinovi so
trpeli in umirali sredi avstrijskih travnikov
in gozdov, med njimi tudi jugoslovanski
na veličastni marmornati osnovi
z belimi stebri, kličejo in opominjajo.
Loški rojak Floman. ki je več kot leto
dni preživel v tem taborišču, je v imenu
w h nas položil na naš spomenik venec
rdečih nageljnov.
Po kratkem postanku v l.inzu je avtobus
zavil proti Salzkanimergutu. Srednje
visoki hribi, pokriti s travniki in gozdovi.
med njimi pa temno zelena kristalno čista
jezera. Ob obali Traunsee nam je skrbni
vodič pripravil okrepčilo z loškimi dobrotami
in nas povabil v tople valove jezera.
Spet hitimo ob jezeru do, kopališča Isehl.
si ogledamo cesarski lovski gradič, pa smo
že pri VVolfgangsce. V romarski cerkvici
ob jezeru je največji zaklad 15. stoletja,
krilni oltar Miehaela Pacherja.
Večeri se že. ko se pripeljemo v Salzburg
in namestimo \ hotelu. Drugo jutro
-e povzpnemo z vzpenjačo na utrdbo
I loliensalzhurg iz II. stoletja. Pod nami
leži staro mesto s temnimi ulicami, na
drugi strani pa se svetijo kupole in zvoniki
ter široki trgi. Grad je utrjen. Ko
hodimo po kamnitih dvoriščih, srečujemo
povsod grb l.eonarda VOD Kentschacha z
rdečo peso kot znak njegovega preprostega
porekla iz koroškega plemstva.
Pod gradom leži gotovo najbolj romantično
pokopališče, kar smo jih srečali —
Petcrsfriedhof. V visoke skale, ki obdajajo
pokopališče, so vzidane kapele starih
puščavnikov. menda še iz 5. stoletja. Pod
njimi so arkade z grobovi od 17. do 19.
stoletja, v sredini pokopališča pa se vrste
sveži grobovi iz današnjih dni. Nad pokopališčem
se vzdigujejo zvoniki frančiškanske
in Petrove cerkve in utrdba
Hohensalzburg. V naglici si ogledamo še
grad Mirabelle iz 16. stoletja z baročnim
parkom in znamenitim Pegazom iz bakra,
ki je upodobljen v gibanju. Še Mozartova
rojstna hiša. pa smo spet na poti.
zdaj proti Miinchnu in Kreisingu. cilju
našega potovanja.
Bežna slika milijonskega mesta Miinchna
iz avtobusa nas rahlo razočara.
Mesto je razrito. ulice skoraj neprehodne.
Monakovčani namreč grade podzemsko
železnico za olimpiado, ki bo v njihovem
mestu leta 1970. To nas spomni na bližajočo
se lisočletnico loškega gospostva, ki
pa zanjo še ni videti nobenih priprav.
V hotelu nas pričakuje delegacija iz
Freisinga. Pred dvema letoma so obiskali
l.oko in njen muzej. Univ. prof. dr. Ziegler
nas toplo pozdravi v imenu zgodovinskega
društva.
Prof. dr. Blaznik nas pelje še hitro na
ogled mestne hiše in knjižnice. Po večerji
pa zapelje prof. Krek množico radovednežev
in žejnih v slovito pivnico Hofbriiu.
Vse poje. godba igra. pivo teče. Po dvorišču
in dvoranah se bratijo tujci z domačini,
vse pa izžareva tisto toliko opevano
bavarsko domačnost.
Drugo jutro se vozimo po široki, nekam
pu-.li ravnini, približno 20 km iz Miinchna.
Ko zagledamo mesto Freising ob
reki lsar pod gradom, ki po obliki spo-
201
ininja na loški grad. nam je kar nekam
domače. Odpeljemo se na Domberg, kjer
stoji stolna cerkev s škofijskimi poslopji.
\ ' a grajskem dvorišča nas sprejme docent
dr.Fischer. Pripoveduje nam o zgodovini
škofije, ki jo je v začetku S. stoletja ustanovil
sv. Korbinijan. Škofija je postala
središče za širjenje krščanstva na Bavarskem.
Pod gradom se je razvilo mesto in
ostalo tesno povezano s škofijo do sekularizacije
I HOV leta. V l"i. stoletju so škofje
poslali državni knezi in suvereni deželni
gospodje. Domberg pa glavna knežja
rezidenca. ()l» sekularizaciji so škofijo.
veliko umetnin in obsežen arhiv prenesli
\ Munehen. Škofijska palača, cerkev,
dvorišča, knjižnica, kripta in kapele pa
so ostale skoraj lake. kakor so jih po
velikem požaru 1139 obnovili ter pozneje
okrasili z baročnim leskom.
Cerkev je ogromna in visoka s petimi
ladjami. S svetlimi freskami in ogromnimi
prostori vzbuja \tis širine, vedrine
in lahkote. Veličastno notranjost so krasili
od srednjega veka, od romantike pa do
baroka največji umetniki. Ustavljali smo
se ob velikem oltarju Jakoba Kaschauerja
iz 1i. stoletja, ob svodu Jiirga von llnlsbacha.
ob monumentalnem baročnem oltarju
freisinškega rezbarja Philippa Dirra
(l()25). ob kopiji oltarne •-like apokaliptične
žene Petra Paida Rubensa (original
je \ stari pinakoteki). Najbolj pa so nas
zanimali izrezljani škofovski sedeži z
oprsji freisinških škofov, ki jih je upodobil
augsbnrški kipar l l r i c h Glurer. Tu
smo videli med drugimi tudi oprsje ustanovitelja
l.oke škofa Abrahama.
V kripti smo si v skrivnostni poltem i
ogledali sarkofag sv. Korbinijana in znameniti
antični steber Bestiensaiile« na
katerem je v ornamentalnih reliefih prikazan
srednjeveški boj med dobrim in
zlem.
Dolgi križni hodnik veže cerkev s škofijsko
palačo. Na obeh stenah so nagrobne
plošče z. reliefi kanonikov od 14. stoletja
dalje. Na koncu pa smo zagledali reprodukcije
~i\ barvastih slik. ki prikazujejo
središče nekdanje freisinške posesti. Na
prvem mestu visi slika našega mesta. Naslikal
jo je 1697 Valent Gappnig. Prof.
dr. Blaznih nam je prikazal srednjeveško
podobo mesta, obzidje in stari grad s štirioglatim
stolpom. Mi pa smo pozorno
iskali spremembe, ki so jih stoletja vklesala
\ naše mesto. Docent dr. I'ischer nam
je pozneje v cerkvi pokazal še originalno
sliko našega mesta, ki so jo pripravili
prav za naš obisk. Med dl slikami školov.
ki vise prav v tem hodniku, so nas
pritegnile podobe škofa Abrahama, ustanovitelja
l.oke. Leopolda, ki je s konjem
padel preko nezavarovanega kamnitega
mostu, utonil \ Sori in je pokopan v
nunski cerkvi, škofa Konrada, ki ga je
ubil njegov pohlepni strežaj in je pokopan
v starološki cerkvi, ter škofa Filipa,
ki je po hudem potresu 1511 obnovil naše
mesto in mu dal današnjo podobo. Prof.
dr, Blaznik, ki nas je s Ireisingom in
zlasti s sliko l.oke in škofov, ki so vladali
Loki, seznanil že v I. letniku Loških
razgledov (Na obisku v J reisingu. str.55—
64). nas je sedaj prav v tem resničnem
zgodovinskem okolju še enkrat spomini
na zgodovino freisinške posesti v Loki in
na povezavo posameznih škofov z našim
mestom.
Nato smo stopili v čudovito rokokojsko
dvorano — knjižnico z leseno, svetlo pobarvano
in zrezljano galerijo ter z. bogato
s štukaturami obloženim stropom.
\ e l i k a okna so zastrta s težkimi zavesami.
\ omarah in na galeriji so razvrščene
stare knjige v svetlih usnja! ih
starinskih vezavah, razstavljeni so stari
pergamentni rokopisi, pisane in zlate inkunabule
in dragoceni lesorezi. Prav tu.
v leni svetlem in veselem okolju so bili
do 1803, ko so jih prenesli v miinehensko
drž. biblioteko, naši prvi zapiski — brižinski
spomeniki.
Skozi velika okna se v tihotapijajo medli
sončni žarki in pod nami se kaže mesto
s starinskimi ulicami, v ozadju so tovarne,
prav tam na obzorju pa temni
obrisi Alp.
Spet smo na dvorišču, ki je polno rož.
s sieu nas pozdravlja iz mestnega loškega
grba tako znani zamorec v grbu
freisinškega škofa, tudi ob vznožju stopnic
stoji kip zamorca v pisani obleki in
skoraj naravni velikosti. Ko sprašujemo
mladega profesorja o pomenu zamorca v
grbu freisinškega škofa, nam pove. da je
tudi tu nastalo kar sedem zgodbic o njem.
nobena pa nima zgodovinske osnove.
Freising s širokim trgom s starinskimi
svetilkami in Marijinim znamenjem s
stebrom, ob vznožju kaierega stoje štirje
mestni svetniki iz I", stoletja, in z ozkimi
ulicami spominja nekoliko na naše
mestece, čeprav je veliko večje, saj ima
2"> 000 prebivalcev, univerzo, dve gimnaziji,
ter bogato pivovarniško. tiskarsko,
tehnično in tekstilno industrijo.
Toplo se spominjamo naših dedov, ki so
pred komaj poldrugim stoletjem še hodili
S svojimi konjički po teh ulicah, se čudili
veličini in moči nekdanjih fevdalnih
gospodov, lepoti cerkva in zgradb, ki so
bile grajene tudi z znojem naših ljudi.
202
Na poti v Inusbruck smo se ustavili še
v vasici Oberammergau, znani po pasijonskih
igrah, ki jih prirejajo vsako deseto
leto. Izložbe v vasici so polne čudovitih
lesorezov, ki jih mojstri izdelujejo
kar pred očmi kupcev. Ob pogledu na
prizorišče pasijonskih iger pa smo se
spomnili pasijonske procesije iz 1721. ko
je oče Romuald prelil v slovenščino verze
o Kristusovem trpljenju.
Mimo z.imskošportnega središča Garmisch-
Partenkirehna smo se pozno popoldne
pripeljali \ prestolnico I irolske
Innsbruck.
Prof, Krek nam je še pred mrakom
razkazal največji znamenitosti mesta:
zlato streho in pa Maksimilijanov!) grobnico
v dvorni cerkvi, / l a t a streha je dobila
ime po pozlačenih medeninastih ploščicah,
s katerimi je pokrita cesarska
loža. Sezidati jo je dal leta I"500 cesar
Maksimilijan. Tz nje je gledal razne prireditve
na trgu. Pročelje lože kaže reliefne
prizore plesa in akrobatskih točk
ter cesarja z ženama.
V mračni cerkvi smo zagledali sarkofag
cesarja Maksimilijana. Na njeni je
kip klečečega cesarja, ob strani pa 24
marmornatih reliefov s prizori iz cesarjevega
življenja. Ob cesarjevem grobu stoji
2s bronastih cesarjevih prednikov in sorodnikov
v nadnaravni velikosti. \ cerkvi
so tudi grobovi Andreasa llofcrja in drugih
bojevnikov za svobodo 1 irolcev.
Drugo jutro smo se čez Brenner peljali
v Brixen. Spotoma nam je dr. Blaznik
pripovedoval o briksenških škofih in njihovih
fevdih v Sloveniji. C cz sončno dolino,
poraslo z bogatimi gozdovi, vinogradi
in travniki, smo se bližali Dolomitom.
Avtobus je mimogrede premagoval
tisočmetrske višine, mi pa smo v kristalno
čistem ozračju opazovali modrikaste
nazobčane obrise vrhov, na prelazih
pisano vrvenje tujcev, trgovine s spominčki
ter žičnice z rdečimi gondolami.
Ustavili smo se na prelazih Sella (2218),
Pordoi (22"Oml in Falzarego (211" m).
občudovali jasne vrhove Marmolate. Fre-
Cime in Monte Cristalla. Univ. prof. akademik
dr. Rakovec nam je pripovedoval
o nastanku Dolomitov, oblikah gorovij
in o formacijah, še postanek na razgledni
točki Pocol in pod nami je olimpijsko
mesto Cortina d'Ampezzo. v ozadju
pa nepozabni dolomitski velikani. \nzimo
se čez zadnji prelaz I re Croci do
jezera Missurino. Radi bi prehiteli sonce.
ki se je bližalo zahodu, leni no in sanjavo
leži jezero sredi gora. ki rdečkasto žare
v večernem soncu. Še pogled na ledeno
razkošje barv in že brzimo čez Toblach
v Viederdorf.
Zadnji večer našega potovanja preživimo
v udobnem hotelu v idilični gorski
vasici. Zjutraj pa se vozimo čez Toblaško
polje proti Innichenu. Prof. dr. Blaznik
nas opozori na nekdanjo slovensko mejo
ob Kristenbachu. do koder so Slovenci
prodrli po Dravi in 629 pri Agtintu porazili
Bavarce.
Mestece Innichen je lesno povezano z
našo ožjo zgodovino. Pnstertal in Innichen
sta bila lasi freisiuških škofov. Ozemlje
v višini I()()() m je podobno našemu gorskemu
svetu. Urbarji iz !">. in 16. stol., je
pripovedoval prof. dr. Blaznik. pričajo,
da je freisinški škof prebivalce iz lega
mesta množično preselil k nam v Sorico.
Prav tako je po posameznih naseljencih
dobila ime vasica Vinharje (Iniharjil v
Poljanski dolini. Soričani so bili povezani
z Innichnom do leta 1887. A sako tretje
leto so romali v Innichen. prižigali sveče
in plačevali maše za dobro letino. Po stopinjah
naših Soričanov smo v innichenu
odšli v romarsko cerkev z mozaiki, se
razkropili po starinskem pokopališču in
iskali znana imena.
Po Pusterlalu smo se peljali v I.ienz. si
na gradu Bruck (iz i", stoletja), sedežu
goriških grofov, ogledali bogati muzej
mesta Lienza z razstavo slik. zanimivo
kapelo z gotsko slikarijo ter etnografske
in arheološke zanimivosti vzhodne Tirolske.
Po kratkem oddihu v prijetnem l.ienzu
smo se odpeljali po dolini Drave do Spittala.
Zanimalo nas je dvorišče gradu
Porcia. ki ga uporabljajo za prikazovanje
znanih špitalskih komedij.
Ob pogledu na Karavanke smo začutili.
da se bližamo domu. Ob Osojskem jezeru
smo avtobus za kratek čas zamenjali
z. motornim čolnom in si od daleč pogledali
še osojski samostan, ki ga je v Mutcit
osojskem ovckovečil Aškerc, nato pa spet
z avtobusom mimo Beljaka čez, Podkorensko
sedlo v Jugoslavijo.
Bogato potovanje je za nami. Preživeli
smo prekrasen teden v tujini, pri tem pa
spoznali lep del slovenske pa tudi čisto
hiške zgodovine.
Da je ekskurzija tako uspela, je zasluga
skrbnega organizatorja prof. Janka
Kreka, posebno pa duhovnega vodja ekskurzije
prof. dr. Pavla IMaznika. ki nas
je tako preudarno vodil po stopinjah naših
prednikov — tovornikov.
Jeja Jamar-Lcgat
203