NAGRADNO ŽREBANJE za naročnike »>TIM« v letu 1963/64 1— 25 Tridnevna ekskurzija Ljubljana-Koper—Rovinj—Pula—Reka, z ogledom industrijskih, tehničnih in kulturno zgodovinskih znamenitosti. 26— 50 Enodnevni izlet v Ljubljano z obiskom nuklearnega inštuta »»Jožef Štefan«. 51— 55 Pet poletov z letalom nad Ljubljano in okolico. 56— 70 Praktične nagrade za tehnično in znanstveno dejavnost. 71—100 Enoletna naročnina na revijo »»Življenje in tehnika« in »>TIM«. 101—200 Enoletna naročnina na revijo »»TIM«. »>TIM«-ovega nagradnega žrebanja se udeleži vsak naročnik TIM-a, ki bo sestavil iz posameznih izrezkov sliko, ki predstavlja enega največjih slovenskih velikanov težke industrije. Poleg tega pridejo za žrebanje v poštev le tisti naročniki, ki imajo poravnano celoletno naročnino. Kako sestaviti sliko? V devetih zaporednih številkah bodo objavljeni posamezni izrezani deli foto¬ grafije. Iz njih boste sestavili omenjeno sliko, ki jo boste poslali uredništvu. Žrebanje bo v Ljubljani koncem maja 1964. Izid žrebanja bo objavljen v 10 št. »»TIM«-a. Izreze slik glej na predzadnji strani ovitka. Dragi naročniki TIM-a Težave, ki jih je uredništvo imelo pri izdaji TIM-a, so prizadele predvsem Vas, dragi naročniki. V letošnjem letu niste redno prejemali TIM-a. Uredništvo se trudi, da boste kljub precej in ji zamudi prejeli do 20. junija vse številke. Naročniki 8. razredov, ki boste po 10. juniju odšli iz šol, zberite svoje naslove in jih dajte Vašemu poverjeniku, ki jih bo poslal naši upravi, mi pa bomo zadnjo številko TIM-a poslali na Vaš domači naslov. Pred odhodom iz šole poravnajte naročnino pri poverjeniku. Zadnja številka bo poslana na šole do 18. VI. 19(14, tako da bodo isto lahko prejeli vsi naročniki razen tistih, ki bodo odšli iz šole. Ne pozabite na naše nagradno žrebanje za naročnike TIM-a. Vse razpisane nagrade bodo žrebane in izid žrebanja bomo objavili v zadnji številki TIM-a. Zato ne pozabite dvigniti zadnjo številko pri svojem poverjeniku. Nagrade so zares lepe. Izlete bomo organizirali v času od 20. do 26. junija. Podrobno boste obveščeni v zadnji številki TIM-a. Sliko, sestavljeno iz delov, ki so bili objavljeni v posameznih številkah TIM-a, ni treba pošiljati upravi, da Vam ne bo treba rezati revije. Pogoj za žrebanje je bil, da ste do dolo¬ čenega roka poravnali celoletno naročnino. Dragi naročniki za prihodnje leto bodite prepričani, da boste revijo res redno prejemali in bomo skušali isto še izboljšati. Prihodnje leto Vam bomo dragi naročniki pripravili prijetno presenečenje. Uredništvo uprava 158 SPRETNE ROKE IGRA, KI SO JO POZNALI ŽE PRED STOLETJI Ze stari Grki in Rimljani so se z igro »stomalion« zabavali, si urili iznajdljivost in domišljijo. Pa tudi jezili so se z njo. Čeprav so nam namreč zdi, da iz različno oblikovanih likov zlahka sestavimo figuro, ki predstvalja žival, človeka ali predmet, je pri sestavljanju v začetku potrebno precej potrpljenja. Igro, ki jo predstavlja samo 14 različnih likov, pa si lahko naredimo brez težav in večjih stroškov tudi mi. Za izdelavo potre¬ bujemo primerno velik kos vezane plošče, rezljačo, brusni papir, vodene ali tempera barvice in še brezbarven nitrolak. i Kako velike lesene like si bo kdo izžagal, naj se odloči kar sam. Mlajši bratec ali se¬ strica bosta raje sestavljala večje živali ali predmete, večji pionirji pa si bodo gotovo rajši izrezali nekoliko manjše like, ki jih lahko spravijo v žep. S sestavljenko pa si potem lahko krajšate čas na kopanju ali izletu in se med seboj pomerite, kdo bo hitreje in bolj domiselno sestavil neko figuro. Pri tem morate seveda porabiti vedno vseh 14 likov. Pripravimo si deščico iz vezanega lesa, ki je še enkrat daljša kot široka. Nanjo narišemo črte, s katerimi jo razdelimo v 14 različnih likov. Naš pravokotnik najprej razdelimo v dva enaka kvadrata. Na sliki. vidimo, kako označimo ogljišča, nato pa potegnemo črto od A do D ter v obeh kvadratih diagonali: ogljišči C in D zvežemo z ogljiščem E. V levem kvadratu označimo sečišče z G. Tako dobimo enakokrak trikotnik (GAC), kateremu narišemo višino. Če osnovnico levega kva¬ drata razpolovimo, dobimo točko J, nato pa razpolovimo še diagonalo ter si označimo točko L. Končno zaznamujemo še točko K, ki je polovica trikotnikove stranice CG. Ko zve¬ žemo točke JL in JK, je naš levi kvadrat razdeljen na 7 likov. V desnem kvadratu za¬ znamujemo točko M, ki se nahaja na polovični razdalji diagonale DE, in jo zvežemo s točko F. Nato razpolovimo še stranico DB in ozna¬ čimo točko N. Preostane nam še, da določimo polovico razdalje NB, točko označimo s P ter obe točki (P in N) zvežemo s točko M. Tako smo tudi desni kvadrat razdelili na 7 neena¬ kih delov. Vezano ploščo nato z rezljačo razžagamo po označenih črtah in vse dele zgladimo z brusnim papirjem. Razžagane dele prebarva¬ mo z vodenimi ali tempera barvicami, potem pa še z brezbarvnim nitrolakom. Naša igra je narejena. Iz vseh likov lahko naredimo veliko različnih figur. Na sliki vi¬ dite, kako lahko sestavite kamelo, nosoroga, akrobata in tekača ter moža s palico. Z malo domišljije, dobre volje in potrpežljivosti boste lahko sestavili še marsikaj drugega. SPRETNE ROKE 159 Lok, puščice, in perjanica Pri spomladanskih in poletnih igrah vam bo morda prišla prav indijanska oprema, ka¬ kršno si lahko izdelate sami. Za prvo silo potrebujete lok, tul s puščicami, ščit in seveda indijansko perjanico. Enostaven lok si naredimo kar iz 80' do 90 cm dolge in za dober prst debele palice iz prožnega lesa. Palico upognemo, med oba konca pa napnemo močno, vendar ne prede¬ belo vrvico. Potem si urežemo še nekaj ravnih paličic za puščice in naš lok je narejen. Za izdelavo boljšega loka pa potrebujemo 3 letvice iz jesenovega lesa. Letvice merijo v preseku 4 X 18 mm in so različno dolge. Najdaljša meri 100 cm, ostali dve pa 75 ozi¬ roma 50 cm. Vse tri letvice zvežemo s tanko, vendar močno vrvico, tako kot vidite na sliki. Nato napnemo še tetivo, za katero je naj¬ boljše, če je iz nylona. Puščice za tak lok si izdelamo iz tankih, ravnih palic, dolgih 50 do 60 cm. Na enem koncu zarežemo vsako palico z ostrim nožem, tako da bomo lahko zarezo puščice zataknili za tetivo. Da bo pušiica lepo letela, jo mora¬ mo spredaj še nekoliko obtežiti. To lahko naredimo tako, da raven in nekaj centimetrov dolg košček nekoliko debelejše veje navrta¬ mo, potem pa vanj zataknemo sprednji del puščice. Lahko pa puščico obtežimo kar z nekaj navoji žice. Se lepše bo puščica letela, če jo na njenem zadnjem koncu opremimo z dvema ali tremi peresi. Peresa pritrdimo na puščico z lepilom, ali pa jih zataknemo v les in privežemo s tanko nylonsko nitko. Zdaj ko imate lok in puščice, pa se mo¬ ramo zmeniti naslednje: v nobenem primeru 160 SPRETNE ROKE -—a»j o c m j«««— ne napenjajte loka proti ljudem. Čeprav se zdi puščica nenevarna in jo trdno držimo na tetivi napetega loka, nam lahko nepričako¬ vano zdrsne z roke in resno poškoduje tistega, na katerega smo merili. Menda tudi ne bo odveč, - če vam svetujemo, da z lokom nikar ne streljajte ptičev, psov, mačk in drugih ži vali in da ne smete meriti v okenska st.ekl; in ulične svetilke. No, zdaj pa se lotimo še izdelave puščice. Zanj potrebujemo kos lepenke, meri približno 50 X 20 cm. Lepenko zvijemo v valj, tega pa na enem koncu zapremo z lepenkastim pokrovom, ali pa z dnom, ki smo ga izrezali iz mehkega lesa in zalepili v le- penkasto cev. Da bo tul lepši in bolj podobei indijanskemu, ga okrasimo z ornamente izrezanim iz barvastega papirja in naleplje nim na zgornji in spodnji del tula. Ornament pa lahko tudi narišemo kar z vodenimi bar¬ vicami. Priporočljivo je, da ves tul prema¬ žemo s prozornim nitrolakom, saj bo v tem primeru postal mnogo trši in odpornejši predvsem proti vlagi. Brž ko na tul privežemo še pisano vrvico, smo z delom pri kraju. Toda k indijanski opremi sodita tudi per¬ janica in bojna sekira — tomahavk. Perja¬ nico si najbolje naredimo iz valovite lepenke in kokošjih peres. Nekaj centimetrov dolg trak valovite lepenke zlepimo v krog, ki naj bo tako velik, da se bo lepo prilegal glavi. V lepenko zataknemo peresa, katerih tulce smo prej namočili v lepilo. Seveda moramo tudi perjanico lepo okrasiti. Še imenitnejša pa bo perjanica, če bo se¬ gala čez hrbet skoraj do pasu. Takšno perja¬ nico naredimo prav tako kot prvo, le da na obroč prilepimo dva traka iz valovite lepen¬ ke, ki ju proti koncu zlepimo skupaj (glej sliko). Seveda moramo tudi v oba trakova zalepiti peresa. Izdelava tomahavka nam prav tako ne bo delala težav. Najprej na kos vezane plošče SPRETNE ROKE 161 ali deščice iz mehkega lesa narišemo rezilo sekirice in ga izžagamo. Iz deščice lahko iz- žagamo še toporišče, ali pa si slednjega nare¬ dimo iz kosa debelejše veje, ki ji odstranimo lubje. Rezilo pritrdimo na toporišče z žebljič¬ ki, bolj indijansko pa je, če ga še prevežemo z vrvico. Tudi toporišče tomahavka primerno okrasimo. Ščit si lahko naredimo iz debelejše lepen¬ ke, ki jo seveda premažemo s prozornim nitrolakom, bolje pa bo, če si ga izžagamo iz vezanega lesa. Zanj potrebujemo 4 mm debelo vezano ploščo, iz katere izoblikujemo ščit ovalne ali kvadrataste oblike. Ščit naj bo širok približno 50 cm, visok pa 70 cm. Z žago rezljačo zarežemo vanj štiri pokončne zareze, dve na zgornji in dve na spodnji strani. Te zareze nam bodo služile za pritrditev ročajev, ki ju izdelamo iz močne tkanine ali plastič¬ nega materiala. Pasova za ročaje pretaknemo skozi zarezi in ju sešijemo na notranji oziro¬ ma zadnji strani ščita. Seveda tudi ščit pri¬ merno okrasimo z ornamenti, ki smo jih iz¬ rezali iz barvastega papirja, ali pa enostavno naslikali na les. Tako; indijanska oprema je narejena. Pri¬ jetno zabavo pri igri, ki pa naj ne bo preveč bojevita. Episkop za vsakogar Z episkopom, katerega gradnjo bomo opi¬ sali v naslednjem sestavku, lahko projiciramo najrazličnejše slike, denimo fotografije, risbe, ilustracije in podobno. Slike projiciramo kar na steno sobe, seveda pa je bolje, če si v ta namen pripravimo posebno platno. Uporab¬ nost episkopa je torej res mnogostranska, vendar pa moramo takoj na začetku povedati, da je povečava slik odvisna od premera leče, ki je bistveni del episkopa. Slikovno gradivo, ki ga želimo projicirati, tudi ne sme biti večje od podložne plošče oziroma kasete, saj bomo Objektiv namestimo med sprednjo steno epi¬ skopa in pravokotno ploščo, ki jo z vijaki privijemo na notranjo stran ohišja. Tako kot sprednja stena, ima seveda tudi pravokotna ploščica okrogel izrez Projekcijska žarnica za 40 do 60 vatov je sku¬ paj z okovom nameščena na okroglem lesenem podstavku. Zadaj in zgoraj jo zaslanja reflek¬ tor, ki smo ga izdelali iz konservne škatle morali v nasprotnem primeru sliko projicirati postopoma, torej po posameznih delih. Glede objektiva še povejmo, da bomo dobili večjo povečavo in boljšo ostrino, če bomo uporabili zanj lečo s kar se da velikim premerom. V našem primeru predstavlja objektiv leča s premerom 80 mm. Kot nam kažejo načrt in slike, je naš epi¬ skop sestavljen iz ohišja, sestavljenega iz 6 mm debele vezane plošče, ter iz projekcijske 162 SPRETNE ROKE žarnice, objektiva in kasete, v katero name¬ stimo risbo, fotografijo ali ilustracijo. Velikost ohišja je odvisna od velikosti objektiva, ki ga imamo na razpolago. Zato morda ne bo odveč, če si najprej izrežemo nekaj različno velikih lepenkastih škatel, potem pa s poskusom ugo¬ tovimo, katera je po velikosti najprimernejša za naš objektiv. Šele ko smo zadovoljni s pro¬ jekcijo, torej z velikostjo in ostrino slike, se lotimo izdelave ustrezno velikega ohišja iz ve¬ zane plošče, debeline 6 milimetrov. Ohišje mora biti sestavjeno tako, da na stičnih me¬ stih ne prepušča svetlobe. Ker je žarnica na¬ meščena v levem zadnjem kotu ohišja, tudi objektiva ne namestimo v sredini sprednje stene episkopa, temveč bolj proti desnemu zgornjemu kotu in točno nasproti kasete za slike in risbe. Objektiv utrdimo med sprednjo steno ohišja in posebno pravokotno ploščo, ki jo tudi izžagamo iz 6 mm debelega vezanega lesa. To ploščico privijemo na notranjo stran sprednje stene ohišja s štirimi vijaki, odprtina v njej pa je nekoliko manjša od premera objektiva. Za projekcijsko žarnico uporabimo žarnico z mlečnim steklom in z močjo 40 do 60 vatov. Reflektor izdelamo iz pločevinaste konservne škatle, ki ji izrežemo dno in polovico plašča po vsej višini. Tako narejen reflektor name- SPRETNE ROKE 163 Pokrov ohišja ima pravokotno odprtino za lažje uravnavanje slike Premična pločevinasta kaseta je pritrjena na pokrov ohišja stimo na okrogli leseni podstavek, na katerega pritrdimo tudi okovje za žarnico. Pokrov ohišja sloni na dveh letvicah, ki ju prilepimo na notranjo stran sprednje in zadnje stene episkopa. V desnem zadnjem kotu pokrova izžagamo še pravokotno odpr¬ tino, ki nam bo služila za lažje nameščanje in uravnavanje slike. To odprtino zapremo s posebno ploščico, ki drsi na dveh kovinskih drsnikih. S tem smo dobili nad odprtino po¬ seben pokrovček in da ga bomo laže odpirali ter zapirali, pritrdimo nanj še letvico 20 X X 20 X 80 mm. Premično kaseto, ki nam bo služila za na¬ mestitev slik, izdelamo iz bele pločevine. Mere so označene na načrtu. Sliko, ki jo želimo projicirati, namestimo v kaseto, torej tako, da je zgornji del slike spodaj. Objektiv nam bo namreč sliko obrnil Projiciranje z episkopom, kakršnega si lahko izdelamo sami 164 MODELARJI REČNI VLAČILEC Čas ladij na kdlesa je pravzaprav že minil. Toda nekoč so bila bočna kolesa pri ladjah prvi in edini način prenosa moči parnega stroja, s katerim so poganjali ladjo. Najprej so ladje ha kolesa opustili na svetovnih mor¬ jih, kjer so visoki valovi takšno pogonsko kolo mnogokrat hudo poškodovali. Na rekah pa so se takšne ladje obdržale še dolgo časa, skoraj vse do današnjih dni, saj se z njimi vsaj po¬ nekod še vedno lahko srečamo. Model ladje z dvema bočnima pogonskima kolesoma je prav gotovo zanimiva in uporab¬ na igračka. Spominja nas tudi na dobo pred desetletji, na čas, ko so ladje na parni pogon začele osvajati vodna prostranstva. Zato se bomo z veseljem lotili gradnje takšnega mo¬ dela. Material in orodje Za izdelavo modela rečnega vlačilca po¬ trebujemo naslednji material: kos lipovega furnirja 350 X 110 X 5 mm, kos vezanega lesa 600 X 600 X 2 mm, kos lipovega furnirja 600 X 600 X 1 mm, kos vezanega jesa 180 X 180 X 3 mm,. modelarji I 165 smrekove letvice 600 X 10 X 2 mm, 500 X X 12 X 2 mm in 100' X 5 X 5 mm, kos varilne žice s premerom 1,5 mm, dva kosa medeninaste pločevine 100 X X 1O0 X 1 mm oziroma 60 X 20 X 0,4 mm, medeninasto cevko z notranjim premerom 1,5 mm (uporabna je tudi cevka od kemičnega svinčnika), acetonsko lepilo (»Model« ali OHO), nekaj prozornega nitrolaka, nitrolak črne barve in nitrolak bele barve. Izdelava pa zahteva naslednje orodje: Desko, na kateri bomo gradili model, žago rezljačo s priborom, fino in grobo pilo, kla¬ divo, klešče, vrtalni strojček z 1,5 in 3 mm svedrom, škarje za pločevino ali navadne škarje, nekaj bucik, risalni pribor ter indigo papir za prerisovanje. 166 MODELARJI Naš model je seveda nekoliko poenostav¬ ljena maketa rečnega vlačilca. Zato pa grad¬ nja ni zahtevna, tako da ga lahko sleherni izdela brez večjih težav. Za pogon služita dva elektromotorčka z reduktorjem, kakršne izde¬ luje »Mehanotehnika«. Gradnja modela Najprej vse dele ladje prerišemo s pomočjo mreže, tako da dobimo načrt v razmerju 1 :1. Stranice kvadratov mreže merijo v tem pri¬ meru 10 mm. S povečanega načrta prerišemo na 5 mm debelo lipovo deščico, ki smo jo. prej dobro očistili z raskavcem, del 1 a. Obris nato izža- gamo. Spredaj izžagamo še utor za letvico 1 j, nato pa vse robove očistimo z raskavcem. Na krmi izvrtamo luknjico za krmilo. Lego reber nam kažejo črtkaste črte. Vsa rebra izžagamo iz 2 mm debele vezane plošče, na katero smo seveda najprej rebra (1 b-c-d- e-f in g) natančno prerisali. Izžagamo še del 1 i, ki je enak delu 1 a, le da pri prvem izža¬ gamo tudi črtkaste dele. Rebra prilepimo na dno 1 a. Lepiti jih moramo zelo pazljivo, tako da bodo stala res pravokotno na dno. Ko smo to opravili, prilepimo na zgornjo stran reber še del 1 i. Medtem ko se zlepljeni deli ladijskega ko¬ rita sušijo, se lotimo izdelave vodnih koles. Iz 2 mm debele vezane plošče izžagamo štiri kolesa 2 a in 24 lopatic 2 b. Skozi središče MODELARJI 167 vsakega kolesa izvrtamo luknjico s premerom 1,5 mm. Ležaje 2 d, ki jih potrebujemo šest, izrežemo iz 1 mm debele medeninaste ploče¬ vine, os 2 c pa je iz varilne žice. Približno 5 mm od konca osi prispajkamo ležaj 2 d. Nato na eno stranico kolesa prilepimo lopatice in ko se lepilo posuši, prilepimo še drugo stra¬ nico. Na enak način izdelamo tudi drugo kolo. Paziti moramo, da os v resnici poteka natanč¬ no skozi sredino obeh koles. Brž ko smo to dosegli, potisnemo os skozi središče kolesa prav do ležaja in jo dobro zalepimo v. kolo. Pri tem nam služi ležaj za to, da bo os bolj trdno vlepljena v kolo. Ohišje kolesa sestavljajo notranja stena 3 a, ki jo izžagamo iz 3 mm debelega vezane¬ ga lesa, zunanja stena 3 b iz enakega ma¬ teriala, ter šest opornih ploščic 3 c, izreza¬ nih iz 2 mm debele vezane plošče. Ko se je lepilo dobro posušilo, vlepimo na obe stranici ohišja še ležaje, nato pa v ohišje namestimo kolo. Pri tem moramo med stene ohišja in kolesa natakniti na os še podložke 2 e. Stra¬ nico 3 b prilepimo na oporne ploščice in ko je 168 MODELARJI MODELARJI 169 lepilo suho, prekrijemo polkrožni del ohišja s trakom iz 1 mm debelega lipovega furnirja. Po enakem postopku izdelamo tudi drugo ohišje. Ohišje s kolesom vlepimo na korito med rebri ld in le. Spet moramo paziti, da bo ohišje zalepljeno na palubo pod pravim ko tom. V luknjico na krmi zalepimo še cevko za krmilo, nato pa lahko obe stranici korita pre¬ krijemo z 1 mm debelim lipovim furnirjem. Prav tako prekrijemo z 1 mm debelim furnir¬ jem tudi dno ladje in palubo do rebra 1 c. Iz delov 4 a in 4 b, ki so dvojni, izdelamo okvir palube, preko tega okvirja pa prelepimo furnir debeline 1 mm. Nadgradnja in namestitev pogonskega motorja Dele 4 c-d-e in f, ki jih potrebujemo za nadgradnjo našega modela, izžagamo iz 2 mm debele vezane plošče. Omenjene dele zlepimo, nato pa jih prekrijemo s streho 4 g, ki je se¬ stavljena iz dveh delov. Celotno nadgradnjo prilepimo na ustrezno mesto, na pokrov pa prilepimo še shrambo za vrvi. Ta je sestav¬ ljena iz dvojnih delov 4 m in 4 n ter iz po¬ krova 4 o. Na sprednjo steno 4 d prilepimo dvoje vrat 4 p. Nosilna kavlja 4 h izdelamo iz varilne žice, iz medeninaste pločevine pa iz¬ žagamo kavelj 4 i, ki mu na označenih mestih KOSOVNI SEZNAM 170 GEOLOGI izvrtamo luknje s premerom 1,5 mm. Kavelj nataknemo na nosilec ter ga pritrdimo na no¬ silno steno 4 f. Iz 2 mm debele vezane plošče izžagamo še dva kolobarja 4 j, okoli katerih prilepimo trak iz 1 mm debelega furnirja. Tako smo naredili dimnik, ki ga zalepimo na streho nadgradnje. Na vrsti je izdelava krmila 1 k, ki ga iz¬ režemo iz 0,4 mm debele medeninaste ploče¬ vine in prispajkamo na os iz varilne žice. Os potisnemo V cevko na krmi, zgornji del osi pa zakrivimo navzdol, tako da se krmilo tesno premika v svojem ležaju. Ce smo nekoliko potrpežljivi, si bomo iz¬ delali tudi brizgalno 41. Ta je sestavljena iz dveh delov, iz podstavka in cevi, ki jo prile¬ pimo na sprednji del palube. Iz varilne žice izoblikujemo še branilec vrvi 4 k. Oba pogonska motorja privijemo z vijaki na nosilec motorjev 5, ki smo ga izžagali iz 3 mm debele vezane plošče. Ta nosilec nato prilepimo na dno 1 a, pri tem pa moramo pa¬ ziti, da sta obe osi motorjev uravnani z ose¬ ma pogonskih koles. Osi motorjev povežemo z osema koles s pomočjo gumijaste cevke, kar kršno sicer uporabljamo pri ventilih. Model končno še dvakrat prelakiramo s prozornim nitrolakom, nato pa z barvnim nitrolakom. Korito ladje je črno, prav tako paluba in dimnik, bela pa je celotna nadgrad¬ nja ter obe ohišji in obe kolesi. Ploščato 4,5-voltno baterijo namestimo med rebra 1 f in 1 e, ter jo z žico preko stikala po¬ vežemo z obema motorjema. Naš vlačilec je s tem narejen in že lahko odrine na svojo prvo vožnjo. Kamenine in okamenine v Goriških brdih V zimskih mesecih smo imeli dovolj časa, da smo pregledovali geološke knjige in si tako obogatili naše znanje. Zdaj pa je prišel čas, da vse to preizkusimo v naravi. Nabrali si bomo čim več pravilno oblikovanih kosov kamenin za našo zbirko, za katero smo pri¬ pravili predale ali morda celo omaro. Ker so noči še vedno nekoliko hladne, si izberimo za začetek toplejše kraje. Najprej pojdimo v Goriška brda. Tam bomo dobili precej različnih kamenin in preizkusili naše sposobnosti v merjenju s kompasom ali viši¬ nomerom. Najbolje je, če od železniške ali avtobusne postaje v Plavah odidemo peš proti Brdom. Še prej pa poiščimo odmerjeno višinsko točko (najlaže na kolodvoru) in točno naravnajmo višinomer. Nato stopimo še za krajši čas do zelenomodre šumeče Soče. Videli bomo, kaj vse odlaga reka. Ponekod so kupi drobnega peska in proda, drugod spet debelejši prod¬ niki. Ne bo nam težko najti mest, kjer se voda poganja čez ostre skalne pragove. Z lah¬ koto ugotovimo smer apnenih plasti, ki jih Soča deloma zaliva. Ob reki vidimo tudi de¬ bele komplekse konglomerata, to je Že trdno zlepljenega proda. Poglejmo, iz kakšnega ma¬ teriala je sestavljen konglomerat. Solna ki¬ slina nam pokaže, da prevladuje apnenec. Nekaj je vmes tudi dolomita, raznih pešče¬ njakov in drugega materiala. Med apnenci je mnogo takih, ki vključujejo večje ali manjše gomolje roženca. Takšne apnence je prinesla voda iz okolice Tolmina in od drugod. Zna¬ čilni svetli apnenci z roženci so nastajali v zgornjekredni dobi. Po kraju Volče pri Tol¬ minu so dobili ime volčanski apnenci. Pred nami je še dolga pot, zato zapustimo Sočo in se odpravimo po cesti proti Brdom. Takoj za železniško progo ni več kvartarnega, točneje pleistocenskega konglomerata oziroma proda. Desno ob cesti vidimo polno breče. Vezivo je zelenkasto rjavo in laporno, medtem ko je bilo pri pleistocenskih konglomeratih večinoma drobno peščeno. Breča ob cesti je bolj trdno sprijeta kot konglomerat. To brečo imenujemo bazalno, ker se je z njo začela sedimentirati debela serija različnih peščenih, apnenčevih, konglomeratnih in drugih plasti, ki jih bomo srečavali ob poti. Bazalna breča leži neposredno na zgornje- krednih apnencih z rudisti. Te rudistne ap¬ nence ob poti težko opazimo. Dovolj vzorcev pa lahko naberemo ob Soči in na strmih bre¬ govih Sabotina med Solkanom in Plavami. Rudiste najdemo kaj kmalu. To so čudne, kravjim rogovom podobne školjke. V podolž¬ nem prerezu so dolge cevi ali nekakšne palice, ki se na eni strani zožijo. V prečnem prerezu so okrogli, vendar se marsikdaj vidijo tudi grebeni, ki se vlečejo po vsej dolžini lupine. Ob cesti proti Brdom srečujemo precej hitro se menjavajoče plasti sivih ali rjavih peščenjakov, sivih apnencev, raznih breč, kon- GEOLOGI 171 Siv flišni lapor, imenovan tudi opoka. Dobro so vidne navpične razpoke, ki so nastale pri tektonskem delovanju, in številni manjši, zaradi krojitve odpadajoči kosi kamenine. Slika je posneta v Goriških brdih. Fotogr. R. Gospodarič glomeratov itd. Opazujmo te plasti in sku¬ šajmo narisati nekaj podrobnih profilov. Me¬ rimo približne debeline skladov. Konglome¬ ratne plasti, zlasti tiste v zgornjem delu profila, so včasih več deset metrov debele. Ponekod najdemo hitro se menjavajoče pe¬ ščenjake in laporje. Sveži peščenjaki so apne¬ ni, vsebujejo pa navadno precej kremena. Posamezne plasti so debele 1 do 2 dm. Laporji so večinoma tanjši. Takšne plasti smo nekoč na ekskurziji po slovenski obali (glej zadnjo lanskoletno številko »TIM-a«) že spoznali. Imenovali smo jih fliš. Flišne plasti torej nastopajo tudi v Goriških brdih. Pri vzorcih različnih kamenin takoj preizkusimo, ali šume Pod solno kislino. Nadalje s kladivom ugoto¬ vimo, ali puščajo pri drgnjenju sled. Tako spoznamo, ali imajo večjo primes apnenca oziroma kremena. Vse to moramo takoj zapi¬ sati v zapisnik in mesto opazovanja označiti v zemljevidu. Vzorcem moramo tudi priložiti listke z nahajališči in morebitnimi drugimi Pripombami, predvsem pa moramo zabeležiti, Pod katero številko smo vzorec vpisali v za¬ pisnik ali zemljevid. Med takšnim delom nam čas hitro mine in že nas pozdravlja najlepši pogled na Go¬ riška brda. Pri Vrhovljah namreč lepo vidimo vrsto grebenov, ločenih s strmimi grapami ali položnejšimi dolinami. Na prvi pogled nam je jasno, da tako zelo razgiban relief ne more biti sestavljen iz odpornih kamenin. Pozneje se bomo prepričali, da so skoraj vsa Goriška brda sestavljena iz fliša, ki je proti eroziji na splošno malo odporen. Se en pogled na zelena Goriška brda, ki v daljavi tonejo pod pleistocenski nanos fur¬ lanske nižine, nato pa nadaljujmo pot. Ako pri določevanju mesta, kjer jemljemo vzorce ali opazujemo druge zanimivosti, uporabljamo višinomer, moramo na vrhu instrument kon¬ trolirati. Če še vedno kaže točno, se zračni pritisk ni spremenil. Brž ko pa nam pokaže nepravilno višino, ga moramo ponovno na¬ ravnati in naši dotedanji podatki niso za¬ nesljivi. Od Vrhovelj se spušča cesta v prava Go¬ riška brda. Srečujemo debele plasti podobnih laporjev, peščenjakov in drugih kamenin, ka¬ kršne smo spoznali že med soško dolino in Vrhovljami. Marsikje so te plasti izkoriščali in jih še izkoriščajo. Zlasti peščenjaki se dajo lepo oblikovati in jih potrebujejo za različna gradbena dela. Ponekod so plasti dobro vidne, 172 OEOIOGI zato vzemimo v roke kompas. Meritve si za¬ pisujmo. Ce bomo merili večkrat in po raz¬ ličnih- delih Goriških brd, bomo kmalu dobili lepo sliko o generalnem poteku plasti severo¬ zahod—jugovzhod. Takšno smer imenujemo dinarsko, zato prištevamo Brda geološko še k dinarskemu sistemu. Bistvene spremembe bomo našli pri vpadu plasti. Nekako do bli¬ žine Šmartnega padajo proti jugozahodu, od tod dalje pa prav obratno proti severovzhodu. Seveda moramo poudariti, da je to najpogo¬ stejša smer, medtem ko najdemo lokalno povsem različne vpade in smeri plasti. Takšne motnje je povzročila tektonika. Nekako sredi poti med Vrhovljami in Go¬ njačami pridemo do odcepa ceste, ki vodi na Sabotin. Takoj pri odcepu najdemo siv »ce¬ mentni« lapor, ki ga imenujemo tudi opoko. V njem je polno razpok, ki so nastale zaradi tektonskih premikov. Poleg njih je veliko drugih odlomov, ki nastajajo pri krojitvi, to je razpadanju kamenin. Tektonske razpoke spoznamo po tem, da potekajo na večje raz¬ dalje bolj ali manj ravno, lahko pa se podalj¬ šujejo tudi čez plasti drugačnih kamenin. Nekaj kilometrov hoje po cesti proti Sa¬ botinu nas pripelje do manjšega kamnoloma. Tam izkoriščajo svetel, skoraj bel rudistni apnenec. Nanj 'naletimo že malo pred kamno¬ lomom. Natančno glejmo in našli bomo tanjšo plast rdečega laporja. Ta v solni kislini šumi, saj sodi k tako imenovanemu razvoju »scagli- je«. in je zgornjekredne starosti. Vsedal se je v nekoliko globljem morju, kar dokazujejo številne globokomorske, mikroskopsko majhne praživali iz skupine foraminifer. Pripadajo za zgornjo kredo značilnemu rodu Globotrun- cana, pa tudi rodu Globigcrina. Takšnih rdečih laporjev je zelo veliko nekoliko pod kamnolomom na pobočju Sabotina. Vzemimo kos, ki. ga bomo pozneje skušali pripraviti za opazovanje pod mikroskopom. Se bolje je, da spravimo iz različnih delov plasti nekaj vzorcev, ker se nam sicer lahko zgodi, da je edini vzorec iz naše ekskurzije brez favne. Vrnimo se na glavno cesto in nadaljujmo pot proti Gonjačam. Vseskozi nas spremlja fliš, pri katerem lahko imenitno vadimo mer¬ jenje s kompasom. Nekoliko pred Šmartnim nas presenetijo skoraj navpične plasti, ki so takoj za tem nekoliko poševne, pa zopet na¬ gubane itd. Prišli smo torej v teren, v kate¬ rem je pustila tektonika zelo jasne sledove. Gube, majhni prelomi in drugo je na tem mestu tako lepo vidno, da jih nikar ne poza¬ bimo narisati ali fotografirati. Z bogatim plenom kamenin in okamenin se vračamo domov. Čaka nas še mnogo dela z ureditvijo zbirke, ki se je po našem izletu v Goriška brda zelo povečala. V začetku bomo najbrž jemali z ekskurzij najrazličnejše kame¬ nine. Ko bomo že bolj izkušeni, bomo marsi¬ katero izločili in zamenjali z lepšo ter značil- nejšo. Vsaka šola nekaj stane! Menjavajoče se plasti laporjev in peščenjakov, to je značilni fliš, imenovan tudi sovdan. Sliko je posnel R. Gospodariš v Goriških brdih KEMIKI 173 Ogljik in še marsikaj Ogljik je prav poseben element. S kisikom in vodikom tvori stotisoče spojin, ki jim obi¬ čajno pravimo organske spojine. Kadar take spojine gorijo ali gnijejo, to je kadar se spajajo s kisikom, nastaja ogljikov dioksid CO 2 ,. plin, ki je za življenje rastlin nujno potreben. Na¬ pravili bomo nekaj poskusov, s katerimi bomo dokazali, da je osnovna sestavina organskih spojin ogljik, seznanili pa se bomo tudi z ne¬ katerimi lastnostmi ogljikovega dioksida. Segrejemo v epruveti košček lesa. Pri se- segrevanju les razpada, izhajajo plinaste snovi, na koncu pa nam preostane črna snov — oglje. Oglje je pravzaprav ogljik. Poskus ponovimo še s sladkorjem. Ta se najprej stali, talina po¬ staja pri segrevanju vse bolj temnorjava, konč¬ no dobimo spet ogljik. Les, sladkor, škrob so spojine ogljika s kiskorn in vodikom, imenu¬ jemo jih ogljikovi hidrati. Pri segrevanju od¬ dajo vodo in pooglene. Ce bomo torej odvzeli sladkorju vodo na kakšen drug način, mora preostati ogljik. Vemo, da koncentrirana žvep¬ lena kislina vodo močno vpija. Poskusimo to¬ rej! V epruveto nasujmo nekaj sladkorja, ga z nekaj kapljami vode navlažimo in ga prelij- mo z malo koncentrirane žveplene kisline. In res! Zmes.počrni, v epruveti prične rasti črna tvorba iz ogljika. Reakcija je burna, epruveta se tako segreje, da je ne moremo več držati s prsti. Če opazimo, da nam skuša vsebina epruvete prekipeti, podstavimo primerno po¬ sodo, da z žvepleno kislino, ki je v zmesi, ne uničimo mize! In sedaj še k ogljikovemu dioksidu. To je brezbarven plin z značilnim kislim vonjem. Sodavica je vodna raztopina ogljikovega diok¬ sida, v kateri je ta plin raztopljen pod pri¬ tiskom. Tisto, kar »gre v nos«, če pijete soda¬ vico, je ogljikov dioksid. Eninpolkrat je težji od zraka, zato ga lahko iz posode v posodo pretakamo kot tekočino. V laboratoriju ga obi¬ čajno dobimo z učinkovanjem kislin na soli ogljikove kisline — karbonate. Pripravimo si ga nekaj! V epruveto našega aparata za razvi¬ janje plinov nasujemo zdrobljenega apnenca, ki je kemijsko kalcijev karbonat CaCOs, torej kalcijeva sol ogljikove kisline, v zunanjo po¬ sodo pa nalijemo solne kisline. Takoj, ko apa¬ rat sestavimo, se prične razvijati ogljikov di¬ oksid. 0300.1 + 2 HC1 = CaCl» + CO 2 + H 2 O Z ogljikovim dioksidom napolnimo nekaj Posod s širšim vratom (dobri so tudi kozarci) tako, da opremimo aparat za razvijanje plinov z navzdol zavito cevko, ki jo namestimo v po¬ sodo. Ker je 'ogljikov dioksid težji od zraka, ga iz posode izpodriva. Napolnjene posode po¬ krijemo s kosi papirja ali lepenke. V eno izmed posod z ogljikovim dioksidom potisnemo gorečo vžigalico. Ta v posodi uga¬ sne, saj v njej ni kisika, brez kisika pa ni gorenja. Ce posoda ni bila povsem napolnjena z ogljikovim dioksidom, bomo lahko z gorečo vžigalico točno določili mejo med zrakom in ogljikovim dioksidom. Lastnost ogljikovega di¬ oksida, da ne vzdržuje gorenja, izrabljajo v nekaterih vrstah gasilnih aparatov, ki so s tem plinom napolnjeni ali pa ogljikov di¬ oksid v aparatu šele nastane. Raztopino, ki nam je v aparatu za razvijanje plinov pre¬ ostala, in ki vsebuje kalcijev klorid, shranimo za kasnejše poskuse. Na dno kozarca namestimo majhno gorečo svečo in prelijmo vanjo, tako kot vodo, oglji¬ kov dioksid iz druge posode, ki smo jo prej s tem plinom napolnili. Sveča ugasne, ogljikov dioksid torej res lahko pretakamo. Z vžigalico se še prepričamo, da je ogljikov dioksid iz druge posode res iztekel. Znate razložiti ta pojav? V epruveto, ki smo jo prej napolnili z og¬ ljikovim dioksidom, nalijmo za prst visoko na¬ trijevega luga. Epruveto s prstom zamašimo in dobro stresemo. Ce jo sedaj izpustimo, ob¬ visi na prstu. Kaj se je zgodilo? Raztopina natrijevega hidroksida je vsrkala ves ogljikov dioksid v epruveti, ta pa se je zaradi zmanj¬ šanega pritiska v njej prisesala na prst. Pri reakciji med natrijevim lugom in ogljikovim dioksidom, nastaja soda — natrijev karbonat po reakciji: 2 NaOH + CO 2 = NazCOa + H 2 O + CO 2 Tu gre za nevtralizacijo (take vrste reakcij že poznamo) natrijevega hidroksida z ogljiko¬ vo kislino, ki jo dobimo tako, da ogljikov dioksid uvajamo v vodo. Pravimo, da je og¬ ljikov dioksid anhidrid ogljikove kisline. Ta kislina je zelo slaba, njene vodne raztopine pa so neobstojne. Iz njenih soli jo z močnimi ki¬ slinami zlahka izpodrinemo. Ce nekaj sode v epruveti prelijemo s solno kislino, močno za¬ sumi. Plin, ki se razvija, je ogljikov dioksid, ki ga dokažemo z gorečo vžigalico. In reak¬ cija? Napišimo jo! Na 2 COs + 2 HC1 = 2 NaCl + H 2 O + CO 2 Prav podobno smo tudi prej dobivali oglji¬ kov dioksid iz kalcijevega karbonata. 174 BIOLOGI Ogljikov dioksid, ki ga rastlina potrebuje za tvorbo organskih snovi, vstopa v notranjost rastline skozi listne reže, ki jih nahajamo v večini primerov na spodnji strani zelenih listov. Zgornja fotografija kaže močno povečan posnetek listnatih rež Kako rastline pripravljajo hrano? Kamorkoli pogledamo, vsepovsod nas ob¬ dajata narava in civilizacija. Nešteto kamenin in rudnin, tekočih in plinastih snovi, ki jih skrivajo tla našega planeta, ozračje, ki je okoli nas, pa nebesna telesa, ki jih s prostim očesom komaj opazimo, ali pa so tako daleč v vesolju, da jih komaj slutimo, in končno še nepogrešljiva voda — vse to sodi k neživi naravi. Rastline — od najmanjše alge v mlaki ali v oceanu do orjaških dreves — in živali (ne pozabimo, da sodi mednje tudi človek), pa predstavljajo živo naravo. Vse tisto, kar je v dolgih letih razvoja naredil in ustvaril človek s svojim umom in z rokami, pa lahko označimo z besedo civilizacija. Autotrofni in heterotrofni organizmi Na našem planetu živi toliko živih bitij, da vseh res ne moremo prešteti. Lahko pa ugotovimo, da so si nekateri organizmi med seboj bolj ali manj podobni. Mimo tega lahko spoznamo, da imajo vsi organizmi določene lastnosti, ki so značilne samo za živi svet. Vsa živa bitja namreč sprejemajo hrano in sprejeto hrano presnavljajo. To sta prvi dve taki lastnosti. Drugi dve pa nam povesta, da vsi organizmi rastejo in se razmnožujejo. Sprejemanje hrane in dihanje sta ne¬ dvomno najosnovnejši življenjski opravili. Pri dveh velikih skupinah živih bitij — pri ra- BIOLOGI 175 stlinah in živalih — pa potekajo ta opravila precej različno. Rastlina dobi surovine za svoje prehranjevanje iz nežive narave, iz tal in ozračja, žival pa je glede hranljivih snovi vedno tesno navezana na rastline. Ker si rastline same narede hrano, jim pravimo autotrofni organizmi. Živali, ki porabljajo sa¬ mo že izgotovljene organske snovi in so prav¬ zaprav zajedalei rastlinskega sveta, pa so heterotrofni organizmi. Rastlina se oskrbuje z vodo in rudninskimi snovmi iz tal. Prav zato so njene korenine največkrat močno razraščene, tako da z njimi lahko izkorišča kar največ je področje. Ker pa je »kuhinja-« pri rastlinah predvsem v ze¬ lenih listih, je njihova površina zelo velika, tako da ima rastlina čim več prostora za pre¬ delavo hrane. Končno pa rastlina porablja kot ►'gorivo*- 1 sončno svetlobo in si mora zato z razvrstitvijo listov ter z obračanjem listov proti soncu pridobiti toliko svetlobne energije, kolikor jo pač potrebuje za predelavo anor¬ ganskih snovi v uporabne organske spojine. Zelena kemična tovarna To kar zmore zelena rastlinska celica, ke¬ mikom v najsodobneje opremljenih labora¬ torijih še ni uspelo. V rastlinskih celicah potekajo namreč zelo zapletene kemične re¬ akcije, pri katerih nastanejo iz ogljikovega dioksida in vode ter ob sodelovanju sončne svetlobe in v prisotnosti listnega zelenila ali klorofila organske snovi. Ta proces imenuje¬ mo asimilacija ali fotosinteza. Vsako leto predelajo rastline okoli 150 mi¬ lijard ton ogljika in približno 50 milijard ton vodika. Pri tem se sprosti okoli 400 milijard ton kisika, nastanejo pa ogromne množine organskih snovi. Zato nas prav gotovo zanima, kako je pravzaprav zgrajen ta miniaturni ke¬ mični laboratorij, ki ga imenujemo rastlinska celica. Vsako rastlinsko celico sestavlja celično jedro, protoplazma in celična mrenica. Poleg tega pa se v protoplazmi nahajajo še majhna obarvana telesca, tako imenovani plastidi. Če so plastidi zelene barve, jih imenujemo kloro- Plasti. V tem primeru namreč vsebujejo list¬ no zelenilo ali klorofil, ki ima pri asimi¬ laciji zelo važno vlogo. Plastidi pa seveda lahko vsebujejo tudi druga barvila, denimo rdeča ali rumena. S temi barvili, ki pri asi¬ milaciji ne sodelujejo, so na primer obarvani cvetovi ali plodovi. Proces fotosinteze, ki poteka v rastlinski celici, bi lahko v ►►kemičnem jeziku« napisali s tole enačbo: 6 eo 2 + 6 IižO = čeHisOn + 6 0« Najbrž veste, da pomeni CO 2 ogljikov di¬ oksid, H 2 O vodo, O 2 kisik, CsHižOs pa mole¬ kulo sladkorja. Toda v tej enačbi smo upo¬ števali samo snovi, ki se z njimi srečamo pri asimilaciji! Iz ogljikovega dioksida, ki ga je rastlina dobila iz ozračja, ter iz vode, ki jo je skupaj z rudninskimi snovmi posrkala iz tal, je nastal sladkor. Pri tem se je tudi sprostil za živi svet zelo dragoceni kisik. Bolj natančno bi reakcijo, fotosinteze napisali ta¬ kole: 6 CO 2 + 6 H 2 O + 673 kcal = CeHidOe + 6 O 2 V tem drugem primeru smo, kot ste prav gotovo opazili, upoštevali tudi ustrezno koli¬ čino energije, ki jo rastlina potrebuje, če hoče iz anorganskih snovi zgraditi organske spoji¬ ne. Pri asimilaciji v zelenih rastlinskih celi¬ cah predstavlja to energijo sončna svetloba, kar smo omenili že v enem prejšnjih odstav¬ kov. Številka 673 velikih ali kilokalorij pa nam pove, koliko te energije se porabi pri asimilaciji. Prerez skozi rastlinski list. Zgoraj so celice povrhnjice, takoj pod njimi pa ležijo tiste celice, v katerih je veliko zelenih klorofilnih zrn. Prav v teh celicah poteka asimilacija. Škrob, ki je prvi vidni proizvod asimilacije, lahko opazimo v celicah tako imenovanega gobastega tkiva, ki leži pod celicami, v katerih prevladujejo klorofilna zrna 176 BIOLOGI Vodo in v njej raztopljene rudninske snovi črpajo rastline iz tal s koreninami, potem pa potujejo te snovi po žilah skozi steblo v liste. V celicah zelenih listov poteka asimilacija, organske snovi, ki pri tem nastanejo, pa spet po žilah potujejo v vse dele rastline. Na foto¬ grafiji vidimo ožilje rastlinskega lista Pa vendar tudi s to drugo enačbo še nismo povedali vsega. V njej namreč nismo upošte¬ vali klorofila, asimilacija oziroma fotosinteza pa poteka samo v primeru, če je v rastlinskih celicah prisotno listno zelenilo. No, ker pa se pri fotosintezi klorofil ne izrablja in ne spre¬ meni, bo zgornja enačba kar prava, če se le obenem tudi zavedamo, kako odločilno vlogo igra klorofil pri asimilaciji. Zaloge, ki se nenehno obnavljajo Desetletja že skušajo znanstveniki razvoz- ljati uganko asimilacije in ugotoviti, kaj vse se dogaja v zeleni rastlinski celici od trenut¬ ka, ko skozi listne reže vstopi vanjo ogljikov dioksid in voda skozi korenine, pa do tedaj, ko se ogljikov dioksid in voda spremenita v organsko snov. Dvema nemškima znanstve¬ nikoma je sicer iz nekaterih osnovnih surovin uspelo umetno izdelati klorofil, toda da bi potekala asimilacija v epruveti in brez sode¬ lovanja žive celice, je seveda nekaj popol¬ noma drugega. Kaj takšnega pa se doslej znanstvenikom še ni posrečilo. V naravi poteka asimilacija samo podnevi. Najprej nastane v zelenih rastlinskih celicah sladkor, iz sladkorja pa škrob, ki se nabira v zelenih kloroplastih. Škrob se zvečer znova spremeni v sladkor in kot sladkorna razto¬ pina potuje po vsej rastlini. To pomeni, da doseže sladkor, ki je tudi rastlinska hrana, prav vsako celico rastlinskega organizma. Toda te hrane ima rastlina več kot dovolj- Zato se odvečna količina sladkorja nabira v nekaterih delih rastline, kjer'se spet spremeni v škrob, ali pa redkeje v beljakovine in oljne kapljice. Tako ostane kot dragocena zaloga v koreninah, podzemnih steblih, gomoljih in semenih, s katerimi se hranijo mnogi živalski organizmi. BIOLOGI 177 Poskusi z listnim zelenilom Listno zelenilo ali klorofil najdemo v rast¬ linskih celicah oziroma v njihovih kloropla- stih, v katerih je klorofil razpršen v obliki drobnih zrnc. To, da s pomočjo klorofila rastlina asimilira, kar pomeni, da iz anorgan¬ skih snovi tvori organske spojine, že vemo. Klorofil namreč omogoča, da rastline izkori¬ ščajo sončno energijo, brez katere bi bila asimilacija nemogoča. Vemo pa tudi to, da posreduje klorofil sončno energijo samo če je v živi celici, kjer je vezan na beljakovinske snovi in da zato asimilacije v epruveti ne moremo ponazoriti. Klorofil je na videz enotno zeleno barvilo, ki pa je v resnici sestavljeno iz štirih različ¬ nih barvil. Med seboj se ta barvila kemično le malo razlikujejo. Naštejmo jih kar po vrsti. To so: karotin, ki je rumene barve, rumenozeleni alfa klorofil, rumenomodri beta klorofil in umazano rjavo obarvani ksantofil. Vsa omenjena štiri barvila nahajamo v klorofilu v določenem razmerju, ki je na¬ slednje: Kroženje in obnavljanje snovi v naravi Fotosinteza je za vso živo naravo izredno pomembna. Če bi se denimo fotosinteza usta¬ vila, bi prenehalo tudi življenje na Zemlji. S tem v zvezi kajpak nastane vprašanje, če bo kdaj zmanjkalo snovi, ki jih rastline po¬ trebujejo za fotosintezo. Ogljikovega dioksida, ki ga rastline porabijo ogromno količino, je na primer v enem litru zraka samo 0,03 ku¬ bičnega centimetra. Toda prav z asimilacijo se v naravi prične kroženje snovi, ki ima za posledico, da se nekatere snovi nenehno ob¬ navljajo. Iz anorganskih snovi gradijo rastline organsko snov, ki služi njim samim, precej te snovi pa ostane za hrano živalskih orga¬ nizmov. Nadalje z asimilacijo sproščajo rast¬ line kisik, ki ga vsa živa bitja potrebujejo za dihanje, živali porabljajo pripravljeno hrano, z dihanjem pa oddajajo ogljikov dioksid in na ta način obnavljajo zalogo tega plina v ozrač¬ ju. Če bi se ogljikov dioksid ne vračal v ozrač¬ je z dihanjem, gorenjem in gnitjem, bi ga v resnici v nekaj desetletjih zmanjkalo. Tudi rudninske snovi v tleh, ki jih potrebujejo rastline, se venomer obnavljajo. Za to skrbijo bakterije, ki razgrade organsko snov v anor¬ gansko. Tako je v naravi vedno dovolj hrane z a sleherno živo bitje. alfa klorofil : beta klorofil : karotin : ksan¬ tofil 3 : 1 : 1,5 : 0,5 Morda velja omenti, da je za asimilacijo v rastlinskih celicah najvažnejši alfa klorofil. Da je listno zelenilo res sestavljeno iz šti¬ rih različnih barvnih snovi, lahko dokažemo s poskusom, pri katerem bomo posamezne barvne sestavine klorofila v resnici ločili med seboj. V ta namen smo si izbrali kromato- grafsko metodo, ki jo danes v raziskovalnih laboratorijih mnogo uporabljajo. Da pa nam bo stvar razumljivejša, moramo vsaj v nekaj vrsticah omeniti, v čem je bistvo kromato¬ grafije. Kromatografija oziroma kromatografska ločitvena metoda temelji na tem, da nekatere snovi vežejo na. svoje površje druge snovi. Pravimo, da te snovi adsorbirajo. Stvar si oglejmo kar na primeru klorofila. Ko je niški znanstvenik Cvet pred desetletji filtriral klo- rofilno raztopino skozi cev, v kateri je bil kalijev karbonat (K: