-----   253    -----
Kerstniki, basnoslovni vitezi starih Slovencov.
V 16. listu letošnjih ?5Novic" sem bral od Saša in Kresni k a. Ker tudi jez o tej reči nekaj vem, naj povem, kar mi je znano.
Gosp. Terstenjak govori o Sašu in Kresniku, jaz pa sem slišal le od Kerstnikov pripovedovati. Ker so te imena iz basnoslovja starodavnih časov, so se lahko prcme-nile, da se zdaj v tem kraji tako,  v drugem inače glasijo.
Slovenci so nekdaj imeli po raznih krajih svoje varhe, ki so gospodovali njih dežele in jih varovali nadlog. Imenovali so jih Kerstnike. Bil je toraj vsak Kerstnik svoji deželi dobrotnik. Za krajine, kjer so Kerstniki vladali, so sev morali večkrat bojevati.
Ce sta se dva Kerstnika vojskovala, je dobil zma-gavec vselej svoji deželi srečo in blagostanje. Polja so mu lepo obrodile, v goricah je bila obilna bratva in prebivavci njegove dežele so bili zdravi in v vsem srečni. V deželi zmaganega pa je bila nevolja pri nevolji; polja so bile nerodovitne, v goricah je bila slaba tergatev in ljudje so bolehali za kužnimi boleznimi.
Ko je nekdaj slaba letina bila, se je govorilo: „Naš Kerstnik in ptuji sta se poskusila za žito. Vzela sta snop žita in rekla: kdor zadnji snop dobi, tisti je zmagavec. Dobro sta se prijela, kmalo je vendar naš obležal, obderžal je le samo snopovo vezilo, vse drugo pa je ptuji odnesel. Ko je prišla žetva, so delali pri nas debele vezila, ker le v vezilih je bilo obilno žita, v snopu pa celo malo, ker je naš Kerstnik snop zgubil in le vezilo dobil." Ako se je kadaj na jasnem nebu bliskalo, so govorili naši prededi, da se Kerstniki v borbah sekajo.
Ko so Kerstniki gospodovali, je vladovala v kačji deželi kačja kraljica, kteri je bilo veliko število kač podložnih. Ta kraljica je imela jako čudovito krono. Ako je kdo dobil to krono, je imel zmiraj toliko premoženja, ko takrat, ko je krono dobil. Dnarjev bi imel sploh toliko v mošnji ko takrat, kadar si je krono osvojil, če bi ravno kaj proč vzel.
Vurbcržkega *) Kerstnika je mikalo to krono dobiti. Vendar je bilo to prav težko, ker kačja kraljica je čuvala svojo krono jako skerbljivo. In če bi ji bil tudi kdo krono ukral, bil je ne bil lahko domu prinesel, ker bi ga truma kač, od kraljice poslana,   kmalo došla, in mu krono vzela.
Vurberški kerstnik si oskerbi torej od svojega do kačjega gradu mladih, čverstih konj, sam pa gre v kačji grad. Ko ta pride, najde kraljico v svoji palači. Velikokrat je zasukana okoli mize; Kerstnika precej groza obleti, viditi tako veliko strašno kačo. Le sčasoma se zave, ter začne ž njo igrati in kvartati, ker za kačjo krono gre, ktere ne more dobiti, če svojega gesla dobro ne opravi. Imel je Kerstnik psa, ki mu je kvarto dal; ako mu je pod mizo padla, kača pa si je morala sama kvarto zdiči. Ko kačji kraljici kvarta pod mizo pade, si jo mora zdiči; zdaj Kerstnik vtakne krono hitro v žep, kraljica pa kraje ne zapazi. Igrata še dalje, kača nič ne misli na krono, Kerstnik pa skerbljivo gleda, kako bi odšel z ukradenim zakladom. Ko igro končata, se grof (Vurberžki Kerstnik je bil namreč grof) lepo priporoči kačji kraljici in hiti od staje do staje, kjer je imel konje nastavljene.
*) Vurberg (VVurmberg) grad na Stirskcm,   ne ravno delce od mesta Ptuja.                                                                          Pis.
-----    254    -----
Ko gost odide, še le kača zapazi, da ni krone več. Strašen vrisk zažene po celi deželi, in hitro iz vseh krajev strašno veliko kač priverši. Kraljica jim svojo nesrečo pove in veli gerdega tata zasledovati. Kmalo je cela truma zbrana in hiti za Kerstnikom; al čeravno jako hite, tatu vendar ne morejo uhvatiti, ki je srečno dospel v svoj grad s krono. Kača za kačo opeša in obleži na poti, le samo ena prilazi do vurberškega gradu. Ko pa tukaj vrata za-perte najde, tresne z repom po vratah, da se celi grad strese. Onega kraja vendar ne zapusti in vsak dan jej mora biti škaf mleka. Leto je minulo za letom, kača pa le ostane pri vurberškem gradu.
Ko pa umerje grof, ki je ukral krono v kačji deželi, se zasliši strašen vrisk pri Vurbergu in kača hiti proti Dravi. Kjer je odlazila, je bilo viditi, ko bi s plugom brazdo rezal.
Neke stare ljudi, ki so znali velikokrat kakšno osmo-diti, sem pred večimi leti slišal pripovedovati, da so oni sami vidili kačjega kralja s krono. Pravili so, da se more kačji kralj tudi v naših krajih viditi. Kdo pa bi dobil njegovo krono, bi sploh vsega zadosti imel, kakor oni, ki bi dobil krono kačje kraljice. In današnji dan še pre je nekod kačja dežela.
Več pripovest od kačje dežele in kač sem nekdaj slišal. Gotovo še je tedaj med Slovenci mnogo gradiva o tej reči, bodi si na Štajarskem, ali na Kranjskem, ali na Koroškem. V ^Slovenski Bčeli" 1850, str. 4 in 5 je neka koroška narodna pripovedka od „Bele kačV" Kaj imamo narodnega, naj se pobere in ohrani, da nam ne zgine na vsigdar.                                                      Koloman Mulec.