ANNAUES • Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) izvirni znanstveni članek U D K 341.34{=450):94(100}"1944/1947" prejeto: 1999-08-2 7 ITALIJANI V VOJNEM UJETNIŠTVU V JUGOSLAVIJI 1944-1947 Nevenka TROHA institut za novejšo zgodovino, Si-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 e-mail: nevenka.troha@guest.arnes.si IZVLEČEK V razpravi avtorica obravnava vprašanje Italijanov v vojnem ujetništvu v Jugoslaviji. Ugotavlja, da jih lahko razdelimo na tri kategorije - Italijane, okupacijske vojake v Jugoslaviji, ki so bili po septembru 1943 v nemškem ujetništvu, na območju Julijske krajine maja 1945 zajete pripadnike oboroženih enot in bivše nemške ujetnike, ki so jih zajeli v tranzitu preko Jugoslavije. Jeseni 1945 je bilo v jugoslovanskem ujetništvu okrog 17.000 Italijanov; februarja 1947 le še tisoč, do septembra 1947 (uveljavitve mirovne pogodbe) pa so bili izpuščeni skoraj vsi. Ključne besede: vojni ujetniki, slovensko-italijanski odnosi, vojno nasilje, druga svetovna vojna ITALIANS AS POW'S IN YUGOSLAVIA DURING 1944-1947 ABSTRACT In her treatise the authoress deals with the question of Italians as prisoners of war in Yugoslavia and reaches the conclusion that they can be separated into three categories: Italian occupational soldiers in Yugoslavia who were after September 1943 prisoners of the Germans, members of the armed forces captured in May 1945 in the Giulia region, and former prisoners of the Germans captured during their transit through Yugoslavia. In the autumn of 1945 there were some 17,000 Italians held as prisoners in Yugoslavia, in February 1947 there were only about 1,000, while by September 1947 (when the Peace Treaty came into force) almost all of them were released. Key words: P O W ' s , Slovene-Italian relations, wartime violence, second world war 325 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 2 <22) Nevenka TROHA: ITALIJANI VVOSNFM UJETNIŠTVU V JUGOSLAVIJI 1SM4-1947. 325-340 V slovenskih arhivih je o vprašanju Italijanov v jugoslovanskem vojnem ujetništvu malo gradiva, saj je bilo gradivo Ozne Trst (razen drobcev, ki so se ohranili v drugih fondih) in jugoslovanske armade (z gradivom vojaških sodišč) prepeljano v Beograd in ni dostopno. Nekaj gradiva je bilo uničenega. Tako je bila po ukinitvi delovanja odseka za vojne ujetnike pri Ministrstvu za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije v skladu z navodili uničena dokumentacija o taboriščih vojnih ujetnikov. Ohranjeno je le zaključno poročilo, a samo za nemške ujetnike. Posamezne dokumente najdemo v fondih Arhiva Republike Slovenije (AS) v dislociranih enotah I (bivši zgodovinski arhiv Centa I nega komiteja Zveze komunistov Slovenije), II (bivši arhiv Inštituta za novejšo zgodovino) in lil (bivši zgodovinski arhiv Mini- strstva za notranje zadeve) ter v arhivu Ministrstva za pravosodje (AMP). Podatki o posameznih fondih so raz- vidni iz opomb. Ohranjeni so tudi nekateri sekundarni viri, npr. podatki o izpustitvah na osnovi amnestije iz poletja 1948. Več gradiva o vprašanju vojnih ujetnikov je v italijanskih arhivih. V razpravi uporabljam gradivo iz Zgodovinsko-diplomatskega arhiva italijanskega zu- nanjega ministrstva (Archivio storico-diplomatic.o del Ministero degli affari esteri, ASDMAE) . Italijane v jugoslovanskem vojnem ujetništvu med letoma 1944-1947 fahko razdelimo na tri skupine. Prvo, tudi po italijanskih ocenah manjšo, predstavljajo maja 194S na območju Julijske krajine zajeti pripadniki vo- jaških, paravojaških in policijskih enot. Ti so bili deloma že prej, zlasti pa pred umikom jugoslovanske armade iz Cone A Julijske krajine, kolikor niso bili pred tem usmrčeni ali pa izpuščeni, prepeljani v Cono B ali pa v Jugoslavijo (ASDMAE 1). Drugo, največjo skupino pred- stavljajo italijanski vojaki, ki so bili po kapitulaciji Italije zajeti na jugoslovanskih tleh, bili nato v nemškem ujet- ništvu in so postopoma, kot se je osvobajala Jugoslavija, prehajali v jugoslovansko ujetništvo. Med njimi je bilo tudi nekaj civilistov, ki so bili uslužbenci italijanskih podjetij na jugoslovanskih tleh. Obenem pa se je velik del italijanskih vojakov, ki so se septembra 1943 na- hajali na ozemlju Jugoslavije, priključil jugoslovan- skemu osvobodilnemu gibanju in so se do konca vojne borili v posebnih italijanskih partizanskih enotah, neka- teri pa tudi v jugoslovanskih. Tretjo skupino pa pred- stavljajo italijanski vojaki, nemški ujetniki v Nemčiji in drugih okupiranih državah, ki so se prek Jugoslavije vračali domov, a 50 jih Jugoslovani zajeli. Vsi ti so bili pridržani kot pripadniki oboroženih enot Italije, države, ki je bila do septembra 1943 okupator. Kot so poudarjale jugoslovanske oblasti, so bili zato dolžni, da sodelujejo pri obnovi države, ki so jo pred tem porušili (AS 1, 1). italijanska vlada, ki je poudarjala pomembno udeležbo Italijanov v jugoslovanskih parti- zanskih enotah, pa je menila, da Jugoslavija ni imela pravice pridržati kot vojne ujetnike državljane države, ki je imela status sobojevntce (cobelligerante). Izjema naj bi bife le enote 5aiojske republike (Repubblica sociale Italiana, RS I), ki so se aktivno borile proti jugoslo- vanskim enotam, jugoslovanske oblasti naj bi zato kršile določila O Z N in mednarodnega prava (ASDMAE 1; ASDMAE 2; ASDMAE 3). jugoslovanske oblasti, ki so posebej poudarjale po- men doslednega kaznovanja vseh vojnih zločincev, so takoj po osvoboditvi in zasedbi v Julijski krajini (in Be- nečiji) aretirale več tisoč ljudi, Italijanov, Slovencev, Hrvatov in drugih. Aretacije pripadnikov oboroženih enot so potekale v skladu z navodili jugoslovanskega vodstva, da so vse nemške in kolaborantske enote, ves policijski in upravni aparat sovražna in okupatorska vojska. V skladu s temi navodili so bili kot okupatorska vojska razumljeni tudi vsi, ki so nastopali proti "ju- goslovanski armadi osvoboditeijici", torej tudi pripadniki italijanskega osvobodilnega gibanja, ki se niso strinjali z jugoslovansko zasedbo (AS l, 2; AS t, 3; AS S, 4; AS l, 5; AS I, 6; AS I, 7). Aretacije pripadnikov oboroženih enot so praviloma izvajale enote jugoslovanske armade, pa tudi Ozna in po njenih navodilih Narodna zaščita. Italijanske oblasti so ob teh dogodkih poudarjale, da naj bi imele jugoslovanske kot zasedbene oblasti v ju- lijski krajini (naj spomnim, da je do mirovne pogodbe Italija še vedno segala do rapalske meje) pravico are- tirati le tiste, ki so se aktivno borili proti njihovim eno- tam, torej le nemško vojsko in enote RSI, in jih ob- ravnavati kot vojne ujetnike. Jugoslovanske oblasti pa naj bi aretirale tudi mnoge, ki so sami prišli izročit orožje, tiste, ki so sodelovali v vstaji v Trstu (finančne stražnike, pripadnike Mestne straže - Guardia di fínanza, Guardia cívica), tudi italijanske partizane, ki so nosili britanske uniforme, vojake, ki se niso priključili enotam RSI, ranjence v vojaških bolnicah in izpuščene iz nem- škega ujetništva (ASDMAE 2). Kljub pomanjkanju arhivskih virov lahko skoraj z go- tovostjo ugotovimo, da je bila nadaljnja usoda posa- meznika odvisna od tega, ali je bil osumljen fašističnega delovanja ali pa sodelovanja pri vojnih zločinih, pri čemer je bila krivda razumljena zelo široko. Namestnik načelnika Oz.ne za IX. korpus Jože Sluga je konec aprila 194S poudarjal; "Vprašanje doslednega kaznovanja voj- nih zločincev postaja v zvezi z borbo med pristno in laži demokracijo eno najvažnejših vprašanj... Primer pobega generala Roatte v Italiji nam dovolj jasno kaže nevarnost, ki se skriva v nedoslednem zasledovanju vojnih zločincev. Reakcija gre v tem vprašanju še dalje: pojavljajo se vedno novi načrti v tem, kako je treba z razumevanjem in usmiljenjem pristopati h kaznovanju Hitlerja in njegovih zločinskih pomagačev... Z okupa- torjem ni pogajanj, ni premirja. S tistimi, ki niso krivi večjih zločinov, borno postopali kot z vojnimi ujetniki, pri tem je treba razviti največjo budnost" (AS 111, 1). Praviloma sta ujetnike najprej zaslišala Ozna in vojaško sodišče. Vojnih zločinov osumljeni pripadniki oboroženih enot (dokaz za krivdo je bila tudi že 326 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 • 2 (22) Nev-eriks TROHA: ITAUjAN! V VOJNEM UJETNIŠTVU V IUGOSIAVIJ1 1944-1947, :!2S-340 pripadnost nekaterim enotam1) so skupaj s civilisti prešli v njuno pristojnost,2 ostali pa so bili preko območnih vojaških poveljstev poslani v taborišča vojnih ujetnikov. Naj ob tem poudarim, da je bilo takšno ravnanje sicer pravilo, zaradi nejasnosti in nedoslednosti navodil pa je prihajalo do izjem. Več pripadnikov oboroženih enot, ki bi morali dobiti status vojnih ujetnikov, je bilo usmr- čenih v nekaj dneh po aretaciji.3 jugoslovanska vojska je ob osvoboditvi julijske krajine zajela tudi veliko nemških vojakov. Z njimi so ravnali podobno kot z ostalimi zajetimi in so bili po zaslišanju preko območnih vojaških poveljstev poslani v ujetniška taborišča ali pa v zapore Ozne. V nadaljevanju navajam enega od redkih doku- mentiranih primerov. Senat pri Komandi mesta Tolmin Vojaškega sodišča Tržaškega vojnega področja je 20. maja 1945 obveščal Komando mesta Tolmin, da jim pošiljajo "aktivne pripadnike be-ga" (dopisu je priložen seznam 18 oseb), ki sta jih zaslišala Ozna trt tamkajšnje vojaško sodišče. Komandi mesta naročajo, da morajo te ljudi poslati v ujetniško taborišče oziroma v kazenske bataljone domobrancev, če so ti ustanovljeni, in da jih obvestijo, kje se aretiranici nahajajo. Te podatke potre- bujejo, "če bi tukajšnje sodišče, v slučaju kakega novega obremenilnega materiala aretirane zopet privedlo v preiskovalni zapor. Isto tako Vas naprošamo, da v čim večji meri zastražite aretirance bodisi v taborišču ali na delu." (AS ll, 6). Teh 18 ujetnikov je bilo nato preko Komande mesta Ajdovščina napotenih v kazenski bataljon (AS II, 7; AS II, 8). Konec junija 1945 je pri komandi Tržaškega vojnega področja v Vipavi deloval odsek za vojne ujetnike, ki je bit zanje na tem območju edini pristojen in na katerega se je moral obrniti vsakdo, ki je hotel najeti ujetnike za delo. Ujetnikov niso smeli zaposliti v kuhinjah ali v skladiščih hrane. Brez straže je oddelek oddal največ štiri ujetnike, ki so bili nato pod stražo zainteresiranega, ki je zanje prevzel tudi vso odgovornost. Za večje šte- vilo ujetnikov pa je odsek priskrbel posebno stražo (AS II, 9). Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva jeseni 194S naj bi ujetnike, ki so bili na območju Vipave, torej Cone 8 Julijske krajine, prepeljali v Jugo- slavijo. (ASDMAE 4). Med Italijani v jugoslovanskem vojnem ujetništvu, ki so jih zajeli v julijski krajini, je bilo največ pripadnikov raznih vej italijanske policije, zlasti karabinjerjev in finančnih stražnikov. 2. maja 1945 sta bila zajeta dva oddelka finančnih stražnikov po dvesto mož iz kasarn na Campo Marzio in na Via Udine v Trstu. Ti finančni Stražniki, ki so bili med nemško okupacijo zadolženi za čuvanje pristanišča, so med vstajo zasedli javne zgradbe (pošto, radio) in naj bi sodelovali z Jugoslovani ob njihovem vpadu v mesto, zato so jih italijanske oblasti navajale kot pripadnike Odbora narodne osvoboditve (Comitato di liberazione nazionale, CLN) (ASDMAE 5). Zajeti finančni stražniki so doživeli različno usodo. Medtem ko je bila večina tistih iz kasarne na Campo Marzio verjetno že nekaj dni po aretaciji usmrčena (Caduti, dispersi, 1991;Troha, 1999,291-293), so ostale prepeljali v taborišče vojnih ujetnikov v Borovnici pri Ljubljani. Ohranjen je nedatiran seznam, na katerem je 31 imen (AS 1, 10). Nekaj jih je v tem taborišču, v katerem so bile v prvih mesecih zelo slabe razmere, umrlo. Ostali so bili na osnovi posebnega sklepa o iz- pustitvi tržaških finančnih stražnikov kmalu izpuščeni.4 Italijanski viri za konec junija 1945 poročajo, da se je dotlej vrnilo 20 finančnih stražnikov, ostalih 150 naj bi bilo zaprtih v Borovnici. V poročilu 8. julija 1945 pa je navedeno, da jih je v ujetništvu 300 (ASDMAE 6; ASDMAE 7). Naslednja skupina tržaških finančnih straž- nikov se je iz Borovnice vrnila 14. julija 1945. Dan poprej naj bi jim partizanski polkovnik sporočil, da bodo spustiti okrog tisoč ujetnikov, ki naj bi jim naslednje dni sledili drugi (ASDMAE 8). jugoslovanski obveščevalec je sredi julija 1945 poročal: "Iz taborišč v Jugoslaviji so se vrnili skoraj vsi (fašistični) finančni stražniki. "Gua r c l i a Repubblicana" iz Trsta, ki so bili aretirani v kasarnah Via Udine 40 in 81 v Trstu 2. maja, ker so bili zasačeni z orožjem. Zadržani pa so bili tisti, ki so bili aretirani v kasarni Campo Marzio. Govorijo o nečloveškem mučenju s strani Slovencev in partizanov." (AS I, 12). Da so bili do konca julija 1945 izpuščeni skoraj vsi finančni stražniki, posredno izvemo tudi iz dopisa Mestnega osvobodilnega sveta Trst Komandi vojnih taborišč v Ljubljani, poslanega 29. julija 1945: "Glede na to, da vse finančne straže so bile izpuščene na svobodo iz vojnih taborišč, prosimo, da se pregleda zadevo gospoda Alojza Gurla, ki ni bil izpuščen, ker se je nahajal v bolnici in, ako ne obstajajo posebne ovire, da se ga izpusti na svobodo." (AS I, 13). 1 V seznamih osumljenih najdemo navedb«, kot so: skvadristi, SS, sodelavci SS, vohuni SS, Landschutz, policijski agenti, O V R A , člani X MAS , fašistična milica, Črne brigade, banda Collotti, udeleženci akcij čiščenje terena (rastrellarnentr). (AS II, 1; AS II, 2; AS I, 8; AS 1, 9). 2 Ozn a je bila pooblaščena, da je vodila preiskave v vseh kazenskih zadevah proti N O B in njenim pridobitvam, uničenju ali slabitvi Demokratične federativne Jugoslavije, jugoslovanske armade, ljudske oblasti, pomoči protinarodnim elementom, agentom, sovraž- nikovim organizacijam in skupinam, špijonaži, terorizmu, agitaciji in propagandi proti ljudski oblasti. Javni tožilec je imel šele po začasnem navodilu z dne 27. julija 1945 pravico spremljati postopek preiskave (AS ii, 3; AS II, 4; AS 1!, 5). 3 Poleg obširne italijanske literature o t, i. vprašanju fojb (pregled je v Foibe (1997) in v Spazzali R. (1990)) glej Troha N. (1997), Troha N. (1999, 43-72); Troha N, (1999 a). 4 Vsebina sklepa mi ni znana. O njem piše 2- novembra 1945 predsednik P N O O France Bevk (AS I, 11). 327 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 • 2 (22) Nevenka TROHA: [TALI J A NI V VOJNEM UJETNIŠTVU V JUGOSLAVIJI 1944-1514?. 325-340 izpustitve finančnih stražnikov marsikdo, ki je pod- pira! Jugoslavijo, ni sprejel z naklonjenostjo, saj so mno- gi finančni stražniki, vendar ne ti, ki so bili zadolženi za čuvanje tržaškega pristanišča, sodelovali pri požigih vasi na Krasu. Poleg tega so po izpustitvi iz jugoslovanskega ujetništva širili govorice o nečloveškem mučenju, ki so ga morali prestati. Ljudje, ki so podpirali priključitev k Jugoslaviji, so bili nezadovoljni tudi s številnimi drugimi izpustitvami iz taborišč tn zaporov. Jugoslovanski ob- veščevalec je poročal: ' l judstvo v Trstu se sedaj spra- šuje, zakaj so se ti elementi izpustili, zakaj so oni toliko žrtvovali, če so vendar na svobodi fašisti, squadršsti, ko- laboracionisti, republikini, špijoni in mučitelji. Iz tabo- rišč prihajajo celo taki, ki so sodelovali v akcijah proti partizanom na Krasu in v istri. Lahko se zgodi, da bomo spet videli bataljon M. Tako govori in komentira ljudstvo povratek raznih elementov iz taborišč." (AS I, 12). Tako italijanska stran kot tudi projugoslovanske orga- nizacije v Julijski krajini so bile prepričane, da so tudi preostali finančni stražniki (iz kasarne na Campo Mar- zio) še vedno v vojnem ujetništvu, in so zato posre- dovale zanje. V dopisu komandi taborišča Skofja Loka 5. oktobra 1945 dr. Ivko Pustišek sporoča, da so bili ob osvobajanju Trsta v vojašnici na Campo Marzio zajeti številni finančni stražniki. Komandi so že poslali delni seznam, medtem ko j im preostalih 38 imen ni bilo poznanih. Pustišek nadaljuje: "Prosimo vas, da slučaje teh ujetnikov vzamete čim prej v pretres ter jih, v kolikor ni proti njim konkretnih obtožb, izpustite." (AS I, 14). 11. oktobra 1945 je zanje posredoval javni tožilec za Slovensko primorje in Trst Stanko Peterin, ki je imel podatke, da se ti, verjetno že maja 1945 usmrčeni finančni stražniki, nahajajo v Kazensko-poboljševalnih zavodih v Kočevju in Novem mestu (AS I, 15). Za finančne stražnike, pa tudi za nekatere druge, ki so bili maja 1945 aretirani na območju julijske krajine in so bili pogrešani, je 2. novembra 1945 pri pred- sedniku slovenske vlade Borisu Kidriču posredoval tudi predsednik P N O O France Bevk. Kidrič triu je pred tem v zasebnem razgovoru obljubil, da bo "dal preiskati ne- katere primere priprtih tržaških Italijanov, da se jih po možnosti izpusti''. Bevk navaja imena "98 finančnih stražnikov (med njimi kapetan Giovanni Acanfara, ki je bil pred osvobojenjem v zvezi s partizani), ki so bili aretirani v vojašnici Campo Marzio v Trstu. Delen seznani teh sem bil že 9. okt. t. I. poslal Centralnemu komitelu. Baje se vsi ti nahajajo v Kočevju, deloma v Novem mestu ali v bližini, kjer opravljajo razna dela. Ker so bili na podlagi svoječasnega sklepa, ki je veljal za vse, izpuščeni le oni finančni stražniki, ki so bili aretirani v vojašnici via Udine, bi bilo potrebno, da se končno izpusti tudi te, v kolikor ne visi nad njimi kaka resnejša obtožba." (AS I, 11). Drugo, številčno največjo skupino Italijanov v voj- nem ujetništvu v Jugoslaviji so predstavljali bivši ita- lijanski okupatorski vojaki, ki jih je kapitulacija Italije dohitela na območju Jugoslavije in so prišli v nemško ujetništvo. Ti so, kot se je osvobajala Jugoslavija, po- stopoma prehajali v jugoslovansko vojno ujetništvo, v Srbiji že od jeseni 1944. Konec aprila 1945 je bilo samo v Beogradu v vojnem ujetništvu 774 Italijanov, ki so bili razdeljeni v tri delovne bataljone, italijanski visoki ko- misariat za vojne ujetnike je prosil svoje zunanje mi- nistrstvo, da posreduje za njihovo izpustitev neposredno pri sovjetski vladi, ker je zaradi navzočnosti sovjetskih enot v Beogradu menil, da so one pravi naslov (ASDMAE 9). Tem so se pridružili tisti, ki so se vračali iz ujetništva v drugih državah in so jih jugoslovanske oblasti kot bivše okupatorske vojake zadržale v ujet- n i š t vu . Po podatkih italijanskega zunanjega ministrstva naj bi bili ti večinoma v Borovnici pri Ljubljani (ASDMAE 10). Zaradi izpustitev, ki so bolj ali manj intenzivno po- tekale ves čas, se je število Italijanov v jugoslovanskem ujetništvu stalno spreminjalo. Italijanska vlada je, da bi ugotovila njihovo število, pa tudi identiteto, od jugo- slovanske ves čas zahtevala sezname ujetnikov. Dobila je le delne podatke, zato so v poročilih navedene le ocene (ASDMAE 11). Obenem je Italija zlasti v javnosti s številom ujetnikov pretiravala, saj je dejstvo, da so bili Italijani v vojnem ujetništvu v Jugoslaviji, uporabljala kot argument proti jugoslovanskim zahtevam na mirov- nih pogajanjih (ASDMAE 12). • Mednarodni Rdeči križ (MRK) je 27. novembra 1945 poročal, da se je od več kot 50.000 Italijanov, ki so bili v jugoslovanskem vojnem ujetništvu, v domovino vrnilo že 35.000 (ASDMAE 13). Kot ugotavljajo tudi sami predstavniki MRK, velika večina teh repatriirancev niso bili dejanski ujetniki, ampak so to bili bivši italijanski vojaki, ki so se priključili jugoslovanskim partizanom. O d "pravih" ujetnikov naj bi se sprva vrnili zlasti bolni in ranjeni {ASDMAE 14). Po podatkih, ki so jih delegatu MRK dale jugoslovanske oblasti, naj bi bilo oktobra 1945 v Jugoslaviji še 1 7.000 ujetnikov - Italijanov, janu- arja 1946 pa le še 12.000.6 (ASDMAE 1 5; ASDMAE 16). Tudi italijansko zunanje ministrstvo je poročalo, da se je od 50.000 italijanskih vojakov, ki naj bi bili ob koncu vojne v Jugoslaviji, vrnilo 35.000, zlasti pri- 5 V prilogi AS 1, 11, Seznam razpuščene legije finančnih stražnikov v Trstu, ki so bili prijeti dne 2. maja t. I. v vojašnici Campo Marzio v Trstu in doslej še ne izpuščeni, jih je od 95 imen na seznamu Caduti, dispersi (1991) 76. France Bevk je pri predsedniku slovenske vlade Borisu Kidrucu posredoval tudi za naslednje: Saivatore Longo, Mar ic Ponzo, Dario Bonara, Arturo Mion, Romano Meneghelio, Carmine Žito, Umberio Tegitz, Ricardo Pangoni, Pasquaie Blola, C iu i io Luccardi {AS I, 11) Vsi ti so bili po podatkih v Caduti, dispersi (1991) takrat verjetno že mrtvi. 6 Število 12.000 je posredoval delegat M R K v Beogradu Schindier. 328 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) Neventa TROHA: ITAUJANI V VOJNAM UJETNIŠTVU V JUGOSLAVIJI 194>S-19'17l 325-340 padnikov divizije Garibaldi in brigade Italia (ASDMAE 22). Po italijanskih virih pa naj bi število Italijanov v vojnem ujetništvu v Jugoslaviji šele julija 1946 padlo na 12.000.7 (ASDMAE 17). V memorandumu apostolske nunciature v Beogradu 30. maja 1946 navajajo, da je v jugoslovanskem vojnem ujetništvu okrog 10.000 Itali- janov, medtem ko naj bi bilo repatriiranih 30.000 ujetnikov, ki pa so v veliki meri bili italijanski vojaki, ki so se po kapitulaciji Italije pridružili jugoslovanskim par- tizanom. Te repatriacije je izvedla komisija, ki je zastopala italijansko vlado (AS D MAE 19). januarja 1946 je MRK razposlal sezname Italijanov, ujetnikov in zapornikov v Jugoslaviji, na katerih je bilo 9.892 imen. Med njimi je bilo tudi nekaj Nemcev. Ob tem so italijanske oblasti poudarile, da je že število 17.000 nižje od številk, ki so jih javljali različni viri, in da seznam ne upošteva tudi deportiranih civilistov iz julijske krajine (ASDMAE 20). Težave pri ugotavljanju števila in zlasti identitete ujetnikov so se pojavile tudi zato, ker so jugoslovanske oblasti imena na seznamih, ki so jih pošiljale MRK, spremenile v hrvaško obliko (ASDMAE 21). julija 1946 so se ponovno pojavile domneve, da je interniranih Italijanov, skupaj z de- portiranimi iz julijske krajine, več, celo do 30.000. Ti dvomi so se pojavili ob pošiljanju paketov, saj naj bi bilo na prejemnih listkih mnogo tistih, ki jih v seznamu z 9892 imeni ni bilo (ASDMAE 17; ASDMAE 1).8 italijanske oblasti tudi niso imele točnega pregleda nad tem, kje se ujetniki nahajajo. Ugotavljanje, v katerih taboriščih so ujetniki, je postalo še težje potem, ko so jih razporedili v delovne bataljone, le-te pa razpršili po celi Jugoslaviji, zlasti za dela na cestah, v pristaniščih, v rudnikih itd. (ASDMAE 18). Po podatkih MRK iz no- vembra 1945 naj bi bili Italijani v jugoslovanskem voj- nem ujetništvu v taboriščih v Tolminu, Vipavi, Pivki, Ilirski Bistrici, Prestranku, Ajdovščini, Kopru, Kozini, Hrpeljah, Postojni, Buzetu, Kočevju, Škof)i Loki (bol- nica), Borovnici, Šentvidu (Ljubljana), Medvodah, na Su- šaku, v Karlovcu, Sisku, Sremski Mitrovici, Zemunu, Zagrebu, Slavonskem Brodu, Beogradu, Boru, Čačku, na Banjici, v Kraguievcu, Užicah, Valjevu, Kraljevem, Arandelovcu, Vršcu, kjer je bilo taborišče za oficirje. Poleg teh navajajo tudi kraje, ki so bili takrat v Coni A pod zavezniško vojaško upravo, kot je Rob i a no (Trst, šola in kasarna), Katinara (Trst), Pulj (bolnica) in Gorica (bolnica), zato je verjetno, da so na seznamu vsi kraji, za katere je M R K imel podatek, da so se tam kdajkoli nahajali vojni ujetniki - Italijani (ASDMAE 21). Ta se- znam so italijanski organi, ki so skrbeli za vojne ujet- nike, dopolnjevali s podatki iz dopisovanja posameznih ujetnikov (ASDMAE 21). Po drugem viru pa naj bi bila večina vojnih ujetnikov poleti 1945, razen v taborišču v Borovnici pri Ljubljani, v taboriščih v Beogradu, Ljubljani, Boru, Aran- delovcu, na Visu in v Makedoniji (ASDMAE 10). Delegat MRK v Beogradu, ki je dobil dovoljenje za obisk vojnih ujetnikov - Italijanov sicer že junija 1945, a je prvi obisk lahko izvedel šele 19. septembra,9 navaja, da je do maja 1946 obiskal taborišča na Sajmištu v Beogradu, v Kočevju, Vršcu, Karlovcu, zapore v Ljubljani in Novem mestu, bolnice v Zemunu, Indiji in Osijeku, vojaške bolnice v Zagrebu, Novem Vrbasu, Vršcu, Pančevu in na Zvezdari (Beograd). V njih pa je bilo malo Italijanov, razen v taborišču na Sajmištu in v Vršcu, kjer je bilo nekaj stotin italijanskih oficirjev in vojakov. Po njegovih podatkih naj bi bili ujetniki - Italijani tudi v drugih taboriščih, največ v Srbiji, v Demir Kapiji v Makedoniji, na Hrvaškem in v Sloveniji v Ljubljani, Kočevju, Novem mestu in Borovnici. Bili naj bi tudi v taborišču na Su- šaku, v Julijski krajini pa v Vipavi, Pivki, Tolminu, Ilirski Bistrici, Postojni in Hrpeljah. Pri tem je poudaril, da so to podatki iz različnih obdobij in zato tudi morda niso več točni (ASDMAE 20; ASDMAE 1 5). Italijanski viri v začetku leta 1945 ugotavljajo, da so Italijani v vojnem ujetništvu v Jugoslaviji sicer bivali v slabih pogojih, imeli pa so zadostno prehrano in boljši status kot vojni ujetniki sicer, saj so bili v delovnih bataljonih, imeli so tedenski prost izhod in so sploh uživali večjo svobodo kot nemški ujetniki (ASDMAE 25). Te, pomladi 1945 še dokaj ugodne razmere so se zlasti prve mesece po koncu vojne zelo poslabšale. Najpomembenjši vzrok je bilo veliko povečanje števila vojnih ujetnikov, ne le Italijanov, ampak predvsem Nemcev in jugoslovanskih sodelavcev okupatorja, in s tem povezane neurejene bivalne in higienske razmere ter zlasti neurejena preskrba, ki je bila posledica po- manjkanja prehrane v celi državi. Obenem viri ita- lijanskega zunanjega ministrstva poročajo, da so ujet- nikom odvzeli osebne stvari, delati so morali težka dela, bili so slabo hranjeni in oblečeni in stalno podvrženi represalijam. Poročajo tudi o krutosti nekaterih paz- nikov. Zaradi takih razmer je v prvih mesecih po vojni precej ujetnikov umrlo (ASDMAE 10). Konec julija 1945 izpuščeni ujetniki - Italijani v svojih izjavah poudarjajo, da so z njimi ravnali zelo slabo, večkrat so bili brez hrane in zdravniške oskrbe, 7 V opomniku TROHA: ITALIJANI V VOJNEM UJETNIŠTVU V JUGOSLAVIJI 1944-!