Valentin Vodnik. 7) Lublanske Novice 1. 1799 imajo na čelu v 1. listu navadno vošenje novega leta, ktero se popravlja v 2. z opombo, da ,,per vošenji novega leta se je stavlavec v natiskarii ztnotil, on je ene napek besede postavil, katire veliko nezastopnost narede; zatorej moremo danes popraviti, kar je zadnič kriviga." In v tretji obliki je vošenje pripisal poznej Vodnik v vezanem tečaju nasproti pervemu, ki se zapored glasijo: a)b)c) Se vsak veseliOb novimu letiSe noviga leta Se dobro godi Se vsak veseliVsak veseli: Dolg' oče živeti ?Dolg oče živetiDolg' hoče živeti ? Vesev naj živi. Vesel naj živi.Vesel naj živi. Nato pripovcdujpjo Novice vseskozi od vojske, sedaj srečne sedaj nesrečne. L. 23 pišejo na pr.: ,,Sleherna rcč ima enkrat en konc, sama stanovitnost ga nima; ona dočaka konc vseh reči. Esterajci so bili dolgo inu več let nesrečni na vojski, al vuner vselej stanovitni v lubezni proti svoji domovini, stanovitni v nadlogah, stanovitni v serčnosti. Sovražnik je menil, de cesarski so stanovitnost zgubili, de pobeže kakor strašlivi zajci; on jih tedaj letas popade, pervič enmalo nazaj podere, misli požreti; al njegova sreča ima enkrat en konc itd. . . Ludem na sveti se permeri, de na en čas oslepe (1. 24). Kaki zmikavt jih premoti, oni mu vcrjameo, menio per njenm dobiti vso srečo. Tako se je godilo Laham, inu Piemontejcam; ti so na en čas francozam verjeli, jih za odrcšenike šteli, mislili skuz francoze dobiti nebesa na zemli. Sleparia le en čas vela, pride luč, pride pamet nazaj, takrat mine vse zapelanje. človek ni stvarjen, de bi se s pametjo kregal, dar pameti se časi enmalo skalf, pa se spet verne. Ludje, katiri so pod težkim jarmam požrešnih generalov inu francozkih komisarjov zdihvali, so se zbrihtali, prejemleo zdaj naše cesarske vojšake, kakor svoje prave odrešenike, vedoč, kako srečni so bili pod starmi njih dobrotlivmi gospodarji itd. Ena nova perkazen je za nas krajnce (1. 26), de so Rusi naši stari bratje peršli nas ne le obiskat, temuč tudi pred sovražnikam branit. Pred poldrugi tavžent letmi so pervi Slovenci v te naše kraje peršli, oni so bili od Rusov inu drugih slovencov roda; od tiga pride razločik, zakaj mi lahko zastopimo rusovski jezik; oni so namreč slovenci, inu korenina, od katire so naši očaki rojeni. Daleč uni kraj Donave so se zaredili, inu počasi lesem stegvali, dokler je nar kraJDi rod na kraj laške dežele perderl, inu tukaj se naselil, ter deželo imenval Krajno. Zdaj vidimo z očmi, kakišne mogočne inu velike brate mi po svetu imamo, katiri so naš slovenski jezik vselej čist ohranili. Proti letim se imamo bližati, kaderkoli očemo jezik čistiti. Pa se tudi od njih učiti, kader je treba deželo pred sovražnikam braniti. Ako oni silno daleč prideo, zakaj bi mi tukaj blizo nepomagali, se sovražniku zoper staviti.. Kazaki — kar zastopiti morem, se oni zato tako imenujeo, ker v kazen na vojsko gredeo. Namreč oni sami sebi nepravio Kozak, temuč Kazak.. Čigavi jezik bo dopovedal vse vesela, katere so Lublančani v nedelo obhajali zavolo doblene Mantove ... Na večer je bilo po celim mesti razsvitleno. — Turska muzika je do polnoči okrog hodila, pred rothovžam na velkim tergi je bil feierverk, veseli ogin. Ludje pa ukali, vivat (naj živi, živ inu zdrav bodi) upili, vesele razganali, de se je vse razlegalo. Na oknih so bila vse sorte napisanja po latinsko, nemski inu tudi krajnski. Med krajnskimi je bil en napis: »Mantova naša, Prazna bo fiaša, Pernesi ga še." En drugi napis: Mantova Carjova, se rada podala, bo naša ostala. Mi pa na dobleno Mantovo skup zapojmo: Premočna MantovaSrečo ti vošimo Ti si čast KrajovaNam pa mir prosimo. Ponedelk so se pelali Lublančani z muziko gori po Lublanci na sto čolnih do Ižice, tam so na travi večerjali, po mraki se nazaj vozili z lučmi inu baklami itd.... — Od Princ Karlna (št. 42). Eden, kateri je večkrat okoli njega, ga toku popiše: on celo zgodej vstane, eno malo moli; po tem pak gre k niaši; do desetih se on v svojo kamro poda; po tem do 11 pridejo k njemu Generali, inu Adjutanti po povele. Po ednajstih on obiskvanja gori jemle. Koker dvanajst bije, more jesti na mizi biti; eno žensko pak nikoli k jedi nepovabi. On ne pije ne vina, nc kafeta. Po jedi gre on do dveh se sprehajat. Če na poti koga kmeta sreča, sc z njim pogovarja: skori vselej pravi k njim: moji Lubi! mi 17* snio vam pač k nadlogi. Vojska je res en hud otep; prosite Boga, da bi nam skori mcr dal. On cclo malo govori, se nikoli ne razjezi; kar se pergodf, al dobro, al hudo, toku se on toku zave, ravno koker bi bil že vsc naprejvedil. če večkrat ga eden vidi, več popolnemasti nad njira najde — inu toku dalej." — V sprenienjenib manj prijetnih čerkah ia v manj pravilni besedi pripovedujejo Novice, ktere se od št. 41 zovejo ,,Marie Therezie Egerce," kaj se je godilo po svetu, in v 1. 47 vabijo v naslednjeni oznanilu: »Četerto leto se perbližuje, v katarim bodo te novice še dalaj živele. Jes podpisana oblubim, de bodo moji bravci bol postreženi kakor zadne dva leta. Začcla sim perstavka dajati, katira so bila tulkokrat obetana! sturila bom kur bo iiarveč raogoče narbol nove inu resnične pergodbe oznanvati! tedaj se perporočiin jemavcam, de naj obilno te časinge kupio, inu svoje plačila do perhodnigu 15. grudna ali na poštah po 2. fl. — al per meni 1 fl. — za pol leta vlože.« Therezia Egerca. Zdi se človeku, da se je Vodnik odslej vredništvu odmikal, in da so naročniki se pritoževali, kajti 1. 50 iraa v pristavku tole oznanilo: ,,Eni se pertožio, rekoč: te novice niso resnične, one so prepozne, inu lažnive. — Jes pišem po dunajskeh dvornih inu cesarskih oznanilih; če kdo mcni, de te niso res, naj se vzdigne, inu skaže očitno; al naj gleda, kako bo zvižal! Druge nemške časinge so tudi tem enake, inu pisina tudi taku govore. Tedaj neterpim neslanih pisanjov na mene, v katirih se mi laž ofiita od neumnih ludi, katiri so od drugih prebrisanih nalaš z lažmi postreženi bili. De pa krajnske pozniši prideo, ku nemške; ni drugači mogoče, ker Nemec precej lahko iz nemških pisra natiskuje; jos pa morem popred iz nemškiga prestavljati, pisati, inu še li potle čerke za natiskvanjc staviti. Delo je veči, plača raajhina; vuner, katirmu nedapade, naj me rajši per miru pustf, ker vem, de po vsi nioči hitro inu resnično pišein." — Da vendar tedaj Novicam osoda ni bila rnila, spiičuje naslov, ki ga je celemu tečaju poznej napisal Vodnik, v kterem pa svest si bolje spomladi poje preroško: Smo stare NoviceSe bomo zmedile ISJegodne drobnice,Iskavca dobile. Nam dobri so kotjePretekla bo zima, Za delat nupotje; Zastnjin nas iše: Nobeden nas nima, Ko jez in Bukviše. 8) Lublanske Novice Marie Theresie Egerce 1. 1800 so ptihajale vsako saboto na dan, in v pervem listu imajo na prednji strani ta-le napisa: Preteklo je letNemorem lagati Oblubim ga spetNe letas ne lan' Pervošira po verhiKir neče me brati Saj petkrat deset!Naj dene na stran! V manj lepi obliki in manj pravilni besedi morebiti po nespretnih stavcih ali čerkarjik pišejo na pr. v 1. 2: ,,Ozerk na pretečeno leto 1799. Lepe pergodke nam kažejo zamerki pretečeniga leta. Tolkein lepih del inu dragft vmetnosli, tolkein števila livale vrednib vojšukov! tolkein človeške lubezni posebnih inu dobrih dežela, se spremina inu svitli iz zagrgba stariga leta! Med tinii sto letarni nobeno leto tolkein gosto zadrugiin vojšakov nešteje koker ta kir je pretekel, pa tudi nobeno leto so raspartena inu neraspartena lubezen dežela ni tako natanko iskazala koker v zadnimo. Zmerana je bila v zadnimo leto nar veči vojšakost inalopridnosti nasproti, v tih nar terših stiskah inu v nar žalostniši nadlogi je kralvala ziueram nar veči vojskna serčnost. Kouiej je bila ena dežela iz velike velike vbožnosti potegnena že je bila ena druga skos krive obvarvance v govt razdianja inu potrenja veržena itd. — Velki pondelik je bil boj v gradiši mod žnidarji inu šribarji (1. 1G), v velikonočne nedele jutro je en žnidar vmerel, inu eden na smertni postell leži, inu eniga šribarji jo boj na rotouš zaperl, inu še cden drugi v' pokorni hiši ali cuhthauzi v želesje teči.. V Nr. 25 je brati na koncu: Spet se bliža drugiga pol leta čas, ob katirim je treba za te novice denarje vložiti. Se perporočim, de se jih dosti inu še prcd koncam tiga mesca oglasi; sicer ako jih bode malo, bom mogla od vundajanja tili novic ob novim leti nehati. — Per meni se plača za pol leta 1 fl. — Na pošti 2 fl. — Theresia Eger vedova na Polanah Nro. 3. Razun nekterih naznanii, žitne pa kruhne cnne (tariffa) in lottcvie so donašale Novice le sporočila o vojski. ,,Dan na dan grcdo 1u skozi soldatje na Laško... V kratkim bodo naše armade spet napolnene, tukej per nas ih grozovitno v žold love, ali novinci se nebranio veliko, zato kir nobeniga razločka per lovlejno nedclajo. Vse more k vojski, štacnarski sinovi, šribarji ali pisarji, postopači vsi, žnidarje, z eno besedo vse zunej študenta (1. 34). Bo mir, ali vojska? še zdaj (1. 36) nevemo povedati. Pisma hodio iz Pariza na Dunej, iz Duneja v London, inu nazaj; sledni lahko vidi, de to se ne pusti čez koleno prelomiti. Usaka reč ima svoj čas; vuner menim, bomo danes teden od tiga kaj bol razločno vedcli... Ni mir, temuč vojska je (1. 37). Tako nam oznani dvorna dunojska časnica. — Juri Veha krajnc iz Moravške fare major per bombardcrjih je od svitliga Cesarja povišan za Barona, deslih kmetiškiga stanu se je vuner dobro obnašal, učene bukve od merjenja pisal, inu skuzi te stvari milost pred Cesarjam zaslužil. Majnši šole je slišal v Lublani, potlej pa na Duneji se dalaj prebrisal (Nro. 39). — Pravdni doktorji bodo zanaprej li v cesarskih deželah študirati mogli, ojstro sprašani biti, tri leta pcr enini vajenim doktorji se vaditi, spet ojstro sprašani še li doktorstvo zadobiti, če se znajde, de so pošteni inu dobrozaderžni. Ako bi kdo očitne krive pravde zagovarjal, vinke, zavijače, zamude delal, en tak bo ob službo djan. Katiri besedni doktorji pa se bodo prav inu vestno obnašali, naj imajo upanje, de per cesarskeh službah se bo na nje narbol spomnilo (Nro. 41). — Dvojna jeza nam zagrina večerni in polnočni svit, za černim koltram zad zasiple treš nu toučo za deželo posmertit, tudi nasaja delečave rev, nasreče, inu jezere milih solz, gorje deželi ako se to neispreleti (Nro. 48). — Pemski duh v velikim plemeno za deželo gorf, pemci so perpravleni zmeram za nih krala se skusiti, oni nam kažejo posnemik, kar so že z' davnej v stariših vojskah pokazali, nih imena bodo v zmeram terpeče bukve vtisnene, inu lepotile nih goreči duh za deželo (Nro. 52.) — Na koncu v št. 51. in v poslednji 52. je brati: nV prihodnim lejto nebodo krainske novice več ven dajane."