MARIBORSKI KLOPOTEC Leto II. Maribor, dne 12. februarja 1927 Štev. 2 MARIBORSKI KLOPOTEC Leto II. Maribor, dne 12. februarja 1927 Stfev. 2 Janko Q 1 a s e r : MARIBORSKA LEGENDA Prelepo si, mesto Maribor — kje vina taka imajo, kje take gospe in dekleta kot tt, s tak žlahtno rezjó in slajo? Prelepo si, mesto Maribor, brezskrbnosti mesto in smeha — kdo ubežati znal, kdo ubežati htel bi tu pred skušnjavami greha? O, saj ne pomagalo bi mu nič; legenda stara sprrčuje: že naši pradedje grešili so tu, prav kakor zdaj mi — in še huje! Zato razsrdil se v nebesih je Bog,, pokril se obraz mu je s senco, m k sebi pozval. — maščevanja gospod — hudiča je v avdijenco: »Ob Dravi pod Pohorjem mesto stoji, vse v solncti — ozri se tja doli! — to lepo je mesto Maribor, ni takega daleč okoli. Razgrnil sem polj mu na južno stran in dal mu Špeharjev, pšenice; na severu sem ga postavil tik pod blažene vinske gorice. Sto skritih dolinic ustvaril sem krog, sto vinotočev pod vejo, za dolinice skrite zaljubljenih src in za vinotoče — žejo. In pozabilo name je v blaženstvu, zato naj mesto bo tvoje; tebi dam ga v oblast, ko udari polnoč, pa dotlej, da petelin zapoje.« S smehljajem prikritim poslušal je vrag, objesten se h koncu priklonil; že dela skomine prijetni mu plen — da brž bi že dan mu zatonil! ... In dan je zatonil. Kot škopnik žareč hudič proti Pohorju šine; baš bije polnoč, ko ustavi se tam, globoko nekje iz doline. Nemudoma iž gorovja grme izruje skalo granita i— (zdaj s črnim jezèrom ŠeritlovreriŠfeim votlina je tista pokrita). To skalo pod mestom ì>6 v reko zvalil, da Babilon grešni preplavi; hèj, to bode duš priveslalo nocoj v pristanišče peklensko pò Dravi! In že prelomastil je Klopni vrh, že šope čez Smolnik prevzetni — a kaj zaskeli ga nenadoma in zmoti ga v misli prijetni? Na vsakem križpotju kapelica!, križ — težko bo zaslužiti duše! / In že odnekod spet udarec nov! To slavne, pobožne sd RUŠO. In Bezéria in Bistrica — dolga pott Izmučen znoj s čela si briše; tu Rok, tam Marija, tu sveti Florjan srepo gleda in zbada ga š hiše. No, končno je Laznica blatna za njim in Limbuš bahati tudi; že vidi iz grešnega mesta se sij, zdaj, Satane, se potrudi! In bliže in bliže! prihaja sij — spet prevzamejo misli ga tople; že v kopeli grešnlce bele zre in vitke, kakor konoplje . . . Kar zapoje petelin — hudič se zgrozi — in vznak vrže ga v vrata peklenska! — • A skala samotna sred polj obleži; to Kalvarija zdaj je Slovenska . . . Ini mesto še vedno stoji kot nekdaj, lepo in radosti bogato; in skala, namenjena mu v pogin, zdaj kapljico daje mu zlato. In kapljice vroče, opojne te naliti si hočemo v čaše; Bog živi naš lepi Maribor, gospe in devojke naše! / POVABILO . . . Gospoda, samo kot gost, z vabilom v žepu, lepo gladko počesan, stopim na svetal parket. Z lakastimi Solni in novo belo kravato .. . Prvič, prvič, zato sem boli praznično — seveda! ... Z dovoljenjem, Vaše Veličanstvo, princ Karneval, in ti, Klopotec štajerski — dovolite mi kompliment.. . pardon, prej mi dovolite, da odenem kostum, moj stàri privilegij je io — moder je napol in, napol zelen — z zlatimi kraguljč-ki ., . Tako, gotovo! .. . Lahko prične poloneza . .. »Da res, milostiva — izvolite pozabiti na soproga, kajti verujte, da je vaša svila tenka in prožna in Bog mi odpusti greh, da vem, da je vaše koleno okroglo, lično okroglo . . . In brez skrbi, ne zardevajte, iodveč je tu sramežljivost, saj jaz ne vem, kdo ste in bogme ... ni mi mar! .. . Mar mi je le madež, rdeči madlež nad vašim dekoltejem . . . Ta mi da misliti, in verujte, pregrešen človek sem — in mislim pregrešno . . . Ej, ej, nikar, celo kraguljčki na moji kapi se smejo, ko pravite, da ni res, čujete, in vaša pahljača je brez prepričanja . . . Strela me ubij, če ni tako! ... Princ Karneval, vaš zvesti oproda — vaš večni drug in mladenič Pavliha — vam je na uslugo! — Hvala, gospoda Štajerci, gospoda Mariborčani — res je, najimenitnejši ste, na ples — Klopotec ... Za vsakim parom Klopotec . . . Nisem ga še videl, tega inštrumenta, a biti mora tak; z šumom se pregiblje, klopoče in zaguši vse drugo, orkester, vrisk in Seiest svile . . . Modro je to, in izrabimo ta takt, ti dObroraščeno dekle . . . Izborna misel! — Klopotec! Kaj veličanstvo? Dajva, ti svetlomodra perot, obrniva se in na tihem ti poljubim roko . ne nai rokavico, tje v jamico nad laktom — to je zelo težko, posebno, če je mnogo ljudi — a jaz to znam, kajti Klopotec ropoče in pa kraguljčki na moji glavi . . .! Tristo strel! . . . Dovolj! Proč hinavščino! Povabilo je v žepu, legitimacija in kraguljčki zlato-ru-meni, kraguljčki z jeruzalemskih goric! Še vi, znanka stara, ti stara ljubezen kratkokrila, ti moj prvi sonet .. . Vseeno je! Pusti, da se pomaknemo nazaj. Klopotec, narobe se vrti — maršalsko palico imam, nazaj čas — moj večer je danes in Bog se me usmili! ... Ne, ne! Né znate! Zato izdam oglas v imenu princa Karnevala: »Pod svetlo krinko na licu, odetim v svetli lak in žido vam odprem vse skrite in zaprte ceste, dvignem prepoved smrtnih in naglavnih grehov in ukažem vsem stopiti v mehki okoliš vetra, ki ga' veje Klopotec ... In vodé ni nocojšnji večer, to bilo bi izdajstvo, ne, le rumene kaplje so dovoljene — kraguljčki z moje kape ...!« Tako! Še reverenca, elegantna in stilna in poljubi na roko vam, madame, katerega naj čutijo z vašim dovoljenjem vse lepe in blesteče dame . . . Ob jutranjem zvonenju frančiškanskih zvonov naj se Klopotec ustavi- — vam pa želim takrat prijetnega sna . . . J. Baukart: KLOPOTCI Vso noč pirujejo klopotci: , jezični, drobni otroci kovinskih glasov, smotreno hoteči članovi krepkejših rodov in stari, zamišljeni mogotci. Vso drhtečo noč, v vzhajajoče zvezde zroč pojeta mladost ■ £,, in ožarjena njena sladkost. O vetru, ki je mehove napel in čez nočne vrhove zavel in pleše v diru prešernem po prostoru neizmernem. O vinu zorečem, o soku, rosečem, o bele mlädosti purpurne kaplje ràdesti. Vso vihamo noč, v blesteče zvezde zroč, zvonijo zrele slasti, donijo mamljive strasti. 0 nesveti trojici vroči, kipeči v penečem vinu življenja; navdušenju mogočnem, ljubavi darežljivi, uživanju srčnem — o blaženi bogorodici: vijoličasti vsej sreči. Vso leno noč, v toneče zvezde zroč tolčejo misli v hladu in rastočem jadu. Mladost — sladkost! Zrelota — pohota! Kaj vesta mladost in krepkost za sivo bol ostarelih in osamelih? V čistoti vina zlatega išče solnca blagodatega, morečega belo ohlajenje, trosečega črno pozabljenje. Vso noč, v molčeče zvezde Zroč, prepeva mladost, uživa krepkost in preudarja starost, starost Igor Vidic: KLOPOTCI PRITRKAVAJO . . . Močna in vedra je pesem klopotcev s Slovenskih goric. V nji poje tajinstveni vir življenja, v njej se Smeje in plaka srcè naše zemlje. Klopotci pojò, pojò pesem zorenja, o cvetu pomladnem, ki sad je rodil. Klopotci pojò, pojò pesem jeseni, ki blagoslavlja njive in plod. Klopotci pojò, pojò pesem življenja, bajko prastaro in polno sanj. Solnce poljublja bele zidanice, v zarji plamteči oči jim žar0. Petje deklet zasanja v mrakove, kakor spev vil skozi čudežno noč. Kurent pa hodi po naši deželi v žametnem suknjiču, s šopkom cvetic: Nagelje rdeče obdaja zelenje, z žido je rdečo šopek povit. ' Harmonika poje — smeh naše zemlje, bas pa udarja, vabi na ples. Vriskanje fantov vtone za goro, starec posluša . . . Klopotci pojò . . . GORICE V SOLNCU Solnčno nad mano se boči nebo. V žaru blestečem vijo se gorice, po brdih in hribih in zro zidanice v kras in sijaj. Ritem klopotcev kot srca vtrip doni in vabi. Harmonike spev iz hišice vsake. In daljen odmev kot pela bi zemlja ta blaženi spev. SLOVENSKE GORICE I. Svatje. V zàvrhu že hrami beli ob zeleno so zavetje, grede so otresle cvetje, roženkravti dogoreli. Le po živih traticah še požene cvetek plah, ki ga južne sape vžgale za septembra so finale. In gospa Terezija že v vinógrade prihaja sodit, kaj do zdaj od maja Je počela trtica. Z gornje meje Plavč pošilja preko Špilja in Šent lija prvi nam jesenski hlad. Zdrzajo se vinski griči, a drevesa in grmiči pisano se lepotijo, kakor svatje za gostijo: hrast in bukev sta se dela v zlat bogat brokat, breza, bahačica bela, vpletla v kite si cekine, šipki so v škrlat odleti, srebrot ves se v. srebru sveti, gospodična jerebika pa natika žarke si rubine. Samo smreka ni hotela jopice zelene sleči — jg Ko zvečer v ognjeni zarji, solnce v pohorske gre klance, cerkve v vrhih zažarijo — tja do Mure ej ko monštrance, v zlatu se topé vetarji in svetniki in svetnice s svetih tronov kar tiščijo in kadilnice vihtijo . vsa prešerna je šumela: Kaj bi meni ta navlaka, saj sem lepa tudi taka — jaz bom o božiču v pèdi. laudate. in za lahko noč zvonijo 1 čez Gorice glasni svoj laudate: pol skrbi Je že za nami — prazna polja, prazne trate — polna srca, polni hrami — da bi le še srečno bilo&ég--ko bo grozdje se mastilo . . . / ZIMA V GORICAH M. Žnuderl: i V doli grudi bele deva je odkrila — zimske sanje, da se poželenja | je 'daljina bliže pomaknila. Gozd in hrib sta nema od strmenja. Grič. Dreves se dvoje sklanja nad kapelo, kot oba razbojnika na križu. V dol se tiho zdaj bo razodelo: Danes še z menoj boš v paradižu! H. Jaz ljubim v tebi tajni dih nirvane, miru, tišine, samopozabljenja, noči prelestne: zarje polprižgane v krajine bajne sanj in hrepenenja. Ni več teles, svetov, ni mej in ni življenja, le Nič ... povsod ... iz vzhoda in zapada s perotjo belo se v vsemir razpenja — neslišno kakor sneg. ki zunaj pada, pada. 4 PONOČNA VOŽNJA (Odlomek iz romana »Serenissima«.) Dekleta so že prihajala in vsa vas je bila polna hihitanja. Ena je prinesla Nevi šal in svilen plašč, a ta. ni imela časa ogrinjati se. Oddelila je prijateljice v gondole, določila v eno majorja, plemiča in Goljo ter se pridružila s prijateljico, ki ji je držala plašč. »San Vitale!« je še ukazala in trije gondol er ji so se hkrati uprli v vesla. Krenili so v sfedo Velikega préliva, kjer je bila voda čisto temna in se je svetlikala le, če so se valovi vrstili proti obrežjema, kjer so zaspano brlele male, redke lučke. Na obrežju je bilo še živahno, toda v medli svetlobi so se kazale! le tajinstvene postave in temne sènce, o katerih se je zdelo, da rasto Iz noči in tonejo spet vanjo. O polnoči je bilo mesto še polno življenja, dasi so se po ogromnem požaru v ladjedelnici hiše bolj zgodaj zapirale ter je splošna nezaupljivost preganjala običajno veseljaško brezskrbnost. Enakomerno so se zibale gondole po prelivu navzgor. Voda je bila mirna in vožnja ob tej uri nič manj lepa kot v opoldanskem solncu, ko sije vse neizmerno bogastvo neštetih palač Velikega preliva pred strmečimi očmi. Pročelja hiš- so bila sicer zasenčena s krili noči, toda tisoči oken so se še svetili in plamenice, ki so žarele še marsikje, so se tako živo zrcalile v morju, da se je zdelo, kakor bi se ogenj prelival v vznožju palač. Vse je kazalo, da se v palačah še svatuje in uživa in da ni v njih tudi danes, ko je od daleč temnila obzorje nevarnost krvave igre, združeno z bedo, kužnimi boleznimi, vstajami in grozodlejstvi, nikake skrbi, nikakega strahu, nikakega razmišljanja o prihodnosti. Nezaupljivost in negotovost sta bili očitno delež le nekaterih in ne vseh: uživanje in razkošje se nista zgrozili pred krvjo in ognjem, ki ju je kazalo obnebje; Mesto ni mirovalo nikdar in se je zdelo podobno ogromnemu plavžu, ki bi okamenel, ako ne bi vrvel in kipel. Celo razsvetljene ladje so se videle ob obrežjih, vse v lučih, podobne pravljičnim gradovom ob tej uri. Bile so take, ki so imele odpluti še tekom noči na daljna morja. Previdnost in prekanjenost sta svetovali Benečanom, da čim bolj zavijajo v tajnost svoje kupčijske zadeve, zato so odhajale ladje ob vsakem času na pot. Tri gondole so bile že onstran mosta Ponte di Rialto. Tam se preliv razširi in je tudi ponoči najveličastnejši. Polnočna vožnja je bila čudovito lepa, plemič pa je skrbel še za zabavo: s svojimi dovtipi. Zdaj je kaj ukazoval gondoljerjem, zdaj se je šalil z mladci, zdaj je spet nagajal' Golji in Nevi. Družba je hkrati opazila, da so čisto blizu temni obrisi cerkve, poleg katere šo imele izstopiti-tri Nevine prijateljice. »Prezgodaj bo«, je ugovarjal plemič, »vsaj še Sv. Blaža obiščimo, če jé že tako!« »Saj vas še ne pošiljamo domov!« se mu je smejala Neva, »Potrpite vendar!« Gondole so šle še nekoliko dalje, nakar sta izstopili še dve gospici, ljubeznivo se poslavljajoč, nato pa je Neva velela obrniti ter si izbrala plemiča--za spremstvo, češ, ker še mu še nič ne mudi spat. »Majorja si ne upam več zadrževati«, je še pristavila, »vi pa, Golja, vi imate svobodno izbiro!« »Še streljaj se peljem z vami«, je dejal major, »tu blizu imam dom!« Pozval je vojake, naj se vrnejo na brodove, ker je že pozno ter se ovil tesneje v plašč. Stal je, ker je imel čisto blizu izstopiti. ,»In vi?« je vprašala Neva Goljo,- ki si je pripa-soval meč. »Izstopim, ko pristanemo k bregu.« »To je vaša izbira?« ga zavrne očitajoče. »Capitano vas spremlja«, odgovori Golja kratko. »Ali morate na ladjo?« »Gondoljerja poiščem, ida me bo peljal domov.« »Ali ni to vajina gondola?« Gospića je govorila kratko in s poudarkom, kakor ga Golja še ni čul. Pomislil je in dejal: »če imam na izbiro, potem mi je prijetno!« Sedel je in začutil, da je to- najlepši trenutek tega večera. Kakor ga je prej osupnilo, da si je Mocenigova hči izvolila plemiča -za spremljevalca, ga je zadela zdaj njena beseda, da je vse v njem zapelo. Vedel je, da ji je za njegovo spremstvo več ko za plemičevo, kakor ji je bilo ves večer. Kmalu so privozili dk) mesta, kjer je izstopil major. Ostali so sami. »Hladno je!« izpregovori Neva ter se zavije v plašč. »Skupaj sedimol« svetuje plemič in prisede k dekletu. »Vi pa na desno!« de Neva Golji. Stisnejo se skupaj in se smejejo, ker so druge tako lepo spravili spat. »Ali nam pa kaj pomaga?« pravi plemič. »Ko smo se vseh iznebili, nas pa zebe same!« »Ali tudi vas zebe?« vpraša dekle Goljo ter ga prime za roko. Dasi je vsa topla, jo pokrije, kakor bi jo hotela ogreti. »Mornarji ste hladni«, pravi, »kakor so hladne vode, vaš dom!« »Oho, to je pa sentimentalnost!« se zabava plemič. »Nimamo vsi mornarji vode v žilah. A Golja, zdi se mi, je kakor ogenj, ki še ni zagorel! Pazite, dà gä ne razpihate! Kdo pa bo potem gasil?« Golja išče besede, a ničesar se ne domisli. Molči in nenavadno mu je pri srcu. Ako bi vso noč vozili po teh vodnih cestah vsekrižem, nič se ne bi dolgočasil, pa naj vse utone v molk. Časa ni več in kraja ni več, le neka sladka mehkoba jesenske' noči, kakor je še nikdar ni čutil v življenju. Neštete noči je prebdel ria ladji, pod Trstom, na istrškem obrežju, na dalmatinskih bregovih in sredi Adlrije, a vse te noči so bile trde in mrke. Ati je bdel na straži, ali v nevihti, ali pred spopadom. In četudi je ležala tišina vsečez na vodah in ni nikjer bilo najmanjše nevarnosti, četudi je čudežna mesečina lila, kamorkoli' je neslo oko, vendar so bile to vojaške noči, samotne in ostre, kakor pripravljeni meči. Bile so noči daleč od ljudi, noči negotovosti, zlih slutenj, noči, ki bi jim lahko nikdlar več ne sledilo jutro. S takimi nočmi — je Golja spoznal — si je kupil današnjo noč, noč sredi teh bogatih palač, v tej družbi, ob strani dekleta, kakršnemu se še ni približal v življenju. * Privozili so že do Mocenigove palače, a Neva je velela gondoljerju, naj vesla mimo. Vrnili so se, pa spet vozili navzdol, a nikomur se ni mudilo spat. Plemič je utihnil, zakaj njegovi dovtipi so ostajali brez odmeva. Nevi se ni več ljubilo smejati, Golja pa je bil človek, ki ni mnogo govoril. »Ali radi pojete?« je vprašala gospoda Goljo. »Pesem nam je pogosto edina spremljevalka na morju.« »Torej zapojmo!« Polglasno je pričela Neva peti dalmatinsko pesem, ki jo je Golja dobro poznal; mehko se je lotil prepevati. Obrežja so polagoma utihnila, le še včasi se je zganila v dalji nejasna senca. Okna so pogasni-la, samo nekatere ladje, ki so imele odpluti, so bdele in poživljale bližnjo okolico. Prihajala je najtišja ura lagunskega mesta, ona kratka ura med nočjo in jutrom, ko se je vse umirilo in ko se je že spet dramilo iz sna, da začne rasti v višino, odmevati od ene strani do druge, preko obrežij in trgov, preko palač in cerkva, proti zemlji, morju in nebu. To mesto se je samo obsodilo v večni nemir in bi moralo propasti, ako bi nehalo bdeti noč in dan čez morja in bregove, ako bi se odpovedalo svoji neutrudni delavnosti. »Ta ura je najtišja«, je izpregovorila naposled Neva. »In je najtežja, če človek bdi in če je sam. tfocoj bi bdela, če bi se vidva ne bila ustavila z pienoj. Hvaležna sem vama. Cas je pa, da se ločimo!« Ukazala je gondoljerju, naj zapelje proti njenemu domu. Spet je pričela kramljati in plemič je hitro spet oživel. Le Golja je ostal brez besed; strmel le pred se in glava mu je bila težka neurejenih misli. Vedel Je, da se loči od tega dekleta, ki mu je blizu in daleč obenem. Čutil je, da mu bo tem težje po njej, čim manj priložnosti bo imel, da jo vidi. Bil je gotov: srečala sta- se slučajno, ker so njene poti drugačne od njegovih. Tako je srečalo to dekle že nešteto mladih ljudi in jih bo spet, a za nikomur ne ostane sled v njenem spominu, tem manj v njenem srcu. »Oče vas nestrpno pričakuje«, pravi Nevi vratar s tihim očitkom. »V svoji sobi računa, pa je nemiren. Večkrat je vprašal, ali se še niste vrnili.« »Kaj pa vabi goste«, se je otresla hči In dala roko plemiču. »Saj ni radi gostov!« jè boječe zavrnil vratar. »Skrbelo ga je radi vas.« »Ali lie ve, da sem Mocenigova?« je dejala ponosna Golja jo je opazoval, visoko, stasito, odločno. Razumel je, da je to patricijska hči, ki ji je mnogo mogoče in ki se svoje moči zaveda. A ko je še občudoval njen ponos, se je obrnila in mu ponudila levico v slovo. »Levico?« je osupnil. »Srcu je bliže, ali tega ne veste? Vi, ogenj, ki še ni gorel?« £ »Pazite, da ga ne razpihate!« je ponovil plemič in se smejal. »Lahko noč!« je dostavila Mocenigova hči in odhitela v palačo. J. Baukart: Oblak težak ves na gorice lega, zakril je tam nasproti temni gozd, klopotčev glas po mraku samcat bega ko po življenju plašna še mladost Zašel pa veter je — premodrl gost Z nevidnimi rokami v dež posega, vrti tančice, dviga in raztega, gradi iz njih vilinsko lahek most in gleda jasnega neba oblok ter zarij vseh neskončni božji krog. Zdaj daljni glas po megli več ne blodi: ko v solnčnlh žarkih skopan ves drhti in kakor volja smotrena zvoni. IDILA Tam v tistih davnih časih, ki komaj se jih spomni zgodovinar, prišel slikàr na levi breg je Drave in preko nje potegnil lepi novi most. Potem je stopil nanj, dospel do srede in začel: Najprej mogočno reko pod seboj, nato na levi cerkvico v Studencih, poslopij vrsto na obeh straneh, a tudi tisto spodaj na obrežju. Potem na desni: pristanišče s splavi in kar je stolpov hiš in hišic tam pkrog. A za ozadje: Pohorja vrhovi, na severu Kozjak. Ko je končal, si je pomel roke, pomislil in dejal »Ne bom s seboj jemal, razstavljal — naj vse lepo kar tu ostane, saj za ves svet ne bi prodal!« Janko Samec: „ - - , , ,A ~ NA GLAVNEM MOSTU i. ' j '' : jj I !§ V Mariboru, oktobra 1926. I. II. Pod belim mostom šum kipečih vod kot sproščen krik v večerno dalj odmeva, kipi v vsemir, v molčanje sivo dneva in pada spet na Drave beli prod. Strmim v večer in mislim: Tu moj rod že v solne osvobojenih ure gleda; tu prosta, prosta naša je beseda in človek naš je že sam svoj gospod! — A tam, kjer topli jug se z morjem brati, kjer v večnem snu mi spij£ oče, mati . . . in ždi ob bedni Istri kršni Kras, tam naših mater še žive sinovi, a so še jarma tujega robovi — Svobode bog tam stopil ni med nas! , Svobode bog tam stopil ni med nas, ker še od Trsta, Pule in Gorice se niso vžgale svetle plamenice njegovih rok, sijoče v novi čas. Do kdaj, do kdaj — .vprašuje v srcu glas, — grenak bo up naš svetli sen pravice? Do kdaj bo tujec bfl trdó nas v lice, teptal nam vse, kar živo klije v nas? — In kakor, da je planil krik iz Drave, se zmajal pod menoj je beli most . . . in žrl ođ Raše, Soče sem in Save v en plamen zemlje zliti se bridkost ... Takrat je završalo skoz daljave: »Moj sin, veruj ... in narod tvoj bo prost!« Radivoj Rehar : MARIBOR Po sredi Drava, ulice počez in ceste, drevoredi, parki, hiše, tam zadej Pohorje, ki vzpenja više in više se v svetäl azur nebes. O Maribor, kaj je li mòrda res, kar danes še o tebi tujec piše: da so njegove tvoje ceste, hiše in diuše naše in pohorski les? Morda ]e res, da tuji kapitali palače tvoje, ceste so zidali, a lép, ki kamen h kamnu je pripel, O Drava sinja, reka, naših srag, solza in znoja, našega trpljenja, stoletij dolgih sužnjega življenja naš spomenik in naš simbol predrag!. Močila ona naših domov, prag je od Beljaka, koder $e začenja slovenska zemlja in do koder jenja in ona vé, kaj nam je vzel Sovrag. bil znoj je dedov naših, bila kri je, ki danes še po maščevanju vpije za vse, kar rod naš tod je pretrpel? In ona vé, čegava tvoja tla so, o Maribor, in kdo je tujo raso ko ljuliko v to zemljo zasejal. Če drugi ne — naj priča ona sama, kako lažnjiva tuja je reklama, da nisi kos slovenskih rodnih tal. Radivoj Rehar: Čegav bil Gradec je, biló Borinje; kdo Sotbi, Čaka vi ime je dal; kdo prve brazde v polja razoral in prvi vzljubil je te gore sinje? Čegavega jezika so svetinje imena krajev, rek in gor in skal; čegavih nog so v slednji košček tal te lepe zemlje vtisnjene stopinje? ŠTAJERSKO Z naporom tisočletnega nasilja so brisali od Bruka do Sent lija sledove naše, a zaman, zaman! Ostali so, ko skala' klubujoči, in bodo govor svoj obtožujoči ko grom bobneli še na sodnji dan, A. L e s k o v ec : OD GRADA DO CENTRALA Dai se danes o Siamu govori v Mariboru in Sinaju pa o Montblanku, kakor da so to Felberjev otok, šentpeterske pečine ali Piramida — je pač modla, sport in drznost. Z ozirom na to in brez ozira na vse drugo, iz reakcije torej napram gornjim dejstvom me je obšla in premamila izkušnjava, da potopis napišem. O poti, ki od vzhoda gre na zapad in proti jugu zaokrene — tura ni težavna, pa poučna — medpotpma požirek Hipokrene in začnem. Ne v zanosu liki oni rovtar,, ki je v. Ljubljani gledal «hišo na hiš’, pa še drugo gor viš\ iz vsa- cega okna pa Mat’ božja gleda« — pa tudi ne v legendarni naivnosti 'liki sergente Ruggieri, 1. 1917. V Čedadu, ki je na pojasnilo prijatelja, dia »Banj-ščica je velemesto s 13 teatri itd.«, naročil kot bodoči prvi hotelje tega mesta cele kamijone sekta, da dostojno reprezentira Italijo v osvobojenih kulturah — ne sicer toliko prevzet, pa vendar rad stopim v poznojesenskih večerih tja na ogel mariborskega gradu, ko nenadoma, kakor prebujena, zašumi Slovenska ulica. Zapuščeni, a razkošni zapadni prizidek gradu sicer ne. enači draždlanskemu »Zwinger «-ju; a vendar pričara sliko, ki ga izpopolnjuje: Težke, srebrno okovane diližanse, v njih napudrani beli obrazi, viasulje in krinoline in žamet in nacifra-na beseda in tabatjera in etiketa. Vse to dandanes le tupatam še zastoče v —. grajskem kinu. Cadunt sidera ... Za solncem gre pot. Postarne, izvečine enonadstropne hiše se stikajo Ob Ulici nalik vrsti purgarskih mamic minulega udobnega stoletja; ob ulici stoje, ob novem, čudnem življemu in imajo svoj »trač«. — In v eno o jo gledal s poželjivo razprtimi očmi. -Tisti dan je bilo kaj malo plena in ljudstvo je skoro izgubilo vero in spoštovanje do krdela, ki je bilo sicer znano po svoji vestnosti in marljivosti. S prezirom so govorili ljudje o propadanju tolovajev in jim prerokovali slabe čase. Glavar pa se ni brigal niti za takšno govoričenje niti za žalostne obraze svojih zvestih, marveč je blaznel v svoji strasti ter se neprestano potikal okrog gradu. Dognal je, da spi grofica v vzhodnem stražnem stolpu, ob katerem se je idtvigal silen hrast. Njegovi zadnji vrhovi so segali prav do grofičinega okna. Mnogo noči je preždel tolovaj na najvišji veji ter z izbuljenimi očmi požiral čare : grajske lepotice, ogledujoče v ženskem samoljubju lepoto svojega telesa brez slutnje kakršnekoli nevarnosti. Ko je slednjič strast premagala poslednji ostanek tolovajske razsodnosti, si je preskrbel trdno lestvico in v temni noči vdrl skozi okno v spalnico. Z lesketajočimi očmi je obstal pred svojo izvoljenko, ki si je zaman prizadevala skriti goloto svojega telesa z diblgimi, razpuščenimi lasmi. Od silnega strahu je pozabila zakričati, toda njene oči so proseče strmele na postavnega bradača, ki jo je tako nemilo iznenadil. Ker ni bila brez poguma, se je kmalu toliko pomirila, da je opazila tolovajevo zmedenost. Njena ženska lokavost ji je potrdila, da se ji ni bati od njega nič posebno hudega. V zmagoslavni zavesti svoje velike lepote se rt niti preveč upirala, ko so se je oklenile močne roke nasilneža, saj je že dolgo z nestrpnostjo pričakovala kakega doživetja, ki bi vsaj -malo razvedrilo pusto dolgočasje grajskega življenja. II. Hrast ob stražnem stolpu je postal ljubezenska pot tolovajeva. V temnih nočeh se je vzpenjal po njem do grofice, ki ga je sprejemala brez strahu, sledeč klicu svoje narave, hrepeneče po nasladi in M uživanju. Neugnana tolovajeva strast jo je raZPa-ljala do brezumja, toda vkljub temu je kmalu Izvlekla Iz njega skrivnost njegovega Zvanja. V početku se je prestrašila, póZnejei pa se ji je zdelo to nenavadno doživetje še ttilkavrtejše. Glavar ji Je neprestano prinašal dragocenih daril, naropanih v bližnji ih daljni okolici, da čim bolj okrasi njeno telo. V takih trenutkih je občutila Erotica Agata dokaj nežnosti do svojega tolovaja in VAeto polju-bovala srpasto braigotihó na njegovih široko Obokanih prsih, ki SO mu jo bili vžgali bred leti, ko gà je nesreča pahnila v ječo. Ž drznim begònt se je takrat rešil gotovfe itt mučne smrti. Ko je tolovajeva ljubezen cVetla najlepše, sè je vrnil iž tujine mladi batoh Trieglèr, sin sosednega graščaka. Svojè dni je mnogo trubadurji pod oknom lepé Agate in oha mu tega hi pozabila. Ž njegovim posètom je v njenem srcu zopet oživela mladostna ljubezen. Tudi on se ni upiral navalu občutkov, toda odkrito ji je priznal, da se more oženiti le z bogatim dekletom, da pa se mu z ženitvijo še ne mudi, nego se mu močno hoče njene ljubezni. Ker je bila Eròtica ražumna žena, je uvidela kruto logiko njegovih besed ih ga vkljub temu ljubila. Tolovajevi ponočni obiski pa so ji silno omrzeli. Hlastno je zahtevala vedno novih dragocenejših daril in snovala načrte, kako bi se iznebila neprijetnega posetnikà, obenem pa pridobila očarljivega soSeda. Z najVečjo pretkanostjo je izmamila Zaljubljenemu tolovaju tajnost, ki je doslej hi hotel izdati: tajnost njegovega domovanja In njegove zakladnice. ML t »Dragi prijatelj«, Jè rekla pri prvi priliki mlademu baronu, »vi mi venomer Zatrjujete, dia me ljubite in da bi se oženili z menoj, ako bi nama nè manjkalo denarja. Dénàt sl lahko pridobite. Treba mi je samo vašega pògùmà in pokažem vam pot dò velikega bogastva.« Baron jo je zaljubljeno pogledal: »Da mi po-guma ne manjka, je dobro znano vsem mojim znancem in prijateljem, še bolj pa mojim sovražnikom. Ako bi Si z njim mogel pridobiti vas, bi se gotovo še postoteril.« »Prav. Poslušajte me dobro!« Točno mn je Opisala tolovajsko skrivališče v zagonetni votlini Hude luknje, hjéga skrivne dohode ih izhode. Opozorila ga je na bogato zakladnico m na sitavo, združeno s srečno izvršenim podjetjem. Njen izvrstni spomin ni izpustil najmanjše podrobnosti, tako, da baronu ni bilo težko izdelati uporabili načrt Za pbhbd nad roparje. Čeprav je dvomil o Uspehu, je nemudoma zbral lepo število grajskih tfiap&V lh biričev Iz VSe doline ter Odrinil z njlifti proti Zloglasni soteski. GroKica Agata jè stala pti oknu in gledala za odhajajočo četo. Njeno srce je bilo težko, zakaj v baronovih očeh je opazila Čudne dvome, ki jih tudi njeni poljubi niso mogli razpršiti. Vira svojih podatkov mu ni hotela Odkriti in to jè vzbudilo njegovo nevoljo. Z lahnim Vzdihljajem je stopila k očetu ter zahtevala, da tlačani takoj posekajo hrast (d) stražnem stolpu. Sama pa se je še tisto uro preselila V varnejšo kamrico ha nepristopni zapadni strani gradu. IV. Lov na tolovaje ni bil lahek. V votlino so se spuščali ozki hodniki ob besno hrumečem potoku. Napadalci so jih našli z veliko težavo, ker so bili izvrstno skriti. Z upognjenimi hrbti so drug za drU- gim prodirali v temno notranjost. Ker so si Izbrali najbolj skrit hodnik, dočim so pri vseh drugih postavili močne straže, so prišli neopaženo do obsežne Votline in iznenadili speče tolovaje. Po krvavem boju so jih premagali, povezali žive in ranjence ter jih znosili iz votline. Niti enemu se ni posrečilo Uteči Baron Triegler je bil vesel zmage, zato je zalpovedal hlapcem, naj urno pripravijo vse potrebno Za obešanje. Sam se je vrnil z bakljo v roki v votlino, da bi brez prič poiskal tajno zakladnico, skrivajočo bogastvo tolovajske družine. Opis grofice Agate je bil tako jasen, da je kmalu našel spretno skrito mesto. Treba je bilo seči v vodo, prijeti za kamenit ročaj in idfvigniti skalo, ki je takoj spremenila smer potoka, Baronu je srce burno nabijalo, toda silno razočaranje ga je na mah umirilo: odprtina je> bila prazna, V divjem srdu je izustil robato kletvico. »Ne jezi se preveč, človek!« se je zaslišal porogljiv glas, prihajajoč iz temne dupline, odkoder so razpenjeni slapovi grmeli v globino. »Prehitel sem te, to je vse!« »Kdo si, strahopetec, ki se skrivaš v temi?« je zarjul Iznenađeni baron. »Takoj se ti predstavim!« se je zasmejal neznanec. Iz teme so vzrasle mogočne rame z bradatim obrazom, iz katerega so žarele oči kakor dva oglja. j »Na uslugo! Pred teboj stoji gospodar votline. Moje ljudi imaš, mene pa ne dobiš tako> lahko. Ako si pri volji, lahko preizkusiva tvoj klavemi pogum, ki zna napasti speče ljudi.« V glavarjevi roki se je zlokobno zasvetila mečeva Ostrina. Baron se je za korak umaknil, zakričal na ves glas, da bi privabil svoje ljudi in se postavil v bran. Toda komaj sta' se meča nekolikokrat križala, je uvidel, da je naletel na nevarnega nasprotnika. Brez dvoma bi bil podlegel tolovajevi spretnosti in njegovim silovitim izpadom, da niso prihrumeli v votlino Jhlapcl. Komaj jih je glavar zazrl, je odskočil in izginil. Vkljub vnetemu iskanju ga niso mogli nikjer najti, zato so domnevali, da je telebnil v zevajočo globino, kamor je bučala voda. Hlapci so se približali onemoglemu plemiču. »Vislice šo pripravljene. Ali naj obdlržimo kakega ujetnika?« »Nobenega! Vse Obesite!« je zarenčal baron zlovoljno. Kmalu je bilo vse končano. Hlapci so še enkrat preiskali votlino in pobrali iz nje vse, kar je imelo količkaj vrednosti. Ko so se vračali, so zrli za njimi mrko preteči obrazi obešenih tolovajev, »Gospa grofica«, je poročal po svojem povratku baron Triegler, »zmaga je bila častna, toda bore malo plena.« »A zakladnica?« »Našel sem izpraznjeno luknjo. Nemara je glavar kaj slutil in jo pravočasno skril drugam.« »A kje je on sam?« je zadrhtela grofica Agata. »Sunil sem ga v prepad. Zdaj mi je tega zelo žal, z mukami bi ga bil gotovo prisilil, da nam pove novo skrivališče.« »Morda je Znano kakemu drugemu roparju?« »Saj res!« se je baron jezno udaril po glavi. »Na to nisem niti mislil. Vraga, vse smo poslali na oni svet.« Grofičin pogled je izražal pri teh baronovih besedah strah, obenem pa neko nežno občudovanje. »To ste storili? Skodla, škoda!« »Resnično škoda«, je ponovil baron. »Zakaj tudi najine nade so s tem splavale po vodi.« »A nagrada, razpisana na roparske glave?« »Premalo!« Grofica ga je žalostno pogledala in se zamislila. »Pojdite z menoj!« je rekla nenadoma, »morda se vendar najde kak izhod.« Vedla) ga je v svojo kamrico, kjer je stresla predenj cel kup draguljev. »Kaj pravite k temu?« Baron Triegler je Zamišljeno mešal med prsti svetlo zlato, okrašeno z dragim kamenjem, in nato z naglim pogledom premeril lepo grofico, ki se je tresla od pričakovanja. »Pravim, da je preveč in premalo. Preveč dragocenega rodbinskega nakita, ki je last naših bližnjih in daljnih sosedov, premalo, da bi se z njim napotil drugam tn ga razpečal. Ali, Za Boga, povejte, odkod imate vse to?« Grofica mu ni odgovorila. Baron je vstal hi se globoko priklonil. »Jaz nisem ničesar videl, grofica Agata! Midva ostaneva prijatelja, a najine sanje morajo ostati le sanje.« Tudi na te besede mul ni odgovorila, niti mu ni podala roke v poljub, ko se je poslovil. Vi. Njegovi poseti vkljub temu nesoglasju niso prenehali. Naposled se mu je posrečilo prepričati mlado vdovo: o usodni begotnosti mladih let, ki jo more osladiti edino ljubezen. Skrivaj je morda še vedno upala, da koncem koncev vendarle priveže nase zalega lahkoživca, ki ni ničesar hotel slišati o kaki trajnejši zvezi. Koncem tistega poletja je obiskal njenega očeta star prijatelj, ki je pripeljal s seboj postavnega plemiča. Vitez Harancourt, čigar zagorelo, gladko obrito lice je pačila dolga brazgotina, segajoča prav do brade, je bil zelo bogat in član ugledne rodbine, zato so ga sprejeli na gradu z največjo prijaznostjo. Že v prvi uri je posvetil vso svojo pozornost grofici Agati, ki je ni odbijala, upajoč, da vzbudi v baronu ljubosumnost in s tem ojači njegovo ljubezen. To se ji je sicer docela posrečilo, toda zabredla je v neprijetno zagato ob Harancourtovi snubitvi, zakaj njeni starši so jo rotili, naj ga usliši in dvigne svojo rodbino z novim bogastvom do prejšnjega ugleda. Baron Triegler je bil nor od ljubosumja in užaljenega samoljubja, tako da je povzročil revni Agati pratv bridke ure. Svojega tekmeca je zasovražil iz dna duše. Zavidlal mu je zlasti njegovo bogastvo, ki je moralo biti bajno, zakaj vitez je razsipaval denar in nastopal s knežjim' sijajem. Tuintam je bil pač dokaj robat v besedah in neroden v kretnjah, kar je kazalo občutno pomanjkanje plemiške vzgoje, toda opravičevala ga je dolgoletna vojna služba, v kateri človek hitro podivja. Grofici Agati se je včasih zdel njegov glas čudno znan, a zaman si je belila glavo, odkod. Na večer sv. Janeza Krstnika je opazil baron Triegler, ki je bil namenjen v grad, zasovraženega viteza odhajati proti gozdu. Stopil je za njim s trdnim namenom, da ga izzove. Harancourt ga ni opazil; z naglimi koraki je hitel dalje in kmalu utonil v senci smrek. Baron mu je s težavo sledil, ker je bil že trd mrak in je moral paziti na pot. Sredi gozda je bila velika jasa, kjer se je Harancourt ustavil in zažvižgal na prste. Kmalu se je na nasprotni strani pojavila temna senca ter se urno pomikala bliže. Osupli baron še je z vso previdnostjo splazil tako daleč, da je mogel prisluškovati razgovoru. »Nocoj si zadnjič tukaj!« je slišal glas tujega viteza. »Bil si mi zvest drug, edini, ki mi je še ostal. Poišči si nov dom! Z denarjem, ki ga imaš, ti to ne bo pretežko.« »A vi, mojster?« »Jaz ostanem. Znano ti je, da sem se že davno naveličal našega posla, a zdaj, ko so poginili vsi tovariši, me mika še manj. Kupil sem graščino in kmalu se poročim z lepo grofico. O prvi priliki pa plačam naš dolg temu baronu, ki je obesil naše vrle junake.« Baron Triegler je odrevenel od začudenja in nehote prijel za ročaj svojega kratkega meča, ki mu je visel ob strani. »Da bi vam vse dobro izšlo, mojster! Ostanite zdravi!« »Tudi ti! Nemara se kdaj še vidiva —• pozneje. Ali bolje ne! Jaz in ti, oba pričneva novo življenje.« »Še nekaj, mojster!« je okleval drugi. »Ne morem se ubraniti misli, da nas je izd!ala vaša ljubi-’ ca . . .« »Grofica Agata? Molči, človek! Saj bi me bila lahko že poprej — ne enkrat, stokrat, vsakokrat ko sem vasoval pri njej.« Baron je slišal dovolj. Neslišno se je zmuzal nazaj, zajezdil konja in hitel k sosedom, da jih obvesti o čudoviti novici ter zbere ljudi, da skupno zajamejo nevarnega razbojnika. VII. Po večerji je grofica Agata vstala od mize in z lahnim poklonom zapustila jedilnico. Bila je nemirna, ker ves dan ni videla mladega barona. Na stopnicah fo je dohitel vitez Harancourt. »Grofica Agata«, je dlejal s pridušenim glasom, »svojemu očetu na moje vprašanje še vedno niste odgovorili. Povejte mi, kaj smem upati!« Ona je nevoljno zmajala z glavo. »To ne gre tako hitro.« »Ali vaši starši želijo . . .« »Odloga hočem. Saj yas niti ne poznam.« V tem trenutku jo je vitez z močno roko zgrabil okrog pasu in' jo tako urno odnesel v njeno kamrico, da ni utegnila niti zakričati. Ta prijem je poznala prav dobro, zato ji je kri zastala v žilah. Pričakovala Sp svojo poslednjo uro.. i »Poznaš'me!« je rekel grozeče vitez. »V očeh ti berem, da si me spoznala:« Grofica se je naglo osvestila in pričela Igrati komedijo. »Ne poznam vas«, ga je strogo zavrnila. »Izginite odtod, sicer pokličem očeta, da postavi svojega nedostojnega gosta pred vratar »Poznaš me!« je zatrdil tolovaj še enkrat nekoliko nežneje. »Spomni se svojega ljubega Iz straž-nega stolpa! Da, jaz edini sem utekel z vsem našim bogastvom. Razen tebe ne ve nihče, da še živim ...« Agata se je obotavljala, potem pa mu je z naglo kretnjo razgalila prsi, kjer je obtipala znano brazgotino. »fi st!« je vzdihnila in mit padla okrog Vrätu. Po prvem razburjenju ga je začela spraševati po zakladnici tako vneto, da se je vzbudil sum celo v zaljubljeni duši tolovajevi. »Zdi se mi, da ti je bolj pri srcu moj denar, kakor jaz«, je dejal z mrkim glasom. »Poglej mi' V oči! Kdo je izdal našo votlino temui gizdiavemu baro* nu Trieglerju? Ubijem te, ako si to storila ti!« Grofica ni trenila z očmi. »Ali se tl blede? Kaj nisem skoro odbila tvoje lastne najlepše ženitne ponudbe, ker sem žalovala za teboj? Če bi te bila hotela izdati, bi bila to že zdav-ho prej lahko storila.« Ker so se njene besede strinjale z glavarjevim mnenjem, ga je s poljubi in objemi kmalu docela prepričala o svoji vdanosti. Kakor prejšnje čase, je tudi to noč zaspal v njenem naročju. VIII. Kmalu po dvanajsti uri so zabobneli težki udarci po grajskih vratih in zbudili grad iz sladkega spanja. Pod obzidjem so plamenele baklje in se nemirno ipremikale sem in tja. Grofica Agata, ki ni bila zasipala, ker je snovala nove načrte, se je tiho splazila k oknu, Slišala je razjarjene glasove, kletvice in klice po tolovajskem glavarju. Razveselila se je v svojem srcu in se vrnila k postelji. Med tem je hrup zbudil tudi njenega ljubimca. Prepadel je skočil na noge in z železnim prijemom stisnil grofico za zapestje, da je kriknila od bolečine. »Izdala si me!« ,je zahropel ves divji. »Ubijem te!« »Ne nori j « je zaječala ona. »Säj vidiš, da takšna nikamor nisem mogla.« Tolovaj se je naglo pomiril. »Res je, nič strahu! Nihče me ne pozna, nihče mi ne more dokazati, da nisem vitez Harancourt. In moji papirji so dobrL« »Beži iz moje kamrice«, je prosila mlada vdova, »da te ne zasačijo pri meni. Računaj z menoj, če bi se ti vendar' kaj zgodilo. Za zaklad se ne boj, pri meni je tvoja tajnost varno spravljena. Dobro bi bilo, te mi izročiš še ključek, da ga ne najdejo pri tebi.« Glavar jo je predirljivo pogledal. »Dobro, zaupam ti!« je dejal kratko. Grofica ga je nežno objela in hitro potisnila skozi vrata. Nato se je oblekla in šla gledat, kaj se godi. Spodaj na dvorišču je stal sredi razburjenih plemičev tolovajski glavar mimo in brez bojazni. Ko je hrušč za hip ponehal, je izpregovoril in njegov glas je bil vse prej zaničljiv, kakor vljuden. »Baron Triegler me dolžil, da sem tolovajski glavar. Temu se moram iz srca smejati, zakaj, zdi se mi, da si je izmislil predpustno šalo.« »Ne izgovarjaj se, lopov!« je zakričal baron. »Gospod baron«, je odvrnil tolovaj mrzlo, »čudoma vidim, da mislite resno. Da se ne bomo predolgo pričkali, vas prosim, da svojo bedasto trditev dokažete. Gospodje«, se je obrnil k ostalim, »moje plemiško pismo vam je na razpolago.« Samozavestni nastop je ugodno vplival na večino graščakov, zato so pričeli vpiti nad baronom, naj govori. »Saj sem slišal na lastna ušesa .. .« »Gospodje«, ga je prekinil tolovaj, »ljubosumnost je huda stvar, toda človeka ne sme zavesti predaleč«. Sosedje so se pričeli krohotati in suvati barona, vsega zariplega, od jeze: »Ljubosumen sl, bedak! Oprostite mu, Harancourt! Ljubosumen ... ha, ha, ha!« Pričeli šO se razhajati in osramočeni baron se je že umikal splošnemu , zasmehu, ko se je vrh stopnic pojavila bela postava grofice Agate. »Stojte, gospodje!« je zaklicala. »Vam vsem je znano, da je bil resnični glavar enkrat že ujet in da so mu takrat vžgali znamenje na prsi. Poglejte . . .« Beseda ji je zastala v grlu, zakaj glavar, ki je v početku ostrmel od groze in začudenja, še je z divjim skokom vrgel proti stopnicam. Grofica je kri-čaje pobegnila, ostali pa so navalili nanj in ga po kratkem boju pobili na tla. Ko so mu razgalili prsi, se je strmečim očem odkrila srpasta brazgotina na njih. IX. Naslednje jutro je grofica Agata zelo rano odjezdila proti Hudii luknji. Dva zvesta hlapca, ki sta vodila nekaj tovornih konj, sta jo spremljala. Po tajnem hodniku je dospela v votlino, hitro preiskala vse kote in res našla grobo izklesan pravokotnik. Z muko ga je potisnila na desno stran. Skala je odstopila in pred njo se je) odprl nov hodnik, ki se je vijugal zdaj na desno, zdaj na levo ter jo končno privedel v manjšo votlino. Na tleh je bilo več zabojev. S ključkom tolovajskega glavarja je odprla prvega. Suho zlato se je zabliščalo v bakljinem svitu. Vsa iz sebe je grabila grofica po njem in se opajala na rumenem blesku in žlahtnem žvenku. Potem je zaboj spet zaprla in poklicala hlapca, da sta prenesla zaklad iz votline in ga naložila na konje. Neopaženo je dospela v grad, kjer je zaboje varno spravila v svoji kamrici. Svoja pomočnika je bogato nagradila, zabičujoč jima večen molk. Opoldne je bilo v jedilnici mnogo gostov. Baron Triegler je stopil k njej. »Ničesar ni hotel povedati. Ves denar da je porabil za nakup graščine.« »Res, tako je dejal?« »Uporabili smo vsa sredstva, da ga omečimo — vse zastonj. Polomili smo mu kosti, žgali ga, natezali. Vražji človek!« »Ali še živi?« »Zvečer ga obesimo.« Tudi ostali graščaki so bili nezadovoljni. Upali so, da jim tolovaj vrne naropano blago, a so se prevarali. Vendar jih je dobro vino kmalu razvedrilo in obed je poteke! dokaj prijetno, k čemur je mnogo pripomogla Židana volja lepe vdove. Ko se je solnce dotaknilo roba sinjih planin, so privlekli tolovaja na dvorišče k vislicam, zakaj hoditi ni mogel več. Bil je ves v krvi in opeklinah. Ko so ga vprašali po poslednji želji, je rekel, da bi rad govoril z grofico Agato. Mlada vdova je prebledela in se le nerada vdala splošnemu prigovarjanju. Z negotovim korakom je stopila pred glavarja, ki sta ga podpirala dva hlapca. Vsi prisotni so se radovedno zgrnili naokrog. Obsojenčeve krvave, trpeče oči so se s strašnim izrazom zapičile v njene. Nenadoma se je vzpel in zahropel z nečloveškim naporom: »Grajska vlačuga! Vi vsi tukaj . . . vedite. . . . moja ljubica je bila . . . Bogato sèm jo plačal ... A še premalo, še premalo ... Na še to, da ti ne ostanem dolžan«. Na nežnem licu lepe vdove je obvisel krvav pljunek in spolzel počasi na njeno belo oprsje. Tolovaj pa se je stresel po vsem telesu in se zgrudil na tla, kjer je obležal brez znaka življenja. X. Sosedje so se jeli odpravljati proti domu, kakor hitro so še vedno nezavestnega razbojnika obesili* Ker je bil še vsem v spominu pretresljivi prizor, se niso mogli prav razvneti. Vsem je bilo mučno, čeprav so drug drugemu zatrjevali, da bi bil zaslužil tolovaj za tako grozno razžaljenje stoterno smrt. Stari graščak, grofičin oče, je bil ves iz sebe, vendar je prosil svoje goste, da izpijejo pred slovesom še kozarec vina in pri njem pozabijo na nezaslišano obrekovanje, s katerim je zločinec oskrunil njegovo nedolžno hčer. Baron Triegler se je ukradel od družbe in odšel v Agatino sobo. Lepa vdova je ležala na postelji in strmela vi steno. Ob njegovem prihodu je planila kvišku in ga gledlala z brezizraznimi očmi. »Grofica Agata«, je dejal baron vljudno, »prihajam po slovo«. Ona ga je prijela za roko in jo krčevito stisnila. »Ali si mu veroval? Temu strašnemu človeku?« »Govoril je čisto resnico. Sicer pa me stvar prav malo briga.« »Zapuščaš me? Ali me ne ljubiš več?« Baron jo je pogledal z naj večjim zaničevanjem: »S tolovajevo ljubico ne maram imeti posla. Ostanite z Bogom!« Grofica ga je objela z obema rokama, toda on se je iztrgal in stopil k vratom. »Dobro, gospod baron«, je bruhnilo iz nje, »pojdite torej, toda ne domišljajte si, da ostanem sama. S tem denarjem si kupim maršala, ne pa vas.« Pristopila je k oknu, pod katerim so težke zavese doslej zastirale več zabojev in dvignila pokrov za pokrovom: pred presenečenim baronom se fe zalesketalo neizmerno bogastvo in ga za nekaj hipov prikovalo na mesto, kjer je stal. »Tolovajski zakladi« je vzkliknil skoro brez sape. »Zdaj vidim, da sem bil zelo krivičen. Medtem, ko sem slabo mislil o tebi, si tl skrbela za najino bodočnost. Odpusti mi moje trde besede 1« Ko se ji je z razprtimi rokami približal, je malo oklevala, potem pa mu je omahnila v objem, ohra-nivši vse njegove žalitve za poznejše čase trdno v svojem srcu. »Radi tebe, samo radi tebe sem storila vse, kar je bilo slabega!« je zaihtela na njegovih prsih. »Saj te tako močno ljubim. A če žena ljubi, je zmožna ysega . . .« Baron se je prizanesljivo nasmehnil: »Da, prav govoriš! Sentimentalnosti bodi dovoljena poslednja besedla. Toda preden te predstavim zbrani gospodi kot svojo drago nevesto in s tem izbrišem madež s tvojega lepega lica, zakleni zaboje in jih skrij na kak varnejši prostori V naših pokvarjenih časih ne moreš nikomur docela zaupati«. Ko sta nekaj trenutkov pozneje roko v roki šla po temnem hodniku, sta videla v mesečini na vislicah dolgo iztegnjeno telo nesrečnega tolovaja. Ker Je bilo zunaj nekoliko vetrovno, se je obešenec od časa do časa zagugal. D i zrn a : A ZEUS S svojo grom-besedo čvrsto je krotil jih, dolgo vrsto: šli razredi, šli rodovi in prihajali so novi--- on pa še grmi kot včasih: sivi Zeus v mogočnih lasih. POLITIKA l. Danes tukaj, jutri tam! Brate, čemu? Tu kakor tam lep imajo program, a ne vrše ga ne tam ne tu. OGLAS Prodaja na debelo! In poceni — skoraj gratis! Grosist s kulturo: Rector undversitatis. TISKOVNA ZALOŽBA 2e sedem let bajè med nami — spL Kdo ve za lek, da jo zbudi? Jaz mislim: prvič čuti bo o njej, ko bo slavila — jubilej. MALI RISAR (P. S. prejšnjemu epigramu.) »Sem majhen — zares! A le glej, kako črtati znam!« In objesten potegnil je črto — čez moj epigram! 2. Politika — dulce et utile: v življenju, če znaš, ti zaslužek dajè, a ko preseliš na svet se drug, na grob ti nasiplje povrh še — zaslug. UMETNIKU Lahko tebi, če tvoj kritik viha nos: Žvižgaj nanj, prijatelj, saj si — kos! 2 NAROBE PREŠEREN To, kar France je hotel, Makso dela: P, zlatnike kuje si iz pravd ves dan. To, kar France je bil, bi Makso hotel: Za Muzo škili na skrivaj — zaman. .SAMOSILNIK & NAŠA VAS Tvoja pest, samosilnik, orjaška, a tvoja politika — vaška! TEGETTHOFF VEČKOMU »Den Platz, den haben sie mir geraubt, doch blieb mir, gottlob, das alte Haupt.« Po slovensko bi brala se ta ideja: ne vlači preteklosti iz muzeja! V .pesem sem svojo te vzel — in zdaj si užaljen, prijatelj ? Lani užaljen si bil, ker sem o tebi — molčdlt Dr. Fr. Sušnik : MARIBORSKI TEATER Dovolite! - Stari gospod Sonnenfels je naufeil Linharta policijske umetnosti in dramskih poslov. Tradicija je častitljiva stvar in paradoksi so bili še vedno najbolj polnokrvni Toditelji genijev. Gospod intendant ima pikantno brado, z očmi pa brzljaje poblesketava: Oj, mlada bodoča umetnica bi zakoprnela vanje; užgala bi jih, da bi tiho, mirno gorele! Oh, gospod intendant! »Oospodična, zaradi gaže —« Gospod intendant ve, da je umetnost borzno blago. Dobro je to. Gospod iintendant tudi ve, da so umetniki anarhični; mojstrovati jih more le policist.. Lani je bila metnost — oh, zdaj, oh, zdaj pa nikd&r več! Ali veste, kaka je bila? Klobuk je nosila, da bi ysé tri-»ribnike ž njim pokrili; očala nekoliko manjša, kakor mize v »Centralu«; krog njih pa okvirje, debele in temne ko strašnega Ojdipa strašno izbodene oči. Ali ste jo videli v Ojdipu? Poslovesila se je; z voskom si je prilepila peruti, da poleti na Olimp — (tri metre pod njim je obtičala!) —; izprsila se je, da je votlo bobnelo in strašno: ojoj! ojoj! Ali niste videli Ojdipa? Ojojl Mi smo ga videli; Vedeli smo, da je vse kakor parklji na Miklavževa Ej, mi že vemo, da so le parklji, ne pa hudič! Videli smo baš tam pred prvo vrsto v parterju, kako vražiček osle moli Ojdipu in cenjenemu tragičnemu (== kozlovskemu) zboru. Ujezil se je tragični zborjanec in planil po hudičku: »Kaj si boš norce bril iz togobne veletragedije!« In je čofnil v orkestro in so ga gasilci reševali. Ne hudička; temveč tragičnega kolega nesrečnega gospoda Ojdipa. Ojdipu ni bilo več dano, da dokonča nov tip komedije: iz dluha Sofoklovega. * Letos ljubimo. Hvala teatru za umetniške kurze iz ljubezni. Študentje jo marljivo študirajo; onemogli zakonci pa v sentimentalni odpovedi uživajo prizore. Po dunajsko smo se največ učili ljubiti. Uh! Kri je vrela in bila 777" C, ko je Starčeva zapeljevala Rogoza. Ni ga zapeljala! Ni ga! Živijo Rogoz! — Tako so mislile lepše polovice, ki niso več Ičpe. Ne vem, kaj so mislile tiste lepše polovice, ki še niso polovice in so res lepe. Jaz — in mi vsi moški smo vedeli, da ga je zapeljala; le ker zavesa ni hotela pasti, je ostal moralen . . . Po francoski drami so nam povedali, kako strašno dolgočasen je zakon. O, vi, ki še niste zvezani, kakor se je zvezal Železnik z Bukšekovo —! Če ste videli to ljubezen, vem, da se ženili ne boste. * Ve, ki ste videle Groma zapeljivca, vem, da ne boste čakale v romantičnem hrepenenju na zapeljivca. Ne! Predolgočasen je. Sicer pa! Čemu se bi mladi ženili! Saj ste videli, kake sitnosti je imel Danilo z odraslimi sinovi. Živimo, dokler ne bomo 60 let! Tako bomo ostali sveži in čvrsti — na stara leta pa se zaljubimo in poročimo. Hvala ti, Danilo, da si pokazal, kako treba! Človek ne misli na vse; sicer bi se gotovo spomnil, da celo konjarja povpraša kmet, koliko ima — prakse .. . • Ali naj vam predstavim še naše zvezde? V oblakih Parnasa grmi Grom, zvezd naših prva, ker je velik ko atlet, otmen ko finančni minister. Grom — ne bojte se! — brez bliskov. Železnik ima prečudovito železno konstrukcijo pljuč; zna stenografično govoriti: Vi eno besedo ujamete, on jih je povedal sto. Mlad, historičen talent, ki nam je ustvaril do nedavna še zloglasen odrski tip iz 16. stoletja ... Kovič Joško nosi v drobnih očeh za velikimi .očali težke, važne misli. Tenko drobi po cestah in če bi ne bil pustni čas, bi se mu odkril. Rasberger je uradni govornik »tovarišic in tovarišev«, genljivi čestitavec, ki vzdiguje svoj glas 0 težkem boju slovenskega igravcä, nakar ima vsakokratni slavljenec dvigniti robec najprej do ust, hip nato na rosne oči. Oh! M Gospa Bukšekova — primadona! Naša »nesmrtna«! Res! Želimo si dramatika, ki bi napisal »Večno mladenko«. Predstavil vam bi še »Peg, srček moj!« (O du mein liebes — Fleckchen! Kako milo te je zvala čestita »Marburgerca«!) ;In Veroniko Deseniško! Pa še vzišlo zvezdo Starčevo! Toda, saj veste! Pri ženskah je boljša ednina ko množina; v istem stanovanju namreč mislim — in v istem listu. * Velespoštovana gospoda! Malo hodite v gledališče. Seveda! Kritike v naših dnevnikih Vam jemljejo apetit. Mariborski kritiki so krvavi. Ali jih poznate? — Ne. Jaz jih tudi ne poznam. Tudi v biografskem leksikonu jih ni in jih ne bo. Do črke H imamo leksikon, pa ga ni mariborskega kritika med žurnalisti; do R in do S bo prišel, pa ne bo glasu ne o juristu, ne ó profesorju, ki bi bil dramski strokovnjak v Mariboru. Sramota! Za biografski leksikon namreč. M. Š.,r MARIBORSKI EPIGRAMI Satirik Kot šahist — je bil kmalu mat. Satirik je še, osat, rad robat Prej bi), je časa, zdaj časti je tat. I „ (Po Prešernu.) Intendant Doktor — se za pravdo ne bori. Policaj — tatov ne lovi. S komedijanti se bori, bedno, publiko lovi. <~ ^ 2. Kritik Reži, reži slamo, reži, jo Osmradi, v članek zveži! Joj, kaj v glavi ta ima! Joj, in koliko duha! h JU Poeta liberator Preradović — bil general je in pel. Wildenrainer—je Maribor Turkom vzel. Nä-te ga! del je mojster in sam svetal vzvišen v zatišju nam je ostal. rf: fj * Pisatelj »Nekoč je bilo jezero«, nekoč. Zdaj se osušilo je v peščenico. Je prišel amor; kar čez noč zamenjal mu però je bil s puščica 0^ Režiser Dosti nad šest jih je — največ je šest. Delo je šestih — eden je šest. Nad igralci vihti jo, med občinstvo seje mu pest. _ IVERJE I. V Mariboru živi humorist. Prej je bil bolj šahist, sedaj pa postal je sadist, ki čaplje draži, škorpione praži. Če ne bi sedél na visoki stolici, bi pač se že praskal, a ne po lici . . . /'Cimasa 1 Od tam, kjer svetega Rauka častijo, kjer zmadleti češnje, v jeseni pa trsi dišijo, na Pegazu k nam je prijahal. Tu pa jadrno je odsedlal in konja krilatega k vragu poslal, češ, da se je ž njim pri reji ukanil. Nato se nekje je nastanil, kjer širijo bolj se prozaični vonji, ko »vstavljajo« tam se okoliški konji . . . m III. IV. Pred »Orlom« stoje. Pokličeš in koj trlje, štirje prihite, »Za ta kovčeg? Dovolj bo eden, možje 1« Razumejo, pozdravijo in tovarišu prepuste. Da so to štirje akademiki — branše te ali te — v duhu jih vidim, kako klofute lete ... E r r a h : v , MARIBORSKIM Je davno že, kar stari je dehur, ki noč in dan je žrl knjige, od sebe pa ni dal nobene fige, odšel v deželo Dioskur; _____ »Svoji k svojimi« Vse dobro in Iepó, a če tvoj žep je naroden, naš je najmanj takó! DEHURJEM potomci zdaj njegovi knjig ne žr6, le črno kavo pijejo v »Centralu«, hlade zvečer se v »Grajski« pri bokalu, od sebe pa le mnogo — fig dadó. ODGOVORNI UREDNIK Pa tudi mamca pravi In sploh vse, kar živi, Da „Mirim" čokolada Se vsem najboljša zdi. L. ORNIK ** o MARIBOR ? »«o o Specijalna trgovina §- 3 dežnih plažčev co kakor vseh drugih oblačilnih predmetov m m Kavarna „Central", Maribor, Gosposka ulica :: se cenj. občinstvu najtopleje priporoča. m VSEBINA: Janko Glaser: Mariborska legenda. (Vinjeta: I. Kos.) Ost (kot gost) : Povabilo...' (Vinjeta : N. P i r-nat.) /. Baukart : Klopotci. Igor Vidic: Klopotci pritrkavajo. Gorice v solncu. Maister: Slovenske gorice L Svatje. II. Jesenski laudate. (Vinjeta I. Kos.) M. Šnuderl: Zima v goricah. L, II. (Vinjeta: I. Kos.) Jože Pahor: Ponočna vožnja. (Vinjeta: N. Pirnat.) I. Baukart: Most. Dr. Ivo Šorli: Idila. Janko Samec: Na glavnem mostu, I., II. (Vinjeta: I. Kos.) Radivoj Rehar: Maribor, L, II. Štajersko. (Vinjeta: A. Kos.) A.Leskovec: Od Grada do Centrala. (Vinjeta: V. Cotič.) Janko Samec: Samota. V Barkovljah. Trst. I., II. Dr. Ivo Sorli: Iz Ci čeri je. Janko Samec: Primorska deca. Strmiški: Pa zakaj? Gustav Šilih: Serenada. (Vinjeta: N. Pirnat.) Matija Malešič: Beli labod. Niko Pirnat: Gazela. Dr. F. Stamol: Verzi o hrepenenju. (Vinjeta: N. Pirnat.) I. Baukart: Vinski sonet. (Vinjeta: V. Cotič.) Gustav Šilih : Ljubezen nesrečnega tolovaja. (Ilustriral Božo Srebre.) Dizma : Zeus. Oglas. Tiskovna založba. Mali risar. Politika. Umetniku. Narobe Prešeren. Samosilnik in Naša vas. Kronist: Tegetthoff. M. K. : Večkomu. Dr. Fr. Sušnik: Mariborski teater. M. Š. : Mariborski epigrami. Dr. I. Š. : Ivèrje. Errah : Mariborskim dehurjem. Zaključna vinjeta. (V. Cotič.) Opomßa izcfajatefjice. Že cfrugič po Ufanja jjugosf. matica v Marißoru sfovensfijavnosti Mariborskega kfopotca. Lani še humorističen fist, je fetos že revija fit er atov, Bivajočih v Mariboru in njegovi ohofici. List združuje pisatefje Brez raz fife svetovnega, umetniškega in pofitičnega nàziranja, vsi so prispevati svoj ohofus za visoke citje jjugosf. matice. Sfovenska javnost naj iz tega posname, da vrši jfugosf. matica v Mariboru smotreno defo in da naj vsakdo Brez razfike stanu in z fasti pofitičnega naziranja pomore Jugosf. matici, ki jo vodi fe en sam cifjt Osvoboditev zasužnjenih Bratov. Jugosf. matica Marißor. Tiskar: Mariborska tiskarna, r. z. z o. z. v Maribora, predstavnik Stanko Detela, ravnatelj. — Uredil in za uredništvo odgovoren : Dr. Makso Šnuderl. — Izdajatelj ; Jugoslovanska Matica v Maribora, predstavnik : Stanko Detela, ravnatelj. Vsi v MariDoru. d>cb_v»V a, Pekarna Mislej Maribor, Koroška cesta 21 se cenj. občinstvu priporoča Ma lun temili spoti ii lepenfce preje VILJEM FÜRTH d. z o. z. CERŠAK Tovarniški bureau CERŠAK, posta Št- lij v Slov. goricah Brzojav : „LEPENKA MARIBOR“ Prodajni bureau MARIBOR, Maistrova ulica štev. 19 Telefon interurban štev. 402 vzdržuje stalna komisijska skladišča v rujavi in beli lepenki v vseh večjih mestih naše države manufakturna trgouina 5rečko Pihlar maribor, Oosposka ul. 5 se uljudno priporoča Eman Ilich slaščičarna in izdelovanje sladkorčkov (kanditov) MARIBOR, Slovenska 5 Izdelovanje ter zaloga finega peciva, dortov, čajnega peciva, sladoleda in ledene kave, dvopeka, čokolade, malinovca, marmelade, bonbončkov od navadne do naj-— finejše vrste . ■= 0000 § 0 0 0 T RANSPOR MARIBOR AI«ksandrova cesta St 61 Brzojav: „SIODD“ Telefon štev: 350 0® T ■ ©0G ♦ 0 S 0 ©ggg V t - V < I 1 I HBRNW /N Ì03000000000030000000000000000000Ì KABARET „EVROPA“ ♦ Vedno najnovejše atrakcije.------ Izbrani nastopi prvovrstnih baletk, izvrstnih pevcev in najpriljubljenejših komikov ter akro-:: batov. :: Postrežba točna in solidna. — Dnevno koncert. # Za obilen poset se priporoča folslva karane. Najcenejša modna trgovina I Maribor samo Glavni trg 2 Jugosl. Zerković - d. d. tvornica Čipk, trakov in posamenterije gret Tezno pri Mariboru « Telefon 312 Poštni predal 27 M iiSXS KARTÖNAZNA toVarnA Kauarna „Bristol“ (Tlaribor, Uetrinjska ulica št. 30 secenj.občinstuu naitopleje priporoča! KRTICR K0TH1K H E Rg o ©:©:©:©©:©:©©©:©:Q fö) H H Franjo Büros urar, zlatar in očalar -0 Maribor M Vetrinjska ulica št. 26 Maribor, Prešernova ulica 18. ©S«Saa<5iÄS<5iS©©^G£*9©R96^ I Anton Jakac 1 I Maribor,, Slovenska ulica 26 f Sprejema vse vrste čevljev v popravilo ter izdeluje vsakovrstne nove po meri. Cene solidne ! Postrežba točna ! Naročila se takoj izvrše! WWW X UGUENIK PEKLENICA ************************* ************ ************* 1 ]0S. KARNIČNIK II Glavno zastopstvo : Bož. Guštin, Maribor, MODNA TRGOVINA Cankarjeva ulica 1 Skladišče: Cankarjeva ul.24 fi SLOVENSKA ULICA ŠTEV. 10 g Telefon 136 in 400 ********* ** ******** ******* ********* J*:************** Največja modna in manufakturna trgovina Trgovski dom v Mariboru Na novo otvorjena velika konfekcijska dvorana. Grand magazin Confection. Manufakturna trgovina Franjo Majer MARIBOR se priporoča __ Josip Sulič, Maribor jj Aleksandrova cesta štev. 30 Ig Trgovina s čevlji in usnjem II „VOLTA“d.d. v Mariboru tovarna elektr. žarnic |S Edina domača tvornica te vrste! Pl =n Ivan Kvas, klobučar, Maribor Delavnica : Mlinska ulica štev. 21 Prodajalnica : Aleksandrova c. 32 Istotam ima Helena Kvas damski modni salon. Ima v zalogi trajno velour, Bürstel, file in dolgodlakaste zajčjeke. — Sprejema tudi v popravilo stare. — Izvršuje solidno in ceno. Na debelo! Na drobno) É3 Konrad Mihelič se cenj. občinstvu priporoča Maribor, Jurčičeva ul. 9 -B .TEKSTILIJA‘ jj zaloga manufaktur, blaga jj jj WORSCHE & PREAC, Maribor |j jj samo Gosposka ulica št 8 m se priporoča llllfllllilllllilll r in Jadranska klet" Maribor, Aleksandrova cesta 36 se priporoča. .illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllHllllllllllllllllli. Konfeti, serpentine, snežene kepe, lampijone, girlande, papirna pokrivala, krožnike iz lepenke, šaljive dopisnice ter druge predpustne predmete izdeluje papirna industrija V. WEIXL, Maribor. ' cèsia Izprašani optik. Urar drž. železnice. Zapriseženi sodnijski izvedenec, pfcjgpmm tirar, zlatninar in -optik Maribor: 'Vetrinjska ulica 26 M ^V?AN^ ■ MARIBOR ALEKSANDROVA CESTA 61 BRZOJAV: SIO D ĐigTELEFON. 350 5*c. S*5 ljenje, °’ m ?/- ; VgPrtstflb' . vsltvóykò,, đroženko,,-.. brihjey cjćy;^^^^^ i čaj v zayitkfh in odprt/ dobite po Ugodnih v ; ||H 7- cenah v trgovini | l Jakob Perhavec ~ Maribor Gosposka ulica 19 - tovarna za izdelovanje likerjev, dézèrtnih viaiin: sirupov s Društva dobijo/ pri nakupu posebne, cene -, ?-Patria konj a fi v originalnih steklenica/? : j — na debelo po tovarniških-cendh ':-r - Na drobno in debelo! Postrežba točna! assaiaiM g