Šopek pesemc na grob materi.
Otroci, prosite meni za smrt!
.Vzredila sem vas, vzgojila sem vas,    Za tebe ne bo preteško slovo,
in vsak ima kruha — za silo;              od žitja res nimaš užitka;
življenja dovolj mi je bilo!                    umem, da si željna počitka!
Nič dobrega nimam: život moj je strt,     Beseda pa taka prodira srce,
otroci, zdaj prosite meni za smrt,           četudi obenem hladi nam gorje,
ker smrt je edino rešilo!"                       tolažba je blaga — a bridka!
—^      140   .<—
Protf domu.
V ozadju Pohorje leži,                   Da tovor nesel bi težak,
pod njim se cerkvica blesti;           tako zastaja mi korak,
oj, Ijubi kraj, moj rojstni raj,        in prsi mi nocoj duši
pozdravljen mi!                              ta gorski zrak . . .
Kako po tebi si želim,                   Med drevjem se beli že dom,
kako po tebi hrepenim!                  a v moji duši raste dvom:
In vendar — oj! — kako nocoj    Bog ve, Bog ve, če živo še
se te — bojim!          ¦                   jo videl bom!
AU me poznaš še, mati?
Ali me poznaš še, mati?                Rada bi mi nekaj rekla,
Svoj pogled npira v me,                glas ji v prsih obtiči,
in oči ji omeglele                           iz oči pa njena duša
hipno zableste.                                jasno govori.
S trudno glavo mi pokima:           Govori še o Ijubezni,
„0, moj Ijubi. dragi sin."              ki navdaja ji srce,
Hoče kvišku, pa omahne                ki do zadnjega utripa
groznih bolečin.                               v smrti ne zamre.
Enkrat me še prekrižil
Ko v zibelki sem dremal,               S tem znamenjem sva prvič
si križala me često,                        se v mestu poslovila,
da angel varuh v spanju               in rada si ga vedno
bi varoval me zvesto.                    v slovesu ponovila.
In kadar sem odhajal                    Enkrat me še prekriži
na pašo ali k šoli,                         na vroče moje čelo,
prekrižati me nisi                           da bo življenje moje
pozabila nikoli.                               tvoj blagoslov imelo!
Enkrat me še prekriži, okrepi v duši nade, da vidiva se zopet, ko zemlja name pade!
L. Černej