163
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
29. S Hvara na Krf.
(Konec.)
Kakor nikjer, kjer je morje zaprto, tako tudi na jadranskem morji ni stalnega vremena. Naličje suhe zemlje, ki opasuje jadransko morje, raznovrstno je. Tu so strme gore, veliki precepi, puste goličave, tam zaraščeni kraji; obala so zarobljena z zalivi, in morje je posejano z otoki, podnebje je južno tu pa tam, in vse to prouzročuje, da se v vzduhu vsak čas ravnotežje podira. Ob Dalmaciji po dnevu piha poznati maistral, ki se začenja med deveto in deseto uro, ter potihne navadno ob soinčnem zahodu. In kedar je maistral potihnil, potegne burin. Ta dva vetra se vrstita med seboj v gospodarstvu čez leto na jadranskem morju. A blaženi dobri burni se včasih pozimi sprevrže v drzovito burjo. Pa tudi po letu se ta ali uui kedaj pa kedaj iz-nejeveri. Sardelji lov je važen za Dalmacijo. Treba je, da je morje mirno. Ali če se burin iznejeveri ter zapiše kot burja, tedaj se ribič tožen vrača domov.
Pred nami se je naposled razgrnil oni čarobni zaliv, ki ga nazivajo „boka kotorska". »Sel sem na suho. Kotor ima do 2000 stanovnikov, in stoji sredi visokih golih hribov prav v kotu prečudnega zaliva. Jma gimnazijo in mornarsko *šolo, pa živahno kupčijo s Črnogorci.
Zjutraj smo odrinili od suhega. Potnikov je bilo zopet manj. Vreme ni bilo posebno ugodno. Parobrod se je zibal. Nenavajen potnik se zastonj trudi, da bi trdno stal, vedno se opoteka, tudi želodec obhajajo sla-
bosti. Pred poludnevom se je morje nekoliko umirilo. Potnikov je zmanjkalo na palubi, menda se je jim dolgočasno zdelo gledati otoke in otočice, ki tako ljubko dičijo obalo dalmatinsko. Mene je zanimala črnogorska zemlja, uprl sem oči va-njo in premišljeval mnogokaj. Premišljeval sem, v koliko plemenitega junaštva je Bog podelil  vsakemu Črnogorcu!
Naslednjega se je vreme zboljšalo, pluli smo naravnost proti Krfu. Na desno se je modrilo jadransko morje, a na levo se je črno risal albanski svet. Nekoliko ve-liirih ladij smo ugledali z daleč, videlo se nam je, kakor da stoje nepremično. Kar je bilo odličnejih potnikov, zbrali so se na kasaru. Okolo enajste ure so se megle potegnile po nebesu, in dobre pol ure na to se je jelo soince uže skrivati za goste oblake, ki so se drvili proti poludnevu. „Kako je to krasno" — omenil sem kapitanu, in pokazal na nebes.
„Krasno, kaj pa da, vse to sluti na slabo vreme", zavrne me. „Vi celinci se pač ne menite dosti za pojave na nebesu. Kedar se pridrvi nevihta, zaprete se v hišo, pa je. A mi mornarji, mi smo siroteji. Človek stoji na straži in gleda po nebesu, gleda oblake, gleda, kako piha veter in drugo tako, da se ve ravnati in zavarovati, kolikor je sploh mogoče".
»Gospod kapitan, ali je res, da imajo oblaki posebna imeaa?" oglasi se neka gospa.
„Brez zamere, gospa, jaz se ne brigam za imena oblakom, da so mi le po volji, pa sem vesel. Ta mladi gospod vam utegne postreči s tisto učeno navlako."
„Da, tako je, gospa, oblaki imajo imena" — povzamem besede jaz. nAngleški učenjak Howard je razdelil oblake na štiri vrste, in to po obliki, pa po višini, ki jo zavzemajo. On trdi, da razlika njih podob se bistveno ravna po njih postanku, pa po vsakratnih raznovrstnih lastnostih dotičnega ozračja. Ta imena so: Cirus, stratus, nimbus in cumulus".
„Nekateri oblaki so mrežasti ali mrenasti. To so tisti oblaki, ki se najpopreje narede na sinjem nebesu, navadno so zelo tenki in beli, včasih jako smešno po-redeni, včasih so raztegnjeni, a včasih nakodrani kot volna. To so cirusi. Oni se v obče lahko spoznajo, ker so jim okrajci podsekani, obli, točno opredeljeni. — Oni oblaki pa, ki se vidijo kedaj pa kedaj po letu na dnu obzorja, kedar je soince na zapadu, in so črni kot dim ter gosti, tisto so stratusi. Tako se nazivajo oni debeli črni oblaki, ki se vlečejo preko jadranskega morja, kedar zategne jug, zagrnejo nebes za par dni, in človek meni, da pojde dež^ pa vendar ne gre. — Po letu pri nas dosti potov navstane oblak na vedrem nebesu, zde-beli se, zgosti, počrni, in .dež imaš. Ti oblaki se nazivajo nimbusi. — Cumulusi ali kopasti oblatri imajo jako spremenljivo in različno podobo, površje jim je okroglato, barve se različne, po tem namreč kakor soince stoji, tu temni in črni, tam beli kot sneg. Ti oblaki se pogostoma narejajo ob severno-vzhodnem vetru. Kedar jih ugledate, mislite si, da slutijo na dobro. — Oblaki imajo zadosti besnila v sebi, pa tudi zadosti lepote."
„Ha, ta je lepa!" — preseka besedo kapitan. „Jaz sem svoje dni videl povoljnih oblakov, ali lepih nikdar. Lepoto v oblakih more videti človek s suhega, ali ne mornar, mornar pravim, ki je izpostavljen vsem jadom, katere mu oni vsipajo na glavo. Vsak prevrača stvar na svojo stran. Jaz še nisem videl te blažene lepote na morju, o kateri se toliko govori in piše, nisem je videl in skušal do sedaj, niti jo bodem odslej. Mili Bog, kaj se vse ljudem s suhega ne sanja! Nek pot sem naletel v zapadni Indiji na nemškega strokovnjaka, ki je bil prišel tje zgolj zato, da prouroči orkane. Živ krst ni želel, da vidi kaj takega, on pa je žaloval, tudi jezil se je, da se ni vzdignil ciklon zbog njega. Čenčal je, kako
164
zanimljiv mora biti tak pojav. Jaz se nisem nič protivil njegovemu mnenju, ali vendar me je mraz spreletaval, da se more zanimljivo imenovati nekaj, kar ubija na stotine ljudi, in osireuiašuje mnoge rodovine. Čudite se lepoti na morju, kakor vam drago, jaz ne, mladi moj neizkušeni gospod!"
„Kakor se stvar obrne, tako je" — odvrnem mu. „Ako bi prirodo gledali samo z ene strani, z Bogom veličanstvo. Ona bi se pokazala okrutno, grdo in ne-dostatno. Ali človek mora opazovati jo po mogočnosti vso, ker je posejana z lepoto, na Kateri isto oko božje počiva od one daljne dobe, ko je Stvarnik to materijo napotil, da razvija vse one krasote, katere v njej počivajo."
„Krf, Krf!" zaklicali so nekateri potniki. Tako je bilo, zaznal se je Krf. Parobrod je bil namenjen samo do tje, toraj smo se morali izkrcati vsi potniki. Za večera sem se šetal po Krfu.