Kakšna voda v bodoče
Varstveni pasovi vodnih virov, ki oskrbujejo Ljubljano s pitno vodo bodo kmalu postali tudi za-konsko zaščiteni, za kar se bomo Ljubljančani odločili na prvi je-senski seji mestne skupščine, ki bo 13. septembra. Uresničitev te-ga ukrepa za zaščito pitne vode je prednostna naloga mesta kot celo-te, začrtana v srednjeročnem pro-gramu in programu družbenega razvoja za letošnje leto.
V številnih razpravah, v zadnjih dveh letih,,ki so se začenjale v krajevnihskupnostih.so bile dane številne pripombe in predlogi k osnutkom odlokov in pravilniku o urejanju in sanitarnem zavarova-nju varstvenih pasov vodnih virov v Ljubljani. Obravnavana proble-matika je izredno pereča, saj je realizacija srednjeročnega progra-ma razvoja vodooskrbe Ljubljane neposredno vezana na takojšnjo izgradnjo novih črpališč, na razši-ritev obstoječih ter na novo opre-delitev varstvenih pasov kot tudi na izvajanje ukrepov za zaščito vo-de, kar vse je treba zagotoviti na osnovah širše solidarnosti.
Kljub številnim problemom je bilo ugotovljeno, da nihče ni na-sprotoval zaščiti vode, s sprejema-njem predlaganih odlokov pa bo dana zakonita osnova za uresniče-vanje ukrepov za zaščito pitne vo-de ter za akcije na področjih vo-dnega gospodarstva in urejanja prostora.
Naslednji korak?
Pred nami je torej priložnost, da pošteno priznamo kako ne lahek izpit smo opravili, a če govorimo o poštenju bodimo pošteni do kon-ca. Zadovoljni smo sicer lahko, vendar le zaradi dobljene bitke, vojna pa se komaj začenja. Da je temu tako pa govorijo nekateri po-datki.
Stopnja onesnaženosti okolja v naši republiki (naša občina kveč-
jemu celo prednjači) je na splošno visoka, ponekod znatno nad po-prečjem razvitih industrializira-nih dežel. V tem pogledu je na prvem mestu onesnaženost ozrač-ja. Po študiji Zveznega hidrome-teorološkega zavoda je v Sloveniji od skupno 60 občin čist zrak samo v 2 občinah, medtem ko je v vsej Jugoslaviji od skupno 500 občin takšnih občin še 188. V Ljubljani je koncentracija žveplovega dvo-kisa v zimskih dneh 2-3 krat večja od dovoljene, naše vode pa so tako umazane, kot da bi živelo v repu-bliki štirikrat več ljudi, kot jih v resnici živi.
Ob vsem tem pa vlagamo danes v varstvo okolja le 0,1 do 0,3 ustvarjenega narodnega dohodka, v razvitejših deželah pa samo v varstvo zraka vlagajo en odstotek. Prav je, da to vemo, čeprav ni naš namen zmanjševati pomena odlo-ka o varstvenih pasovih vodnih virov. Ne. Radi bi le sedaj, ko bodo naši delegati ponovno razpravljali o tem in onem iz našega življenja, opozorili na nekaj, kar je ne le naš vsakdan temveč tudi naš jutri.
Vsestransko in objektivno mo-ramo spoznavati vsebino in last-nosti problemov v svetu in pri nas in ocenjevati realne možnosti re-ševanja. Razvijati in uporabljati moramo novo tehnologijo za var-stvo okolja pred novo tehnologijo. Tu pa ne gre prezreti izkušnje dru-gih, saj bi bilo nesmiselno učiti se na lastnih napakah, če so drugi že našli način za njihovo odpravlja-nje.
In ne nazadnje pomislimo še na vplivanje na interese in ravnanje delovnih ljudi, občanov in delov-nih organizacij. Če nam bo uspelo tudi tu narediti korak naprej, ven-dar takšen, da bodo rezultati vi-dni, potem ne bo daleč dan, ko bo vsak med nami resničen varuh okolja in s tem tudi življenja.
T. P.