mifioe
Sarami
SEDIM SINÓV.
S slovéco elegijo
iz, englezkiga.
•a *L 0
tfL/otf\
.31
%
°K8i
3?
QS9Z
°4S
Hi
s» 9999%             Sf 9 9 9 9 ?§^oi(^^^^
Opomnitev.
s    isgovarjaj   kakor   do sdej    f,
s                     55                     »                  55                  ' h,
^                  «                  m               11                s?
a                 ^*                 *«               »•               sn ^
55	M	55
5?	55	55
55	55	55
55	55	55
55	55	55
^                         11                          5!                      11                      Zr,
c             „             „           ,,           zli.

ai
Povést u pésmi.
Seloveco elegijo g. CJraya, iz englezkiga ravno u tisti merit
¦¦o«^Wli§SBop^ffl^p^|^äe«S«c
V IJufoljaiii.
Natisnil Joaef Blaznik. 1843.
Judex — aequiis Scripta ¦— cum venia qualiaciimque leget.
Trist. 1. l. el. t.
OWOvVrtZ
Sédim sinóv.
JžLk zgodbo čudno v sladkim tvojim kremlji Prepeval dragi domorodic *)! Jbom,
Ki lastna bližni je Slovenski zemlji, Naj odpušenja milost zadobóm;
V spomin si Horvat, Čeh kot Kranjic jemlji, De vsih Slovencov edin le je dom ;
Vse nas je ena kdej rodila mati,
Dojila z enim mlekarn, Bog ji plati!
¦tU    6    *
Blogrene, zadovoljne vživa dneve Grof Mikic, slavljeni Horvatski Ban,
Prost vsake, ki sromaka stiska, reve, Od deželjakov svojih spoštovan;
Pa kot naj lepši zerno ni brez pleve, Je sreči njega tud' osât prisjân,
Dotika njega tudi se resnica,
De tern vsaktera svoj ima cvetlica.
V zakonu léta že živi nektere, Pozabi skoro, kar je bilo kdaj,
Blaga, časti obilno si nabere, In bil imel na sveti že bi raj,
Pa kaj? — vse upanje se mu podere, Ki cvetlo mu prijetno je do zdaj :
Preserčno ljubi lepo svojo ženo,
Pa ah! bit' mati, ni ji dovoljeno.
•m  7   m-
Visócih reveži ne zavidajte!
Vsi skup nezmožna ste in slaba stvar, Nad njih blišobo se ne spodtikajte,
Po volji vse tud' njim ne gre nikdar; Marskdej rastergane so bolji bajte,
Kot Pluta, Venere, Atene dar; Ni mati se rodila ga sloveča, De bi po godu bla mu vstregla sreča.
Gospa sprehaja, kot večkrat, kraj grada Nek dan poletni se za kratik čas.
Približa se ji ženska srednje mlada, Podoba njena v serce gane vas:
Siro tika uboga sahne glada,
Raztergan je opravik, bled obraz,
Na rokah otročičev troje nosi,
Gospe ponižno vbogajme kej prosi.
*^L     <9     €sL*
„So otročiči vsi ti vaši?" vpraša: Je nejevoljna grofinja ojstró.
Sirota, ki na dar se lép zanaša, Odgovori zaupno in krotko :
„Vsi moji so, Vsokost  častita Vaša! Pa konec vsega hudiga jih bo;
Ob enim porodila sim vse troje,
Živili reva s čim jih nimam dvoje.
Če prav navadniga je kej na sveti, De, kjer otrok obilno, kruha ni ;
Nasproti, kjer svitli so zlatje šteti, Brez sina Himen zakon rad stori,
Uboz'ci noče grofinja verjeti,
Na moč nad njo iz gerla zakriči :
„Poberi se lažnivka preč spred mene!
Pod soncam mater take ni nobene."
•m  9  m-
„Če prav že dosti si jih  preslepila, Pa jez, gerdôba! te poznam drugač;
Nobena ni bera'citi ti sila,
Že slišala od tvojih sini zvijač:
Tožlivka si nedélavna in gnjila, Za léne lakot je nar boljši vrač ;
Živela rada dobro bi brez dela,
Zató z lažmi si beračati jéla."
Solzico si obriše od očesa,
In hitro zgine boz'ca spred gradii, Oči povzdigne žalostna v nebesa,
Potoži vsigavédnimu Bogii, Njo ohraniti in njé sad telesa
Očetu izroči se večnimu. On, Iti pod. nebam čudno hrani plice, Ne bo pozabil revne sirotice.
x  *#
¦m  io  m-
Gospa, domu ko pride , pripovduje, Kar se naklučilo je, možu vse;
De vtogotila ni nekoli huje,
Kot dans nad beračico gerdo se,
K' legati ji v obraz se ne sramuje, Kar nemogoeiga na sveti je ;
In kak, namest de dar bi bla ji dala,
Prederzno babo je ozmerijala.
Grof, umin mož, prijazno jo pokrega: „Glej! bratovska ljudi vse veže véz,
Ne stori ljuba ! več vprihodno tega, Pred nebam edin je berač in knéz,
Obdan zamore biti dans od zlega, Kdor bil učerej je bogati Kitéz,
Gotovo pregrešila si se silno,
De si žalila rev'co tak obilno".
¦m   il   m-
Pa al tovari njen ljubezniv ji   vstreže
Z naukam in svarjenjem tim lepim ? Razterga svojoglavnosti ji mreže
S pohlevnim glasam svojim in krotkim ? Kaj še! močneje terma njé |e veže
Jo k mislim si u glavo vtolčenim : Brez uma, brez možgan se zdi ji véra,
De trojce bi imeti mogla ktéra.
Kralj Bela pošlje Bana nad Tartare,
Da vajvoda  ga vojsknim trumam  vsém,
Sovražnika krivične vstavit' kvare, Prederznim ulomiti tile tatém.
Ko grof se bije za pravice stare,
Doma kaj nov'ga se zgodi med tém ?
Gospâ ob enim znos' sinov sedmero,
Ko komej meseov steče devetero*
-m   12   m-
Vsi ljubeznivi so, čversti in zdravi, Zaljubit' va-nje mogel bi se vsak;
Pa kaj gospa k porodu svoj'mu pravi, Ko došel blagoslov je zdej ji tak?
Ah! zgodba gre s siroto ji po glavi, Sercâ njé červ peklen'mu je enak;
Zdej še le gonijo jo Evmenjde,
Ne manjka dosti, de ob um ne pride.
Nad njo zgled imate mogočni sveta!
Zapišite globoko v serce si, Kaj tistim hudiga nebó obeta,
Ki do sirot so neusmiljeni, Hudoba bla gotovo bi prekleta,
Jih zaničvati u njih revšini. Sromaka vpitje gor v nebesa sliši, In serdno zanj ponaša se nar Visi.
¦m   13  <§s>
Kako znebiti se sramote take,
Gospa modruje, misli dan in  noč,
Zvijače, pota si umišlja vsake,
Pa uma njé preslaba vsa je moč;
Ker se raztergati ne dajo sake, Storiti vonder zadnič kaj odloč?
Naj lepši izrediti sklene déte,
Končati druge vse v nečast si štete.
Jok mili detçov matere ne gane, Od misel ne odstopi vragovih,
Neobčutlivo njé sercé ostane
Do sinkov lastnih njenih tak lepih:
Zadeti mora dekla v koš pobrane, Vtopiti u potoku blianim jih.
De ne prišlo bi vsega nič na znanje,
Zažuga keršenci terdo molčanje.
¦m  14t  m-
Že dekla gre skoz bližni gozd s kosamo, Povelje svoje zveršiti 2) gospe,
Ko dokončavši vojsko Ban nevarno Na poti k domu ji naproti gré.
Ko pred seboj jo vidi bežat' varno, Zapreti pot ji slugam zapové ;
Kaj nese, praša jo gospod prijazin,
Odgovor s straham   da,   de  koš  je  prazin.
Pa ko boječo vidi trepetati,
Mu čudno zdi se, huje se je vlot' ; De ne prederzne naj sé mu legati,
Gorje nji ! če ne govori brez zmot. Resnice plašna dalje mu ne krati,
Strah ima dobro svojo stran povsot : Od kraja mu natanko razodene Struperie spruge 5) njega vse namene.
¦m  15 m-
Kot kdor predrami ravno se iz spanja, Razločno vediti ne more sam,
Al je resnica, al bilo je sanja,
Kar se dozdeva mu iz spanja zmam,
Po glavi Banu misel se preganja: „Je to li rés, al sanje le imam ?
Li smem verjeti to od žene svoje,
Ki bla edino je veselje moje ?
„Kar ljubo zaročnico sim jo snubil, Kar pred altarjem ji rokó podal,
Ko svoje lastno sim telo jo ljubil, Dolžnosti spruga zvestiga dostâl, —
Bom nagnjenje, ljubézin k nji zdej zgubil? Je ona huji kot skernobna žval ?"
Pa kaj ? — očem resnica se pokaže,
In zbrihta se, de pamet mu ne laže.
•m  16 <m>
Hudôbi ti se vražji prečuditi
Ne more grof, ko zvé se 'z zmame spét, Nezmerno žalost, jad 4) mu grozoviti
U serce vliva tak naklep preklet ; Previdno, modro vonder ve zakriti
Pravične nejevolje serd unét; Lijó pa iz očes solze mu vroče, Ko vgleda v l<ošu deteta spijoče.
Objema jih, na serce jih ljubavi 6) Očetine pritiska mož vesel ;
Na ščit svoj hoja vajen jih postavi, Ki tolkrat mu življenje je otél,
Jih zagovarja kralju in deržavi,
Ki bil, kar diha, zvest ji je čas cél.
Skerb perva njega zdej je in posebno
Vse kar je k ohranjenju jim potrebno.
¦m  i?  m-
Vonder pred ko domu se dekla verne , Zažuga ji, de dala bo glavó ,
Če živi duši čerkico razgerne, Kar zgod'lo se na poti ji je blo.
Služabnike zde j zen iskat za verne, K' izredile bi detca mu lepó ;
In rés, dobiti bilo jih je k sreči,
Ki hotle so dojiti jih, jim strečn
Ko sinki zvestim rokam so zročeni, Napoti zadnič se do doma Ban ;
De bli vprihodno tud' bi oskerbijeni, Ljubezni do dežele vsak bil vžgan,
Izrédili sinovi se pošteni, Nekoli čuti oče ni zaspan:
Noben dan, ura tudi dné ne mine,
De na otéte bi ne mislil sine.
¦m   is  m-
Les — leni starši!  tukej se zgledujte, Ki skerb za otrociče ni vam mar,
Kot oca ta, ne žena njega slujte, Spoznajte jih nebâ naj drajši darj
Ljudi in sebe samih se sramujte, Ak manj uméte kakor zverska stvar :
Roditi znajo tudi oroslani, 6)
Pa mladi od njih niso poteptani.
Z veseljem, komej  stopi v grad,   nazvésti
Edin'ga grofu porod se sinu, Pa kar oserčje žuga mu razjésti,
Zakriva modro svetu celimu; Dramiti sprugi svoji noče vésti,
Ne v hrup spravljati tihiga domü : Očetine se radosti iinéma, Vesél ediniga sinu objema.
«  19 m-
Po skerbi staršev dobrih vsi mogočji Je mladi grof doma lepó rejen,
Odraža naglo starosti otročji,
Po stanu z vsim spodobno preskerbljen ,
Od dné do dné modrejši kot visočji, Umetnostih potrebnih vsih učen ;
Pa oca ima skerb na skrivnim vedno,
De unih šest redi se tudi čedno.
Kot dvojčika, vterdvavca star'ga Rima, K' ju vreči v Tibro dedov brat veli,
De se življenje zagotovi njima, Volkulja v divji gosi tam doji :
Šeslercov svojo dojkinjo vsak ima, Ki bolje kot njih mati zanj skerbi;
Vsi rastejo očetu na veselje,
Do kraja spolnjene so njega zelje.
¦m ito  m-
Zé bliža zanj se sereno zaželjeni, Za tovaršico njega britki čas,
Ko dopeljati zadnič jih nameni Pred njé, strupene matere obraz.
Po šegi gostje naredi groféni,
Pripravi se s kopo, kar mika nas ;
Gospodo povabiti da vso slavno,
In že sede krog mize vsi postavno.
Kob' trenil, ropi notri šest junakov, Vsih kakor mladi grof opravljenih ;
Pod soncam gorših ni jih korenjakov, Lepih, čverstih, kot sveča zrašenih ;
Ban ko šest svojih vitežkih vojšakov Plemenitažev zboru skaže jih:
Lepoti čudi gostov se neznanih,
Zdravico jim napiva slédinj zbranih.
¦m %i  m-
Že bliža praznik koncu se obédin, —
Ban stopi vsred sinov,i vprašanje da: e „Kaj malopridnež tisti bil bi vrédin,
Ki smert junakov tih bi slast ga bla?" „Per moji véri! kervolok 7) porédin."
Oglasi perva se zmed vsih gospa, „Ki tih sokolov hotel kri bi zreti, To uro smerli mogel bi umreti."
„Ta kervolok si ti ! sopruga môja," Povzame mož besedo njén serdit,
„Ko bla spolnila bi se volja tvoja, Že zdavnej vsi bi mogli bi vtonit' ;
Pa vedi, de vsih šest grede iz boja Je jézi tvoji vedlo mi vmaknit';
Ak vest oterpne ni nikol te pekla,
Si sodbo sama čez-se zdej izrekla."
¦m 2ä  m-
Kot Cevza nenavadni svit Semelo, 8) Na tla njo treši besedi tih jék,
Prehode, ji presune serce smelo, 9) Ki ni ganil ga mili detcov vék;
Pričjoče vse je vživo spreletelo,
Zgleduje, čudi se, stermi vse vprék;
Kakó bo zgodba čudna se končala,
Skerb ta edina vse je obhajala.
V trepetu nezrečenim zdihujoča, Ponižna kot berač razcapan, bos,
Z razspetimi rokami klečijoča Gospa ji odpustiti grofa pros' ;
Solzâ zaliva ji obličje moča, Podobo smerti na obrazu nos' :
Pa ne da se nekakor omečiti,
Nezmerno ne zastonj mož njén serdili.
^m  23  m-
Pričjočim vsim gospa se v serce smili
V britkosti strašni, ki je ni izreč ; Vsi združeni zavzdignejo jok mili,
Vsak prošnje skrikne svoje glas trepeč, Gospe na pomoč v zadnji priti sili,
Ko vzdigne Ban izdertže goli meč, Spolniti od njé same izrečeno
Kervavo sodbo sam nad svojo ženo.
O stoj! o stoj!  sprug, oče razžaljeni!
Ak te ne gane žene tvoje jók, Saj prošnje imenitnih gostov ceni,
In krik rojenih dvakrat ti otrok; Nazaj spét v nožnice meč ojster déni,
De dnéva kônc veselje bo, ne stok; Pravične ôginj jéze potolaži, Pred svétam velkodušnost svojo skazi.
¦m A4 m-
Vonder — on, ki pravica mu je draga,
Žaljenje tudi pozabiti ve 5 Vse lépo duše je njegove snaga,
Usmiljeno mu tolče tud' sercé : Na prošnje té se zadnič Ban premaga,
Krivico svoji odpusti gospe. Lepo pravice sveto je česen je, Še lepši odpustiti razžaljenje.
Naj vam pripoveduje drugo péro Gostovov zbranih čut veselja nov,
Okó rosi solzice marsiktero U krogu razo de tih vitezov;
Kdo zrekel bo čutenje mnogotero Med sabo se spoznanih braticov?
Obilno popisvati take čuda,
V resnici! prašna bila bi zamuda.
¦m   %5>   €8*
Brat bratu krog ura ta se ovije, Objema nepoznan'ga bratica,
Solza mu potok po obrazu lije, Obraz umiva z njimi druziga,
Kervi glas slednjimu iz serca vpije — Kdo priča bil je kdej enaciga ?
Plačeča mati tudi zdej spoznana,
Od njih objemana je, celivana.  10^
Vsi Bana Mikiča sedmeri sini  ") Pridobili so si slovečo čast,
Se darovali kralju, domovini, Za njé obnašali, se slave rast,
Per nji živeti v vitezov spomini, Je hrepenjenja njih edina slast,
Rodov sedmerih bili so očaki,
Ki mnogi so iz njih izšli junaki.
¦$»   2?    «¦
Pojasnjenje.
') -M^omorodio, aH deželjak (Landsmann}.
2)  zveršiti, ali dopolniti.
3)  sprug, so - suprug; spruga, so-supruga, zakonski tovarš, zakonska tovarsica (conjuxj.
*) jad [od tod ja-jediminaj, ali nevolja, togôta.
5) ljubav, ali ljubczin.
") oroslan, ali lev.
') kervolok, kdor je kervl žejin.
s) Semola [SemeleJ, Tebanskiga kralja u Bcocii lici, je nadležvala, kakor čenčajo ajdovskih bogov pravljičarji, Cevza ali Jupiterja, kteri je rodil z njo Baha (BacchusJ, de bi prišel enkrat k nji u svoji bogovski podobi in svitlosti; pa ko je zadnič dovolil u njeno prošnjo, njé umerjoče oko ni moglo prenesti blišobe tega boga, tako de se je per ti priči na tla zgrudila, in uincrla, u plamen mieta od taciga svita.
') smél, ali prederzin (temerarius).
'") celi vati, tudi ljubiti, ali kušvati.
") Imena sedmerih sinov so: Simon, Bosan, Tomo, Afono, Ditro, Juraj, in Mitar. Resnico té povesti poter-djjo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, Stefan Tzegledi, in več družili.
Sloveča elegija g. Graya,
iz englezkiga ravno u tisti meri.
•*&   31    gg= Zapopadik elegije.
JLoe'l se znajde na nekim vaškim poko-palisi, in njegova misel se vstavi per rečeh. na klere tii zadene. On blogri takej spi-joče zavolj priprostiga teka njih življenja-Perméri ga z življenjem vélcih in bogatih. Po natornih darovih in zmožnostih, pravi, se more gotovo marsikieri, ki takej počiva, šteti k naj slavnijim in imenitni j im dežele ; pa njegov nizki porod mu ni dal priti do menzka, kjer bi bil mogel te' zmožnosti razviti, izobraziti, in se po slovečih delih svéta razodéti.
Pa kakor k imenitnosti, časti in slavi, pravi dalje, jim je njih priprosti stan ladi pot zaperl k veliko krivičnostim in hudobijem, kakoršne so med visócimi, imenitnimi in bogatimi navadne. U serce gi-njen misli poet na svoj prihodni stan ; de se bo tudi on kmalo tim spijočim pridružil, in sklene z milim grobnim napisam, ki ga sam sebi naredi.
*%%%    t$<L    fas**
Kdor želi brati elegijo u pervopisu ali originalu, si jo more preskerbeti pod nad-pisam : u4n Elegy, ivritten in a Country-Church - Y ard, by Th. Gray. London, Fan Voorst,  i834, br. 8™-
Elegija,
pisana na  nekim vaškim pokopališi.
* e cerni jemlje zvon od dne slovo, Čez travnik giblje deda se domu; Orataj s' polja vleče plug berznó, Zroči svét trni, in meni samimu.
Že vmika se očem obraz zemlje, In v praznični tihoti zrak ves spi, Razun de habe  ^ pnisnika brenee, In 'z tâmorov ai les žvenk zaspan doni y
, **
¦m  34  €t&
Razun de v beršlin skritim varu 3>  tam Huduje sôve krič nad luno se, De razodeti skrit berloga hram, Samotno njé kraljestvo mamit' če.
Pod unim bresljem, 4) v tisa senc' hladni, Kjer gričke perhke -aelen krije mah, Leži u tesni sledinj celici, Priprostih dedov spi u miru prah".
Hlap jutra rosniga dišeč okrog,
Cvič s' strehe slamne vlastovčin žverleč,
Vrisk petelina, ne pastirja rog
Iz spanja njih ne bo jih zbudil več.
Več grel ne bo peči gorâk jih kot, Ne skerb zvečer jih pričakvala žen ; Otrôc' ne oču tekali naprot, Ne se oklepali mu krog kolen.
¦m  35  »
Kolkrat je jenjala stern serpu njih, Kolkrat steri plug njih terdo grudo je, Kak bogali so volki v jarmu jih, Kak gozd uklanjal pod njih skiro se!
Koristnih opravil njih, njih nizkosl', Veselja hišniga ne zasramuj ; Z zaničevavnim smeham, visokost ! Njih  temniga življenja zgod'b ne čuj.
Tic 5) imenitnih znamnja, slave moč, Vse kar lepota, kar bog'astvo da, Vse bo-zakrila teme večna noč, Steza mogočnosti le v grob pelja.
Ne zaničujte jih prevzetni vi! De marbeljna spomin ne stavi jim, Kjer ob zrezljanim loku glas kupi Česen ja, slave kviško k zvoljenim. 6>
*   36   «¦
Je v stanu vére z napisam, 7) pil sopec
Nazaj priklicati duha v telo ?
Časti sjov oživiti prah molčeč,
Al sprosit' smert perlizvanje gluho ?
V neznanim kotu tim leži morbit' Nebeške vneto iskrice sercé ; Roké, k' bi žezelj 8) mogle ble nosit', Al glase 'z citer klicati sladke.
Vonder bogata, blaga učenost Jim lista svoj'ga ni razgrinjala ; Zaterla revs'na ôgnja njih gorkóst, Vir čistiga studenca vstavila.
Kak marskter biser luči zvezdine* Morja berlogi skrivajo temni! Marskdej v samoti rožica cvete, Lepote svit po puši rasgubi.
•m  37   m-
Marskter leži tu Hampden 9), kisercân Krivichika je spodil s' svojih njiv ; Marskteri Milton — mutast, nepoznan, Al Kromvel, ne kervi dežele kriv.
Žet' v zborih hvalo glasno govorov, 10) Pogubo, trude,   meč, smert zaničvat'; Po srečni trést' deželi blagoslov, V očeh sveta del slavo svojih brat',
Njih stan jim pustil ni: pa kot krepost, Ogradil je hudobe jim meje ; Ne dal v kervi na trôna zbrest' vsokóst, Zapreti bratcu vsmiljenja sercé ;
Skrivat' vesti se krive sveste v'har,
Dušiti v sebi cut sramote svét ;
Al slasti in napuhu žgati dar,
¦S kadilam na Pierid "* plamenu vnet.
"zw      <P9      ^ŠŠ"
Od hrupa hôja ločenih svetâ, Njih trezne želje niso znale zmot ; Y samotnim, hladnim dolu potvanja Hodili so življenja tiho pot.
yonder — košic nečasti tih rešit', Kak križ kerhak, iz debla stesan še, S priproste Muze čerkami pokrit, Solzice, o popotnik ! prosi te.
Ime njih, starost, terde rôke sléd, Kraj slave, elegije nadomést'; In kak izrek iz božjih knjig besed Uči očistit' kmeta k smerti vest.
In kdo, kraljestvu mutastimu zdan, Je s' svéta tega revniga kdej šel ? Kdo  sklenil luči  kdej   poslednji   dan, Deb' ne bil milo še se nanj ozrel ?
¦m 39  m-
Težko"  se  duh od  serca  ljub'ga  loč', Okó solzice temno še želi, Še 'z groba glas natore ima moč, V pepelu našim ôginj star' še tli..
In ti! 12) ki mertvih stan nečislanih V spomin njih pripovduješ  priprostó, Ak kdo morbiti,  misel, teb' lastnih, Mém potujoč po tebi vprašal bo,
Govoril siv ovčar morbit' bo mu: „Pred zoram vidili smo ga večkrat Tje róso bercati prot gričiku, Pozdravit sonca na visoki trat'.
„Ob kraji büke une tam cversté, K' globoko korenine vsaja v tla, Opert na dlan je stegnjen krog poldne Potoka pazil mém hitečiga.
-m  4o  €s-
„Tik gôse  tam,  zde)   sam  sebo)  v beséd', Pohajkval. v jeznim posmehvanji je ; Zdej kot kdor ves zgubljen , prepaden bléd, Al ki ljubezni speli mu napak gre.
„En   jutro na navadni ga višav', Bliz büke, in v resji okó zgreši; Napoči druz'ga svit, — ne ob gošaV, Ne per potoku, ne v germji ga ni.
„Zazóri tretje — se majó skoz vas — Protgrobju13)znjimmedpetjem žalostnim; — Sem bliže stopi, in čerk beri glas U kamen vsekanih pod drénam tim" :
¦m  4i  «g-
Grobni napis.
em  shran'  košice  v nedrije zemlje Mladénc, od sreče, slave nepoznan; Pa Muze so prJjatlice mu blé, Otožnost U) ga za ljub'ga si pcrhrân.
Sercé imel je milo, iskreno,  1S)
Pa povračilo od neba prejme ;
Dal vbožcu vse, kar imel je — solzo,
Kar želel, našel vse, — pri ja tla je.
Ne vléc' na dan, kaj blaz'ga še trohni
V  persténi hišci ti, al slabiga,
V  trepečim upu vse, v naročji  spi Očeta in Boga njegoviga. —
»
¦m>  43   m-
Pojasnjenje.
l) ÄM-aba,- ali perutnica, prdsnik. ali prosobrejic, po-nočin kebcr.
3) timor, po planinah zagrajen prostor , kamor se čez noč živina vganja, tedej kolikorkrat živinče, ktero zvonec nosi, predin zaspi, z glavo zmaja, se sliši glas zvonca deleč u doline in planjave.
3)  var, ali grad (FcstungJ.
4)   brest (collectivum brestje), Ulmcnliaum; tis, Biben-baum (od tod vds uStrtiiki fari na Dolenskim, Ti-sovie imenovana]; po engležkih pokopališih ali britofih veči del visok tis stoji.
5)  tica, ali gerb, Wappen.
*) marbelj, ali marmor (metonymice materia pro re ex eadem confecta); zrezljani Iok, Kirchengewölbe mit Schnitzwerk oder Basrelief. Kjer se pokopuje per cerkvi, so grobi ob obéh straneh cerkve, kakor se steguje na dolgost cerkveni lók ali velb, ob ktcrim doni glas orgel in petja proti nebu Bogu in izvoljenim u čast.
') vere z napisani, Urne mit der Inschrift; pil sopeč , lebenhauchende, oder zu leben scheinende Büste, Säule.
8)  žezclj, ali scepter.
9)  Hampden, mogočin podpiravic punta zoper Karola I., engležkiga kralja, kakor je bil Kromvel posebno kriv smerti njegove u letu 1649.
,0) hvala govorov u zborih , Lob der Parlamentsreden.
") Pieride (Pierides], ali Muze, boginje in patrone učenosti, tako imenovane od hriba Piera (Pierus) u Te-salii, svojigaizvoljeniga stanovališa. Visoke in bogate,
¦m  44  g&-
kakor se jim vse prilisuje in uklanja, povzdigujejo in kadé tudi učeni in pévci, s pesmimi u njih hvalo zloženimi, s éimur njih napuh in druge strasti še bolj unemajo.
'-) In ti! i. t. d., tiikej oberne poët misli in besedo sam proti sebi, kaj se bo morebiti tudi kmalo od njega, že mertviga, pripovedovalo.
I3) grobje (po serbsko groblje), ali pokopališe, britof.
H) otožnost, aH mclankolija.
,5) iskreno, ali odkrito sercé.

V9 LjM
SöiS?,,
ffb5oi7\^l