Josipina Majsel Umrla je na dan, ko so ji bili dovršeni dnevi javne službe. Nikoli ni bolovalo, dasi ji je bilo zdravje že vrsto let ogroženo, zdržala je vse do poslednjega dne, potem pa legla v grob. Na Slatini je imela hišico. kakor nalašč ustvarjeno za osamljcno dušo, ki živi le sebi in svojemu razredu. Poleg hišice vrt, zadaj potoček, kaj hoče še več upokojcnka po dolgih letih napornega dela. Ni ji bilo sojeno, imela je tudi druge skromne želje, a sreča je hodila mimo nje in želje se ji niso obistinile, ostale so san. Na Slatini je bila tudi rojena in dopolnila letos 56 let. Pot življenja ji je bila že v mladosti težka, z lastno pomočjo se je dokopala do poklica in do kruha. Marljiva in vestna do skrajnosti si je pridobila povsod spoštovanje in hvaležnost in vendar so ostale nade izven mej onega kroga, ki ji je bil usojen. Dolgo je čakala, da bi živela z ljubljenimi starši pod istim krovom. Krov jo je čakal, a staršev ni bilo več pod njim. Želela si je v domači kraj, četrt stoletja je čakala, a prišla domov razrahljanega zdravja in hrepenenje ji je bilo v razočaranje. Polno službeno dobo je imela za seboj, mirne urice pokoja so jo vabile. nenaklonjena usoda ji je prekrižala tudi to in jo poklicala v večni pokoj tja gor k Sv. Trojici, kjer že počivata oče in mati. Še pogreb ji je hotel kvariti dež. A iskrenega čuvstvovanja to ni moglo motiti. Bila je množica ljudi, tovarišev in učencev. Bili so gasilci, venci, govori in petje. Videli smo to in vedeli, da je zaslužila. Ni smo pa vedeli, da je segala njena skrb za deoo preko groba. Službovala je na Slivnici, v Ločah, Blagovni, Poljčanah in Rogaški Slatini. Povsod so se med dobro deco našli paglavci. ki znajo učiteljici življenje temeljito zagreniti. Tudi njej niso prizanašali in jo silili, da naj zamenja blaga sredstva idealne moderne vzgoje z onimi starimi sredstvi, krepkimi in uspešnimi, ki še povrhu učinkujejo ta'ko naglo. In vendar! Dan, dva po pogrebu se je osamljeni in ožaloščeni brat pokojnice zglasil na obeh domačih šolah in javil, da so težko prištedeni tisočaki pokojnice namenjeni revnim šolarjem. Vse drugo bi lahko smatrali za vsebino življenja, to pa je delo po smrti in radi tega ji bodi tem lepši in trajnejši spomin.