Honore de Balzac / Lepa Imperija (Iz «Contes Drolatiques») Preden je bourdelski nadškof odšel na cerkveni zbor v Kostnico, je vzel med svoje spremstvo prav mladega svečenika, srčkanega Touranca, ki se je znal prikupno vesti in govoriti, kakor bi rožice sadil, saj je veljal za sinu proslule Saldeje in kraljevega namestnika. Tourski nadvladika ga je bil svojemu duhovnemu bratu, ko je potoval skozi to mesto, radovoljno pre* pustil kot za dar, vedoč, kako zelo so teološke srbečice pereče; taka darila so med nadškofi običajna. Potemtakem je prišel mladi duhovnik na zbor in dobil stan v hiši svojega prelata, ki je bil mož nravnega vedenja in visoke vede. Filip de Mala, kakor je bilo duhovnu ime, je sklenil, da se hoče spodobno obnašati in dostojno služiti svojega pokrovitelja; vendar je videl na tem bogorodnem koncilu rameno dosti ljudi, ki so bili bolj bogohulniki nego bogohvalniki, pri vsem tem pa so služili celo več odpustkov, zlatnikov in nadarbin nego drugi, ki so živeli pametno in pobožno. Neko noč pa, ko se je zali hudič hotel polastiti njegove kre? posti, mu je vdahnil v uho in um, naj si nagrabi zalog do mile volje, češ, vsakdo zajema v naročju naše matere svete Cerkve, pa ga ne izčrpa; ta čudež že sam po sebi dokazuje božjo mo? gočnost. In mladi svečenik iz vesele Touranščine si ni dal dvakrat reči. Sklenil je pirovati in žirovati, privoščiti si nemške pečenke z omakami vred, kjerkoli bi mogel priti brezplačno do njih, zakaj bil je ubožen ko cerkvena miš. Ker je od sile zdržno živel, posnemajoč svojega nadškofa, ki ni več grešil, ker ni mogel, in je zato veljal kot svetec, so ga gostoma napadale hude skušnjave in zbog tega mu je bila duša žalostna, to pa tem bolj, ker je venomer srečaval grobo prezalih in zapeljivih deklin, stanujočih v Kostnici, da bi razsvetljevale razum zbranim očakom. Od jeze je hotel počiti, ne vedoč, kako bi se pridružil tem svetlim srakam, ki so se včasih obregale na kardinale, opate, veljake in velmože, poslance, škofe, kneze, vojvode in mejne grofe, kakor da so to uborni pisarji brez okroglega v žepu. Po večerni molitvi si je izmišljal, kako naj bi katero njih na* govoril; sestavljal si je nekak ljubavni brevir z vprašanji in odgovori, za vsak slučaj. In ako je drugi dan po večernicah naletel na katero teh knežen, ki so se s svojo debelušnostjo šopirno 298 Honore de Balzac: Lepa Imperija valjale po svoji nosilnici, v spremstvu oboroženih oprod, je obstrmel z odprtimi usti, v zadregi kakor ščenec, ki muhe lovi, ter jim buljil v ognjevita obličja, ki so ga perela v dno srca. Nadškofov tajnik, plemenitnik iz dežele črnih gomoljik in testenic, mu je bil jasno in glasno razložil, da si cerkveni očetje, upravitelji in prizivni svetniki pridobivajo ne s svetinjami ali odpustki, temveč z obilnimi darovi, z dragulji in zlatnino, dostop k najimenitnejšim izmed teh razvajenih mačk, živečih pod zaščito knezov in krezov cerkvenega zbora. Tedajci je nebore Touranec, akoprav je bil še tak golič in negodnik, začel zbirati zaklad: v slamnjačo je vtikal zlatnike, ki mu jih je dajal blagi nadškof za njegove pisarije, upajoč, da jih bo nekoč dovolj nakopičil in potem mrvico podvoril kardinalovi vlačugi. Vse drugo pa je Bogu prepustil. Njegova oprava je bila od temena do peta tolikanj oguljena, da je bil toliko podoben božjemu stvoru, kolikor je koza z nočno čepico na rogeh slična gospodični. A ker ga je vzpodbadal pohlep, je vsako noč postopal po kostniških ulicah, malobrižen za svoj život in večno v opasnosti, da mu kak suličar z bradnico predere drobovino. Tako je prežal na kardinale, ki so lazili k svojim lepoticam. Tačas je videl, kako se po hišah prižigajo voščenice; in ma« homa so se razsvetlile vse duri in križke. Potem je slišal, kako so se posvečeni opatje in drugi zabavali, srkali in srebali najboljšo kapljico, kako so skrivoma peli zaljubljeno alelujo, ne meneč se, kdo kaj ve za godbo, ki jim je svirala vmes. Kuhinja pa je delala prava pravcata čuda in skrbela za to, da opravilo ne bi postalo dolgočasno: za preludij so služile mastne, krepke juhe, zornice in svitnice so bile kračmanove, pri večernicah so imeli slastne pečenke, ob hvalnicah pa so se topile sladkarije po grlu. Po dolgem žirovanju in pirovanju pa so vrli žreci umolknili. Oprode so se jim kockali na stopnicah, mezgi pa, ki so čakali na ulici, so se ritali v razvedrilo. Vse je bilo v najlepšem redu! I no, vera in pobožnost tu še ni bila opešala. Zategadelj so spalili strica Husa. In vzrok? V skledo jim je hotel seči, ne da bi ga bil kdo vabil. Sicer pa mu je prav; pokaj je pač bil hugenot, preden so hugenoti prišli na svet? Ampak vrnimo se k ljubkemu Lipetu Malemu. Čestokrat je dobival bunke po glavi in sunke pod rebra; ali zali duh ga je batril in bodril, češ, da bo prej ali slej prišla tudi nanj vrsta in da postane kardinal, vsaj pri kakšni ženski. Pohota ga je delala drznega kot jelena jeseni, tako da se je nekega večera vtihotapil 299 Honore de Balzac: Lepa Imperija v najzaljšo hišo v Kostnici, kjer je na najvišji stopnici gostokrat videl komornike, konjarje, dvorske plemčiče, tekače, ki so s plamenicami čakali svojih gospodarjev: vojvod, kraljev, kar* dinalov in vladik. «Ah,» je jeknil, «onale mora biti krasna in mikavna!» Oborožen kopjanik ga je pustil mimo, meneč, da spada k spremstvu bavarskega kneza izbornika, ki je pravkar odšel iz hiše in morda kaj pozabil, kar naj bi mu bil donesel ta črnorizec. Urno ko krt je Filip de Mala predirjal stopnišče, kamor ga je gnal zli ljubavni bes; opojen vonj po dišavah ga je privedel blizu komnate, kjer je gospodinja čevrljala s svojimi ženskami, od? penjaje si nakit in obleko. Ves osupel je obstal kakor tat pred pandurji. Gospa je bila brez čepice in srajčice. Sobarice in dekle, ki so gospodinjo napravljale za noč, so ji čedno telesce spretno in okretno baš iz povojev izluščile, hočem reči slekle, tako da se je zmedenemu popu ob durih izvil iz prsi goreč «ah», ki je dišal po ljubezni. «Kaj bi rad, mali?» je vprašala kurtizana. «Vam dal svojo dušo,» je bleknil, hoteč jo pojesti z očmi. «Lahko prideš zopet jutri,» je povzela, da bi se mu grobo porogala. Filip pa je, Čez ušesa rdeč in zaripel, dostojno odvrnil: «Ne bom umanjkal.» Kakor norša se je spustila v krohot. Filip je onemel, vendar pa je poželjivo in prežavo pasel po nji svoje poglede, ki so se čudovito blesketali od hotljivosti. Kar nič ni povesil oči pred odkritimi čari kot pred razpuščenimi bujnimi lasmi, lijočimi po hrbtu, ki se je svetil nalik izlikani slonovi kosti in se tu pa tam med neštetimi valovitimi predeni bohotno belikal. Na snežnem čelu je imela brušen rubin, ki pa je izžareval manj ognja in molnje nego njene črne oči, ovlažene s smejavimi solzami. Nagajivo je vrgla kvišku svoj kljunati čeveljček, z zlatom vezen kakor masno oblačilo, pri tem pa je napravila nespodobno kretnjo ter pokazala nožico, manjšo mimo labodjega kljuna. Tisti večer je bila zidane volje, drugače bi bila velela vreči skozi okno malega ostriženca, ne da bi rodila zanj več nego za svojega prvega škofa. «Beštre oči ima, gospa!» je opozorila ena izmed hišen. «Iz katere mišine pa je prilezel?» je poizvedovala druga. «Ubogo dete!» se je rogala gospodinja, «mati ga bo iskala. Na pravo pot ga je treba zopet spraviti.» Touranec pa se ni dal izbegati; z naslado je motril posteljo od zlatega brokata, kjer naj bi v kratkem počivalo telo prekrasne 300 Honore de Balzac: Lepa Imperija ljubovnice. Ta pogled, sočen in poln ljubavne modrosti, je vzbudil gospe domišljijo. Na pol v smehu, na pol že zaljubljena v malčka, mu je ponovila: «Jutri!» ter ga odpustila s kretnjo, pred katero bi bil pod klop zlezel sam papež Ivan, tembolj, ker je bil siromak kakor polž brez hiše, saj ga je bil koncil bašte razpapežil. «Že spet ste, milostna gospa, obljubo devištva izpremenili v grešno poželenje,« se je oglasila ena med ženščinami. In vsa družba v hihit in hohot. Filip pa se je izmuznil, za* devajoč se ob podboje, motoglav in potoglav kakor mačka z vrečo čez glavo, tako ga je bil omamil pogled na to božjo stvarco, ki je bolj mikala nego rusalka, vstajajoča iz vode... Zapametil si je živalske podobe, vklesane nad vrati, in se vrnil k staremu dobričini nadškofu, noseč v srcu polne malhe vragolij in grešnih nakan. Dospevši v svojo kemenato, je vso noč prešteval svoje rumenjake, pa jih ni hotelo biti nikdar nad štiri. Ker pa je bilo to ves njegov sv. Imam in ni črez to gleštal ne bora ne beliča, je pač upal zadovoljiti krasotico, če ji podari vso svojo imovino. «Kaj pa vam je, Filip?» mu je dejal blagi nadvladika, ki ga je vznemirilo premetavanje in skrivno vzdihovanje njegovega pisarja. «Ah, milostivi gospod,» je odgovoril ubogi duhovnik, «čudim se, kako more tako srčkana in sladka ženica človeku tolikanj težiti srce!...» «Katera pa?» je povzel nadvladika ter odložil brevir, ki ga je blaga duša prebiral za druge. «Oh, Jezus, hudi boste name, blagi moj gospod in pokrovitelj, kajti videl sem gospo, ki je vsaj kardinalova ljubica... In plakal sem se, videč, da mi nedostaje več kot enega preklicanega trdnjaka, da bi mogel njeno trdosrčnost izpreobrniti v rado= darnost...» Nadvladika je namrščil strešico, ki jo je imel nad nosom, in ni rekel ne bev ne mev. Zbog tega se je ponižni in pohlevni farček tresel v svoji koži, bridko obžalujoč, ker se je izpovedal svojemu načelniku. Ali iznenada se je oglasil sveti mož: «Je li zares tako draga?» «0,» je kliknil mladenič, <