Slovenske učne knjige v porabsklh šolah
Učne knjige za pouk slovenščine, ki so bile v Porabju prej v rabi na obveznih ali občih šolah in ki jih je sestavila prof. Gabrijela Szep v letih 1959—1960, so bile vsebinsko prav dobre. Preživela se je le njihova temeljna zasnova: berilo z dodatkom v obliki pregleda sistematične slovnice. Tako zasnovan jezikovni učbenik zahteva veliko mero učiteljeve samostojnosti in ustvarjalnosti. Učiteljevo delo pa je mnogo lažje, če vsebuje učbenik razen učne snovi tudi že nekatere elemente podrobnega učnega načrta. To je možno le, če je snov urejena in pripravljena za obdelavo po lekcijskem sistemu.
Založba učnih knjig v Budimpešti (Tank-cnyvkiadö, Budapest) je zato pred nekaj leti začela pripravljati in izdajati v sodelovanju z Državno   založbo   Slovenije v
60
Ljubljani novo kolekcijo učnih knjig za pouk slovenščine na osnovnih šolah v Porabju. Načrt je bil realiziran sorazmerno hitro, saj je Slovenska jezikovna vadnica za 7. in 8. razred, ki zaključuje serijo, že izšla. Lani je izšel tudi priročnik za govorne vaje v vrtcih. Upamo torej, da so vsaj s te strani dane možnosti za intenzivnejši in uspešnejši pouk slovenščine od otroškega vrtca do zadnjega razreda osnovne šole.
Poskušal bom podati kratek pregled slovenskih učbenikov in priročnikov, ki so izšli v Budimpešti.
Priročnik za slovenske govorne vaje v vrtcih
V madžarskem vzgojnem programu za vrtce so za otroke narodnosti predvidene tudi jezikovne vaje v materinščini. Priročnik zanje je Izdelala Založba učnih knjig v Budimpešti 1975. Avtor madžarskega teksta je Gyula Szabö, slovensko priredbo in prevod pa je opravil Bela Horvat. Knjiga je v xerox-tehniki, saj je naklada izjemno nizka.
Mislim, da je to prvi, doslej edini slovenski tekst, katerega so dobile v roke vzgojiteljice v vrtcih, ki vzgajajo v Porabju tudi slovenske otroke. Razen najpotrebnejših metodičnih navodil vsebuje Priročnik zelo obsežne govorne vaje, razdeljene na tri skupine, vaje za nižjo, srednjo in višjo skupino, dalje izbor ugank, izštevank, pesmic, pravljic in uglasbenih pesmi. Zaradi lažjega prehoda od domačega otrokovega narečja do knjižne slovenščine dopolnjujejo izbor še drobci ljudskega mladinskega slovstva, ki mu je vir ustno izročilo in je vsaj deloma še ohranjeno vse do danes tudi med Slovenci v Porabju. To so ljudski pregovori, otroške besedne igrice in zanke, nagajivke, kolednice, pripovedke, otroške igre s petjem. Nekaj jih je celo v ožjem porabskem ali pa v prekmurskem narečju. Na koncu je še besedni fond, ki je upoštevan v govornih vajah. Kakor govorne vaje bo seveda tudi besedni fond služil vzgojiteljicam okvirno, pač glede na krajevne prilike in njihovo znanje slovenskega jezika.
Jezikovni slikanici in priročnika m 1. in 2. razred
Slovenski učenci v Porabju imajo tedensko štiri ure pouka materinščine. Slovenščina se torej poučuje kot učni predmet, učni jezik pa je madžarski. V prvem in
drugem razredu osnovne šole je na vrsti opismenjevanje, t. j. začetno branje in pisanje, v madžarskem jeziku. Pouk slovenščine se zato v teh dveh razredih omejuje samo na ustno izražanje. Založba učnih knjig v Budimpešti je izdala s sodelovanjem Pokrajinskega zavoda za izdajanje učnih knjig v Novem Sadu in Slovaško pedagoško založbo v Bratislavi za 1. in 2. razred dva učbenika samo v slikah. Brez vsakršnega teksta sta, če izvzamemo naslovno stran in običajne podatke o knjigi. To sta Jezikovna slikanica za 1. razred občih Sol in pa Jezikovna slikanica za 2. razred občih šol, ki sta v rabi na Madžarskem, Jugoslaviji in Cehoslovaškem v osnovnih šolah, v katerih nastopata dva jezika že od 1. razreda dalje in se eden teh poučuje kot učni predmet.
Trije avtorji, ki so izbrali in uredili vsebino obeh jezikovnih slikanic, so prav tako iz omenjenih treh držav. Vsebino slikanic, to je teme iz spoznavanja narave in družbe, pravljice, pesmice, prizore ipd., sta podala v večbarvnih slikah ilustratorja Agnes Ro-gän in Mikloš Rogän.
Za vsako jezikovno slikanico je bil izdan še priročnik za učitelja, in sicer v xerox-tehniki.
Za šole v Porabju je izdala leta 1970 Založba učnih knjig v Budimpešti priročnik k prvi slikanici: Priročnik za pouk slovenskega jezika v J. razredu občih šol. Avtor madžarskega izvirnika je Gyula Szabö, prevedel in za potrebe pouka slovenščine ga je priredil Bela Horvat s sodelovanjem Franca Sebjaniča.
Priročnik nudi učitelju metodska navodila, nato primere za govorne vaje. Sledijo primeri in napodki za sestavo podrobnega učnega načrta. Za konec je prireditelj dodal še izbor kratkih slovenskih pesmic za deklamacije in petje.
Ista založba je izdala leta 1971 Priročnik za pouk slovenskega jezika v 2. razredu občih šol. Kakor prvi, je tudi ta izšel v okviru sodelovanja z Državno založbo Slovenije v Ljubljani. Avtor madžarskega izvirnika je Gyula Szabö. Za pouk slovenskega jezika ga je prevedel in priredil Bela Horvat.
Tudi Priročnik za 2. razred govori v prvem delu o metodskih posebnostih jezikovnega pouka ob učbeniku-slikanici. Obrazložen je podrobni učni načrt. Prevajalec je priredil izbor   slovenskih   ljudskih   pregovorov,
61
ugank, izštevank, pesmic za branje in deklamacije, ob koncu še 12 uglasbenih pesmic. Knjigo zaključuje abecedni pregled besednega fonda vseh govornih vaj v Priročniku za 1. in za 2. razred.
Slovenska jezikovna vadnica za 3.—4. razred občih šol
Učbenik je izdala Založba učnih knjig v Budimpešti 1972. Avtorji Bogomil Gerlanc, Andrej Savli, Franc Sebjanič in Venceslav Winkler, uredila Gyula Szabö in Venceslav Winkler, bogate dvobarvne ilustracije so delo Mikloša Rogdna.
Slovenski učenci pridejo v tretji razred, ko že poznajo madžarsko abecedo. Slovenska jezikovna vadnica v tem razredu začenja zato nadrobneje s pisanjem in branjem samo tistih črk, ki so v madžarščini drugačne kot v slovenščini. Učbenik ima razen tiskanih tudi vaje s pisanimi teksti.
Knjiga ima 144 strani in rabi učencem dve leti. Obravnava celotnega jezikovnega gradiva je naslovnjena v glavnem na beril-ne sestavke, ki so prav kratki prozni odlomki pisateljev ali vsebinsko lahke pesmice. Na te leposlovne tekste je navezano branje, razgovor, vprašanja—odgovori, lepo ustno in pismeno izražanje v stavkih. Snov ni vidno ločena za posamezna razreda. Iz razvrstitve leposlovnih tekstov pa je vidno, da se časovni potek ponovi dvakrat od začetka do konca šolskega leta.
Vadnica o ožjem smislu obsega 112 strani, nadaljnih 30 strani obsega berilo v klasičnem smislu in je dodatno na razpolago učitelju ali učencem za prosto izbiro in obravnavanje.
Na koncu berilnih sestavkov so nekatere težje ali manj znane slovenske besede razložene v madžarščini. Med jezikovnim gradivom je 8 uglasbenih pesmic za petje.
Slovenska jezikovna vadnica za 5.—6. razred občih Sol
Založba učnih knjig v Budimpešti je izdala ta učbenik leta 1973. Sestavili so ga Bogomil Gerlanc, Andrej Savli in Venceslav Winkler, uredila pa Gyula Szabö in Venceslav Winkler. Ilustracije Mikloša Rogäna so enobarvne, razen naslovne na platnicah. Strani 192.
Ne samo izbor, ampak tudi razdelitev gradiva je povsem določena in vidno označena. Od 5. do 80. strani je vadnica za peti razred. Vsebina je razdeljena na 31 učnih
enot, ki imajo vsaka svoj naslov in lahko ustrezajo tedenskim enotam. Od 81. do 164. strani je vadnica za šesti razred. Ima 32 naslovljenih učnih enot. Tretji del knjige, strani 165—184, je dodatno berilo za oba razreda.
Učna enota ima po en ali več prav kratkih literarnih tekstov, od katerih je uvodni ilustriran. Teksti so opremljni s primeri za obravnavo (z vprašanji, razlagami, napotki za naloge in vaje). Navadno se na leposlovne tekste, vselej seveda ne, navezujejo slovnične, pravopisne in spisne vaje. Po potrebi je dodan slovensko-madžarski slovarček manj znanih slovenskih besed.
Slovenska jezikovna vadnica za 7.—8. razred občih šol
Izšla je leta 1975 pri isti založbi kakor poprejšnji dve. Sestavila sta jo Andrej Savli in Venceslav Winkler s sodelovanjem Bogomila Gerlanca, uredila Gyula Szabö in Venceslav Winkler.
Vadnica za sedmi razred vsebuje 32 učnih enot in enako vadnica za osmi razred. Na koncu je dodan »Slovarček najpogostejših (pravopisnih) napak«, namenjen permanentnemu izboljševanju pravopisnega znanja v obeh razredih skozi vse leto. Učne enote so številčno označene in vsebinsko grajene podobno kakor v vadnici za 5.—6. razred. Razen pouka in vaj branja, slovnice, pravopisa in spis j a daje vsaka enota prav kratek vpogled v delo in življenje slovenskega pesnika ali pisatelja, ki je v njej zastopan. K temu naj pripomorejo skopi živ-Ijenjepisni podatki, ki jim je v večini primerov dodan tudi portret. Razen zem-lejvidne skice porečij Drave, Save in Soče (slovenskega ozemlja) so portreti slovenskih pesnikov in pisateljev edino slikovno gradivo knjige.
Sestavki za branje so izbrani in urejeni v učne enote po več vidikih. Ti so:
— literarno-zgodovinski vidik (kronološki, od Trubarja do najnovejših piscev);
— vidik zgodovinskega razvoja (od naselitve Slovencev do NOB in do socializma).
Vadnica ni zgolj jezikovno literarna, saj mora nuditi učencem še poznavanje slovenske besede in izražanja na drugih področjih, kakor so narava, zgodovina, zemljepis, tehnika itd. Vadnica je namreč edini šolski učbenik v slovenščini in za slovenščino, ki ga ima slovenski učenec v Po-
62!
rabju, zato ga mora seznanjati vsaj z osnovami slovenskega izražanja tudi v realijah.
Berilni sestavki so opremljeni z dodatki za obravnavo kakor v vadnici za 5.—6. razred. Na podoben način se povezujejo vse jezikovne panoge pri pouku slovenskega jezika. Poudarek hoče biti na primerih, razlagi, nalogah in vajah.
Nadaljnje peispeklive in potrebe
Budimpeštanska založba učnih knjig ima v načrtu še izdajo slovensko-madžarskega in madžarsko-slovenskega slovarja za šolsko rabo. S tem bodo zapolnjene potrebe po osnovnošolskih učbenikih za slovenski jezik. Smemo računati, da se bo v Porabju iz leta v leto stopnjevala učinkovitost pouka slovenskega jezika. Med drugimi je treba upoštevati okolnost, da se bo šolski in tudi pošolski mladini vedno bolj odpirala slovenska knjiga in postajala bogat vir učenja materinščine. Opremiti knjižnice s knjigami je namreč mnogo laže, kakor usposobiti in vzgojiti bralce. Mimo vsega potrebuje to delo tudi čas.
Ne smemo pozabiti, da se problemi pouka materinščine pri Slovencih v Porabju ne končujejo z dovršenim osmim razredom osnovne šole. Mnogo smo slišali in brali npr. o vprašanju slovenščine na madžarski gimnaziji v Monoštru, vprašanju, ki so ga doslej reševali v mejah slovenskega dijaš-
kega krožka. Kakor hitro bo še nekoliko narastlo na tej gimnaziji število dijakov slovenske narodnosti, bo dozorevalo vprašanje pouka slovenskega jezika kot neobveznega učnega predmeta. Zato nam mora biti že sedaj prisotna potreba po učbeniku oziroma učbenikih za fakultativni pouk slovenščine v gimnaziji z madžarskim ali nasploh tujim učnim jezikom.
Med pedagoškima akademijama v Mariboru in Sombatelju obstoji in se izvaja načrt medsebojnega sodelovanja pri usposabljanju učnega kadra. Lektorat za slovenski jezik na Pedagoški akademiji v Sombatelju bo prav gotovo rodil sadove, ki bodo kmalu vidni. Učitelji slovenskega jezika na šolah v Porabju prihajajo že nekaj let na seminarje v Slovenijo. Zanje prirejajo seminarje tudi v Porabju. Filozofska fakulteta v Ljubljani ima slovenske študente iz Porabja. Kulturni in politični stiki med LR Madžarsko in SR Slovenijo oziroma SFRJ, šola, kulturna gostovanja, knjige, stiki nasploh, razna druga sredstva javnega obveščanja — same dobre perspektive. Boljše so, kakor so bile nekdaj.
Največja postavka pouka slovenščine ob Rabi so učitelji in profesorji. Ni jih mnogo, a opravljajo veliko delo. Prav gotovo je v veliki meri njihova zasluga, če se je nad slovenščino v Porabju začel tajati led.
Andrej Šavli Ljubljana
63