Delo za Ijudstvo Našo dobo bi lahko imcnovali dobo raziskavanja. Dela se na vseh popriščih; v katero koli si stvar ali zadevo le zamislimo, povsod najdemo marljive čebelice. ki iščejo med in grade satovje. V tem vseobčem razglabljanju našega časa ima posebno obeležjc dcla tudi slovenski učitelj. Raziskovanje slovenske vasi v zvezi z vsemi aktualnimi problemi je potrebno, če hočemo spoznati vzroke našega gospodarskega, socialnega in kulturncga stanja ter spodbiti mnenje, ki se loteva danes le še posameznikov, da življenje naše vasi in splošno gibanje slovenskcga ljudstva vendarle ni tako rožnato kot ga je bila prikazala romantika naše polpretekle dobc. Če podčrtamo, da jc tudi v slovenskem podeželju ena glavnih posledic vojne v nemali meri splošen dvig civilizacije, nam bo še bolj razumljivo, da pade dobro ali zlo mnogo bolj v oči, kcr je življenje v naših dneh izrazitejšc. Zato je romantika zares izključno knjižna stvar, ikakor lepa pesem o okencah, nageljnih in kmečkih princesah. Dejstvo je, da v resničnem življenju okenca in nageljčki zabranjujejo zdravilnim sončnim žarkom pot v kmetsko bajto in da so »kmetske princesc« izgarana dekleta, katerim jc malokatera noč dana za sanjarjenje. Že šolska deca na kmetih mora često opravljati hlapčcvska dcla. ko zapusti deček ali dekle šolsko klop, pa jc tako rekoč že odrajtan ali odrajtana za težko kmečko delo. Človek, ki vse to gleda in skuša razumevati, si bo ustvaril tudi o metodah izobraževalnega dela na vasi svojo posebno sodbo, ki morda ni laskava, dasi reže v živo. Ne pomaga nič, idile je konec! Kot posledica raziskovanja vsega ubogega živl.jenja ostanc končno samo zavest, da bo treba uporabiti pri gospodarskem, kulturnem in socialnem dvigu našega ljudstva mnoga sredstva, ki smo jih bili doslej pri izobraževanju in vzgoji zanemarjali, istočasno pa da tudi ustvarimo načrt časa in dela, do kdaj in kako doseči popolnc uspehe. Dasi ni imel slovenski učitelj v preteklosti dostikrat popolnoma jasne kulturne orientacije, česar posledica je bila, da se je udinjal vaškim magnatom in za njimi stoječim političnim strankam, je kljub vsemu bilo njegovo delo za narod vedno pozitivno. To mncnje potrjujcjo priznanja starih ljudi, ki se s toplo bescdo spominjajo zdaj žc večinoma pomrlih učiteljev in mnogih tistih, kateri se še z rednimi koraki sprehajajo po svojem zasluženem pokoju. Bog vedi, v kakšnem spominu bomo ostali mi, ki danes sredi mladosti stojimo z narodom v njegovem veselju in v njegovi bedi? Čeprav se zgodi, da dandanes še marsikdo blodi s svojo podrejeno osebnostjo za partizanskimi uspehi, je kljub nekaterim pojavom samozavest in stanovska zavest med sodobnim učiteljstvom tako močna in pomembna, da zremo Iahko kljub težkim časom mirno v bodočnost. Hotenjc, ljudstvu koristiti in ga dvigniti, nikoli ni bilo nekaterim krogom dobrodošlo. Med narodom je bila vcdno neka plast, ki je -s svojevrstnim tolmačenjt-Mn dcla za ljudstvo zavirala učiteljevo delo, ne da bi s tem na katero koli si bodi stran koristila. Učitelj je imel zaradi tcga mnoge borbc. ki so bile sicer brezpomembne, a smo jim dajali pri nas neke vrste načelni pečat, ki je dobival različna imena. Ker se je naše meščanistvo politično izživljalo v dveh političnih strankah, je postal nehotc kolesce v tem motorju izživljanja tudi učitcljski stan. In tako je vsekakor nujno, da jc prešlo v nas dokončno spoznanje o brezpomcmbnosti marsikaterega dela, opravljenega za druge, od katerega pa je imel poleg nas samih največjo škodo slovenski narod ali še točneje: slovensko podeželje. Ko tiho, kot pravi in nesebični delavci, ki nc pričakujejo hvale, slave in časti in jim jc le lastno dclo in tega dela uspehi največji življenjski užitek, raziskujemo življenjskc prilikc posamezncga učenca in učenke in gospodarske osnove družinc, vidimo mnogo tcga, kar je očem marsikaterega v »voditeljske« poze postavljajočega sc človeka zakrito. Moti se, kdor misli, da je ljudstvo srečno, zadovoljno in hvaležno, ako mu jc dano poslušati le lepe besede in ako je dobilo takšnc ali takšnc »pravice« in »pravice«. Zadovoljen posameznik, najsi sc šc tako istoveti z narodom, še ne pomeni naroda. Mi pa vemo, da naš narod ne prebiva lc ob cestah, križpotjih, v predmestjih in trgih, temveč da je naše narodno telo razprostrto do zadnjih hribov in da je ljudi povsod dovolj in ne najmanj tam, kjer ni kiruha. Jc že tako, da se je treba ozreti tudi na dno in z natančnim drobnoglcdom pregledati življenje, za katercga nam je dclati in trpeti, skratka: živeti! Zrast slovenskega učitc)ja v ljudstvo jc spojena z delom. Kadar smo slišali razne delo ocenjujoče kritikastre, smo pri njih raziskovanju vedno zadeli na plast, ki bi hotela narodu škoditi. Scveda so udarci padali nemilo r>o naših glavah. In — kot smo napisali že v zadnjem članku »Učitelj in kmetski stan« — ob »družabnem« prelomu v naši vasi sc vedno godi, da ostanc ljudstvo na strani učiteljstva, čeprav ljudski »organi« ravno Ijudstvo dostikrat od učitclja naravnost odvračajo, hotcč ustvariti med njima popoln prepad. Živimo v dobi, ko dobiva slovenski milijon obraz. Tako je: za enkrat ga šele dobiva. Dostikrat jc to ali ono spoznanje žalostno. Toda če hočemo razmere popolnoma ozdraviti, moramo biti pri delu vztrajni in nepopustljivi — nič slepomišcnja z narodom, proč z idiličnim cmcrikanjcm in nageljčkom na okencah! Odprimo vrata, da prodre soncc do naše resnične podobe!