RAZMIŠLJANJA O OSNUTKIH AMANDMAJEV K USTAVI SFRJ
Človek naj bo svoboden, svobodno naj dela in ustvarja
Zvezni zbor Skupščine SFRJ je s sklepom dne 29. decembra 1987, dal vjavno obravnavo osnutek amandmajev k ustavi SFRJ. Do 30. aprila naj bi bila ta javna razprava sklenjena, nakar naj bi skupščine republik in avto-nomnih pokrajin najkasneje do 15. maja 1988 poslale svoja mnenja o osnutku komisiji Skupščine SFRJ, ki naj bi za tem oblikovala končni predlog.
Odločanje o »paketu« ali o posameznem amandmaju
Iz samega sklepa ni razvidno, kako naj bi zvezna skupščina sprejemala amandmaje. Vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi je, ali se bodo predloženi amandmaji spreje-mali v paketu, torej vsi skupaj ali pošamič-
no. Prva možnost ponuja kot edini način sprejem vseh amandmajev. V kolikor bi imela posamezna republika le en sam ugo-vor zoper predloženo besedilo enega amandmaja, bi s tem preprečila sprejem vseh drugih amandmajev. To pa najbrž ni smotrno. Vendar nosi y sebi enako nevar-nost,   tudi   sprejemanje   po   posameznih
amandmajih. Nesoglasje le z enim delom posameznega amandmaja ima za tak amandma enako posledico, kot v prvem primeru za paket amandmajev.
Glede na različnost stališč v posameznih republikah do predvidenih rešitev v osnut-kih amandmajev je pred našimi delegati vsekakor odgovorna naloga, da v argumen-tiranem soočenju z delegati iz drugih repu-blik in pokrajin najdejo take rešitve, ki bo-do vsebinsko smotrne in skladne z načelni-mi pripombami iz javne razprave in bodo sprejemljive tudi za druge. Razumljivo je, da bodo morali v razpravi dosledno vztraja-ti na suverenih pravicah, ki izhajajo iz te-meljev sedanje ustave.
Krepitev zveznih organov na račun republik
Že pred prehodom na obravnavo vsebine predloženih amandmajev se moramo usta-viti ob ugotovitvi, da predloženi amandma-ji vsebujejo določbe, ki suverenosti repu-blik ne spoštujejo. Kjer je razlog za to? Po mojem so predloženi amandmaji v števil-nih vprašanjih protislovni, ker izhajajo iz napačnega pristopa k stvari sami.
Namesto jasnega koncepta in dosledne opredelitve posameznih ustavnih določil, ki naj bi zagotavljala temeljno načelo naše samoupravne naravnanosti, da odloča o de-litvi dohodka tisti, ki ga ustvarja, se pravi določbe, ki se nanašajo na ta osnovni samo-upravni produkcijski odnos, pretvaijajo v svoje nasprotje in podpirajo etatistično odločanje o delitvi ustvarjenega dohodka.
Namesto doslednega spoštovanja suvere-nosti republik, kot konstitutivnih elemen-tov federacije, predvidevajo amandmaji še večjo krepitev zveznih organov; namesto realnega priznavanja različnosti v stopnji ekonomskega in civilizacijskega razvoja v posameznih republikah, se skuša vnašati
v ustavo kompromisne rešitve, ki so si če-sto protislovne in pomenijo odmik od nače-la, da je vsaka republika odgovorna za svoj lastni razvoj.
Čas, določen za javno razpravo, ne omo-goča temeljitejše, strokovne preučitve predloženih amandmajev. Taka naglica pri sprejemanju sprememb ustave, skriva v se-bi nevarnost posplošenja razprave in le opredeljevanje za ali proti ponujenim spre-membam. To pa ni dobro.
Nerazumljivo izrazoslovje
Poseben problem predstavlja izrazoslov-je. Ustava bi morala biti napisana razumlji-vo. Izrazoslovje mora biti takšno, da one-mogoča različno tolmačenje ustavnih do-ločb. Tega žal ne zasledimo niti pri veljavni ustavi, še manj pa pri predloženih amand-majih. Besedilo je skrajno neprimerno. Po-samezni stavki, pa tudi uporabljeni izrazi so povsem nerazumljivi. Uporabljeno praz-norečje, ki je značilno za »politični« jezik, ni primerno za ustavno besedilo. Res pa je, da bi spremenjena terminologija v amand-majih odstopila od že uporabljene termino-logije v veljavni ustavi in mogoče povzroča-
la še večjo nejasnost. Ob tem se poraja mi-sel, da bi morali predelati celotno ustavo, jo poenostaviti, skrajšati in iz nje odstraniti vsa tista podrobna določila, ki po svoji vse-bini spadajo v področje zakonske regula-tive.
Vendar: ali je sedanje krizno obdobje pri-merno za tak temeljit poseg v spreminjanje ustave? Ekonomska in družbena kriza sta y času od pobude do predloga amandma-jev, bistveno poglobljena. Zaradi tega je okvir, dan s pobudo, že presežen in so spre-membe, ki jih ponujajo amandmaji le po-skus krpanja, ki ne prispeva k razrešitvi nakopičenih družbenoekonomskih proti-slovtf.
Napoved in opozorilo hkrati
Edvard Kardelj je y svojem znanem delu »Smeri razvoja političnega sistema sociali-stičnega samoupravljanja« zapisal, da »se bo nadaljnje delovanje naše družbe čedalje marg opiralo na vlogo državnega aparata, vse bolj pa na moč in iniciativo samouprav-no združenih in demokratično organizira-nih delavcev in vseh delovnih ljudi, ki jih njihovo samoupravno združeno delo s sred-
stvi v družbeni lastnini vse bolj združuje v skupnost svobodnih proizvajalcev. Z dru-gimi besedami namesto krepitve vloge dr-žave in njenega aparata - kar je značilnost državnolastninskih oblik socialističnih proizvodnih odnosov — se bo vse bolj razvi-jal proces samoupravne vloge delovnega človeka v združenem delu in v drugih sa-moupravnih skupnostih njegovih interesov kakor tudi v demokratičnem delegatskem mehanizmu naše družbe.«
In dalje: »Zato postaja zdaj družbena nadstavba v celoti, posebno pa politični si-stem, odločilno vprašanje našega nadalj-njega uspešnega samoupravnega razvoja.
To še zlasti zato, ker lahko celo rečemo, da je razvoj političnega sistema v delnem zao-stanku oziroma, da nekatere njegove insti-tucionalne rešitve že prihajajo v neskladje z doseženo stopnjo odnosov in oblik, ki nastajajo in se razvijajo v samoupravno or-ganiziranem združenem delu in na področ-ju samoupravljanja sploh. Ce bi to neskla-dje trajalo dlje, bi lahkQ postalo resna ovira nadaljnjemu uspešnemu razvoju in utrjeva-nju stabilnosti sistema socialističnega sa-moupravljanja v celoti.«
Te misli so bile napisane pred 11 leti! Utopija ali realno predvidevanje? Po mo-jem je to napoved in opozorilo hkrati. Kajti prav zaradi oglušelosti na ta opozorila smo zabredli v sedanjo težko krizo. Iskanje izho-da iz te krize na način, kot ga ponujajo predloženi amandmaji je polovičarstvo, ki nas bo potegnilo še globje!
Sprostiti moramo vse ljudske potenciale
Kje je izhod? Strinjati se moram z vsemi tistimi, ki y poizkusih s parcialnimi rešitva-mi ne vidijo perspektive. Desetih, petnaj-stih let, se ne da črtati kot da jih nikoli ni bilo. Potrebno se je lotiti ponovnega oživ-ljaiya gospodarstva ob istočasnem sprošča-iyu vseh Ijudskih potencialov, za izhod iz sedanjega težkega položaja. Izhajati je po-trebno iz realne ocene odnosov v naši druž-bi, iz realne ocene razlik, ki v federativni državi obstajajo. Ta realna ocena pa mora sloneti na avnojskih načelih suverenosti in odgovornosti narodov, ki tvorijo federativ-no Jugoslavijo, za lastni in skupni razvoj.
(Nadaljevanje na 4. strani)
(Nadaljevanje s 3. strani)
Samoupravna socialistična družba bi mo-rala biti sinonim za civilno družbo. Zaradi tega bi morali v ustavi bojj poudariti, da je osnova te družbe človek z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki mu gredo kot svobodni osebnosti v demokratično organizirani družbi. Humanizem, kot temelj samou-pravne socialistične družbe, bi moral dobiti ustrezno mesto in poudarek tudi v ustavi.
Lastnina in dohodek
V ustavi bi moralo biti določilo, da država zagotavlja pravno varnost vseh oblik lastni-ne in da obravnava vse vrste lastnine ena-kopravno. Sam pojem družbene lastnine, kot prevladi^joče oblike lastnine, bi morala ustava vezati na pravico do upravljanja po organizaciji združenega dela, ki bi morala biti titular družbene lastnine z edino omeji-tvy o, da tega dela družbene lastnine ne sme odtnjiti, ampak ga mora po načelu dobrega gospodarja stalno krepiti in večati. Z usta-vo bi moralo biti določeno ne samo, da je protiustaven vsak akt in dejanje, s katerim je prizadeta družbena lastnina, ampak tudi
vsak akt države, s katerim se organizaciji združenega dela omejuje pravica svobod-nega razpolaganja z zakonito ustvarjenim dohodkom. Vsaka organizacija združenega dela bi morala imeti pravico, da v pogojih tržnega gospodarstva, na podlagi svojega lastnega in skupnega interesa vlaga svoj kapital ali ga združuje z drugimi organizaci-jami združenega dela ali zasebniki s pravi-co samoupravljanja v odvisnosti od veliko-sti svojega deleža. Država lahko v teh pri-merih nastopa le kot usmerjevalec, ki s svo-jo davčno in kreditno politiko, pospešuje vlagaiya v manj razvita področja države ali vlaganja v modernizacijo proizvodnje.
Samoupravljanje
Vlogo države in njenih organov bi morali postaviti v vlogo zagotavljanja primernih pogojev za razvoj samoupravljanja. Obvez-nost izvajanja samoupravno sprejetih odlo-čitev bi morala biti državno sankcionirana. To bi dejansko pomenilo odmiranje države v upravljalskih funkcijah in ohranjevanje države v funkciji varovanja samoupravlja-nja kot osnovnega družbenoekonomskega odnosa. Razumljivo je, da je taka funkcija države ustvarljiva predvsem v republikah,
na zvezni ravni pa le na tistih skupnih po-dročjih, ki so izrecno prenešena z ustavo na zvezne organe.
Posebno pozornost moramo posvetiti sa-moupravni organiziranosti. Sedanje stanje nam kaže na tolikšno preorganiziranost, da nam ta sama po sebi zamegljuje ali celo povsem onemogoča stvarno samoupravlja-rge. Zaradi tega bi veljalo temeljito proučiti najbolj smotrno obliko samoupravne orga-niziranosti, pri čemer bi morali zmanjšati obseg administracije na minimum. Kajti smisel samoupravljanja ni v administrira-nju, ampak v tem, da delegatsko sestavlje-ne skupščine odločajo o vseh pomembnih vprašanjih, za izvajanje teh odločitev pa naj poskrbijo organi uprave ali delovne organi-zacije, kateri v tem primeru za svoje delo odgovarjajo samoupravnemu telesu, ki je odločitev sprejelo.
Kakšne naj bodo skupščine DPS
Pri organizaciji skupščin dmžbenopoli-tičnih skupnosti bi veljalo ponovno razmi-sliti o potrebnosti družbenopolitičnega zbora v republiki in o potrebi trodomne
sestave občinske skupščine. Dosedanje sla-bosti y delu občinskih skupščin v trodom-nem sistemu narekujejo potrebo po teht-nem razmisleku ali ne zadošča v občini le en skupni, paritetno sestavljeni zbor, na katerem bi lahko delegati v neposrednem stiku konfrontirali svoja stališča do vpra-šanj, ki so na dnevnem redu. To bi pomeni-lo ne samo zmanjšanje stroškov sklica skupščine, ampak tudi vsebinsko polnejšo obliko odločanja v občini, kot osnovni družbenopolitični skupnosti.
Volilni sistem
Z gornjim je povezana tudi sprememba volilnega sistema. Dosedanje razprave so že nakazale potrebo po uveljavljanju nepo-srednih splošnih volitev. Pri volitvah v ob-činske skupščine ni nobenih razlogov za spreminjanje sedanjega načina volitev de-legat. Tega je praksa že potrdila. Vprašanje pa nastaja po volitvah delegatov v republi-ško in zvezno skupščino. Menim, da bi za republiški zbor združenega dela volili dele-gate po okoliših, za zbor občin pa po obči-nah neposredno ob splošnih volitvah. Ne-posredno bi lahko volili tudi delegate za zbor republik in pokrajin in za zvezni zbor
po prirejenih okoliših. Vsi ti delegati bi bili izvoljeni sicer neposredno, vendar bi mora-li biti vezani na osnovne skupščine, repu-bliški na občinske, zvezni pa na republiško skupščino in v teh skupščinah tudi dobiva-ti usmeritve za delo. To sicer pomeni vrača-nje na stalni mandat, vendar bi ob tem le zaostrili odgovornost teh delegatov za nji-hovo delo v skupščinah, pa tudi za njihovo odgovornost do volilcev, ki so jih izvolili.
Izvršni svet ali vlada
Posebno pozornost velja nameniti tudi vlogi, pooblastilom in pristojnostim izvrš-nih svetov. Položaj le-teh je že vseskozi močno vprašljiv. Obnašajo se, pa tudi jav-nost od njih to zahteva, kot vlade, so pa po ustavi le politično-izvršilni organi skupšči-ne. Tako smo priče često nedproduktivne-mu obnašanju, ko izvršni svet od skupščine izsiljuje sprejem določenih predpisov, dele-gati jih večinoma sprejemajo, nato pa po-stavljajo vprašanje odgovornosti izvršnega sveta, ta pa to odgovornost vrača nazaj v skupščino. To je v stvari začarani krog, gordijski vozel, ki ga bo potrebno prese-kati.
Praksa kaže, da bo potrebno ponovno uvesti vlade z njihovimi pooblastili, da v okviru zakonov in ustave s polno odgo-vornostjo opravljajo svojo funkcijo. Ta se-stoji v skrbi za izvajanje v skupščini druž-benopolitične skupnosti sprejete politike in v izdajanju podzakonskih aktov za izva-janje zakonov. V tem primeru imamo opravka z najvišjim upravnim organom, ki je za svoje delo neposredno odgovoren skupščini. S tem zgublja značaj izvršilno-političnega organa skupščine in ponovno prevzema vlogo vlade z lastnimi pooblastili in tudi neposredno odgovornostjo.
Banka ali blagajna izvršnega sveta
V zvezi z gornjim je nujno omeniti tudi vlogo in položaj Narodne banke Jugoslavi-je. Ta je z Narcdnimi bankami republik in pokrajin ustanova enotnega monetarnega sistema, ki izvaja skupno monetarno in de-vizno politiko ter skupno kreditno politiko kot jo določa skupščina SFRJ. V nobenem primeru pa ne more biti interna banka zveznega izvršnega sveta, kot je slučaj se-daj. Proračunska sredstva, vključno z de-
poziti sredstev federacije in vodenje banč-nih poslov za potrebe JNA in federacije mora opravljati druga banka. Takšno meša-nje poslov nujno vodi do tega, da se vpraša-nja skupne monetarne in devizne politike mešajo z nastalimi potrebami prekoračitev in ostalih potreb federacije.
Ni sožitja brez čistih računov
Naj zaključim s temi razmišljanji. Nisem se spuščal v podrobne pripombe k ponuje-nim predlogom amandmajev. Menim, da takšni kot so, nimajo izgleda, da jih skup-ščina SFRJ sprejme. Potrebno bo mnogo dela na usklajevanju pripomb, ki bodo da-ne v javni razpravi. Vkljub neugodnemu času sem prepričan, da bomo v vsej Jugo-slaviji naleteli na dovolj politične volje ta utrditev spoznanja o odgovornosti vsake republike za svoj lastni razvoj in da na zvez-ni ravni rešujemo le zadeve, ki smo jih z ustavo opredelili kot skupne.
Zaradi tega so ta razmišljanja usmerjena na vprašanja, ki jih bomo morali razrešiti, če želimo vrniti Jugoslaviji vsaj del tiste vere in zaupanja, ki ga je bila deležna ob svojem ponovnem rojstvu v Jajcu. Federa-
tivno Jugoslavijo je rodilo spoznanje, da je interes vsakega naroda y njej odraz lastne-ga interesa, da je federativna ureditev jam-stvo svobodnega razvoja vsakega njenega suverenega dela. Ni sožitja brez čistih raču-nov, teh pa ni, če izpostavljamo pravice, pozabljamo pa na dolžnosti. Spoštovanje razlik vodi k razumevanju, to pa odpira prijateljstvo med narodi, ki so se združili v skupni državi. Čas je, da se tega zavemo! Vse drugo nas vodi v poglabljanje krize.
»Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Avantgard-ne sile socializma in socialistična družba imajo potemtakem lahko samo en cilj - da glede na možnosti danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvaijanju, da bo lahko - na podlagi družbene lastnine proiz-vajalnih sredstev - svobodno delal in ustvaijal svojo srečo. To je samoupravlja-nje.« To je rekel Edvard Kardelj. Na vseh nas je, da se tega zavemo in v javni razpravi o osnutkih amandmajev to tudi glasno po-vemo.
Ivo Bernard