DVA POTOPISA. Potopisa Indija Koromandija in Okameneli smehljaj sta gotovo nastala iz različnih pobud in namenov. Govorita vsak zase in izrazito po svoje, zato niso bili stilni elementi povod za njuno kritično obravnavo v skupni oceni. Potopisna snov obeh knjig je dokaj sorodna, Indija Koromandija zajema potovanje po Indiji, Okameneli smehljaj pa dolgotrajnejše študijsko potovanje po deželah azijskega jugovzhoda (Burma, Tajska, Kambodža in del Indonezije); obe knjigi sta izšli lani, čeprav prva še s predlansko letnico. Indijo Koroman-dijo je napisal pesnik, dramatik, pripovednik in esejist Jože Javoršek, Okameneli smehljaj pa slikar Jože Ciuha. Tudi ustvarjalni usmerjenosti avtorjev bi utegnili pojasniti nekatere stilne elemente obravnavanih potopisov, vendar se dokaj opazno križata Javorškovo zanimanje za književnost in filozofijo in pa Ciuhovo- za umetnostnozgodovinske vrednote.
472
Indija Koromandija* Jožeta Javorška je po zamisli takšen potopis kot Levstikovo Popotovanje od Litije do Čateža. Med nekaterimi sestavinami v obeh potopisih je enačaj. Kakor je nekoč, to se pravi leta 1857 Levstik na svoji kratki poti s prijateljem Radivojem ovrednotil tedanjo slovensko leposlovno ustvarjalnost, tako je tudi Javoršek v pogovorih s sopotnikom Aleksandrom na dokaj daljši poti po Indiji kritično preanaliziral današnje slovensko pesništvo, kritiko, dramatiko in pripovedništvo. Na prvi pogled se človeku zdi čudno, kako je to mogel napraviti prav v zvezi s potovanjem po Indiji. To potopisno ozadje je samo naključje; prav tako bi Javoršek lahko polemiziral s svojim prijateljem Aleksandrom o moderni umetnosti in sodobni slovenski književnosti, če bi ju letalo poneslo namesto v Indijo na primer v Egipt ali v Mehiko ali na Japonsko ali kamorkoli na svetu. Spremenilo bi se samo potopisno ozadje, pogovor o slovenski književnosti bi ostal isti.
Poleg avtorja in Indije z njenimi verskimi in socialnimi nasprotji ter znamenitimi umetnostnozgodovinskimi spomeniki je važen v tem potopisu tudi Aleksander, kritik in esejist, intelektualec posebnih inteligenčnih dimenzij in lastnosti, z izdelanim estetsko kritičnim nazorom. Ta je zrastel iz velikih klasičnih leposlovnih mojstrovin, zato nima posluha za moderno umetnost v besedi, podobi in v glasbi. Javodšek pa je goreč apostol vsega novega in sodobnega, v umetnosti in življenju, v modi in v sedanjem naglem komuniciranju, ki omogoča boljše spoznavanje ljudi in narodov med seboj in potemtakem tudi uspešnejše sodelovanje in povezovanje, v čemer tudi spozna »Indijo Koromandijo«, z drugimi besedami svet, ki si ga želimo. Poglavja, ki obravnavajo razmere v slovenski književnosti, bi terjala posebno kritično obravnavo še zlasti zaradi posploševanja in zato enostranske analize.
Potopisno ozadje, Indijo, pa je upodobil Javoršek v križajočih se nasprotjih, kakor jih je spoznaval. V Starem in Novem Delhiju odkriva na eni strani konservirani srednji vek in revščino, na drugi strani pa veliko razkošje; ugotovi, da je Indija panhumanistična in nekritična, da krava ali ptica več veljata kot človek; skuša se poglobiti v sistem kast in prodreti v psihologijo vrtajočih učenjakov braminov; spozna, da je v Indiji ohranjeno sožitje vseh družbenih sistemov od kamene dobe naprej; pomudi se ob opisih dramatičnih zgodb iz preteklosti in sedanjosti in seveda ob velikih arhitektonskih mojstrovinah, kot so mesto Jaipur, mavzolej Taj Mahal, v skalo vdolbeno svetišče v soteski Ajanti in freske v tem spomeniku budizma; in v primerjavi z indijsko psihologijo naslika duševni svet zahodnjaka itd.
Javoršek opisuje ljudi, pojave, pokrajino in spomenike tako, kot jih vidi s svojimi notranjimi očmi. Likovni, vizualni element ima pri tem najpomembnejšo vlogo, kajti Javoršek slika z besedami. V njegovem opisu je ujeto tisto. kar so zaznala vsa njegova čutila. Pri tem gre za nekakšno oblikovalno pustolovščino, za iskanje »dvanajsttonskega jezikovnega sistema« in, če me občutek ne vara, tu in tam tudi za narejeno zanesenost, za bombastičen izraz navdušenja in občudovanja velikih mojstrovin. Takšen je pač Javorškov stil v Indiji KoTomandiji in stvar okusa posameznikov je, kako ga bodo sprejeli. Sicer pa je potopisni, meditativni in polemični esej o Indiji Koromandiji današnjega človeškega občestva lepo, disciplinirano in organizirano napisan, in izraža veliko znanja in veselja do življenja in umetnosti.
* Jože Javoršek, Indija Koromandija. Opremil Jože Hrovatin. Izdala Mladinska knjiga 1962.
473
Okameneli smehljaj* Jožeta Ciuhe je zgovorno in sproščeno napisan dnevnik o 21 mesecev trajajočem potovanju po azijskem jugovzhodu. Knjiga po oblikovni zmogljivosti ni enotna, zato pa zelo nazorno odkriva rast avtorjevega oblikovanja. Glede na dolgotrajno potovanje in zelo sproščeno opisovanje ni nič čudnega, da je knjiga narastla na prek 700 strani. Kakor je sproščena opisovalna zgovornost ena izmed simpatičnih potez Ciuhovega dnevnika, bi bilo vendarle knjigi v korist, če bi avtor s kritičnejšim in bolj discipliniranim odnosom dnevniške zapiske nekoliko zgostil.
Ciuhov Okameneli smehljaj je kot obsežna, razgibana in slikovita freska; kot rečeno, se pri svojem pisanju ni omejil na izbrano osnovno področje, temveč je popisoval sebe, vsak dan se spreminjajočo okolico, prilagajanje klimatskim in prehrambnim razmeram najprej v Burmi, potem v Indoneziji, Tajski in Kambodži. Kadar opisuje mesta, pokrajine in ljudi, opravi to delo kot spreten reporter: od prvih vizualnih vtisov preide na historiat, na družbene razmere, folklorne elemente in na navade ljudi. Dnevnik organsko raste, kakor so se poglabljala njegova spoznavanja ljudi in življenja v posameznih deželah, ki jih je obhodil. Skozi ves dnevnik se zvrsti množica ljudi, s katerimi se je avtor srečal na poti, to so domačini ali priseljenci najrazličnejših narodnosti z vseh kontinentov. Njihove zunanje in psihološke poteze naslika z dialogom, ki ga večkrat prenaša v knjigo avtentično, v angleščini, francoščini ali nemščini. Zelo zanimiva so poglavja o diplomatskih sprejemih in pa o jari kači; tu je popisal zamotane težave v zvezi z iskanjem potnih dovoljenj za posamezne države azijskega jugovzhoda. Seveda pa velja posebna pozornost umetnostnim spomenikom starih civilizacij, ohranjenih v celih kompleksih svetišč z budističnimi skulpturami. reliefi in freskami. V teh poglavjih odkriva avtor pomembna umetnostna področja, kot Šve Dagon, Pagan, Borobudur, Prambanan, Angkor, bangkoške pagode in vrsto drugih starih spomenikov.
Vse Ciuhovo pisanje je odkrivanje naši zahodni civilizaciji dokaj tujega sveta. Avtor ga tudi s tega stališča opazuje, vendar ga skuša razumeti in najti zanj razlago v verskem in splošnem zgodovinskem izročilu. Tudi ob umetnostnih spomenikih, freskah in reliefih skuša najti asociativne primerjave z zahodnimi umetniškimi mojstrovinami. Vse njegovo pisanje pa spremlja hudomušna, mehka ironija, ki knjigo prepričljivo individualizira. Ta mehka ironija je kot živo nasprotje okamenelega smehljaja, ki ga avtor odkriva na starih angkorških reliefih.
Posebno prikupen ton daje knjigi avtorjev odnos do živali. Že na ladji spremlja s kratkimi zapiski muke srednjeevropskih živali, namenjenih v enega največjih živalskih vrtov v Colombu. Ta pozornost se nadaljuje skozi vso knjigo iz raznih nagibov, največkrat zato, ker so mu v nadlego tisti sestradani psi v Rangunu dn po vsej Burmi, ali v deževnem obdobju žabe.
Tako je Ciuhov Okameneli smehljaj posrečen splet dnevniških zapiskov v obliki reportaž, meditacij, zgodovinskih in socioloških analiz, kritičnih opazovanj in vrednotenj arhitekturnih in umetnostnozgodovinskih spomenikov, portretnih in psiholoških študij nekaterih zanimivih ljudi, s katerimi se je srečal, opisov grozljivih verskih običajev, razpoloženjskih notic in tihožitij. Glede na toliko podrobnosti je težko obdržati pregled čez celotno gradivo, ostane pa prijeten vtis o zbližanju z deželami azijskega jugovzhoda. Knjiga
* Jože Ciuha, Okameneli smehljaj, ilustriral in opremil avtor. Založila založba Obzorja, Maribor, knjižna zbirka Križem sveta 5—6, 1963
474
odstira kopreno eksotičnosti s tega dela sveta in ga odkriva v realnih potezah. Za vsem tem pa je čutiti razgledano osebnost, ki suvereno pregneta vse duhovne in materialne pojave preteklosti in sedanjosti, s katerimi se srečuje. Dokumentarne ilustracije, ki se vežejo s tekstom in ga vizualno dopolnjujejo, pa dajejo Okamenelemu smehljaju še posebno vrednost
France  Vurnik
475