UDK 316.323.72(497.1):316.34
Mojca Novak-Pešec
ZALOM JUGOSLOVANSKIH
ELIT MODERNIZACIJE
Sodobne jugoslovanske politične elite so odgovorne za produkcijo in imple-
mentacijo projekta o regulaciji družbenega sistema, ki pa ne ustreza družbenemu
substratu in realnim procesom. Zato avtorica izhaja iz predpostavke, da je sodo-
bna jugoslovanska kriza tudi posledica vzorcev industrializacijskega prehoda in
njegovih nosilcev, ne pa samo socialistične revolucije in samoupravljanja kot
mehanizma regulacije .
Pomembni akterji industrializacijskega prehoda so bili zunajsistemski akter-
ji kot prenašalci in uvajalci radikalnih industrializacijskih sprememb . Avtohtoni
dominanti akterji pa so samo industrializirali tradicionalne dejavnosti Tako je
jugoslovanska industrializacija pridobila vzorec dualne ekonomije, kakršen je
značilen za dežele Tretjega sveta . Zato vzroka za razmeroma preprosto Zamenjavo
dominantnih akterjev po letu 1945 ni mogoče iskati samo v vlogi revolucionarjev
v odporniškem gibanju, temveč predvsem v skromnih resursih avtohtonih nosil-
cev industrializacijskega prehoda .
There is no doubt that contemporary Yugoslav political elites are responsi-
ble for the generation of social system regulations and their implementation .
But the regulatory mechanisms are not suit ed to the Yugoslav social structure
and social processes . The authors point of departure is that the contemporary
Yugoslav crisis is predominantly a consequence of Yugoslav pattern of industrial
transition. Consequently, the authors survey deals with it.
The dominant agents of Yugoslav industrial transition were the exogenous
and the endogenous by their nature. The former transferred and implemented ra-
dical industrial changes, while the latter industrialized only the traditional
production pattern. This process resulted in dual economy which is similar to the
results of industrial transition in the Third World. The scarcity of endogenous in-
dustrial resoruces and the industrial incapabilities of endogenous agents were
the most important factors why the revolutionary elite took over the dominant
political positions a fter the Second World War so easily .
industrializacijski prehod, dominantni akterji, prvi in pozni zamudniki,
dualna ekonomija
1 . Uvod
Raziskovati jugoslovanske elite modernizacije pomeni osredotočati se na
realne procese in njihove nosilce ; pri tem je potrebno upoštevati daljše časov-
no obdobje, kot je zadnje slabe pol stoletja t. i . socialistično urejenega družbe-
nega sistema. To pomeni, da se časovna točka v letih 1941-1945 pojmuje pred-
vsem kot diskontinuiteta dominantnih akterjev in procesov upravljanja, ne
pa tudi kot diskontinuiteta drugih procesov. Da bi lahko diskontinuitete
ugotovili v procesih in njihovih nosilcih, jih je potrebno analizirati v obdobju
od sredine 19 . do sredine 20 . stoletja, kontekstualno pa kot obdobje procesa
industrializacijskega prehodal .
41
Argumentov za to je več:
l . do leta 1941 so le nekatere jugoslovanske regije prešle obdobje indu-
strializacijskega prehoda;
2. zamenjava dominantnih akterjev ni bila preprosta zamenjava politič-
nih elit z drugačnimi projekcijami o razvoju družbenega sistema 2 , temveč za-
menjava vseh dominantnih akterjev ; novi dominantni politični akterji so pre-
vzeli tudi dominantne pozicije v sferi ekonomije, to pomeni, da so vstopili na
izpraznjene pozicije nosilstva modernizacijskih procesov v sferi industrijske
tehnologije in ekonomije sploh;
3. politična moč novih dominantnih akterjev ni temeljila na njihovi eko-
nomski in tehnološki moči ; resurse, s katerimi so poravnavali svoje politične
(= revolucionarne) dolgove, so si prilastili z nasiljem in s fizičnim izgonom
prejšnjih nosilcev ;
4. ker moč dominantnih političnih akterjev temelji izključno na njihovih
političnih pozicijah, reguliraji vse druge (modernizacijske) impulze spre-
memb s strategijami zaviranja (in preprečevanja) in s tem preprečujejo vzpon
njihovih nosilcev, saj so ti hkrati tudi nosilci teženj po redistribuciji družbene
moči (Pešec, 1987, str . 146) .
Kaj se je dogajalo v jugoslovanskih regijah pred drugo svetovno vojno, da
so novi dominantni politični akterji po njej na razmeroma lahek način prevze-
li vse dominantne pozicije v družbenem sistemu? Ali lahko zadovoljivo odgo-
vorimo na to vprašanje samo z ugotavljanjem in pojasnjevanjem njihove vlo-
ge v odporniškem gibanju v letih 1941-1945, ki je bilo naknadno deklarirano
kot socialistična revolucija? In še naprej, ali je res t . i . družbena kriza v 80. le-
tih samo posledica realizacije neustreznih strategij razvoja družbenega siste-
ma? Ali je res t . i. socialistična regulacija družbenega sistema tista, ki je proiz-
vedla krizno stanje? Moj odgovor na zadnja tri vprašanja je ne, in sicer iz teh
razlogov :
l . ker ne morem zadovoljivo odgovoriti na postavljena vprašanja, če pri-
znam obdobje 1941-1945 kot ničelno točko v analizi, pojasnevanju in vredno-
tenju realnih procesov v zadnjih desetletjih, kot točko njihovega razblinjanja ;
2 . ker so revolucionarji kot dominantni akterji dejansko aplicirali nov
model regulacije družbenega sistema (t . i . socialistično samoupravljanje),
vendar na podedovani, neprestrukturirani družbeni substrat;
3. če revolucionarjem naprtimo odgovornost za sodobno krizo jugoslo-
vanske družbe, potem moramo to odgovornost omejiti na neustreznost njiho-
vih idejnih projektov za realne procese in družbeni substrat, ne pa za te pro-
cese in substrat sam ;
4 . ker so značilnosti družbenega substrata in realni procesi pred spre-
membo dominantnih akterjev bistvenega pomena za iskanje odgovorov na
postavljena vprašanja;
5 . ker je t . i. socialistično organizirani družbeni sistem po letu 1945 prej
posledica značilnosti družbenega substrata in realnih procesov pred točko di-
skontinuitete kot pa edini, čeprav kompleksni vzrok sodobne krize .
Zato bom iskala možne odgovore na ta vprašanja v značilnostih industri-
alizacijskega prehoda jugoslovanskih regij : v njihovih vzorcih in v dominan-
tnih akterjih tega prehoda .
2. Teoretski okvir analize
Analizo industrializacijskega prehoda jugoslovanskih regij umeščam v
teoretski okvir treh konceptov : industrializacije prvih zamudnikov (po
42
Gerschenkron, 1962 ; Rosovsky, 1966; Berendt et al, 1970; Rostow, 1978), elit
industrializacije (Kerr et al ; 1973) in obrobne odvisne industrializacije dežel
Tretjega sveta (po Amin, 1976; Cardoso in Faletto, 1979 ; Gonzales Casanova,
1970; npr.) oziroma industrializacije poznih zamudnikov (Levy, 1972) .
Kljub različnim disciplinarnim in paradigmatskim okvirom, različnim re-
gionalnim in časovnim umestitvam analize in publiciranja rezultatov 3 se vsi
upoštevani analitiki osredotočajo na procese industrializacijskih prehodov,
na njihove nosilce - dominantne akterje in rezultate ; zato jih je dobro vključiti
v oblikovanje teoretskega okvira za analizo tovrstnih procesov v jugoslovan-
skih regijah .
Koncept industrializacijskega prehoda prvih zamudnikov je oblikoval
Gerschenkron (Gerschenkron, 1962), drugi pa so ga aplicirali na primerljive
procese v drugih družbenih sistemih (Rosovsky na Japonskem, Berend in so-
avtorji pa na Madžarskem) . Avtorji analizirajo celoten proces industrializacij-
skega prehoda v treh soslednih stopnjah : kot zgodovinsko ozadje oblikovanja
predpogojev, oblikovanje predpogojev samih za prvi veliki industrializacijski
sunek in ta sunek sama . Tako so jedro Gerschenkronovega koncepta predpo-
goji prvega velikega industrializacijskega sunka v konkretnem družbenem si-
stemu, saj vsaka natančnejša analiza pokaže, da se ti pomembno razlikujejo
od klasičnih, prvotnih predpogojev industrializacijskega prehoda v njegovi
matici - Angliji 5. Celo več, v takšni obliki se niso pojavili zunaj kulturalnega
prostora protestantske etike niti po značilnostih niti po dominantnih akter-
jih .
Temeljne značilnosti industrializacijskih prehodov prvih zamudnihov je
mogoče združiti v naslednje: vključitev v sodobne svetovne industrializacijske
procese prek produkcije velikega obsega (najsodobnejše tehnologije indu-
strijskega proizvajanja so bile v bazični in kemični veji), zaradi česar je bila
proizvodnja potrošnih dobrin lokalnega - omejenega pomena in obsega, po-
membna vloga vladnih administracij v koncentraciji nacionalnega kapitala
ali v zagotavljanju kreditov (distribucija in odgovornost) za industrializacij-
ske namene in neindustrializacija agrarnega sektorja (Gerschenkron, 1962,
str. 353-354) . Osnovno načelo presojanja, v kolikšni meri in kako so se ti pred-
pogoji realizirali v posameznem družbenem sistemu, je analiza razmerij med
zunajsistemskimi impulzi in sistemskimi odgovori nanje . Ali drugače, v anali-
zi zmožnosti konkretnih družbenih sistemov, kolikor lahko oblikujejo sistem-
ske pogoje za adaptacijo zunajsistemskih impulzov6 . Prav analize že omenje-
nih avtorjev kažejo, da so bili pomembni sistemski element vsakega industri-
alizacijskega prehoda dominantni akterji . Za dežele Severne Evrope (Berend
et al, 1970) in Japonsko (Rosovsky, 1966) velja, da so imeli avtohtoni domi-
nantni akterji toliko industrializaciji ustreznih resursov, da so lahko sami
kontrolirali ta prehod (ob pomembni pomoči zunajsistemskih resursov) ;
medtem ko pa že analize teh prehodov zunaj začrtanega območja kažejo, da
tovrstnih avtohtonih dominantnih akterjev ni bilo . Njihovi resursi in interesi
niso zadostili niti niso ustrezali relativno avtonomni vključitvi v svetovne pro-
cese; vanje so se lahko vključili ob pomembnem angažiranju interesov in re-
sursov zunajsistemskih akterjev 7 . Prav za pojasnitev njihove vloge in pomena
zato ne zadostuje samo za teoretski koncept prvih zamudnikov, temveč je po-
trebno vključiti v analizo tudi teoretski koncept industrializacije poznih za-
mudnikov, vendar ne tako, kot je opredeljen v eni od izvedb teorije moderni-
zacije (Levy, 1972), temveč v sklopu teorij odvisnosti .
Ne glede na to, katere teoretike odvisnosti in njihove analize industriali-
zacije dežel Tretjega sveta kot družbenih sistemov na obrobju velikih koloni-
43
alnih imperijev vključimo v oblikovanje teoretskega okvira$, lahko pri vseh
najdemo skupno točko analize, in sicer adaptirane industrializacije ob prevla-
dovanju zunajsistemskih impulzov in akterjev zaradi industrializacijsko ne-
ustreznih sistemskih resursov in akterjev. Tako so nosilci industrializacije zu-
najsistemski akterji; ti so hkrati tudi prenašalci industrializacijskih resursov :
tehnologij, znanja, kapitala, kadrov organizacije . Avtohtoni akterji pa indu-
strializirajo uveljavljene predindustrijske dejavnosti in so hkrati tudi posred-
niki med zunajsistemskimi akterji in avtohtonimi resursi (delovna sila, poce-
ni surovine). Rezultat takšnega vzorca (vzorcev) industrializacije je oblikova-
nje dveh ločenih sektorjev: radikalno industrializacijskega, prek katerega se ti
periferni družbeni sistemi vključujejo v svetovne procese, in postopno indu-
strializirajočega se avtohtonega sektorja, kateremu je lokalno okolje dobavi-
telj inputov in prejemnik outputov . Razločeni razvoj perifernih družbenih si-
stemov je Amin poimenoval kot dualni razvoj, ki se ne nespremeni niti s pri-
dobitvijo politične suverenosti (Amin, 1976, str . 202) .
Kerr pa s svojim konceptom elit industrializacije dominantne akterje
samo izpostavlja, in sicer v smislu, da se pomembno razlikujejo v različnih in-
dustrializacijskih prehodih (Kerr et al, 1973) 9: čim bolj se geografsko oddalju-
jejo od prostora protestantske etike, pomembnejšo vlogo so pridobivali zu-
najsistemski akterji kot kreditodajalci, neposredni investitorji ali kolonialna
administracija. Vendar pa nam natančnejša analiza dominantnih akterjev in-
dustrializacije omogoča, da jih lahko razdelimo preprosto na tiste, ki so pre-
vzeli dominantne pozicije v družbenem sistemu po stabilizaciji notranjepoli-
tičnih odnosov - po njihovi predhodni pacifikaciji (avtonomni zasebni podjet-
niki in dinastični voditelji z državnimi administracijami) in tiste, ki so domi-
nantne pozicije prevzeli v procesu nestabilnih notranjih odnosov in vztrajajo
na teh pozicijah tudi z ohranjanjem njihove nestabilnosti (po Kerrovi klasifi-
kaciji so to t. i. revolucionarni intelektualci in voditelji nacionalnih in protiko-
lonialnih gibanj) . Tako so pred slednjo skupino dominantnih akterjev delova-
li drugi, povsem različni dominantni akterji kot začetni prenašalci in uvajalci
industrializacijskih impulzov (kolonialni administratorji, tuji lastniki kapita-
la) .
Za nadaljevanje razprave sta pomembni dve ugotovitvi :
prva, da je stabilizacija notranjepolitičnih odnosov oziroma njihova paci-
fikacija nujni pogoj relativno uspešnega in učinkovitega industrializacijskega
prehoda (glede na sistemske resurse) ;
in druga, da so za to potrebni relativno močni (po resursih) avtohtoni do-
minantni akterji, ki so zmožni in zavzeti za to, da (vsaj!) adaptirajo zunanje im-
pulze sprememb .
Prav v točki nosilcev industrializacijskih prehodov v različnih družbenih
sistemih se vsi trije vključeni koncepti združijo in oblikujejo teoretski okvir
za analizo : analitiki prvih zamudnikov s poudarjanjem oblikovanja predpogo-
jev za prvi veliki industrializacijski sunek, teoretiki odvisnosti s poudarjenimi
rezultati obrobnih industrializacijskih prehodov, Kerr pa s poudarjenimi no-
silci teh procesov.
Na osnovi vseh treh vključenih teoretskih konceptov lahko oblikujemo
temeljno hipotezo : družbeni sistemi oziroma njihovi posamezni elementi se
vključujejo v svetovne procese vedno prek najsodobnejših tehnologij in ne
glede na to, ali imajo za to ustrezne resurse 1 0 .
Po tako oblikovanem teoretskem okviru lahko analizirani jugoslovanski
regiji, Slovenijo in centralno Srbijo", uvrstimo v dve etapi svetovnega proce-
sa industrializacije : časovno med prve zamudnike, strukturno pa med pozne
44
zamudnike oziroma periferne odvisne industrializacijske prehode . Dvojno
obrobnost obeh družbenih sistemov - na obrobju večnacionalnih imperijev
in prek njih na obrobju svetovnih procesov - bom dokazovala z analizo različ-
no sintetiziranega zgodovinskega gradiva' 2 in sociološko osmislitvijo pred-
vsem značilnosti dominantnih akterjev v tem procesu .
3. Značilnosti dominantnih akterjev kot nosilcev industriali-
zacijskega prehoda
V Slovenskih dednih deželah so se »industrializacijsko« zavzeti avtohtoni
akterji pojavili razmeroma pozno ; nekako konec 19 . stoletja. Do tedaj pa je
med avtohtonimi dominantnimi akterji prevladovala zemljiška oligarhija (ki
ni bila vsa avtohtona) . Do zadnje četrtine 19 . stoletja tako ni bilo avtohtonih
akterjev, ki bi bili zmožni akumulirati kapital in ga tudi vlagati v industrializa-
cijo proizvajanja' 3 . Uveljavljenih industrializatorjev proizvodnje in investitor-
jev vanjo - drugje so bili to obrtniki in veliki trgovci - v slovenskih dednih
deželah ni bilo . Jedro ekonomskega dogajanja je bilo podeželje, kjer sta v
kmečki trgovini 14 uspešno sodelovala zemljiški posestnik in kmet - tlačan.
Zato sta imeli kmečka odveza in prva agrarna reforma (leta 1848) pomembno
vlogo v neoblikovanju industrializacijskih pogojev in hkrati še za prihodnjih
70 let zagotovili socialni mir v Habsburški monarhiji (Mirkovič, 1968, str .
200-203) .
Šibkost mestnih obrtnikov in trgovcev ter prevladovanje zemljiške oli-
garhije sta imela za posledico neaktualnost habsburške industrijske rajoniza-
cije 15 dednih dežel, saj v slovenskih dednih deželah ni bilo akterja, ki bi zmo-
gel in tudi hotel uporabiti privilegije in ugodnosti dunajske vlade za pospeši-
tev industrializacijskega prehoda. V centralnih habsburških deželah so imeli
v tem prehodu pomembno vlogo investitorja veletrgovci - gremi grosisti, ki
so ob vladnih merkantilističnih ukrepih akumulirali pomembno množino ka-
pitala in ga v začetku 19 . stoletja skupaj s tujim investirali v industrializacijo
(Šorn, 1984, str. 178) . Slovenski akterji takšnih strategij niso bili zmožni izpe-
ljati .
Vse do zadnje četrtine 19 . stoletja ni bilo pomembnih sprememb pri inve-
stitorjih v industrializacijo . To je bila po eni strani zemljiška oligarhija, po
drugi pa (dunajska) vladna administracija (ki je investirala in poskrbela za na-
ložbe v mednarodno progo Dunaj-Trst), kasneje pa so se jima pridružili tudi
tuji investitorji, ki so uvajali radikalno industrializacijo (metalurgija in kemič-
na industrija, rudarstvo in izgradnja transportne mreže) (Šorn, 1979, str. 257) .
Šele konec stoletja so se pojavili kot pomembni investitorji tudi domači po-
djetniki, in sicer so investirali kapital v tiste industrijske veje, v katerih so
predvsem industrializirali tradicionalne dejavnosti . To pomeni, da ni bilo po-
trebno investirati v večjem obsegu, obrati so bili manjši, delovne sile je bilo
dovolj na podeželju, s produkti so zadovoljevali potrebe lokalnega trga (Šorn,
1959, str . 20) . Dihotomnost med avtohtonimi in tujimi investitorji in njihova
razdelitev na neradikalno in radikalno industrializacijo se je v slovenskih
dednih deželah ohranila vse do druge svetovne vojne (Pešec, 1987, str .
141-142) . Že pred prvo svetovno vojno pa je slovenska industrija dosegla tisto
stopnjo »zrelosti«, ko je lahko s svojimi izdelki uspešno prodrla na jugoslo-
vanski trg .
Delitev v industrializacijo investiranega kapitala na tuji in avtohtoni del
ni bila ultimativna, saj so tuji kapital in njegovi lastniki pomembno pripomo-
45
gli h koncentraciji in akumulaciji investicijskih zmožnosti avtohtonih investi-
torjev (tu je bila posebno pomembna vloga tujega kapitala v koncentraciji na-
cionalnega kapitala za industrializacijske namene) (Šorn, Tipkopis ; Mirkovič,
1968, str . 242) . Pomembno je predvsem dejstvo, da so se v slovenskih deželah
šele konec 19. stoletja začeli pojavljati avtohtoni akterji, ki so bili zmožni in-
dustrializacijskih naložb in/ali (vsaj!) pripravljeni reagirati na tovrstne impul-
ze, ki jih je bilo okolje sistema polno .
Podobno »usodo« pomanjkanja industrializacijsko zavzetih in zmožnih
avtohtonih akterjev je imela tudi centralna Srbija . Več srbskih selitev 16 ni
samo populacijsko izpraznilo srbskega podeželja in mest, temveč so bili obi-
čajno jedro selilcev prav potencialno zmožni nosilci in uvajalci sprememb : tr-
govci, obrtniki in duhovščina. Tako so se pomembni nosilci industrializacije,
in sicer v podobnem vzorcu kot v slovenskih dednih deželah, pojavili šele v
drugi polovici 19. stoletja : v sodobnih industrijskih vejah tuji investitorji (Ku-
koleča, 1941, str. 191-213), katerim je, za razliko od slovenskega primera, daja-
la koncesijo in privilegije avtohtona vladna," ne pa »kolonialna« administra-
cija; v industrializacijo tradicionalnih dejavnosti pa so praviloma investirali
avtohtoni investitorji (Pešec, 1987, str . 141). Centralno srbski dominantni ak-
terji so se še v nečem pomembno razlikovali od slovenskih ; v celotnem proce-
su industrializacije se je kot investitor pojavila tudi državna administracija, ki
je investirala in odločala o naložbah predvsem v državno monopolnih indu-
strijskih vejah (Mirkovič, 1968, str. 252; Kukoleča, 1941, str. 385). Vendar pa
državna administracija ni delovala le kot predstavnik in upravljalec državnih
interesov (predvsem v Kraljevini po združitvi), temveč je prav zaradi tega po-
ložaja upravljala državne posle tudi v svojo zasebno korist . Zaradi splošne dr-
žavne razprodaje naravnih resursov in dajanja vrste privilegijev tujim investi-
torjem tudi prek provizij in podkupnint 9 si je državna administracija prilašča-
la del državnih sredstev oziroma je tako prek razprodaje nacionalnega boga-
stva akumulirala zasebno bogastvo, ki ga je investirala predvsem v predelo-
valno industrijo .
Ob konjunkturni prodaji nekaterih agrarnih pridelkov v 20. letih 20 . sto-
letja (Jamnik, 1931, str . 21) se je v obeh analiziranih regijah pojavil nov akter
industrializacije, novi investitor . To je bil velik kmet, gruntar, ki je dajal pred-
nost naložbam v predelovalno industrijo lokalnega obsega in dosega (Kostič,
1955, str. 74), ne pa v povečanje učinkovitosti agrarne produkcije' 9 .
4. Tuji investitorji kot dominantni akterji jugoslovanskega
industrializacijskega prehoda
Kot rdeča nit in kot agens mouvens se skozi celotno obdobje industriali-
zacijskega prehoda vlečejo zunajsistemski akterji: kot imperialna vladna ad-
ministracija in tuji lastniki kapitala, ki so prenašali in uvajali radikalne indu-
strializacijske impulze. Ti so bili tisti, ki so s kapitalom prenašali tudi indu-
strijske tehnologije; tisti, ki so odločilno pripomogli h koncentraciji nacional-
nega kapitala (sicer razpršenega) ; tisti, ki so investirali v tiste industrijske
veje, ki so bile izpostavljene mednarodnim kriterijem, tako tržnim kot tehno-
loškim. Prek tujih akterjev in njihovih impulzov sta se oba analizirana sistema
vključevala v svetovne procese . Avtohtoni investitorji pa so investirali pred-
vsem v industrializacijo tradicionalnih dejavnosti, zaradi česar zanje niso ve-
ljali mednarodni tržni in tehnološki kriteriji, temveč lokalni . Zaradi podreje-
nosti in vezanosti na lokalno okolje tudi niso izvajali industrializacijskega na-
46
silja v obliki kulturnih zalomov, kot je bil to primer pri uvajanju radikalnih
industrializacijskih sprememb .
5. Sklep
Kakorkoli je pomembna zalomilna točka v letih 1941-1945 za razvoj jugo-
slovanskega družbenega sistema (in tudi za vsako posamično regijo) in zaradi
tega vzpostavljene dejanske in prividne diskontinuitete z družbenim siste-
mom pred tem zalomom, se po opravljeni analizi kaže kot bistveno bolj odlo-
čilnega pomena nezmožnost avtohtonih akterjev, da bi avtonomno (ali vsaj
pretežno avtonomno) koncentrirali potrebne resurse in s tem odločilno vpli-
vali na vzorec industrializacijskega prehoda. Tako pa so bili ti avtohtoni ak-
terji ali investitorji v obrobni, lokalni industrijski in ekonomski sektor ali pa
posredniki med tujimi nosilci radikalne industrializacije in avtohtonimi re-
sursi v družbenem sistemu .
Prav tako pa se kaže agrarni sektor kot stalna determinanta jugoslovan-
skega industrializacijskega prehoda ; celo več, kot nepresežna determinanta
tega razvoja; kot determinanta, ki ni prešla začetne stopnje svoje »industriali-
zacije« v smislu povečane produktivnosti. Agrarni sektor je ostal predvsem
oskrbnik industrijskega sektorja s svojim outputom . Hkrati pa je bil vedno re-
surs dominantnih akterjev, s katerim so ti poravnavali svoje politične dolgove
do množic20 . To pa dokazuje, da dominantni politični akterji niso imeli drugih
resursov za poravnavo dolga, razen začasnega lastništva zemlje, ki so jo odv-
zeli prejšnjim lastnikom .
Po letu 1945 je ob zamenjavi dominantnih akterjev ostala jugoslovanska
industrija (in s tem tudi ekonomija) brez pomembnega prenašalca industriali-
zacijskih impulzov, brez tujih investitorjev in kreditorjev; prav tako tudi brez
teh impulzov samih . Ustavljen je bil dotok vitalnih, centralnih impulzov za na-
daljevanje jugoslovanskega industrializacijskega prehoda, impulzov, prek ka-
terih se je pred drugo svetovno vojno vključevala v svetovne procese .
Zato tragika jugoslovanske socialistične revolucije ni samo v nosilcu na-
silnega prevzema oblasti, temveč tudi v (relativni) revščini celotnega
družbenega sistema, v pomanjkanju industrializacijskih resursov, v obrob-
nem vključevanju v svetovni proces industrializacije in menjave, v nezmožno-
sti avtohtonih akterjev, da bi v kombinaciji zunajsistemskih impulzov in si-
stemskih resursov odločilno vplivali na industrializacijski prehod družbene-
ga sistema. Tako pa so bili zunanji impulzi vedno posredovani in vsiljeni, ven-
dar ne zaradi ugodnih rezultatov za avtohtoni družbeni sistem, temveč so bile
vedno na prvem mestu ugodnosti tujega prenašalca in uvajalca. Obrobni
družbeni sistemi ne dobivajo zunanjih resursov za svoj industrializacijski pre-
hod (primer za to so kolonialni imperiji), temveč s svojimi resursi posredno
investirajo industrijski razvoj bolj razvitih od sebe ; tistih, ki po logiki zagon-
skih centrov predvsem generirajo industrializacijske impulze sprememb .
OPOMBE
I Osredotočenje na proces industrializacijskega prehoda ima za posledico osredotočenje na ti-
ste elite modernizacije, ki so bile nosilci predvsem modernizacijskih procesov v tehnologiji in
ekonomiji. Zato bo v nadaljevanju govora o dominantnih nosilcih industrializacijskega preho-
da kot elitah modernizacije . Čeprav ni mogoče povsem natančno razločevati procesov moder-
nizacije v različnih elementih družbenega sistema, tudi zaradi nizke stopnje nji-
hove kompleksnosti, je ta delitev nujna zaradi omejitve predmeta analize . Kot industrializacij-
47
ski prehod opredeljujem vmesno obdobje v razvoju družbenega sistema, in sicer med predin-
dustrijskim in industrijskim načinom produciranja in njegove organizacije. To vmesno obdo-
bje naj bi bilo končano takrat, ko je družbeni sistem-njegov proizvodni sektor-zmožen Ozre-
le« industrijske produkcije, masovne produkcije .
2 Družbeni sistem sestavljajo obrazci odnosov med akterji (agenti) in institucijami (agencija-
mi); ti se reproducirajo v času in prostoru . Te strukture obstajajo v času in prostoru samo kot
momenti produkcije in reprodukcije družbenih sistemov (Giddens, 1986, str . 25) .
3 Disciplinarni okvir. ekonomska zgodovina, politična ekonomija ; paradigmatski okvir teo-
retiki odvisnosti izhajajo v glavnem iz marksistične paradigne, drugi pa iz različno preobliko-
vane teorije modernizacije; regionalna umestitev analize: analitiki prvih zamudnikov so anali-
zirali evropske dežele in Japonsko, drugi predvsem dežele Tretjega sveta ; časovna umestitev
analiz in publiciranja rezultatov : analitiki prvih zamudnikov so analizirali procese industriali-
zacijskih prehodov v drugi polovici 19 . stoletja in publicirali svoje rezultate najkasneje v začet-
ku 60 . let, analitiki odvisne industrializacije dežel Tretjega sveta so analizirali procese sredi 20 .
stoletja in jih publiclrali deset let kasneje .
Čeprav je jedro industrializacijskih prehodov dežel Tretjega sveta časovno umeščeno v
sredino 20. stoletja, iščejo analitiki njegove korenine daleč nazaj v preteklosti - v širjenju
evropskega ekonomskega sistema, ki je konec 18 . stoletja pridobil še obliko širjenja procesa
industrializacije.
4 Rostow uporablja za enako stopnjo industrializacijskega prehoda pojem »odlet« - »take
off« ; to je stopnja, ko industrijska proizvodnja v konkretnem družbenem sistemu doseže stop-
njo »zrelosti«, ko je zmožna masovne produkcije (Rostow, 1961) . Res pa je tudi, da pogoje mo-
derne ekonomske rasti opredeljuje nekoliko drugače kot Gerschenkron, vendar te razlike za
to analizo niso bistvene.
5 Dominantni akterji industrializacijskega prehoda v Angliji so bili avtonomni podjetniki ;
pogoji samega procesa pa oblikovanje nacionalnega tržišča, odprava dednih privilegijev, ze-
mljiška emancipacija kmetov in razpoložljivost kapitala za dolgoročne investicije . Med te -kla-sičnem pogoje analitiki običajno ne uvrščajo tudi pacifikacije sistemskih odnosov oziroma
vzpon novih elit - dominantnih akterjev ter vloge angleških kolonij pri zagotavljanju industri-
alizacijskih resursov.
6 V analizi procesov industrializacije je dobro razlikovati med družbenimi sistemi pretežno
generiranih industrializacijskih sprememb in družbenimi sistemi, ki se industrializirajo prek
pretežne adaptacije industrializacijskih sprememb. V drugi polovici I9. stoletja so bili pretež-
no adaptacijski sistemi prav prvi zamudniki: Severna Evropa, Prusija/Nemčija, Italija, Hab-
sburška monarhija, Rusija, pa tudi Bolgarija, Kneževina Srbija in Japonska .
7 To lahko ugotovimo tudi z analizo industrializacijskih prehodov v Bolgariji, Rusiji, v Slo-
venskih dednih deželah v okviru Habsburške monarhije in prav tako v Kneževini Srbiji (po
končni pridobitvi politične suverenosti leta 1878 na Berlinskem kongresu) .
8 Gonzales Casanova je oblikoval tezo o dihotomni naravi novih narodov zaradi prepleta-
nja mednacionalnih in nacionalnih struktur (Gonzales Casanova, 1970) ; Cardoso in Faletto o
delitvi periferne nacionalne ekonomije na enklavo (ki je oblikovana s tujim kapitalom) in lo-
kalno ekonomijo (ki je oblikovana z avtohtonim kapitalom) (Cardoso in Faletto, 1979) ; Novack
o neenakem in kombiniranem razvoju perifernih družbenih sistemov (Novack, 1966) ; Bettle-
heim o delitvi družbenih sistemov na tiste, kjer prevladuje kapitalistični način proizvajanja, in
tiste, kjer prevladuje predkapitalistični način proizvajanja (Campbel, 1978) in Amin o dualno-
sti perifernih ekonomij (Amin, 1976) .
9 Izpostavitev dominantnih akterjev tudi pri drugih dveh teoretskih konceptih pokaže, da so bili
avtonomni privatni podjetniki kot temeljni nosilci industrialižacijskega prehoda značilni le za
Anglijo; že npr. v Nemčiji so imeli odločilno vlogo lastniki finančnega kapitala, bančniki ; v
Rusiji in na Japonskem na vladne administracije .
10 Pri vključevanju v proces politične modernizacije - uvajanje parlamentarnega sistema - to
tezo zagovarja Mouzelis (Mouzelis, 1986); pri vključevanju v svetovno sociološko znanstveno
skupnost pa zagovorniki indigenizacije (Akiwowo, Gareau, Loubser, Park, Sanda - vsi 1988) .
I1 Med Slovenske dedne dežele (po letu 1918 Slovenija in Dravska banovina) sodijo naslednji
predeli: Koroška, Štajerska, Kranjska, Goriška; pri centralni Srbiji pa upoštevam Kneževino-
/Kraljevino Srbijo (po letu 1878), po letu 1929 pa Upravo mesta Beograda in Moravsko banovi-
no. Obseg obeh regij se je v opazovanem obdobju spreminjal, kar pa ni pomembno vpliva-
lo na opazovane procese. Obe analizirani regiji predstavljata ideal-tipska nosilca različnih inte-
resov in strategij v sodobni Jugoslaviji . Obe sta se žačeli vključevati v svetovne procese moder-
nizacije in industrializacije kot koloniji in semi-koloniji dveh imperijev : prva kot obrobje dru-
gorazredne evropske velesile, ki ni imela zunaj evropskih kolonij ; druga pa na obrobju
Otomanskega imperija (do leta 1815), ki je bil naslednik najbolj administrativno učinkovite dr-
žave srednjega veka, Bizanca . Vendar pa pridobitev politične suverenosti Kneževine/Kraljevi-
ne Srbije ni zagotovila tudi njene modernizacije in suverenosti v oblikovanju regulacijskih me-
hanizmov .
48
12 Informacije črpan iz naslednjih virov: Erlich, 1971 ; Kostič, 1955; Kukoleča, 1941 ; Mirkovič,
1968; Rihtman-Auguštin, 1984 ; Šorn, 1959, 1973, 1979, 1984, Tipkopis; metodo analize pa uteme-
ljujem z naslednjimi viri: Burke, 1988 ; Giddens, 1986 ; Gri, 1988 ; Hubsbawm, 1988; Mežnarič,
1987; Rihtman-Auguštin, 1988 .
13 Zemljiška oligarhija je odškodnino za del odvzete zemlje leta 1848 investirala predvsem v in-
dustrializacijo centralnih dednih dežel (Mirkovič, 1968, str . 203) .
14 V kmečki trgovini so kmetje - tlačani prodajali presežne pridelke . Pri tem so bili neposredna
konkurenca sicer revnih mestnih trgovcev, vendar pa jih je ščitila zemljiška oligarhija, saj je
imela pri tem neposredne koristi (Šorn, 1973, str . 40) .
15 Z institucionalnimi strategijami industrijske rajonizacije dednih dežel v Habsburški monarhiji
je dunajska vlada poskušala pospešiti oblikovanje možnosti pogojev za hitrejši industrializacij-
ski prehod, in sicer z dajanjem različnih izvoznih koncesij veletrgovcem, opuščanjem različnih
dajatev ustanoviteljem industrijskih podjetij itd. (Šorn, 1984, str. 22-23) .
16 Najbolj pomembni selitvi sta bili prva (1690) in tretja (1738), in sicer predvsem zaradi posledic.
Izseljevali so se investicijsko zmožni akterji ; selitve pa so onemogočale stacionarno ekonomijo
(Mirkovič, I968, str . 156) .
17. Konec 19. stoletja je bil obseg tujega kapitala, ki je bil investiran v balkanskih državah, zane-
marljivo majhen v primerjavi s tovrstnimi tokovi v Zahodni ali Srednji Evropi . Tuje naložbe v
srbsko industrijo so obsegale le 3-5 % vsega tujega kapitala v Srbiji . Preostali delež so bili kre-
diti, ki jih je distribuirala administracija (Berend, Ranki, 1980, str . 9) .
18 Podkupnine so bile legitimni otomanski mehanizem regulacije in akumulacije - npr. v zakupu
in pobiranju različnih dajatev (Mirkovič, 1968, str . 153).
19 Pa tudi sicer so bili avtohtoni akterji in realizacija njihovih strategij industrializacijskega pre-
hoda odločilno vezani na agrarni sektor, ker je bil le-ta odločilni dejavnik povpraševanja in po-
rabnik produktov lokalne industrije . S tem je bil vzpostavljen tudi začarani krog, saj je bila ta
medsebojna odvisnost totalna ; tudi v obliki resursa delovne sile in akumulacije kapita-
la za investiranje . Povpraševanje agrarnega prebivalstva je bilo pomembno odvisno od po-
vpraševanja po jugoslovanskih agrarnih pridelkih na svetovnem trgu, kamor niso bili plasira-
ni na osnovi dolgoročnih strategij, temveč zaradi trenutne zapolnitve pomanjkljive svetovne
ponudbe . Ob svetovni recesiji so bili ti produkti prvi (med prvimi), ki so morali ta trg za-
pustiti (tudi zaradi neustreznosti veljavnim standardom) .
20 Kneževina Srbija po osvoboditvi izpod otomanske nadvlade (Mirkovič, 1968, str . 197), Hab-
sburška monarhija leta 1848 ob potlačeni »pomladi narodov« (Šorn, 1984, str . 187 ; Mirkovič,
1968, str. 203), združena država kot svoj prvi legitimizacijski akt leta 1918 (Mirkovič, 1968, str .
203), enako republika Jugoslavija po drugi svetovni vojni. Vsaka agrarna reforma, vsaka
delitev, razdelitev zemlje je ta resurs drobila in stalno zmanjševala njegovo akumulativno in
industrializacijsko zmožnost . Hkrati pa so to zemljo vedno dobili tudi sloji, ki sicer niso bili ob-
delovalci zemlje (revni obrtniki, vojne vdove, vojni invalidi, udeleženci vojn) ; podeljena zemlja
jim je omogočala komaj preživetje, ne pa tudi tržne produkcije .
LITERATURA
1 . Akiwowo, A . (1988) : Universalism and Indigenisation in Sociological Theory, International So-
ciology, Vol . 3, št. 2, str . 155-I60 .
2 . Amin, S. (1976) : Unequal Development, Monthly Review Press, New York .
3. Berend, I. et aI (1970) : Social-Economic Researches on the History of East-Central Europe,
Akademiai Kiado, Budapest .
4 . Berend, I ., Ranki, G . (1980) : Underdevelopment in Europe in the Context of East-West Rela-
tions in the 19th Century, Akademiai Kiado, Budapest .
5. Burke, P. (1988) : Narodna kultura izmedju povijesti i etnologije, Naše teme, Zagreb, Vol . 32, št.
6, str . 1551-1559 .
6. Campbel, B . (1978) : Elementi analize za komparativnu studiju zavisnih zajednica, Marksizam
u svetu, Beograd, Vol . 5, št. 3, str. 26-49 .
7 . Cardoso, F. H ., Faletto, E. (1979): Dependency and Development in Latin America, University
of California Press, Berkeley .
8 . Eisenstadt, S. N. (I973) : Tradition, Change an Modernity, John Wiley & Sons, New York .
9 . Erlich St., V. (1971): Jugoslovenska porodica u transformaciji, Liber, Zagreb .
I0 . Gareau, F. (1988) : Another Type of the Third World Dependency : The Social Sciencies, Inter-
national Sociology, Vol . 3, št. 2, str. 171-178 .
11 . Geertz, C ., ed . (1963) : Old Societies and New States, Free Press, New York .
12. Gerschenkron, A. (1962): Economic Backwardness in Historical Perspective, The Belknap
Press of Harvard University Press, Cambridge, Mass .
13 . Giddens, A. (1986) ; The Constitution of Siciety, Polity Press, London .
14 . Gonzales Casanova, P. (1970) : Cemocracy in Mexico, Oxford University Press .
49
15 . Gri, G . P. (1988): Folklor izmedju historije i antropologije, Naše teme, Zagreb, Vol . 32, št. 6, str .
1559-1564.
16. Hobsbawm, E. (1988) : Izumiti tradiciju, Naše teme, Zagreb, Vol . 32, št. 6, str. 1564-1572 .17 . Jamnik, a . (1931): Vzroki našega siromaštva, Tiskarna Slovenija, Ljubljana .
18 . Kerr, C. et al (1973) : Industrialism and Industrial Man, Panguin Books, London .19. Kostič, C. (1955) : Seljaci, industrijski radnici, Rad, Beograd .
20. Kukoleča, S . (1941) : Industrija Jugoslavija 1918-1938, Balkanska štampa, Beograd.
21 . Levy, Jr., M. (1972): Modernization : Latecomers and Survivors, Basic Books, Inc ., New York .22. Loubser, J. J . (1988): The Need for the Indigenisation of the Social Sciencies, International So-
ciology, Vol. 3, št . 2, str. 179-188 .
23 . Mežnarič, S . (1987) : Jedno moguče sociološko promišljanje o naciji i etnicitetu, Migracijske
teme, Zagreb, Vol. 3, št . 2, str. 131-138 .
24 . Mirkovič, M . (1968) : Ekonomska historija Jugoslavije, Ekonomska biblioteka, Sveučilište u
Zagrebu .
25. Mouzelis, N. P . (1986): Politics in the Semi-Periphery; Early Parliamentarism and Late Indu-
strialization in the Balkans and Latin America, Macmillan, London .
26. Novack, G . (1966) : Eneven and Combined Development in History., Merit Publishers, New
York.
27. Park, P . (1988): Toward an Emancipatory Sociology: Abandoning Universalism for True Indi-
genisation, International Sociology, Vol. 3, št . 2, str . 161-170 .
28. Pešec, M . (1987) : Moguči uzroci kočenja inovativnosti u jugoslovenskom društvu, Sociologija,
Beograd, Vol. 29, št . 1-2, str. 127-148.
29. Rihtman-Augustin, D . (1984) : Struktura tradicijskog mišljenja, Skolska knjiga, Zagreb .
30. (1988)Narodna kultura i socijalna historija, Naše teme, Zagreb, Vol . 32, št. 6, str. 1549-1551 .
31 . Rosovsky, H., ed . (1966) : Industrialization in Two Systems, John Wiley & Sons, Inc ., London .
32. Rostow, W. W. (1961) : The Stages of Economic Growth, A Non-Communist Manifesto, Cam-
bridge University Press ; (1978) : The World Economy: History & Prospect, University of Texas
Press, Austin .
33 . Sanda, M. (1988) : In Defence of Indigenisation of the Social Sciencies, International Sociology,
Vol. 3, št . 2, str . 189-199 .
34 . Shils, E. (1981) : Tradition, Faber, London .
35 . Šorn, J. (1959) : Razvoj industrije v Sloveniji med obema vojnama, Kronika -Časopis za sloven-
sko krajevno zgodovino, Ljubljana, Vol . 7, str . 10-20.
36 .
	
: Karakteristični premiki v industrializaciji slovenskega prostora 1873-1929, Tipkopis
iz arhiva Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana .
37 . (1973): Pregled industrializacijske zgodovine Slovencev v času 1719-1919 - Prvi del -
od 1719-1809, Raziskovalno poročilo, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana ;
38 . (1979): Industrializacija Slovenije v letih 1919-1940 - Drugi del - od 1925-1930, Raziskovalno
poročilo, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana.
39 . (1984): Začetki industrije na Slovenskem, Založba Obzorja, Maribor .
40 . Wallerstein, I . (1979): The Capitalist Wortl-Economy, Cambridge University Press.
50