Razne POVESTI. ■><§><§>'» Abel. Očetov maček. V LJUBLJANI 1888. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. 46926 Abel. ¥roč dan je bil; v senci palmovih dreves stoječih v gručah na nekoliko vzvišenem parobku zunaj raja, sedela sta prva stariša in poslušala čarobno petje ptičev, ki se je razlegalo semkaj iz rajskih vrtov. Bridko jima je bilo sicer pri srci o zavesti, da so izgubljeni za veke za nji, a tudi za celi potomski rod, vender čutila sta se neskončno srečna, da vsaj smeta bivati, v bli¬ žini nekdajne zapravljene sreče, da smeta poslu¬ šati sladko petje rajskih ptic in duhati eteriške vonjave nevenljivih cvetic. Kaj bi jima tudi hasnilo, v enomer tugovati? ali nijsta uže dovolj prelivala solz zavoljo svojega prestopka? Čemu si tedaj greniti življenje, ki je le še vedno sladko, če tudi si morata zdaj v potu svojega obraza hraniti umrjoči život? Oh, saj je ta široki, ne- 4 izmerni svet tako lep, in cel je njihova lastnina, cel! in koliko, oh, koliko krasnih reči mora še biti na njem, kterih še niti ne poznata, kterih še nikoli videla nijsta! Kako dobrotljiv, brezko- nečno milostiv je pač Bog, njiju stvarnik, ki jima je vse te lepote, vso to radost podaril v last, če tudi sta prelomila njegovo zapoved, kako sta mu hvaležna, kako molita slednji dan pred njegovim večno jasnim obličjem! In kar je še čez vse, podaril jima je tudi njima enakorodna bitja, tako lepa in veličastna, kot sta ona — njiju otroke. To pak jim povišuje radost živ¬ ljenja, da se tudi Oni vesele teh slasti, ki se od dne množijo. Ne — ne vsi! eden ne veseli se življenja, njemu se zdi grenko in zoprno vse, kar vidi in čuje in to je Kajn, njiju prvorojenec! oh, ko bi vsaj ta ne bil tak — to je edino, kar jima omrači včasih jasno čelo. V travi poleg njiju čepi starejša hči ter veje z velicim peresom hlad ob njej spečemu malemu Cuohu. Abel, mlajša hči in Kajn so se razšli. Mlajši brat in sestrica podala sta se na polje, 5 Kajn pak se ne ve, kam ravno se je napotil, kam po samoti pač. „Kaj zopet tugujeta, ljuba stariša?" obrne se hči v trenotji do roditeljev, videvša senco na njihovem lici, „ali ni lepo na svetu in ali ne¬ marno biti veseli, ker smemo imenovati vse to naše? ob, odženite tisti oblak se senec, ki še meni teži srce, bodita vesela!" „Ljuba hčerka!" vzdihne Adam in milo po¬ gleda po svojem otroku; „kako bi ne žalovala, ako morava gledati, da naja najstarejše dete, naju prvorojenec, nij srečen, nij zadovoljili z življenjem?" „Čemu to pravite, kako morete to misliti? Kajn je pač nekoliko čemeren včasih, ali ravno tako se veseli sveta in božjih darov, kakor Vi, jaz in Abel in sestra moja. To je le tako božja volja, da je tak. Ali so vse cvetice enake? Glejte oni beli ponosni cvet, kako jasno se dviga k nebu! ta cvet, oča, ste vi. In ona krasna cvet¬ lica, nekoliko niža in temnejša, a milejša, to so mati; dalje ona rožica, podobna jutranji.zariji, to je sestrica moja, poleg nje oni višnjevi divni cvet, prozoren kot studenčnica in svitel kot ju- 6 tranje nebo, to je bratec Abel, ona rudeča cvetka sem jaz in poleg nje — poleg nje tisti temni, skoro nočno temni cvet je Kajn; kako krasen cvet! Glejte, ali ni vse ljubo, zalo cvetje? samo da vsako drugače, da! in oni temni cvet, oni je Kajn, vaš prvorojenec-“ „Uganila si, baš, kot oni cvet je on: tako temen in tako resen, nerazumljiv! Kaj li hoče z njegovimi vednimi besedami o smrti in grehu in o minljivosti ?“ „Kaj vem, to je pač duhtenje onega cvetu, smrt? kdo ve, kaj je smrt? morda pa to nij tako grozna reč, kakor si domišljujete. 11 „Kdo ve! a grozno mora biti, ker Kajn je bled in ves se jame tresti, kadar govori o smrti. “ „Mari jo je on videl, bedak!“ oglasi se zdaj Eva in nevoljno se ozre proti raju. „Nekaj pak le mora vedeti, neko skrivnost ima, ker je vedno sam in vedno v samotne kraje hodi. Kaj mora imeti ondi?“ „Čakajte, jaz se hočem prepričati; grem ga iskati, vem, kam se je napotil, videti hočem —“ „Ivaj hočeš videti? smrt? za božjo voljo, ne, hodi hči, bojim se —“ 7 „Ne bojte se ničesa! Kajn me ljubi in blizu njega ne bode se mi zgodilo žalega." „ Tedaj pa idi in vrni se kmalo, ž njim, da veš?“ „Bom.“ Hči odide. Napoti se proti bližnjemu gozdu. Kmalu jo objame gozdni mrak. Dolgo hodi in kliče, a nikdo jej ne odgovori. Samo gozdne sa¬ pice šumljajo po košatem zelenji in ptičice pojo; neznansko in čarobno pojo, tako jih nij še čula peti. Skoro da jo vse to omami, in spanec jo vže posiluje. A domisli se svojega namena in premaga se. Konečno dospe do jako groznega kraja v samoti. Divje črno skalovje jo objame, ki štrli visoko izmed drevja v nebo. Ko stopi še nekaj korakov, zazija jej nasproti globok in strašen propad in kraj propada, oh groza! vidi svojega brata Kajna čepeti na skali in podpirati svojo glavo ob dlan leve roke. Desna visi mu trudno ob skali. Kraj njega ob deblu košatega drevesa pak stoji neznano bitje; podobno je an- geljem, ali lice se mu ne sveti in neka čudna nevolja razlita je po njem. Ker se deklici do¬ zdeva, da imata mej saboj pogovore ona dva, — 8 ker baš je zavzdignol oni svojo mogočno des¬ nico — umakne se za skalo, a tako blizo, da zamore slednjo besedico čuti. „In umreti moraš!" dahne Lucifer, kajti Lucifer bil je oni grozni angelj. „A kaj je smrt? mi povej!" zajezi se Kajn in vdari s pestjo ob koleno. „Smrt je nehanje stvari, in ti si stvar!" reče Lucifer. „Ali smrt nema bitja?" praša zopet Kajn. Lucifer: „Vsako bitje je vže samo na sebi smrt; kar ni bilo, ne bo umrlo, poglej se!" Kajn: „In vender-le živim." Lucifer: „Bolje bi bilo, da bi ne! Živeti ob zavesti, da živiš za smrt, —“ Kajn: „Oh, molči, grozni duh! Ali ne trpim vže dovolj, ker moram to čutiti slednji- dan? čemu me spominjaš? Lucifer: „Ker je tako prav, da izprevidiš da delo tvojega stvarnika nij popolno, da on ni popolen!“ Kajn: „Duh!“ Lucifer: „Ha, ha, ha! lej, to je bridka res- 9 niča. Zakaj te nij vstvaril on, ki je popolen popolnega? čemu moi - aš trpeti?" Kajn: „Ker sta stari ša grešila." Lucifer: „Ba! čemu sta grešila? čemu je pak stalo drevo izpoznanja v raji, kdo jima je vstvaril poželjenje, ki se je v njima zbudilo, ko sta vgledala lepi sad ? Morda sama ? Ali nijsta bila ona slabotna človeka, podvržena škodljivim strastim ? In On, ki je večna dobrota, ki je vstvaril človeka, da ga ljubi in časti, čemu mu je postavil zapeljivo drevo sredi raja, in potem ga kaznoval se smrtjo? Kajn —!“ Kajn: „Oh!“ Lucifer: „Jaz bi ne bil stvaril tako, bolje ne stvariti, kot tako stvariti! “ Kajn: „In vendar si tudi ti nesrečen, ali mari nijsi?" Lucifer: „Jaz sem večen v sovraštvu. Ali je to nesreča! Morda, ker mi je prepovedano vživati veselje nebeško. Tako veselje! veseliti se in čutiti, da je vsa ta slast čestilakomnost onega, ki jo podaje, — to nij veselje, to je srd, in nesreča moja izvira iz onega trenotka, ko sem Njega izpoznal." 10 Kajn: „In vendar si hotel biti njemu enak —“ Lucifer: „Njemu enak? — Nikdar! ker sem se predrznil povedati mu, da njegovo delo nij popolno, zato me je vrgel iz nebes, a ne, da bi bil hotel biti ko on.“ Kajn: „Tedaj pa si le ti skušal moje sta- riše?“ Lucifer: „V tvojih stariših sem bil prej nego so oni bili, ž njimi ne, iz njih sem go¬ voril !“ Kajn: „Ali nijsi dejal, da ne bota umrla, ako jesta od sadu?" Lucifer: „Ali je bilo k temu treba kače? dovolj sad!" Kajn: „In zdaj morata umreti, moram umreti jaz, ki tega nijsem kriv, trpeti moram, potiti se in delati in vendar sem nedolžen —“ Lucifer: „To je prokletstvo Njegovo. On mora tako ravnati, sicer bi ne skazal svoje vse¬ mogočnosti. Bodi potolažen Kajn. O, ko bi jaz še umreti smel, ko bi smel nehati! A tugo svojo tešim si s tem, da se maščujem nad Njim. Saj vendar bova vladala skupaj! Ker me je pahnil 11 izpred svojega obličja, ne more me spraviti od tu. Nova bitja si je vstvaril, da si vtolaži jezo in to bode potomstvo tvojega očeta. A iz mo¬ jega kraljestva prihrul bom se svojimi legijoni in od ondi vladal bom človeka, dokler bo živel njegov rod — Njemu v kvar!“ „Kajn: „Kje imaš tvoie kraljestvo, duh?“ Lucifer: „Želiš je videti?" Kajn: „Da, grozni duh." Lucifer: „Imaš li pogum?" Kajn: „Pokaži mi, kar je najgroznejega, viditi hočem, in po tem umreti. Lucifer: „Dobro. Videl boš smrt, videl moje kraljestvo, videl kraj, kamor te pripelje smrt." Kajn: „Kedaj?“ Lucifer: Nocoj še. Kadar izgine one luči tam gori zadnji žarek, pričakuj me!" Lucifer izgine, Kajn pak plane kviško, prime se za glavo in drvi obupen dalje. V tistem tre¬ nutku pa, ko zavije iz mej skalovja, stopi mu nasproti sestra ter se mu oklene okoli vratu: „Kajn, Kajn! o kaj si storil!" zaihti. 12 „Kako? ti si cula, ti si me iskala? Sestra, to nij bilo prav!" kara Kajn. „Oh, Kajn, ljubi moj bratec! saj veš, da te ljubim, ljubim čez vse, kar je okoli mene, da, celo nad stariše svoje, ljubim te, zakaj? — ne vem; tako mora biti volja Njegova—“ „ Njegova ? čegava ?“ „No, onega, ki me je, ki je vstvaril tebe in — “ „ Molči sestra o tem, ker ne morem sli¬ šati — oh! saj ne vem, kaj bode še iz mene, ali ko bi ne bilo tebe, ki si mi tako sorodno bitje, da se mi zdi, da govorim sam seboj, da gledam ono nekaj, ki se mi tako sladko tožeče razliva tu-notri, — ko bi ne bilo tebe, sestra, kdo ve - “ „0, ne govori tako temno in ne bodi tak! lej, stariša se grenita, ker nijsi vesel in nijsi tak, kot —“ „Kot — ?“ „Kot — Abel —“ „Ha — ha! tedaj bi ne bil Kajn, ne bil bi to, kar sem, močneji kot on, prosteji, če tudi neizmerno tužen! “ 13 „To si za to, ker se pečaš s tem bitjem, ki sem je videla pri tebi, o Kajn, kdo je to grozno bitje?" »Angelj." „Ne, to nij; ali vsaj nij tak, kot oni, ki prepevajo v raji in ktere vidim včasih čez ograjo, ne tak, tako mil in svital tudi ni —“ „Ker je — zavržen, ko jaz —!“ „Oh, znala sem to, videla sem, na njegovem tožnem ponosnem lici. Prosim te, ljubi Kajn, ne hodi ž njim, ostani pri meni in bodi zopet vesel kot vsi, kot — Abel — obljubi mi!“ „Sestra! ne več besede obratu, da veš? — Ne morem ga —“ „Kako ne?“ „Ker je bedak! ker ljubi onega, ker moli onega, ki ga je vstvaril za smrt. In, ali ne ljubijo stariši tudi njega bolje, ko mene? Cernu pak moram Jaz več trpeti nego on? On se ve¬ seli pri četah, a jaz moram delati na polji, tru¬ diti se z grudo. Sestra, to nij prav. In drugače mora biti odslej! “ „Kaj hočeš storiti?" 14 „Zapustiti vse in iti dalje , dalje — oh; morda pač najdem pot, ki me popelje iz te do¬ line, kraja, kjer me vse draži in žali, kar po¬ gledam !“ „Tudi mene hočeš zapustiti? tudi jaz te žalim?" „Tudi; kako bi me ne? ko moram misliti, da tudi tebe, jedino, kar še ljubim tukaj, da tudi tebe zadene smrt in nehanje, kako bi me ne žalilo to ? Toda, ako hočeš, zamoreš, smeš z manoj, da si poiščeva drugo bivališče, daleč od tu, od raja proč, kjer se je zgodilo toliko gorja za naju." „Da, s taboj grem, popustiti hočem vse in hiteti s taboj, kamor me pelješ. Oh, saj mora še tako krasen biti ta svet, videti hočeva, kaj je še lepega tukaj." Dolgo sta se še pogovarjala Kajn in sestra njegova. Hodila sta počasi proti domu. Meju tem pak sta se vrnila tudi Abel in mlajša hči Adamova s polja. Vsa polna radosti priskakljala sta do kraja, kjer sta počivala Adam in Eva ter pričakovala 15 svojih otrok. Kako sta se vzradostila, ko se jima približata mlajša rojenca. Abelj prinesel je v naročji mlado jagnje, ki je na poti opešalo, se¬ strica pak polno lepega cvetja in sadja. Pripo¬ vedovala sta starišema, kako daleč sta bila in koliko novega in lepega sta videla, nova dre¬ vesa in ptice ter tudi mnogo novih živali sta videla. Pripovedovala sta tudi, da sta dospela do kraja, kjer se na široko razprostira svitla planjava, a da je sama voda; bilo je jezero. Po zrcalini pak da so se vožili beli krasni krilatci ter nebeško prepevali. In onkraj jezera, kako lepo mora pač biti! ker videti sta zamogla nekoliko, da ondi na bregu cveto jako lepe cvetice in krasni holmci se razprostirajo daleč notri, Bog ve kam! Ali čez vse je razlit zlati svit Božje luči. „Oh ljubi ata! jutri hočeva tija in potem ti prinesem mnogo, mnogo drazih in lepih reči!" zakliče Abel in se nasloni na prsi svojemu očetu. „Ljubi moj sin, kako se te razveseljujem!“ reče Adam in položi roko okoli pleč svojega sina. „Oh zakaj ni Kajn tudi kot ti, kako lepo bi bilo potem! “ 16 „Koliko sem si prizadeval, oča, da bi ga raz¬ vedril da bi ga pregovoril, pa je vse njegovo premišljevanje in tugovanje prazno, ter da naj rajše moli in hvali stvarnika, ki mu je dal tako krasno življenje in ta lepi svet v bivanje. A vse zastonj! moja beseda ne izda pri njem ničesa, še celo kakor se mi zdi me videti ne more, ker me vedno hudo pogleduje od strani. A kje ostaja danes? in sestre tudi nij?“ „Šla je za njim, a glej ondi prihajata uže.“ „Ze zopet tako temen in še bolje ko včeraj. Oh ata, prigovarjaj mu ti!“ „Jaz ne, ti ga mati!' 1 ,, Pusti te me ž njim! dovelj me je že žalil z njegovim očitanjem, 11 reče Eva, vstane, ter gre raz holm, ko Kajn s sestro prihaja. Solnce je zahajalo; nepopisljivo krasni svit razlival je je po svežem ' zelenji okrog in cvet- ličje je mamljivo duhtelo v večerni zrak. Nebo se je rudečilo in kakor ogromni plam žarelo v daljavi. Ptice pak so jele prečarobno žgoleti v raji in Abelnu se je zdelo da čuje iz onkraj, koder se je sprehajal s sestro po. dnevi, nebeško angeljsko petje. Dolgo se ne more naslišati slad- 17 kih glasov in v srci notri mu je tako brezko- nečno milo, tako trpeče sladko — oh! jutri hoče onkraj onega jezera in tudi sestrica šla bo ž njim, kako bota srečna! Mrak se je bil uže izpremenil v temno noč in zvezdice migljale so nad njim, ko ga omami sladki spanec. Rahlo se položi po travi, še enkrat vzdigne roki v molitvi proti nebu ter zaspi. Vse je spalo, trdno srečno spanje. Kajn ni spal! Ondi na strani pod mogočno cedro naslo¬ nil se je in strmel v daljavo za solncem. Nikdo ni zinil besedice proti njemu, ko je prihajal, a tudi on je molčal. Kakošne misli pa so rojile po njegovi glavi, kake čutila besnila so po njegovi izgu¬ bljeni duši! Nocoj bode videl, kar mu sluti srce, to nesrečno viharno srce, da! in videti mora, naj pride kar hoče! ti dvomi, ti grozni dvomi ne dado mu miru noč in dan, iznebiti se jih mora in naj se razleti na kose celi svet! Ko tako sloni, čuti, da se je nekaj dotaknilo njegovega temena. Strese se in pogleda kvišku. Pred njim je stal Lucifer in mu namignol. Razne povesti. 2 18 „Idi!“ dahne duh ter ga prime za roko. Še enkrat ozre se Kajn po spečih in z globokim vzdihom po svojej ljubljenej sestri ter odide s hudobnim angeljem. Naenkrat pa se mu zavrti v glavi in izpred oči izgine mu zemlja. Nahaja se v praznoti, v brezkonečnej praznoti. Zemlja oddalja se z ne¬ znano mu hitrostjo in uže vidi zopet solnce in vidi bledo luno sredi črne tame. Uže se mu prikazujejo neznani jasni svetovi, zvezde priha¬ jajo večje in večje — zdajci švignil je mimo jedne. „Čarobni svet!“ je vzkliknil. „Tacih bode tu okoli več in še krasnejih!“ oglasi se Lucifer. „In vendar so tako mrtvi, tako nemi in grozni!“ omeni preplašeni Kajn, ko prihaja tako blizu svetov, da vidi nanje. „Taka bode enkrat tvoja zemlja. Tudi ti so živeli, a ne vsi, nekaj jih je, ki še spijo v nezavesti in ki se probudijo, ko davno uže ne bode tebe in tvojega rodu, ni krajev, kjer se porode. “ „A kje je zemlja? ne vidim jo.“ „GIej! oncli notri, ona mala bleda zve¬ zdica je zemlja, komaj se pozna iz mej druzih. 11 Bežita. Mnogo zvezd beži mimo njiju. Kajn se vsikdar zgane in strepeče, kadar švigne mimo ktere. Konečno izginejo pa tudi zvezde in brez¬ danja nepregledna noč objame begoča. Vse črno in strašno!! „Kje sva?“ praša plahi Kajn. „V večnosti" dahne z groznim glasom Lu¬ cifer. „In tvoj dom, tvoje kraljestvo, kje je?“ „Skoro bova ondi." Še jeden hip skozi gluho temo in Lucifer obstane. „Tu!“ zazeha, „tu sva! ozri se, človek!" Kajn se ozre ter hoče zarjoveti od strahu, a glasu nima. „Tu je moje kraljstvo. Idi z manoj!" Gresta. A pred očmi Kajnovimi odpirajo se slike, kakoršnih nij pričakoval. Ko vstopita, začul je šumenje, kakor jeseni, kadar nagloma plane hladni veter na veneči gozd in zopet zbeži. 2 * 20 Potem pa jame ustajati iz za groznega skalovja in po temni tužni planjavi visoka, angeljem po¬ dobna bitja, ki se z groze polnim obličjem klan¬ jajo pred Lucifrom in nezaupljivo ozirajo proti Kanju. „To so moji legijoni! “ reče Lucifer. „Z manoj so pali, a z manoj se dvignejo, kadar se oglasi moje povelje po tih krajih. In gori na tvojo zemljo bomo vreli se zmagonosno vojsko, kadar se napolni z bitji tvojega rodu. In ondi bojevali se bomo zoper Njega, ki nas je podrl in zmaga bode tedaj na n a še j strani! Kajti človek udajal se bode le prerad la¬ skavim vabam, ki jih bodo mu stavili moji slu¬ žabniki na vsih potih. In ti se bodo razširili čez celi širni svet, skrili se v najmanjšo stvari- co, delali se nevidne, pretverjali se v živali, v bitja tebi jednaka, — da! celo v srce človeško sta¬ vili si bodo svoje šotore. Ne bo ga srca še tako svetega, da bi v njem ne tičal hudič. In tako zagrenim Njegovo delo, tako dokažem Njemu, da je bil zmagalec moj v nebesih, a ne bo na zemlji! Toda dalje! Minulo bode mnogo, mnogo dob in na zemlji prikazal bode se bogčlovek, sin njegov, da reši nesrečni rod in stare meni glavo. 21 Ha, ha, ha! kaj mu bode hasnilo! Pre¬ pozno je! Mnogo bode storil bogčlovek, a ne vsega! Glej ondi!“ In Lucifer pokaže v daljavo. Kajn prisloni roko nad čelo tako, kakor kadar bočemo zagle¬ dati iz daleka kako stvar in ostrmi. „Kaj je to?“ praša polu groze. „To je — peklo!“ odgovori mu Lucifer. Pred Kajnom sprostro se črni nemi kraji. Divje skalovje dviga se v temo in žvepleni duh puhti iz mej njih. Vse je pak tiho. Kraj brez luči in zraku. „To je kraj, kamor dospo rodovi človeški, ki postanejo žrtva moje vojne. Nemo je zdaj ondi notri, a skoro se jame polniti brezkonečni prostor z onimi duhovi, ki se bodo imenovali ljudje. Potem pak ne bode več tihota; strašno tulenje, rjovenje in ihtenje razlegalo se bode mej skalovjem in iz žveplenih mlak. Jok in škri¬ panje z zobmi zvenelo bode, a vmes divjale bodo zavržena bitja moje vojske, grozno se smejoč in zasmehujoč Njegovo delo!“ »Dovolj!“ reče Kajn in hudo zaškriplje z zobmi, „dovolj! pelji me nazaj na zemljo, videl 22 sem, kar sem slutil uže davno, o prekleto, pre¬ kleto ! “ Kot bi trenil, izgineta iz pekla in zopet se nahajata v praznoti. Toda hitreje ko od zemlje, bližata se zdaj zemlji, ktero bliskovno hitro do¬ sežeta. Zemlja je zasijala v svitlobi jutranjega solnca, ko Kajn začuti trda tla pod nogami. Nahaja se zopet ondi, kjer ga je izpeljal Lucifer. Adam in Eva klečala sta in molila k Bogu, Abel nakladal je žrtvenik in pripravljal za žrtev. Tudi sestra Kajnova znašala je k žrtveniku, na kterem ima darovati Kajn. Cez vse pa je vladal nebeški mir in sveti blagoslov sijal na družino v pobožnosti zbrano, ko se približa Kajn in ma¬ lomarno ogleduje, sorodnike svoje. Bridek smehljaj igra mu okoli usten, ko se ozre po očetu in materi, a še bridkeji ter zmešan z zlobno ne- voljo, ko pogleda Abelna. Abel pak danes ni j bil kaj radosten; ako je druga jutra vesel skakljal okoli žrtvenik® in se radostno oziral okoli po blestečem svetu, ho¬ dil je danes nekako klavern in posebno plaho se oziral po bratu. Kaj mu je bilo. — Mislil je in premišljeval svoje sanje! 23 Sanjalo se mu je po noči: hodi na bregu onega jezera in trga cvetice. Sestrice ni pri njem. Po vodi plavajo zopet oni beli krilatci in pojo lepe pesmi. Naenkrat pa se potope v valovih, ki se jame jezno zaganjati na breg. Voda prej svitla ko biser, postane črna in ostudna ter okuži ves zrak okoli. Cvetice mrjo in vpepeljene padajo na tla. Tudi one, ki jih je trgal on, spremene se v pepel ter se mu sesujejo v roki. Nazadnje omami tudi njega kužni vzduh, da umrje; ko pa se umrjoč še enkrat ozre proti nebu, vidi poleg sebe stati brata s hudim ob¬ razom. Preplašen njegovega lica se zbudi •— ozre se, a Kajna ni bilo nikjer. Sanje pak mu ne gredo iz misli, misli in misli o njih, da si ne ve zakaj. — Žrtvenika sta pripravljena in Abel položi umorjeno jagnje na svoj altar in moli: „Stvarnik moj, ki si me vstvaril, Me z dobrotami obdaril, Vedno hočem te hvaliti, Te moliti in častiti, 24 Vedno ti pokoren biti! Tebi posvečeno bodi Bitje moje vsekedar; Ti pak milostno me vodi, Zlega vedno me obvar’! V tvojo slavo Bog! ta dar Položim zdaj na oltar." Ko vidi Adam, da se Kajn ne meni za žrtovanje, prime ga nevolja in pokara sina rekoč: „Kaj stojiš malomarno, Kajn in ne daruješ in ne moliš, kakor mi ?“ „Kaj ni dovelj, da molite in žrtvujete drugi?" „Sin! ne govori tako, to je zlobno in proti Njemu, ki te je ustvaril in ti dal življenje, da se veseliš in Njega častiš!" „Mari sem ga prosil, da mi da življenje?" „To je bila Njegova volja in zato mu moraš biti hvaležen. “ „A moral bom umreti, ali nij to hudo dovolj ?“ „Ali življenje je sladko." 25 „ Sladko nij življenje, ako si moram v potu svojega obraza hraniti prsteni život. 11 „Brate, ne bodi tak in žrtvuj z manoj. Glej koliko lepih darov rodi ti zemlja. Mari ne zasluži časti in slave Oni, ki te je ustvaril in ti dal moči, da vživaš njegove darove?“ opomni Abel. „E, daruj, ako se ti ljubi in mene pusti v miru, slepec! ker ne vidiš, da je ustvaril Oni vse to, da bi se mu ubogi črv klanjal in trpeč ga molil. Baš potreben mora biti tvoje poniž¬ nosti, tepec. 11 „0 brate Kajn ! čemu me je Bog podaril tebi brata, ker nočeš ceniti svete dolžnosti do Njega! 11 „Ceni jo, ker ljubiš življenje, a jaz živ¬ ljenje črtim in črtim tudi tebe! 11 V tem pograbi Kajn na žrtveniku poleno in udari brata čez sence. Krvav zgrudi se Abel na tla poleg altarja še enkrat upre svoje mrklo oko v Kajna, potem pa ugasne za vselej. „Kajn! Kajn! kaj si storil, ubil si mi sina? ubil si mi sina? 11 kliče obupen Adam in vije roki. 2G Mlajša hči plane k mertvemu bratu, ga objema in trese, a ko se ne gane Abel, plane kviško in z groznim glasom zakliče: Smrt je na svetu! „Smrt je na svetu! joj, joj!“ kliče Adam, Eva in starejša hči, da tužno odmeva v raj. Iz nebes se oglasi Oča. „Kajn! Kajn! kaj si storil? ubil si mi brata! Proklet bodi ti in tvoje seme! sedemkrat proklet! Beži od tod in prokletstvo bodi za tvo¬ jimi petami!“ V bližnjem gozdu pa se oglasi grohot, — porogljiv in pošasten grohot, — smijal se je Lucifer. In ta smeh prebodel je Kajnu srce. Spomni se svojega zločina ter zbeži kot plaha zver. Za njim pa se oglasi v enomer zaničljivi grohot — hude vesti. Mrtev bil je Abel, — mrtev prvi človek na sveti. Iz raja prikrilili so angelji in mej tožbami dvignili njegovo truplo v nebesa. A želje njegove iti onkraj jezera, umrle so ž njim. Kako bi se bil radoval po onih solnčnih 27 livadah, igral si z novimi cveticami ter jih trgal spremljajočej ga sestrici, srečni nedolžni mladenič ! A samotno je ostalo jezero, samotne cvetice in livade! pač so tožile po njem in jokale večne rosice, ker ni ga bilo in ni ga bilo! Vsa narava pak se je odela v žalobno krilo, čudni molk vladal je po sveti, cela zemlja togovala je po prvem mrliču. In bilo je, kakor bi donelo tisoče in tisoče daljnih zvonov k nje¬ govemu pokoju. Ali so mari zvonili nevidni zvonovi, ki so spali tedaj še globoko pod zemljo? . . . Tisoče leti je minulo, odkar je smrti vklo- nil glavo prvi človek; mila pomlad se razgrinja čez vso zemljo, duhtijo cvetice in prepevajo ptice. V senci drevesni ležim in gledam po solnčnej zemskej planjavi. Ali sapica mi veje trudno in žalostno in otožne menim čuti glasove, iz daljnih dalj pojoče : Abel! Abel! Očetov maček. Črtica iz domačega življenja 'J senci košate lesnike sedela sta v ne¬ deljo popoludne stari Bolantač in njegov sin Matijec in pušila vsak iz svoje pipe tobak na- vžarski. Starec — kdo ga ni j poznal, starega Bo- lantača iz-za Pasjega-ovinka ? nu, kdor ga je, on ve, da je hodil vedno enako opravljen, prtene hlače z golenicami je nosil in širok klobuk ka- storec na glavi ter zeleni telovnik, kterega je podedoval baje po Metuzali. Lica pak je bil grozno resnega, če smemo reči, celo skrivnost¬ nega nekaj bilo je skritega po neštevilnih gubah okoli usten in po čeli. Oči pa so mu neznansko se lesketale, nekako takisto, kakor skovirju. 29 Ljudje so si to in ono pač pripovedovali o njem namreč, da se razumeta s škratom in dru¬ gimi čeznatornimi bitji in Bog ve kaj še vse. Mi baš ne verujemo na prvi hipec kaj tacega, premda ako bi se prepričali z lastnimi očmi. To pak v resnici vemo in smemo pred celim svetom izreči, da je bil Bolantač — Tine Bolantač nekedaj v svojih mladih letih rokovnjač ter da je v istem stanu mnogo greha storil, tatvine dognal in druzih neprilik dosti počel. Ako se je za svoje napake tudi dosti pokoril, to je bila njegova reč. Ali s Francozi imel je več¬ krat kako šako, postavim tedaj, ko so oropali ne- cega blagajničarja francozke vojne kaše, ter da je komaj odnesel pete, ako ne tudi še kaj več. Njegovi tovariši baje da so se morali po¬ koriti za njegovo nakano in jesti francoski svinec. Tako je pripovedoval namreč sam. Tedaj, bilo je v nedeljo po leti, ko sta se¬ dela v senci hruševega drevesa in njegov sin Matijec; — starec kakor smo uže hoteli reči, čepel je na debelem hlodu in upiral svoje ko¬ ščeno lice ob dlani še bolj koščenih rok. Gledal je v tla in sem ter tija počasi in pomenljivo 30 plunil po travi. Matijec pak je sedel kobaloma na hrbtnem stoli ter gugal svojo debelo glavo po debli hruševem. Sem ter tija je mahnil po kakej muhi, ki se mu je nadležno vsela na lice ali zabrenčala ob ušesih; tudi se je pripetilo, da si je predrznila mu sesti na debeli ustni pod košate brke baš, ko da bi hotela prežati na be¬ sedo, ki zadoni iz mladeničevih ust, da jo nese potem gorko med svet — o te muhe! ali ubo- žica se je kanila. Mestu besede bruhnil je vihar mogočne sape iz njegovih ust in reva se je kar opotekla po vetru, baš kot nadležna ciganka od praga poštene hiše. Njena sreča! ako bi bila s tako zavestjo sela na Matijčevo čelo, kazno¬ vala bi jo bila težka njegova roka vse drugače. Videlo pak se je mej obema možakoma da plava v nevidnem prostoru meju njima neka stvar, neka tajnost, bi dejali, kterej nikdo od njija ni mogel do imena. Zato sta dolgo molčala. Naposled oglasi se sin ter pravi: „Te ose ožrle nam bodo jeseni vse hruške. Le glejte, oča, kakošno gnezdo vže imajo ondi na veji . 11 31 „Kaj-da ose, praviš ?“ odgovori oča, po¬ gleda v drevo ter potegne dvakrat močno dima. „Lej saj res, mrčesi!“ „Proso bo letos lepo zorelo,“ nadaljuje sin. «Hm.“ „Anžiškovi ga bodo imeli strašno veliko." „Oni že, bogatini, ki so, pa ga ti imej, če moreš." ,,Njive treba, pa bode proso." „Lej-si no, kako si prebrisan! Pa še to povej, kje boš njivo vzel; berač!" „0 jej, oča! to je pa silno lahko: kupiti jo treba," odgovori sin in neznansko čudno po¬ gleda po očetu. „Kupiti! s čem neki, z jezikom kali? meni stari, plune po tleh ter potegne z dlanjo po celem obrazu, da se mu raztegne na prečudne podobe. „0 jej! kakor bi denarja ne bilo na svetu! in pa oča, kako bi bilo kakor navlašč, ona nji¬ vica za Slemenom, na prodaj bo, ker Tlaka mora prodati, ako hoče plačati dekletu doto, zelo tirja." „Naj tirja, kaj tebi mari drugi?" „Veste kaj oča?" 32 Starec ne odgovori. „Jaz pravira, da bi se ženil — * „B6—oš ?!“ zagodrnja jezen starec ter se popne po konci. „ Kakor hočete, ali Primoževa bi me vzela in denar bo imela in balo in dekle je tudi. 11 „Molči, babe ne treba k hiši, kaj ne mo¬ reva biti sama, kakor zdaj ? — žena v hišo, mir iz hiše. 11 „Gospodinje pak je treba, ako je prava, vse je drugače! 11 „ Seveda, ako je prava, požene te od praga jaz jih poznam! kače so vse; na svetu samo zato, da nam grene življenje. 11 „0 Reza bi ga uže ne.“ „Vse so enake — in, ali pa veš, da ti jo stari tudi pusti? na beračijo? 11 „Seveda, a jaz mislim, ko bi se vzelo kje skrivaj na posodo kake tristo, da bi popravil kočo in malo podelal, dal bi jo in, ali nijsem čvrst in priden, oča? in kaj bolje bi še bil, potlej!,, To uže si, pa — 33 „ Ali hočete mari, da grem nazaj v vojake in to tudi storim, da veste, če me prime, koj jutri!" Vidoma nevoljin plane sin po konci in odide po vrtovih. Starec gleda za njjp in težko mu je pri srci, sam soboj se bojuje. Ako bi pač sin zares hotel nazaj v vojake, ko je sto- prav prišel domu in še nosi vojaške rudeče hlače in rudečo kapo, da ga je veselje videti. Potem pak bi moral hiti zopet sam morda za zmiraj? Vže hoče poklicati sina nazaj — nekaj mu je na jeziku, nekaj, kar bi za celi svet ne povedal rad, a v tem trenotji prileze sem po stezi stara Maruša Piepulja z rožnim vencem na roki in debelo knjigo pod pazduho. „Kaj pa vi tako zamišljeni, kaj, oča Bo- lantač?“ praša starka in stopi predenj. „Kaj bom!“ zagodrnja stari in se obrne od babe. „Jaz pravim, da je sin vaš izvrsten in čeden dečak, lejte si, tako je priden in miren, ne l\pdi po krčmah, in tudi po noči ga ni sli¬ šati na vasi." Razne povesti. 3 34 „Tebi je pa treba poslušati, kdo po noči razgraja Maruša. “ „E no! kdo pak to poreče ? ali menila sem, Matijec bo priden gospodar, pa žene mu bo treba, žene! “ meni starka in se zvito na¬ muzne. • Bolantač plune po travi. „Pa bi mu izročili in bi mu, oča; komu pa boste? ali mislite živeti do sodnjega dne in vaši križavčki in šmarne petice, komu pa jih daste, ako ne Matijcu? 11 tako se šali Maruša, ali Bolantač jame jo gledati pisano, naposled pa zarenči: „Kakošne križavce! kakošne petice! poberi se mi trepetlika stara, od koder si prišla, in pusti druge ljudi v miru!“ „Obe-no, trepetlika pa res nijsem, čeravno se uže malo tresem; ej, oča, oča! “ mrmra starka in leze dalje. Doli za vrti pak je sedela pod drevjem tolpa vaških deklet in pri njih postajal je Ma¬ tijec Bolantačev ter si vihal brke. „Saj sem pa znala, da bo tako “, obstane zopet Maruša, potem pak se obrne k mladeniču 35 ter mu šepne v uho: „očeta sem malo podražila, veš, pa ne bodi hud, Matijec! Primoževa je zares brhko dekle." „Le možite se dekleta, le! a vse z božjo pomočjo! brez Boga je nadloga. Jaz pa grem domu". Starka krevsa dalje: za njo pa zveni smeh dekliški po vrtovih in se razlega v jasni dan. Mej možakoma nastala je tihota. Matijec sicer nij hodil k vojakom, kakor se je grozil očetu, kajti vesel je bil, da je dati smel slovo težavnemu stanu in se vrniti domu k očetu, ki je samoval v svoji koči. Toda bil je bodisi da navidezno, ali morda v resnici, potrt in klavern poslej. Ko sta se podajala z očetom k delu, govoril je malo a celo nič. Jesti pa se mu prav nič ni ljubilo. Malo je pomočil žlico v močnik, ali pojedel jeden krompir v oblicah, potem pak je vstal in pustil očeta samega. Očeta je to hudo bolelo, a premagoval se je in zatajeval dokler — je mogel. Konečno pa ga premaga očetovska ljubezen Ob južinji je 3 * 36 bilo v jeseni, zunaj je bril mrzel veter okoli hiše in oblačno je bilo nebo. Jela sta kašo in obeljen krompir. Sin se po navadi malo dotakne jedi, potem pak položi žlico in vstane ter gre basat pipo. „ Pojdi jest, Matijee in ne bodi tak!“ prosi oča in roka začne se mu tresti. Sin stoji in ne črhne besedice. „Matijee! Matijče!“ Nič! Stari še parkrat zajame in vgrizne krom¬ pirja, ali sredi jedi stori se mu milo in ihteti se začne, kot štiriletno dete: debele solze mu lijo po lici in mu lezejo v usta; slednjič se spusti v glasni jok. „Saj ti ne branim ničesa, Matijee, ženi se ako se hočeš, samo jej z manoj, če ne me še spraviš pod zemljo, saj tako vem, da ti ni za me prav nič več in ti ni!“ Tako plaka oča, Matijee ozre se po njem tedaj pa ga premaga dolgotrajna trmoglavost; plane k očetu in z obema rokama oklene se njegovega vratu. Oča in sin se jočeta. 37 „Ne oča, jokati se ne smete!“ tolaži sin „ saj vas imam rad in ne bom se ženil, oča!“ „0 le ženi se, Matijee in še tistih tri sto — —“ zopet je hotel ziniti stari Bolantač besedo; ki mu že dolgo tiči v grlu kot trda kost; a zopet je ni mogel. Tako sta oča in sin molčala o ženitvi. Matijcu bilo je sicer težko odreči se sreči, ker znal je, da dekleta ne dobode na strgano bajto in prazno četudi zemljišče, si je bil v'zvesti, da ga spoštuje stari Primož. Premišljeval je tedaj, kako bi drugače dospel do svojega cilja do kterega, dospeti pač mora na vsak način. A pripeti se nekaj, česar ni pričakoval nikdo. Osem dni po zadnjem nastopku mej starim Bolantačem in sinom, trebil je prvi pred hišo sadno drevje. Ali ko hoče seči po veji osušeni, zdrsne mu ob debli noga in visoko telebi na tla. Kri se mu je vdrla. Baš da je bilo še moči hiteti sinu po du¬ hovna ; tri ure potem izdihnol je dušo. Ali zadnje trenotke počepnil je sinu: 38 „Matijec, bodi srečen in moli za svojega očeta. Ko me zakopljete, odpri v kotu pod pečjo desko in kar najdeš ondi, obrni v svojo korist. Z Bogom!“ Minula je zima in prišla pomlad. Gori pri svetem Florijanu počiva stari Bolantač. Matijec storil je po povelji očetovem, odtrgal je desko pod pečjo, a kar je našel ondi nptri, nij povedal nikomur. Ljudje pak so prebrisane glave tudi na kmetih. Kajti, ko se je bližala velika noč, izginola je koča starega Bolantača in namestu nje iz- rastla iz tal lepa bela hiša, zašepetali so si na uho: „Glejte ga, kako zida in zida! Kje pak je dobil denar ? Stari imel je mačka! kterega mu je prinesel škrat ali kdor hoče. To smo zmiraj dejali, da v starem tiči neka skrivnost, ker se je tako potuhneno držal. Mlademu pak pri¬ voščimo, kajti pošten je dečak. Mnogo je pač moralo biti, mnogo; kajti zemljišče tudi uže kupuje in Primož baje da mu bo dal hčer.“ 39 Tako so govoričili vaščani in nijso se mo¬ tili. Krasno sije iz mej zelenega drevja novi dom Matijčev in zemljišče njegovo širi se vedno bolje. Jeseni pak bo menda praznovala se po¬ roka mej njim in Primoževo Reziko. Da bi le vse po sreči bilo, dekle ga ima rado. Matijče pač še vedno ne razodeva, od kodi vse to izvira, ali vaški mladeniči govorijo noč in dan o bogatej „preži" ki jih baje čaka. Tedaj pak se morda tudi mlademu možu razvije be¬ seda in razodel bode pri kozarci vina svojo skrivnost, da vse to storil — očetov maček. J. Blasnikova tiskarna na Bregu v Ljubljani ima naprodaj sledeče knjige: Zlata vas, spisal Malavašič ...... Mladi samotar, po Kr. Šmidu z podobo . . Timotej in Filemon. po Kr. Šmidu . . . . Genovefa, z 2 pod. nov natis. Dve povesti Golobček in kanarček . . . . Evstahij, z 1. pod. nov natis. Nedolžnost, preg. in povel. z 1. pod. . . . Razne pravljice in povesti, 2. zvezka po . . Evstahija. Ludovika Blozija . Milosrčnost do živali. Roparsko življenje. Izidor pobožni kmet . 10 kr. 15 „ 20 „ 20 „ 10 „ 20 „ 20 „ 15 „ 15 „ 10 „ 10 „ 20 „ 25 „