Slovenske večernice za poduk in kratek čas. Izdala družba sv. Mohora četcrti zrezek. Z dovoljenjem visokočast. Kerškega knozoškofijstva. V CELOVCU 1861. Natisnil Janez Leon. ^mo^ ti e f ifc{ 26085 ^ •vj-./piSS i. Cipsarjeva družina ali cesar Maksimilian na Martinjipeči. (Konec.) 8. Cerkvica- a potu v Zirljani je stala ob času naše pripovedke cerkvica, priprosta in brez vsega lišpa, kainor so pa ljudje iz doline radi zahajali. Vsakemu se je zdelo, da ne more nikjer drugej tako pobožno moliti in častiti nebeškega Očeta. Nad cerkvijo se je vzdigoval nizek zvonik, s svetlim kositarjem krit, v kterem je majhen zvon z jasnim glasom vabil pobožne k molitvi. Cerkvica je bila znotraj bela, le malo podobic je viselo po steni; oltar in kor sta bila posebno skerbno napravljena. Bilo je blizo božiča, tistega presvetega časa, o kterem se nam je rodil Zveličar sveta v mirnem pastirskem hlevu, kjer so mu bile jasli za zibelko in kjer so priprosti pastirci pcrvi molili božjega Sina. Snega je ležalo na debelo po gorah in dolinah, ki so se lesketale od žarkov večernega solnca, kakor bi bile posute s samimi demnnti. Tiha tihota je bila po prostrani Zirljanski dolini razlita, solnce je jelo zahajati in gorski verhovi so žareli v erdeči svitlobi. 4 Žarna luč zapadajočega solnca je sijala tudi skoz okna v cerkvico in osvetljala lice ženski, ki je kleče pred oltarjem molila. Bila je la ženska Liza, pobožna verna deklica, ki je hodila vsak večer v kapelico molit za očeta, brata in zaročnika. Nikoli pa ni tako iskreno molila kakor danes. Oči so jej plavale v solzah in ročice je sklepala proti podobi britke martre božje, ki je z oltarja na njo gledala. „0 češčena mali našega Zveličarja" tako je molila, „ozri se milostivo na moje bolečine. Tebi je bil meč serce presunil, ko so li božjega Sina na križ pribijali, pa veš, kakšne bolečine mene prehajajo. Oli reši mi ljubega očeta iz tamne ječe, pelji jih spet k nam, mati polna milosti! Prišel je spet sveti božični čas, čas spomina, ko si li Zveličarja sveta v Betlehemu rodila, daj da obhajam ta veseli god skupaj z očetom, poverili nam ljubega dragega očeta; obljubim ti —". .Ne obečaj nič, deklica", preseče besedo dekletu sirov glas. Liza se prestrašena ozre in zagleda starega Vidca sloneti med cerkvenimi durmi in merzla groza jo spreleti po vsem životu. Hudobnež, ne mara za sveto mesto, je stal pokrit z zelenim klobukom, potisnjenim nizko na čelo, in je tako gledal v cerkvico. „Kaj pa ti tukaj iščeš, Videč, in me motiš v molitvi"? popraša Liza trepetajo. „He, kaj iščem", reče posmehljivo starec, „pot me je peljal ravno tukaj memo, pa se ozrem na pol očesa noter, pa sem prav vesel, da te slišim tukaj za očeta moliti. Se ve, kdor ima tako hčer, temu ni zameriti umora. Dalo bi bilo lepo doto Vilibahlovo zlato in drago orožje, ali po nesreči so prišli njegovi lovci prezgodaj in namesto dote bo treba černe žalne obleke, jeli deklica?" 5 „Videč", reče Liza, „ne delaj se norca iz nesreče! Vem, li sovražiš mojega očeta, ti si hud na njih že od davna, in ne objedaj jih s tem, kar so jim po nedolžnem nakopali." „Po nedolžnem", se nasmehne starec, „res, človek bi mislil, izmišljeno je, da je Cipsar ubojnik. Kdor ga je pred poznal, kako je hodil s kozjo brado in peresi za klobukom, možko kakor bi bil on drugačen kakor smo mi prosti ljudje, zdaj se ve, ne bi verjel, da sedi v Inšpruku s takim obrazom kakor ga ima, kdor je na smert obsojen in da bo skoraj moral-dati veselo življenje za svoje hudodelstvo". „Molči*, reče Liza, ki jo je tako zasramovanje razserdilo, „ne reci mi nobene take besede več, kajti nimaš ga serca v persih , terji si kakor gorske skale in merzel kakor snežniški led. Do nikogar v celi dolini nimam sumnje, da bi bil storil hudodelstvo, ki so zavolj njega mojega očeta zaperli, ali to rečem, ako bi bil kdo na svetu, o kterein bi se misliti moglo, da je zmožen ubiti človeka, rekla bi, da si ti". Rekel bi, sveta jeza je popadla nježno deklico: zažarela je v lica in zasvetile so se jej oči in tako je stala proti očetovemu sovražniku, ki jo je s početka ves miren poslušal, ali ko so ga le zadnje besede doletele, namergodi se mu gerdo lice, on seže po kratki lovski nož in razdivjan zavpije s hripavim glasom: »Kačja zalega! ti se prederzneš in dolžiš mene hudodelstva, ki ga je tvoj hudobni oče storil. Tebe je nesrečna ura semkaj pripeljala, meni ne uideš več. Poklekni, dovolim ti še, da se Bogu pomoliš, potem pa moraš umreti ti in vsi tvoji". „Ne bojim se smerti, Videč", reče Liza, „ne bojim se stopiti pred božjega sodnika, ali zakaj me boš pa moril, meno ubogo žensko brez varha in brambe?" 6 .Ali nisi smnn zbudila v meni hudobnega duha", reče Videč, „ali me nisi ranila v globočino serca? Kaj me še ovira, da li porinem nož v seree; sem k meni M — ln z močno roko pograbi hudobnež deklico, verze jo na tla in vzdigne kvišku roko z nožem. Kar ga prime nekdo za roko. Videč zadergeče strahu in si skor ne upa ozreti se. Ali ves oneinore, ko mu en sam pogled pokaže , kdo ga je zaderžal od moritve. „Bog mi bodi milostiv", zastoče, (/mertvi ustajajo iz grobov". In zares, kakor merlič je stal pred njim mlad človek, bled ko smert z razkuštranimi lasmi. Siromaška stergana obleka je zakrivala komaj goloto nesrečniku, ki je nosil desno roko v cunje obezano in obešeno v naramnici. Velike grenkosti so se mu brale na zmerdanem obrazu, trupla je bil prihuljenega in plašnega groznega pogleda. „Jeli, mislil si, starec, da sem jaz mertev", je začel govoriti s takim glasom, kakor bi iz groba donel, „ali si res mislil, da sem se zdrobil v globokem breznu? O ne, čaj, naj ti povem, starček, povest, v kteri je germovje bolj milostivo kakor ljudje, ker me je vlovilo, da se nisem zvernil v brezen, kamor si me bil pahnil, zato da živi tak človek, ki bo vedel povedati, kaj se je godilo tisto noč z Vilibaldotn". „Naj ti odgnjije jezik, nesrečni človek!" zakriči Videč, „zdaj še le mora dekle zares umreti, če nočeva, da naju obeh ne izda". „Nak, ne bode umerla ona, ampak midva", reče Šinčetov Tone, nekdanji drug Vidcov, .zaklel sem se, nikogar več ne umoriti, če ne, bi ti že davno ležal bled na tleh. Ali tej golobici bom pomagal, da uide 7 orlu iz krempljev, potem pa pojdem v Inšpruk, da rešim Cipsarja, ko bo ravno v naj veei sili". Videč še ni obupal. Prikloni se, da segne po nož na tleh, ali Tone to opazi, spodbije mu noge in zvali ga na kamne tla, da ga zavednost mine, pa hitro zgrabi Lizo za roko, potegne jo iz cerkve in cerkev zaklene, da ne bi mogel starec za njima. „Spremil te bom, Liza, do vaše hiše", reče Tone na potu. „Dovoli to zaveržencu, s tem me boš osrečila za nekaj trenutkov. Lej, ko tebe vidim, zamislim se nazaj v pretekle čase, ko smo si bili midva in tvoj brat dobri prijatli, ko sem bil čist in brez krivice. Ali zdaj je to vse minulo; z meno je pri kraji. Oh, ko bi mogel še enkrat nazaj poklicati tisti zlati čas, ko sem bil pobožen in vesel, kakor ti in vaši. Toda ti, Liza, vse sama dobro veš, kako je vse to prišlo, kako sem jaz zabredel v brezen pogube, iz kterega priti mi ni več mogoče. Vi vsi, s kterimi sem vkupaj rasel, vi sle me pregnali in odvergli, vam je bilo znano, kajti oni hudobnež, ki ti je hotel življenje vzeti, me je vsega premenil, da so se čisti od mene obernili". „Umiri se, Tone", reče milo deklica, ir Bog je milostiv , pa lahko tudi tebi odpusti. Ti si še mlad, še lahko moliš in se skesaš in spokoriš". „Da, prav iinaš, pobožno dekle", reče z nekakim divjim navdušenjem mladeneč, „jaz se še lahko spoko-rim in poravnam zadolženje s svojo kervjo". „S kervjo", popraša deklica in se zavzame, „kaj je vendar le res, kar se govori po hišah, da sta ti in Videč po gorah že več strelcov pomorila, toda dokazati se vama ne more, ker so jih le malo našli, drugi pa leže nekje po breznih, kjer jih ne vidi človeško oko!' „Nak, Liza, ta greli mi ne teži duše, ali druga pregreha je; je li nisi slišala, kar mi je Videč rekel, ko je v drugo po nožu segel?" 8 „0 Bosr t tako sem ga vender prav dolžilal" zdiline Liza in obledi kakor sneg. Slrese se po životu ; žalost in veselje sta se jej borila v sercu". „Vidva sta umorila gosta v hiši našega očeta", reče s trepečim glasom, „in terpita, da oče po nedolžnem stočejo v ječi!" „Za božjo milost, Liza ne govori dalje", zaklikne nesrečni mladeneč in poklekne pred njo rekoč : „ne govori dalje. Lej pri temle križcu, ki so mi ga mati na sinertni postelji dali, se ti rotim in prisegam, da hočem rešiti vašega očeta. Kar je storjeno, je storjeno, kar je preteklo, tega ne morem več prenarediti. Bolečin, ki so jih vaš oče preterpeli, ne morem odkupiti s svojo kervjo. Povej bratu in Martinu, da preden bo tri dni, bodo oče rešeni ječe; bodite potem srečni in veseli v ljubezni, zame pa potočite solzico pomilovanja, ko bote slišali, da sem življenje dal za svoje hudobije". Lizo zapeko globoko v serce te Tonetove besede. Rasla sta skupaj od mladosti, popred je bil zvest pri— jatel Martinov in Janezov. Gledajoč bledega in vpade-nega mladenča, ki je zdaj pred njo klečal in spomnivši se, kako je bil popred lep in močen deček, mislila je, da se jej sanja; ni jej moglo to v glavo, da more greh človeka tako spremeniti. Vedela je zdaj, da pojde v Inšpruk, da odkrije hudodelstvo in reši očeta, da ga potem takem čaka gotova smert. Oče bodo nazaj prišli, čisti hudodelstva kakor nekdaj brez madeža, to jo je veselilo ; ali ta pred njo klečeči mladeneč gre v smert, to pa jej je prisililo solze v oči. „Idi z Bogom, Tone", mu reče ihte, „in Gospod milosti ti bo usmiljenje podelil; na zemlji se bova težko kdaj še vidila". „Ne bova se nikdar veo — z Bogom za vekomaj — " reče Tone in hitro gre od dekleta. 9 9. Grešnik obupuje. Ko se je začel Videč iz omotice zavedati, se je jelo že mračiti. Pogleda okoli sebe, zapazi, da mu teče kri iz rane na čelu, ki si pa je razbil, ko je padel na terde kamne tla; in ko spozna mesto, v kterem je bil zapert, začne mu pri sercu tesno prihajati. Bil je v cerkvi, na mestu, kterega se je že veliko let ogibal. Mračna tmina, ki ga je obdajala, in svetloba večne luči, ki je pred oltarjem berlela in podobo božje matere osvetljala, ga je navdajala z neko grozo, ki se ji ni mogel ubraniti. Gre k duriin, da bi prišel pod milo nebo, ali duri so bile zaperte. Tone jib je bil zaklenil in močna stara ključavnica se je stanovitno ustavljala vsemu prizadevanju. Okna so bile omrežene z železnimi pre-plelki, zidi terdni in nikjer ni bilo moči iz cerkve iti. Ali ni Tone rekel, da bo ovadil iu izdal Vilibaldovega morivca, ali ni že na potu v Inšpruk, da reši Cipsarja in za morivca naznani sebe in mojstra, ki ga je vpeljal v šolo hudobije? — Našli te bodo tukaj zapertega v cerkvi, okovali te bodo v železje, posadili te na Cipsarjevo mesto in tvojo kri dali za kri, ki si jo ti prelil. Tako je mislil starec in govoril sam sebd; groza mu je kosli preletala, bal se je kazni; skušal in sku-ševal je odpreti duri in železo iz oken izviti, toda vse zastonj, nič ni mogel opraviti, le ranil si je roke, ko je s silo nategal, in iz rane na čelu mu je še vedno kri tekla. Noč je prihajala zmirom tamnejša čez gore, gosti oblaki so nebo zakrivali, sneg je naletoval, nobena zvezdica ni svetila. Merzel veter je studno pihal skozi poterte okna, veternica na zvoniku je plaho-vito škripala in groza starega hudodelca je vsako mi- 10 nuto veča prihajala. Zdelo se mu je, da vidi duhove tistih, kar jih je umoril, memo cerkve pod okni prehajati in gorje ubijavou kričati. Plamen luči pred oltarjem je omahovai in na vse strani poskakoval, zdaj je postal veči, zdnj manjši. Iz vsakega kota je zijal in režal va-nj merlič in stegal na-nj brezmesne in brez-poltne roke, kakor bi hotel ubijavca k sebi potegniti. Terdo zraven oltarja je vidil stati umorjenega Vilibalda v bogati obleki ravno takega, kakor je nekdaj na zemlji hodil. Migal je starcu in kazal z eno roko na persi, iz kterih je telila kri s čemim curkom. Videč od groze stisne oči v pesti, da bi ne vidil grozne prikazni, ki je mislil, da se rnu za res kaže. Toda zastonj, vidil jo je in le jo je vidil. — Na enkrat sc mu je zdelo, da je v Inšpruku. Ljudje so se gnjetili in gnali skozi ulice in se zbirali okoli černega odra na prostorni planji. Nehote je starec ž njimi šel in pride med pervimi k odru. Zdaj so pripeljali človeka bledega in kuinemega z okovanima rokama. Duhoven je spremil obsojenca celo do stopenj na mertvaškem odru, z grozo in strahom spozna Videč Cipsarja, nedolžno žertvo njegove grozne hudobije. Nesrečnik se ozre z britko-stnim očesom na starega sovražnika iu mu žuga s perstom. Sodni hlapci zgrabijo obsojenca, rabeljnov meč se zabliska in Videč čuti, da ga je oškropila kri usmertenega Andreja. Tako so se mu verstile pošasti za pošastmi, prikazni za prikaznimi —vsaka groznejša od poprejšnje. Starec je terpel peklenske bolečine; če bi ne bil imel kakor kamen uterjenega serca in terdne volje, če bi mu bila tlela le iskričica vere v persih, ta noč v cerkvi bi ga bila morala spreoberniti. Ali že od mladosti popačen in postaran v grehu in hudobiji ni imel več prostora v sebi, kamor bi se mu mogel naseliti mir, sprava in kes. Starec se je samo bal; Strah mu je naganjal kri proti glavi in sercu, na po- 11 svečenem mestu je trepetal pred pošastmi, ki so mu jih zmedeni možgani prikazovali. Kako se je tedaj razveselil, ko se je jelo daniti okoli njega, ko je peno jutranje solnce skozi okna posijalo ! Ali z dnevom ni bilo konca njegovemu zaporu, moral bi kilo priti in zunaj duri odpreti, da bi ga oslobodil. Ura za uro je minula, pa le ni bilo nikogar od nikodar. Sklenil je tedaj iz cerkve priti, naj velja kar hoče. Hodil je po cerkvi sem in tje ogledovaje se na vse strani, kod bi ali pobegnil, ali pa kje bi kaj osledil, kar bi mu iz zadrege pomagalo. Kar zagleda le na zadnje precej močen železen drog, ki je "bilo ž njim neko klečalo podperto. Drog ni bil preveč terdo pribit, pa ga je kmalo odtergal. Ž njim tako dolgo duri odpira in odpira, da jih na koncu le odpre. Kakor se duri odprti, plane hudobnež iz cerkve kakor dolgo zaperta zver, in verže drog v okno, da se zdrobi in razleti, potem pa pobegne v gore. 10- Ftolažcnje in upanje. Janez in Martin sta se močno zavzela, ko jima je Liza prinesla od Toneta pozdravljenje in ko sta zvedela, kdo je kriv očetove nesreče. — S početka, ko so Cipsarja zaperli, ga je marsikteri sosed zagovarjal in terdil, da ta pošteni mož nikakor ni mogel Vilibalda umoriti, in tu in tam je kdo zinil, da ima sum na Vidca. Toda starca že dolgo pred umorom ni bilo več viditi, in tudi po umoru se nič ni slišalo o njem, pa so celo naj boljši Cipsarjevi prijatli omahovali in počenjali verjeti, da je morebiti Cipsar vendar le kriv. Nekteri strelci so pravili, da so vidili starega Vidca po gorah na naj viših zertih in čerih, ali da jim je kakor duh zginil v zrak ali se pa pogreznil v skalne zijala in brezna. Zato so pa govorili, da je Videč kje nagle smerti umeri, pa da nima mira v grobu 12 in mora okoli hoditi, in vsak še tako serčni strelec se je ogibal njegove koče na Mnrlinji steni. Janez, Martin in Liza sicer niso verovali le vraže, da duh največega očetovega sovražnika nima mirti v grobu in mora okoli hodili, ali mislili so, da se je Videč zvernil v kak brezen, ker ga nikjer več niso vidili. — Tudi Cipsar se je bil pri zadnjem izpraševanju domislil, da je Videč Vilihalda k njemu nasve-toval, pa je rekel, da edino ta bi utegnil stvar kako razjasniti. Sodba je poslala na to res oborožene ljudi v Zirljani; ali povsod so slišali, da stari Videč več ne živi, samo njegov duh je kdaj pa kdaj vitli t i na Martinovi steni na strah in grozo vsem strelcoin. Nič niso opravili in se vernili nazaj v Inšpruk, pa so povedali, kar so zvedili; zato so pa sodniki mislili, da si je Cipsar to le zmislil, pa so ga hudo zmerjali. — Kako sta se toraj Janez in Martin začudila, ko jima je Liza povedala, kaj se je v cerkvi godilo, ko jo je stari hudobnež umoriti hotel. Preveč prestrašena še zapazila ni, da je Tone, ki jo je iz cerkve potegnil, duri zaklenil in tedaj Vidca vjel. Mislila je, da je pobegnil boječ se Tonetove jeze. Ako bi bil Janez ali pa Martin le kolikaj misliti mogel, da je starec v cerkvi zapert, še to noč bi ga bila vjela, ali mislila sta, da je kdo ve kam že v gore utekel, pa nista šla v cerkev gledat. Tone se jima je iz serca smilil: on ni imel hudobnega serca; ali njegov hudobni učenik je zamoril v njem kal vsega dobrega. On je bil zdaj na polu v Inšpruk, da reši jetnika, pa jima je bilo žal za njega; po drugi strani sta se pa veselila, da bodo oče rešeni. ,/Pojdimo jutri z dnevom v Inšpruk", reče Liza, „da nas bodo oče precej, ko pridejo iz ječe, vidili in žalost pozabili". 13 „Le", odgovori Janez. „Sestra, ti pripravi, kar je za pot potrebnega. Pripravi tudi očetovo pražnjo obleko, nedeljski pas z zlatom obšit, in klobuk s peresi divjega petelina in kozjo brado, da bodo prav čedni viditi in se bodo spet dobro počutili; to vem, da se jim je obleka v ječi jako pokvarila. Jez ponesem sa-mostro, Martin pa gorsko palico s černim divokozjim rogom. Veš kaj še, Liza? ti stopi tje k stari Anki tam na širokem potu, pa jej reci, naj beršlina izpod snega nakoplje in duri naše hiše ž njim obvije, jej bom že dobro plačal; pojdi, povej jej to". Jvakor praviš, Janez", odgovori Liza, »to bo očeta veselilo, ko bodo vidili zda), ko je vse s snegom pokrito, duri zeleno ovite". „Da bi jim le mokrotni zrak v ječi ne bil zdravja pokvaril", reče Martin, „božjcga solnca že tako dolgo niso vidili in zdaj v lerdi zimi naše trate niso zelene, da bi jim oči razveseljevale, in blagih sapic ni, da bi jim krepčale trudne ude. „,)a, pri Bogu v nebesih, terpeli so britke težave! reče na to Janez in solze se mu udero iz oči, našega očeta so obšle na stare dni težke skušnjave. Zato se pa združimo mi trije, pa jim štrezimo, da jim obriše naša ljubezen spomin proznega časa. Zima pojde knialo iz naše doline, vse bo spet ozelenelo in oživelo in oče bodo ozdraveli in povcrnilo se jim bo novo življenje. Bog svojih ne zapušča, pa kaj se nam je toraj bati? Kmalo bo tudi prišla lepa ura za-te, sestra, da ti bomo ovili glavo z lepim vencom in bo postala, ljubi Martin, tvoja zvesta zakonska žena, in ta ura bo gotovo hladilo rosila v rane očetu in jih navdala s tihim veseljem". „Da", rečeta Liza in Martin, „v naši ljubezni naj teko leta očetu; vse se bo na dobro obernilo". 14 II. Tcia. V Inšpruski svetovalnici je sedel Valtar Vegelin, veliki sodnik; pisar mu je podajal vsakoverstne pisma, ki so danes do njega došlc. Bilo je proti večeru, solnce je pošiljalo zadnjo žarke v starinsko sobo. Ali sodnika Vegelina ni veselil lepi večer. Le po verhu je pregledoval pisma, na čelu se mu je bralo, da je 'bil hude volje in če ga je pisar kaj poprašal, je čisto kratko odgovarjal ali pa je koj molčal. Veči del pisem bersne na stran, pa reče pisarju: nesite, Jerolim, to v kraj, danes se mi več ne ljubi teh stvari pregledovati. Pojdite, rajše pozvejle, kako je Cipsarju, ali bo mogel danes v drugo na tezo iti. Tega termastega hudobneža moram omajati in če bi ga tudi konec bilo, da bo le na zadnjo urico obstal, da je umoril Vilibalda, mojega nepozabnega prijatelja. Meni naj nesrečnik ne loži, da je devan na tezo, jaz ne bom lega Bogu odgovarjal. Sodnikova dolžnost je težka sveta dolžnost in jaz jo hočem in jo bom spolnoval po vesti in pravici. Ali nisem poslal ljudi v Zirljani zvedat, če bi se kdo našel, ki bi mogel to stvar razjasnili, in ali ni to, kar je zatoženec rekel, da ima sum na nekega starega strelca, izmišljeno, gola laž, ker si je tisti strelec še pred moritvijo na lovu vrat zlomil?" „In duh njegov hodi po gorah okoli", reče na tihama pisar, ki gospodu besedo prestriže. „Sram vas bodi, Jeronim", reče na to sodnik, „da tudi vi verjamete take vraže. Pojle rajše gledat, ali bi se moglo danes spet izpraševanje napraviti; čas je, da že to stvar doženemo, bodi si dobro ali zlo — meni vse eno". Pisar odide in se kmalo poverile z glasom, da je jelnik sicer jako slab, ali zdravnik pravi, da bo tezo še enkrat lahko prestal. 15 .Dobro", reče sodnik, »pojdite tedaj in skličite v mojem imenu sodne može, da se snidejo do osme ure na večer. Ta čas bom jaz doma, pridite po me". To reče in odide. Ubogi Cipsar je ležal stegnjen na siroinaški klopi. V lica je bil bled ko smert, gibati ni mogel ne rok ne nog. Ta čas, ko je bil Cipsar jetnik, se je hudo ravnalo z zatoženimi pri sodbi. Skušali so jetnika z naj grozovitnejšimi mukami prisiliti, da bi se obtožil tega, česar je bil obdolžen, ako je stanovitno terdil, da ni kriv. Zato so imeli večidel v kakem starem zidovju globoko pod zemljo majhen hram pripravljen, da se vpitje nikamor slišalo ni. Priprave za mučenje so bile raznoverslne. Kedar so obtoženca pervikrat na muke obsodili, položili so ga na dolgo lestvo, ga za roke in noge z vervmi zvezali in ga tak narazno vlekli, da so se mu vsi sklepi stegnili. Ko je tako nategnjen čisto gol na lestvi ležal, sta pristopila dva in sta mu pod pazduhe deržala goreče sveče. To je, Boga mi, huda inuka in strašne bolečine. To tezo je ubogi Cipsar včeraj preterpcl in zdaj je ležal spet v samotni ječi; vsi udje so mu bili kakor poterti, persi in roke osmo-jene in opečene; nesrečni človek je lerpel neizrečene bolečine; ali vsred teh telesnih bolečin ni omagala duša terdnega možaka, moč mu je dajala živa vera in terdno upanje v Boga, ki ravna vse človeške osode. Spet mu je bilo iti na tezo, še enkrat se dati mukam in terpin-čenju zato, da bi povedal, tla je storil, kar ni storil. Dva moža sta ravno pred njim stala in mu naznanila sklep, da bo moral danes iti na drugo tezanje. .Kakor je božja volja", reče Cipsar, „tudi to bom prestal, ali tega ni treba misliti, da bi se česa obdolžil; jaz nisem kriv in če bi moral pri mukah dušo pustiti, 16 ne morem se obtožiti lega, kar se tirja od meno. To je moj odgovor, učnega ne morem dati". Gospodu odideta. jetnik ostane sam v ječi in se zaorezne v žalostne misli. Začne sam s sebo govoriti, iu pravi: „Še nekolikrat pojdoš na take muke, pa se ti bo oko za vselej zatisnilo. Zagrebli te bodo na samotnem kraji, še križca li ne bodo na grob postavili. Umeri boš kakor ubijavec in za ubijavca te bodo imeli, dokler bo od tebe spomina. Liže, Janeza in Martina več ni k meni bilo, kar so takrat pri meni bili. Morda jih ne puste k meni. Treba se mi je sprijaznili z mislijo, da bom moral zapustiti svet, preden jih bom še enkrat vidil. Odrasli so in močni, zrejeni v strahu božjem in Bog jih ne bo zapustil. Vedno je bila to moja naj ljubša misel, viditi kdaj mojo Lizo in mojega Martina stati pred oltarjem; kolikrat sem Boga prosil, naj mi da doživeti še ia dan, potem pa rad glavo k pokoju položim. Ali zdaj je to minulo; moje oči ne bodo vidile več solnčne luči, zelene planine me ne bodo več razveseljevale, umreti moram v tem žalostnem mokrotnem zidovju". Tako je govoril ubogi jetnik, potem pa nagne trudno glavo na terdo klop in zaspi. Obide ga terdno spanje, °da več ne čuti bolečin. Začne se mu sanjati in sanjalo se mu je, da je bil dolgo časa na tujem in da se' vrača ravno domu v prijazno domačo dolino. Gore in planine so še ravno tako verhove med oblake vzdigaie, kakor nekdaj; vse je bilo zeleno in živo, ali hiše~njegove več ni bilo tam, kjer je nekdaj bila. Na nje mestu je stal velik grad z leskečimi strehami. Vrata so bile široko odperte in polno ljudi je hodilo iz veže v vežo. Rad bi vedel, čigavo je to poslopje, pa se ustopi na pot pred velikimi vratmi zraven drugih ljudi. Kar se zažene po vsi množici glas: že gredo, že gredo! Proti grajskim vratom so jahali na iskrih 17 konjih jezdeci z vihrajočimi zastavami v rokah. Orožje se jim je daleč lesketalo in lepa godba je donela po gorah. V sredi med jezdeci so nesli jako lepo nosil-nieo, iz nje je gledala plemenita gospodična, poleg nje pa sta jezdila dva plemenita gospoda. Strašno rad bi bil vidil te tri v obraz, ali gospa je bila vsa v široko belo zagrinjalo ovita, viteza sta pa imela čeladin na-ličnik (vizir) na obraz spuščen. Naj bolje je ogledoval lepo delane ščite, ki sta jih viteza nosila. Na ščitu večega viteza je bila za gcrb umetno vdelana divja koza v skoku in pa planinska cvetlica na belmeodretn dnu; na drugem pa glava divje koze s 7 kapljami kervi. Kar oči ni mogel od njih oberniti, če ravno jih ni mogel spoznati. Zdaj pridejo blizo: jezdeci stopijo s konj in denejo gospodično iz nosilnice. Dva naj ime-nitnejša pristopita, pa jo primeta pod pazduho. Vsi se umaknejo, da jim prostor narede, le uni se ne gane z mesta, čeravno je bil priproslo oblečen in so ti trije ravno proti njemu šli. Hitro so stopali; on se odkrije in vsi trije pokleknejo pred njega, gospodična odgerne zagrinjalo, viteza spustita čeiade na tla in „oče, ljubi dragi oče, ali nas več ne poznate?" zavpijejo od veselja vsi trije. Gane se mu serce, pogleduje Lizo, pogleduje Janeza in Martina, čuti da ga objemajo in „ljubi dragi moj!" sklikne in — se zbudi. Ali več ni bil v strašni grozni ječi. Ležal je v prostorni svetli sobi, ravno se je jelo va-njo pomaljati jutranje solnce. Ležal je na mehkih blazinah in zraven njega so stali njegovi ljubljenci, sicer ne po vitežki oblečeni kakor jih je vidil v sanjah, ali veseli, da se je prebudil, ravno tako, kakor jih je v sanjah slišal veselili se njegovega povernjenja iz tujega. Mislil je, da se mu še vedno sanja. Vsaj je bil ubog jetnik in obdolžen in vendar je vidil zdaj svetlo solnce in pa Večernice IV. zv. 2 18 ljubljence zraven sebe. Da ! da, si je mislil, dovolili so ti še eno urico sreče, potem boš pa moral umreti kakor hudodelnik. Slišal sem večkrat, da obsojenim pred smertjo še enkrat spolnujcjo želje, in taka je tudi z meno. „Hvaln Bogu", spregovori in vzdigne roke nad svojimi, „hvala Bogu, da vas še enkrat vidim, ljubi moji, preden se preselim iz tega sveta." „Ne bole se še preselili iz tega sveta, oče- reče Janez, »nikoli več ne hote šli od nas; svobodni, prosti ste! Pokazalo se je, da ste nedolžni in čisti kakor nebesa." ' „Prost sem, praviš Janez, in moja nedolžnost se je pokazala!" zaklikne od veselja. „Kaj se mi sanja? Oče nebeški, zdaj me pa le pokliči iz tega sveta; na mojem spominu ne bo ostala kletva, le solzo pomilovanja bodo za meno točili." „0 ne mislite na smert, ljubi oče", reče Liza, „lejte, vse se je na dobro obernilo m vi hote kmalo z nova ozdraveli. Mi vam bomo stregli in vam storili, kar bote le želeli in ko pride pomlad, pojdete z nami v Zirljani." , .Oh, dete moje, ti govoriš tako lepo priljubilo , reče Cipsar, »tukaj ta lepa soba in te mehke blazine tako niso za me; ali povejte mi, kdo je blagi Saman-jan, ki se mu je usmilila moja reva?" „To vain je naš svitli cesar", reče Martin; on vam je odkazal to sobo, ganila ga je vaša nesreča, pa je rekel, da smete tukaj prebili, dokler ne ozdravite popolnoma in bote mogli z nami iti v Zirljani,' vidih ga bote tudi kmalo sami." (/Bog ga živi našega cesarja!" — reče Cipsar, nsreča naj ga spremlja po vseh potili. Ali povejte mi, kako sem svoboden in prost postal, kako sem prišel iz ječe, kako se je pokazala moja nedolžnost?" 19 Na to poprime Janez besedo in pripoveduje vse, kar je vedel dotlej, odkler se je ločil skesani Tone od Lize in obljubil iti očeta rešit. Potem pa je dalje pripovedoval takole: Tone je včeraj večer zares prišel v lnšpruk. Gredoč blizo cesarjevega grada ugleda lepo oblečenega jezdeca na visokem konju, černem žrebcu, ki ga je komaj berzdal. Zjezi konj jahača, pa ga sune z zlatimi ostrogami. Konj se spne po koncu in pade znak na jahača. Tone se prestraši, zavpije in priskoči k njemu, ker nikogar blizo ni bilo in najpred praša gospoda, če se mu ni kaka nesreča zgodila, ker je tako strašno padel. „Mislim, da imam še zdrave ude", reče jezdec, „ali malo nerodno mi jo pa že pod konjem." Tone prime zdaj konja za uzdo, da vstane in se jezdec na noge postavi. Ta se opre z eno roko na Toneta, z drugo pa pelje konja in tako gresta proti gradiču. Ko prideta pred vrata, vidi Tone, da mora jezdec biti gospod cesarjeve družbe, ko so stražniki pred vrati naklonili jelebarde in je več služabnikov prihitelo, da so mu konja odpeljali. Ko pa še dalje na dvore dojdeta in ko dvorniki in oficirji viteza obsujajo, spozna, da je samega cesarja spremljal. Cesar pa mu je rekel ž njim iti in pride v lepo lepo sobo. Tu ga milostivo praša, kaj hoče zato, da mu je spod konja pomagal. Tonetu se serce oineči, solze se mu s curkom čez lica vdero in pove vse natanko, zakaj je v lnšpruk prišel. Cesar je vidil po besedah, da je ves skesan, pa ga je to v serce ganilo, pa reče : hotel Bog, da bi še ne bilo prepozno in bi še rešenje mogoče bilo: pojdi z menoj, in pomigne še nekaj gospodom, naj grejo ž njim." Mi trije: Liza, Martin in jaz smo bili že od jutra v mestu, ker je Tone sestri rekel, da vas bo rešil, pa 2* 20 nismo drugega mislili, knkor da vas bomo že proste našli. Toda duri k vam so nam bile zaperte in morete si misliti, koliko smo terpeli, ko smo slišali, da so vas na tezavnico spenjali. Prosili iu prosili smo, da bi nam dovolili k vam iti, ali vse zastonj, pa smo sedeli cel 1 ubi dan pred vašo ječo, češ, zdaj zdaj bo Tone prišel in vas rešil. Ali je nesrečnik prišel hudobnemu Vidcu v roke, smo se prašaii, ali se mu je kaka druga nesreča zgodila, ali ga je morebiti pa strah nagnal, da si je premislil? Zmirom veča groza nas je obhajala, zlasti pa je sestra mnogo terpela britkosti in mraza, kajti celi dan nismo bili v topli hiši." „Že se je jelo mračiti in ravnali smo se na od-hodnjo, kar pride hitro gredoč naš svitli cesar po stopnjah, ki derže v ječo. Za njim je šlo več gospode, Tone in pa veliki sodnik. Nam se je precej zdelo, kaj to pomeni, pa pokleknemo pred cesarja. Cesar pa nam reče, da vstanemo in šepne na uho nekaj tistemu gospodu, ki zmirom ž njim hodi, nam pa pomigne, da gremo s tem gospodom. Gospod Kadko — tako se je klical ta gospod — nas pripelje sem v to sobo v cesarjevem gradu, pa nam prijazno reče, naj počakamo, da bodo oče kmalo prišli in tukaj dobro imeli." „Kinal prineso vas v nosilnici; vi ste v njej tako mirno ležali, kakor da bi bili mertvi, ali v obraz ste bili veseli, kakor bi se vam bilo kaj lepega in prijetnega sanjalo." „Da", reče Cipsar, „imel sem prav lepe prijetne sanje; sanjalo se mi je o vas, ljubi moji I Pozneje vam bom vse povedal, zdaj pa hvalimo Boga, da je vse na dobro obernil, in prosimo sreče našemu cesarju." Cipsar sklene roke, drugi pokleknejo in molijo. 21 12. Ozdravljenje. Cipsar je še dolgo terpel za bolečinami, ki jih je prestal. Truplo mu je bilo oslabelo, vsi sklepi so bili stegnjeni in hirali bi bil začel, če bi ne bil milostivi cesar zapovedal slreči mu z vsem potrebnim. Pošil jal je k njemu vsaki dan svojega zdravnika, ki se je z vso skerbjo ž njim pečal. Kar mu je pa največ pomagalo, da je jel zdraveti, je bilo lo, da so smeli po cesarjevem dovoljenji njegovi ljubljenci pri n:em biti. Tudi sam cesar je prišel večkrat k bolniku in mila prijaznost, s ktero se je ž njim pogovarjal, mu je več pomagala, kakor naj boljše zdravilo. Cesarjevo veselje je bil lov po gorah, lovil je čez vse rad, pa ni čuda. da je govorica prišla kmal na lov in da je jel pripovedovati, kaj je na lovu že vse doživel. Cipsar od svoje strani je pa tudi cesarju povedal vse lovske umetnosti in skrivnosti, ktere je ali sam dobil ali pa od drugih starih lovcov zvedel, to je bilo cesarju všeč in vsak dan je imel Cipsarja rajše. Toneta cesar v govorici ni nikoli omenil, zato pa se zderzne Cipsar pa poprosi o priložnosti za njega, toda cesarju to ni bilo prav všeč in skoraj ostro reče: „Daj si mira, Cipsar, pa sa ne meni za osodo človeka, ki je vzrok tvoje nesreče; sojen bo po tem, kar je pregrešil; vendar se mu utegne zavolj skesanosti smertna kazen prizanesti, zlasti ker je bil le bolj slepo orodje v Vidcovih rokah. Mislim, iz njega še pravega človeka narediti, pa mu bom dal priložnost, da se popravi. Zdaj pa mi ne govori več o njem in o njegovem peklenskem učeniku, ki ga nikakor ne moremo v roke dobiti." Akoravno je imel Cipsar tako postrežbo, da si človek boljše želeti ne more, vendar je le počasi okrevaval in še le, ko je začel sneg po gorah kopneti in na solnčnih mestih cvetlice iz tal poganjati, je smel urico ali kaj iz 22 postelje vstati in počasi, opert na Janeza in Martina, po sobi hoditi. „Se le tedaj, ko spet v Zirljani pridem," reče nekega dne, „mi bo začelo bolje prihajati: to vem, pomladanska sapa mi bo ude na novo okrepčala. Tri nedelje je še do velike noči, do tistih mal bomo že spet doma. Na veliko noč bom obhajal god ozdravljenja in kako bi ga mogel vredniše obhajati, kakor čc vaji, Liza in Martin, pred oltarjem po mašniku združim in napravim zakon, Iti nam bo vsem na srečo. Recita, ali vama je to prav? Prav jima je bilo, se ve da. Janez pa reče: „Prav tako, oče: to mora biti vesel dan v Zirljanah, ko bomo obhajali dvojen god, vaše ozdravljenje in pa Lizino in Martinovo poroko. Veselje mora biti splošno, ker je Gospod Bog vse na dobro obernil in namesto, da bi točili solze grenkosli, naj teko solze veselja. V naši hiši je bilo tako dolgo vse tiho in mirno, na veliko noč naj se pa razlega godba in veselje; povabili bomo prijatelje in znance, in kdor pride, nam bo po godu —". „Ali tudi jaz?" se ta hip nekdo oglasi. Ohernejo se in zagledajo pred seboj Maksimiljana z veselim obrazom. „Svetli cesar", odgovori Cipsar, „kako ste vi mogočni in dobri, in kako se vam moremo dostojno zahvaliti za toliko milost?" Cesar reče na to: „Ti, Cipsar, si mnogo prestal in preterpel brez zadolženja in tvoj cesar se je trudil, da te nekoliko odškoduje za terpijenje. Dolžen sem pa tvojim otrokom, kterih ljubezen do tebe se mi je tako jasno razodela, kako plačilo, pa bom toraj starašina na vaši svatbi. Ljuba nevesta, ali mi dovoliš, da te popeljem pred oltar?" „Svetli cesar," Liza ponižno odgovori, „to bi bilo preveč časti, jaz ne vem — 23 „0 ti ljubo dete", se nasmehne cesar, le reci, da mi dovoliš. Misli si, da sem star znanec, ki te zato prosi; no, jeli me hočeš za starašino? Liza reče, da jo bo to neizrečeno veselilo in Mak-similjan si sname s persi težko zlato verižico, pa jo Lizi obesi rekoč: „Kakor se tele verižice sklep eden druzega močno derže in so si vsi enaki po podobi in svetlobi, ravno tako naj si bodo vsi dnevi vaj-nega življenja enaki: čisti in veseli. — Velikonočni ponedeljek naj bo vajina poroka. Jaz bom prišel čez gore in doline v svatovski obleki. Do tistih mal bodite srečni in veseli, jaz moram zdaj spet iti iz Inšpruka. Takrat pa hočemo biti skupaj veseli." To reče in gre in še tisti dan zapusti Inšpruk. 13. lzpahnjcnec. Videč je blodil kakor divja zverina po nepristop-nih pečinah. Zvedel je, da je šel Tone v Inšpruk in vse razodel; vedel je za se, da ga lov6, in da dobi veliko plačilo, kdor ga živega ali mertvega sodbi preda. Starec je moral hoditi daleč v tuje doline, kjer ga nikdo ni poznal, da si je kupil potrebnega živeža, ali neka skrivna silna moč ga je vlekla vedno le nazaj v Zir-Ijansko dolino k svoji koči na Martinji steni. Mešče-vanje mu je spodletelo. Drug, ki ga jo mislil z enako pregreho na se navezati, se mu je izneveril in ga izdal in zapustil, da je postal osamljen na svetu. Toda persi se mu niso odperle za kosanje in spravo: sovražtvo do vseh ljudi mu je rastlo in se razplajalo kakor strupeno zelje, in v samotnih breznih in votlinah, kamor ni stopila še nobenkrat človeška noga, je zmišljal nove kovarstva naj večini sovražnikom na pogubo. Terpel-je strašen mraz; v koči, ko jo je sneg zapadel, je moral po več dni čepeti, zlasti ko je gosta megla stala in vse poti in steze nevarne delala. Komaj se je branil studene sape, 24 ki je pihala skozi razpoke v steni, kože vstreljone divjačine so mu bile postelja in odeja, neotesan kamen je imel za mizo, samostra, lovski nož in torba je bilo pa na videz vse njegovo bogastvo. Ali v skali je imel skrito blago. Z neizrečenim trudom je v skalo, ki je bila na njo koča naslonjena, izdolbel votlino, ki se je od zunej dala s kamenom tako zasloniti, da je ni bilo moči najti. V tej votlini so ležali nakopičeni denarji in zlatnina, ki jo je bil nagrabil od premoženja gospodarjevega, ki ga je bil pred več leti v Zirljanah umoril, do zlatega kinča Vilibaldovega orožja. Kakor pravi skopuh je čuval zaklada noč in dan, kakor bi se bil bal, da bi mu ne zginil med pečevje ali kakor bi sam sebi ne upal in bi pa sam sebi ne ukradel. Vse iskanji; Inšpruške sodbe, da bi vjeli ubijavca, ni nič zdalo. Ko je pa Tone prišel na izpraševanje, je povedal za Vidčovo skrivališče, ali po zimi ni mogel ni kdo do njega. Večkrat je splezal stari grešnik gor na naj veči verh Martinovo stene in je gledal po dolini na mirne hiše, od kodar je bil pregnan in izpahnjen. Stale so te male hiše tako mirno in mično v belo odete, v njih je prebival pokoj, serčnost in gostoljubje. Videč pa jih je preklinjal z višave, kar ogenj bi bil na nje metal, pogubil bi bil vse ljudi, kajti duša mu ni na zemlji nikogar več ljubila. Ako bi ga ne bil strah v gorah der-žal, kdaj bi že bil Cipsarju hišo zažgal, še preden bi se bil iz Inšpruka vernil: ali vedel je dobro, da se mora skrivati in na samem živeti, če noče sodbi v roke priti. — Kakor smo že rekli: Videč je bil prisiljen v daljne doline po živež hoditi, in tako se je sčasoma po več krajih soznanil; znal se je z nekako tako priljudnostjo vesti, da je marsikterega dobroserčnega za se pridobil, tako da so mu otroci iz nekterih vasi veseli naprot hodili, ker jim je nosil s planin raznoverstne cvetlice, svetle 25 kebričke in pisano metulje. Zato so se pa v nekterih krajih čudili, zakaj ga že več tako dolgo ni pa so mislili. da je kje v brezen padel in se ubil. Malo pred veliko nočjo, takrat, ko se je Cipsar ozdravljenju približeval, je peljal Tone več lovcov na Martinovo steno, da bi starca v koči vjeli. Ko pa pridejo do mesta, vidijo, da koče več ni, da se je nad njo skala odveznila, na kočo padla in jo zdrobila. Lovci so rekli: Bog ga je sodil, pa so se hitro vernili, odkodar so prišli. Od teh mal niso starega grešnika več lovili. 14. Ternltev. Cipsar se je bil povernil v ljubo domačo dolino, od ktere je bil tako dolgo ločen. Ni bil več tako ter-den in krepek kakor nekdaj, bil je slab in hodil je ob palici, čemi lasje so mu obeleli v ječi. Ali pomladanska sapa je dajala njegovemu truplu čudno moč, blede lica so mu začele z nova erdečeti, udje se krepiti in oči bolj žive in svetle prihajati. Kako berž pozabi človek prestane bolečine vse za eno srečno veselo urico! Cipsar je s težo dneva pričakoval, ko sta imela biti Liza in Martin poročena. Celi teden pred veliko nočjo so delali priprave za svatbo. „Svc!li cesar sam bo prišel in bo Lizi slarašina", tako se je govorilo po vsej dolini, .pojdimo k Cipsarju, da tudi nas povabi." In vsak dan so prihajali znani in neznani in so popraševali, kako se že kaj Cipsarju godi, in so se čudili bog-atim darovom, ki jih je Maksimilijan ženinu in nevesti poklonil in so vsi veseli bili, da bodo smeli priti na veliko noč. Janez si ni dal počitka, vedno je pripravljal take stvari, ki jih ob godeh človek rad vidi. Prišla je velikonočna nedelja. Janez, Martin in več drugih mladenčev iz okolice je kinčalo hišo z zelenimi 26 vejami, cvetlicami in podobami, Cipsar je sedel pred hišo in gledal, kako je bila že okineana. Na enkrat reče : .Poglejte, tam le doli na cesto, nekdo urno proti nam stopa ali oslabele oči ga mi ne dajo spoznati." „1, to je gospod Radko", veselo Janez zaklikne, „veseli svetovavec svetlega cesarja; pojdite, gremu mu berž naproti, bil nam je verlo na pomoč v Inšpruku." Vsi popuste delo pa gredo Radku naprot. Z veselim glasom ga pozdravijo že od daleč. Gospod Radko pa strese čepico na glavi in reče prav prijazno Janezu: „Svetli cesar me je poslal, da vam še enkrat oznani, da jutri pride. Na vse zgodaj dojde iz Inšpruka, ker ga je volja čez gore semkaj priti, vsaj veste, kako neizrečeno rad hodi na lov. Ob osmi uri misli, da bo že tukaj in jaz vas v njegovem imenu zagotovljam njegove milosti in prijaznosti. Cipsar se med tem približa, pa reče: „Nas cesar nas ima jako rad, pričakujemo ga z naj večini veseljem." „Da,* odgovori Radko, v„ali to še ni vse: dopoldne dojde še tudi nadvojvoda Žiga z vso svojo gospodo; starega gospoda bodo v nosilnici prinesli: povabil ga je svetli cesar, naj tudi on pride in svatbo s svojim dohodom olepša. To bo, rečem, vesel dan, in cesar želi, da se njega in druge visoke gospode ne sramujete, ker veste da ljubi vsako pošteno veselico. Ali peljite me zdaj k nevesti, da jej vošim iz vsega serca srečo za veseli dan." ,Vi bote pa vsaj pri nas ostali do jutri, gospod Radko?" reče Cipsar, „ako vam ni preborna naša hiša." „Serčno rad," odgovori Radko, „ako mi dovolite, „vsaj ni nikjer lepše, kakor tu v vaši dolini in če bi ne bil tako ves cesarju vdan, da ne morem od njega ne stopinje storiti, to rečem, naselil bi so med vas, pa bi mirno in pokojno med vami prebival." 27 Liza pride zdaj iz hiše pa lepo veselo Radka pozdravi, rekoči „Bog vas sprimi, gospod Radko! Prav iz serca sem se razveselila, ko sem slišala, kako vesel glas sle nam prinesli in da hote pri nas ostali do jutri." Gospod Radko se prikloni in reče : „Ljuha moja lepa nevestica, ali ne veš, da prijazna sprejetev in gostoljubje kočo spremeni v palačo, pa zakaj hi pri vas ne hotel ostati? — Zdaj mi pa dovoli, da ti želim in vošim srečo za tvoj veseli dan. N;\ tele rožice za spominček zvestega prijatelja." To reče in da jej kitičico, umetno napravljeno iz belih in efdečih rožic. Cvetje je bilo prav lepo iz tanke svili; in žameta narejeno, repiči in peresca pa iz čistega zlata in srebra. Ta dar je bil mnogo vreden, tako da ga Liza ni upala vzeti, temoč je stala pred njim v lica kakor roža zažarela. „Jeli sem te kako razžalil, deklica?" popraša prijazno dobroserčni Radko, „da te kitice nočeš vzeti. Le poglej jih, bele in erdeče rože so umetno sostavljene. Ali hočeš, da ti še povem, kaj pomenijo ? Erdeče pomenijo vesele in prijetne dni človeškega življenja, ko radost in vesela volja lica živeje barvajo in človek misli, da je na zemlji vse lepo in prav. Zato se pa mladina o godovih kinča z erdečimi rožicami in vpletajo jih neveste v vence med zeleno mirto. Bele rože pa pomenijo žalostne dni, ko od britkosli in težave lica oble-dujejo. Zato je pa navada devati jih na grob, v kte-rem počivajo naši ljubljenci. Kaj drugega pa pomenijo rožice obeh boj skupaj v eno sternjene kakor to, da se ti bodo v življenji družili veseli dnevi z neveselimi! To-raj ko ti bode žalost serce terla, ozri se na erdeče rožice in misli, da se žalost kmalo spremeni v veselje, kadar ti bo pa radost dušo napajala in misliš, da ne more nič hudega bili, ozri se na bele rožice pa te bodo opomnile, da je morebiti marsiktera duša blizo tebe ža- 28 lostna in otožna tedaj hiti k njej in jej pomagaj hrome prenašati. Kedar pa pogledaš na cvetje in peresca, takrat pa se spomni mene, ki je tebi in tvojim vse dobro želel." Liza vzame rožice in reče: »Spominjala se vas bom gotovo. Lepa serčna hvala vam za prelepi dragoceni dar, ki ga bom vedno v veliki časti imela." In iz roke v roko je šla lepa kitica in vsi so občudovali umetno delo in premišljevali pomen rož, ki ga jim je Radko razložil. Martin in Janez pa sta posadila zdaj veselega gospoda za mizo pred hišo, kjer so oče Cipsar že sedeli. Tukaj so jedli in pili in dobre volje bili, da se je luna izza gor pomolila in jih večerna hladna sapa v hišo preselila. 15. Velikonočni pontlcljek. Velikonočni pondeljek je napočil. Pri Cipsarju so še vsi spali, samo Janez in Martin sta že šla na bližnji hrib. Molče sta stala na verhu. Pod njima se je zibala še megla kakor morje in se umikala počasno na gore. Zmiram bolje se je danilo. Čez gorske verhove so zabliščeli zlati žarki in na zadnje se prikaže solnce na jasnem nebu, odkrije se vsa veličast planinske krasote. „0 kako je lep ta božji svet! zakliče Martin. »Danes na ta moj veseli dan čutim to še vse bolje kakor, kedar si bodi drugikrat. Objel bi kar gore in doline-, viž, dragi Janez, znan mi je vsak verh, vsaka stezica, vsaka zert in gore stoje okol nnju kakor povabljeni svatje. Lej, kako žari v jutranji svetlobi Selška gora. kako se vspred nagiblje Martinja stena, kakor bi htela bliže biti današnjemu veselju." .Martin", mu odgovori Janez, »ti veš, da so bile moje misli vselej tudi tvoje; ali si se kdaj veselil ali pa 29 žalostil, da bi so tudi jaz ne bil? in ali ne boš danes z nami združen z najsvetejšo zvezo? Cuj, ali slišiš? v Zirljanab zvoni; viž, sosedje se zbirajo v praznih oblekah k tvoji okinčani hiši — za koga? vse za te in pa za našo Lizo! Ali ni Bog vse na dobro obernil?" „Da, to je; bodi mu čast in hvala!" reče Martin in objame prijatelja Janeza, ki mu čez nekaj časa reče: „zdaj bo pa treba, da se verneva v dolino, vse že tebe ženina čaka." Navajena gor sta hitro stopala in prišla kmal v dolino. Cipsarjevo hišo je bilo danes le veselje gledati. Okinčana je bila s cvetlicami in venci, vse stene so bile z beršlinom ovite in zastavice raznobojne so vihrale po jutranji sapi. Sosedje in znanci so prihajali in odhajali. Tam so so zbrali stari možje okoli gospoda fajmoštra, ki so prišli poročat; tukaj so stale poštene gospodinje in ogledovale raznoverstne darila, ki sta jih ženin in nevesta dobila in so ležale razgernjene na mizi za ogled. Naj več so pa imeli možki opraviti, ti so se na vse strani na prežo vstopili, da bi precej oznanili, kakor bi cesarja ugledali. V sredi med dekleti je sedela Liza z lepim iz rož in mirte narejenim med goste lasce vpletenim ven-com, in tovaršice so si prizadevale jo še lepše okinčati s kako cvetličico ali s kakim trakcom. Zdaj prideta Janez in Martin in stopita k nji. Janez jej poda desnico in reče : „l)a te, sestrica, kako si lepa, kako si krasno nakinčena! Tukaj ti je ženin, prideva s hriba, kjer bi bil rad vso deželo z gorami in dolinami v svate povabil." „Komur je serce polno, hiti na goro", odgovori Martin. „Komu bi bil pač mogel svoje čute tako razo-deti kakor tebi, Janez, in kje bolje kakor na hribu?" „Vidite ga, tukaj je," zavpije ta hip gospod Radko, ki se je z več drugimi približal. „Povsod ste ženina 30 iskali, pa ga nislc našli; primitc ga zdaj, da ga okin-čaino s cvetlicami in trakovi." To reče in prime Martina za roko in vsi so ga začeli kinčati. Že ob sedmi uri so bili svalje zbrani in so hrepeneče poroke pričakovali, ali cesar je obljubil še le ob osmi uri priti in brez njega se poroka ni smela začeti. Ko je tedaj ura osem udarila, so se jeli zlo gibati in govorili so si: zdaj bo prišel cesar, in se spodobno v red postavili, da bi pozdravili primerno svetlega svata. Možaki na prežah so jeli bolj pazljivo gledati in oči v daljavo vpirati in nepočakljivosl je vsem serce znemi-rovala. Ura prejde, v zvoniku devet udari. „Kaj je to? reče Radko, „ura je devet, cesarja pa še le ni! Kar reče, tega se terdno derži, do osme ure je rekel da pride. I)a bi se mu le ne bilo kaj prigodilo ! Lov ga strastno za sebd vleče, da bi le ne bil kain zašel, kamor bi spremljavci za njim ne mogli; kako bi lahko —*. „0, ne bojte se tega", reče Cipsar, .cesar pozna gore, marsikteri strelec si toliko ne upa, kar si je že 011 upal." „Lejle, tam z gore stopajo strelci," reče zdaj .Janez. „Daleč so še, ali po orožju, ki se tako sveti, se vidi, da so od cesarjeve družine." „Predaleč so mi še," reče na to lladko, „da bi jih mogel spoznati, ali to rečem, da je cesar med njimi; naj bolje bo, da jim gremo naproti." Vsi se vstopijo v dolgo versto. Oče Cipsar jih je vredil, da bi vse prav lepo bilo in se cesarju do-padlo. Naj spredej so šli strelci s samostrami in gorskimi palicami, pokriti z zelenimi klobuki, za kterimi so imeli vtaknjene peresa divjega petelina in raznoverstno cvetje. Janez jih je vodil. V sredi med njimi so bili gospod fajmošler pod nebom, ki so ga nad njimi deržali naj slariši možje iz Zirljan, Za g. fajmoštrom sta sto- 31 pala gospod Radko in ofe Cipsar, in sla imela ženina med seboj. Za lemi so šli po sinanje (prazno) opravljeni planinski pastirji z igerci in za njimi dekleta. V sredi med dekleti je bila nevesta Liza. Verslo sklepali so pa možje in žene. Procesija je bila dolga in lepa vidili. Ko strelci z gore zagledajo, da jim gre procesija naproti, postanejo kakor osupnjeni nekoliko, poleni pa začno hitreje stopati. Janez, ki je imel bistre oči, precej to zapazi, pa se oberne k gosp. fajmoštru in reče: „Gospod oče, mene čudne misli obhajajo: vse se mi zdi, da cesarja ni med strelci; gospodje so vidili vsi nekako nemirni in ne vedd prav, kaj bi počeli." „Bog ne daj nesreče", odgovore g. fajinošler, „naj vas gre hitro nekaj naprej, da se zve, kaj da je." Precej stopi nekaj možakov z Radkom iz verste in hite strelcom naproti. Kakfir hitro to drugi v versti zapazijo, precej se jim zazrli, da se je moralo nekaj prigoditi. Ko pridejo vkup, zvejo, da se je cesar zgubil. Povedali so cesarjevi spreinljavci, da so šli blizo do sterme Martinje stene vkupnj. Kar je cesar zagledal v dalji divjo kozo, ki je na preži bila; vzel je samostro in zbežal za njo čez skalovje, da nam je zginil in ga nismo mogli še dozdaj ne najti, da bi se mu le kaj zgodilo ne bilo ! „Tega Bog ne daj I" reče oče Cipsar, .da bi se cesarju na Martinji steni, na naj stermejši skali v naši deželi, kaka nesreča primerila. Tecimo berž pod njo, ali bi ga morebiti tam ne ugledali." Versta se razdere in vsi se uderd proti Martinji steni. Ta slena se dviga skor 300 sežnjev na visokost, je grozno sterma in kake pol ure od Zirljan. Solnce je vpiralo na vso moč svojo žarke na to neizmerno skalino. Dolinci gledajo na viš, pa nič ne ugledajo. 32 Kar so razlegne na enkrat strašen glas. Vsi kažejo z rokami na viš proti sredi slone, kjer je sterma skala vspred pripognjena od stene molela. Na tej zerti je stal človek, kteremu se je obleka od solnca svetila. „To je cesar," zavpijejo in vsakega zgrabi merzla groza. Eu sam ozir tje gor pokaže, da od tam ni upati rešenja; dotje ni bilo mogoče priti ne od zgor in ne od spod. Vse so jo poskusilo in poskušalo, ali vse po-skušnje so bili prazne. Kmalo začne v Zirljanab plat zvona biti, strelci so šli na gore in so po vseh verhovih krese užgali, da bi sklicali iz vsili dolin ljudi na pomoč. V sredi vpitja in zmešnjave se zasliši s ceste sem vesela godba, prah se je dvigal v zrak, in truma konje-kov pridirja k zbrani množici. Nadvojvoda Žiga je prišel. Ko zve strašno nesrečo svojega vnuka, pade v omedlevce in ko se čez nekaj časa zopet zave, pogleda najpred na visoko stennino in reče : „Dajte mi konja in pošljite berž ljudi v Svac po rudokope, pred- vsem pa priskerbite trobilo, da za gotovo zvemo, ali je cesar res tu gori ali ne; skor se mi zdi, da je nemogoče človeku tu gor priti. Konjniki odlete na vse strani po povelju iskat pomoči za ljubljenega cesarja. Iz doline v dolino so je raznašal nesrečni glas; po vseh cerkvah je zvonilo in kakor v procesijah so šli ljudje, k Martinji steni. Kmalo se jih je na tisoče zbralo in nadvojvoda, ne rnareč za starost, je jezdil na vse strani in obetal blaga in denarja temu, kdor bi cesarja rešil. Ura za uro je prehajala, naj pogumniši strelci so se vračali utrudeni in ranjeni terde, da je rešitev nemogoča brez božjega čudeža in da bo moral cesar grozne smerti na pečini umreti. Zdaj prinese neki gospod veliko trobilo, nastavi ga na usta in vsi ornolknejo. Zatrobi: (/Ako ste vi svetli cesar ta, ki stoji tu gori, dajte nam znamenje, kako bi Yas mogli rešiti." Besede se se daleč razlegale 33 in so lahko segle do Maksimilijana. Ali nobenega znamenja ni bilo. Še v drugo in čez kaj časa v tretje zatrobi in vse čaka kakega odgovora. Kar zaropoče terdo pred nje kamen, ki se razleti na drobne kosce in na tleh se zasveti zlata veriga, ktero je cesar vedno nosil. Več ni bilo dvoinbe, da je ta tu gori cesar bil. „Bog se usmili, cesar je," zavpije tisuč jezikov in vsem stopijo solze v oči. Nadvojvoda pobere verigo in najde listič popisan, prebere ga in da ga nekemu gospodu, da ga vsem prebere. Ta ga povzdigne in vse oinolkne in posluša, kaj je pisano. Pisano pa je bilo: „Vedna hvala in sto blagoslovov vam bodi za vašo ljubezen, dragi ujec! in vam vitezom in drugi gospodi, ki me vidite v nesreči. Hvala vam, moje dobro verno ljudstvo, za vašo zvestobo. Moje življenje je v božjih rokah, človeška pomoč je tukaj preslaba. Storite mi pred smertjo še to dobroto in pošljite po duhovna, kajti moja duša hrepeni po svetem obhajilu. Moji strelci naj se pripravijo in mi s strelom znamenje dajo, ko pride duhoven s presveliin resnim Telesom pod steno med vas, in kedar bo treba, da blagoslov prejmem, naj v drugo vstrele; takrat molite z meno, da mi bode Bog milostiv na mojo zadnjo uro. Amen." Ni dolgo terpelo in od Zirljanske cerkve se prikaže množica ljudi z gospod fajmoštrom, ki so nesli mon-štranco. Ko so prišli pod steno in se obernili proti sredini, poklekne vsa množica v polokrogu okoli duhovna. V sredi med njimi je klečal tudi stari nadvojvoda na tleh, opert na dva viteza. Samo duhoven je stal in ko je povzdignil monštranco, ustrelijo strelci, da se je vse po gorah razlegalo. Ljudem se je zdelo, kakor da je cesar pokleknil, vsem je jelo serce nemirno postajati in goreča molitev je puhtela v modro višino brezoblačnega neba. Večernice. IV. zv. 3 34 V drugo strelci ustrele in cesarju se podaja blagoslov za odhodnjo iz tega sveta. Janez in Martin sta si na vso moč prizadevala; kako bi mogla ljubega cesarja rešiti, ali zastonj kakor vsi drugi strelci. Zdaj ko jo cesar blagoslov prejel in ko ni nihče več mislil na rešenje, pomigne Janez Martinu pa mu reče: „Martin, nikoli se ni meni ne tebi kaj zgodilo, za kar bi oba ne vedela. Jaz ne inorein misliti, da bi svitli cesar tu gori poginil, pa bom še enkrat poskusil in vse sile napel, da ga rešim. Ni treba, da kdo drug ve moj sklep kakor ti. Lahko mogoče, da se več ne vernem pa bi toraj rad, da mi pozdraviš očeta in sestro še enkrat. Ali mi boš storil to? Martin, ali jima boš povedal, kar sem nekdaj v Inšpruku cesarju obljubil za njegovo milost, ko nas je tako prijazno sprejel ? Zdaj je prišel čas, ali ga bom rešil, ali pa bom zanj poginil. Martin, obljubi mi, da mi boš to storil." ,,Janez", reče z živo besedo Martin na to, „ali si ti kdaj šel na kako stermino v gorah, da bi jaz ne bil s teboj šel, pa bi te danes samega puščal! Ne, viž, brate, tega ne hoti; v božjih rokah je, da ali živa ostaneva ali umreva. Jaz pojdem s tebo." .Naka, Martin, ti moraš ostati pri Lizi, svoji nevesti, ti jo moraš tolažiti, ako se jaz več ne povernem." „Veš kaj, Janez? tvoji sestri povejva, da meniva iti na steno, naj ona razsodi ali naj greva oba ali samo eden. Obema ne bo branila, vsaj velja za cesarja, in Bog bo z nama." Liza je klečala in molila tik očeta. Mladenča stopita k njima pa povesta, kaj namerjata. Liza obledi kakor merlič in ni mogla nobene besede spregovoriti. Oče Andrej pa ju objame in stisne na persi. „Oče, dragi ljubi oče," reče Janez, .daj, blagoslovite me in dovolite, da grem na steno. Vse mi nekaj pravi, da bom rešil našega dobrotnika in ne bom po- 35 ginil. Ti, Martin, pa tukaj ostani pri očetu in sestri. Mogoče bi bilo vendar le, da me smert dohiti, pa kdo ju J) o tolažil, ako oba pogineva? Ne obota\'ljajmo se, čas poteka; z Bogom, oče ; z Bogom, sestrica; z Bogom, Martini" „Ne, pri Bogu ne," klikne Martin, „jaz ne grem od tebe. Oče nebeški, ki čuje nad berzo kozo po pe-čevji, tudi ne bo zapustil očeta in sestre. Ne odvračaj me več, s tebo pojdem, pa je. Liza, ljuba moja nevesta, ali moraš biti zato name jezna, ker ti brata nočem zapustiti?" Pri teh besedah se Liza nasloni bratu na persi bleda kakor bi bila brez duše; žalostna vpira oči v ljuba mladenča, kakor bi si hotla njuno podobo še enkrat v spomin vtisniti; čez nekaj časa pa reče s potihlim glasom: ,,1'ojdila zdaj oba in storita, kar sta sklenila, moja molitev vaju bo spremijo vala." „Bog daj srečo!" reče Janez, „tako bodi v božjem imenu. Ostanite z Bogom, oče; z Bogom sestrica, dokler se ne vidimo". Med tem se je zbrala množica dolincov okoli njih in sto in sto želj je puhtelo proti nebu, da bi se jima po sreči izšlo. Naj starejši strelci so z glavami majali in si govorili: teh dveh ne bo nikoli več nazaj. In ko sta mladenča skozi ljudi stopala, so jima vsi roke podajali za slovo in sam nadvojvoda Žiga ju je objel in jima sto sreč želel. Grozna tihota je nastala, ko so vidili mladenča po stermi steni plezati, kjer sta se jim zdaj skrila, zdaj spet prikazala po ovinkih, ki sta jih morala delati. To je bila zadnja poskušnja za rešenje; vedili so, da bola ali cesarja rešila ali pa bodo vsi trije grozno poginili. 36 16. Rešitev. Ozrimo se nekoliko nazaj, da zvemo, kako je Maksimilijan na to strašno skalo prišel. Sel je, ko se je dan napočil, iz Inšpruka z nekoliko spremljevavci v gore, da bi o pravem času v Zir-ljani prišel. Ni mislil ravno na lov, da bi lovil kako divjo kozo, hotel je samo le mož beseda biti in v svate priti, pa je stopal serčno pred spremljevavci v gore. Ko je solnce posijalo, bil je že visoko v planinah nad skalovjem in pečevjem, odetim z ledom in snegom. Kar zagleda z bistrim očesom ne daleč na Martinji steni lepo divjo kožico, ki je na preži bila, ko so se druge pasle, kajti divje koze ne žive rade po samem, živi jih večidel po več vkup in tam, kjer počivajo ali se pasejo, si vselej zbero eno, ki gre na stražo in pazi in gleda na vse strani po skalovji, in ko čuti, da se kaka nevarnost bliža, zapiska s tankim glasom, da druge opomni, naj se čujejo. Komaj cesar kozo ugleda, pa plane za njo in pleza na Martinjo steno. Koza ga kmalo spazi, pa pobegne in skače od skale do skale. Cesar skače za njo čez skale in razpoke, da pride na verh stene; tu se spne čez nek podvez, da bi navzdol plezal, kar se mu kamen spod nog odvali in pade dva sežnja globoko na zert, od kodar ni mogel ne naprej, ne nazaj, To se mu je prigodilo okoli osme ure zjutraj. Pre-vidil je koj na pervi pogled, da mu ni mogoče od tod nikamor oditi, da bo moral tukaj strašno poginiti. Težko in mučno mu je bilo, ker se ni smel skoraj nič ganiti in je moral vedno gledati v globočino. Tudi solnce, ki se je v skalo vpiralo, je hudo pripekalo in cesarju težave še pomnoževalo. Ako bi bil kdo drug na njegovem mestu, poskočil bi bil že davno v globočino, da bi se rešil daljnih bolečin z naglo smertjo, ali Maksimilijan je bil stanoviten 37 in je terdno veroval v Boga, v čigar rokah je osoda vsakega človeka, in ki tudi njemu lahko pomaga iz nevarnosti. Že je stal na tem strašnem kraju cele dve uri, kar ugleda v dolini svate in kmalo spozna, da so zvedeli za njegovo nesrečo. Besede iz trobila je precej pervo-krat slišal, pa je snel svojo svitlo orožno ovezo, privezal na njo pismice in vergel v dolino; ali preslabo je zagnal, pa se je ovesa vjela na neko skalo. Ko v drugo zatrobijo iz doline, verže samostro z napisanim lističem, ali tudi to je preslabo zagnal, padla je na skalo in se razdrobivši razletela po razpokah. V tretje zapoje trobilo. Zdaj sname zlato verižico s persi, ovije ž njo kamen z listom, z zadnjim, ki ga je še imel, in zažene jo na vso moč, da so mu od zagona roke in noge zaderhtele in je skor sam čez skalo padel. Kmalo opazi, da je veriga na tla doletela, ko vidi, da se je začelo vse po dolini pregibati in zasliši čez nekaj časa zvon Zirljanski. Ni dolgo terpelo in dogermi do njega strel in zagleda duhovna z monštranco. Pripravljen za sinert, poklekne in prosi, naj mu Bog grehe odpusti, ker mu je prišla zadnja ura. V drugo zasliši strel, ki mu je dal znamenje, naj prejme sveti blagoslov; skloni glavo v ponižnosti in vernem upanju in tako prejme sveto obhajilo. Po tem svetem opravilu so ga jele moči zapuščati. Poldne je že davno prešlo, solnce se jelo nagibati. Maksimilijan do sinerti utrujen, se zgrudi na terdo kamenje, pred očmi se mu je jelo tamniti, kakor bi se mu smert približevala, da ga reši britke težave. Kar zasliši zraven sebe glas : „Ho!a, svetli cesar, ali ste še živi? Maksimilijan povzdigne hitro glavo, in ko zagleda Janeza pred sebo, zravna se kvišku in zaeleda nad sebo Martina stegnjenega čez skalo, ki je deržal verv, po kteri je Janez k njemu splezal. 38 „Svitli cesar," nastavi Janez besedo, „rešeni ste, ali gubiti nimamo ne minutice, če hočemo, da se stvar dobro končri." To reče pa mu dene na roke in na noge dereze, opaše ga z vervjo, da mu iz čašice, ki jo je s seboj imel piti, da se okrepča, potem pa mu pomaga najpred do Martina, odkodar sta ga vodila po vertogla-vih potih do varnega verha. Ko pridejo na verli in ni bilo več nevarnosti, objame cesar ves vesel svoja rešnika rekoč: „0, zdaj so pojde pa domu!" In po dolini se zažene stoglasno veselje, da se je razlegalo od gore do gore. Od vseh strani so vreli cesarju naproti in stari nadvojvoda objame trepetajo vnuka, ko prideta skup. Ni ga bilo nikoli krasnejšega dne, kakor ta, ki ga je danes Maksimilijan obhajal v Zirljanski dolini. Sercc mu je plavalo v veselju, da je spet življenju povernjen; zdelo se mu je, kakor bi bil znova rojen in vse prestane bolečine pozabivši, se je družil z vernim in veselim ljudstvom in jim pripovedoval svojo nesrečo. Viditi je bil, kakor oče med sinovi po nevarni bolezni. Kajti neki cesar zdaj tako važnega z ujcom govori ? Zakaj stopajo na njegovo besedo vitezi in gospoda okoli stola, ki je nanj sedel? — Lej, zdaj so se njegovi strelci in straže v širok kolobar postavili in Maksimilijan išče nekaj z očmi po množici, in ko ne najde, kar išče, pokliče oznanika nadvojvodovega, pa mu nekaj prišepne. Ta stopi na to v sredo kolobarja, vzdigne zlato palico in reče na glas, da se je dobro slišalo: »Svetli cesar Maksimilijan želi, da prideta pred njega njegova rešnika Cipsarjev Janez in Brezarjev Martin, da bota zvedela, kako jima želi poplačati dobroto, ki sta mu jo storila." Ali mladenča nista bila med temi, ki so bili ravno okoli cesarja zbrani; bila sta pred domačo hišico pri očetu in sestri. Lizi so obledele lica spet zažarele od 39 veselja in oče Andrej je ves v radosti plavaje verlega sina objemal. „ .... „Vidva sta cesarja rešila" — rece in dalje govori • »blagoslov vama zalo, kajti to delo bo poplačal Boo dovolj služilo že samo premišljevanje, kaj je človek kot novorojen otrok, in pa še dolgo časa potlej, in kaj postane kot odraščen s pravo rabo svojih dušnih in telesnih moči, ali kaj da bi saj lahko vtegnil postati, ko bi tiste svoje moči primerno razvijal in se jih koristil za dosežek namere, za ktero ga je Bog ustvaril. Kakšen je razloček, na primer med otrokom in mlado zverjo, precej ko pride na svet! Nag, slab, skerčljiv pred najmanjšim vetričem, hlepeč za hrano, in pa čeloma nezmožen pribavljati si kakšno si bodi reč za svojo potrebo, je novorojen otrok prava podobščina bednosti in nemoči; in to nikakor ne terpi malo, ampak precej dolgo časa, — med tem ko po navadi vsaka mlada zver je koj po svojem rojstvu preskerbljena z vsimi telesnimi močmi, in sploh z vsimi primernimi in zadostnimi lastnostmi, da si lahko nahaja vsega, kar ji služi za obrambo. Zver ima precej svoj zakotek, svojo podzemno ali pa kako drugo klet in svoje zavetje; ona ima svojo naravno obleko primerno svojemu stanju, in ima tudi svoj naravni nagib ali samosebno spodbado, ki jo vodi, da si išče, česar potrebuje. Ali koliko vaje, koliko skerbi in prizadetja je treba, da se jame razvijali in pa poganjati v mladem človeku ležeči kal innogostranske delavnosti, iz katerega ima v prihodnost izvirati toliko dobrega zanj in za druge — njegove bližnje ? Koliko trudov, koliko neprilik, muk, tegot, neprijetnosti in nadlog mora človek večkrat prenesti za pribavljenje kake vgodnosti ali kaj drugega v polajšanje svojega življenja? Nu, pri vsem tem pa nobena zver nam ne sme ali nam ne more za to biti zavidljiva, ker omenjena osoda ali sreča njena se nam le pozdeva kot znamnje neke više prednosti, v resnici pa nikakor ni, 74 Premilostljivi stvarnik je pač podelil človeku dve neizmerno važne, neizmerno velike, — neprecenljive darili, ki jih nobena zver nima, to je: um in beseda. Koliko zamore človek s tirni dvemi darili! Um! to je, tista dušna moč, ki človeka uči misliti in delati le to, kar je pravo in dobro, in zapuščati pa vse to, kar je napčno, hudobno in zaveržljivo , — 11111 kaže mnogo pravih in primernih pripomočkov za ustanovljenje svoje sreče in sploh za dosego dobrih, hvalevrednih in koristnih namer za-se in za druge. Kar se pa tiče besede, ona je človeku pripomoček, redno objavljati na glas svoje misli, svoje občutke, svoje želje in svoje sklepe ostalim udom družbe, v kteri živi, in tako prispevati h podpiranju vzajemnega napredka in blagostanju te družbe. — Vemo pa nasproti, da nobena zver si ni še dosihmal na kakšen si bodi način spremenila in poboljšala stanja, katero ji je narava enkrat odločila, — ona ravna in živi vedno le po zapovedi in po vodstvu svojega pervotnega nagiba. Nu gorje pa vendar človeku, ki mu nič ni mar zato, da bi se dobro posluževal moči, ktere mu je Bog dal za njegovo vsestransko blagostanje; ki mu tedaj nič ni mar za modrostno svetovanje svojega uma: 011 takrat ne samo ne koristi ne sebi ne drugim, ampak si tim-več odpira pot k svoji nezadovoljnosti, k svojemu ne-pokoju, k svoji obupnosti in svoji prepasti! Naj si to prav k sercu vzame vsak človek, zlasti še mladih let, in naj si tedaj resnobno in na vso moč prizadeva, da si v mladosti nabira potrebnih in primernih znanost kot vernih spremljavk in pomočnic povsod in čez ves čas svojega živobitja na zemlji. Toda bo gotovo tudi on lahko v enaki priložnosti odgovarjal, kakor je nekdaj Simonid, slavni starogerški pesnik , odgovoril na vprašanje nekih ljudi, zakaj si tudi on nič ne°prizadeva (kakor oni), kaj svojega blaga rešiti iz 75 broda, na kterem se je enkrat kot popotnik ž njimi peljal po morji, in ki je bil pa v strašni nevihti pognan na neko nevarno skalo in se je bil tam ves razkeršil. Kaj je nek na to odgovoril? „.Jaz že nesem sabo vse. kar je mojega" (namreč to, kar je nmel in kar mu ni mogia vzeti nobena nevihta in noben brodolomi), — to je odgovoril. — J- G- Verdelski. 8. Pomlad, podoba mladosti. Na pomlad se natora k novemu življenju prebudi; njene moči se ponovijo; lepoto, veselje in delavnost nahajamo po gorah, v dolinah, v leseh in po ravnčh, celo prirodo obvzemlje in prešinja radostno gibanje; živa moč, vroče veselje. Vse se giblje v dragi edinosti in skladnosti, neprestopaje mej natornih. Človek, rojen v življenje, postane člen tega sveta, in njegova hoja naznanja veselje, živost in radost. Dnevi njegove mladosti so podobni dnevom pomladanskim. Telesne in dušne moči razvijajo se pri njem z vidno hitrostjo, radost ga vodi v posteljo, radost zopet ž njim iz postelje ustaja. Pomlad je najbolji, naj god-nejši čas za setev in saditev, kajti od tega opravila visi cela prihodnja željno pričakovana žetev leta in jeseni. Zbirati in spravljati more samo ta v jeseni, kdor je spomladi dobro seme sejal in sadil. Kdor zgreši pri totem delu pravega časa, ne more nikakor bogate žetve pričakovati. Kako popolnoma je mladost času pomladnemu podobna! Ona je edini čas dušne 76 setve, v mladih letih se navzemlje duh naj raje, naj lažje, naj bolje — pravih, natančnih zapopadkov, učenosti, dobrih nravov (dobrega vedenja). Polni različne radosti teko dnevi njegovega življenja. To da ta pomladni čas ne terpi večno. Naglo minejo njegove naj blažje ure, in preden se tega zavemo, ko nam to še na misli ni, se umakne spomlad sparncmu letu : čversta zeleni-na zmirom bolj omedluje; mnogotere cvetke izgube svoje krasno oblačilo, pesmi slavčikovc potihnejo; sparica nas jame nadlegovati, in marsiktera rastlina, ki se ni dosti na njo gledalo, vene vidno ali pa čisto usahne. Jeli je to z mladostjo drugači? — Nič ne mine tako hitro kakor veseli kratek — čas mladih let v človeškem življenju. Na tisoče si snuje upanj goreči niladeneč! Ali vse najdejo v kratkem času svoj konec. Na tisoče kot rože krasnih podob se mu stavlja pred dušo, ali naglo ginejo kakor senca; visoke misli mu napolnujejo persi; ali življenje, kakoršno je, s brezštevilnimi svojimi premembami, ah! hitro jih v pozabljenje spravlja. S sto in sto jadri previden in oskerbljen se spusti na nevarno morje življenja; ali hitro, ah hitro I zvija enega z drugim, vesel, da se je na enem, komaj otetem čolniču vernil v varno pristanišče. Pride tudi človeku gorko leto. Spami žarki velikih skerbi in mnogih nadlog — suše in uničujejo pogosto vidno čverste sile telesne, smehljanje se premeni v resnost in skerbnost, vesele in nedolžne igre v težavno delo. Voljno se podverže dober človek temu redu in postavi nalore, pričakovaje poln zaupanja v vsakej starosti radostnih in prijetnih ur. Blagor mu, kdor v pomladi svojega življenja, kakor marsiktera zanemarjena bilina (rastlina), ni zveli-nil in vsahn il. Ah kako žalosten je to pogled, v mladenču zgerbanega in iznemoglega starca viditi! © o DO Pomlad hitro mine; to-da kadar se kolo letnih časov oberne, in zima, ki vse stvari v njej počivajo, 77 preteče, pa nastopi spet v novi podobi prijazna pomlad; mi jo ko novo ljubljeno prijatlico pozdravljamo, ki k nam spet z novo milino, z novo radosljo prihaja. Tudi mi vsi bomo ravno tako spali in počivali; ali smeja se tudi nam upanje, da se hitro poverne pomlad polna veselja, ki bo na veke naš del. 1 _ Posl. Z. 9. Kar bodi za domače potrebe. Gospodarske drobline. (Močviren zid posušiti.) Imaš močvirne stene v izbi, daj star omet (malto) vsega do kamnja oster-gati. Ostergano sleno daj z novo, ktera je iz 2 delov stolčenega mavca (gipsa), iz 1 dela suhega peska in iz i dela apna napravljena, tri palce na debelo ometati. Ometano steno pusti dobro osušiti in osušeno z gostim apnom pobeliti. Imel boš po takem ravnanji tako steno, ktera nikdar več ne bo močila. (Smokve, dober namestnik cikorije.) Kupi si suhih smokev, (ali če ti doma rastejo kakor p. v Ipavi) posuši jih lepo na solncu; posušene razrezi na drobne koščike in jih deni v ponvi k ognju požigat kakor kavo. Med požiganjem jih vedno mešaj. Ko so po verhu černi postali (pa ne sožgali), jih ohladi in ohlajene zmelji. Kava, ki je iz polovice take cikorije napravljena, je kaj zdrava za bolne osebe, pa tudi lepa in okusna, da je za vsako gosposko mizo. Družbin oglasnik. 1. Imenik dosmertnili družnikov. Do 1. julja t. 1. so daljo stoj)ili v družbo sv. Mohora kot d o s m e rt ti i ud j e sledeči gospodi: 77. Ralh Franc, provizor v Št. Janžu, in je plačal v matico......15gld.— ki. 78. Mozetič Miha, mlinar v Mernem, in jo plačal v matico . . . . , . 15 , — „ 79. Pavletič Andrej, vodja gluhonemih v Gorici, in je plačal v matico . 15 „ — „ 80. J ub K a ta r i n a , služabnica v Plačati, in je plačala v matico polovirni znesek 7 „ 50 „ 81. Dragotin Ripšl, regim. kaplan na Laškem, in je plačal v matico . . . 15 „ — „ 82. S t u p i c a Lo r e n c, farni vikar v Go- doviču, in je plačal v matico . , . 15 „ — „ 83. Remic Franc, kaplan v Terstu, in je plačal v matico , . . , . . 15 , — „ Vsega vkup 97gld.50kr. Popolni, po Čast. dekanijah napravljen imenik vsili častitih družnikov in družnic prinese „Koledarček družbe sv. Mohora." 2. V družbino matico so darovali: G.Hajšek A., kaplan v Kozjem .... Igld.— kr. „ Blažič Fi\, kaplan v Lindaru • , . • — „ 70 n „ ŠuŠa A., dekan na Laškem . , 1 n 18 n „ ArzenŠek M., kaplau na Laškem . . . — n 70 n 04575181 79 G.Kertna M., kaplan na Laškem . „ Dr. Kočevar v Celju..... „ Kranje Fr., vikar v Ptuji „ MeSko J., vodja v Ptuji .... „ Ferk M., duhoven..... „ Lešnik J., fajm. pri sv. Marksu „ Skarbina J., fajm. na Domačalem . Za neplačane rokopise..... G.Mozetič M., mlinar v Mernem . „ Stare J., za družtvine knjige, plačal „ Pavletič A., vodja gluhonemih v Gorici Vsega vkup -gld.70kr. -»70, 2 „ 2 n n 1 n r> 2 n — n 1 n ~ n 6 „ 50 „ 50 5 4 2 30 gld.98kr! Družbina matica seje toraj, kakor je vidi ti iz pričujočih razkazov, sopet pomnožila za 128 gld. 48 kr. a. v. K temu znesku v gotovih denarjih gre prišteti še 12 gld. 80 kr. iz razkazka v 3. zvezku „slov. Večernic". Za ta gotovi denar (t. j. 141 gld. 28 kr. a. v.) se jo spet nakupila s 5 odstotki; povanje. ena deržavna obligacija po 100 gld. 63 gld. 28 kr. se pa še hrani za dalje naku- 3. Družbino naznanilo. Družbin odbor daje vsim čast. bravcom na znanje, da se more še zmiraj ne samo za tekoče, ampak tudi za minulo leto 1860 pod znanimi pogoji v družbo sv. Mobora stopiti. „ Koledarček družbe sv. Mobora" pride mesca novembra t. 1. z imenikom na svitlo. Vsi čast. pisatelji, ki so mu kake sostavke namenili, naj jih blagovolijo vsaj do 1. oktobra t. 1. poslati. Družbin odbor. KAZALO. 1. Cipsarjeva družina 2. Nezadovoljnik . 3. Jošt 4. Stare pesmi 5. Človek, kaj si? 6. Otožne misli po mladostnih letih 7. Pomanjkanje in prednosti — vbožnost in bogastvo člo veka 8. Pomlad, podoba mladosti 9. Kar bodi za domače potrebe Družbin oglasnik