47
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
doktorica pravnih znanosti, višja sodnica
na Višjem sodišču v Ljubljani
»Enkrat tako, drugič drugače«
– o nekaterih problemih
neenotne sodne prakse
pritožbenih sodišč
Povzetek
Neenotna praksa sodišč, to so različne odločitve v pravno in dejansko enakih ali bistveno
primerljivih zadevah, je načeloma neželen pojav, ki spodjeda zaupanje ljudi v delovanje sodišč
in pravne države. V prispevku ugotavljam, koliko je to problem na področju civilnega sodstva
v Sloveniji, s poudarkom na pritožbenih sodiščih, med katerimi je referenčno Višje sodišče v
Ljubljani. Kljub temu, da za enotnost sodne prakse de lege lata skrbi Vrhovno sodišče, imajo
tudi pritožbena sodišča pri zagotavljanju enotne sodne prakse pomembno vlogo, ker so v
sistemu dopuščene revizije v veliki večini zadev zadnja instanca, čeprav formalnih vzvodov za
to ni veliko. V prispevku ugotavljam, da neenotna praksa pritožbenih sodišč ni zelo pogosta,
saj sodniki praviloma sledijo stališčem Vrhovnega sodišča, kljub temu da nanje niso formalno
vezani. A do nepojasnjenih različnih odločitev prihaja celo na Vrhovnem sodišču, številna pa
so tudi področja, na katerih se pojavljajo različna stališča pritožbenih senatov v zadevah, ki
niso pod nadzorom Vrhovnega sodišča. Na koncu so predstavljeni tudi nekateri neformalni
mehanizmi, s katerimi se pritožbena sodišča trudijo zagotoviti čim bolj enotno in stabilno
sodno prakso.
Ključne besede: sodna praksa, neenotna sodna praksa, pritožbena sodišča, sodniška neodvi-
snost, vezanost na odločitve instančnih sodišč
Fickle on the bench – certain problems of inconsistent case-law of the courts
of appeal
Abstract
The inconsistent case-law, i.e. different decisions in legally and factually identical or essen-
tially comparable cases, is in principle an undesirable phenomenon that undermines people’s
Izvirni znanstveni članek
UDK 347.99:347.95
48
I.
Civilno in gospodarsko pravo
confidence in the functioning of the courts and the rule of law. In the article, I examine the
extent to which this is a problem in the area of civil justice in Slovenia, focusing on the courts
of appeal, among which the Supreme Court in Ljubljana is a reference. Although the Su-
preme Court de lege lata ensures the uniformity of case law, the courts of appeal also play an
important role in ensuring uniform case law, although there are not many formal levers for
this. In the paper, I note that the inconsistent case law of appellate courts is not very common,
as judges generally follow the Supreme Court’s positions even though they are not formally
bound by them. But even in the Supreme Court, there are unexplained different decisions,
and there are also many areas where differing views of appellate panels emerge in cases that
are not under the Supreme Court’s control. At the end, some informal mechanisms by which
the appellate courts try to ensure uniform and stable jurisprudence are also presented.
Keywords: case law, inconsistent case law, appeals courts, judicial independence, binding de-
cisions of instance courts
1. Uvod
O neenotni sodni praksi govorimo, kadar sodišča v enakih ali bistveno podobnih primerih
zavzamejo različna pravna stališča, ne da bi za to obstajal utemeljen razlog, in posledično tudi
različno odločijo. Če se to zgodi na pritožbenih sodiščih, gre za dokončne različne odločitve
v življenjsko povsem primerljivih ali celo enakih situacijah.
Stabilnost prakse sodišč in predvidljivost sodnih odločitev sta temeljni del tega, »kaj ljudje
razumemo pod pojmom pravna država«. Kadar te stabilnosti in predvidljivosti ni, lahko imajo
državljani težave z učinkovitim upravljanjem svojih zadev. Pravna stabilnost ima tudi moralno
vrednost; če pride do različnih sodnih odločitev v enakih ali bistveno podobnih situacijah,
lahko nastane vtis, da sodišča niso pravična in imajo »dvojna merila«.
Iz navedenega preprostega opisa izhaja, da je neenotna sodna praksa neželen pojav, ki je v
nasprotju z načelom enakega varstva pravic kot enega temeljev pravne države. Posledice so
lahko daljnosežne. Različne sodne odločitve v enakih primerih privedejo do erozije javnega
zaupanja v sodni sistem, ustvarja se vtis, da so sodišča pristranska in samovoljna. Kvaren je
tudi povratni, notranji vpliv; nepredvidljivost končnega rezultata lahko povzroča zamude in
neučinkovitost, otežuje se delo drugih deležnikov v pravosodnem sistemu, zlasti odvetnikov,
ki težko zanesljivo svetujejo svojim strankam, da bi te lahko sprejele razumne informirane
odločitve. Nepredvidljivost izidov sodnih postopkov kot posledica neenotne sodne prakse
tako brez dvoma po nepotrebnem povečuje stroške tako za delovanje sodnega sistema kot tudi
uporabnikom njegovih storitev.
Sodišča so zato načeloma zavezana k ohranjanju čim bolj enotne, stabilne, dosledne in pre-
gledne sodne prakse. Načeloma zato, ker vendarle ne gre za absolutno zapoved; ker vse teče
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč 49
in se vse spreminja, se tudi v razvoju sodne prakse izražajo spremembe družbenih vrednot in
pojavov. Če naj se sodna praksa razvija, pomeni, da se mora spreminjati. Vendar je to vedno
treba posebej utemeljiti in to vprašanje ni predmet te razprave. V prispevku se osredotočam
na neželen pojav neenotnosti sodne prakse, torej kadar zanjo ni nobenega posebej uteme-
ljenega razloga.1 Ugotavljam, ali in kako do njega prihaja ter kako oziroma na kakšen način
se s tem problemom spopasti na pritožbenih sodiščih. Pri tem se osredotočam na področje
civilnih postopkov (konkretno civilnega in gospodarskega oddelka) Višjega sodišča v Lju-
bljani (VSL), ki je glede na število zadev in sodnikov daleč največje od štirih pritožbenih
sodišč v državi.
2. Primerjava in analiza podatkov
Po zakonu za enotnost sodne prakse v Republiki Sloveniji skrbi Vrhovno sodišče (VS RS),
ki je najvišje sodišče v državi in ima popoln pregled nad sodno prakso nižjih sodišč. Sredstva
za poenotenje sodne prakse, ki jih ima Vrhovno sodišče na voljo, so pravna mnenja, načelna
pravna mnenja in odločitve v posameznih zadevah o izrednih pravnih sredstvih zoper prav-
nomočne sodbe pritožbenih (višjih) sodišč.2
Vendar so zlasti glede na to, da se je dostop do Vrhovnega sodišča z uvedbo instituta dopu-
ščene revizije močno omejil, zelo pomembna za oblikovanje oziroma za skrb za enotno sodno
prakso dejansko pritožbena sodišča. Ta niso več zadnja instanca v zadevah le glede dejanskega
stanja, ampak so de facto zadnja instanca v veliki večini zadev tudi glede pravnih vprašanj, v
katerih ne pride do revizije.
Prva ocena, ali neenotna sodna praksa obstaja in v kolikšni meri, je verjetno možna glede na
oceno uspešnosti delovanja posameznega pritožbenega sodišča, ki ga kaže podatek o uspe-
hu izrednih pravnih sredstev, vloženih zoper pravnomočne sodbe tega sodišča. Ta ocena ob
upoštevanju, da se Vrhovno sodišče kot revizijsko sodišče ukvarja zgolj s pravnimi, ne pa z de-
janskimi vprašanji, izhaja iz poenostavljene, a v osnovi logične predpostavke, da so neuspešne
revizije odraz (načeloma pravilnega) sledenja (načeloma pravilnim) stališčem, uspešne revizije
pa korigirajo napako, ki je na tak ali drugačen način odmik od enotne (pravilne) sodne prakse,
z izjemo redkejših primerov, ko te prakse na določenem področju oziroma za določeno pravno
(materialno ali procesno) vprašanje (še) ni. Mutatis mutandis to velja tudi za razmerje med
prvostopenjskimi in pritožbenimi sodišči.
1 Tu ne obravnavam tudi morebitnega zavajajočega vtisa, da gre za »dvojna merila« tudi takrat, kadar si je več ži-
vljenjskih primerov resnično bistveno podobnih, pa do različnih sodnih odločitev pride zaradi različnega procesnega
ravnanja pravdnih strank samih.
2 Več na primer Betetto in Testen.
50
I.
Civilno in gospodarsko pravo
Statistične podatke za Višje sodišče v Ljubljani ter za okrajna in okrožna sodišča, ki spadajo
v njegovo pristojnost, prikazujeta tabeli.3 Prva prikazuje uspešnost pritožb zoper odločitve
prvostopenjskih sodišč. Druga prikazuje uspešnost v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi
zoper pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča.
Tabela 1: Uspešnost pritožb zoper odločitve sodišč prve stopnje
Odstotek razveljavljenih prvostopenjskih sodb se je z uvedbo pritožbe zoper sklep o razve-
ljavitvi znatno zmanjšal, sicer zlasti na račun deleža spremenjenih zadev oziroma odločitev.
Delež pravilnih in zakonitih odločitev prvostopenjskih sodišč ostaja nekako enak, je sicer
visok, vendar je primerjalnopravno še vedno razmeroma nizek.4 Vzroki za to niso nikjer po-
sebej raziskani oziroma analizirani. Tvegam oceno, da kaže to dejstvo na bodisi precejšnjo
kreativnost sodnikov prvostopenjskih sodišč, na (prepogosto) neupoštevanje sodne prakse
pritožbenih sodišč ali pa njeno nepoznavanje, gotovo pa so vštete tudi napake, ki se pri vsaki
človeški dejavnosti pripetijo nehote. Nihče ni nezmotljiv. Seveda so tu vštete tudi dokaj redke
situacije, ko ne gre za nič od navedenega, ampak pride do t. i. nezakrivljene razveljavitve, ker
stranka v pritožbi upravičeno uveljavlja nova dejstva ali nove dokaze.
3 Glej (23. 9. 2024).
4 Uradno objavljenih podatkov za primerljive sisteme na enem mestu ni. Že nekoliko zastarele (2014) podatke za
Hrvaško in nekaj drugih držav navaja Uzelac, str. 7–8.
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč 51
Tabela 2: Uspešnost izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sodbe
Prikazani odstotki uspešnosti revizij glede na uveljavljen nov sistem dopuščene revizije sami
po sebi ne kažejo prave slike in jih je treba oceniti v povezavi s kvantitativnim podatkom šte-
vila vloženih oziroma dopuščenih revizij in primerjavo slednjega s številom vseh pravnomoč-
nih zadev: Višje sodišče v Ljubljani je v letu 2023 rešilo 2009 pomembnejših civilnih zadev
in 569 gospodarskih sporov. Zoper pravnomočne odločitve sodnikov na civilnem oddelku je
bilo vloženih le 44 izrednih pravnih sredstev, kar pomeni 2,2 odstotka vseh rešenih zadev,
zoper pravnomočne odločitve sodnikov na gospodarskem oddelku (v gospodarskih sporih)
pa je bilo vloženih le 18 pravnih sredstev, kar pomeni 3,2 odstotka vseh rešenih zadev. Poleg
navedenega velja dodati, da je pet razveljavljenih oziroma delno razveljavljenih in deloma
spremenjenih odločitev na civilnem oddelku posledica spremembe sodne prakse Vrhovnega
sodišča v specifičnih številčnejših zadevah ničnosti kreditov v CHF.5
5 Te specifične problematike ne obravnavam, ker bi zahtevala bolj poglobljeno in obsežno analizo. V statistiki jo
posebej poudarjam zato, ker se je po precej neenotni praksi višjih sodišč na VS RS ustalila, nato pa se po odločitvi
Ustavnega sodišča ponovno bistveno spremenila, kar je negativno vplivalo na statistiko pritožbenih sodišč, ki so
sledila prejšnji ustaljeni praksi VS RS na tem področju.
52
I.
Civilno in gospodarsko pravo
Statistika ne prikazuje tistega dela odločitev pritožbenega sodišča, zoper katere ni izrednega
pravnega sredstva, to pa so procesni sklepi, ki so prav tako pomembni in imajo za stranke v
sodnih postopkih lahko daljnosežne oziroma relevantne posledice.
Poleg tega statistika ne vsebuje prikaza, v koliko primerih revizija ni bila dopuščena. Tudi ta
podatek je namreč vsebinsko zelo pomemben oziroma poveden. V prvem odstavku 367.a čle-
na Zakona o pravdnem postopku (ZPP)6 je določeno, da vrhovno sodišče dopusti revizijo, če
je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno
za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse.
Nato pa je nadaljevano, da se dopusti revizija zlasti v naslednjih primerih:
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa
od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še
zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni eno-
tna.
Pravilno razumevanje navedenih določb vodi do sklepa, da bi moralo vrhovno sodišče vedno
dopustiti revizijo, če je odločitev pritožbenega sodišča pravno zmotna in je to napadeno s
predlogom za dopustitev revizije. Če nasprotuje (enotni) praksi vrhovnega sodišča, jo mora
dopustiti po prvi alineji, če pa je odločeno o vprašanju, glede katerega vrhovno sodišče še ni
odločilo, pa jo mora dopustiti ne glede na to, ali je pravno vprašanje rešeno pravilno ali ne-
pravilno.7 Tako tudi v primeru neenotne sodne prakse vrhovnega sodišča. Možnosti, da bi se
zavrnil predlog za dopustitev revizije zoper pravno napačno odločitev pritožbenega sodišča,
po določbah 367.a člena ZPP tako pravzaprav ni. Ko zakonodajalec uporabi izraz »zlasti«,
lahko to pomeni samo, da se v naštetih primerih vedno dopusti revizija, omogoča pa tudi še
kakšen drug primer (denimo ko bi se hotelo vrhovno sodišče premisliti in odstopiti od že
zavzetega stališča ali ko bi želelo že zavzeto stališče bolje precizirati oziroma argumentirati).
Vse skupaj vodi do nadaljnjega sklepa, da pomeni zavrnitev predloga za dopustitev revizije
isto kot zavrnitev same revizije, če bi bila vložena na podlagi dopustitve, ali še drugače po-
vedano, vrhovno sodišče se z zavrnitvijo predloga za dopustitev revizije strinja z odločitvijo
pritožbenega sodišča v delu, ki je napaden s predlogom za dopustitev revizije.
Praksa vrhovnega sodišča se od opisanega razumevanja določb 367.a člena ZPP odmika; oči-
tno je pogojevana s kapacitetami VS RS in vztraja pri stališču, da mora imeti vprašanje širši
6 Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.
7 Primerjaj Dolenc, str. 44, ki je opozarjal, da bo VS RS le z občutkom za pravo mero lahko kos zaupani nalogi, če
bi šlo po drugi poti.
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč 53
pomen, ki presega pomen konkretne zadeve, revizije pa ne dopušča tudi v primerih, ko naj
predlagatelj ne bi dobro zastavil vprašanja.
Po obrazloženem se še tem bolj pokaže, da neenotna sodna praksa na civilnem in gospo-
darskem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani pravzaprav ni posebej velik problem ali pogost
pojav, prav nasprotno; svojo funkcijo poenotenja sodne prakse Vrhovno sodišče očitno razme-
roma dobro opravlja, pritožbena sodišča pa tej praksi očitno praviloma (in včasih tudi »slepo«)
sledijo.
Razlogov za neupoštevanje ustaljene sodne prakse je, kot že omenjeno, verjetno kar nekaj in
so lahko zelo pestri ter različni. Sodniki so po naravi svojega poklica, ki v jedru zahteva študij
in razmišljanje, pogosto precejšnji individualisti, in kadar sodno oblast izvajajo kot posame-
zniki, lahko tudi sodnikove osebne lastnosti pridejo zelo do izraza. Neomajno spoštovanje
precedensov lahko kaže tudi na sodnikovo pomanjkanje poguma, zrelosti, pobude, delavnosti
ali zdrave presoje.8 »Prava odločitev mi je očitna,« bo včasih rekel sodnik, ki niti ne preverja,
ali se je o nekem pravnem vprašanju sodna praksa nemara že oblikovala, niti je ne išče, »ne po-
trebujem sodne prakse, da bi me usmerila v pravo smer.« Primarni cilj sodišča, ki je ustvarilo
precedens, je bil odločiti o sporu, ne izdati edikta, ki bi ga kasnejša sodišča zlahka prepoznala
in sprejela; in tako sodniki, ki sledijo precedensu, vedo, da morajo velik del dela opraviti sami.
Na nekaterih področjih prava je lahko celo implicitno razumevanje, da nosilci odločanja ne
iščejo preprosto precedensa.9
Vendar prikazana statistika potrjuje pravzaprav nasprotno oceno, to je precej strogo sledenje
pritožbenih sodnikov oziroma senatov judikatom VS RS.
3. Procesni in strukturni predpisi ter sodniška neodvisnost
Ustava v 125. členu določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. V skla-
du z določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS)10 pa je sodnik pri opravljanju
sodniške funkcije vezan le na ustavo in zakon. Percepcija subjektivne neodvisnosti slovenskih
sodnikov naj bi bila razmeroma visoka.11
8 Več Duxbury.
9 Več Derlén, Lindholm.
10 Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.
11 Glej raziskavo in rezultate ankete med sodniki, ki je bila vključena v Poročilo Evropske mreže sodnih svetov
2014–2015 o neodvisnosti in odgovornosti sodnikov in tožilcev, , str. 39 in naslednje (23. 9.
2024). Glede rezultatov o občutku vezanosti odločitev na usmeritve sodnikov kolegov iste stopnje je Slovenija nekje
na sredini; prav tam, str. 57.
54
I.
Civilno in gospodarsko pravo
Odločbe Vrhovnega sodišča v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje nižja
sodišča niso neposredno vezana. Vrhovno sodišče z oblikovanjem ustaljene sodne prakse daje
vodilo nižjim sodiščem za razsojo v enakih in podobnih primerih ter na takšen način usmerja
delovanje sodnega sistema. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZS Vrhovno sodišče za-
gotavlja enotno sodno prakso, kar pa ne pomeni, da so nižja sodišča nanjo formalno vezana.
V primeru, ko višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, mora sodišče prve stopnje
opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodi-
šče druge stopnje v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP). Po določbi 383. člena ZPP
velja ta določba tudi v revizijskem postopku za višje sodišče, če Vrhovno sodišče razveljavi
njegovo odločitev in mu zadevo vrne v novo sojenje.
Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je
namreč (vsako, tudi nižje) sodišče neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni treba opraviti vseh
pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodi-
šče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vezano na
procesnopravna stališča – obvezno mora opraviti vsa tista dejanja, na katera je instančno so-
dišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno
odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.12
Vendar se v praksi precej redko zgodi, da nižje sodišče vztraja pri svojem »vsebinskem« stali-
šču. Praviloma sledi višjemu sodišču ne le glede napotkov, ampak tudi glede same odločitve,
čeprav se včasih izkaže to kot napačno; prva odločitev je bila morda pravilna, le preuranjena.
Sprenevedali bi se, če ne bi priznali, da je sodna praksa danes de facto formalni pravni vir.13
Razlogov za (vsaj na pol) »slepo« sledenje instanci je verjetno več. Neupoštevanje napotil
instančnega sodišča po ustaljeni sodni praksi (primerjaj sklepa VS RS VIII Ips 222/2003 z
dne 15. 6. 2004, II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018, sklepe VSL II CP 563/2000 z dne 10. 5.
2000, II Cp 350/2010 z dne 1. 4. 2010 in I Cp 2170/2015 z dne 5. 8. 2015) pomeni utemeljen
razlog za vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Napotila, katerih vsebina je
bila pojasnjena, se v praksi pogosto enačijo z vsebinsko odločitvijo.14 Take poenostavitve in
slabšanje osebne statistike vsekakor vodijo k temu, da nižji sodnik »uboga«, tudi kadar se inti-
mno ne poistoveti z razlogi instančnega sodišča. Niso povsem izjemne situacije, ko se ex post
12 Primerjaj sklep VSL I Cpg 621/2019.
13 Tako Betetto.
14 V zadevi II Ips 62/2018 je VS RS denimo navedlo: »Ker se je višje sodišče do spornih vprašanj že opredelilo v
sodbi I Cp 6/2016 z dne 24. 2. 2016 in svoje stališče ponovilo tudi v izpodbijani sodbi I Cp 2081/2017 z dne 27. 9.
2017, je Vrhovno sodišče, ob dejstvu, da višje sodišče ni vezano na pravno stališče Vrhovnega sodišča, zaradi smotr-
nosti zadevo vrnilo v sojenje pred spremenjenim senatom (356. čl. ZPP v zvezi s 383. čl. ZPP).«
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč 55
facto (denimo na Vrhovnem sodišču, Ustavnem sodišču ali Evropskem sodišču za človekove
pravice) izkaže, da je imela nižja instanca prav.
Kajti sodnikova osebna statistika ima pomembno vlogo pri njegovem ocenjevanju in napre-
dovanju: Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (Merila)15 med načini in
kriteriji za ugotavljanje sodnikove delovne sposobnosti in strokovnega znanja določajo med
drugim, da se za ugotavljanje sodnikove sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj upoštevajo
podatki o številu zadev, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo, v primerjavi s številom vseh
rešenih zadev v ocenjevalnem obdobju in podatki o doseženem razmerju med zadevami, ki so
bile v postopku s pravnim sredstvom potrjene, spremenjene ali razveljavljene v ocenjevalnem
obdobju (1. člen in peta alineja 3. člena Meril). Kljub temu, da je Sodni svet ob sprejemanju na-
vedenih Meril poudaril, da so statistični podatki le podrejeni kazalniki v postopku ocenjevanja
dela sodnikov in jih je zato treba uporabljati skrajno previdno in ob ustrezni vsebinski razlagi,
je v praksi mogoče ugotoviti, da so de facto prvenstvenega pomena, in to celo pri ocenjevanju
pritožbenih sodnikov, pri katerih so absolutne številke pogosto nereprezentativne in kot take
povsem nerelevantne (gre za nič ali le nekaj revizij letno), poleg tega se, kar je celo v nasprotju
s procesnimi predpisi, zadeve statistično beležijo zgolj sodniku poročevalcu, čeprav je o zadevi
odločil senat treh višjih sodnikov z večino glasov, pri čemer ZPP tudi (razumljivo) ne pozna
ločenih mnenj na pritožbeni stopnji. Poleg tega Personalni svet glede strokovnega znanja so-
dnika pred izdelavo ocene sodniške službe pridobi mnenje oddelka sodišča, ki obravnava prav-
na sredstva zoper odločbe ocenjevanega sodnika (5. člen Meril). Člani kolegija višjega sodišča a
priori ne jemljejo kot vrline, če jim sodnik nižjega sodišča »nasprotuje«. Izjemno redko se zgodi,
da nižja instanca prepriča višjo, ko je slednja enkrat že nakazala svoje stališče.
Sodniki nižjih sodišč se zato zelo pogosto odločijo za sklicevanje na pretekle odločitve viš-
jih sodišč pri lastnem odločanju, čeprav jim ni treba; kdaj, zakaj in kako izberejo, na katere
odločitve se sklicevati, če strogo gledano ni precedenčnih odločitev, in kaj vpliva na vrednost
določene pretekle odločitve, zaradi katere je verjetneje, da se bo (pogosteje) navajala kot re-
ferenčna, je težko oceniti. Tudi v primerjalnem pravu ocenjujejo, da gre včasih za povsem
oportunistične težnje, ki so lahko celo nekakšna sodnikova rutina.16 Odločilna bi vsekakor
morala biti argumentacijska moč referenčne zadeve, ki podpira samo odločitev v matični za-
devi. Govorimo o pragmatičnem konceptu optimalne relevance. Ni dovolj, da sodnik naleti na
posamezen judikat, za katerega se na prvi pogled zdi, da se prilega obravnavani zadevi in bo
zato referenca (z argumentom instančne moči) povečala vtis prepričljivosti.
Sklicevanje na pretekle sodne odločitve se lahko razume kot prihranek časa sodnikom pri te-
meljitem argumentiranju njihovega primera. Ker nihče ne bi kaznoval sodnika za »plagiator-
15 Uradni list RS, št. 64/17.
16 Primerjaj Smejkalová, str. 41.
56
I.
Civilno in gospodarsko pravo
stvo« preteklih odločitev, sodniki pogosto kopirajo ali parafrazirajo cele odlomke iz preteklih
odločitev (včasih celo brez navedbe citatov).
Navajanje sodne prakse Vrhovnega sodišča je včasih na pritožbenem sodišču stvar pravice do
poštene kontradiktorne obravnave, če stranka (pritožnik) navede judikat in s tem podkrepi
svojo pritožbeno tezo.17
Vsa ta inercija in rutina naj bi pripomogli h graditvi homogenega, robustnega korpusa usta-
ljene sodne prakse. Vendar je ta korpus, kadar ni tudi formalno, ampak le dejansko zavezujoč,
tudi precej ranljiv.
4. Nekaj neljubih primerov
O enotnosti sodne prakse na splošno govorimo, kadar je v enakih ali bistveno podobnih
okoliščinah življenjskega primera materialnopravna presoja sodišč enaka. Načeloma to po-
meni, da je takih odločitev več, in pa tedaj (seveda pa ne le tedaj), ko o določenem pravnem
vprašanju že obstaja (načelno) pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča.18 Že zgolj ena
sodba Vrhovnega sodišča bi morala zadoščati v primerih, ko je Vrhovno sodišče v sistemu
dopuščene revizije po 367.a členu ZPP revizijo v konkretni zadevi dopustilo ravno z name-
nom, da zagotovi poenotenje sodne prakse. Praviloma pa zgolj ena izkazana sodna odločba ne
izkazuje enotne in utečene sodne prakse.19 Še zlasti to velja za odločbe pritožbenih sodišč. Da
ena lastovica še ne prinese pomladi, je zato pogost navedek pritožbenih senatov kot odgovor
pritožnikom (v prenesenem pomenu, seveda), ki se sklicujejo na pravnomočno sodno odločbo,
ki se prilega njihovemu primeru. Za Vrhovno sodišče pa taka »lahkotnost«, češ ena ni nobena,
ne bi smela veljati. Kajti tudi ena drugačna odločitev Vrhovnega sodišča od drugih v ena-
kem oziroma primerljivem primeru lahko v sodni sistem vnese zmedo in negotovost, jemlje
avtoriteto in kredibilnost najvišjemu sodišču in s tem celotni sodni hierarhiji ter negativno
vpliva na percepcijo javnosti, tudi strokovne. Enako kvarno vsaka taka odločba vpliva tudi na
razmišljanje sodnikov nižjih sodišč, saj jih kaj hitro lahko zavede logika Kafkove Amerike:20
če najvišje sodišče enkrat lahko odloči tako, drugič drugače, potem smem podobno frivolno
odločati tudi sam.
17 Več Galič, Jamstva.
18 Primerjaj OdlUS XV, 47, Up-87/04, Uradni list RS, št. 53/06, že prej Up-404/01 z dne 19. 2. 2004.
19 Primerjaj OdlUS XVI, 89, Up-688/05, Uradni list RS, št. 55/07; Up-1071/05 z dne 15. 5. 2007. Več Galič,
Ustavno, str. 315–336, 413–428.
20 Argumentum a fortiori. Če je dovoljeno večje zlo, je dovoljeno tudi manjše (»Če je dovoljeno krasti kovčke, je
dovoljeno tudi lagati.«).
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč 57
Vrhovno sodišče, katerega temeljna naloga je zagotavljanje enotnosti in predvidljivosti sodne
prakse, ne sme sámo postati vir njene neenotnosti in nepredvidljivosti. Vrhovnemu sodišču so
za preprečevanje neenotnosti lastne sodne prakse poleg instituta načelnega pravnega mnenja
občne seje vseh vrhovnih sodnikov na voljo različni mehanizmi, od kadrovske zasedbe, orga-
niziranosti, stopnje informatizacije do števila zadev v delu.21
Zelo pogosto se to sicer ne dogaja: N. Betetto navaja znane primere iz preteklosti, pri čemer
je šlo večinoma za to, da se o nekaterih načelnih vprašanjih niso zmogli uskladiti posamezni
oddelki.22 Zanimivo bi bilo analizirati, katerim stališčem so se večinsko pridružila pritožbena
sodišča, za katera je taka situacija skrajno neugodna. Še bolj neugodna pa je situacija, ko pride
do različnih odločitev Vrhovnega sodišča v identičnih zadevah v relativno kratkem času, pa
Vrhovno sodišče tega sploh ne opazi oziroma se do nastalega razhajanja sploh ne opredeli.
To se je denimo zgodilo v primeru lastninjenja nekdanjega zadružnega premoženja, ko je na
vprašanje transformacije pravice uporabe v lastninsko pravico na podlagi zakona ali pravnega
posla v dveh praktično identičnih primerih Vrhovno sodišče zavzelo diametralno različno
stališče in obakrat pritrdilo povsem nasprotujoči oziroma izključujoči si argumentaciji pritož-
benega sodišča ter posledično »potrdilo« dve diametralno različni sodbi pritožbenega sodišča.
Prva je bila zadeva II Ips 323/2017 z dne 25. 3. 2019, druga pa le devet mesecev kasnejša
II Ips 47/2019 z dne 23. 1. 2020. Najbolj problematično je, da Vrhovno sodišče sploh ni za-
znalo (ali ni pokazalo, da je zaznalo) različne sodne prakse, niti lastne, saj v kasnejši sodbi prva
zadeva sploh ni omenjena. Omeniti pa velja še to, da so v senatu druge revizijske zadeve sode-
lovali trije vrhovni sodniki od petih, ki so sodelovali v prejšnji, torej prvi istovrstni zadevi, pri
čemer sta bili obe sodbi Vrhovnega sodišča sprejeti soglasno. Gre za hud zdrs, ki se nikakor
ne bi smel primeriti. Negativnih učinkov takšnega sicer posameznega incidenta, ki spodjeda
lastno strokovno avtoriteto najvišje sodne instance, ne bi smeli podcenjevati.
Bolj znan je verjetno primer dveh različnih sodb civilnega oddelka VS RS v zadevi razža-
litve časti z žaljivim tvitom, ki se je enakovredno nanašal na dve oškodovanki. V prvi sodbi
II Ips 75/2019 z dne 6. 2. 2020 je VS RS z večino glasov razsodilo, da meja dopustnega svobo-
dnega izražanja ni prestopljena, v kasnejši sodbi II Ips 22/2021 z dne 1. 9. 2021 pa je prav tako
z večino glasov menilo nasprotno. Kljub končnemu rezultatu, ki je enak kot v omenjenem
primeru lastninjenja dveh sosednjih nepremičnin, »enkrat tako, drugič drugače«, je bila zagata
Vrhovnega sodišča v drugi zadevi očitna in prezentna ter jo je sodišče posebej omenilo. V tem
smislu gre za intelektualno in strokovno (individualno) poštenost in doslednost članov obeh
senatov, vendar brez ustreznega učinka. Zadeva je bila v javnosti zelo odmevna, ker je bil to-
ženec znan politik; učinek na javno percepcijo predvidljivosti in poštenosti sodstva je bil zato
21 Glej Betetto.
22 Prav tam. Primerjaj tudi Testen.
58
I.
Civilno in gospodarsko pravo
še toliko bolj kvaren, saj je nastal vtis, da je razlog za »enkrat tako, drugič drugače« politična
prepričanost večine vrhovnih sodnikov članov senatov v obeh primerih.
Vrhovno sodišče je v kasnejši zadevi zapisalo, da »odločitev v pravdni zadevi […] med drugo
tožnico in istim tožencem, ki izvira iz istega življenjskega primera kot obravnavana zadeva,
ne pomeni enotne sodne prakse. Stališče, ki sili Vrhovno sodišče, da prejme enako odločitev
kot v zadevi druge tožnice, bi bilo celo strožje od doktrine stare decisis, v skladu s katero
velja vezanost nižjih sodišč na precedense višjih sodišč, medtem ko sme sodišče iste stopnje
oziroma isto sodišče od precedensa vedno odstopiti in odločiti drugače ter pri tem pojasni-
ti razloge za svojo odločitev.«23 In dalje: »Pripisati sodišču absolutno vezanost na stališče v
predhodni zadevi predpostavlja, da je sodna praksa postala obvezni pravni vir, ki je v hierarhiji
pravnih aktov nad Ustavo in zakonom, zato je tako naziranje tudi v nasprotju s 125. členom
Ustave. […] V pravu ni končnih odgovorov in njihovo iskanje v kontradiktornem pravdnem
postopku, ki temelji na sistemu dveh strank, je nujno dialoško, pri senatnem sojenju pa tudi
plod kolegijskega odločanja. Družbeni napredek spremlja normativni razvoj. Skladno s tem
se spreminja ter z novimi in močnejšimi argumenti dopolnjuje in nadgrajuje sodna praksa.«
Drži, da je Ustavno sodišče (US) v zadevi Up-647/15 z dne 19. 5. 2016 zapisalo, da mora
imeti Vrhovno sodišče možnost odstopiti od pravnega stališča, za katero meni, da je pravno
zmotno, pa čeprav to ugotovi (samo) pol leta kasneje, vendar mora v tem primeru vsebinsko
obrazložiti razloge za spremembo stališča. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega soje-
nja in tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč zelo pomembno, da stranka v takem
primeru lahko spozna, zakaj je sodišče v njenem primeru odločilo drugače.
Navedeni tehtni in izjemno lepo prikazani argumenti VS RS in US na načelni ravni verjetno
nimajo prepričljive logične oziroma strokovne vrzeli, vendar se na vsak primer neenotne so-
dne prakse ne prilegajo, verjetno še najmanj na primer dveh oškodovank iste razžalitve. Zelo
očitno je, da se izza »argumenta« kolegijskega odločanja skriva odločitev, da so sodniki dali
prednost lastni formalni, celo nominalni sodniški neodvisnosti oziroma avtonomnosti pred
skrbjo za predvidljivost, stabilnost, koherentnost in zanesljivost sodnega sistema.
Takšne in podobne anomalije vnašajo tudi na pritožbena sodišča znatne distrakcije. V vsaki
od navedenih zadev najdemo namreč prepričljive in zveneče argumente za diametralno na-
sprotujoče si odločitve v zadevah, ki jih sodišča pogosto obravnavamo in v katerih je vsakič
znova že tako in tako težko najti povsem ustrezno ravnovesje med pravicami, ki so si v koliziji.
Poleg navedenega vpliva, ki se na ta način prenaša z VS RS na pritožbena sodišča, so slednja
lahko »krivec« oziroma vir neenotne sodne prakse v zadevah, ki niso končne, vsebinske, in kot
23 VS RS na tej točki navaja J. Friedenthal, M. Kane, A. Miller, Civil Procedure, West. Publ., 1985, str. 610, glej
op. 8.
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč 59
take odprte revizijskemu preizkusu, ampak vmesnega in/ali procesnega značaja. Ta vprašanja
pa so ravno tako izjemno pomembna tako sama po sebi kot tudi prek svojega dejanskega
vpliva na strankin položaj in na končno odločitev v zadevi.
Tak je denimo primer razumevanja pogojev za izdajo tako imenovane ureditvene, regulacijske
začasne odredbe, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom. O vprašanju, ali jo je mogo-
če izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ,
sodna praksa ni enotna. Pozitiven odgovor je pritožbeno sodišče dalo v številnih zadevah, na
primer v sklepih VSL I Cp 372/2009, II Cp 3034/2012, II Cp 3469/2012, II Cp 2085/2013,
II Cp 163/2015, I Cp 245/2015, I Cpg 972/2015 in II Cp 2986/2015, II Cp 599/2017;
o istem vprašanju drugače številni sklepi istega sodišča: na primer VSL II Cp 914/2011,
VSL I Cp 288/2011, I Cp 3381/2016, II Cp 540/2016.
Množično različno je bilo stališče pritožbenega sodišča tudi glede vprašanja, ali so v pravdah
po tožbah imetnikov izbrisanih podrejenih obveznic zoper posamezne poslovne banke po-
dani pogoji za prekinitev postopka, še bolj konkretno, ali se v pravdi med istimi tožniki in
RS oziroma nacionalno banko rešuje predhodno vprašanje tudi glede morebitne obveznosti
poslovnih bank. Da se to rešuje, je pritožbeno sodišče menilo v zadevah I Cpg 149/2017,
II Cp 1823/2017, I Cpg 82/2021, II Cp 358/2022, I Cp 678/2022, II Cp 1804/2022,
II Cp 1816/2022; da pa se to ne rešuje, je menilo sodišče v zadevah: II Cp 1674/2020,
I Cp 123/2021, I Cp 145/2021, II Cp 933/2021, II Cp 1173/2021, II Cp 750/2022,
II Cp 16/2022.
Precej neenotnosti je vedno znova zaslediti pri različnih vidikih stroškovnih odločitev, ki same
zase tudi nikoli ne dosežejo VS RS, gre pa pogosto za nezanemarljive zneske, predvsem pa
za vprašanja, ki se pojavijo izjemno pogosto. Tako so bile na primer zaznane in so še znatne
razlike v stališčih, ali se stroški vloženega odgovora priznajo avtomatično glede na pritožbeni
uspeh ali pa je vseeno na mestu še kriterij potrebnosti tega stroška glede na vsebino pritož-
be, razloge izpodbijane odločbe ter vsebino samega odgovora na pravno sredstvo. Nadalje,
sodniki in senati se pogosto ne strinjajo v tem, katero načelo oziroma kateri kriterij prevlada
pri vprašanju priznavanja večjih materialnih stroškov stranke v postopku na račun potnih
stroškov njenega odvetnika, ki ima svoj sedež zunaj sedeža sodišča. Veliko je pogosto tudi ne-
jasnosti glede obračunavanja DDV (avtomatizem, kako se izkazuje zavezanec, ali se priznava
tudi od materialnih stroškov) ter različnih odgovorov na vprašanja v zvezi s sodno takso.
5. Formalni in neformalni mehanizmi za usklajevanje sodne prakse
Konsistentnost, stabilnost, predvidljivost, skratka pravna varnost je legitimno pričakovanje
ljudi glede delovanja sodnega sistema oziroma sodišč, za udejanjanje česar se morajo truditi
vsa sodišča vseh stopenj, vsak posamezen sodnik in vsi senati instančnih sodišč.
60
I.
Civilno in gospodarsko pravo
Pomembno vlogo imajo pri tej nalogi brez dvoma tudi ali celo zlasti višja, torej pritožbena
sodišča. Takšno je tudi eno zaključnih priporočil Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov
(CCJE) v Mnenju št. 20 iz leta 2017 glede vloge sodišč pri zagotavljanju enotne uporabe
prava (točka VIII/h, str. 9).
Vendar formalnih mehanizmov, s katerimi bi enotno prakso na horizontalni ravni, s tem pa
tudi v okviru lastne neenotne prakse nasproti sodiščem prve stopnje lahko zagotavljala pritož-
bena sodišča, praktično ni, z izjemo Sodnega reda, ki v 162. členu omogoča, da se množični
spor – tj., če je v krajšem časovnem obdobju vloženih več procesnih aktov z bistveno enakim
dejanskim in pravnim stanjem, zaupa v reševanje enemu sodniku.
Neformalnih mehanizmov je sicer kar nekaj, vendar rezultatov ne zagotavljajo. Tako denimo
pritožbeni sodniki v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju redno, praviloma
enkrat letno, vodijo posvete s prvostopenjskimi sodniki po posameznih področjih. Seveda se
tudi višji sodniki sami stalno izobražujejo.
Nadalje, pritožbeni sodniki se v okviru svojega sodnega oddelka sestajajo na rednih meseč-
nih strokovnih kolegijih; posamezni sodniki so posebej pristojni za spremljanje sodne prakse
VS RS in US, v preteklosti je bil sodnik (sicer začasno dodeljeni sodnik sodišča prve stopnje)
posebej pristojen za prepoznavanje neenotnosti stališč posameznih sodnikov in senatov.
Posebno mesto pri informiranju o sodni praksi ima objava sodnih odločb, ki mora biti upo-
rabniku zlahka dostopna, iskalniki prijazni, objavljanje pa ažurno. Poleg javno dostopne baze
sodnih odločb so pritožbeni sodniki po elektronski pošti takoj seznanjeni z vsako odločbo
VS RS, ki se nanaša na zadevo VSL. Za posamezne sklope zadev se je v okviru civilnega
oddelka VSL dodatno odprla posebna intranetna elektronska mapa, v katero se vlagajo posa-
mezne odločbe z določenega aktualnega področja, o čemer so sodniki sproti obveščani.
Sodniki poročevalci v posameznih zadevah iz različnih senatov se včasih še posebej neformal-
no sestanejo zaradi izmenjave argumentov, če se ugotovi, da so podobne zadeve hkrati dode-
ljene v odločanje različnim sodnikom. Včasih se na ta način stališča poenotijo, ne pa vedno.
Sodniki se o svojih zadevah med seboj seveda neformalno dnevno pogovarjajo. V majhnem
profesionalnem okolju, kot je slovensko, je logično in pričakovano, da se tudi med sodniki
spletejo osebne vezi, ki segajo prek uradne sodne hierarhije. Zato se ne slepimo, da se včasih
pojavi skušnjava, vprašati za mnenje (ki je včasih lahko »rešitev problema«) kolega ali prijate-
lja, ki je sodnik višje stopnje. Le v tem smislu je bila deloma utemeljena kritika o »telefonskem
pravu«, ki se je pojavila pred leti; upam si trditi, da telefonskih usmeritev ali posredovanj
sodnikov višjih stopenj nasproti kolegom nižjih stopenj (več) ni.24 Taka izmenjava mnenj ali
24 Glej Avbelj.
VESNA BERGANT RAKOČEVIĆ
»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč 61
pretok informacij verjetno ne more biti sporna, dokler posameznik ohrani avtonomnost in
osebno intelektualno suverenost.
Pomembni sta tudi primerjava in izmenjava stališč med posameznimi oddelki, kadar ti upo-
rabljajo enake materialne ali procesne institute, zlasti med civilnim in gospodarskim, za kar
skrbita vodji obeh oddelkov.
Na koncu, a ne nazadnje posebno omembo zasluži izmenjava argumentov in izkušenj med
istimi oddelki vseh štirih pritožbenih sodišč v RS, ki je ponovno zaživela in se intenzivira v
okviru strokovnih srečanj oziroma konferenc. Na povsem novo raven so jo letos postavili višji
sodniki z Višjega sodišča v Mariboru s posvetom, ki so ga organizirali v sodelovanju s Pravno
fakulteto v Mariboru in na katerem so svoje poglede ter izkušnje delili tudi eminentni pred-
stavniki akademske stroke, svetovalci US in kolegi z Deželnega in Višjega deželnega sodišča
v Gradcu. Vse s ciljem, da se zagotovi še višja kakovost sodnega odločanja na stopnji, ki za
vse zadeve pomeni dokončno odločitev, za veliko večino zadev pa pomeni zadnjo sodno in-
stanco. Ali z besedami aktualnega vodje civilnega oddelka Višjega sodišča v Mariboru Igorja
Strnada: višja sodišča morajo postati centri strokovne odličnosti. Le na ta način, torej s čim
širšim pogledom in primerjavo, s čim bolj poglobljeno analizo, z odprtostjo do argumentov, s
kritičnostjo in samokritičnostjo, lahko pritožbena sodišča ustrezno opravljajo svojo vlogo pri
zagotavljanju stabilnosti sodnega odločanja.
Nihče ni popoln. Niti ljudje, ki imajo pravico imeti prav. Kot govori znana ljudska modrost,
tudi sodniki se včasih lahko motijo.25 Z drugimi besedami, errare humanum est, motiti se je
človeško in tudi sodniki so (k sreči?) še vedno ljudje. Potruditi se je treba, da moč odločanja
o pravicah soljudi, ki jim je zaupana, ne zaneti napuha, ki bi se v višavah sodniške hierarhije
okrepil do znamenitega distopičnega Ciceronovega reka: suum ius summa iniuria (najvišje
pravo, najvišja krivica).
Literatura
AVBELJ, Matej. Telefonsko pravo,
(23. 9. 2024).
BETETTO, Nina. Kako preprečiti, da Vrhovno sodišče postane vir neenotne sodne prakse. Pod-
jetje in delo, 2015, št. 6-7.
DERLÉN, Mattias, LINDHOLM, Johan. Peek-A-Boo, It’s a Case Law System! Comparing
the European Court of Justice and the United States Supreme Court from a Network
Perspective. German Law Journal, 2017, Vol. 18, št. 3.
DOLENC, Mile. O nekaterih vprašanjih v zvezi z dopuščeno revizijo po ZPP-D. Pravni letopis,
2009, št. 1, str. 41–54.
25 Uzelac, str. 3.
62
I.
Civilno in gospodarsko pravo
DUXBURY, Neil. Distinguishing, overruling and the problem of self-reference. V: The Nature and
Authority of Precedent. Cambridge: Cambridge University Press, 2008, str. 111–149.
GALIČ, Aleš. Jamstva glede enotnosti sodne prakse kot del pravice do poštenega sojenja v praksi ESČP.
Liber amicorum Dragica Wedam Lukić. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Lju-
bljani, 2019.
GALIČ, Aleš. Ustavno civilno procesno pravo. Ljubljana: GV Založba, 2004.
LAUTENBACH, Geranne. The Concept of the Rule of Law and the European Court of Human
Rights. Oxford, 2013 (Oxford Academic, 23. 1. 2014), (15. 8. 2024).
LINDQUIST, S. A., CROSS, F. C. Stability, Predictability and The Rule of Law: Stare Decisis As
Reciprocity Norm, 2010, (23. 9. 2024).
SMEJKALOVÁ, Terezie. Importance of judicial decisions as a perceived level of relevance. Utrecht
Law Review, 2020, Vol. 16, Iss. 1, str. 39–56.
TESTEN, Franc. Enotna in ustaljena sodna praksa v civilnih in gospodarskih zadevah. Podjetje in
delo, 2004, št. 6-7.
VAN RHEE, C. H., UZELAC, Alan. Appeals and other means of recourse against judgments
in the context of the effective protection of civil rights and obligations. V: Van Rhee,
C. H., in Uzelac, A. (ur.), Nobody‘s Perfect. Comparative essays on appeals and other means
of recourse against judicial decisions in civil matters. Antwerp: Intersentia, 2014.