za peti in šesti razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Šket, c. kr. profesor. V. in VL Tretja, popravljena izdaja. Velja mehko vezana 3 K 20 vin., trdo vezana 3 K 60 vin. V Celovcu 1903. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja, 635? 7 \VS =ObOO£} Uvod. Slovstvo. § 1. Vsi duševni proizvodi, izporočeni v besedi ali zabeleženi v knjigi in pismu, tvorijo slovstvo, književnost ali lite¬ raturo posameznega naroda. Razlikujemo pa leposlovno ali poetično in znanstveno ali učeno književnost. Prva postaja po tvorni sili človeške do¬ mišljije in ni toliko pouku kolikor višji duševni zabavi namenjena. Učena književnost pa je zgolj plod človeškega razuma in pre¬ iskovanja ter nas poučuje o raznih znanstvenih predmetih. Kadar govorimo v oboe o slovstvu kakega naroda, si mislimo s to besedo navadno le leposlovno literaturo njegovo; zakaj v njej se kaže značaj narodov in izraža pristni diih vsega ljudstva. § 2 . Leposlovna književnost ali pesništvo se prišteva lepi umetnosti. Predstavlja nam v govoru ali pismu to, kar je dobro in lepo, v umetni obliki in dopada človeku samo ob sebi kot umotvor. Po svojem izviru se deli v narodno in umetno slovstvo. Prvo je pognalo kali sredi med preprostim narodom in živi med ljudstvom, vedno prehajajoč od roda do roda; zatorej ga tudi imenujemo izročilno ali tradicij onalno slovstvo. Umetna književnost pa obsega duševne proizvode posameznih izobraženih pisateljev. Imena umetnih pesnikov so sploh znana, o narodnih pesniških izdelkih pa se ne ve, kje in kdo jih je ustvaril. § 3. Vsa slovstvena dela se prikazujejo ali v vezanem ali v nevezanem govoru, to je v poetični ali v prozaični obliki. Vezani ali pesniški govor je skladno ubran po določenih zakonih, ki služijo blagoglasju, nevezana beseda pa se ima ravnati le po pravilih slovnice. Glede na vsebino prištevamo poeziji ali pesništvu vsi' one duševne proizvode, ki delujejo na našo domišljijo in nam dajejo duševne zabave; prozo pa imenujemo ona dela, ki so pisana za razum in v pouk v raznih znanstvenih predmetih. Tedaj more biti proizvod, pisan v nevezanem govoru, po svoji vsebini !*■ 4 poetičen, a proizvod, ki ,je pisan v vezanem govoru, tudi pro¬ zaičen. V obče ugaja vezana beseda za pesniške umotvore, za lepo¬ slovno književnost; nevezani govor pa služi navadno znanstvenim svrham, učeni književnosti. Pesništvo. § 4. V pesništvu razločujemo tri glavne vrste: epiko, liriko, dramatiko. Umotvore, v katerih se pripovedujejo ali opisujejo dogodki in dejanja zunanjega sveta, imenujemo epske. Lirskemu pesništvu prištevamo proizvode, v katerih nam prikazuje pesnik pojave notranjega sveta, čuvstva in misli. Pesmotvore pa, v kojih se nam predočuje dejanje v razgovoru delujočih oseb, na- zivljemo dramatske. Vse te vrste pesništva imajo tudi lahko poučen namen in tedaj so posebej še didaktičnega ali poučnega značaja. Take proizvode smemo imenovati lirsko-poučne, ne da bi s tem zaznamenovali kako novo vrsto pesništva. § 5. Epsko pesništvo je najstarejše; človeški duh je nam¬ reč opazoval najprej zunanje stvari okoli sebe. Lirska poezija se je pri vseh narodih razvila pozneje, in sicer še le tedaj, ko je postala človeška duša sposobna, da je opazovala sama sebe in svoj notranji život neodvisno od zunanjega sveta in izražala svoja čuvstva. Dramatika se je razvila najpozneje; zato pa združuje v sebi epiko in liriko ter je cvet vsega pesništva, Epsko pesništvo. § 6. Pravljica in pripovedka. Najstarejši narodni pro¬ izvodi pripovednega pesništva so pravljice in pripovedke (Marchen und Sagen), bodisi v poetični ali prozaični obliki. V pravljici se pripoveduje kaka čudovita dogodba, ne da se imenuje kraj in čas, kje in kdaj se vrši. Delujoče osebe v pravljicah so razen človeka in živalij nadnaravna bitja in druge poosebljene moči v prirodi. Pravljica je plod bujne in proste ljudske domišljije; rodi se v narodu, živi in umrje z njim. Priče, v katerih delujejo živali in se nam predočuje njih dejanje in nehanje, imenujemo živalske pravljice. Iz živalskih pravljic se je pozneje izcimila basen, ki je tekom časa postala zgolj poučnega značaja, Pripovedka je po svoji čudni vsebini slična pravljici, toda navadno se naslanja na kak določen kraj ali na zgodovinski znano o osebo. Pripovedka ima tedaj zgodovinsko podlago, katero pa je ljudska domišljija tekom časa preobrazila po svoje. § 7. Bajka in legenda. Posebna pavrsta pravljic in pri- povedek so bajke (miti) in legende. Pajka (ttvdag) je priča o bogovih, legenda pa o sveteih. Pravim bajkam ni več najti pri nas mnogo sledu. Ko je kristjanstvo izpodrinilo stare bogove, je potisnilo tudi bajke v pozabljenost ali pa jih preobrazilo po kristjanskih nazorih. Med preprostim ljudstvom še živijo bajke, ali le kot pravljice in v otemneli obliki. Take so priče o vilah in rojenicah, o belili ali žalik-ženab, o gozdnih in vodnih duhovih. Legenda je prvotno pomenjala knjigo, ki je obsegala po¬ vesti iz življenja svetnikov in mučenikov, pozneje pa tako povest samo. Sedaj imenujemo legendo vsako pripovest v vezani ali ne¬ vezani besedi, kateri služijo za predmet pobožna in čudežna dejanja bogoljubnih oseb. Zgodovinska resničnost ni legendi potrebna, temveč v njej se lahko dogodba čudovito razvija kakor v prav¬ ljicah in pripovedkah. Na mesto starih bajk je stopila legenda; zatorej nahajamo v nekaterih narodnih legendah primesi pogan¬ skih verskih nazorov. § 8. Balada in romanca. Balade in romance so pripo¬ vedne pesmi, ki ne opisujejo samo stvarnega dogodka v glavnih potezah njegovih, temveč nam rišejo tudi notranje stanje in čuv- stva delujočih oseb. V njih se nahaja tedaj dvojen živelj, epski in lirski. Med slovenskim narodom je živelo nekdaj mnogo lepili balad in romane. Umetne pesmi te vrste so se razvile iz narodne poezije. Odlikujejo se v obče po narodnem duhu, po pevnem ritmu in po vzvišenem, umetnem jeziku. Beseda balada je nastala iz ital. ballata pesem za ples; iz Italije je došlo to poznamenovanje črez Francosko na Angleško, kjer balada pomenja narodno pesem. Romanca je španskega iz¬ vira in znači pesem v narodnem, domačem jeziku (lingua romanza) nasproti pesmim latinskim. Dandanes se njih prvotni različni po¬ men ne loči več natanko. § 9. Junaška pesem in epopeja. Junaške pesmi imenu¬ jemo one pripovedne pesmi, ki opevajo znamenite dogodke in slavne čine iz življenja ..posameznih narodnih junakov. One so narodne in umetne. Narodne junaške pesmi se naslanjajo na cazne zgodovinske dogodbe in nam slikajo ves narod in njegove junake na svetovnem bojišču. Združijo se li pesmi, ki opevajo slavne čine iz skupne junaške dobe kakega naroda, v enotno celoto, tedaj nastane velika narodna junaška pesem ali narodna epopeja, narodni ep o s. Epos {l'nog, reč, povest,) ,je največji in najbolj dovršeni pesmo- tvor, s katerim se more ponašati narodno pesništvo. Narodna epopeja se odlikuje po notranji in zunanji velikosti; ona nam prikazuje celo vrsto znamenitih dogodeb. Sredotočje vsemu de¬ janju je glavni junak, prava podoba svojega naroda, ki se bori z nasprotnimi sovražnimi silami. Dogodbe v narodni in umetni epopeji morajo biti zna¬ menite za ves narod ali za vse človeštvo sploh in naj tvorijo v ozki zvezi skupno celoto. Med glavna dejanja se vpletajo epi¬ zode ali vložnice, ki podpirajo ali ovirajo razvitek vsega de¬ janja. Vsak epos je razdeljen na več delov, ki se imenujejo spevi ali knjige. Beseda v epopeji je vzvišena in velikosti dejanja primerna. Oblika je vedno poetična in z raznim lepotičjem okra¬ šena. Umetna epopeja je po svojem predmetu junaška, na¬ božna, romantična, idilska, šaljiva. Pesmi, ki slikajo v majhnem obsegu le en dogodek iz življenja glavnega junaka, se nazivljejo epske pesmi. § 10. Povest, roman in novela. Povest imenujemo ono vrsto pripovednega pesništva, ki nam opisuje resnično ali izmiš¬ ljeno, pa vendar verjetno dogodbo iz človeškega življenja v nje¬ nem naravnem, popolnem razvitku. Po svoji vsebini je povest resna ali šaljiv a. Povest, ki je zložena v vezani besedi, se imenuje poetična povest. Ako opisuje mirno, skromno, po najčešče selsko življenje brez silnih značajev in velikih činov, tedaj se nazivlje seljanka ali idila (eidvlhov, obrazec). Roman je ono pripovedno delo, ki obsega v olikani, ne¬ vezani besedi celo vrsto dogodeb, ki se, ozko zvezane med seboj, združijo v skupno celoto. V romanu se prikazuje borba člove¬ škega srca z resnim življenjem človeškim. V njem se opisuje priroda, v kateri išče trudno in izmučeno srce človeško svojo za¬ dovoljnost, v njem se rišejo mnogovrstni ljudski in kulturni od- nošaji, v njem se nahajajo razprave o raznih predmetih in o vsa- kojakih dnevnih vprašanjih, skratka, v romanu se izraža stanje občne prosvete in omike, v romanu se slika zunanje in notranje življenje kake določene dobe. Tekom časa so postale razne vrste romanov. Dandanes so najbolj navadni zgodovinski, poli¬ tični, m od rosi ovni, umetniški, socijalni in obitelj- s k i romani. Novela je povest majhnega obsega, ki pripoveduje v pes¬ niško navdahnjeni besedi poedin dogodek iz življenja kake osebe v njegovih najznamenitejših prikaznih. Novela bodi po snovi v obče zanimiva, po vsebini poetična in nenavadna v svojem razvitku. Lirsko pesništvo. § 11. Lirsko pesništvo nam razodeva prikazni notranjega sveta, čuvstva in misli. Sprva so se take pesmi le pevale, in ker so stari Grki spremljali petje z liro (Xuq«), je dobila ta vrsta pesništva ime lirske poezije. Predmeti, ki morejo pesniku ganiti srce, da izlije svoje čute in misli v pesem, so mnogovrstni in različne so tudi stopinje notranje navdušenosti, s katero izraža svoja čuvstva. Razločujejo se tedaj razne vrste lirskega pesništva. § 12. Pesem. Pesem imenujemo oni pesniški umotvor, ki nam v ritmično ubrani, pevni obliki razodeva občutke človeškega srca. Po snovi bodi pesem naravna in nežna, po obliki blago¬ glasna in preprosta. Po vsebini se ločijo pesmi v svete in posvetne. Svete pesmi izražajo pobožna čuvstva, ki jih goji človeško srce do stvar¬ nika nebes in zemlje in do drugih nadzemskih bitij. Ako se pojo pri božji službi, tedaj se nazivljejo cerkvene pesmi. Predmet posvetnim pesmim pa so misli ali čuvstva posa¬ meznih oseb ali celih stanov v določenih razmerah in položajih. Pesmi so ali narodne ali umetne. Pesmi, o katerih se ne ve, kdo jih je zložil, in ki se pojo med preprostim ljudstvom od roda do roda, imenujemo narodne. One nam kažejo čuvstva in misli vsega naroda, so preproste v snovi in v oblikah ter verno zrcalo mišljenja in življenja narodovega. — Umetne pa nazivljemo one pesmi, katere zlagajo posamezni naobraženi pesniki. Njih snov je vzeta višjim idejam svetovne omike, oblika pa jim je ritmično-umetno ubrana. § 13. Od a in himna. Oda ('/)()(, pesem) slove ona lirska pesem v umetno dovršeni obliki, ki razodeva s pesniškim navdu¬ šenjem in s svetim ognjem visoke, ozbiljne misli in čute. Povišuje li oda z žarovito besedo Boga in njegovo vladarstvo, ali če opeva z nenavadno navdušenostjo kaj posvetnega (domovino, cesarja itd.), tedaj je himna (vftvog). Odam in himnam podobni so psalmi (tbcrAftoi), kakor imenujemo pobožne pesmi Izraelcev v sv. pismu stare zaveze. Ako izraža oda ali himna v dramatski obliki in v velikem obsegu vzvišene čute in n^isli, tedaj se imenuje kantata ali po¬ pevka. Razdeljena je na več odstavkov: spev (dvo-, tro-, četvero- spev), recitativ (pripovedne ali opisovalne vsebine) in zbor. Popevke so posvetne in pobožne (oratorij). § 14. Elegija. Elegija ali žalostinka slove ona pesem, v kateri izraža pesnik z mirno dušo svoja, navadno otožna čuvstva; tedaj ne potrebuje ta pesem posebne mere in oblike. Beseda elegija 8 pa znači tudi vsako lirsko pesem, zloženo v distihih, takozvani elegijski meri. V tem slučaju se opevajo v njej mnogovrstne snovi. Beseda je grškega izvira. "Elsyog pomenja žalostinko, (leyslov di- stihon, ra tXeyela pa lirsko pesem, zloženo v distihih. Grške elegije so junaške, politične, včasi i modroslovne vsebine, ali one so tudi otožnega zapopadka. Žalobni značaj se jim je ohranil večjidel do dandanes. § 15, Lirske pesmi v stalnih oblikah. Nekatere lirske pesmi se odlikujejo po točno določenih zunanjih oblikah, po stihu in kiticah. Najbolj navadne lirske oblike so sonet, glosa, ga¬ zela, kan con a in te n con a. Vse so vzete iz tujih slovstev. a) Sonet izhaja od ital. lirika Petrarke (v 14. stol.) in znači vsako lirsko pesem, obstoječo iz dveh štirivrstnih in dveh trivrstnih jambskih kitic. V prvih dveh kiticah se stikata (rimata) zunanja in notranja stiha, v zadnjih pa je stik (rima) jako različen, čestokrat dvojen ali trojen ter različno zvezan med seboj. Vsak dobro sestavljeni sonet se deli po vsebini v dva dela. V prvem delu se izraža glavna misel v kaki podobi, v drugem pa se brez prilike jasno in določno pove pravo jedro vse pesmi. Sonetni venec je spleten iz 15 sonetov, in sicer tako, da je zadnja vrsta prednjega ob enem začetna vrsta naslednjemu sonetu; začetna vrsta 1. pa je ob enem poslednja vrsta 14. soneta. Iz samih začetnih vrst vseh 14 sonetov pa obstoji 15. sonet, tako¬ zvani magistrale (mojstrski sonet). b) Glosa je lirska pesem španskega izvira, kateri služi štiri- vrstna kitica kot geslo za podlago. Vsako kitico, obstoječo iz deset trohejskih stihov, sklepa zaporedoma ena vrsta iz gesla. c) Gazela je lirska pesniška oblika, presajena iz orijental- skili v evropske jezike. Ona obstoji iz 8 do 14 ali še več stihov, izmed katerih se stikata prva dva s sledečimi sodvimi: cia, ba, ca, da . . . Razen stika se ponavljajo čestokrat cele besede in stavki. Ritem in dolžina stihov sta različna. d) Kantona se imenuje ona lirska pesem, ki ima pet do sedem kitic, vsaka kitica pa 11 do 18 peterostopnih vrst z umetno ubrpnimi stiki. Pesem se navadno konča s kratko kitico, s kak¬ šnim ogovorom pesnikovim, ki velja sami kanconi. e) Tencona je beseda španskega izvira in znači pesem, v kateri se prepirata dve ali več oseb o vrednosti kake stvari. Pri¬ ljubljen je boj med vodo in vinom, med pomladjo in zimo. Didaktično pesništvo. § Ib. Didaktičnemu pesništvu prištevamo vse pesniške pro¬ izvode, katerim je viden namen, poučevati človeštvo o višjih pred- 9 metih, na pr. o veri. čednosti, modrosti, umetnosti, znanosti. Fo tem namenu se razločujejo didaktične pesmi od ostalih pesniških vrst. Oblika jim more biti lirska, epska aii tudi dramatska. § 17. Lirsko-didaktičen proizvod v pesniški obliki, kateremu je namen poučevati, se imenuje poučna pesem. Ako je ta pesem v obliki pisma določeni osebi namenjena in razpravlja obče ve¬ ljavna pravila, tedaj se nazivlje poslanica (epistola); ako pa napake in slabosti človeške z ostro besedo šiba ali šaljivo obira, se zove satira (zabavljica), in sicer je ta resna ali šaljiva. § 18. Basen se imenuje vsaka v obliki preprosta, kratka povest v vezani ali nevezani besedi, ki pojasnjuje na poseb¬ nem dogodku kak splošen nauk o nravnosti ali kako resnico in pravilo iz vsakdanjega življenja. Nauk je jedro, ki podaja basni poučen značaj, pripoved pa je le oblika, v katero je ogrnjena do- tična resnica. Delujoče osebe v basnih so namesto človeka brez¬ umna bitja, osobito živali ali rastline; zakaj po njih stalnem, ne¬ spremenljivem značaju se najlaže dokažejo obče resnice in vedno veljavna pravila iz človeškega življenja. Basen služi zgolj pouku in se tedaj strogo loči od živalske pravljice, katero je rodila prosta ljudska domišljija, poetično se zanimajoča za pravo živ¬ ljenje živalsko. — Početnika učene basni imenujejo Grka Ezopa (Aesopus, v 6. stoletju pred Kr.) in po njem se vsa ta vrsta n azi vije e z o p s k a basen. Parabola ali prilika je basni sorodna, kratka pripoved, ki pojasnjuje kako višjo, nravno resnico iz dušnega življenja člo¬ veškega. Najlepše so parabole iz sv. pisma nove zaveze. Alegorija (()llr/yooi a) je ona poučna pesem, ki razpravlja kako misel v podobi, kjer razni pojmi kot osebe (poosebljeni) delujejo. § 19. Nadpisi ali epigrami {i-niyoaiiua) so majhni pesniški izdelki, ki izražajo v kratkih, pa jedrnatih besedah kako dovtipno misel, tako da njih nepričakovani konec ostrmljivo osupne čita- telja. Grkom in Rimljanom so bili navadni kot nadpisi na sve¬ tiščih in stavbah, na grobnih spomenikih in posodah, in odtod njih ime epigram. Keki (■ yvo)f.irj ) izražajo več ali manj splošna nravna pravila ali resnice v kolikor mogoče kratkih, jedrnatih stavkih. Rekom slični so narodni pregovori, ki hranijo v sebi pravi zaklad modrosti in naukov, katere si je pridobilo preprosto ljudstvo po lastnih izkušnjah v življenju. Zastavice ali uganke so kratki pesniški izdelki, v katerih se znaki kake stvari tako opišejo v slikah, da je mogoče, stvar samo po razmišljanju uganiti. Zastavice so jako stari duševni proizvodi in se ločijo v narodne in umetne. 10 Dramatsko pesništvo. § 20. Dramatski pesmotvori predstavljajo dejanja oseb, v razgovoru pred našimi očmi delujočih. V dramatski poeziji se pri¬ kazujejo dogodbe in dejanja kakor v epskem pesništvu; toda epski pesnik pripoveduje, kaj se je godilo ali se še godi, dramatski pa nam kaže, kako se dejanje po osebah samih iz¬ vršuje pred našimi očmi in kako se po razgovoru razvija iz zna¬ čajev delujočih oseb. Ker pa morejo osebe v samo- in dvogovorih lastne svoje misli in čuvstva izražati, spaja dramatsko pesništvo v sebi tudi lirski značaj. Ono obsega tedaj epiko in liriko ter doseza s tem, da zasnuje dogodbe in misli v novo, živo pred nami se vršeče dejanje, vrhunec in cvet vsega pesništva. V za- snovanju skupnega dejanja in v karakteristiki delujočih oseb pa se kaže prava umetnost dramatskega pesnika. Dejanje, kažoče nam človeka v boju s protivno usodo, je lahko ali zgodovinsko ali izmišljeno; vselej pa mora biti a) pesniške vrednosti, da povzdigne Človeka nad golo vsak¬ danjost, b) verjetno, tako da se dejanje po naravnem potu raz¬ vija iz vzrokov in iz značajev delujočih oseb, in c) enotno, t. j. da se nam dejanje prikazuje skupno v popolni celoti od konca do kraja. Enota v drami zahteva, da se vse, kar se godi, suče okoli ene glavne misli ali osebe (milieu) in da se posamezne točke dejanja ne ločijo preveč po času in kraju. Vsak dramatski umotvor se deli v dejanja (akte) in v prizore (scene). Večje dramatske igre imajo navadno po pet dejanj, manjše po tri ali po dve in tudi po eno dejanje. Dejanje v dramah se loči v tri glavne dele: osnutek, zaplet ek, raz- pletek. Drame so pisane v prozi in v verzih. Najbolj navadni so peterostopni stihi, jambski kvinar. § 21. Dramatsko pesništvo se deli v resno in veselo. Prvemu se prišteva žal o igr a (tragedija) in igrokaz, zadnjemu š a 1 o i gr a (komedija) in gl u m a. Žaloigra nam prikazuje resno, po največ vzvišeno dejanje, v katerem zadene junaka, borečega se s svojo usodo in zunanjim svetom, propast ali celo smrt. Tragični spor (konflikt) obstoj v tem, da se junak strastno bori proti človeškim razmeram, nje¬ gova tragična krivda pa je, da se zaplete v boj s temi odnošaji. V tej borbi se popne junakov značaj do veličine, ki nas povzdiga ali tudi pretresa, krivda pa opravičuje njegovo propast. Igrokaz ali drama se imenuje vsak dramatski umotvor, k ni niti vseskoz žalostnega, a tudi ne veselega značaja. Igrokaz se navadno ne konča s smrtjo junakovo. Šaloigra prikazuje kako veselo dejanje večjidel iz družab¬ nega, mestnega življenja in je predstavlja po njegovih slabostih in napačnostih na šaljiv način. Veselim igram sorodne so gl um e ali burke, v katerih se kaže kako prav smešno dejanje iz bolj nizkih, preprostih stanov. § 22. Opera ali spevoigra se imenuje vsaka drama, v kateri delujoče osebe ne govorijo, temveč večjidel ali vseskoz pojejo. Klavni, glasbeni del tvori godbena umetnost, besedilo (tekst, libretto) pa spada v področje dramatskega pesništva. Spevoigre so tragične (opera seria) ali komične (opera buffa). Manjše opere imenujemo o p er e tke. Proza. § 23. Zraven poezije se je razvila proza samostalno kot izraz človeške razumne tvornosti, prosta vseh metričnih spon, kot nevezani govor. Ker služi znanosti in vsakdanjemu občevanju, je bolj razširjena in se rabi češče nego poezija. Proza ima posebne umetne oblike, ki služijo raz¬ ličnim namenom. Proza vsakdanjega občevanja je čestokrat v skladnji pomanjkljiva, po vsebini siromašna, v izgovoru pokvar¬ jena, toda dobra pisna proza se mora odlikovati po izbornem skladu, po ritmični lepoti ter po odbranih besedah in rekih, ki odgovarjajo mislim, katere se baš izražajo. Ako se uporabljajo v njej pesniške prilike in prispodobe, tedaj je proza poetična. § 24. Po vsebini in po namenu delimo prozo v več glavnih vrst. Samostalno so se razvile sledeče prozaične oblike: 1. Pripoved (pripovedna proza). V pripovedi se prikazujejo istinita dejanja in dogodki. Pripoved služi kot glavna oblika znanstveni prozi, osobito v zgodopisju ali povestnici. 2. Životopis (biografija) nam riše življenje kakega zname¬ nitega človeka ter nas poučuje o zunanjih in notranjih razmerah in dogodkih, ki so vplivali na razvitek in usodo njegovo. Ako se opišejo osebe zlasti po svojih posebnih lastnostih, kako so se v mislih, po čuvstvu in v delovanju razločevale od drugih, tedaj je to opis značaja ali karakteristika dotične osebe. 3. Opis in oris (Beschreibung und Schilderung). Opis nam razločno in jasno opisuje kak predmet ali dogodek po njegovih znakih in delih. Opis služi zlasti pouku, in to najbolj v prirodo- pisju in v potopisih. Oris se odlikuje od opisa v tem, da nam riše kak predmet v poetični lepoti in nam ob enem tudi razkazuje vtisk, ki ga dela opisani predmet na dušo pisateljevo. 12 4. Razprava pretresuje razne dogodke, pojme, mnenja in nazore ter jih izkuša dokazati, opovreči ali razjasniti. Ona je tedaj učena ali znanstvena. Neka posebna vrsta razprave je tako- zvana li rij a (%Qtiu, poraba), ki razpravlja kak znamenit izrek po natanko določenih pravilih. 5. Razgovor (dialog) je posebna oblika v pripovedi ali raz¬ pravi. Predmet razpravljata v razgovoru dve osebi, od katerih druga drugo izpodbuja in dopolnjuje. Razgovor postane dra- m at s ki, ako se prikazuje po njem značaj razpravljajočih oseb, in kot tak tvori temelj dramatskemu pesništvu. Razgovor radi uporabljamo v daljših povestih, romanih in novelah; razgovor po¬ daja vsakemu pesniškemu umotvoru posebno živahnost. 6. Pismo (poslanica). Razgovoru podobno in sorodno je pismo, katero piše kaka oseba drugi odsotni. Po svojem namenu more pismo uporabljati vse prozaične oblike. Po vsebini in svrhi ima poseben stilističen značaj. V njem se razpravljajo predmeti iz navadnega ali tudi iz najvišjega, duševnega življenja. § 25. Razen glavnih vrst razlikujemo še dva glavna pravca v prozi. Za nižje in višje potrebe v dejanskem življenju nam rabi poslovna, za duševne potrebe pa umetna proza. V slovstvu zavzema le zadnja važno mesto. Umetna proza je znanstvena ali retorična. Znanstvene stvari se razpravljajo v poedinib razpravah (monografijah) ali v obsežnih delih ali v učnih knjigah. Njen značaj je različen po predmetu, ki se baš razpravlja. Njen slog (Stil) je potem po- vestniški, p r i r o d o z n a n s t v e n , modrosloven ali pravo- sloven. Pri učnih predavanjih dobiva znanstvena proza tudi retoričen značaj. Retorična proza je po vsebini in namenu tudi različna. Razločujemo cerkvene, sodnij s k e, politične govore, vo¬ jaške nagovore (vojno povelje), akademijske in šolske, slavnostne in pri godne govore, ki se vsi po značaju in slogu razlikujejo med seboj. / Epsko pesništvo. Pravljice in pripovedke. 1. O važnosti tradicij onalnega slovstva. K slovstvu kateregakoli naroda pripadajo tudi oni ljudski umotvori, katerih niso izumili posamezni omikani pisatelji, ampak skupni duh narodov in ki živijo le v spominu ljud¬ stva, prehajajoč od roda do roda po ustnem izročilu. Tradicijonalno ali izročilno slovstvo je cvet narodnega 5 življenja; v njem odseva njegov značaj, njegove prednosti in napake ter sploh vsa njegova osebnost, ki se razlikuje od po¬ sebnosti drugih, tudi najbližjih in najsorodnejših narodov. V tradicionalnem slovstvu opisuje vsak narod sani sebe ter slika podrobno in na široko svojo dušo, t. j. svoje mišljenje, 10 svoje upe in Strahe, svoje nazore o prirodi, svoje vraže in običaje. Tradicijonalno slovstvo je v najtesnejši zvezi z no¬ tranjim in zunanjim življenjem dotičnega naroda in razvitek tega slovstva visi ob narodovi zgodovini in njegovem dušev¬ nem napredku. Čim znatnejše je torej narodno slovstvo, tem 15 večjo veljavo in tem zanimivejšo zgodovino je moral doživeti ta narod. Brez tradicij onalnega slovstva ni nobeno ljudstvo, naj se tudi nahaja še na toliko nizki stopinji svoje izobrazbe. Gotovo pa je med tradicijonalnimi slovstvi raznih narodov 20 velika razlika. Samo tisti narod, ki si je pridobil tekom sto¬ letij kaj zgodovinske veljave in ki more pokazati svojo lastno zgodovino, le dni ima tudi znatnejše, v obče zanimivejše na¬ rodno slovstvo. Zato je tradicijonalno slovstvo najzvestejše merilo za prosvetno stanje vsakega naroda, ki še le stopa v 25 kolo svojih sosedov, stoječih na vrhuncu omike. Tradicijonalno slovstvo je zadnji jek prastarih bajk; ono obsega ostanke stare vere poganske. V njem se spoznava, kake 14 nazore je imel narod o prirodi in njenih silali ter o vplivu 30 vseli pojavov na zemlji. Tekom časa pa se je narodno iz¬ ročilo mnogo izpremenilo ter izgubilo prvotno svojo podobo, tako da je dandanašnji prav težko, najti prvotni njegov bajni pomen. Le tiste pravljice, pripovedke in pesmi, ki govorijo o junakih, kako so rešili lepo devico iz oblasti zmajeve, so nam 36 bolj razumljive in njih starinsko jedro se da laže razluščiti. Tradicijonalno slovstvo obsega: 1. pravljice j n pripovedke; 2. pesmi kot najpopolnejši in najbolj dovršeni del na¬ rodnega slovstva; 40 3. basni, pregovore, uganke, zagovarjanja, vraže in enako drobnjav v nevezani besedi. Važnost tradicijonalnega slovstva povzdiguje Ferdo Ko¬ čevar' takd-le: „V narodnem slovstvenem blagu leži tisoč¬ letno izročilo našega naroda, ki se ni pretrgalo nikoli. Kdor 45 hoče razvideti preteklost našega ljudstva do jedra, ta mora premozgati vse njegovo ustno izročilo, ki ga je v tolikem izobilju ohranilo od roda do roda noter do današnjih dnij. Modroslovec najde v tradicionalnem slovstvu nazore našega naroda o bitju, življenju, vesoljnosti, večnosti, neumrjočnosti 50 itd. Dušeslovec bo zasledoval po njem značaj in način mišlje¬ nja ter duševne zmožnosti našega naroda. Zgodovinar nahaja v njem marsikatero črtico zlasti o naši prosvetni zgodovini, ki se ne dobi v nobenem arhivu. Tudi jezikoslovec zasledi še marsikako neznano, zanimivo besedo, ali pa že znano v drugi, 55 prvotnejši in pravilnejši obliki; našel bo marsikateri lep iz¬ rek in se čudil narodovi skladnji. Pravnik pa dobiva v našem narodnem blagu pojasnila o pravnih in družabnih nazorih pri starih Slovencih in iz teh lahko sestavi „slovensko pravo". In kako važno je tradicijonalno slovstvo za kritika in 60 estetika! Obadva lahko zasledita v istem načelo, kako se naj razvija umetno slovstvo na podlagi tradicijonalnega. Umetno slovstvo se utegne preživeti in ostareti, narodno pa nikdar ne; da, čim starejše je to, tem več vrednosti ima v sebi, ker izraža narodno bitje in ves značaj njegov. To bitje in ta «5 značaj pa mora dobro poznati vsak, kdor hoče s pridom pisati slovenskemu narodu." in o narodnih starinah, ki so tesno spojene s tra- dicijonalnim slovstvom, piše slavni Stanko Vraz 2 prelepo: 15 »Stari običaji narodni so podobni listju nekaterih dreves, ki ostane na vejah do prihodnje pomladi, dokler ne požene mlado. 70 A ko se odtrga pred časom ter pride mraz in led, popoka drevo in se posuši. Stare narodne običaje je treba pustiti, kakor staro listje na steblu dreves. Kadar pride pomlad in zasije solnce omike, požene novo, mlado listje, a staro se bo oble¬ tavalo samo od sebe in padlo na zemljo brez škode narodu. 75 Resnica je, ti običaji so ponajveč izvira predkristjan skega; ali nedolžni so in neškodljivi, ker je ves njihov koren že zrastel s čistim steblom kri st j anstva in poganja nedolžno zraven njega, kakor nerodovitno drevo kraj vinske trte, ki je vsajena poleg njega. so Pa ni li neumen vinogradnik, ki poseka drevo, po čigar vejah se je razrastla vinska trta? Ni li neumen oni človek, ki gre trgat in izkorenjevat stare običaje? - Kdor tako dela, podira edino čvrsti temelj pobožnosti in nravnosti; kajti naj¬ čvrstejši je verozakon, ki je osnovan na značaj narodov, ki 85 je stopljen z njegovimi starimi običaji, in najiskrenejša ter najmilejša je pobožnost, ki izvira iz tega studenca. Ta res¬ nica je po zgodovini vekov potrjena.“ V Nemcih je spoznal že slavni pesnik in modroslovec Herder 3 veliko važnost tradicionalnega slovstva. Izdal je w leta 1778. posebno zbirko narodnih pesmij: „Die Stimmen der Volker in Liedern“, katere je preložil sam iz različnih jezikov v nemščino. Vsled tega in vsled Ossianovih pesmij 4 se je navdušil tudi velikan Goethe 5 za narodno pesništvo in pre¬ vedel c el 6 srbsko narodno pesem: „Smrt Asan-Aginice" po 95 italijanskem prevodu opata Kortisa 15 , ki jo je čul peti na svojem potovanju po Dalmaciji. V preteklem stoletju pa si je najbolj prizadeval Jakob Grimm ‘ zbrati nemško narodno blago in pokazati svetu njegovo občo veljavo. O marsikaki pravljici, o kateri se je mislilo poprej, da je udomačena le pri posamez- loo nih narodih, je dokazal ta učenjak, da je obče blago vseh arijskih narodov, in tako je znova potrdil sorodnost Arijcev. Tudi slovanski narodi imajo premnogo tradicionalnega slovstva v vezani in nevezani besedi, kar lepo dokazuje nji¬ hovo prosvetno stanje. 105 Med avstrijskimi Slovani so se začeli Cehi prvi zanimati za narodno slovstvo. Zlasti pesnik Celakovsk^ 8 , prijatelj našega Prešerna, Safari k 11 in Hanka 10 so bili hitro spoznali 16 važnost njegovo. Že 1.1834. je pisal Čeh Hanka: „Pesmi pre- 110 prostega naroda niso samo glede na jezikoslovje, ampak tudi glede na krasoslovje in narodopisje imenitne in koristne. One so podobe, iz katerih se more značaj vsakega naroda najbolje spoznavati; one so zgodovina notranjega sveta in življenja; one so takorekoč ključ k svetišču narodnosti. Kdor zametuje 115 narodne pesmi, ne bo nikdar spoznal, kaj je človeštvo, ki se ravno tako razodeva v pastirskih pesmih kakor v egiptovskih piramidah. Takih pesmij iskati in nabirati, je po tem takem ravno tako zaslužno kakor nabiranje starinskih ostankov." Najbogatejše tradicijonalno slovstvo med vsemi Slovani je 120 rusko, najlepše in najbolj poetično pa srbsko. Srbske narodne pesmi so zadobile v pravem pomenu besede svetovni glas in se prevajajo v vse jezike evropske. Največje zasluge za nabiranje srbskih narodnih pesmij sije stekel Vuk Stefanovič Karadžič (1787 1864) n , za ostalo narodno blago pa Vuk Vrčevič. 12 125 Tudi Slovenci imamo precej obširno tradicijonalno slov¬ stvo, na katero smemo biti zares ponosni. Na eni strani je naše narodno slovstvo v daljši ali ožji zvezi z ostalimi slovanskimi in sploh arijskimi narodnimi slovstvi; na drugi strani pa se tudi razlikuje po svojih posebnostih od vseh ostalih in celo od 130 najbližjega nam srbsko-hrvatskega pesništva, tako da moremo o slovenskem narodnem duhu v njem posebej govoriti. Tudi drugi narodi priznavajo lepoto in vrednost sloven¬ skega narodnega pesništva. Slavni pesnik Anastazij Griin 11 je pokazal nemškemu narodu v izvrstnem prevodu nežnost in 135 milino naših narodnih pesmij. S splošnim priznanjem in na¬ vdušenjem so sprejeli leta 1850. njegovo pesniško zbirko: „Volksl ieder aus Krain“ in od tedaj tudi hvalijo in po¬ vzdigujejo veliko notranjo vrednost naših narodnih pesmij. Toda preteklo je mnogo časa, predno so začeli i Slovenci im sami spoznavati vrednost svojega tradicijonalnega slovstva. Še I. 1854. se je marsikdo spotikal ob nabiranju narodnih svetinj, katere je smatral za surovosti, ki kažejo, „kako neomikani, babjeverni in vražni so bili Slovenci". Vendar pa so se našli možje, ki so imeli o našem tradicionalnem slovstvu drugačno 145 mnenje in ga začeli marljivo nabirati, dobro vedoč, daje zadnji čas za to; kajti treznejši nazori o prirodi in vedno bolj pro¬ dirajoča omika so za narodno slovstvo to, kar mrzla slana za cvetlice. 14 _ S. Rutar. 17 2. O narodnih pravljicah in pripovedkah. Naj starejšim duševnim proizvodom vsakega naroda se prištevajo pravljice in pripovedke, bodisi v vezani ali nevezani besedi. Tesno z ljudstvom spojene, nam predočujejo njegovo mišljenje in življenje. Sredi preprostega naroda so v staro¬ davnih časih nastale in prehajajo, neločljivo združene z njim, 5 po nepretrganem ustnem izročilu od roda do roda. Vse, kar je ljudstvo v svojem življenju občutilo in v zunanjem svetu doživelo, se izraža v njegovih pravljicah in pripovedkah. V j prvih se zrcali versko mišljenje narodovo, njegovi nagledi o prirodi in svetu, v drugih pa je pisana zgodovina njegova, 10 Vse izpremembe v duševnem in družabnem oziru, vse zgode in nezgode na polju svetovne povestnice so zapustile v narod¬ nih pravljicah in pripovedkah neizbrisne sledove. Po prvotnem bistvu in po svoji vsebini se razločujeta pravljica in pripovedka druga od druge; ali vendar je obema 15 toliko skupnega, da se večkrat zamenjujeta obadva izraza med seboj. V obče se lahko opomni, da je pravljica (Marchen) bolj poetičnega, pripovedka (Sage) pa zgodovinskega značaja. V prvi prevladuje ljudska domišljija, v drugi pa razum in spomin; v oni so poosebljene razne prikazni v prirodi, v tej pa so 20 kakor v živi sliki ohranjeni mnogovrstni zgodovinski dogodki. Pravljice segajo v ono staro dobo vsakega naroda, ko si je začelo ljudstvo po svoje tolmačiti obdajajoče ga prikazni na nebu in na zemlji. Človek, pravi sin prirode, popolnoma podvržen vplivu zunanjega sveta in vklenjen v spone prirod- 25 nih močij, si je mislil, da delujejo v njih nadzemska bitja. V božjem strahu je trepetal, ko se je vzdignila huda nevihta, se zatemnilo zlato solnce, nebo se preobleklo v črne oblake, med njimi pa švigal blisk kakor kače žareče. Zemlja se je tresla pred strelonosnimi udarci, priroda je potihnila, žival in 30 človek sta se skrivala v svoje zatišje, da uideta razburjenim silam nebesnih elementov. Človek si je domišljal, da se bo¬ jujejo med seboj nadnaravna bitja svetlobe in teme. Stra¬ homa je pričakoval boja konec. Nevihta neha; blagodejni dež je porosil mater zemljo, oživil ovenelo prirodo, zlatorumeni 35 solnčni žarki so prodrli črne oblake in pregnali viharne de¬ mone z nebesnega oboka. Solnce se je zopet prikazalo v vsem svojem veličastvu zmagonosno na nebu in tedaj je slaba člo- Čitanka V. in VI. 2 18 veška nrav spoznala in molila v njem najvišje in najmogoč- 40 nejše božanstvo. Ali ta zmaga ni bila večna. Solnčni žarki so jeli poje¬ mati, njegovo svetlobo je zakrila siva megla, zemlja je otrpnila, njeno življenje nehalo. Nastopila je zima, tema je nadvladala svetlobo, zimski demon je premagal solnčno božanstvo. A uni- 45 čil ga ni. Kmalu je jelo dobivati novih močij, njegovi žarki so prihajali toplejši in močnejši, otrpla zemlja je pila vase njegovo gorko svetlobo in priroda se je vzbudila iz dolgo¬ trajnega zimskega spanja. Svetloba je premagala temo, zimski demon seje umaknil prekrasnemu, pomladanjemu božan- 5o stvu, gorkemu, vse oživljajočemu solncu. In s prirodo vred je začel tudi človek, sedaj prost zimskih spon, na novo živeti in se veseliti cvetoče prirode. V zahvalo pa je zažigal bogate darove na hribih in holmih, pevajoč v obrednih pesmih slavo in čast mogočnemu nadnaravnemu bitju. 55 Te in enake prikazni v prirodi so delale globok vtisk na človeško srce in dušo. Prvotno so določevale njegove verske nazore in ti so našli svoj odmev v pravljicah, v katerih je iz¬ ražal ves narod svoje naglede o sovražnih si nadzemskih bitjih. In tako so v videzno neznatnih narodnih pravljicah čestokrat 60 ohranjeni starodavni bajeslovni nazori naših pradedov. Takih prič nahajamo med vsemi narodi arjo-evropskega debla, tudi med Slovani in Slovenci posebej. Ali te pravljice niso podobne umetnim cvetlicam, ki jih je presadil vrtnar iz tuje v domačo zemljo in ki so se tu potem plodovito razmnožile in rodile 65 mnogo sorodnic, temveč ti duševni proizvodi so liki prave domače cvetlice, ki rasto povsod, kjer so prosta polja in trav¬ niki, ne da bi jih gojil gospodar in jim skrbno prilival. Naše narodne pravljice ne nahajajo samo med Slovani svojih sorod¬ nic, temveč med vsemi arjo-evropskimi narodi. V njih vseh se 70 nam kažejo eni in isti glavni nazori o prirodnih prikaznih in to vse nam svedoči, da segajo priče bajne (mitiške) vsebine daleč tja v ono dobo, ko so živela ta ljudstva skupaj ali vsaj v ozki zvezi in sorodstvu med seboj. Daljnji razvitek človeškega duha je povzročil vidno iz- 75 premembo starodavnih bajk. Prirodne prikazni, v katerih si je mislil človek poprej delujoča božja bitja, je sedaj počlovečil, t. j. začel si jih je predstavljati v človeški podobi. Iz prav¬ ljic o bogovih si je ustvaril pripovedke o junakih herojih. 19 Prikazni v prirodi je zvezal z zgodovinskimi dogodki, dejanja nadzemskih bitij pridejal svojim dobrotvornim zemskim juna- 80 kom. Takim potem se je presadila bajka ali pravljica na do¬ ločena zgodovinska tla. Postala je pripovedka, ki ima, če tudi stoječa na zgodovinski podlagi, vendar svoj začetek v staro¬ davnih nazorih o prirodi in njenih prikaznih. A ne samo v junaških pripovedkah in pesmih, temveč 85 tudi v pravljicah o živalih se je ohranil znaten in važen spo¬ min na stare bajeslovne nazore naših pradedov. V dobi, ko .je človek životaril kot pastir in lovec, je opazoval v živalih čudne posebnosti. Marsikaj je bilo v njihovi nravi sličnega človeškim lastnostim, ali mnogokaj je nahajal tudi v njih tako 90 skrivnega in nezapopadnega, da so se dozdevale živali ljudem kot nadnaravna, vzvišena bitja. Vsled tega jim je človek pri¬ svajal človeške čute, misli in dejanja, d&, živali so mu celo govorile. A na drugi strani jih je zopet prišteval višjim bitjem ter jih častil po božje, domišljujoč si, da se kažejo v njihovi 95 vidni podobi nadnaravna, nevidna božanstva. Tedaj pa jim je tudi ljudstvo v svoji živi domišljiji pripisovalo dejanja bogov, prikazni v prirodi, t. j. mislilo si je višja bitja v živalski podobi. Hajke o bogovih so se sčasoma prelevile v živalske Pravljice, v katerih imajo razne živali svoj simbolski pomen. 100 Te tri stopinje v razvitku starih bajk iz prvotno fizičnega nazora imenuje znanstveno bajeslovje teomorfozo, antropo- morfozo in zoomorfozo. Pravljice in pripovedke so bile tedaj v tesni zvezi z du¬ ševnim življenjem in verskimi nazori vsega naroda. Ljudstvo u>5 jih je čislalo kot božje resnice in jih izročalo neizpremenjene svojim potomcem po ustnem izročilu. Le tako je bilo mogoče, da se jih je v prozorni, razumljivi obliki še mnogo ohranilo do današnjega dne. Med slovanskimi narodi se nahaja lepo število starih prav- no i.iic in pripovedek, ki so sorodne ali vsaj slične med seboj. Njih vsebina je jako raznovrstna in se deli v več skupin. Naj¬ važnejšim pričam prištevamo one, ki so ohranile svoj prvotni bajni značaj. Med temi se odlikujejo osobito tiste pravljice, v katerih se nam v prvotni obliki predočuje boj med svetlobo n'-> ■n temo. Jako različne so dogodbe, po katerih se nanr pred- 2 * 20 stavlja ta boj; ali pri vseh razlikah se vendar lahko spozna, da so te pravljice le inačice prvotno ene in iste oblike. Njih vsebina se lahko razvrsti tako-le: 120 1. Dnevno svetlobo požre strašni, dvanajsteroglavi pozoj ( nevihta); temu pa razkolje mladenič (= strelonosni gromov¬ nik = Penin) glavo in blažena svetloba se zopet razlije po vsem kraljestvu. Znamenito v pravljicah te vrste je zlasti to, da se svetloba sama kot taka (fizično) prikaže in imenuje, 125 pa ne niti v živalski (zoomorfski) niti v človeški (antropo- morfski) podobi. V inačicah pa ugrabijo Veter, Grom ali so¬ koli, orli, vrani svetle device (- dnevno svetlobo). Na mesto Vetra stopi tudi Jaga-baba (= nevihta, črni oblaki) ali hudobna mačeha. 130 2. Nebesna svetloba se nam izraža po raznih čudovitih rečeh, katere mora junaški mladenič priboriti za očeta ali za kralja svojega, kakor so na pr. zlata jabolka, zlatopera ptica, zlatorogi jelen, zlatogrivi konj. Zlato nam kaže sploh na svetlo bitje in v takih pričah se nam predočujejo solnčne bajke 135 v raznih oblikah. Semkaj se stavijo tudi pravljice o čudo- tvorni vodi, ki obudi mrtvo truplo k življenju (t. j. vdahne pri¬ rodi novo življenje) in podeli očem zopet Inč življenja (t. j. po blagotvornem dežju sveti znova veliko nebesno oko = solnce). Vodo življenja pa dobivajo vrani, t. j. vetrovi, ki pritepo črne ho oblake na nebo. Ali mladenič si tudi pribori čuda krasno nevesto (t. j. solnčna svetloba, svetla zora v poznejši antropo- morfski podobi), ki izvabi s svojo lepoto in milim smehlja¬ njem krasno cvetje iz rožic (- prirodo oživi). Semkaj se pri¬ števajo razne in mnoge pravljice o snubljenju čudnih nevest; H5 toda poznejšim pričam so že v obilni meri pridruženi zgodo¬ vinski dogodki. Taka je na pr. znana srednjeveška pripovedka o Ortnitu in o Wolfdietrichu. 3. Svetlobne prikazni se nam predstavljajo v človeški podobi. Devico reši iz pozojeve oblasti junaški mladenič, ali 150 pa devica izbavi mladeniča iz rok pomorskega kralja, Slično vsebino opevajo čestokrat narodne epske pesmi, kakor pri Slovanih (deloma v ruski pesmi: ilija Muromec), pri Nemcih (Siegfried), pri Grkih (Perzej reši Andromedo). Izmed sloven¬ skih pesmij omenimo tukaj zlasti dve o kralju Matjažu. 155 Kralj Matjaž reši svojo nevesto Alenčico, kraljico ljubo ogrsko, iz sovražnikove (turške) oblasti, t. j. solnčni junak 21 (pomladanje solnce) otme pomlajeno zemljo iz zimskih spon. N’ drugi pesmi pa izbavi Marjetica, turškega carja mlajša hči. kralja Matjaža iz turške voze. Slično vsebino hrani tudi narodna pesem in legenda o sv. Juriju in sv. Marjeti. Ju- LBO naški mladenič, ki reši devico, je včasi tudi nenaravnega po- kolenja. Svoj rod izvaja od bika, medveda, lisice, ribe itd., kar ni nič drugega nego teriomorfoza hudournega oblaka, katerega zadene strela Peronova. Tukaj se uvrščajo tudi mnogoštevilne pravljice o palčku ali o malčku-palčku (Daum- n>r> ling). Mati, žena, sestra ali hči se rešijo iz pozojevega žrela ali iz oblasti hudobnega ženskega bitja (Jage-babe), v nekaterih pravljicah brez boja, v drugih pa se bijejo hudi boji za rešitev. Spomini na te naglede so se ohranili tudi v ep¬ skih pesmih. Med njimi imenujemo v prvi vrsti grški epos, 170 kjer odvede Parid lepo Heleno, katero si mora potem mož po krvavih bojih zopet priboriti. 4. Mnogo pravljic nam tudi pripoveduje, da se reši speča, začarana, okamenela ali v kakšno žival izpremenjena devica, kraljična, tudi kraljič ali njegov pomagalec iz strašnega, nena- 175 ravnega stanu. Izpremembo v pozoje, medvede, kače in druge živali ali v mrtvo otrplost povzročujejo hudobne čarovnice po umetnih čarodejstvih, bodisi da jim dado čarobnih jedij ali pijač, bodisi da se jih dotaknejo s čudotvornimi koreninami ali šibami. Začarance izbavi mladenič ali deklica s tem, da se 180 odloči, združiti se z začarano osebo v življenju, ali pa da jo otrplo poljubi, ali da se je dotakne z vse oživljajočim kore¬ nom ali šibico. Vse to pa ne znači drugega, nego da solnčna svetloba pojema in končno poneha. Vsled tega otrpne življe¬ nje v prirodi, priroda spi odrevenela (okamenela) svoje zimsko 185 spanje liki začarana devica. Iz zimske otrplosti jo reši pomla¬ danje solnce (= junaški mladenič) s tem, da se njegovi žarki združijo z zemljo. Včasi govorijo pravljice tudi o okamene- lem cesarstvu in to je zopet le bajna slika za zimsko, otrplo življenje v prirodi. 190 5. S svetlobnimi bitji se bojujejo sorodna, pa sovražna jim bitja, izkušajoč jih uničiti. Hudobna sestra umori brata ali sestro. Iz groba pa zraste trstika ali meklen; iz njega postanejo piščali in ovadijo potem v človeških glasovih strašno pregreho. Semkaj se stavijo pravljice, pripovedujoče, kako 195 obrekujejo sestre svojo sestrico, hoteč jo uničiti, pri njenem možu, poclvrgši ji živalski porod. Drugje izkušajo zopet zlobne sestre ugonobiti ženina lastni svoji sestri, ali on uide vsem hudobnim naklepom in se združi z nevesto. Namesto zavid- 200 ljivih sester nahajamo v drugih pričah brate, kojih zavist iz¬ kuša mlajšega brata spraviti s sveta. Navadno so trije bratje; med njimi sta prva pametna, tretji pa bedast. Pametna dva zalezujeta neumnega brata, hoteč ga uničiti, ali ta se izkaže v svojih dejanjih pametnega in jim vselej srečno uide. •205 Mnogoštevilne so nadalje pravljice o hudobni mačehi, ki dela proti pastorki, redkoma proti pastorku, zlobne naklepe ter jo izkuša na vse načine spraviti s sveta. Ali vsa početja nečlo¬ veške mačehe imajo za ubogo pastorko srečen konec. Mačeha hoče s kraljičem, ki snubi umazano pastorko, po zvijači omo- 210 žiti lastno hčerko, a vse to ji izpodleti. V teh pričah je prvotni bajni značaj zelo otemnel in le pazljivo oko ga še more s pomočjo bajeslovne vede zasledo¬ vati. Prvobitni nagledi o prirodnih prikaznih so se prenesli na navadno človeško življenje. Razmere in razna stališča, v 215 katerih je živel človek, je presajal njegov duh v pravljice in tako se tedaj tudi razumeva njih vedna preobrazba po vplivu vsakdanjega življenja. Namesto pozoja so stopili roparji; kar je bilo prej odmerjeno enemu bitju, se prisoja sedaj več bitjem; v eno pričo se je zlilo več pravljic. Tako je po krajevnih in 220 narodnih razmerah nastalo mnogo inačic, ki se včasi le po neznatnih posebnostih razločujejo med seboj. Tekom časa so nastale pravljice n r a v n o-baj n ega značaja. Pričam nravno-bajne vsebine se prištevajo mnogovrstne pravljice o rojenicah ali sojenicah, ki odgovarjajo staroklasiškim 225 mojram ali parkam in skandinavskim nornam. Tu se lahko uvrstijo razne pravljice o vilah, o teh človeku jako priljubljenih bitjih, ki bivajo v vodah, na zemlji in v zraku. Vse te priče so polne nravnih (etičnih) nazorov in vsakdanjih človeških razmer; ali vendar so v svoji prvobitnosti bajnega značaja, kar nam že 230 dokazujejo v njih delujoča nadnaravna bitja, če tudi v človeški podobi. Dušeslovni in nravni živelj pa prevladuje celoma v onih pričah, ki pripovedujejo o pravici in krivici, o. bo¬ gastvu in uboštvu, o krivdi in nedolžnosti. Povsod zmaga ono nravstveno načelo v njih, ki je globoko vtisnjeno 235 v srce preprostemu ljudstvu, da se namreč dobro plačuje, kaznuje pa hudo. V teh pravljicah se nam kaže ljudstvo, k s 23 kakoršno je, v svojem vsakdanjem življenju in mišljenju. Iz njih se učimo spoznavati starodavne šege in navade, nravne nagi e de in pravne običaje posameznega naroda. Na pravljice je močno vplivala tudi vera kristjanska. Vsak -240 duševni napredek in boj velikanskih idej, tukaj boj med kri- stjanstvom in poganstvom, je vtisnil tradicijonalnemu slovstvu svoj neizbrisni pečat. Bajke (miti), ki so kazale dejanja nad¬ naravnih bitij in njih razmere do človeka, so dobile tekom časa kristjansko obliko. Dobrotvorna dela in lastnosti pogan- 245 skega bitja so se prenesla na znamenitega kristjanskega junaka ali junakinjo in po bajki se je preobrazila stara legenda. Razen pravljic in pripovedek strogo bajnega in nravnega značaja pozna še slovenski narod mnogoštevilnih prič o po¬ vodnem in divjem možu, o morskih deklicah, o maliku ali 250 škratu, o volkodlaku, mori, torklji itd. Skratka, vsaka čudna nadnaravna prikazen, katere si ni mogel človek s preprostim razumom tolmačiti, je našla svoj izraz v posebni pravljici. Ne- številno je med ljudstvom raztrošenih mlajših krajevnih pri¬ povedek in legend. Skoro vsako jezero in vsaka globina v 255 gorah in dolinah ima svojo pripovedko. O sto in sto cerkvah se nahajajo med narodom priče, kažoče, kako so nastali božji hrami, ali kako je mati božja s svojo nadnaravno močjo usta¬ vila ondi konjsko kopito krvoločnemu Turku. Mnogovrstne so pripovedke o onih svetnikih in svetnicah, ki se posebno 260 častijo med našim ljudstvom. Priče o njih so zrastle na trdni podlagi poznejših kristjanskih legend, ali njihovo vsebino je ljudstvo rado preobražalo po narodnih in krajevnih razmerah. Dalje še imamo zgodovinskih pripovedek o pesoglavcih, o Pe¬ gamu in Lambergarju, o kralju Matjažu, o kraljeviču ali knezu 265 Marku, in sploh o ljutih turških bojih. Med narodom živijo priče o močnem Štempiharju, o Petru Klepcu, o Martinu Kr¬ panu , in slovenski Pavliha je pravi vzor narodne šaljivosti in zabavljice. Narodne pravljice in pripovedke zavzemajo tedaj v vezani 270 in nevezani besedi najvažnejše mesto v tradicijonalnem slov¬ stvu slovenskem. V njih se zrcalijo naših pradedov prvi baje¬ slovni nagledi o prirodnih prikaznih, v njih se kaže razvitek narodnega duševnega življenja iz starodavnih časov do novejše dobe in v njih je tudi pisana v glavnih potezah zgodovina slo- 275 venskega naroda. __ ,7. Šket. 24 3. Mladenič in trije pozoj i. Nekdaj je živel siromašen ribič. Vsak dan je nastavljal mreže, uloviti pa ni mogel ničesar. Na enkrat pa ulovi zlato ribo. Ko jo nese domov, mu reče riba: „Ne nosi me domov, spusti me rajši v vodo; donesem ti veliko korist in ti boš 5 srečen, ako me izpustiš." Ribič se da preprositi in jo spusti v vodo. Tudi drugič jo je ulovil in nesel domov, a zopet jo je izpustil na njeno prošnjo. Še v tretje jo ulovi, a tedaj mu reče riba: „Ti si se mene dvakrat usmilil, sedaj pa stori z menoj tako, kakor ti porečem: Na dvanajst koscev me raz- 10 seči in od teh daj tri pojesti ženi, tri kobili, tri psici, tri pa posadi na vrt.“ To je storil ribič in pred letom dnij mu je porodila žena tri sine, kobila dobila tri konje, psica tri pse, a na vrtu so zrastle rože tri. Ti trije dečki so lepo odrastli in vsak si je vzel primerno svoji starosti psa, konja in rožo, 15 in na te so obračali vso svojo skrb. Sedaj pa si izmisli starejši in reče: „V tram zapiknem svoj nož; kadar bo iz mojega noža tekla kri, tedaj znate, da sem mrtev." To izreče, pa odide. Ko je že dolgo potoval, je došel v neko mesto, ki je bilo vse v črno svilo ovito. Povedali so mu, da mora kraljeva hči iti 20 v smrt k pozoju, ki zahteva vsak dan eno deklico. Zdaj je prišla vrsta na kraljevo hčer in zato je vse žalostno. Ako bi pa pozoju ne dali deklice, bi ne imeli vode; pozoj bi jim je ne dal. Mladenič vzame sabljo in psa ter odide zvečer na prežo. V krčmi pa je naročil neki babi, ki je za plačilo pazila na 25 skledo, katero je, z vodo napolnivši, ostavil na mizi, da mu naj tedaj, ko se bo burkala voda v skledi, izpusti iz hleva njegovega konja, da mu dojde na pomoč; ob dvanajsti uri o polnoči pa da se bo zgodilo to. Ob deseti uri se pripelje kraljeva hči in poklekne na breg 30 ob vodi. Ko vidi mladenič, da že prihaja pozoj, ki jo hoče po¬ žreti, ji veli, naj odide v stran, ker hoče umoriti pozoja. A ker kraljična ne ve, da jo hoče v istini osvoboditi, se ne umakne; zakaj ako bi došel pozoj, a nje bi ne bilo tam, bi ta ne dal vode. Toda mladenič, videč, da že dohaja pozoj, je potisne v stran 35 in se počne boriti s pozojem. Pes je držal pozoja, on pa mu je sekal glave, kajti imel je petero glav. Pozoj ga skoro nad¬ vlada, sedaj pa brcne mladenič z nogo in zažene čižme babi v glavo, ker je bila zaspala dvanajsto uro. Tedaj se prebudi in izpusti konja. Ta poprime pozoja in junak mu poseka glave. Iz vseh peterih glav pa poreže jezikove konce, razdeli kraljični 40 prstan na dvoje in vzame ono polovico njenega robca s seboj, kjer je bilo všito njeno ime; nato odide v mesto na stan. H kralj ični pa pristopi cigan in veli, da jo umori, ako ne reče očetu, da jo je on osvobodil. In res kraljična priseže, da bo rekla tako. Ko je došla z njim domov, je bil kralj jako vesel; 45 toda veselje njegovo se je hitro izpremenilo v žalost, ker je morala na večer že druga hči k drugemu pozoju, da jo požre. Ta pa je imel devetero glav. Ko čuje mladenič, da mora iti 1 druga kraljična v smrt, gre tudi njo oproščevat. In dogo¬ dilo se je baš tako, kakor s prvo hčerjo. Tudi tem glavam je 50 Porezal jezikove konce in vzel kraljični pol prstana in robca in odšel v mesto na stan. Cigan pa je tudi to hčer prisilil, da reče, da jo je on osvobodil, in vzel je s seboj glave ubitega Pozoja. Zopet je bil kralj vesel, ali postal je hitro žalosten, kajti dati je moral še tretjo hčer tretjemu pozoju, ki je imel 55 dvanajstero glav. A mladenič, začuvši, da mora iti v smrt i tretja hči, gre tudi njo reševat. Ko pride čas, da bi jo požrla pošast, pograbijo pozoja on, konj in pes ter ga drže, dokler mu junak ne poseka vseh dvanajsterih glav. In tudi od teh je porezal jezikove konce, vzel pol prstana in robca ter odšel no v prejšnjo staro hišo v mesto na stan. Kraljično pa dohiti cigan in tudi ta se mu mora zakleti, da bo rekla, da jo je on osvobodil. Sedaj zahteva cigan, da mu mora kralj dati najmlajšo hčer za ženo. To mu kralj privoli, ker je mislil, da je res on osvobodil njegove hčere. Mlajša kraljična pa se temu «5 Protivi, dobro vedoč, da d oj de mladenič, ki jo je res osvobodil; toda oče jo prisili, da mora vzeti cigana. 1 Ko je prišel dan ženitve, reče naš mladenič svojemu gospodarju, ali bi rad pokusil one hrane, katero bo jedel kralj. r& se začudi, kako bi bilo to mogoče, a mladenič napiše listek 70 •n ga pošlje s košarico vred po svojem psu v grad. Psiček odbeži v grad k najmlajši kraljični in ji izroči pisemce. Kra¬ ljična spozna psa in veli sokaču, naj naloži one hrane, ki ima Priti na mizo, v košarico in naj jo da psu. Sokač je storil to, kralj pa je zapovedal, naj pazijo, kam pojde pes; ali niso ga 75 mogli spaziti. Potem je mladenič drugič pisal po vina in kolače. Pes je došel k mlajši kraljični, ji izročil pisemce in ona mu je dala vina. Straže so se razpostavile, da hi videle, kam ide 26 pes, ali niso ga mogle spaziti. Tedaj pa vpraša kralj svoje 80 hčere, kaj pomeni to, in morale so mn povedati, da je to pes njihovega osvoboditelja. Ko je došel pes v tretje po najboljše jestvine, so ga hoteli zadržati, pa ga niso mogli. Vendar pa so spazili, da je šel na kraj mesta v neko staro hišo. Tja se takoj napotijo kralj in njegove hčere z vojaki in kočijami. 85 Mladenič, videč, da pride kralj po njega, se opravi v kraljevo obleko in odkrije prsi, kjer so bili videti solnce, mesec in zvezde. Tudi konja razkrije, ki je bil zlat kakor i pes in roža, katero je vzel v roko. Kralj se prestraši, videč, da je vse svetlo v hiši; kajti vsa hiša se je svetila od teh zlatih stvarij 90 in tudi osvoboditelj sam je bil zlat na prsih in na rokah do lakta. In kralj je padel na kolena in vprašal mladeniča, je ii on tisti, ki je osvobodil njegove hčere. Kraljične so ga spo¬ znale in tudi on je pritegnil, da je. Nato so se vsi napotili v kraljevo stolico in tu so se gostili in veselili. Naposled je 95 moral vsak povedati neko dogodbo. Došel je red na kralje¬ vega ženina, t. j. cigana. Začel je pripovedovati, kako se je mučil, ko je skončal tri pozoje in osvobodil kraljeve hčere. Nato je prišla vrsta na mladeniča, ki je bil res rešil kraljične. Poudarjal je odločno, da je sam pokončal one tri pozoje; naj ioo le pogledajo glave pozojeve, katere je donesel cigan. Gostje so jih pogledali in videli, da so jezikom odrezani konci. In mladenič vzame jezikove konce, rekoč, naj poskusijo, ali gredo ti konci k onim jezikom. Ko se je vse dobro prilegalo drugo k drugemu, veli mladenič kraljičnam, naj dado svoje robce in 105 prstane. Vsaka je dala samo pol robca in pol prstana in tudi on je dal svoje polovice, in glej, vse se je dobro ujemalo. Tedaj so vsi spoznali, da je on tisti, ki je osvobodil kraljične, In ci¬ gana so raztrgali na konjskih repih. Potem so se še le dobro gostili in mladenič si je izbral najstarejšo kraljično za ženo. 2 no Ko je mladenič prvo noč spal v gradu, se je prebudil in videl goro goreti. Takoj skoči po koncu, se opravi in ide tja. Prišedši do gore, vidi ogenj, ki je gorel na njej. Žaba se obrača na ražnju in baba kriči na drevesu poleg ognja: ,,ljuj, ijuj, zima mi je!“ Mladenič ji veli: „Hodi se gret!“ Ali baha ne lis gre, češ, da jo je strah njegovega psa in konja, in da mu tri šibe, rekoč, da pride doli, ako mahne in udari prej z njimi konja in psa. Bedak je storil to in vsi trije so okameneli: mladenič, pes in konj. Njegov brat pa je sanjal, da mu je ta 27 umrl. Takoj gre gledat, ali kaplje kri iz noža. Ko to vidi, osedla brž konja, vzame psa in rožo ter odide od doma. Došel 120 je v isto mesto in grad. Tudi on je videl goro goreti. Pre¬ strašil se je in šel tja, da vidi, kaj je to. In videl je, da se peče žaba na ražnju, a baba javče na drevesu: „Ijuj, ijnj, zima mi je!“ Mladenič ji reče, naj se pride gret, ali baba ni tega storila, dokler mu ni dala šibic, da mahne prej z njimi po konju 125 in psu. Ta se da prevariti in udari konja in psa, in vsi trije okamene. Tretji brat je sanjal potem, da mu je tudi ta umrl, in je šel gledat, ali teče kri iz noža. Nato se je spravil i on na pot in prišel v isto mesto in grad. V noči se je vzbudil ter videl goro goreti. Odpravil se je tja in takoj spoznal, kak 130 konec sta storila brata njegova. On pa se ni dal ukaniti. Videl je žabo peči in slišal babo javkati na drevesu. Tudi njemu je rekla, da se ne upa iti k ognju gret, ker se boji njegovega psa in konja, in mu je dala tudi šibe tri, naj z njimi Prej udari konja in psa, če hoče, da pride k ognju. Mladenič 135 mahne res po psu, pa mimo njega, samo da se pride baba gret. Ko pa dojde baba doli, veli konju in psu, naj jo primeta. Oba jo zgrabita in mladenič ji reče: „Ti si okamenila brata moja; ako mi ju ne oživiš, storiš sama smrt.“ Baba se zboji in odvrne, da nima take trave, s katero bi ju mogla oživiti. 140 Nato veli on konju, naj jo vodi okoli, dokler ne najde trave. Baba je našla zelišče in oživila vse, dotaknivši se s travo vsa¬ kega posebej. Bratje so uničili baburo in se napotili skupaj v grad. Vsaka kraljična je dobila enega brata za moža in kralj je dal napraviti velikanske gosti, vesel, da je dobil take 145 zete, ki imajo solnce, mesec in zvezde na prsih, zlate roke ( lo lakta in vsak zlatega konja, psa in rožo.® Nar. prav. — .Tf. Valjavec. 4. Zločesta vila. Bila. je nekdaj neka grofinja. Ta je imela eno hčer. Ko seji je porodila hčerka, "je pozvala mati vse vile na gosti. Vsaka vila je imela zlate lase do zemlje, zlato opravo s sre¬ brnimi zobci in s srebrnim pasom. Med njimi pa je bila ena vila zločesta. Vsaka je dala novorojenki dober in lep dar, in 5 tudi zločesta vila ji je prinesla lep, a zločest dar. To darilo je bila škatlica, v kateri je bilo zapisano: „Velike dobrote in 28 lepote boš uživala, ali nazadnje boš nesrečno skončana.“ De¬ klica je zrastla velika in krasna; vse lepote in dobrote je 10 uživala med vilami, ali zločesta vila je ni mogla trpeti nikdar. Mislila se je že omožiti, a sedaj dojde vila sovražnica, jo udari s šibico, in glej, deklica in vse njeno obližje se pretvori v ka¬ men. Prišel pa je v ta kraj neki cesar na lov. Ta zajde in blodi daleč okrog, da bi zasledil koga, ki mu pokaže domov. 15 Došel je do grada, v katerem je bilo vse okamenelo, kar živi in se giblje. Na vratih stoji sluga. Tega vpraša cesar, kod bi naj šel domov, ali kamen mu ne more odgovoriti. Tedaj gre dalje po gradu in tu najde krasno deklico, ki se pripravlja na ženitev. Bila je lepa, toda okamenela. Cesar jo same ra- -'0 dosti poljubi in ona se vzdrami ter reče: „Zakaj si me vzbu¬ dil? Kako lepo sem spala!" Cesar je še udaril nato vsakega slugo in vsi šo oživeli. Zločesto vilo pa je ustrelil in njeni lasje in oprava so zgoreli sami od sebe. Deklico je vzel cesar za ženo in srečno sta skupaj živela. 1 Nar. prav. — M. Valjane. 5. Tri zaklete devojke. Tri devojke so bile zaklete v nekem gradu. Dve sta bili zločesti, ena pa dobra. Te device so hoteli trije bratje osvo¬ boditi. Najprej gre starejši brat in ta dojde na potu proti gradu s svojim konjem do mravljišča. Tu se hoče odpočiti 5 in sede na tla. Mravlje pa so želele hrane od njega in so ga grizle. Toda on je razljučen pobil vse, šel nato dalje in došel do čebel. Tudi čebele so hotele hrane od njega, on pa je tudi te pobil, ker so ga pikale. Zopet je jahal dalje in došel do grada. Okoli gradu je tekla voda in v njej so bile utve, ki 10 so gagale proti njemu. Mladenič je mislil, da se mu rogajo, vzel batino in pobil vse. Sedaj pride v grad in v gradu je bila baba. Takoj ga vpraša, kaj želi, in on ji pove, da hoče grad osvoboditi. „Dobro!“ mu veli ona, „ali neko delo ti moram dati." Mladenič obljubi storiti vse, karkoli mu bo zapovedala. 15 Tedaj mu da dva mernika žita, koruze in pšenice, da vse to na eno noč razbere drugo od drugega. Ko se stori dan, pride baba k njemu in ga vpraša, ali je storil to. On odgovori, da tega ni mogel storiti. Nato mu da baba še drugo delo. Zlate ključe je vrgla v vodo, in te naj vzame ven. A tudi tega ni mogel storiti. Sedaj pa mu reče baba, naj gre v grad, in tu -20 mu pokaže, kje so one tri zaklete devojke. Med njimi sta dve zločesti, ena pa dobra; ako si izbere dobro, bo i njemu dobro, ako pa zločesto, bo tudi njemu zlo. Nato stopi v hišo in tu vidi tri devojke sedeče pod črnim zastorom. Pokrite so bile tako, da so se jim videle noge, telo in obraz pa ne. Sedaj 25 mu veli baba, naj si eno izbere, in izbral si je zločesto. Hipoma se počne megliti. Desno okno se odpre in tudi jama se otvori, kjer so bili drugi mrtveci. Vsi mrtveci povzdignejo glave, ga pograbijo s svojimi kremplji, raztrgajo vsega in vržejo ven skoz okno. Jama se je zaprla in zopet je posta! io lep dan, kakor je bi! poprej. Ker ni bilo prvega brata tako dolgo domov, je odšel mlajši za njim; pa tudi s tem se je dogodilo tako. Tedaj pa je šel najmlajši brat od doma in vzel brašno za na pot. Ko je došel do mravljišča in so ga počele mravlje nadlegovati, 35 jim je nadrobil kruha, da so jedle. Tedaj pa so mu obljubile, da mu bodo na pomoč v njegovem poslu. Nato gre dalje in dojde do čebel. Tudi te so ga počele pikati in tudi njim je nabral cvetja in ga prinesel pred njihov koš. Tedaj pa so mu ■ one rekle, da mu bodo na pomoč. Ide dalje in dojde do 40 grada. Okoli gradu je tekla voda in v vodi je zapazil utve. Vikale so proti njemu, on pa jim je metal kruha; in tedaj so mu rekle, da mu bodo na pomoč. Nato dojde pred grad, baba odpre vrata in ga vpraša, kaj hoče. Mladenič ji razloži, zakaj je prišel. Ona mu da dva mernika žita, koruze in pše- 45 niče, naj bi po noči odbral drugo od drugega. Ko je tedaj Premišljal, kako bi mogel storiti to, so došle mravlje ter so mn pomogle, da je bilo vse gotovo do dneva. Drugi dan vrže baba zlate ključe v vodo, naj bi jih potegnil ven. Ko je zopet Premišljal, kako bi storil to, so došle utve in vzele ključe 50 ven. Tedaj mu je še le baba pokazala devojke, da si eno iz¬ bere. Prišedši v hišo, premišlja, katero bi si izbral; a sedaj boj de čebela in mu pokaže, naj si izbere srednjo devico. In ko si je res izvolil srednjo, sta se pobrali onidve zločesti in »morili sami sebe. Tako je postal grad svoboden. Mladenič 55 Pa se je oženil z dobro devojko in srečno sta skupaj živela. 1 Nar. prav. — M. Valjavec. 30 6. Začarani kraljič. Lepa Vida pleje proso Rano, rano med zorami. Prvo .jutro pleje proso, No steptano najde roso: 5 „Da bi, Bog; daj, moje bilo, Kar nocoj je tod hodilo.“ Drugo jutro pleje proso, Stepeno si najde roso: „Da bi, Bog daj, moje bilo, 10 Kar nocoj je tod hodilo.“ Tretje jutro pleje proso, V prosu najde vel’ko kačo. Kača ima devet repov, Na vsakem repu devet ključev. 15 „Ne ustraš’ se, lepa Vida! Kaj s’ prosila, si dobila; Saj jaz nisem huda kača, Neg’ jaz sem ti mladi kralj ič, Jaz sem ti en mladi kraljič, 20 Ki kraljuje v belem gradu. Ti boš šla po gladki stezi, Jaz bom šla po gostem grrnju; Konec steze b’va se sešla Na polju pri belem gradu. Vtrgaj si tri drobne šibe, 25 Ki bodo tri leta stare.“ Kačo udri s prvo šibo, Ona je od glave človek; Gda jo udri z drugo šibo, Grata do pojasa človek; 30 Gda jo udri s tretjo šibo, Pa že grata do pet človek. „Hvala, hvala, lepa Vida! Kaj si htela, si dobila. Vzemi, vzemi z onih repov, 35 Z devet repov devet ključev, No odkleni bele gradi, No poberi srebro, zlato. Če sem bil ti do zdaj kača, Pa sem zdaj ti mladi gospon, 40 Ki kraljuje v devet gradili Z lepo Vido nestrašljivo.“ 1 Nar. pes. — St. Vraz. 7. Deček in vila. Živel je nekdaj oče, ki je imel tri sine. Dva sta bila pa¬ metna, eden pa je bil za bedaka nazvan. Karkoli so začenjali, to so počeli samo pametni, bedastega pa niso nikdar niti blizu pustili. Oče je imel srebrno hruško na vrtu, ki je vsako noč 5 ocvetla in dozorela , a te hruške so vsak dan odnesle vile. „Kaj bo iz tega?“ rečeta starejši in srednji brat ter gresta hruške čuvat, bedaku pa velita, da je za tako delo preneumen. Brata si doneseta pod hruško zglavja in blazine, pa zaspita. Vile dojdejo in odnest) hruške, in še le ko so odšle, se vzbu- 10 dita onadva. Prišedši domov, povesta, kako je bilo. Sedaj reče bedasti brat, da pojde on. In res je šel ter si donesel šibja, da spi na njem. Ko so došle vile, stopi ena na šibje, on pa se prebudi in prime vilo za las. Vila odbeži, a zlati las ostane dečku v roki. Došedši na dom, pove, kako je bilo, in reče: 31 „Grem jo tražit.“ Brata mu ne dovolita tega in jo gresta rajši 15 sama iskat. Na potu dojdeta do meseca, stopita noter in vpra¬ šata: „Ali je tukaj ona vila?“ Neka baba jima pove, da je pri solnem „Kako pa prideva do solnca?“ je bilo njuno vprašanje. „Tu je pajek,“ odvrne starka; „ta vama naj sprede lanec do solnca.“ Pajek ga sprede in priveže za kljnčalnico pri solncu. 20 Onadva gresta, a lanec se utrga, ker je bilo solnce došlo do¬ mov in odprlo vrata. Brata padeta na zemljo svojega klima. Tako sta došla domov in povedala, kaj se jima je dogodilo. Sedaj veli bedasti brat, da pojde on. Deček gre in dojde do neke stare babure in ji reče, naj mu pove, kako bi došel 25 do meseca. Ona usliši prošnjo ter mu da korito s perotmi. Deček sede vanje, dojde do meseca, stopi noter in pove, kako in kaj, da mora tu notri biti neka vila. Baba mu odgovori, da je ni ondi, ampak da je pri solncu. Deček gre dalje in dojde srečno do solnca. Korito pa postavi v pivnico, kjer je hlad- 30 nejše, da se vosek ne raztopi. Solnce pride domov in ga vpraša, kaj želi. „Rad bi vilo,“ odgovori deček. Solnce mu jo da, on sede v korito in odide. Na enkrat pa je prišlo solnce iz hiše gledat, kako deček odhaja, in je tako peklo, da so se raz¬ topile peroti. Sedaj je šlo korito z vilo in dečkom na tla in 35 Padlo na neki hrast, pod katerim je bil star čarovnik. Kaj hočeta storiti? Vila stopi s hrasta in zaziblje starca v spanje. Nato pride tudi deček z drevesa in obadva gresta domov. Brat¬ je pripovedoval, kako je bilo, vile pa niso videli nikjer. Zdaj je počela plakati in vsi so rekli: „Dobro, zdaj znamo, da je 40 nekje tu.“ Nato je došel tudi čarovnik izpod hrasta v hišo, hi ko je rekel vili: „Dober dan,“ je postala hipoma krasna devojka in onadva sta se vzela. 1 Nar. prav. — M. Valjavec. 8. Jug in pastorek. Bil je nekdaj deček, ki je imel hudo mačeho. Nekega dne mu reče, naj gre z njo nabirat gob. Deček vzame košaro ni gre z materjo v gozd. Mačeha ga pelje daleč v gozd do neke jame in mu reče, naj vrže kamen v njo, da bo slišal, kako je globoka. Deček stori, kakor mu je bilo ukazano, in 5 da bi bolje slišal kamen bobneti, se nagne črez globočino; hudobna mačeha pa ga sune za kamenom in odide grohotaje domov. Doma pove očetu, da ga je raztrgal silen medved, a ona sama da mu je jedva utekla. 10 Deček je med tem padal in padal tri dni in tri noči, a do dna še vendar ni prišel. Naposled pade na mehko blazino. Precej dolgo leži kakor mrtev, slednjič se zave in gleda za¬ čuden okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na katero je padel, je ležala sredi mesta. Lepe široke ulice so se raz¬ iš prostirale na vse strani. Hiše ni videl nobene, same prekrasne palače je zrlo začudeno oko. Največja in najlepša pa je bila ona, pred katero je padel. Velika črna zastava je visela s strehe, a noben vetrič je ni mezil. Povsod je kraljevala mrt¬ vaška tihota, vse ulice so bile prazne, nobena ptičica ni žvr- 20 golela po zraku. Radoveden se približa deček palači, s katere je visela zastava. Velika vrata najde na stežaj odprta, boječe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega moža v čudni opravi, ki je, na palico naslonjen, zrl pred se. Deček se pre¬ straši in misli že pobegniti; ker se pa vratar ne gane, se mu ‘25 bliža počasi in ga prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mož okamenel. Nato je stopal dalje; po širokih stopnicah je dospel v ve¬ liko dvorano, ki je bila polna raznih služabnikov in služabnic. Pa tudi ti so bili kakor vratar okameneli. Iz te dvorane je 30 prišel v drugo. Tu je našel razno gospodo; gospe so sedele na blazinjakih, gospodje so stali v trumah, kakor bi se o čem važnem pomenkovali, a tudi v tej dvorani ni bilo nič živega. Nazadnje je dospel deček v prekrasno sobano, v kateri se je vse bleščalo zlata, srebra in zlatega kamenja. Sredi dvorane 35 je sedela na zlatem prestolu prekrasna kraljična, obdana od dvanajsterih prelepih devic. V snežnobelih prsih pa je tičalo kraljični ostro bodalce. Deček se približa in ji izdere bodalce. Zdaj vzdihne kraljična globoko in izpregleda. Začudena vpre mile oči v dečka, ki je bil v kratkem času, odkar je zapustil 40 gornji svet, postal lep mladenič. „Moj rešitelj!" pravi kraljična. „Kako se ti naj zahvalim, da si me rešil iz oblasti hudobnega čarovnika, ki je mene in ves moj narod izpremenil v kamenje ? Če te je volja, ostani tukaj in bodi moj mož; kraljeval boš črez devet dežel in črez 45 devet morja." Vse device, ki so tudi že oživele, so mu želele srečo ter mu častitale na nenadni slavi in moči. Nato gaje prijela lepa kraljična za roko in ga peljala k oknu. Pa kaka izprememba se je vršila med tem v mestu! Ulice so bile polne veselo se šetajočih ljudij in na prostoru pred kraljevo palačo se je zbi- 50 rala neštevilna množica ljudstva, ki je z glasnim krikom po¬ zdravljala kraljico in svojega rešitelja. Poprej črna zastava je bila zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem so obhajali veselo ženitovanje. Srečno je živel kralj s svojo ženo na drugem svetu mnogo, mnogo let. 1 55 Nekega dne pa se je spomnil kralj gornjega sveta in polastila se ga je silna želja po domačem kraju. Kraljica ga vpraša, zakaj je tako otožen. Odgovori .ji: „Kaj bi ne bil otožen; imam na onem svetu starega očeta in rad bi vedel, kako se mu godi.“ „Če ni nič drugega," odgovori kraljica, 60 »idi in pripelji očeta semkaj. Vzemi ta-le prstan; po njem te spoznam, kadar se vrneš." Kralj se je odpravil na pot. Hodil je devet dnij in devet nočij po suhem in po morju, dokler, ni PHšel v svoj rojstni kraj. Pa tu je našel vse tuje; na mestu male hišice, v kateri je odrastel, je stala velika, lepa hiša, a «5 v njej so prebivali tuji ljudje, ki so mu povedali, da so umrli oče od žalosti, zvedevši, da jim je medved raztrgal sina. Kralj se je vrnil zdaj žalosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot. Dolgo časa je blodil po gozdih, dokler ni prišel do nekega puščavnika. Vprašal ga je, ali ve za pot na drugi svet. Od- 70 govoril mu je, da ne, a morda ve zanj kak služabnik. Nato zažvižga in od vseh strani j pritekel vse štirinogate živali, toda Pota v drugi svet ne zna nobena. Puščavnik mu reče tedaj, n aj gre črez devet hribov in devet dolin in prišel bo k dru¬ gemu puščavniku, ki gospodari črez vse ptice. Morebiti ve ta 75 Za pot na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve. česar bi rad. Zopet mora črez devet dolin in devet hribov do tretjega puščavnika, ki je bil gospodar vetrov. Le-ta pokliče vetrove. Prišel je sivi Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornjak, in nazadnje je prisopihal tudi Jug. Puščavnik ga vpraša, kje se 80 •)e mudil tako dolgo. Jug mu odgovori, da je bil na drugem Sv etu, kjer se ravno moži kraljica, ker jo je zapustil njen prvi mož. Prisilili so jo njeni svetovalci, rekoč, da je kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil povrnil. Kralj vpraša, kako daleč je na ( k'Ugi svet. „Tri dni in tri noči," odgovori Jug. „Črez tri dni 85 tudi kraljičina poroka." Zdaj prosi kralj Juga, naj ga po¬ nese na drugi svet. „Zakaj pa ne, če le dovoli gospodar," pravi Čitanka V. in VI. 3 34 .3 n o-. Pušča vni k mu odgovori: „Požuri se, sinko, da prideš še o pravem času.“ Nato odideta. Kralj ni ničesar videl niti slišal, 90 tako hitro sta ietela po zraku. Že so tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da se ima kmalu vršiti poroka. Na enkrat se znajde kralj pred svojo palačo. Že so se odprla vrata in v krasnem izprevodu so prišli svatje iz palače. Ko kralj ugleda kraljico, poklekne pred njo in ji pokaže svoj prstan. 95 Jedva ugleda kraljica prstan, spozna svojega soproga, in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so izpodili, stari kralj pa je potem še mnogo let kraljeval v srečo in zadovolj¬ nost svojim podložnikom. 2 Nar. prav. ■ J. Majciger. 9. Mačeha in pastorka. . Neka hudobna ženska primoži s svojim revnim možem malo deklico, z imenom Marica. Potem ji da Bog še eno pravo hčer, katero ljubi in goji bolj kakor lastno svoje oko. Pastorke, ki je bila dete dobro in prelepo, pa kar s krajem očesa ne 5 more videti. Zato jo preganja, muči in mori, da bi jo čim prej skončala. Meče ji najslabše ostanke jedij, in še to kakor psu; celo kačjega repa, ko bi ga imela, bi ga ji dala jesti in na¬ mesto na posteljico jo pošilja spat v staro korito. Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobra 10 in potrpežljiva in da lepše raste nego njena hči, si misli in misli, kako bi našla vzrok, izpoditi sirotico od hiše, ter si to-le izmisli. Nekega dne pošlje svojo hčer in pastorko volne prat. Hčeri da bele volne, pastorki pa črne in ji ostro zažuga: 15 „Ako mi ti črne volne ne opcreš tako belo, kakor jo bo moja hči, ne hodi mi več domov, sicer te iztepem od hiše.“ Ubožica pastorka milo plače, prosi in govori, da ji ni mogoče tega storiti; ali vse je bilo zastonj. Ker vidi, da ni milosti, oprti volno in gre plakaje za polsestro. Prišedši na vodo, razprtita •20 svoji bremeni in začneta prati, kar se jima lepo belo dekle pridruži od nekod in ji pozdravi: „Dobra sreča, prijateljici! Je li vama treba pomoči?“ Mačehina hči reče, posmehujoč se: „Meni ni treba pomoči, moja volna bo takoj bela; ali tukajle naše pastorke ne bo tako hitro.“ Nato stopi tuje dekle k ža- 25 lostni Marici, rekoč: „Daj, bodeva videli, ali se da ta volna 35 belo oprati!" Obe počneta nato žikljati in prati in hipoma se beli črna volna kakor mladi sneg-. Ko opereta, prijateljica zopet nekam izgine. Mačeha, videč belo volno, se čudi in jezi, da nima vzroka, preganjati pastorke. 1 Nekoliko časa za tem pride huda zima in sneg. Hudobna 30 mačeha še vedno premišlja, kako bi zatrla nesrečno pastorko. Sedaj ji zapove: „Vzemi košek in se spravi v goro; ondi mi naberi zrelih jagodic za novo leto; ako mi jih ne prineseš, ti je bolje, da ostaneš na gori." Sirotica Marica milo plače, prosi in govori: „Kako bom revica sedaj v ostri zimi dobila zrelih 35 jagodic?" Ali vse zastonj, vzeti mora košek ter iti. Ko hodi vsa objokana po gori, sreča dvanajstero junakov in jih lepo pozdravi. Ti odzdravijo prijazno in jo vprašajo: »Kam gaziš, mlada deklica, po tem snegu tako zaplakana?" Pastorka jim vse lepo pove. Junaki pa ji reko: „Bomo ti 40 pomagali, ako nam znaš povedati, kateri mesec vsega leta je najboljši." Marica odgovori nato: „Vsi so dobri, ali mesec sušeč je najboljši, ker nam prinese največ upanja." Junaki, zadovoljni z odgovorom, reko: »Pojdi le v to prvo dolino na prisolnce; ondi dobiš jagodic, kolikor te je volja." In res 45 pastorka prinese mačehi za novo leto poln košek najlepših jagodic in pove, da so jih ji pokazali junaki, katere je sre¬ čala na gori. Nekoliko dnij pozneje, ko je odjenjala zima, reče mati svoji hčeri: »Pojdi tudi ti v goro po jagodic; morda najdeš 50 one junake, da ti dad<3 kako srečo, ker so se izkazali naši pastorki tako čudno dobrotljive." Hči se ošabno obleče, vzame košek in skaklja veselo v goro. Prišedši tja, sreča res onih dvanajstero junakov in jim napuhnjeno reče: »Pokažite mi, kod rast/) jagodice, kakor ste pokazali naši pastorki." Junaki 55 reko: »Dobro, ako uganeš, kateri mesec vsega leta je najboljši." Ona hitro odgovori: »Vsi so hudi, mesec sušeč pa je najhujši." Na te besede se gora hipoma naoblači in vsa nevremena uda¬ rijo na njo, da je jedva prisopla živa domov. Ti junaki so bili dvanajsteri meseci. 2 .. ho Med tem se dobrota in lepota psovane pastorke razglasi daleč po deželi. Neki pošten, bogat in mlad gospod izporoči njeni mačehi, da pride ta in ta dan s svojimi sorodniki snubit pastorke. Mačeha, zavistna tej siroti, ji ne zine besedice o tem, ampak misli lastno hčer potisniti v to srečo. «5 3 * Ko pride napovedani večer, iztira brezvestna mačeha pastorko zgodaj spat v korito. Potem očisti hišo, napravi večerjo, našopiri svojo hčer, kolikor jo največ more, in jo po¬ sadi s pleti lom v rokah za mizo. Nato se pripeljejo snubači. 70 Mačeha jih prijazno sprejme, pelje v hišo in jim govori: „Tu- kajle je moja mila pastorka." Ali kaj pomaga, ker so v tej hiši imeli petelina, ki je počel na ves glas in brez prestanka peti: „Kukurikii, lepa Marica v koritu! Kukuriku, lepa Marj ca, v koritu!" Ko snubači razbero in razumejo petelinovo petje, 75 vele, naj se jim prava pastorka privede iz korita. Ko deklico ugledajo, se ne morejo dosti načuditi njeni lepoti in ljubez¬ nivosti ter jo še isti večer peljejo s seboj. Hudobna mačeha in njena hči pa sta ostali na sramoti pred vsemi ljudmi. Marica je bila srečna s svojim možem in z vso svojo hišo do so velike starosti in lahke smrti, ker ji je bila vila prijateljica in vsi meseci prijatelji. 3 Nar. prav. — -Tale. Volču'. 10. Snegulčica. 1. „Zrcalce, zrcalce na steni, Obrazek mi dobro poglej, Potem pa, katera je lepša Od mene devojka, povej!“ ‘ 2 . „„Kraljica, kraljica prejasna, .Jaz pa ti tako povem: Snegulčica je najlepša, To znano je vsem ljudem." “ 3. „Snegulčica — pastorka moja? Biriči, zvežite jo, Pa v črno goro med zverine Takoj odvedite jo!“ 4. A kraljič devete dežele Šel zjutraj je rano na lov In našel je v gori Snegulko In vzel jo nevesto domov. 5. „Zrcalce, zrcalce na steni, Obrazek mi dobro poglej, Potem pa, katera je lepša Od mene devojka, povej!“ 6. „„Kraljica, kraljica prejasna, Jaz pa ti tako povem: Od tebe ni lepše devojke V širokem kraljestvu tem.““ 7. „A kje je še kako kraljestvo, Kjer lepša devojka živi?" „„A to je deveta dežela, Tam Snegulka je lepša kot ti! 8. Glej, kraljič devete dežele Šel zjutraj je rano na lov In našel je v gori Snegulko In vzel jo nevesto domov."" 9. „Zrcalce, zrcalce, ti lažeš!" Kraljica zrcalce zdrobi — A koscev zdaj tisoč ji kliče: „Snegulka je lepša kot ti!" 10. Prišel iz devete dežele Je kraljevič mladi z vojsko, Kraljica .je krono zgubila, Zbežala je v črno goro. Belokranjska prav. — O. Zupam-u:. ni 11. O usodnih božanstvih slovenskih. Prehitro je človek spoznal, kako se igrajo z njim in njegovo usodo valovi življenja. Uvidel je, da je njegov život ničev; najmanjša nezgoda ga lahko zatre in v njem ugasne moč življenja, kakor se utrne zvezda na nebu. Nehote je iz- previdel, da je njegovo življenje po vsem v božjih rokah in z 5 njim ravna usoda liki vihar z valčki na morju. Višjemu nad- zemskemu bitju se je zahvaljeval za dolgo in srečno življenje in njemu je zopet pripisoval nesrečno in naglo smrt. Pri vseli arjo-evropskih narodih so se nahajali verski na¬ zori. da je človeku tečaj življenja usojen. Vse naključbe, ki so 10 nenadoma zadele ubogega zemljana, vsako srečo in nesrečo, katero je doživel, je podtikal nekemu nadzemskenm božanstvu. Sprva so poznali naši pradedje le eno vzvišeno bitje, ki je do¬ ločevalo usodo človeško, in temu nagledu odgovarjajoč, so imeli tudi stari Grki s početka le eno „mojro“; kajti oče vseh pev- 15 cev, Homer, govori razen na dveh mestih 1 vedno le o enem usodnem bitju in še le Heziod nam v svoji teogoniji poimence navaja tri usodna bitja. 2 Kakor je namreč človek čim dalje tem bolj razločeval- tri glavne dobe v svojem življenju, t. j. Porod, življenje in smrt, tako si je tudi domišljal trojna višja 20 bitja, ki so mu vodila usodo. Grki imenujejo ta božanstva Klotho, Lachesis in Atropos. Prva prede nit življenja, kate¬ remu je druga določila usodo, a tretja, ki končno povsod le sama odločuje, utrga nit življenja na veke. Grškim nazorom odgovarja v nordiški edi, slavnoznani zbirki junaških pesmij 25 iz 8. do 11. stoletja, pravljica o treh usodnih ženskih bitjih: »Pod tretjim korenom svetega jesena teče presveti studenec »urdarbrunnr“. Pri njem stoji krasna palača in iz te prihajajo tri device: Urd, Werdandi in Skuki, t. j. minulost, sedanjost in prihodnjost. Ta bitja prisojajo ljudem, kako dolgo bodo HO živeli, in se zovejo „norne“. Vsak dan zajemajo vodo iz stu¬ denca in kropijo z njo veje jesenove, da ne usahne in strohni. Voda pa je tako sveta, da postane vse, kar stopi v njo, belo kakor kožica v jajčji lupini." Kakor drugi narodi poznajo tudi Slovani usodna bitja, 35 ki so slična grškim m oj ram, latinskim parkam in nordiškim nornam. Slovenci jih imenujejo rojenice ali sojenice. Ime samo nam že jasno kaže njih lastnosti in delovanje. One določujejo 38 pri porodu človeško usodo, predejo in vežejo nit življenja in 40 jo prerežejo ob smrti. V slovenskih narodnih pesmih in pravljicah se navajajo večinoma tri rojenice ali sojenice. „So v hišo prišle rojenice tri,“ poje narodna pesem in pravljice nam pripovedujejo, da so došle tri rojenice ali tri devojke ali tri belo oblečene žen- 45 ske in te so bile sojenice. Na drugih mestih se govori zopet v množini o rojenicah, nikjer pa se ne omenja samo ena. Usodne boginje so Slovencem tri sestre, lepe device, okroglega lica in belo oblečene. Kadar se narodi dete, pridejo vse tri, ali v sobo, kjer se je dete porodilo, ali pod okno, ali v hlev, 50 ali kam drugam v hiši. Navadno v rokah svečo držeč, sodijo o novorojencu. Ne smemo se čuditi, da ljudstvo pripisuje svečo kot vidni znak usodnim boginjam. Saj vemo, kako se člove¬ ško življenje rado primerja sveči goreči. Dokler ti gori sveča, katero so užgale rojenice o tvojem rojstvu, tako dolgo sveti 55 tudi luč tvojega življenja. Rojenice prorokujejo o novorojencu, kaj bo doživel, in osobito, kakšno bo storil smrt. Najprej iz¬ usti prva, kaj ima dete doživeti. S to določbo pa navadno ni druga rojenica zadovoljna in izreče o bodočnosti novorojen- čevi lastno sodbo. A hipoma se oglasi tretja rojenica in, ne- 60 zadovoljna z izreki prvih dveh tovarišic, objavi sodbo, ki opo- vrže ali vsaj zmanjša to, kar sta onidve prisodili detetu do¬ brega. Tako nam pripoveduje neka pravljica: „Ko je imela žena poroditi, so došle tri devojke, oblečene v belih opravah. Počele so soditi, kako se bo godilo detetu v življenju. Najprej 65 veli prva, da bo novorojenec jako bogat, toda druga odvrne, da to ne, ampak da se naj s trudom in muko hrani, a tretja določi, rekoč: Ker so ti ljudje jako skopi in nam ni¬ česar ne privoščijo dejati na mizo, da bi se mogle dalje tukaj zadrževati navada je namreč med našim ljudstvom, da po- 70 stavljajo ob takem času vsaj kruha in vina in košček mesa na mizo, da je potem dete srečnejše zato se naj novoro- jenče v sedmem letu-utopi." in zadnja ostra sodba je res obveljala. V tem so naše rojenice slične nordiškim nornam. Tudi pri njih je baš značilno, da opovrže tretja deloma to, 75 kar sta prisodili prvi dve dobrega. Kar rojenice detetu odsodijo, se zove sod. Njihovi določbi ne more nihče uteči, proti njihovim samovoljnim izrekom je človek brez vsake pomoči. A vendar si je izkušal svojo usodo 39 kolikor mogoče olajšati. Ob rojstvu so obvezovali novorojenca, da bi mu ne mogla škodovati zla sreča, in odrastli so se mo- 80 rali reševati teli vezil. Na to šego nas še dandanes spominja navada „vezil“ pri rojstvu in pozneje darila ob rojstnem godu, kateri slovesni praznik se pomenljivo imenuje rešitev. Kakor je sod izrečen, tako se navadno izvrši. Seveda nahajamo tudi pravljic, v katerih človek ne umrje one smrti, 85 ki mu je usojena; toda v takih pričah se že zrcali vpliv po¬ znejših kristjanskih nazorov. Tako so prorokovale nekoč ro¬ jenice nekemu otroku, da se bo obesil, ko nastopi ednajsto leto. Roditelji so se silno prestrašili ter so premišljali, kako bi oteli otroka hudi usodi. Naučili so dečka, naj vsako delo 90 začenja v božjem imenu. Ko je prišla njegova ura, reče: „Zdaj grem, da se obesim v božjem imenu,“ ter vzame vrv in odide v goščavo. Tu priveže konopec za vejo in reče: „Zdaj se pa obesim v božjem imenu.“ Toda vrv se mu utrga. Zopet jo zveže ter si dene zanko na vrat, a zopet se mu 95 utrga. Še tretjič poskusi, pa tudi zdaj se mu utrga konopec. Med tem je minila zlokobna (nesrečna) ura in on se je po¬ vrnil zdrav in vesel domov. V tej kakor v sličnih pravlji¬ cah se vidi natanko kristjanski vpliv, kateremu se umičejo ostanki poganskih nagledov, kjer se še niso umaknili popol- 100 noma. Zatorej se nahaja trdno mnenje, da more le molitev hi bogaboječe življenje predrugačiti sodbo, katero so izrekle rojenice nad človekom. Kar doživi človek v svojem življenju, to je ali dobro ali zlo. Tedaj je sodba usodnih boginj ali dobra ali neugodna. 105 Značilno pa je za slovenske pravljice, da je v njih sod le redkokrat dober in ugoden. Navadno se prisoja, da ubije dete strela, ali da se utopi, ali da ubije očeta in mater, ali da ga požre volk. Iz tega bi smeli sklepati, da so nekdaj pri Slovanih razločevali dobre in zlobne rojenice, kakor se nahaja lio ta razloček tudi v nordiški edi. Usodnih boginj ne vidi vsakdo, kadar sodijo. Redkokdaj jih sliši in opazi mati sama. Po največkrat jih vidi kak tujec, osobito kak berač, ki je došel slučajno na noč pod ono streho, pod katero se je imelo naroditi dete. Čestokrat jih sliši soditi 115 tudi domači hlapec. Ta pove sodbe glas starišem ali hipoma ali drugi dan ali še le pozneje po dolgem času. Dosledno pa molčijo pravljice o tem, kje rojenice stanujejo. Ljudstvo misli 40 sploh, da bivajo v jamah in votlinah. So dandanes se v raznih 120 krajih kažejo špilje, kjer so nekdaj prebivale. Razen ženskih usodnih boginj nahajamo še moško usodno božanstvo, in to je „usud“ v srbskih narodnih pripovedkah. Tudi slovenska pravljica, zapisana blizu Varaždina, nam je ohranila isto ime in one lastnosti, katere pripisujejo Srbi svojemu usudu. 125 Ta ima lastno hišo, kjer stanuje s svojimi služabniki in slu¬ žabnicami. Na dvorišču njegovega bivališča je polno zverin in te ne puste človeka k usudu, ako jih ne potolaži z mesom, ksud trosi po hiši eno noč zlato in srebro, t. j. bogastvo in srečo, drugo noč pa revščino iti nesrečo. Kdor se rodi na 130 srečno noč, ta bo srečen skoz vse svoje življenje; kdor pa je rojen na nesrečno noč, isti ostane siromak vse žive dni, naj se vbada in upira, kakor in kolikor hoče. Vera na usodna bitja je bila tedaj med Slovenci in Slovani nekdaj globoko ukoreninjena. Ostanki o teh verskih nazorih 135 še močno žive v pravljicah in krajevnih pripovedkah. :i Njihovi vidni sledovi se še dandanes opazujejo pri raznih krstnih šegah in navadah. Narod še sedaj trdno veruje, da so usojene člo¬ veku vse nesreče in nezgode, ki ga zadenejo v življenju, in da jim ne more uteči z lastno močjo in z lastnim prizadetjem. mo Zatorej pa se naše ljudstvo tem bolj ozira na vsemogočnost in previdnost božjo, trdno se nadejajoč, da mu le molitev in vdanost v božjo voljo olajša resnega življenja usodo. ./. Šket. 12. Pravljica o sojenicah. Nekdaj je došel berač k neki hiši, kjer je bila ravnokar porodila žena. Sede na klop pri peči in gleda proti mizi. Na enkrat dojdejo tri žene. Bile so čisto belo oblečene, na glavi so imele bele velike robce in okoli vratu okrasje iz 5 samih demantov, zlata in srebra; lica so bile okroglega, vele- krasne žene kakor vile. Stopile so k mizi in vsaka je sedla na en ogel. Berač pa vstane od peči in sede k četrtemu oglu ter posluša, kaj se bodo pomenkovale te tri žene. Sedaj veli ena. naj odsodijo novorojenemu detetu, s kako smrtjo bo pre- 10 šlo s tega sveta. Prva reče: „V veliki zimi bo cepilo drva; tedaj dojde huda zver, volk, in ta ga poje, ko dopolni osem¬ najsto leto." Druga pristavi: „Ne bo tako, temveč vojak naj 41 ho in naj umre tam v zimi." Tretja pa reče: „Ne bo tako, ampak živi naj do dvanajstega leta in tedaj se naj utopi.“ Nato velijo vse tri: „To dete bodi jako dober deček, da ga 15 bodo prav radi imeli roditelji in drugi ljudje, a v dvanajstem letu naj umre.“ Potem vstanejo žene in odidejo. Tedaj pa reče berač ženi, ki je porodila dete: „Videl sem, da so došle so¬ jenice, ki so odsodile temu detetu, da se utopi, dopolnivši dvanajsto leto, in to se bo tudi zgodilo." Odslej so stariši vedno 20 pazili na otroka, da ne pride kam do vode in da se ne utopi. Ko pa je prišlo dvanajsto leto, je iskal vedno vode, da se utopi, a je ni našel. Deček pa je hodil v šolo in vsako jutro streč v cerkev mašniku. In baš tedaj, ko je stregel v cerkvi, je došla njegova zlokobna ura, da se ima utopiti. Deček je vstal, šel 25 k blagoslovljeni vodi, porinil glavo vanjo in tako umrl isto uro, katero so mu odsodile sojenice. Nar. prav. — M. Valjarec. 13. Pravljica o rojenicah. Tako je živel nekdaj berač. Blizu nekega sela ga doseže noč in on gre kar k prvi hiši. Tu prosi prenočišča, a žena, katero je prosil, mu reče: „L.jubi moj človek, ne morem vam dati prenočišča; nocoj dobimo porod in vi bi ne imeli mini pri nas; a trudni pa ste in bi radi počitka." „Naj bo, 5 mamka; samo prosim vas, dajte' mi prenočišča; bom se že počil." Žena mu to dovoli in berač ostane v hiši. Vsa dru¬ žina pa in gospodar, njen mož, so bili odšli v gozd po drva; samo ena dekla je ostala doma. Ko je žena porodila, gre dekla brž netit v peč in pripravljat vode za dete. A rojenice so to takoj došle sodit otroka. Žena je ležala kakor mrtva, dekla jo bila zunaj, berač pa, ki je bil prišel prosit prenočišča, ni mogel spati. Tedaj je čul njihov sod. Ena je rekla: „Za tri leta se naj utopi v onem studencu, ki je na dvorišču." Druga Pristavi: „Ne, on naj zraste velik, postane naj vojak in naj 15 od puške umre." Tretja pa‘reče: „Ne, temveč ko dopolni trinajst let, trinajst dnij, trinajst ur in trinajst minut, tedaj ga naj strela z vedrega neba raznese na solnčni prah." Ta sod je obveljal in rojenice so odšle. Drugi dan veli berač gospodarju: „hnam vam povedati nekaj novega." Gospodar 20 ga vpraša, kaj bi bilo takega, ali berač mu noče povedati ničesar. Obljubi mu pač, ko ga jako prosi, da dojde zopet za sedem let in da mu tedaj pove vse. Za sedem let je res došel isti berač in, videč, da je otrok 25 pameten, je rekel gospodarju, naj ga da v šolo. Oče ga pošlje v šolo in deček se je v enem dnevi več naučil, nego drugi v enem letu. Berač pa tudi sedaj ni hotel ničesar povedati, temveč je rekel, da dojde za dve leti zopet in tedaj bo pove¬ dal vse. In to se je tudi zgodilo. Za dve leti je došel starec 30 in povedal, kakšen sod se je izrekel takrat, ko se je navodilo dete: da ga bo udarila strela z vedrega neba ob trinajstem letu, trinajstem dnevi, trinajsti uri in trinajsti minuti. Oče si nekaj premišlja in začne takoj voziti kamenje in železo. To vse je pripravljal, da sezida hišo, v katero hoče zapreti svo- 35 jega sina in tako zaprečiti, da ga ne bo mogla strela raztepsti na solnčni prah. Devet sežnjev široko in devet sežnjev visoko je dal zidati hišo in vso zvezati z železjem. Ko jo je dogo- tovi 1 in so že dotekla leta, dnevi in ure, da mora biti ubit, reče oče sinu, naj gre v to hišo. Sin pa se obotavlja, rekoč, 40 zakaj bi naj šel v tako temnico. Med tem je došla določena ura in blizu trinajste minute mu je povedal oče: „Vidiš, ti moraš danes umreti ob trinajsti uri in trinajsti minuti. Dal pa sem ti to hišo napraviti zato, da te rešim. Hodi brž, čas je že; strela ne bo došla noter skoz železna vrata, niti 45 prebila debelih zidin.“ „A glejte, oče,“ je odvrnil sin, „kazen božja me zadene lahko povsod.“ To izrekši, vzame knjigo in gre na polje se molit Bogu. Ko pa dojde trinajsta minuta, zablisne na vedrem nebu, strela udari v hišo in jo raznese na solnčni prali. A sin je ostal na polju zdrav in vesel. Pri- 50 šedši domov, pa je rekel očetu: „Ko bi bil poslušal vas, hi bil z ono hišo vred prah in pepel, a zdaj sem, kakor vidite, zdrav in vesel.“ Nar. prav. — M. Valjarec. 14. O vilah. Vsakemu človeku je prirojeno, da si izkuša pojasniti pri¬ kazni in dogodbe, ki jih vidi v življenju, bodisi razlaga res¬ nična ali napačna, da le zadostuje vedoželjnosti njegovi. Pre¬ mnogo je prikazni j v prirodi, katerih pravi vzroki so ostali 5 duhu neznani; ker pa človek vendarle nekakega pojasnila potrebuje, je zašel v domišljije. Take domišljije so vsi bogovi *n boginje poganske. Tako na pr. je videl ognjeni blisk, slišal doneči grom in nehote je vprašal sam sebe: „Kaj je ta blisk? Kaj grom? Kdo ju nareja? Ker pa v starodavnosti še ni bilo spoznanja enega najvišjega bitja, stvarnika vsega sveta, se je 10 rodila sama od sebe misel, da neko skrivno bitje vse to na- reja; to bitje pa so si mislili v podobi človeški in so ga ime¬ novali Penina. Vse bajeslovje starodavnih poganskih narodov ni torej nič drugega, nego poosebljenje prirodnih m oči j in prikaznij. 15 Ker so bile človeku prirodne moči tu koristne, tam škodljive, jih je nazival dobre in zle; in ker jih ni mogel premagati niti se jim ogniti, je menil videti povsod bitja, bolj mogočna in višja od sebe, in jih je imenoval bogove dobre in hude. l aka bitja si je mislil človek, neveden in neizobražen, povsod, 20 kjer je imel kaj pred seboj, česar mu ni mogel preprosti um takoj pojasniti. Morje in reke so imele svoje povodne može; vsaka gora, vsak gozd, celo posamna drevesa svoje čarov¬ nike in svoje čarovnice, svoje vile, škrate itd. Take poosebljene prirodne moči 1 so tudi vile, o katerih jugoslovanske pesmi in 25 Pravljice tolikokrat pojb in pripovedujejo. Vile se ločijo po svojih prebivališčih v vile zračne, ki v zraku, v vile pogon¬ ske ali zemske, ki na zemlji, in v vile povodne, ki v vodi prebivajo. Po duševnih lastnostih so dobre ali zle. Vile zračne so skoro vselej dobre, vile povodne vselej zle, vile zemske so 30 včasi dobre, včasi hude. Ta delitev se kaj lahko pojasni in opraviči: z neba se nadeja človek vselej dobrega, izpod zem¬ lje hudega, na zemlji pa se vrsti dobro in zlo. Preprosto ljudstvo pripoveduje, da so vile podobne kras¬ nim mladim devicam v belem oblačilu. Lica so bledega, lase 35 Pa imajo zlate in dolge, da jim razpleteni segajo črez čelo in Pleča do tal; nimajo pa zastonj takih las, kajti v njih imajo svojo moč in življenje. Oči se blešče kakor solnčni žarki in glas imajo tako prijeten in mil, da si človek še misliti ne •nore takega. Kdor je slišal 'Vilo peti, ne pozabi tega glasu -to vse svoje žive dni; tako krasno in miloglasno p oj <5. Telo vilino je tanko kakor jela na gori in lahko kakor ptica ter inia krila, včasi zlata. Vile so dobrim, poštenim, zlasti junaškim ljudem velike Prijateljice. Kdor se z njimi pobrati ali posestvi, blagor mu! 15 44 Naj počne potem karkoli, vse mu gre po sreči, v vsakem še tako težavnem boju nadvlada, kajti povsod mu je vila na strani in mu pomaga. In njena pomoč ni kar si bodi, ker njej ni kmalu kdo kos. Vse narodne povesti vedo le o malo, malo 50 junakih povedati, ki so premagali vile; nekateri trdijo to cel<> samo o dveh: o kraljeviču Marku 2 in o banu Sekuli, ujcu Sibinjanina Janka (Hunjada). 3 Imajo pa vile še druge prednosti. Najmanjša gotovo ni ta, da se lahko izpremene, v kar se hočejo; vendar se to zgodi 55 le malokdaj. Vsaka vila je dobra prorokinja in pozna tudi vsa zdravila; noben človek je ne preseže v modrosti. Zvedene so tudi v raznih drugih umetnostih; zidajo gradove tako krasne, kakoršnih še svet videl ni; junakom kujejo sablje, s katerimi presekajo železo in najtrši kamen kakor gobo; da¬ no rujejo jim konje, da na svetu ni enakih; izdelujejo umetne čolničke, v kakoršnih se še noben človek vozil ni; imajo pa tudi vetrove, dež in točo v svoji oblasti. Vile zračne prebivajo na zvezdah in na oblakih v zlatih in z biseri okrašenih gradovih. Tam zbirajo oblake in bliske n5 ter se igrajo z njimi. Kdaj pa kdaj se ponižajo tudi na ubogi svet, na katerega gledajo iz svojih visokih gradov. Vile pre¬ rokujejo ljudem, jih varujejo marsikaterega zla in jih tudi poučujejo v raznih vednostih in umetnostih. Vile zemske so v vsem podobne zračnim, samo noge 70 imajo neki konjske ali kopitaste; zato jih imajo tudi vedno zakrite z belim zavojem. Pripoveduje se, da so bile vile ošabne in prevzetne deklice; Bog jih je preklel in jim izpremenil noge v konjska kopita. Nato so pobegnile v gozde, da laže pri krij 6 svoje sramotne noge. Drugod pa se pravi, da se rode 75 vile iz neke trave, ki raste po planinah. Na perju te rastline je videti zarana, ko mine rosa, bela pena; iz te pene se baje rode vile. Zemske vile se ločijo v gorske in v poljske ali planinske: pogorkinje in planinkinje. Vile pogorkinje se rode na gorah in love zver po pia¬ no ninah; zato imajo ostre puščice. Vrh tega se bavijo s petjem, z različnimi igrami, s plesanjem kola 4 , dalje s prorokovanjem, z zdravilstvom in z drugimi umetnostmi. Kadar so dobre volje, obiščejo tudi ljudi in se menijo z njimi, govore pa tudi z ži¬ valmi; večkrat so jih že videli jezditi na divjih konjih, jelenih 85 itd. Včasi zvabijo lovce, pastirje in junake med se in jih store srečne ali nesrečne, kakor se jim zdi. Kadar so zle volje, tedaj pošljejo rade človeku kako nesrečo; omamijo ga, da zajde v gozdu, ali ga oslepe, ohrome ali pa cel d na drobne kosce raz¬ trgajo. In kdo bi si mislil, včasi si napravijo tudi med seboj vojsko, in kako strašen boj mora biti to! Tako vpitje in 90 žvenketanje orožja se razlega, da odmevajo gore in se zem¬ lja potresa. Najrajši imajo vendarle petje in vile pevčice so najbolj znane; največkrat se jih spominjajo narodne pesmi in pravljice. Toda v katerem jeziku prepevajo, tega ne more živa duša dozvedeti; le to je znano, da so njihove pesmi 95 vesele, podobne poskočnicam. Pojo pa tako krasno in milo. da bi jih več dnij zapored poslušal, pa bi niti lakote niti žeje ne čutil. Pogostoma se omenjajo tudi vile prorokinje, lekarice in glasonoše. Trdijo celo, da ima vsak junak in vsak pošteni 100 človek svojo vilo posestrimo, kateri je dolžnost, da pride svo¬ jemu varovancu v vsaki nesreči na pomoč. Svojim pobratim- eem dado večkrat krasne, dragocene darove, pa tudi vsakemu drugemu, kdor jim stori kaj dobrega, na pr. ako naredi vili senco, če spi na solncu, ali pa ako jo lepo pozdravi, če jo 105 sreča na potu. Prebivajo po gorah v podzemskih jamah. In kakšne so te jame? Notri je velik prekrasen vrt, posejan z najlepšimi cvetlicami; raj prvih starišev ni mogel biti lepši. Njihova po¬ slopja so iz čistega kristala, bleščečega kakor najčistejše steklo, no tla so posuta s cvetlicami in z biseri in na sredi stoji miza, napolnjena z najboljšimi jedmi in pijačami, vse v posodah iz rumenega zlata. Ali gorje človeku, ki bi stopil nepozvan v njihovo prebivališče! Hipoma bi se vse izpremenilo v golo skalo; tudi zlato in biseri, ki s solnčnimi žarki vred raz- 115 svetljujejo jamo, bi postali trd kamen. In tak nesrečnež bi moral bloditi po temi dalje in dalje, dokler bi strašnega konca ne vzel. Vile poljske ali planinkinje so prav take kakor gor¬ ske, samo da prebivajo na poljih, in ravninah. Hodijo posebno 120 rade po paši, a na holmcih in razpotjih pa plešejo; včasi se¬ dejo in si češejo zlate lase. Videli so jih tudi že o mesečnem svitu, kako so okoli grobov ubitih ljudij s plamenečimi baklami v rokah plesale kolo. Vile poljske so sploh dobrotljive. Bili so neki takrat zlati časi, ko so se vile izprehajale po poljih. 125 46 Ljudje so bili z malini zadovoljni, polje je rodilo čisto pšenico, in ker so bili ljudje dobri, so jim pomagale tudi vile dostikrat žeti, pleti, travo kositi in sploh pri vsakem delu. Odkar pa so se ljudje izneverili starim navadam in čednostim, odkar so 130 pastirji opustili piščali, tamlniro in petje in namesto tega jeli na paši kleti in vpiti ter z bičem pokati, odkar so jeli ljudje celo iz pušek streljati in narode preganjati: od tistega časa so izginile vile iz naših logov in dobrav ter pobegnile Bog ve kam v tuje dežele. Redek je človek, ki bi jim bil še danda- 135 našnji všeč. Tak poštenjak jih še vidi kdaj, kako po polju plešejo ali pa na goli skali sedeč plakajo in tugujejo v ža¬ lostnih pesmih. Vile povodkinje so tudi dvojne: take, ki so napol ribe in napol device in ki prebivajo samo v vodi, zlasti v morju 140 (morske device ali deklice), in pa take, ki prebivajo v rekah, jezerih, studencih. Iz njih prihajajo večkrat na suho in vse so belim krasnim devicam podobne. Vile vodne so skoro vse hudobne. Ob jasni mesečini se dvigajo iz vode; hipoma se vsa voda razpeni in vznemiri in pri taki vodni nevihti skačejo in 145 plešejo po valovih in bregovih. Večkrat ostrupe vodo, zato ni nikdar zdravo, piti tako vodo, kjer prebivajo vile; lahko se zgodi, da bi moral celč umreti. Posebno se razsrde, če jim kdo skali vodo. Na večer jih je večkrat videti, kako plešejo in prepevajo nad vodo. Kadar se razjeze, skalijo vso vodo, 150 vzbude vetrove in valove, da se lomi drevje v sosednjih lesih, in gorje človeku, ki bi se vozil ob takem času po vodi. Fr. Marn. 15. Nebeška kola Dobroradova. Neki Adamov vnuk je bil jako dober in pošten človek. Spoštoval je vile in jih poslušal v vsem, karkoli so mu rekle; bas tako je delal, kakor so mu velele. Tedaj je še zahajal Bog na zemljo med ljudi. Ni pa se pokazal, da je Bog, ampak 5 držal se je kakor kak stranski človek, pripovedujoč ljudem, kako morajo živeti. Ta Adamov vnuk, po imenu Dobrorad, pa je bil hitro pri Bogu začuvši, daje došel neki stranski človek med ljudi. Dajal mu je v vsem prav, karkoli je govo¬ ril ljudem, ter ga še sam večkrat popraševal, je li to dobro, 10 kar počenja, Nekdaj ga je vprašal stranski človek, kdo mu 47 je povedal, da je on Bog, in ta mn je rekel, da so mu to po¬ vedale vile. Dokler ni odšel tujec, se ni ločil Dobrorad od njega, temveč spremljal ga je vedno in povsod ter se lepo razgovarjal z njim. Ravno to pa je Bogu jako dopadalo, da je mož baš tako mislil, kakor je govoril. Tudi vilam je bil 15 jako poslušen in na vsem svetu niso imele boljšega človeka od njega. Kadarkoli jih je pozval Bog na račun, so ga hvalile in tudi tedaj so ga hvalile, ko je došel Bog na zemljo; kajti Dobrorad jim je bil v veselje na tem svetu. Enkrat so odredile vile, da bodo imele posvetovanje, 20 kako bi mogle dobrim ljudem bolje pomagati, a preplašiti zločeste, in kako bi jim najprej bilo mogoče, da spravijo vse na dobro pot. To je seznal Dobrorad (povedala mu je o tem neka vila) in zvedel je tudi, kje imajo svojo skupščino. Bil je tedaj ravno na paši. Hitro je nabral lepega cvetja, ga do- 25 nesel tja in spletel vsaki lep venec in ga položil tja, predno so došle. Videč, da je vse kakor en cvet in da ima vsaka tako lep venec, se začudijo in radujejo, da imajo takega člo¬ veka, ki je pobožen in njim poslušen. Zatorej reče neka vila: „Ali znate, kdo nam je napravil to? To je storil Dobrorad. 30 Zdaj vidite, da nas spoštuje, in mi mu moramo poplačati to dobroto.“ In dogovorile so se, da mu vse tako povrnejo, da se ga bodo vedno spominjali ljudje. Hitro so se zahvalile za njegov dar, a za plačilo so mu pokazale, kako se delajo kola. N ila sama mu je napravila jarem, ham in vso pratež 1 ter ga 35 naučila, kako se orje in goni. V kratkem pa so se posvadili dobri ljudje z zločestimi in se ves dan tolkli. Dobre vile so pomagale dobrim in mnogo ljudi j je bilo potolčenih, dobrih in zločestih. Zločesti ljudje pa niso hoteli pokopati svojih mrtvecev in so tudi zahtevali, 40 da no smejo i dobri pogrebsti svojih. Sedaj pa so se zbrale vile, šle med ljudi in jim rekle, da morajo pokopati svoje brate in ne puščati jih na prostem trohneti kakor nemo ži¬ vino. Dobrorad je takoj napregel konje in zvozil od blizu in od daleč mrtvece v grob. Naposled je še celč poprosil vile, 45 ali ne sme tudi neprijateljev pokopati. Vile mu rade privolijo in Dobrorad pokoplje tudi te. Vile ga lepo zahvalijo, rekoč, da ne pozabijo nanj, ko dojde Bog na zemljo. Dobrorad je živel tudi odslej pobožno in pomagal vsakemu, kdor ga je kaj prosil, ter dovedel vsakega siromaka domov, ako ga je 50 48 našel kje. Za en mesec je došel res sam gospod Bog, vse- videči, vsemogoči in vsevišji, na zemljo. Vilam je povedal, kateri dan pride, toda ljudem naj ne povedd o tem. Prišedši na svet, se ni pokazal ljudem kot Bog, ampak kot stranski 55 človek. Blizu sela, kjer je bival Dobrorad, sede pod lepo lipo. V kratkem pride Dobrorad in ga vpraša, odkod je in kam bi rad šel. Tujec mu začne tožiti, da je bolan in šepav; moral bi pa iti na goro. kjer imajo vile svojo skupščino; pozvale so ga k sebi, toda ker je šepav, ne more iti tja. Dobrorad 60 se ga usmili, odide takoj domov, napreže kobilo z žrebetom pred kola in se vrne k tujcu. Nato pomaga siromaku na voz in ga odpelje k vilam. Ko ga privede v vilinski krog, spo¬ znajo vile takoj tujca in se mu začnejo klanjati. Tedaj se je razodel, da je Bog, in vile so mu povedale, kaj je storil 65 Dobrorad vse dobrega in da je pokopal mrtvece. Bog jim odvrne: „Tudi jaz vem za vse to in videl sem in vidim, da je poslušen in vreden človek.“ Obrnjen proti njemu pa reče: „Videl sem, kaj si napravili dobrega na svetu, in vem, kaj si storil zdaj tudi meni. Zato te pošljem na nebo in ti boš s 70 svojimi koli večno na njem, dokler bode sveta in veka.“ In došel je svetel oblak in ga odnesel v nebo. Na nebu pa je postalo toliko zvezd, kolikor je bilo njih, t. j. on, kola in ko¬ bila z žrebetom. Vile so povedale to ljudem; zvečer so že gledali novo nebeško znamenje in še dandanašnji se vidijo 75 na nebu kola Dobroradova. 2 Nar. prav. — M. Valjavec. 16. Devojka Tri so ptice goro preletele, Y r gori drevca niti ni kamenca, Samo eden javorek zeleni. Pod njim .sedi rožica devojka, 5 Njo mi huda žeja obhajala. Šla je ona hladne vode iskat, Našla ona zdenca ograjenca, Pa je htela hladno vodo piti. postala vila. Krikne, vikne junak iz planine: „Ne pij vode, rožica devojka, 10 Oni zdenec vile ogradile.“ „„Če so vile zdenec ogradile, Niso vile vode otrovile.““ Ko se hladne vodice napila, Takoj vila je devojka bila, 15 Pak je odšla u gore planine. Nar. pes. — M. Valjavec. 49 17. Voda in njena moč v domišljiji preprostega naroda. Ljudstvo je navajeno, onim rečem, ki so k človeškemu življenju neizogibno potrebne in mu koristijo na razne načine, pripisovati čudotvorne moči. Tako se je porodilo tudi o vodi različno mnenje med narodi. Že pri starih ljudstvih nahajamo mnogo šeg in navad, kako so častili vodo. Večjidei 5 KO si jo poosebljevali. Kakor si je mislil stari Grk vsako cvetlico, vsak grmiček v svoji pesniški domišljiji oživljen, tako so si domišljevali tudi vrelce, potoke, reke in morja kot bo¬ gove in božanska bitja ali vsaj kot stanovanje božanstev. Tudi pri Slovencih nahajamo nekaj podobnih pravljic. V io lepih, od meseca razsvetljenih nočeh prihajajo vile k studen¬ cem, kjer se oblačijo v lahke, tanke meglice in v čarobno mesečino. Lase, ki jim vise po tilniku do tal, si češejo z zla¬ timi glavniki in jih krasijo z biseri, nabranimi v čisti studenč¬ nici. Potem pa začno rajati in plesati kolo. Le malokdo je 15 l'il tako srečen, da je videl te lepe deklice. Navadno se strašno maščujejo, ako opazijo, da jih kdo zalezuje. Komur bi se po¬ srečilo odvzeti jim slečeno obleko, bi dobil oblast črez nje. Povodni mož ima stanovanje pod vodo. Zidano je iz či¬ stega, steklu podobnega kristala. Odtod hodi večkrat na po- 20 vršino in se prikazuje v rdečih hlačah, v zeleni suknji, z rdečo, Po nekaterih krajih tudi z zeleno kapico na glavi. Strah pred njim je občen; čestokrat se je namreč dogodilo, da je zmanj¬ kalo tu in tam kake lepe deklice, katero je baje vzel povod- njak s seboj in jo zanesel na dno vode. 25 Kakor o vrelcih in rekah ve Slovenec tudi o morju mnogo čudovitega; zakaj naš narod je hrepenel že od nekdaj po morju in kupčeval po njem. Videl je tedaj njegovo nemirno gibanje in nevarno življenje na njem in si tolmačil vse prikazni s po¬ močjo svoje žive in bogate domišljije. Mislil si je v morju 30 veliko čudodelnih močij, lepih morskih deklic z napol člove¬ ško, napol ribjo podobo, 1 posebno pa veliko duhov, ki imajo v njem svoje gradove. Povest, ki se vrši na morju, je o lepi Vidi. Njo so roparji njeli in daleč odpeljali. Prišla je na ono stran morja, v ne- 35 znano deželo, kjer je dojila kraljevega sinčka, dokler se ji ni Posrečilo zopet uteči. 2 Sploh si misli narod, da je za morjem čitanka V. in VI. 4 50 čudo vit en svet. Tudi se nahaja sredi morja zlata gora in na njej prebiva prelepa kraljična, do katere pa nihče ne more. 40 Na najvišji gori nekje je rajsko jezero, v katerem se nahaja zlat ključ, ki odpre vrata do vseh zakladov sveta in katerega čuva zlatokrila utva. 3 Do jezera vendar nihče ne more, kakor si je sploh narodovo mnenje zagradilo pota do takih krajev ali zakladov z vsakovrstnimi zaprekami. Med drugimi naha- 45 jamo tudi vodo, ki varuje kupe zlata in srebra pred pohlepno roko človeško. Znamenita prikazen v narodnih pravljicah je tudi ta, da se pripisujejo vodi moči, ki bolnike zdravijo, slepcem pogled dajejo in mrtvece k življenju budijo. Narod jo imenuje živo 50 vodo. Po njo .je bil že Adam poslal svoje sinove in zaradi- tega je tako dolgo živel. Pripoveduje se tudi, da je ubožcu oče imel tri sine. Na smrtni postelji jih pokliče k sebi in jim pravi: „Otroci! Denarja, blaga in bogastva vam nimam dati, a izporočim vam, kar imam: svoj blagoslov. Če bodete pridni 55 in miroljubni, vam prinese srečo.“ Sinovi so očeta pokopali in se odpravili v tujino, da bi se preživih z delom. Najstarejši sin pride skoz veliko goščo v neznano deželo, kjer je sadje lepše rastlo in cvetlice prijetneje duhtele nego doma. Sredi polja je šumljal studenec, iz katerega je curljalo čisto zlato. 60 Grad, ki je stal v najlepšem kraju, je bil tudi zlat in v njem je prebivala prekrasna deklica, katero je najstarejši sin vzel za ženo in tako srečo našel. Drugi brat je bil po velikih mukah in trpljenju dospel v popolnoma tuje kraje. Tam ni bilo hiš niti drugih stanovanj, 65 ampak srebrn grad. Na dvorišču je žuborel vir, iz katerega je teklo srebro, v prekrasnih dvoranah pa je našel kraljično in s to se je oženil. Mlajši brat pa ni našel ne zlatega, ne srebrnega studenca. Dospel je bil daleč v deveto deželo tja, kjer solnce vzhaja in 70 hudo pripeka. Vročina ga je silno mučila, ali on ni našel ne drevesa, ne grma, da bi se ohladil. Naposled začuje med ka¬ menjem šumljanje čiste vode. Te se napije in se čuti popol¬ noma prerojenega. Da bi ne opešal med potem, si nalije ču¬ taro in maha dalje. Kmalu se začno lepši kraji prikazovati, 75 pa ni stanovanj, mest, trgov in vasij. Daleč tam pa je grad devetodeželnega kralja, ki je baje silno bogat, pa ima bolno hčer. Prijazno je kralj sprejel popotnika in mu pokazal svo- 51 jega že s karo umirajočega otroka, katerega noben zdravnik ne more ozdraviti. Tedaj se spomni mlajši brat vode v čutari in jo ponudi bolnici. In glej, jedva je pokusila vode, se je že 80 začela smehljati in je vstala zdrava. Taka je bila moč vode življenja, katero je našel mlajši brat vsled očetovega blago¬ slova. Devetodeželni kralj je potem kmalu umrl, prej pa iz¬ ročil svojo hčer njenemu rešitelju in mu dal vse svoje imetje. 4 J. Majciger. 18. Pravljica o povodnem možu. Bil je svoje dni kmet. Ta je imel edino hčer. Nekega dne jo pošlje kmetica perilo prat k bližnjemu ribniku. Ko deklica pridno pere, se privleče iz vode kosmat mož in jo potegne s seboj v vodo, kjer je imel stanovanje. Hotel jo je imeti za ženo. Sedem' let je že bila v sužnosti pri tem kos- 5 matincu, toda oče in mati še nista vedela, kam je izginila hči. Ko je preteklo sedem let, je imela sedmero otrok. Ali samo eden je bil gladke kože, kakoršne je ona, vsi drugi so bili sami kosmatinci kakor mož. Nekega dne ga poprosi žena, naj jo pusti z gladkokožnim sinkom k njenim starišem. Mož lo ji dovoli, toda žena mu mora obljubiti, da ji dad<5 stariši sedem hlebov kruha za to. Da bi mu pa ne ušla, ji priveže okoli noge železno verigo, zato da bi mogel ženo potegniti k sebi, če bi jo hotel imeti nazaj. Ko je prišla hči do svojih starišev, je niso spoznali več. 15 Povedala jim je vse, kar seje dogodilo z njo. S solznimi očmi jim je razložila, kaj pomeni veriga okoli noge; češ, le na kratko jih je prišla obiskavat in kosmatinec jo bo potegnil s to verigo zopet nazaj v vodo. Odvežejo ji torej verigo od noge in jo ovijejo okoli hrasta, ki je stal blizu hiše. Ko je potegnil 20 kosmatinec za tisti konec verige, katerega si je pridržal, se je stresel ves hrast. Ko je drugokrat potegnil, je začel hrast Pokati, ali izrval ga še vendar ni. Ko pa je kosmatinec končno Sprevidel, da je goljufan, se je tako razjezil, da je jako silno Potegnil za verigo. Hrast se je izdrl in mož ga je potegnil v 25 'odo. V tej jezi je umoril vseh šestero mladih kosmatincev •n naposled še samega sebe. Tako je bila žena rešena hude ^Užnosti povodnega moža. 2 Nar. prav. — •/. Majciger. 4 * 19. Slovenske pripovedke o jezerih. Jezera so podobna bleščečim biserom na pisani obleki naše zemlje. Naj se ti prikaže jezero v široki dolini ali sredi temnega gozda ali visoko gori na samotnem selu: vedno te enako zanima, vedno te vabi in miče na svoj breg. Kakor 5 srčna skrivnost se odkrije pred teboj, kadar ga nenadoma ugledaš z visokega mesta, iz ozkega klanca ali izza gostega drevja. In kadar stopiš radovedno na njegov breg in začneš gledati v njegovo skrivnostno globino, se ti zdi, kakor da bi slišal iz njega milo zvonjenje potopljenega mesta Vinete 1 in 10 kakor da bi se počeli iz dna jezera dvigati malo po malem cerkveni zvoniki in visoke kupole, potem hiše, trgi in ulice, dokler se ti naposled ne prikaže vse mesto tako jasno pred teboj, kakor tvoj domači kraj z bližnjega griča. Bajeslovja vseh narodov poznajo sveta jezera, katerih 15 voda ima čudodelno moč. Indi še dandanes pripovedujejo o svetih jezerih na razvodju reke Inda in Bramaputre, na mestu, kjer so si stari mislili božjo goro Meru. V svetem jezeru na otoku Baltiškega morja so prali stari Nemci kip zemske bo¬ ginje Nerte in njen sveti voz, na katerem se je vozila po 20 zemlji . 2 Ravno tako so imeli tudi polabski Slovani sveto je¬ zero, iz katerega so prorokovali bodočnost. Slovenci pripovedujejo o rajskem jezeru, ki leži nekje daleč na najvišji gori (prim. indijski Meru in nemški „Glasberg“, t, j. svetla gora = svetlo nebo). Valovi tega jezera 25 so svetli kakor srebro. Po njem plavajo zlate utve in med njimi se vozijo prekrasne morske deklice (rusalke ). 3 Na dnu rajskega jezera leži ključ do nebeških vrat. Samo zlata utva se more potopiti na dno jezera in prinesti zlati ključ na dan. O vseh večjih jezerih na Slovenskem je ohranil naš narod 30 lepe pripovedke. Te pripovedke se mnogokrat ujemajo med seboj, tako da so že poskušali nekateri razlagati njihov po¬ stanek. iz večine slovenskih pripovedek o jezerih se vidi hitro, da hranijo iste v sebi spomine na geološke dogodke. Zenilje- slovci nas uče, da so nastala jezera in reke še le potem, ko 35 so se vzdignile gore nad nižinami. Tedaj so se začele vode zbirati v dolinah, ki so bile okoli in okoli obdane z gorami, in postala so jezera. Pa tudi v odprtih dolinah je moralo na¬ stati jezero, ako se je kos hriba posul in vodi v dolini zajezil pot, ali pa ako je reka, od strani prihajajoča, nanesla toliko kamenja, grušča in peska, da se ni mogla več voda odtekati 40 v glavni dolini. Ali večji del teh geoloških jezer je izginil kasneje in voda je odtekla, ko so zrušili in prodrli potresi ali povodnji dolnje obrežje nekdanjih jezer. Tako je gotovo, da so stala nekdaj jezera po vseh večjih dolinah na Slovenskem. Spomin na ta jezera se je še prav 45 živo ohranil med našim ljudstvom. Taka jezera so bila na pr. Po vsem Notranjskem, med Vrhniko in Ljubljano, ob Savi po Gorenjskem, ob Soči na Tolminskem in pod Gorico na severni strani Krasa. Tako je bilo nekdaj tudi na Štajerskem veliko dolin pod vodo; jezera so stala blizu Laškega, Nove cerkve, 50 Slovenje Bistrice, Šmarja za Bočem, 4 Loke pri Poličanah, Slo¬ venj ega Gradca itd. Naše pripovedke o jezerih so nam torej ohranile kos po¬ vesti o geološkem razvitku zemeljske skorje. Vrh tega pa se ne more tajiti, da bi se ne nahajali v njih tudi spomini na 55 nekdanja bivališča Slovencev po močvirjih in sredi jezer. Ako- ravno niso sami nikoli gradili svojih stanovališč na kolih, vendar so našli v svoji novi domovini mnogo ostankov takih bivališč, kakor pričajo novejša preiskovanja ljubljanskega barja, nekdanjega jezera. Vse te spomine pa je narod 60 predrugačil in jih preustrojil po svoje. Skoro vsaki pripovedki je dal poučno-verski značaj in zavil v njo pobožni nauk, da se ne smeš šaliti s svetimi rečmi in z zapovedmi sv. cerkve. Na tak način se je marsikatera pripovedka o jezerih združila 2 legendami o Mariji devici. 65 K pripovedkam, ki razlagajo početek jezer, ki spominjajo na geološke dogodke, na potope, na ponicanja zemlje in vsled tega nastala jezera, spada v prvi vrsti pripovedka o Vrbskem jezeru pri Celovcu. Narod pripoveduje, daje nastalo to je¬ zero za kazen grešnim prebivalcem, ki so poprej zel<5 srečno 70 živeli v tisti dolini, kjer leži zdaj jezero. V svoji sreči pa so se prevzeli in niso več marali za bo,ž.je zapovedi. Zbrali so se na veliko soboto sredi vasi ter se začeli veseliti in plesati. Ali Bog jim je poslal veliko povodenj in ta je pokončala nje in njihovo vas. 75 Ta pripovedka se ujema s slovensko pripovedko o ve¬ soljnem potopu. Pripoveduje se namreč, da so prvi ljudje srečno živeli v neki dolini, ki je bila okoli in okoli obdana z visokimi gorami. Tu ni bilo ne zime, ne poletne vročine, 80 ampak vladala je večna pomlad. Vse je rastlo in zorelo samo ob sebi, ljudje so živeli brez truda in muke. Ležalo je namreč sredi doline veliko jajce (prim. svetovno .jajce 5 v egiptovskih hramih), iz katerega so tekli studenci in potoki, ki so nama¬ kali in plodili zemljo, tako da ni bilo treba ljudem delati ni- 85 česar. Zato so postali prevzetni in so hoteli zvedeti, kaj je prav za prav v onem jajcu, ker izvira vsa sreča iz njega. Ustno izročilo je govorilo sicer, da se ne sme jajcu nihče pri¬ bližati brez kazni. Ali prevzetno ljudstvo se zbere okoli njega in predrzen debeluh ga razbije. Zdaj pa se razlije iz jajca ne- 90 izmerno vode in ta poplavi vso dolino in pokonča vse stvari, ki so živele v njej. Blizu enako kakor o Vrbskem se pripoveduje tudi o Blejskem jezeru. V zvoniku Marije device na jezeru je bilo sedmero zvonov. Zvonili so tako lepo, da se je tožilo romar- 95 jem iti domov in so začeli okoli cerkve „p!es in goden.je“. To se je pa zdelo Mariji za zlo in je prosila Jezusa, naj potopi ro¬ marje. In res. ); Jezus se je ozrl z nebes, Poslal jim je velik potres, 100 Da vsi so se potopili.“ Romarji pripovedujejo, da se sliši še dandanes prsi solnčnim vzhodom žalosten glas zvonov iz dna .jezera. 6 V to vrsto spada še pripovedka o Rabeljskem jezeru za Predilom. Na njegovem mestu je stala nekdaj bogata vas. 105 Prigodilo seje pa, daje enkrat Marija, skoz vas potujoč, iskala ondi prenočišča. Hodila je od hiše do hiše, a nikjer je niso hoteli sprejeti. Le pri najzadnji hišici ubogega ribiča .je našla prenočišče. Drugi dan je prosila Marija svojega sina, naj kaz¬ nuje neusmiljene vaščane. In res Jezus je poslal strašansko po- 110 vodenj, ki je potopila vse hiše in izpremenila vso vas v jezero. Edina ribičeva hiša je ostala nepoškodovana in ta se vidi še dan¬ danes na malem otoku blizu dolnjega konca Rabeljskega jezera. 7 Kakor postanek .jezer si tolmači ljudstvo tudi njihov od¬ tok. Mnogokrat pomagajo odteči vodi bajna bitja, na pr. 115 velikani ( = poosebljeni potresi). Na Tolminskem pripoveduje ljudstvo, daje prekopala „divja baba“ (prim. češke „div,je žene“, t. j. pozemske vile) z veliko velnico jez pri Sv. Luciji in nare¬ dila Soči novo strugo. Popolnoma drugače se pripoveduje o izsušenju Lab o ds k e doline. Tudi ondi .je stalo jezero in na nasprotnih bregovih sta bivala grajščaka, ki sta se vedno 120 obiskovala in vozila v čolnu prek jezera. Enkrat pa se po¬ nesreči enemu grajščaku, da utone v jezeru. Zvesti prijatelj ga ukaže iskati. Zato izkoplje na južni strani doline veliko strugo, skoz katero je odtekla voda, in tedaj so našli na dnu jezera ponesrečenega grajščaka. 125 Vabljivost, pa tudi nevarnost in varljivost vode je izra¬ žena v pripovedki o Cerkniškem jezeru. Ta pripovedka nam tolmači, kako je postalo Cerkniško jezero. Grajščakov sin je hotel za ženo imeti hčer svojega soseda na drugi strani doline. Ta mu jo je pa hotel dati le tedaj, ako privesla v čolnu do 130 nje. Po nasvetu povodnega moža je zadelal mladi groflč se¬ salno luknjo sredi doline, da ni mogla odtekati voda, in tako je postalo jezero. Groflč je sklenil deklico obiskovati v čolnu, toda !e skrivši, ker ni hotel sedaj stari grajščak nič vedeti o svoji obljubi. Da pa mladenič v noči ne zabrede, mu je po- 135 stavila zvesta deklica luč v znamenje, kam mora veslati. Ali sovražnik je ugasnil v temni noči svetilnico in mladi groflč je utonil. 8 (Prim. grško povest o Heri in Leandru.) s. Rutar. 20. Malik. Malik ali malič, nekaj našemu škratu podoben, je strašen nagajivec. Najrajši prebiva v gozdih, kjer ga neprenehoma slišimo oponašati človeški gias. Sploh ni varno po hosti gre¬ dočemu glasno govoriti; sicer nam je malik takoj za petami. Ce si jezen, skoči pred te in se tako hudobno zareži, da planeš 5 za njim, pa v mislih, njega udariti, si nasadiš roko na kak bodeč trn. Ce jočeš, se ti grohota iz vsega grla; ako se pa smeješ, zajoče v kakem kotu tako bridko, da te mine vse ve¬ selje. Včasi, kadar potuje človek brez skrbi tja v nemar, se mu uleže malik nagloma pred noge, da se spotakne in pade, 10 kakor je dolg in širok. Posebno rad se posmehuje dekletom. Malik zahaja zvečer tudi v hiše, da dobi kaj jesti; če .se mu nič večerje ne pusti, vso noč ne da miru, premetuje po¬ hištvo in lonce ali pobija kaj drugega. Prejeto večerjo pošteno plača, včasi precej, najrajši ob nedeljah, včasi pa tudi še le 15 črez več let z obrestmi vred. Vedno je dobrovoljen; ves dan pleše po skalah, ali pa se vrti na kakem strmem robu; več- krat raja tudi po žitu in drugem sadežu. Najbolje je, da ga pustiš, ker storjeno škodo povrača. Starka ni imela dru- ■20 gega nego zelnik. Žalosti je omedlela, videč teptati fantiča njeno edino blago, zelje. Čudno pa jame drugi dan gledati, ko pride zopet na zelnik. Vse stoji po koncu in zelje ima debelejše glave, kakor jih je imelo poprej, in dobila ga je dosti več mimo drugih let. 25 Malik je majhen, bel, uren, prijazen deček, oblečen v pi¬ sano suknjico, ki mu sega do kolen; na glavi pa ima rdečo kapico, nekoliko nagnjeno na desno uho. Malik ve za vse zaklade in marsikak sleparček, ki je zapravil svoje denarce ali jih nikoli nič imel ni, ga zalezuje zato še dandanašnji. 30 Toda težko ga je ujeti, ker brž odskoči, in če ga že držiš, se ti na enkrat izmuzne in pobegne. Kdor pa ga ulovi, ta mu zapoveduje, kakor hoče. Malik ga vse uboga, pa dalje kakor do prve nedelje ne ostane nikjer. Pravijo, da je že marsikdo obogatel po maliku. Človeku služi tudi vse življe- 35 nje, če se mu zapiše in da svojo senco v zastavo. Govori se, da ostaja malik v človeški senci vedno mlad, sicer bi se po¬ staral in umrl. Toda človek, ki je zastavil senco, začne kmalu hirati in ne odide zlepa zgodnji smrti. Za dušo pa malik ne mara; tedaj je velik razloček, zapisati se hudobi ali pa maliku. 40 Tega čudnega dečka si more človek tudi kupiti, da ga zapre v škatlico. Izpod nje pade vsako jutro zlat. V škatlici ga je lahko hraniti, če se tudi more izpreminjati, kakor hoče; v zatvor- nici sedi malik, a ljudje vidijo kuščarja, bramorja, murna ali polha. Ta kupčija pa se ima sploh za velik greh; pravijo, da 45 malik človeku res pomaga do smrti, da mu pa otroci oslepe, ali pa da se morajo kako drugače pokoriti za očeta. Malika priklicati ni težko; najbolje je, mu trikrat zažvižgati na kljuko, ali pa mu na razpotju zapiskati z novo piščalko, ka¬ dar se vrbe mužijo. Toda vselej mora biti človek sam in ne 50 sme nič svetega imeti pri sebi. Zato ni malika nikoli blizu cerkev ali križev; tudi zvonjenja se boji; zavoljo tega, pravijo, se ogiblje tudi čred. Najbolj gotovo ga je dobiti na kvatrne večere, ko pleše na razpotjih ter veščam in volkodlakom na¬ gaja. Pa tudi iskati in klicati ga, imajo pobožni ljudje za 55 strašen greh, ki ga more le oče papež odpustiti. 1 J. Trdinu. 21. Volkodlak. Dokler so narodi še v prvotnem, prirodnem stanju in takorekoč v zibeli svojega razvoja, ne deluje in ne ustvarja jim toliko um, kolikor bujna domišljija, pa ne samo v pesništvu, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Raznim pri- rodnim prikaznim, katerih si človek ne more po navadni poti 5 razložiti, vdahne življenje in jih poosebi. Bivajoč v gozdih, najbližji sosed prijaznim ali sovražnim živalim, ni se človek sprva zavedel nikakoršne različnosti med seboj in živaljo. Kako tudi, ker je imel prilike dovolj, opazovati pri živalih marsikaj takega, čemur je bil sam podvržen: razne strasti, 10 bolezen, smrt. Žival se mu je tedaj dozdevala sorodno bitje. A čim natančneje jo je opazoval, tem bolj se je moral pre¬ pričati, da biva v živali nekaj skrivnostno tujega, česar ni mogel najti pri sebi; presegala ga je v mnogem oziru: v moči, urnosti, spretnosti, in njena sovražnost mu ni donašala manj- 15 šega dobička nego njena prijaznost; saj ga je učila marsikaj, kar mu je koristilo. Videč, kako hodi nema, plaha žival v svoji zmernosti in čilosti za gotovim namenom, si ni mogel takoj razjasniti, odkod ta pametnost, odkod ta odločnost. In glej, zopet mu je priskočila na pomoč domišljija, učeč ga, da biva 20 v živali neka skrivnostna prirodna moč, sila kakega skritega božanstva. Tako si je tedaj človek živalstvo počlovečil, tako p o bo žil. Dvojna ta nazora o živalski sorodnosti s človeštvom in božanstvom si pa nista nasprotovala ter sta rodila vero, da 25 se človek izpreminja v živali. Iz tega se je polagoma izcimila vera v preseljevanje duš. Da seje ta vera pa še bolj utrdila, k temu so pripomogli tudi verski nazori in vidno upodabljanje božjih sil in lastnostij. Sprva so si mislili namreč bogove tudi v živalskih podobah, in akoravno so jim ho P ozneje prisojali človeško obličje, se je vendar ohranilo trdno prepričanje, da se morejo bogovi izpreminjati v vsakojako bitje. To zmožnost lastnega preobražanja pa so po splošnem mnenju bogovi podeljevali pozneje tudi svojim sinovom in ljub¬ ljencem, tedaj v prvi vrsti svečenikom. Božje živali so bile 35 namreč božanstvu naj ljub še služabnice. Misleč, da si človek najlaže nakloni milost bogov, ako se ogrne z obleko njihovih ljubljenk, si niso svečeniki pridevali samo živalskih imen, temveč se pri raznih slovesnostih celo zavijali v kože žival- 40 ske. Ta običaj je obudil narodom misel, da je božanstvo po¬ delilo svojim ljubljencem svečenikom zmožnost, izpreminjati se. Proučivši skrivnostne sile prirodne, so si nekateri izmed svečenikov prisvajali lastnost preobličevanja in so s tem osno¬ vali čarovništvo. Ljudstvo je smatralo tako zmožnost za 45 pregreho zoper božje bitje in je čarovnike imelo za zaveznike zlobnih duhov, za bitja od božanstva prokleta, ki so pahnjena iz družbe človeške. Krvoželjni, zlasti po noči in po zimi nevarni volk je bil najprimernejša podoba noči, zime, smrti. Zato je bil po- 50 svečen podzemskim bogovom, in ker se je človek ravno njih najbolj bal in jih zaradi tega tudi častil s posebno pozornostjo, je postal tega češčenja deležen tudi volk, božja žival. To opazujemo skoro pri vseh starih narodih in še novejšim je ostal volk od tiste dobe v nekakem blagočastnem spominu. 55 Grkom, Rimljanom in Germanom so imena z „volkom“ se¬ stavljena vselej dobre pomembe. Razne vraže še dandanes trde, da obvaruje volk (njegovo ime ali deli njegovega telesa) človeka vsakega uroka. Srbu na pr., kateremu je ime Vuk, ne more nobena čarovnica do živega. 60 A volk ni samo krvoželjna, ampak tudi silno bojevita, naj urnejša in najčilejša izmed vseh večjih štirinogatih zverij. Zaradi teh lastnostij se poslužujejo bogovi in čarovniki vselej baš njegove podobe, kadar je treba zmagati silovitega nasprotnika ali v kratkem času premeriti veliko daljavo. Ker 65 v svoji požrešnosti niti mrhovini in mrtvecem ne prizanaša, ampak se po noči drzno klati po bojiščih in pokopališčih, so ga spoznali za najprimernejšega spremljevalca bojnemu bogu in za pospešitelja vsakega odvažnega dejanja. Zato so človeka, tvegajočega se kakega nevarnega dela, blagrovali, ako je sre- 70 čal volka. Ker pa vendar v njegovi nravi slabe lastnosti pre¬ vladujejo dobre, je postal znamenje vsega sovražnega in hu¬ dobnega. V kristjanski dobi so imenovali hudiča „archilupus“ in mislili, da se prikazuje v volčji podobi. Iz vere v pretvarjanje božanstva in človeka je vzniknila 75 vraža, da morejo ne le bogovi, ampak tudi ljudje čarovniki pretvoriti zemljana, ki se jim je zameril, v drugo, zlasti živalsko bitje. To praznoverje je sicer lastno vsem arijskim plemenom, ali najbolj pa onim, ki so se iz svoje prado- movine izselila na zapad, namreč Grkom, Rimljanom, Keltom, Germanom in Slovanom. V njihovih hajkah te vrste ne na¬ hajamo skoro nobene živali tako pogostoma kakor volka. Najbujnejše se je razsnovala živalska simbolika, posebno v bajeslovju pri Grkih. Ondi nahajamo tudi prvi sled o po- volčenju človeka v bajki o Likaonn, katero nam lepo pripo¬ veduje tudi rimski pesnik O vi d ij v svojih „Metamorfozah“. 1 Pri Rimljanih je volk posvečen bojnemu bogu Martu, s katerim je sodeloval pri ustanovitvi rimskega mesta; pri Germanih je volk Vodanova® žival in ob enem podoba noči, groze, smrti. Človeka, v volka izmenjenega, imenujejo prvi „versipel lis“, drugi pa „werwolf“. Tudi Slovanom je volk podoba nočne trni ne in zimske megle, ki ujema blagotvorno solnčno moč. Kadar tedaj solnce ali luna mrkneta, ne pripisuje slovanska domišljija te prikazni nikomur drugemu nego požrešnim volkovom, ki luno ali solnce pojedajo, ali pa kvarnemu počenjanju povolčenih ljudij, t. j. čarovnikov in čarovnic. Kadar solnce mrkne, pravijo na pr. Slovenci še dandanes, da se jesta volka ali huda psa, in mrklo solnce imenujejo solnce jedeno. Po- volčenemu človeku pravijo Čehi in Slovaki „vlkodlak“. Poljaki „wilkolak“, Rusi „oborotem>“ (= slov. obraten), kar jim ob enem znači „izmenjenega“ in „urnega“; Belorusi mu rekajo „vavkalak“, Srbi in Hrvatje „vukodlak“, Slovenci pa „volkodlak". Ime samo je pridevnik, sestavljen iz samo¬ stalnikov „volk“ in „dlaka"; pomenja tedaj človeka, ima- jočega volčjo dlako, ali človeka v volčji podobi. Pri nobenem narodu se ni volkodlaška vraža tako močno 'n ob enem tako strahovito razvila kakor pri Slovanih, ki se morejo, ako so bili stari Skiti (-/.vdat) res slovansko pleme, ponašati tudi z najstarejšim zgodovinskim poročilom o volkodlakih. Grški zgodovinar Herodot (484 424 pred Kr.) pripoveduje namreč (1. IV. c. 105.) o skitskem plemenu Nevrov, ki so bivali v sedanji lvovski okolici ..proti Visli, da se vsak izmed njih povolkodlači enkrat na leto za nekaj dnij, potem pa zopet pretvori v človeka. Ta vest, kateri sicer pisatelj sam ne veruje, mu je došla od Skitov in na Skitskem biva¬ jočih Helenov, ki so mu jo celd s prisego zatrjevali. Da se je tudi slovenska domišljija mnogo bavila in se še bavi s pretvarjanjem človeka v druga, zlasti živalska bitja, 80 85 90 95 100 105 110 115 60 nam pričajo mnoge pripovedke o volkodlakih in ve dom¬ ino cih ali vedarcih, kakor jih imenuje Valvazor. 3 Po slovenskem praznoverju je volkodlak na videz človeške podobe in lepega obraza, le da mu po vsem truplu raste volčja dlaka. Telo se mu razvija hitro kakor živali in ni ga treba tako dolgo zibati in pestovati kakor druge otroke, 125 toda pamet mu le počasi dohaja kakor človeku. Srce njegovo je zversko: ne pozna ne gnusa, ne usmiljenja; ali še niti dve leti star, hodi že sam na lov, trga kruto ovce in druge živali ter napada tudi ljudi. Ker je vrh tega zelč zvit in pre¬ kanjen, mu je silno težko priti do živega; oblači se človeški 130 in s tem premoti vsakega preganjalca. Kadar ga lovci zaslede, se jim pridruži čedno opravljen in lovi z njimi volkodlaka. Reši se pa tem laže vsake nevarnosti, ker hodi zvečer po vaseh in posluša pod okni, kaj se kuje in pripravlja proti njemu. Ustreliti ga moreš le z blagoslovljeno puško. Fr. Wiesthaler. 22. Polifem v narodnem izročilu slo¬ vanskem. V devetem spevu Odiseje pripoveduje „božji trpin", Odi¬ sej, zbranim Fejakom in kralju jim Alkinoju, kar je prestal, odkar „sveto razdjal je bil mesto trojansko". Med drugim ga je bila prignala usoda v deželo ošabnih Kiklopov, orjaških 5 ljudij, o katerih pravi, da ne orjejo in ne sejejo, a jim vendar zemlja v obilju rodi pšenice, ječmena in vina. Zakonov nimajo in prebivajo vrh visokih gora v obločnih, izdolbenih pečinah; vsakdo je sodnik ženam svojim in otrokom ter jim tovarišev ni mar. 10 Želeč jih natančneje spoznati, odpluje Odisej z nekaterimi svojih tovarišev z bližnjega (Kozjega) otoka proti njihovi do¬ mačiji. Dospevši do obrežja, veli nekaterim ostati tu in ladje varovati, a dvanajst najpogumnejših vzame s seboj, oprtivši kozji meh, poln sladke črnine. 15 Pridejo do bivališča Polifem o v e ga, in ker obra ni doma, svetujejo Odiseju tovariši, da si vzemo sira ter odidejo, in potem zopet, da hitro odžene nekaj kozlet in jagnjet na ladjo ter odjadrajo; ali on, hoteč velikana videti, jih ne po¬ sluša. Tedaj ostanejo, unetijo ogenj, opravijo daritev, se na- (Sl jedo sira ter pričakujejo, da se vrne gospodar s čredo. Priča- 20 kovanec pride, silen tovor suhljadi noseč, in jo telebi v pečini s tako groznim ropotom na tla, da se tujci strahu poskrijejo po kotih. Molzno drobnico prižene v pečino, ovne in kozle pa zunaj pusti. Potem zavihti in postavi pred pečino velike skal¬ nate duri, tako težke, da bi jih dva in dvajset močnih in štiri- 25 kolesnih vozov ne spravilo z mesta. In sede tu molze ovce in koze meketavke, Vse zapored, mladiče sesalne pod sleherno dene. Koj pa sesesti da polovini se belega mleka, Vtlači je potlej in razloži na lese pletene, 30 A polovino si drugo v posodah ohrani, da bila Kje mu pijača jemat’ in da bi jo imel za večerjo. 1 Ko vse opravi, užge ogenj in ugledavši tujce, jih po- praša, kdo so in odkod. Vsi se prestrašijo njegovega strašnega rjovenja, vendar Odisej se ohrabri in odgovori, da so Ahajci, 35 vračajoči se s Troje, ter ga prosijo po gostoljubni šegi gost- nine, ki je naj ne odreče njim tujcem, katerim je Zen mašče¬ valec. „Nespameten si, tujec,“ reče Politem, „ali pa od daleč prideš. Mi Kiklopi smo dosti močnejši od bogov in ne zme¬ nimo se niti za Zena, niti za blažene bogove; tebi pa in tvojim 40 tovarišem bom le prizanesljiv, ako bo meni prav.“ Potem po- praša Odiseja po ladji, ali ta mu lokavo odgovori: „Ladjo mi je razbil Pozejdon, zemljetresitelj, Ki jo je treščil ob skale na mejah vaše dežele, Ostro na brdo drvivši; raznesel pa morski jo veter; 45 Jaz pak s temi-le vred sem ubegnil nagli pogubi.“ Grozovitnež na zadnje besede ničesar ne odgovori, pač pa stegne roke po Odisejevih tovariših, zgrabi dva iz¬ med njih in ju kakor ščeneti butne ob tla, da se razlije možgani po zemlji in jo okrvave. 50 Udoma ju razreže potem in večerjo napravi; Zre pa ko lev na gorah izrejen ter nič ne popusti, Drobovino, meso, celo še kosti mozgovate. Mi pa milo plakaje roke dvigujemo k Zenu, Ljuto početje videč; omaga srce objema. 55 Kadar uže Kiklop si napolni široki želodec Z mesjem človeškim in k temu s pijačo čistega mleka, Sredi brloga leži razleknjen skozi krdela. Odisej bi mu lahko meč porinil v prsi, ali premisli si, vedoč, da bi mu bilo s tovariši poginiti, ker bi ne mogli odmakniti no zatvora. Zjutraj zapali Kiklop zopet ogenj in pomolze drob¬ nico, a zgrabi tudi vnovič dva Odisejevih tovarišev, ju poje, in nasitivši se, vzdigne kamenene duri, pusti čredo iz pečine in postavi skalo zopet pred vhod. Ho Zaprti Odisej premišlja, kako bi se maščeval nad Poli te¬ inom, kar zapazi Kiklopovo kijačo, dolgo in veliko kakor steženj ladje z dvajsetimi vesli. Odisej jo blizu seženj obteše in veli nato tovarišem, da jo ugladijo. Tovariši store to, on pak poostri konec in ožgč na žarečem ognju ter jo 70 skrije potem v gnoj, katerega je bilo vse polno v jami. Sled¬ njič še ukaže tovarišem, naj žreb določi, kateri štirje mu bodo pomagali oslepiti obra. Zvečer prižene Kiklop čredo domov in jo pusti vso v pe¬ čino , katero zopet varno zapre. Kakor prejšnji dan zgrabi "5 zopet dva tujca in ju povečerja. Zdajci se mu bliža Odisej z vrčem vina in mu ga ponudi, rekoč: „Na, Kiklop, pij vino, ki mesje človeško si .jedel, Zvedi, kako pijačo je b’la neki ladja hranila Naša; v kropilo® sem ti jo namenjal, ko milovaje 80 Me bi domov poslal; a divjaš mi neprenesljivo. Groznež, kako bi se ti pozneje kdo drugi približal ’Zmed številnih ljudij, saj nisi spodobno naredil.“ Kiklop popije in poprosi Odiseja drugič slastne pijače, govoreč: „Daj mi še blagovoljno, povej pa, kako da se zoveš, 85 Precej sedaj, da gostnine podam ti, ki boš je radosten. Saj Kiklopom tudi rodi žitodarno zemljišče Velejagodno 11 vino, deževje pa Zena je množi; Al’ od ambrozije same in nektarja to-le je kaplja. 1 ' Odisej mu žarnega vina znova natoči: 90 Trikrat mu ga prinesem in trikrat izpije v slepoti. Ali ko že zavedo Kiklopu vino pregrne. Kar ogovarjam ga tedaj z besedo milobno: „Vprašaš, Kiklop, za ime me slavno? Povem ti ime mi, Ali da me pogostiš in obljubljeno daš mi darilo. 95 Meni ime je Nikdo, in Nikoga zoveta mene Mati in oče in vsi me tovariši kličejo tako." Tako velim mu, a on mi takoj neusmiljeno reče: „Jaz Nikoga pojem najzadnjega, preje pojedši Vse mu drugove: tako pogostim te, to bo ti darilo." 100 Polilema kmalu vino upijani; zvrne se in zaspi. Ko začne smrčati, porine Odisej kijačo v žerjavico, da ji ost ogori, a potem jo prime četverica tovarišev in sune z ostjo naravnost v obrovo oko. Odisej pa vrti z drugega konca kijačo v očesu. Trepalnice in obrvi se osmode in kri curlja iz očesa. Politem 105 strašno zatuli, Odisej pa in tovariši mu odskočijo prestrašeni v stran. Krvavi kij potegne iz očesa in ga, ves besen od bo¬ lečine, vrže daleč od sebe, Kiklopov na pomaganje kličoč. Ti pribite jadrno od vseh stranij in ga poprašnjejo, okoli pe¬ čine stoječ: „Kaj te tako tišči, Politem, da v brezsmrtniški 4 noči 110 Grozno zarjul si ter nas si iz sna in pokoja predramil? Morda odganja koze kdo tebi, a ti ne pustiš mu, Ali pa samega kdo te ubija z zvijačo in s silo?“ Odgovori jim hrust Politem tako iz pečine: „Miii sosedje: Nikdo, Nikdo z zvijačo, ne s silo.“ r ’ 115 Njemu Kiklopi nato odgovarjajo hitre besede: „ A k o ne dela nikdo ti sile, a sam si v pečini, Leka bolezni ga ni, ki prihaja od Zena mogotca; Moli, naj da ti pomoč tvoj oče in kralj Pozejdaon.“ Tako pravijo Kiklopi in odidejo. Odiseju pak se je srce sme- 120 jalo. da jih je izmišljeno njegovo ime tako prevarilo. Slepec odmakne skalo, sede sredi vhoda in čaka, ali se ne bi kdo med ovcami hotel izmuzniti in mu tako priti v pesti. Toda Odisej je prekanjen in si izmisli vnovič zvijačo, s katero utegne rešiti sebe in tovariše. 125 S trtami zveže po tri ovne drug poleg drugega in pod vsakega srednjega priveže enega svojih tovari¬ šev, sam pa se obesi na najmočnejšega in na naj¬ bolj volnastega, držeč se njegove kodraste volne. Ko se zdani, pusti Politem ovne na pašo in potiplje pazljivo vsakemu ISO hrbet, ne sluteč, da so pod njimi privezani tujci. Počasno se pomika oven z Odisejem proti odprtini in tudi njega po¬ tiplje slepec, vprašujoč ga, kako in zakaj je on danes zadnji, ki je bil sicer vedno prvi s paše in na pašo. Ko je bil Odisej od pečine nekoliko oddaljen, skoči iz- 135 Pod ovna in odveže tovariše. Hitro ženo živali na ladjo in Odisej zaukaže odpluti. Iz daljine pak še ogovori Kiklopa z žaljivimi besedami, ki ga tako razsrdijo, da odtrga in vrže za njimi vrh visokega hriba, ki tako močno trešči poleg ladje v morje, da postane valovito in zažene ladjo proti obrežju, 140 in bilo jim je napeti vseh močij, da so se ognili nesreče. Ko so bili že dvakrat dalje od poprej, zavpije Odisej s srdom v srcu na Kiklopa, rekoč, ako bi ga utegnili vprašati, kdo gaje oslepil, naj reče: „Laertov sin Odisej, z Itake doma.“ To je kratka in v prostih besedah povedana vsebina več- 145 jega dela iz devetega speva Odiseje, ki živo in vseskoz mi- 64 kavno opeva Odisejeve dogodbe v deželi hrastov Kiklopov, in ta snov nas kolikor toliko spominja na soglasne na¬ rodne proizvode slovanske. 150 Priča o Politemu se je ohranila v Srbih, Rusih in Čehih, in sicer tako, da je srbska starogrški bližja nego ostale, ki se pa zopet ne razločujejo bistveno druga od druge. Navedimo vse tri in pričnimo s srbsko, po Vuku Ste- 155 fanoviču Karadžiču 6 priobčeno, ki ima naslov: Divljan. 7 Glavna vsebina te priče je ta-le: Duhovnik in dijak sta potovala črez veliko planino, kar ju noč prehiti. Videč, da ne moreta dospeti ta dan, ka¬ mor bi rada, se začneta ozirati sem ter tja po planini, kje bi lfiO jima bilo pripravno prenočiti, kar ugledata v daljavi ogenj v neki pečini. Blizu pečine prišedši, zapazita v njej divjega človeka z očesom vrh glave (t. j. na čelu). Vprašata ga: „Hočeš li naju pustiti v kočo?“ On jima odgovori, da hoče. Ali k vratom pečine je bila privaljena velika plošča, 165 katere bi ne moglo sto ljudij odmakniti. Divljan vstane, dvigne ploščo, ju pusti noter, pa zopet ploščo k vratom privali; potem uneti velik ogenj, poleg ka¬ terega sedeta in se grejeta. Ko se malo ogrejeta, ju začne divljan tipati za vratom, hoteč se prepričati, kateri je 170 debelejši, da ga zakolje. Duhovnika otiplje bolj reje¬ nega; popade ga torej in ubije, natakne na raženj in vrže kraj ognja, da se peče. Dijak preplašen vse to gleda, ali iz pečine uteči mu ni mogoče. Ko je tovariš bil pečen, pozove divljan dijaka, 175 da je z njim, ali nesrečnež noče tega, izgovarjajo se, da ni lačen. „Ako nočeš zlepa, boš pa zgrda,“ reče divljan. Dijak hočeš nočeš sede tedaj k njemu; divljan je in tudi dijak devlje v usta, ali meče zopet v stran. „Jej,“ vpije divljan, „kajti jutri pojem tudi tebe.“ 180 Ko se divjak naje, leže kraj ognja, a dijak začne ostriti „mali š i 1 j a k “ (malo leseno šilo, bodilo). Poprašan, čemu to dela, odvrne dijak, da se je, brezposeln sedeč pri ovcah, tega navadil. Divljan zatisne oko in zaspi; dijak pa, videč, da utegne drugo jutro tudi njemu seči nožič pod grlo, se 185 domisli hitro, porine leseno šilo divljanu v oko in ga oslepi. Razjarjen skoči oslepljeni divljan kvišku in reče dijaku: „Naj bode! Vzel si mi edino moje oko, ker nisem 'imel tebi vzeti obeh; utekel pa mi ne boš." Ko se zazori, potiplje divljan vrata, in ko jih najde za- fmta, začne po pečini sem in tja iskati, da bi zgrabil dijaka, 190 ali ne more ga najti nikjer. Imel pa je divljan v pečini mnogo drobnice in dijak se domisli, o d e r e ovna, obleče njegovo kožo in hajdi med ovce. Divljan stopi k vratom, 'n odmaknivši jih na enem kraju, začne drobnico vabiti tor posamezno izpuščati iz pečine. Dijak v ovnovi 195 koži se bliža z drugimi ovcami divljanu, in ko do njega do- s Pe, ga zgrabi divljan in vrže na piano med druge. „Ne išči me več,“ zavpije dijak, „sem že vne." Divljan odpre vrata na stežaj in ponudi dijaku palico, rekoč: „Ker si mi že utekel, ni ’i to palico, da goniš čredo, kajti brez nje niti ene ovce ne 200 s Praviš z mesta." Nesrečnež se da pregovoriti in seže po Palici; ali kakor se je dotakne, že se je prime prst. Videč, na je izgubljen, jame okoli divljana skakati, da bi ga ta ne Ugrabil. V tej nezgodi pa mu pride na misel nožič, ki ga je nosil s seboj; hitro seže ponj, odreže na palico prilep -205 'jeni prst in uteče. Zdaj se začne divljanu rogati in smejati, goneč čredo Pfed seboj, Daši slep, leti divljan za njim in ga pripodi do v elike reke. Sluteč, da bi bilo mogoče utopiti divljana, začne '"jak okoli njega žvižgati in se mu rogati. Divljan se mu 210 o°I.j in bolj približuje, hoteč ga zgrabiti, ali ko se vodi docela Približa, mu skoči dijak za hrbet in ga potisne v vodo, v ka¬ teri divljan utone. Zdaj odžene mirno dijak čredo in se vrne zdrav domov, ali brez svojega tovariša. Grško kakor srbsko izročilo govori o Kiklopih 215 niožakih, a rusko se v tem razlikuje od njiju, daje na n jih mesto stopilo žensko orjaško bitje. Toda čujmo, kaj ' n kako pripoveduje izročilo samo o tem: Živel je neki kovač. „Hm,“ pravi, „nadloge še nikdar videl nisem. Pravijo, da je nadloga na™svetu; pojdem tedaj 220 111 si jo poiščem." Kovač vstane in gre nadloge iskat. Na Potu ga sreča krojač. „Zdravstvuj 1“ „Tudi ti. Kam ideš?" »Glej, bratec, vsi pravijo, da je nadloga na svetu, ali nisem •le še videl. Pojdem je iskat." —- »Tudi jaz živim dobro in oisem še videl nadloge; potujva samodruga in jo poiščiva!" 225 Gresta, gresta in prideta v gost, temen les, v katerem najdeta Čitanka V. in VI. 5 66 ozko stezo; stopata po ozki stezici, kar ugledata visoko kočo. Noč nastane; ne vesta kam. „Stopiva v to kočo,“ svetuje kovač. Vstopita; nikogar notri ni bilo, vse pusto in grdo. 230 Sedeta in čakata, kar pride visoka ženska, suha, šepava, eno¬ oka. „Aha!“ reče, „imam torej gosta; dobro mi došla!“ „Zdravstvuj, babica! Uošla sva k tebi prenočevat." „Dobro, dobro, bom imela vsaj kaj za večerjo." Prestrašita se. Ženska gre iz koče in prinese veliko butaro drv, jih vrže v peč in 235 uneti ogenj. Potem se vrne k tujcema, seže po krojaču, ga zakolje, vrže v peč in ga pripravlja za večerjo. Kovač sedi in premišlja: „Kaj mi je storiti, kaj bo z menoj?" Baba vzame pečenko in jo povečerja. Kovač gleda v peč in pravi: „Babica, kovač sem." - 240 „Kaj umeješ delati kovati?" - „Vse znam." — „Naredi mi tedaj oko!" - „Dobro,“ reče kovač; „ali imaš kako vrv? Moram te zvezati, ali ti se mi menda ne daš; vkoval bi ti oko." Starka prinese vrvi, eno tanko, drugo debelo. Kovač jo zveže s tanko vrvjo. „Ulezi se, babica!" Starka leže in 245 raztrga vrv. „Ta ni nič prida, babica, nič prida." Kovač vzame nato debelejšo vrv in starko čvrsto zveže. „Zdaj se uleži, ba¬ bica!" Starka leže in ne raztrga več vrvi. Potem vzame kovač šilo, je razbeli, nastavi na oko, na zdravo, seže po sekiri in udari obuhom po šilu. Babica raztrga vrv in 250 sede na prag. „Čakaj, vrag, ne uideš mi," Kovač spozna, da je zopet v nadlogi; sedi, premišlja: „Kaj početi?" Kmalu pri¬ dejo ovce s paše; starka jih žene v svojo izbo pre¬ nočevat. Zjutraj je puščala ovce na pašo. Kovač vzame kožuh, 255 ga obrne, obleče in se ji bliža po vseh štirih. Starka po¬ tipa vsaki ovci hrbet in jih pušča drugo za drugo na piano. Tudi kovač prileze; i njega potipa po hrbtu in ga vrže včn. Ko je bil izven koče, vstane in reče: „Srečno, Nadloga! Pretrpel sem dosti nadloge od tebe; zdaj mi ne moreš ničesar 260 več storiti." „Postoj,“ odvrne starka, „še boš trpel; nisi mi še ušel." Nato krene kovač v les po oni ozki stezici, kar ugleda na drevesu sekiro z zlatim toporiščem; hoče se mu vzeti jo. Ali ko je hotel sekiro vzeti, se mu prilepi roka na toporišče. „Kaj početi? Nikakor je ne 265 odtrgaš." Ozre se in zapazi, kako stopa Nadloga proti njemu in kriči: „Zdaj vidiš, zlodej, da mi nisi ušel." Kovač seže po 67 nožič v žep, odreže z njim roko in uide. Prišedši v domačo vas, je kazal roko, češ, zdaj je videl nadlogo. „Glejte,“ pravi, „kakšna je! Ob roko sem, tovariša pa mi je celč snedla." Tu je konec pravljici, ki se ruski imenuje: Licho odno- 2 ?o glazoe (enooka Nadloga). S temi pričami se sklada še češka pravljica, ki ima naslov: O bide, t. j. o bedi ali nadlogi. Njena vsebina je v kratkih besedah ta-le: Trije knežji sinovi odpotujejo z doma iskat nadloge. Pri- 275 dejo do velikega lesa in stopajo naprej in naprej po njem. Dohiti jih tema in treba jim je pomisliti, kje bi prenočili. Dolgo gledajo, ali nikjer ne morejo najti mehkih postelj, na kakoršnih so spavali doma. Poskušajo, kako bi se spalo na golih tleh, ali vselej zopet vstanejo, dokler ne ležejo pod votlo 280 drevo na mehki mah. Ali jedva zadremljejo, kar se začuje rjovenje divje zverjadi. Prestrašeni vstanejo in zlezejo na dre¬ vesa, kjer jim je bilo prebiti vso noč. Težko pričakujejo jutra. Ko ga pričakajo, vstanejo in blodijo potem ves dan po lesu lačni in utrujeni. Veseli so bili, da so si mogli z divjim sad- 285 •jem potolažiti glad. Zvečer so morali zopet na drevesa, na katerih pa so se mogli težko držati, ker jih je spanec pre¬ magoval. Drugi dan in tretji še niso mogli iz lesa, in ko mu slednjič vendar pridejo do konca, jih zadene nova nesreča. V tem kraju namreč je lovil strašanski velikan zverino, 290 katero so mu zganjali ljudje, in zdaj se je bližal lesu prav na tem mestu, kjer so bili knežiči. Skrijejo se za velikim hrastom, ali velikan jih opazi in zagrmi nad njimi: „Le ven, vi zemeljski črviči.“ Knežiči ubogajo, a hrust, opazujoč jih z veseljem, mlaskne z jezikom in pravi: „Kaj hočete tukaj?" 295 Od govore mu, da hodijo po svetu, ker bi radi upoznali nad- logo. „No, tu vam morem biti na uslugo; le pojdite z menoj!" zavpije velikan z grohotom, da se je razlegalo daleč po lesu. Silno prestrašeni stopajo za njim in pridejo do prav globoke Pečine. Ker si ne upajo vanjo, prime hrust vsakega zapored boo z dvema prstoma in ga vrže doli, naposled pa stopi sam za njimi. Knežiči zapazijo, da so v veliki pečini, kjer je bilo kakih sto skopcev 8 ter obrova postelj in ognjišče. Zaukaže jim ogenj unetiti. Ko je bilo to storjeno, se zadere: „Kateri •le najstarejši izmed vas?" „Jaz,“ se oglasi najstarejši. 805 »Tedaj ga vidva mlajša ubijta!" zaukaže velikan. Ker tega nočeta, zagrabi in zadavi sam naj starejšega, ga natakne na raženj in na dveh razsohah položi na ogenj. Ko je bil neko¬ liko pečen, ga sname in poje z največjo slastjo. Takisto stori 3io tudi s srednjim. Potem se vrže na postelj, brzo zaspi ter začne smrčati, da se stresa pečina. Med tem premišlja mlajček, kako bi se dalo obru uiti. Vhod do pečine je bil tako visok, da ni mogel do njega, a drugega izhoda iz pečine ni bilo nobenega. Gleda sem in tja, 315 ali ko se mu zdi vse zastonj, potegne meč in iztakne obru oči. Le-ta zarjove, skoči kvišku in zavpije razjarjen: „Le čakaj, ti gad, grdo ti poplačam to.“ Nato hlastne z rokami po knežiču, da ga zagrabi, ali knežič skoči med skopce in se mu vselej umakne, dasi mu je često prav blizu. „Tako bi se 320 lahko igrala ves dan,“ pravi velikan in začne skopce metati iz pečine. Knežič se prime nekega skopca in velikan ga z njim vred vrže na piano. „Vendar sem te prevaril,“ pravi mladenič. „Ker si tako premeten, na nekaj za spomin,“ pravi resno velikan in mu vrže dragocen prstan. Knežič ga natakne, 325 ali ta hip zakriči velikan: „Prstan, kje si?“ — „Tukaj sem,“ odgovori prstan s silnim glasom. Velikan se spusti za kne- žičem, ki beži, kolikor more; ali brž mu je za petami, kajti prstan neprestano kriči: „Tukaj sem, tukaj sem!“ V tej za¬ dregi hoče mladenič prstan sneti, ali ker tega ne more, od- 330 grizne prst in ga vrže s prstanom vred daleč od sebe. Ko ga po glasu velikan najde, pravi: „Glej ga gada, rajši si je odgriznil prst! Pa tudi dobro; boš vsaj lahko doma pripove¬ doval materi, kaj je nadloga." Tu imamo inačico priče o velikanu ljudojedu, ki se v 335 starogrškem izročilu zove Politem. Sama na sebi ima ta prav¬ ljica dosti enakega s pričami sorodnih narodov, a zopet tudi nekaj posamnostij, ki so njej sami lastne. 9 Razen pri slovanskih plemenih nahajamo to snov še pri mnogih drugih narodih, in to ne samo arjo-evropskega 340 kolena. Dajo poznajo tudi nearj o-e vropska ljudstva, se nam ne sme čudno zdeti, pomislivšim, da je sorodnost neke vrste narodnih slovstvenih proizvodov često neprimerno širja od sorodnosti jezikov; zakaj enake prirodne prikazni in du¬ ševne razmere ustvarjajo rade enake narodno-slovstvene pro- 345 izvode. S tem pa ne trdimo, da je v tradicionalnem slovstvu vse izključno le narodno in nikoli ne to ali ono vzeto 69 na posodo, temveč priznati se mora, da je poslednjega tudi precej v posamnih tradicijonalnih slovstvih. V vseh teh inačicah arjo-evropskih in nearjo-evropskih se z večine pripoveduje o enookem velikanu, katerega oslepi 350 mož ali mladenič, ki je telesno dosti slabejši od njega, a zato je tolikanj bolj umen, moder ali premeten. Velikan ne more do njega, dasi ga ima v svoji pečini zaprtega, marveč on se mu izmuzne ali tako, da se kodrastemu ovnu obesi pod tre¬ buh, ali pa da ovnovo kožo obleče in ga prevari s tem. Po 355 nekih izročilih ima velikan navadne oči, a eno oko mu je bolno ali slepo. In ravno po tem nam je soditi, da je vsemu dejanju le eno oko prikladno, in drugo smemo smatrati prav tako za kasnejšo izpremembo, kakor poročila, po kate¬ rih je velikan že s početka slep, ali pa da sta mu obe očesi 360 zdravi, katerih ni moči oh enem iztakniti in ji je torej treba ugonobiti drugače. Vse priče o enookem velikanu nam je po vsebini delili na dvoje. V prvi razred smemo uvrstiti one priče, v katerih se dejanje pripoveduje, kakoršno je v Odiseji, 365 v drugi pa skoro vse, kar jih nahajamo pri drugih narodih. Kolikor moremo soditi po doslej znanih spomenikih narodne tradicijonalne književnosti, je v tem oziru Homerjeva povest čisto osamela. Od Polifema poprosi Odisej gostnine, ali hrust hiu kiklopski odgovori, da ga bo zadnjega pojedel, in to mu 370 bodi gostnina in darilo za vino. Odisej pravi Politemu, da mu je Nikdo (Ovztg) ime; zakaj bati se mu je bilo, da bi na Poli- femovo vpitje ne prilomastili Kiklopi in mu ne pomagali Odiseja in tovarišev loviti in ugonobiti. Odisej reši dalje ne samo sebe, ampak tudi tovariše. Ker ne more sebe tudi na 375 ovne privezati, kakor je privezal tovariše, se obesi na naj¬ močnejšega in na najbolj volnastega ovna in uide s tovariši vred smrti. V pričah druge vrste pa orjaku od nikoder m pomoči pričakovati, ali pa pomoči ne zahteva, in zato je vsa Očr/y-epizoda v njih nepotrebna. Tudi velikan večinoma 380 vse tujce poje do enega, a tega zato ne, ker je med vsemi najbolj medel, in torej čaka, da se obredi dovolj. A tega ne pričaka, ampak tujec mu uide v ovnovi koži. boje nasproti Homerjevi povesti zmislu prikladnejše in bržčas tudi starejše. Odisej prosi Polifema gostnine, a ta 385 mu je ne da; tukaj pa ponudi orjak sam uskoku darilo, dasi 70 s slabim namenom. Zlata ali srebrna sekira, palica in prstan imajo čarovno moč, kajti prime se jih roka ali prst, in obrov nasprotnik je prisiljen povedati, kje je, 390 ali ga pa prstan sam orjaku ovaja, „tu-le sem, tu-le!“ kličoč. Roko ali prst mu je odrezati ali odsekati, kdor se hoče rešiti nevarnosti. Polifema Odisej le oslepi in pusti živega, a v nekaterih teh pričah nasprotnik orjaka oslepi in utopi ali inače usmrti. Tudi naj se ne prezre, da 395 Politem Odisejeve tovariše sam pohrusta, dočim v nekaterih pričah druge vrste orjak prijatelja zaklanega nesrečneža sili, da mu pomaga jesti človečje meso. Prav tako je značajno, da Odisej Polifema upijani, da ga laže oslepi, dočim nikjer drugje nič enakega ne nahajamo, k večjemu, da 400 orjaka z ovčjim mesom nasitijo in z mlekom napoje. • Navzlic vzajemni temeljni pripovedni snovi so tedaj v po- samnostih vendar take znamenite razlike v teh pričah, da jih lahko cepimo na dvoje. In na podlagi stvarnih teh dokazov ne smemo priče o Politemu prisojati le enemu narodu, 405 od katerega bi jo bili vsi drugi vzeli na posodo. Isto velja osobito še o naših slovanskih pričah, katere moramo smatrati za starinsko domače blago, ki ni vzeto od kate¬ regakoli ljudstva, kateregakoli plemena. V bajeslovnem oziru so vse te priče prištevati onim 4io starinskim pripovednim snovem, v katerih so izraženi prvotni človeški nazori o prirodnih ali nebesnih prikaznih in dogod¬ kih. Kakšen zmisel pa jim je lasten, je mogoče določiti le z znanstvenimi sredstvi primerjalnega bajeslovja in tu naj slede le nekatere opazke o tem vprašanju. 415 V pričah druge vrste se govori razen ene sploh o veli¬ kanu, a v starogrški o velikanu Kiklopu. S tem pa ne pri¬ poveduje poslednja zgolj človeških dogodeb, kajti Kiklopi so kakor sorodni z njimi Fejaki in Gigantje bitja božanska in Politem med njimi Pozejdonov sin, ki prosi očeta svojega, 420 morju vladarja, naj kaznuje Odiseja, ki mu je iztaknil oko: Vsliši, Pozejdon, sinu, zemljenosni, modrolasati, Ce sem tvoj zares in oče mi bit’ se ponašaš, Daj Odiseju, rušitelju mest, domov da ne pride, Sinu Laerta, kateri na Itaki ima stanišče. 425 Že to edino označuje bajno snov vse starogrške pripo- vesti in prav tako onih slovanskih prič, katere smo proglasili 71 z o 74 in kam. On ji vse pove in deklica ga pelje v kočo. Stopita v sobo, v kateri je bilo čudo zlata in žlahtnega kamenja. Povabi ga, da sede, in mu napravi gostijo s cesarskimi jedili. Nahrani in napoji ga lepo ter mn jame pripovedovati, kako 65 žalostno brez družbe živi, rekoč: „Mož moj ni, kakor so drugi možje, ampak zmaj; zjutraj odide in zvečer pride, a doma se ne zadržuje nikdar. Toliko časa že nisem več videla žive duše; gospod te mi je danes pripeljal in jako drago mi je, da imam koga, s komer se morem razgovarjati." Med njunim po- "0 govorom se je zmračilo in vnč se je začul šum en vihar. Deklica pravi: „Zmaj pride; skrij se, da te ne ugleda in ne pogubi.“ To rekši, ga skrije. Malo kasneje se zasveti vsa koča; zmaj prileti na krilati kolesnici z zlato krono na glavi in pravi takoj: „Žena, po človečjem mesu diši. Kdo je bil 75 tukaj?“ Ona odgovori, da nihče. Zmaj leže in zaspi; zjutraj pa se preobrazi na sivoglavega orla in zleti pod oblaki daleč tja črez morje. Ko vidi mladenič, da zmaja ni, se jame z deklico zopet razgovarjati. Tako je bilo odslej vsak dan. Deklica se je mladeniča privadila in ga naučila, kako se more 80 nalik zmaju preobražati. Neko jutro se zmaj izpremeni na laboda in zleti visoko pod sinje nebo. Mladenič bi rad po- zvedel, kam zmaj zahaja, in se tudi preobrazi na laboda ter zleti za njim. Frčita, frčita, prefrčita široko morje in priletita v cesarstvo pesjansko. Zmaj sede na skalo poleg neke pečine. 85 Mladenič ugleda kraj pečine človeka z goslimi, spozna svojega brata in premišlja, kako bi ga rešil. Pretvori se na peso- glavca in gre v pečino. Ko vse razgleda, se vrne k bratu in ga popraša: „Ali me poznaš?" „Ne.“ „Spoznal me boš.“ Ko zvečer vsi pesjani pospijo, se preobrazi v člo- 90 veka. Brat ga spozna in se čudi, kako se more tako izpre- minjati. Ko sta bila sama, se zmenita, da bosta ugonobila pesjane in utekla. Odideta na dno pečine in vidita glavarja, ki spi in smrči, da se stresa pečina. Mlajček pomeri in sproži puščico v njegovo oko. Tako stori z vsemi drugimi 95 zapored in potem zapustita pečino. Nato se izpremeni mlajček v veter in nese brata hitro črez morje v zmajevo kočo. Med potem je starejši pripovedoval, kako so pesjani pekli in jedli ljudi in kako so tudi njemu ponujali človečjega mesa, a on da ga ni maral jesti in se je torej jako oveselil, 100 da je prišel brat in ga rešil. Kakor pri Bolgarih so znani pesjani tudi po drugih krajih slovanskega juga, osobito pri Slovencih. V Novem gradu blizu Koprivnice v varaždinski župa¬ niji je pesoglavec človek, ki ga je preobrazil Bog zaradi ve¬ likih grehov in hudob na žival, podobno človeku. Ima 105 in eno oko in po telesu je pokrit z dlako. Silno jak je, krvoločen in hrepeni po človečji krvi. Prebiva v zarastii lr ' nepristopni jami v gozdu. Ako ujame človeka, mu pre¬ grizne trebuh in izpije kri. Nekemu pastirju, ki je Piskal na piščal, je tako napravil. Ko so na pastirjev krik no Pritekli ljudje, so mislili, da ga je zaklal volk. Sli so ga gonit, ali našli so pesoglavca, ga napadli in nekdo mu je s kosico izb o del oko. Nato so ga zvezali, odvedli domov in tolkli, dokler ni poginil. V Bistrici, za zagrebškimi hribi, je pesjan dlakast, 115 črnook stvor in polhom gospodar. V Jaški v zagrebški žu¬ paniji 1 imajo pesoglavci le eno oko, s katerim pa vidijo samo naravnost in nikamor na stran. Preločanom v Med¬ murju je „pesjanek“ stvor z enim očesom na čelu, kosmat Po vsem telesu in jak. 120 V neki gori blizu Rogatca je bival pesoglavec. V šumi je imel svojo jamo. Bil je niže od prsij ves kosmat, navzgor Pa popolnoma človek. Lovil je ljudi in jih jedel, a kosti je metal pred jamo. Šlo je nekdaj sedem bratov, da bi ga po¬ končali. Pridejo k njemu in zapazijo, da ima mesarsko 125 korito, z noži naperjeno. Tri precej zagrabi in jih za¬ kolje. Odtoči jim kri v korito in jo počne lokati. Ostali si krž domislijo, da se bo njim dogodilo enako. Da se otinb, ga Porinejo od zadi na naperjeni nož, tako da si izb o de oko ’ n se oslepi. 130 Tudi v narodni pesmi se nam je ohranil obledel spomin Ha pesjane; o njih se poje tako-le: „Jaz pridem iz druge dežele, Kjer polkonji so doma" Za vojske navajeni, 135 Ko blisk so urni in strašni; Pesoglavce uganjajo, Ki nič človeškega ne vedd “. 2 Le kratko naj se omeni, da je spomin na pesjane danes Posebno živ po južni Rusiji, kjer si ta bitja tudi mislijo 140 76 s pasjo glavo in z očesom na čelu. Oni spravijo človeka v jamo, ga pitajo z vsakovrstnimi slaščicami in potem ga za¬ koljejo, razrežejo in požro. Bili so pa „pesigolovcy“ s početka namesto smrti na svetu. Še le na prošnjo ljudij je poslal 145 Bog na njihovo mesto strašno smrt s koso, ki tudi pesjanom ni prizanašala; zato jih je zdaj le še malo na svetu. Komu bi ne prišli pri tem hitro na misel razni čudoviti človeški stvori v silno razširjenih pripovedkah o Aleksandru makedonskem? 3 Vzburjena domišljija starih pripovedovalcev i5o je prisodila temu velikanskemu kralju vse dežele od solnčnega vzhoda do zahoda in ni ga čina, katerega bi ne bilo njemu moči dovršiti. Bila mu je celo široširna zemlja preozka; bo¬ govom podoben se je vozil po zraku, pa zlahka se spuščal tudi morju na dno. Ker je s svojo zmagovalno vojsko pre- 155 hodil po tem nazoru mnogo dotlej neznanih dežel, je videl tudi čudovišča, kakoršnih še nihče pred njim. On sam poroča o tem materi svoji Olimpijadi ter učitelju svojemu Aristotelu, 4 češ, da bi nihče ne dvojil, da je resnično vse, kar se pripo¬ veduje o njem. in kaj je vse videl! Tu naleti na velikanske l«) divje ženske, ondi na možičke jedva laket velike; ne daleč od njih zopet na orjake ljudojede in drugod na ljudi šestoroke in šestonoge in zopet drugod na enonoge z ovčjimi repi. Kakor čudni ljudje, tako čudne živali. V neki peščeni deželi ugleda tolike mravlje, da so vlačile konje v svoje jame; drugje 1H5 ga osupnejo morski raki, katerim je bila igrača, konja in človeka potegniti v morje. Čudna sta ptiča s človečjim obra¬ zom, ki svetujeta Aleksandru, naj se vrne, in čudni so tudi ljudje, nad pasom človečje podobe, a konjske do pasa. Da so poslednji „polkonji“ naše narodne pesmi in grški 'l7inoy.ev- 170 t cnQ(u, h ni skoro treba omenjati. Po vsem tem se ni čuditi, da tudi pesoglavce na¬ hajamo v tej družbi. Spomenik pravi, da je vse njihovo telo človečje, a glave so pasje. Glas imajo nekateri človeški, dočim lajajo drugi kakor psi. To so grški v.vvoxtcpcxloi 175 in latinski cynocephali, poleg katerih so v spomeniku celo brezglavci, 6 dv.kfaloi, homines absque capitibus, t. j. ljudje, ki imajo oči in usta na prsih. Niti polkonji, niti pesoglavci nimajo nič na¬ rodnega v slovanskem izročilu, ampak ti kakor oni iso so prav tako k n j i ž n e g a p r o i z v o d a, kakor postavim 77 vologlavi (fiov/Jcpcdog) konj Aleksandrov v neki pesmi bol¬ garski. Iz knjige so prišli poikonji in pesoglavci med narod. Marsikaj takega je ostalo med domačim blagom in se takisto združilo z njim, kakor da bi nikdar tuje ne bilo. ,. „ , 24. Pesem o Hildebrandu in njene sestre slovanske. Najstarejša junaška pesem nemška poje o Hildebrandu, ki je bežal z Dietrichom bernskim 1 iz Italije h kralju Atili. 2 Mnogo let je bival Hildebrand na tujem. Ko se vrne domov, se mu ustavi njegov sin Hadubrand, katerega je bil doma za¬ pustil še otroka. Pred bojem vpraša oče svojega nasprotnika 5 Po imenu in rodu. Ta mu odgovori: „Stari ljudje so mi pravili, ( !a sem Hildebrandov sin, mene pa imenujejo Hadubranda. Pred mnogimi leti je šel oče proti zahodu z Dietrichom. Doma je zapustil ženo in malo dete. Ali mislim, da ne živi več!“ Oče spozna svojega sina in ga hoče bogato obdarovati, 10 ali ta se boji prevare od zvitega Hunca in reče: „Varati me hočeš, starec. Mornarji so mi pravili, da je padel v boju Hil¬ debrand, Heribrandov sin!“ Nobena beseda ne pomaga več, sin se ne da pregovoriti in oče, akoravno ne rad, začne boj z njim. 15 Konec se ni ohranil stari pesmi; nekateri mislijo, da je odlomek iz zbirke narodnih pesmij, katere je zbiral Karol Veliki 8 . Po novejši pesmi iz 15. veka se sprijaznita oče in sin. Sličnico nahajamo tudi pri Grkih. Pesnik Evgamon 4 po¬ pisuje v svoji „Telegoniji“ usodo Odisejevo, kolikor je ni po- 20 Pisal Homer. Ko je pokopal ubite snubače, napravi Odisej svečano žrtev nimfam in se odpravi v Elido, da bi pogledal Po čredah svojih goved. Kralj Poliksen, ki je bil tudi pred Trojo, ga sprejme gostoljubno in mn podari krasno čašo. Vrnivši se na Itako, opravi žrtve, napovedane po Tejreziju, 5 25 in odide na povelje prorokovo k Tesprotom. Prorokovališče v Dodoni pa mu proroku.je, da mu preti nevarnost od sina. Zato ostane pri Tesprotih in se vrne še le črez dolgo časa na Itako. Kmalu pa pride njegov in Kirkin 6 sin Telegon, ki K po svetu iskal svojega očeta, na otok in pleni imetje oto- 30 78 čanov. Odisej se mu ustavi in Telegon ga rani s kopjem, na katerem je bila ost morskega skata (Rochen, tov/kjv). Ko Telegon spozna, da je usmrtil lastnega očeta, žaluje po njem in odpelje truplo očetovo, Penelopo in Telemaha s seboj 35 domov. Sličnice še nahajamo pri Perzih, pri Ircih in pri Slo¬ vanih. Srbska pesem pripoveduje o Predragu in Nenadu tako-le. Mati je imela dva sina, Predraga in Nenada. Ko pa 40 doraste Predrag do „konja i do bojna kopija", zbeži od matere na goro „u ajduke". 7 Mati ostane žalostna, pa hrani Nenada, ki brata še poznal ni. Pa tudi ta doraste in zbeži med hajduke. Tri leta hajdukuje. Junak je moder in razumen, srečen v boju. Zato si ga izvoli družba za starejšino. Tri leta zapo- 45 veduje četi, nato pa zaželi matere in reče tovarišem: „Zaželel sem matere; hajdite, razdelimo si blago, da idemo vsak k svoji materi!" Družba ga rada posluša, Vsak prinese svoje blago in vsak se zaklinja „koji bracem a koji sestricom", da je prinesel vse, kar ima. Ko pa prinese Nenad svoje, reče: 50 „Rrata nimam in sestrice nimam: Več tako mi Boga jedinoga! Desnica mi ne usahla ruka! Dobru konju griva ne opala! I britka mi sablja ne rgjala! 55 Ni u mene više nema blaga!" Razdele si plen. Nenad sede na konja, pa jaha k materi. Lepo ga sprejme mati in pogosti, kolikor more. Ko sedita pri večerji, začne sin tožiti, da nima ne brata, ne sestre, rekoč: Ko smo se delili, so se drugi zaklinjali „bracem ali sestricom", 60 jaz pa „sobom i oružjem i dobrijem konjem ispod sebe". Nasmehne se mu mati, pa mu pove, da mu je rodila brata; ravno prejšnji dan je zvedela, da hajdukuje v zeleni gori Garevici kot harambaša. 8 To razveseli mladeniča; prosi mater, naj mu napravi 65 novo obleko, da gre iskat brata in ga „živa želja" mine. Mati ga svari, naj ne hodi na planino; izgubil bi glavo. Ali Nenad je ne posluša, si napravi obleko, sede na konja, pa gre iskat brata. Ko pride do Garevice planine, kliče kakor sokol sivi, ali ne hrani planina njegovega brata, ali junaka, ki bi ga 70 peljal k bratu. 79 Predrag sedi pod jelo zeleno in pije rujno vince, ko za¬ sliši Nenadov glas. Hitro zapove družini, naj se poskrijejo poleg ceste, naj ujamejo junaka in mu ga privedb živega, češ, da je gotovo njegovega rodu. Trideset junakov skoči na noge. Na treh mestih se jih 75 skrije po deset poleg ceste. Ko pride Nenad do prvih, ne ustavi mu nihče konja, ampak iz zasede začno streljati nanj. Junak jih pa pomiri, govoreč: „Ne streljajte, bratci iz gorice, da bi vas ne bila želja po svojem bratu kakor mene!“ Puste ga v miru. Ko pride do drugih deset, začno stre- 80 ljati nanj; pa tudi ti ga spuste na njegove besede. Ko pa ga sprejme tudi tretji s strelom, se razsrdi, udari nanje, poseka prvih deset s sabljo, drugih deset pogazi s konjem, deset jih pa razpodi po gori. Ko zve Predrag, da mu je posekal neznani junak družino, 85 skoči na noge, v^zame lok in puščice, gre k potu v zasedo, sede za jelo zeleno in ga ustreli s puščico raz konja. Zadel ga je dobro, ravno v srce junaško. Ranjenec pa zavpije: „Bog te ubil, brate, desnica ti usahnila roka, desno ti oko izkočilo! Bila tebe želja brata tvojega, kakor mene mojega, ki me je 90 pritirala sem v pogubo." Vpraša ga Predrag izza jele: „Kdo si junak, čijega si rodu?" Ranjenec mu odgovarja: „Junak sem, mladi Nenad; imam staro mamico in brata rojenca; pri¬ šel sem ga iskat, da me živa moja želja mine." Ko sliši to Predrag, vrže strele od strahu na tla, priteče 95 k ranjencu in zavpije: „Tedaj si moj brat Nenad, jaz pa tvoj brat Predrag. Moreš li preboleti rane?" Nenad pa odgovori: „Torej ti si moj brat! Hvala Bogu, da sem te videl in me je minila živa želja. Ne morem preboleti rane, pa vendar ti bodi prosta moja kri!" 100 S temi besedami izdihne dušo. Predrag pa jadikuje nad truplom, potegne nož izza pasa in si ga zabode v srce, da pade mrtev poleg brata svojega. Enako pripovedujejo Rusi o Miji Muromcu. Stari kozak Ilija Muromec je stal nekdaj z drugimi junaki na meji 105 svete ruske države, kar pride mlad junak in začne boj z njim. Na prvo pade stari kozak, v drugo pa vrže starec mla¬ deniča v zrak, tako da nastane jama pod padlim. Ilija zgrabi mladeniča za prsi in ga hoče zabosti; prej pa ga vpraša, kdo in odkod je. Dolgo se obotavlja mladenič; noče povedati ne no 80 imena, ne rodu, končno pa reče, da je sin neznanega očeta in matere, živeče v daljni zemlji. Ilija, to začuvši, ga objame in pozdravi kot svojega sina. Mladenič se odpravi na pot k svoji materi in jo vpraša, je li res Ilijev sin. Mati mil pritrdi in 115 sin se vrne nazaj. Tu najde Ilijo spečega v šatoru, napne lok in ustreli svojemu očetu v prsi. Ali križ, ki ga je nosil stari kozak vedno na prsih, mu reši življenje. Srdit skoči starec kvišku, zgrabi sina za noge in ga raztrga. Druga slični ca ruska se glasi takb-le: Kralj Sani 130 ali Saur, sin Leonov (Lavanidovič, Vanidovič), gre z vojsko nad tri kraljestva: latinsko, litvansko in saracensko. Odhajajoč zapove ženi: „Če rodiš hčer, jo odgoji in omoži; če pa rodiš sina, ga pošlji za menoj, ko bo imel devet let.“ Kraljica rodi sina. Nazvali so ga Konštantina. Ko je imel sedem let, je bil 125 močen kakor drugi ljudje z dvajsetimi leti. Hodil je v šolo in izkušal svojo moč. Če je prijel koga pri igri za roko, mu jo je odtrgal; če je potegnil koga za nogo, mu jo je izdrl. Knezi in plemenitaši in kupci se mu čudijo in se ga boje. Pritožijo se torej materi in ta ga pokara. Konštantin pa 130 vpraša, kje je oče. Mati mu pove. Molče gre nato sin ven, pokliče hlapce in jim zapove, naj mu priženb dobrega konja, naj denejo sedlo nanj z dragima kamenoma, da mu bosta svetila po noči na potu. Ko je vse pripravljeno, skoči na sedlo in odjaha. Oblak prahu ga zakrije materinim očem. Orožja ni 135 imel s seboj, le kij 300 pudov 9 težak. Prijaha do reke Smo- rodine, skoz katero je ravno hodil sovražnik. Konštantin se zakadi vanje in jih dva dni pobija s kijem. Kato se bliža saracenskemu kraljestvu. Tedaj se spomnijo saracenski starci, da imajo v ječi jetnika, ki bi se edini mogel uo ustavljati Konštantinu. Ta je bil oče Konštantinov; pred mno¬ gimi leti so ga bili ujeli Saraceni. Na prošnjo starih mož sede starec na dobrega konja, vzame orožje junaško in gre izkušat svojo moč. Ves dan se bojujeta junaka brez uspeha. Starec se obrne proti nebu in moli: „Pomagaj, Bog, da vržem mla- 145 deniča iz sedla!" In res vrže oče sina iz sedla, mu poklekne na prsi in ga vpraša, kdo je in katerega rodu. „Bog mi ni pomagal v bo.ju,“ odgovarja Konštantin; „ko bi bil zmagal jaz, bi ti bil odsekal glavo. Očeta sem imel, imenovali so ga Saura, bil je sin Leonov; šel je v boj proti trem kraljestvom; 150 ne vem, kje je.“ Kralj Saur zaplače, dvigne sina za bele roke 81 in reče: „Dobro došel, junaški mladenič! Jaz sem tvoj oče." Konstantin pa napiše pismo svoji materi in ga ji pošlje: j,Veseli se, draga mati, očeta sem našel!" Inačica srbski pesmi je tudi bolgarska: „Radoj i •lankol", ki peva o boju med bratoma, in še druga srbska 155 e boju med očetom in sinom, ki se takd-le glasi: Ribniška aga pošlje Juriju Senkoviču pisanje, v katerem ga pozove na dvoboj. To ga hudo prestraši, kajti postaral se je že jako in moči so ga zapuščale. Ponudi se mu sin Ivo, da hoče zanj „na mejdan iziči"; ali oče mu odsvetuje, češ, da mo 'nia še le šestnajst let, Turčin pa da je junak v dvoboju, kateremu ga ni v deželi enakega. Ker se Ivo ne da pregovoriti, ga obleče starec v svojo obleko, mu pripaše svojo sabljo, mu osedla svojega dimca in s e poslovi z njim, poučivši ga še, kako se mu je vesti v boju. 165 Ko prijaha na polje ribniško, ugleda beli šator in pod satorom ago, katerega precej pozove na dvoboj. Nastane huda borba; aga ustreli Ivu konja med črne oči, da pade v travo zeleno, a naposled premaga Ivo nasprotnika in mu odseka glavo. Potem obleče agovo obleko in beži pred Turkoma, ki 170 hitita za njim na čilih, skočnih konjih in ga pripodita do gore. Po gori pa ga ne moreta tirati na konjih; zatorej skočita s konj, ju privežeta za jelo in jo ulijeta za Ivom. Ivo je pa "'odra glava. Ko ga zasledujeta Turka po gori, se vrne h konjema, ju odveže, zajaše enega, drugega pa odpelje. Ko pri- 175 Jaha blizu domačega dvora, ga ugleda „stara mila majka", ali "' ga spoznala, ker je nosil agovo obleko in jahal tujega konja. Solze se ji uderd po belem licu. Rrzo kliče po možu in t°ži. da je umrl Ivo, aga pa jima prišel dvore plenit in ju zarobit, da pod starost služita Turku. Ko mož začuje te be- 180 Se de, se mu ulijd solze po licu; skoči na noge junaške, si pri¬ paše meč, hiti v hlev in zasede staro arabsko kobilo; še toliko "e utegne, da bi jo osedlal. Nato skoči pred Iva, ki ga ne more spoznati, ker je pre¬ cenil obleko in konja, in ga takd-le nagovori: „Stoj, aga od 185 Pibnika; lahko ti je, pogubiti dete, ki še nima šestnajst let; a *' hajdi, aga, pogubi starca!" Zastonj ugovarja Ivo razsrjenemu očetu, da ni aga. Od žalosti ga oče niti ne posluša, ampak skoči nadenj, da bi mu "usekal glavo. Sin pa, videč, kaka nevarnost mu preti od 190 čitanka V. in VI. 6 82 lastnega očeta, se zasukne in jame bežati. Oče se spusti na konju za njim in ga dohiti. V tej zadregi seže sin v torbo po agovo glavo in jo vrže pred očeta. Ko jo ta ugleda, vrže meč v zeleno travo, skoči s stare kobile, prime sina za 195 roke, pa ga grli in poljublja. Slično snov ima narodna pesem iz Neretve, ki peva skoro enako o kraljeviču Matiju. Ta poseka nevedoma svojega sina, katerega imenuje pesem kraljeviča Marka in ga pri- spodablja najslavnejšemu junaku jugoslovanskemu, akoravno 200 druge narodne pesmi ne vedo o tem boju povedati ničesar in imenujejo Marku tudi drugega očeta. Isto snov o boju med bratoma ter med očetom in sinom poznavajo tudi Švedi v povesti o Gunarju in Regnaldu, Grki pa o sinu Andronikovem. 205 Te pravljice nam prav lepo kažejo sorodnost narodnega izročila v arjo-evropskih narodih. Ne bilo bi opravičeno, ko bi mislili, da so le posnetek po kaki prvotni pripovedki, ki bi se bila razširila počasi po svetu. Sorodnost snovi nam kaže, da je duh teh narodov soroden in da veljajo pri vseh isti ■210 zakoni v pesništvu. Fr. Hubad. 25 . O živalskih pravljicah in basnih. Živali se ne odlikujejo od drugih stvarij samo po svojem glasu, prostem kretanju, po telesni ličnosti, ampak kažejo tudi neke duševne zmožnosti, čutijo bolečine in radost, se vnemajo v strasti in se morejo celo priučiti nekaterim umet- 5 nostim. A v marsičem, kakor v telesni moči, v ostrem po¬ gledu in sluhu, v natančnem vohanju in v brzosti nog pre¬ kašajo tudi človeka. Ni čuda tedaj, da je spoznal človek kmalu te prednosti, osobito v pradavni staroveški dobi, ko je, z ži¬ valmi v vedni dotiki, preprosto z njimi občeval, nekaterih se 10 ogibal in varoval zaradi škodljivosti in krvoločnosti, a z dru¬ gimi se izkušal okoristiti. Od nekaterih je pričakoval v stis¬ kah in nevarnostih pomoči, druge pa so ga s svojimi močmi in telesnimi zmožnostmi nadkriljevale toliko, da jim je pri¬ pisoval čarovno moč. In človek, njihovo kretanje s strahom 15 razmotrivajoč, si je prorokoval iz njihovega glasu in letanja srečo ali nesrečo za prihodnjost. Gelu obleko so si krasili 83 ljudje z živalskimi peresi in na vojnih zastavah in grbih so si slikali živalske podobe, ne toliko v kras, ampak da značijo s tem, koliko veljavo imajo lastnosti posameznih živalij. Umevno je, da so se pri teh nazorih o živalskih zmožnostih 20 Pripisovale sčasoma živalim tudi druge, človeške lastnosti in duševne sposobnosti, katerih pa v resnici niso imele. To se je godilo zlasti v praveskem času pri človeku na stopnji naj- uižje omike, a tem večje domišljije. Stari vek človeškega rodu v prvem razvoju omike je njegova otroška doba. Otrok sodi 25 v svoji preprostosti kakor drugi zunanji svet, tako tudi živali po merilu samega sebe in ne dela velikega razločka glede na zmožnost med njimi in med seboj. Istotako je prisojal tudi človek v svoji prvotni naravnosti živalim, s katerimi je bil skoro po vseh odnošajih življenja tesno sklenjen, mišljenje in 30 delovanje slično človeškemu. Namislil je živalim različne, čudovito zapletene dogodke, ki so izvirali ali iz živalskih last- nostij samih ter so bili nekako v dejanju izraženo, prikladno Pojasnilo dotičnih lastnostij; ali so pa živali v nekaterih prav¬ ljicah pomenjale prirodne moči in prikazni, saj so se mnoge 35 živali kot nadčloveška bitja, znamenja prirodnih sil, častile Po božje. Včasi se je pridružil živalskemu početju tudi človek. \ r sa ta slikovita podoba pa seje ovila s čarovno tmino davnih časov, a vedno tako, da so živali kazale po vsem človeško čuvstvo in mišljenje, človeške navade in običaje, pri tem pa 40 v endar ne pritajile svojih značilnih, pristno živalskih last- uostij. Čudotvorna domišljija tudi ni odrekla živalim najvažnej¬ šega sredstva medsebojnemu občevanju, človeškega govora, ftrez te sposobnosti se ne more nobena žival sprejeti v okrožje 45 Pravljic. Pomenljiv je tedaj oni v pravljicah običajni izraz: ?>Ko so še govorile živali 1 '. S tem označujemo tmino davnih časov in prošlost onega namišljenega občevanja z živalmi, o katerem se hrani spomin le še v pravljicah. Pozneje je baje Ueka nezgoda odtegnila živalim to prednost, ali jo pa živali 50 s ame prikrivajo ljudem. Pri Slovencih je v narodu še sedaj razširjeno mnenje, da more, kdor ima praprotno seme pri sebi, ua kresni dan slišati, kako se pogovarjajo živali med seboj, l a med narodom sem ter tja še utrjena vera je ostanek iz °nih časov, ko so se živalske pravljice ne samo pripovedovale, 55 temveč tudi snovale in poslušale v popolni veri na njih istinitost. 6 * 84 » Dva posebna znaka ima tedaj živalska pravljica: Prvič mora tako označiti živali, kakor da bi imele človeški razum in bi dobro poznavale človeške razmere in se ravnale po njih. ko Zato se pripoveduje v pravljicah na pr., da nesejo umorjeno kokoš pred kralja in ta zapove ji zadušnico čitati in posta¬ viti grobni napis. Drugič se morajo v pravljicah kazati vse posebne in za posamezne živali značilne lastnosti. Petelin poje tudi v pravljici, na eni nogi stoječ, in lisica porablja v borbi «5 z volkom vse njej prirojene zvijače. Teh dveh bistvenih znakov ne sme pogrešati nobena pravljica. Pesnik umetnik mora tedaj gledati, da združi te posebnosti, živalsko svojstvo in človeško podobnost, v mično sliko; on mora pridržati živalsko telo, a zraven mu še pridejati človeško vedenje, dostojnost in 70 čuvstvo. Za živalske pravljice niso prikladne vse živali, zlasti one ne, ki nimajo dovolj posebnostij in značilnih lastnostij. Pri Slovanih kakor tudi pri drugih narodih, osobito pri Germanih, se navajata v pravljicah najčešče volk in lisica, ki z zvi- 75 jačo in silo zasledujeta domače živali; zaradi teh lastnostij sta za pravljico posebno pripravna. V bajeslovnem oziru je lisica podoba zime, smrti vse prirode; v pravljici pa se opisuje kot zvita svetovalka, a vedno hudobna, prekanjena, sleparska in v vseh zvijačah izkušena. Njen nasprotnik, volk, pa je okoren 80 in požrešen ropar, nesramen pa kratkoviden zločinec, katerega lisica večkrat užene v kozji rog. Poleg teh dveh govore prav¬ ljice tudi o psu, levu, medvedu, opici, zajcu in drugih. Jakob Grimm 1 je sprva menil, da je bila živalska prav¬ ljica le Nemcem lastna in da je vzklila na germanskih tleh, 85 kakor rasto tudi nekatere cvetlice le na določenih zemskih krajih. Pozneje pa je opovrgel svoje mnenje, ko je našel tudi pri drugih narodih živalske pravljice razširjene in zapazil njih podobnost med posameznimi narodi, tako da je imel te za najjasnejši znak o skupnosti sorodnih narodov in za vzajemno 90 dedščino vsega arijskega plemena. In res že Rusa Afanasjeva 2 zbirka pravljic kaže dovolj, koliko živalskih prič hrani narod slovanski. Te pravljice pa so zrastle vse na domačih tleh in niso od drugod izposojene ter so ohranile do sedanjih časov svojo prvotno, neizpremenjeno obliko, kar velja več ali manj 95 tudi o drugih rodovih slovanskih. 85 Živalska pravljica zanima brez posebnega zunanjega na¬ mena sama po sebi, po zanimivem zapletkn in prikladnem razvoju dejanja na podlagi jasno izraženih značajev. Ona ne namerava .tedaj s pikro zabavljico zbadati slabosti človeškega rodu ali se rogati posameznim stanovom. Prav tako ni bila 100 živalska pravljica v svoji prvotni obliki nikoli parodija ali pusto osmeševanje človeških razmer, ampak ves čas je ohra¬ nila svoj resni značaj, dasi je posnemala človeško delovanje 'n kretanje. V prvem početku svojega razvoja tudi ni imela namena, poučevati ter določena pravila nravnosti in izkusbe 105 navajati; vsa njena veljava je bila kakor drugim epskim pes¬ mim utemeljena v zanimivosti in v mični izvršitvi dejanja. Seveda so se mogli tudi iz nje kakor iz vsakega epskega umotvora zajemati kaki nauki; toda to poučevanje ni bilo njen glavni namen, taki nauki niso bili določeni, ampak raz- no lični in mnogovrstni. Bistveno se je živalska pravljica preustrojila s tem, da Se ji je pridružil poučen namen. Pravljica se je morala v to s vrho primerno prikrojiti in njena epska širina skrčiti; poučno Pravilo se je moglo pripisati ali pa tudi izpustiti, ker ga je 115 nitatelj itak lahko doumel. Te preustrojitve pa nista učinila s ama domišljija in pesniški nagon, ampak umni preudarek z ozirom na poučni namen. Umetne ali učene basni spadajo torej po pravici v področje poučnega pesništva. Ezopove 4 basni so nam dragocen ostanek obilice živalskih pravljic, ki so le 120 kratko posnete iz prvotnih povestij in le redkokrat kažejo e Psko obširnost. Bujna domišljija, v neomejeni prostosti se mrajoč, je nakitila pravljico z vsemi (livnimi prirodki ognjevite Pesniške plodovitosti, v basni pa je ta izgubila svoj nakit ter z malo besedami in kratkimi potezami narisala dogodek, iz 125 katerega bi se naj povzelo nravno pravilo. Poleg nravnih pravil nam podaja basen večkrat tudi kak n auk o previdnosti in modrosti ter svari pred nasprotnimi napakami. Običajno ne poučuje basen pri živalih naravnost o čednostih, ampak razkazuje nasprotno stran, človeške pre- 130 Srehe in napake, češ, da je človeška boljša stran prevzvišena 'n njegova vrlina preblaga ter se ne sme priporočati pri ži- v alih. V basnih se kažejo tedaj večjidel zvijača, prekanjenost, kesnost, nezvestoba, jeza, nevoščljivost, škodoželjnost, redko¬ krat zvestoba, ljubav, velikodušnost. 135 86 Z ozirom na svoj poučni namen so si pridobile umetne, takozvane ezopske basni pri iztočnih in evropskih narodih kmalu v knjigi toliko veljave, da so jele izpodrivati narodne živalske pravljice. Pisatelji sami so radi podtikali po vzgledu 140 klasiških basenskih povestic svojim enakovrstnim umotvorom primeren nauk. Tako se je godilo pri Romanih in Nemcih kakor tudi pri Slovanih. Pri zadnjem narodu, osobito pri Rusih in Srbih, se je umetna basen udomačila celo med narodom, toda s tem se ni narodno slovstvo zdatno pomnožilo in obo- 145 gatilo; ljudsko mišljenje ni namreč basnim enako naklonjeno kakor drugim pravljicam in bajkam, ki so po svoji mični vse¬ bini brez zunanjega namena ustrezale ljudski vedoželjnosti. Basni so le sredstvo k poučnemu namenu; ako jim izluščimo poučno jedro, ostanejo puste pravljice brez prave veljave. 150 Od narodnih živalskih pravljic se razločujejo basni v tem, da prve zanimajo čitatelje po svoji vsebini, po svojem razvoju dejanja, druge pa po poučnem namenu. Od svoje prvotne oblike pa je ohranila basen še to bistveno svojstvo, da nam mora kazati dogodek, v katerem se dejanje istinito 155 vrši. Basen ne more torej biti alegorija, prispodoba dejanja. Na pr.: „Umirajoči oče priporoča sinom slogo in edinost, kažoč jim breme zvezanih šibic. Zvezanih ne more nihče zlo¬ miti, posamezne pa.“ To še ni basen, pač pa nastane taka, ako pripoveduje oče o treh volih, ki so se združeni uspešno 160 borili proti levu; ko so se pa sprli, je raztrgal lev posamezne. Ako se hoče dalje kako splošno nravno načelo pojasniti z dejanjem, ki se le more ali utegne zgoditi, v resnici pa se ne izvrši, tedaj še tudi nimamo basni, ampak le parabolo, priliko, vzgled. Na pr.: „Uradnika za višje posle z žrebom imenovati, 165 je enako, kakor če določi ladjin lastnik krmarja med mor¬ narji po žrebanju." Neprevidnost prvega dejanja se pojasnjuje z drugim, ki se pa tu v resnici ne izvrši, ampak je le možno in se utegne zgoditi. Tedaj še to tudi ni basen, ampak le prilika, 170 Če pa razkazujemo kako splošno poučno načelo v po¬ sebnem slučaju in se ta slučaj tudi istinito izvrši kot pravi dogodek, tako da se v njem jasno zrcali ono splošno poučno pravilo, tedaj imenujemo to pesnitev basen. Izmed pisateljev učenih basnij je imenovati pri Grkih v 175 prvi vrsti Ezop (ezopske basni), dalje Babrij, pri Rimljanih 87 Feder (Phaedrus), pri Nemcih osobito Lessing, pri Francozih Lafontaine, pri Rusih Krylov, pri Slovencih pa zlasti Volkmer, \ odnik, Slomšek, Metelko, ki so pisali izvirne ali pa prevajali ezopske basni. 4 a. Bartel. 26 . Jež in srna. Nekdaj sta se jež in srna prepirala, kateri bo bolje bežal. <)ež se zamota v klopčič in se kota navzdol; srna pa se jako zaleti, in ko beži navzdol, trešči z glavo ob drevo in pogine. Sedaj je imel jež dosti pečenke. Ker pa si ni mogel raztrgati srne, si je moral iti iskat mesarja. Iskaje mesarja, se sestane 5 Prvič z zajcem. Zajec ga vpraša, kam gre, in jež mu pove, da si išče mesarja. Nato mn pokaže zajec zobe, rekoč, da je dober mesar; toda jež mu tega ne verjame in gre dalje svojo Pot. Potem se sestane z lisico, pa tudi ta mu ni bila dober mesar. Nato se snide z volkom. Ta mu pokaže zobe in jež 10 mu veli, naj gre z njim. Volk takoj raztrga srno na štiri kosce. A ko utrga prvega, reče ježu: „To bo mojemu stricu.“ pri drugem: „To mojemu očetu,“ pri tretjem: „To bo moji materi," pri četrtem pa: „A to meni samemu." Tedaj ga pa ježek popraša, kaj bo neki njemu, in volk mu reče: „Tebi 15 bodi, kar je ostalo." Ježu se ni videlo prav, da sam ničesar ne dobi; zatorej reče volku, naj gresta k sodniku na pravice, in ta mu pritrdi, dež je vedel za železo, ki je bilo pripravljeno za volka. Volk gre z njim. Prišedši na mesto, jame ježek z nogo tolči po 20 železu, kličoč: „Gospod sodnik, vstanite, vstanite!" Ko je že večkrat tako mahnil in klical zastonj, mu reče volk: „Kaj delaš, da ne moreš tako dolgo vzbuditi sodnika? Grem ga pa jaz budit." dež mu veli, naj gre. Volk udari z nogo po železu in se — ulovi. Jež gre nato v stran in se posmehuje volku. 25 Za malo časa pride mož s sekiro, da umori volka. Ko mahne volku prvič po čelu, mu reče jež: „To bo tvojemu stricu," drugič: „To bo tvojemu očetu," tretjič: „To bo tvoji materi;" a ko ga mož četrtič udari, se zvrne volk, jež pa mu reče: >,To bodi tebi samemu!" In tako je jež sam jedel srno. Nar. prav. — M. Valjavec. 30 88 27. Lisica in petelin. Leži, leži stezičica, Po njej teče lisičica, Je petelina srečala, Tako ga ogovarjala: 5 „Kam mlad pa greš, petelin ti?“ Tako petelin govori: „Jaz v vas grem k svoji jarčici." Pa tak’ lisica govori: „Petelin mlad, pokaži ti, 10 Kak’ tvoja mlada jarca spi.“ Je vzdignil perotničico, Pod njo vtaknil glavičico: „Tak’ moja lepa jarca spi!“ Je zgrabila lisica ga 15 In z njim pod brezico je šla. Pa tak’petelin govori: „Veš kaj, modra lisica ti, Lepo zahvali zdaj Boga Za tak kos mladega mesa!" Lisica vzdigne tačice, 20 Zahvalila lepo Boga Za tak kos mladega mesa. Petelin na brez’co zleti, Tako lisici govori: „Lisica, v uho piš’ me ti!“ 25 Lisica krog je skakala, Z debelim repom mahala, Da brezico bi sekala. Nar. pes. — Kr. Cbelica. 28. Golob in lisica. Nekdaj je bil golob, ki je imel svoje gnezdo na visokem hrastu. Ko so dobivali mladi golobje že perje, je došla k njemu lisica in mu rekla: „Daj mi, golob, pojesti svoje mladiče; sicer pojem tebe samega z njimi vred.“ Golob se prestraši in zmeče 5 mladiče lisici na tla. To se je večkrat zgodilo. Ko je golob zopet enkrat sedel na gnezdu, pride k njemu neki ptič in ga vpraša, zakaj .je tako žalosten. Golob mu pove, da bo prišla zopet lisica k njemu in mu pojedla mladiče. Nato mu reče ptič: „Ti si bedak, zakaj jih pa daš? Reci lisici, naj gre na io drevo sama po nje; ona pa ne bo tega storila, temveč bo od¬ šla, ker ti ne more priti na drevo." Ko dojde lisica, ji res reče golob: „Ako hočeš jesti pečenko, pridi gori k meni po njo." Lisica, videč, da ji golob noče dati mladičev, ga popraša, kdo mu je nasvetoval kaj takega. Golob ji odgovori, da tisti ptič, 15 ki ima gnezdo tam pri vodi. Lisica odide takoj tja in vpraša ptiča, zakaj ima svoje gnezdo baš v naj večjem vetru in kaj stori tedaj, kadar veter piha. Ptič ji odgovori: „Ako veter z desne piha, se obrnem na levo, če pa potegne z leve, se obrnem na desno." — „Kaj pa storiš tedaj, kadar brije veter od vseh 20 stranij?" ga popraša nato lisica. Ptič ji odvrne: „Tedaj denem glavo pod peroti," in bedak ji pokaže, kako napravi 89 to. Lisica pa, videč, da je glava pod perotmi, zgrabi ptiča in mu reče: „Drugim si znal pomoči, a sebi ne znaš,“ pa ga poje. Nar. prav. — M. Valjavec. 29 . Vojska z volkom in psom. Živel je bogat seljak, ki imel je vsega obilno. Hlev mu je mukavcev poln in svinjak mu je z rilci natlačen, Pseto Belin je čuvaj mu bogatega blagoimetja, Volku iz bližnjih goščav pocede se sline po prascih. V misli zagrezne se on, kak’ mastne dobil bi pečenke. 5 Ena mu pride na um, ta bode gotovo najboljša. Kmal’ se z Belinom spozna in pobratita brž se dodobra. Nekega dne, ko je menil volkač, da je že stanovitna Družna ta vez mu z Belinom in ne več razrušna prijaznost, Reče mu: „Dragi pajdaš, ti največji prijateljev mojih, 10 Združiva, daj, se v zavezo in to narediva pogodbo, Da, če bi jaz kaj ukradel, me ti ne izdaš in ovadiš, In če bi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim.“ To diplomatično vez potrdita z lastnim podpisom Ter zapečatita list po navadi veljavnega reda. 15 In da se vez poresniči in list da mrtva ne bode beseda, Reče Belinu volkač: „Ti, nocoj jaz k tvojemu gazdi Pridem nekoliko v vas, da si kterega prasca izberem. Al’ da ko mutec molčiš, in odgnil ti jezik, če lajaš, Da ne vzbudiš domačinov in jaz da mesarim brezskrbno.“ 20 Reče Belin: „0, le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinjče. •Jaz te ne bodem izdal.“ — „No dobro, jaz pridem.“ Odide. Kakor nastala je noč, priplazi volkač se k Belinu. „Dober večer, moj Belin!“ mu reče prijazno potuhnjen, „Prišel sem zdaj po obljubi, da grem, si izberem prasico." 25 „Bog daj dober večer!“ odzdravi Belin. „Veseli me, Da si že tu; že dobro, le nič se ne boj in le srčno Pojdi v svinjak in zakolji si tam ga praseta po volji, Ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo.“ Volk gre koj in se splazi v svinjak med čredo prašičjo. 50 Grozno moritev prične, da od zob tak’ cepajo prasci, Kakor od kose seno ali žitno klasje od -srpa. Cviliti svinje začno in ženo tak’ žalostno krulbo, Da iz glasu se je znalo, da joj in prejoj se jim gode. Kakor začuje Belin, pa zalaja pred vežnimi durmi, 35 Čaja na glas, da bi mrtvi, nikar le se vzbudili speči. V hiši vzbude se družina, hite vsi vstajati s postelj: Kaj tak’ laja Belin in zakaj tak cvilijo svinje? Vidijo, kak’ mesari, pa lop s polenom po volku; 40 90 — Tolčejo na vso moč in mlatijo z bati mu grbo. Revež polomljen in zbit jim ječiva unese življenje. Ali tedaj ko poležejo spat na novo družina, Volk za plotom poskrit, razsrjen počaka Belina, Pa ga pograbi, renče: „Aha, ti verica pasja, 45 Ali si tu? Ti si djal, da ne bodeš lajal, ko pridem, Pak si me vkanil, Belin; ne odpustim nikoli ti tega, Kajti sem stolčen, da joj, in boli me vse po životu." Zdaj se spričava Belin in ga prosi, naj mu prizanese, Da ga ne kazni za zdaj; naj znovič le pride brezskrbno 50 Danes zvečer na dvorišče, da gluh bo za cviljenje vsako, Pa se roti: „Naj mine me um, če zdaj se ti lažem; Jezik, če laž govorim, na nebo da koj mi prisabne!" Še je rote se zaklinjal in moči ni znaniti vsega, Kak’ se je veril Belin, ki mu strah je nareka! besede. 55 Kdor se dosti roti, ni mu nič ali malo verjeti. Tega še vedel ni volk, še prišel ni dosti po svetu, Pa je verjel, kar lagal je Belin, in imel za resnico. Pride večer in pripelje s seboj noč s temno odejo. Kadar pri hiši pospe, primuza se volk na dvorišče, 50 Zleze v svinjak in klati začne brezskrbno prašiče, Rilci pa v cvil in pa v krul, da je glušilo huskanje volka. Kakor to sliši Belin, pa zalaja in laja na vso moč, Dokler vzbude se družina in planejo z drogi nad volka; Udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži. 55 Sreča mu blaga je spet, da pobili ga niso docela; Spet jim uide razbit, z raztrgano kožo po hrbtu, Vleče se proč in se skrije za plot in počaka pokoja. Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi durmi In mu golči: „Le počakaj, Belin, ne vidiš me nič več; 70 Ne oprostim ti, že prišel bo čas, ki te dal mi bo v kremplje.“ Spet se pravičiti hoče Belin in militi volku, Toda ne vda se mu volk, da Belin bi preveril ga znova; Ker ne posluša ga več, ker svinj mu dovolil ni klati, Vojsko mu kar napove in mu da tri dni za pripravo. 75 Zdaj se odvleče v temičasti les pomagačev si iskat. Misli in zmisli si td-le: „Poslal bom do divjega prasca, Pa mu obljubim prijateljski mir med najinim rodom Na vekovečni čas, to vem, da mu bode po volji. Mislil je prav, ni vkanil ga up, ker priti na pomoč 80 Mu je obljubil neres, saj bila mu všeč je pogodba. Ali to ni še dovolj, da bi zmagal Belinovo vojsko; Spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico, Dobre pogodbe obema dajoč, da sta morala priti, Ako je kolikaj skrb jima bilo za lastni dobiček. Zdaj jih imel je dovolj, pa je mislil, da kos bo Belinu; 85 91 Živel ,je mirne vesti in je čakal pokojnega srca Tistega dne, ki sta boju za rok ga postavila bila. Tudi Belin se pripravlja na boj in si družnike voli, Gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka. Maček ga ogovori s to pomilovalno besedo: „Kaj pa je tebi, Belin, da se tak’ prežalostno nosiš ?“ „I)ragi moj muc," govoreč mu Belin odgovarja, „Oh, ti ne veš, kaj mene teži! Viž, boj mi je z volkom; Jutri se moram pod oni-le hrast postaviti z vojsko. Ali bi šel ti z menoj mi pomagat, da zmagava volka?" „Oh, oh, hočem, predragi Belin, in zakaj bi ne hotel? Bom, bom,“ maček veli; „al’ pojdi še racmana prosit, Gotov je on pomočnik, on pride gotovo na vojsko." K racmanu gre; ta obljubi takoj, da mu dojde na pomoč. Reče: „Zakaj bi ne šel, saj ti nas braniš lisice, Da si ne upa na dvor prikradši se splaziti stiha Ter da ljubljenih rac, predragih mi žen, ne pokrade. Pojde še tudi gosak; al’ bil že njega si prosit?" Gre do gosaka in tudi gosak mu priti obljubi. „Kaj bi ne prišel?" veli, „saj nimam uzroka odreči; Bil bi ti pač nezahvalen, če te bi dobrote ne storil Tebi, ki nam si čuvaj, ki nas braniš zaleznikov nočnih." „Nas bo pa, menim, dovolj zdaj," reče Belin, vesele se. Dojde za borbo odmenjeni dan. Volk s svojo armado Gre na bojišče pod hrast, ves svest si zmagodobitja. Kar nič ne jemljoč si na pamet, da mogel bi biti On, ki dobil bo krc; ni skušal še vojskine sreče. Modri mu dajejo svet, kako naj vso vojsko razvrsti; Ali le on si se pameten zdi, pa ne dela po svetu. Drugi, ki slutijo zlo, si ne upajo zlu se upreti; Volk jim je znan trmoglav in boje se zameriti vodji. Vsakemu sam stan izbere in de v kup hrastove stelje Divjega prasca, veleč mu: „Neres, tu tebi je mesto. Ti pa, lisica, se splazi na hrast, kar moreš visoko; Glej in napenjaj si slden na vsestran paznega oka, Kdaj in odkod nam pride Belin in vojska njegova. Tedaj nam stiha poveš, da se bodemo mogli ravnati. Medved, ti tudi na hrast, jaz grem pa pod 6no-le klado." Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelju, Bliža se tudi Belin; pred njim koraka jo racman, Maček pa stopa za njima, držeč rep moško na višek; Z njim jo korači gosak, on puha iz celega kljuna. Spazi lisica in stiha veli: „Sovražnik se bliža; Vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi od spredi. Tambor udarja na moč; čuj bobnanje: tatatata ta. Stopa za njim vojnik, on puško nosi nabito, 90 95 100 105 110 115 120 125 130 92 135 140 145 Streljal bo zdaj, zdaj na nas; joj, joj, mi nimamo pušek.“ Vse, vse obmolkne, ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu molelo je z listja uho, nanj sedla je muha. Zmiga, da bi jo odgnal, al’ maček zapazi ta migljaj; Misli si: Glej mi jo miš! pa priskoči in urno pograbi Prasca, o joj, za uho; prestraši se prašeč in puhne Ven izpod listja, beži, kar neso četiri ga noge. Maček se tudi zboji in pobegne na hrast do medveda; Medved se splaši in strah ga vrže z drevesa na zemljo. Maček še bolj se zboji, pa pleže še više do vrha Gor do lisice, ki zgrabi jo strah, da tudi opadne In z medvedom zbeži in nič se nazaj ne ogleda. Volkova vojska razšla se je v les, sam volk je pod klado Tičal in mirno čepel, se boječ, da ga kdo ne zapazi. A ko odšel je Belin, vrnivši se z vojsko junaško, Zmagovenčan domov, le brali smo v volčjih ukazih: Tako velevamo mi volk, kralj nezmagljivi živalstva! Postava zverinam je nova podana, Zatorej si volijo urno župana; Pa kaj jim volitve koristile so, Na vrbi nam sraka razlaga tako: 5 Zberd si medveda; al’ medved je mrha, Zarobljen in kosmat od pete do vrha; Budil z godrnjanjem prezgodaj jih je In s tacami sodil, pravično al’ ne; In koj se oglasi jih sto: 10 Le-ta nam županil ne bo! Zbero si jelena; pa on rogovili, Prevzeten povsod med prvake se sili; Z rogato glavico je pač darovan, Al’ v glavi ošabni je malo možgan; 15 In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberd si rjavca, iz šume lisjaka, Na kterem krivična je sleherna dlaka; Kupaval je sam in prodajal je sam, 20 Da z ljudsko krvjo si napolnil je hram; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Po nar. prav. — M. Valjavec. Zberejo si zajca; al’zajec neveden, Za skrb ino čast domovinsko nevreden, Ni poznal postave, se slednjega bal, 25 Po noči je kimal, po dnevi je spal; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si kosa potem gospodarja; Al’ kos pa ošabno povsod se ukvarja, 30 Žvižgal jim vedno iz enih je strun, Skoz okence vsako potikal je kljun; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si osla; pa osel zabiti 35 Nobene povšeči ni znal obrniti; Z ušesi le miga in v prahu leži, Pa kjer se povalja, tam dlako pusti; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! 40 Zberejo si palčka; al’ on je skakavček, Natihoma leta priliznjen hinavček. Zverino je dražil, unemal prepir, Pobegnil iz lože je ljubljeni mir; In spet se oglasi jih sto: 45 Le-ta tud’ županil ne bo! Od tedaj zverina, tako zapeljana, Po svetu širokem si išče župana; Ko pravega bo pripeljala na dom, Prijaflji, poročil al’ pisal vam bom. 50 M. Vilhar. Bajke in legende. 31. Solnce in Nasta. Nekdaj je živela jako lepa deklica, kakoršne na vsem svetu ni bilo. Zvala se je Nasta. Celb solnce, ko jo je videlo, se je zagledalo v njo, da je stalo enkrat poldrugi dan na onem mestu, kjer je bila deklica. Ko je došlo potem domov, ga je vprašala mati: „Drago moje dete, kje si bilo tako dolgo?" Solnce ji pove, da. je videlo jako lepo deklico in se 94 zagledalo v njo. Mati ga pokara, kako se more zagledati v zemsko deklico, češ, da je to velik greh. Solnce pa ji odvrne, da ne more več živeti brez one deklice. Ko je mati videla, 10 kaj solnce namerava, mu reče: „Ali znaš, drago moje dete, kako najlaže dobiš to deklico? Zlato nihalko spusti doli v njeno selo! Dekle bo sedlo v njo in se hotelo zibati, tedaj pa potegni kvišku nihalko!" Solnce je storilo, kar mu je velela mati, in spustilo zlato nihalko v dekličino selo. 15 Ko so ljudje v tem selu opazili nihalko, so se poskušali nihati; tudi deklica je došla proti večeru s svojimi tovariši¬ cami in se počela zibati. Hitro pa, ko je sedla v nihalko, jo je potegnilo solnce kvišku in tako jo je imelo sedaj pri sebi. Ko se je potem deklica na enkrat gori videla, se je razsrdila 20 na solnce, ker jo je tako ukanilo. Zato se je delala, da je nema in ne zna govoriti; posle pa je opravljala vse, katere¬ koli so ji veleli. Solnce se ji je na vse načine mililo, ali deklica ni hotela izpregovoriti. Tedaj se solnce razsrdi in reče materi, naj jo pošlje k teti Mori, da jo uniči. Mati ga 25 usliši in veli deklici: „Hodi, drago moje dete, hodi k teti Mori, pak mi donesi od nje sito, ki mi ga je tako potreba!" Deklica odide in zaprosi teto, naj ji da sito. Mora pa gre v shrambo, da si nabrusi ondi zobe in nato njo skonča. Tega ni znala deklica in je čakala na teto. Dojde pa k njej mala 30 miška in ji reče, naj takoj zbeži, ker je teta Mora šla zobe brusit; vzame pa naj prej njen češelj in vpletnik (kito plete¬ nico). Kadar bo hitela za njo teta Mora, naj vrže češelj pred njo in takoj se ho storila šuma; kadar jo bo podila skoz goščo, pa naj vrže pred njo vpletnik in hipoma bo nastala 35 voda. Deklica se zahvali miški in jame bežati. A ko se obrne, vidi. da teče teta Mora za njo. Tedaj vrže pred njo češelj in stori se šuma. Toda teta jo skoro zopet ulovi, a deklica vrže kar na enkrat vpletnik pred njo in nastala je voda. Tako ji ni mogla Mora dalje slediti. Ko pa dojde dekle k solncu do- 40 mov, opazi že drugo deklico na solnčnem dvoru, ki je po¬ pevala, in ji reče: „Prerano si začela pevati!“ Solnce pak, za- čuvši, da je deklica izpregovorila, se jako razveseli in se ji jame militi. Deklica pa pobegne in se skrije v kot. Solnce se drugič razsrdi nad njo, jo prekolne in reče: „Odslej nisi več 45 Nasta nego lasta." In tako je postala lastovica. 1 Nar. prav. — M. Valjavec. . 95 32. Marjetica in Trdoglav. Stoji, stoji črni grad, Nima oken, nima vrat, Znotraj je ves pozlačen, Zunaj z mahom porasten. 5 Vanj je sama linica, V njej stoji Marjetica, Češe dolge si lase, Venkaj biseri lete In kamnički demantni: 10 Vse se v zlatu tam blešči. 1 Prišel kraljevič je mlad, Ki 'ma španski tron a nastat’, Zajce tod okrog lovi, Se ji pravi, govori: 15 „Ti prelepo si telo, O da b’ krščeno 3 bilo! Jaz bi vzel te za svojo.“ „„Gotovo sem jaz krščena, Mi je ime Marjetica, 20 Sem tvoja sestričica.““ „Kak’ prišla si ti v ta kraj, O Marjet’ca, mi povej!“ „„Nesli so me po krsti Botri mladi, trapasti, 25 So na križem pot me djali, Me nič niso prekrižali. Brž je Trdoglav prišel, Upanje do mene ’mel. Dojnic ’mela sem devet, 30 Niso hot’le prav živet’; Te so se vpijanile, Mene ne prekrižale. V pest dobil me Trdoglav Ino- semkaj me je djal.““ 35 „A1’ ti morem dobro st’rit’, Te sestrico odrešit’?“ „„Lahko, lahko, bratec mlad’, Znaš ti meni pomagat’. Danes večer osem dnij 40 Bo četrtek kvatrni; Pridi do gradu tega, Trdoglav ne bo doma. Pojde dol na Ogrsko, Da pri dveh prisegah 5 bo Dušo vsaj dobil eno. 45 Prines’ blagodare te: Kaplje tri posvečene Ino zraven tudi tri Zrna Stefanje soli, Svečico Marijino 50 Ino mašni plašč s sebo, 6 Ga pogrnit pod meno.““ Prišel je črez osem dnij, Kar je rekla, ji stori. Trdoglava v gradu ni; 55 Sel je bil na Ogrsko, Da pri dveh prisegah bo Dušo vsaj dobil eno. Kraljič trikrat jo kropi, Trikrat vrže v njo soli. <>0 Šmarno svečico prižge, Mašni plašč po tleh razpne. Nanj Marjefca se spusti, Zlate okove v rokah drži.' Zazvenčalo je strašno 05 Tja v deveto dežele). s Trdoglav se zagrozi: „Prisegajte, se mudi! Zlata okova mi zvenči, Sila se Marjet’ godi.“ 70 Trdoglav pride domu, Ni Marjetice več imel, Kekel kraljiču tako: ,/Kaj s’ mi vzel Marjetico? Ženo imeti je ne smeš, Da sestra je ti, dobro veš. Pusti, da jo jaz imam, Saj za njo, kar hočeš, dam. ‘ „„Jaz„ ne dam Marjete pred, Zlato koklo čem imet’, Zraven zlata piščeta; Potlej ona bo tvoja.““ Trdoglav rad vse stori, Kar kraljič mu naloži. Kraljič pravi: „Ne dobiš Je še ti za ta drobiž. 85 96 Ti prinesi zlati grad, Potlej ti jo hočem dat’.“ Trdoglav le spet stori, 80 Kar kraljic mu naloži. Kraljič pravi: „Ne doboš Prej Marjetice, da boš Križno prebrodil vodo.“ Trdoglav pa mn je djal: 95 „Nio ne bom več tebi dal.“ Potlej še k Marjeti gre In sladka se okrog nje: „Ajd’, Marjetica, z meno, Saj t’ ne bode tak’ hudo!“ 100 at glavnik mi daj poprej, Rumene lase česat’.““ Dal ji on glavnik je zlat, Spet začne jo naganjat’: „Ajd’, Marjetica, z meno, 105 Saj t’ ni bilo prehudo!“ „„Zlate nečke, zlato ščet s ' Hočem, predno grem, imet’.““ Spet oboje ji je dal, Spet naganja jo in prav’: „Ajd’, Marjetica, z meno, 110 Saj t’ ni bilo prehudo!“ „„S tabo nočem jaz hodit’. Kos zlata mi moraš dat’, Da zidala bodem grad, Prej ko pojdem spet s tebo.““ 115 Trdoglav ji spolni to. Grad je ona zidala, Mnihe 10 je poklicala, Posvetili so njen grad, Da se notri nič ni bat’; 120 Trdoglav pa ven zleti, Pol gradu s seboj vali. Nar. pes. — E. Koritko. 33. Obredna narodna pesem. Človeka, služečega si svoj kruh v potu obraza, obdajajo razne prirodne sile od vseh stranij. Kolikokrat mu sije solnce prijazno pri delu, opoldne pa stresa grom oblake, lije dež iz¬ pod neba, se usiplje toča na polje in kmetovalec ne žaluje le 5 po bogati žetvi, ampak trepeta tudi za svoj dom, katerega mu žuga vsak hip užgati šiba Peronova. 1 Kolikokrat leže človek truden zvečer, da okrepča svoje ude, po noči pa ga vzbudi nenadoma nevihta iz spanja, ali ga pa vrže potres iz postelje, razruši hišo in mu kaže, da še zemlja ni mirna 10 in trdna. Velik vpliv imajo taki dogodjaji že na nas, ki smo culi in čitali tolikokrat o nevihtah in potresih; kakšne de pa morajo biti misli ljudij, ki še niso doživeli kaj takega! Člo¬ vek je že v svoji prvobitnosti opazoval izpremembo v prirodi. 15 čutil letne čase, kako razno vplivajo nanj. Odkod vse to, mu je bila torej prva misel. Premišljujočemu se je zasvetil prvič pojem o nadzemski sili, kateri se mora pokorjavati ne le on sam, ampak vsa priroda. Tedaj je sanjal rod, kateremu še ni bila posijala luč prave vere, o velikanih storokih, ki valijo 20 goro, o bogovih, ki vihte strelo v desnici, ki stresajo zemljo . 97 z udarcem trizobovim. In trepetalo je srce revežu, videčemu, da njegova moč ne more kljubovati nevarnosti, a notranji čut mu je pravil ob enem, da skrbi zanj nadzemska moč, da ga varuje nadloge in smrti. Tedaj je izprevidel človek, da je bog. Da si pa njega 25 niso mislili vsi rodovi samega, da so si jih upodabljali nekateri Po več, je povzročevalo opazovanje, da se javlja njegova moč v raznih oblikah, da velja drugo na suhem, drugo na morju, drugo po gozdih, drugo na planem. Ker pa meri vsak po svojem laktu, so si upodabljali ljudje, dospevši do nekoliko 30 višje stopinje razumnosti, v človeški podobi bogove, za katere so rabili prej razna znamenja, kakor na pr. puščico za strelo. Spoznavši svojo odvisnost, od nadzemskih bitij, si je iz¬ kušal seveda človek nakloniti njihovo silo. Kaj pak je bilo Prvo, kar je mogel podariti uborni zemljan? Beseda je prvi 35 dar, ki razločuje človeka od živali. Ali tudi beseda vsakdanja ni ugajala njemu samemu, da bi tolmačila misli in prošnje njegove, temveč pesem, doneča v veličastni meri, je bila prvo darilo, s katerim si je pomogel človek. Kdo še ni čutil v sebi notranjega nagiba, da bi peval slavo in čast Bogu, kadar 40 opazuje na pr. veličastni prizor, ki nam kaže vzhajajoče solnce ali iz daljine se bližajočo nevihto? Pesem je častila prva Boga in bogove. To čuti najbolje, kdor čita psalme Davidove, to čuti oni, ki čita stare molitve klasiških narodov ali prebira veličastne „zagovore“ slovanske, po katerih izkuša človek od 45 nadzemskih sil zadobiti pomoči v tugi in nadlogi. Kako veličastno nam doni še dandanes na ušesa zagovor Slovana, prizivajočega Svaroga, 2 deco njegovo in vnuke: „Ti. nebo, slišiš! Ti, nebo, vidiš! Zvezde vi jasne, pridite v čašo svatbeno, a v moji čaši bodi voda iz zagovornega studenca! 50 Mesec ti krasni, pridi v mojo klet! Solnčece ti privoljno, iz¬ idi na moj dvor!“ 8 Zato nahajamo še dandanes molitvice, katere uči mati nežnega otroka, v vezani besedi. Deček 1 " slovenski se vadi te¬ in molitvice: 55 „Pojd’mo spat, Bog je zlat; PojtPmo gledat, Kaj Marija dela. Na zlatem stolčku sedi, Čitanka V. in VI. Dušice napaja, V sveti raj jih posaja. Pojd’mo še mi, Da nas napoji, V sveti raj posadi.“ 60 Narodno pesništvo se je torej rodilo na verski podlagi in njegov začetek sega v ono dobo človeško, ko je začel člo¬ vek spoznavati svojega boga. Položaj proti bogu pa ostaja skoro neizpremenjen; zato so se obredne pesmi skoz rodove 65 ohranile enoiste, tako da na pr. Rimljani za Ciceronovega 4 časa že niso ,več razumevali govora v pesmih Salijev" in dru¬ gih svečenikov, a vendar si ni nihče upal uvesti novih molitev. Posvetna narodna pesem pa v tem oziru ne ostaja brez izpremembe. Ona izvira iz raznih čutov srca, ki se iz- 70 ražujejo pri raznih osebah na razne načine, ali pa nam pri¬ poveduje razne dogodke, peva o raznih junakih, katerih junaška dela se sicer ne izpreminjajo, o katerih pa pevec mnogokrat pesem zavije različno. Stari Slovani so častili vrhovnega boga Svaroga, ki pa 75 je imel različna imena po raznih načinih, po katerih seje javila moč njegova: Perun kot gromovnik, Daždbog kot solnce, Svetovit kot gospodar čistega, vedrega zraka itd. Te in druge bogove in boginje so imenovali boge, t. j. bogove svetlobe. Tem nasprotni so bili bosi, božanstva tmine, zime in noči. 80 Prvi so vladali zemlji od pomladi do jeseni, drugi skoz zimo. Zato nahajamo zemljo čestokrat v podobi lepe device, katero ima zloben čarodej (zima) v svoji oblasti, dokler je ne reši junak (solnce) iz ječe. Pred dohodom junakovim je po gradu, v katerem biva devica, vse okamenelo in okoli gradu vse 85 pusto in mrtvo, ali kakor pravi češka pripovedka: „Bilo je drevje, a brez listja; bila loka, a brez trave; reka bila, a ni tekla; nikjer ni ptička pevčka, ni cvetlice, zemeljne deklice, a v vodi ni ribice belice.“ Ko pa osvobodi junak devo, je vse oživelo v gradu in okoli gradu. „Drevje je ozelenelo, po lokah noje polno pisanega cvetja, visoko v zraku žvrgoli škrjanec, v bistri reki pa je vse polno drobnih ribic. Povsod živo, povsod veselo. “ r ' Najsvetejša časa v letu sta bila Slovanom božič in kres. O božični dobi se je rodil Svarožič, t. j. sin Svaragov, novo 95 mlado solnce. Na Ruskem pripovedujejo, da sede tedaj solnce v prazničnem sarafanu in kokošniku na telego 7 ter vodi svoje konje na letno cesto, in v pesmi pevajo: „Jahala koljada v malevanom vozočku, na voronenkom konečku.“ 8 V prejšnjih časih so „vozili koljadu", katero je predstavljala izbrana de¬ mo klica, odeta v belo srajco (soročku). Rimljani so slavili ta čas 99 (ilne 25. grudna) rojstni dan nepremagljivega solnca, „natalis X( dis invicti“. Sveti večer imenujejo še dandanes pri nekaterih Slovencih, pri Srbih in Hrvatih „badnji večer". Za ta večer Posekajo po dva do tri hraste navadno že pred solnčnim vzhodom in pred sekanjem jih potrošajo z žitom, govoreč: 105 »Dobro jutro i čestit ti badnji dan.“ Deklice okrasijo bad- n .iakez rdečo svilo in s cvetlicami, zvečer prižgč na vsaki strani vrat svečo, gospodar jih znosi v hišo in naloži na ogenj, pozdravljajoč domačine z besedami: „Dobar veče i čestit v am badnji dan!“ Ti pa odgovarjajo: „Dao ti Bog dobro, sretnji no ' čestitk" Po nekaterih krajih polivajo badnjake z vinom in Pazijo, da ne pregore, in devajo peneze nanje. Velike vrednosti je tudi, kdo pride prvi na pohode; zato Naprosijo po vsem slovanskem jugu moža, da dojde zjutraj z godaj v hišo. Ta prinaša pri Srbih žita s seboj in ga potroša 115 Pred vrata, pozdravljajoč: „Hristos se rodi!" Z istimi bese¬ dami mu odgovarja domačin in ga tudi z žitom potrosi. Nato stopi h gorečemu badnjaku, udari z vatraljem (Feuerschaufel) P° njem, da lete-iskre na vse strani, in govori: „Ovoliko go¬ veda, ovoliko konja, ovoliko košnica (panjev čebel), ovoliko koza, 120 °voliko ovaca, ovoliko krmaka (prascev), ovoliko sreče i na¬ predka." ll) Potem raztre pepel in vrže nekoliko penez vanj ab na badnjak, od katerega hranijo ogorke in jih devajo na sadno drevje, da bi bolje rodilo. Tako so slavili božič Slovani pogani; zakaj hrast je po- 125 svečen Perunu, kakor pri Rimljanih in Grkih Zenu, pri Ger¬ manih Donaru. Tem bogovom so darovali pogani, kakor še dandanes polivajo badnjak z vinom ali pa polagajo peneze ll; inj. Na Penina kaže tudi češka pesem: „Koleda, koleda, dedku dej orišku (oreh) k snedku;" zakaj temu božanstvu je 130 *dl posvečen i oreh, čigar sad mečejo Jugoslovani tudi po slami, tisti večer po sobi raztreseni. Sveti so dnevi nam kristjanom o božiču, ker slavimo ta <,;is rojstvo Kristovo, sveti pa so bili ti ‘dnevi tudi pradedom n asirn poganom, ker se jim je rodilo mlado solnce. Pri Srbih 135 Povajo še dandanes koledniki, domačinom želeč, naj jim bodo ki'ave mlečne: „Da okupam , 11 koledo, Malog boga, koledo, I božiča, koledo." 7 * 140 100 Druga pesem pripoveduje, da „baje (sije) božič po vsem svetu“, in „Božič, božic bata Na oboja vrata, 145 Nosi kitu zlata, Da pozlati vrata I oboja poboja." 12 Da pa božič ne pomeni drugega nego mladega boga, kaže jasno izraz v pesmi, ki govori o „starem badnjaku" in 150 o „mladem božiču". Vse to dokazuje, da so slavili naši pradedje pogani o božiču rojstvo novega solnca, kakor praznujemo mr kristjanje ta čas rojstvo Krista, pravega Boga. Zato pevajo po vsem slovanskem svetu do sv. treh kra- 155 ljev koledniki svoje kolednice. Ime koleda je latinskega kolena: calendae, pli stvar sama je gotovo slovanska. To pa je tem večjega pomena za nas, ker nam kaže običaj bosenski in hercegovski, da se je ohranila še do današnjega dne med na¬ rodom zavest, da je hišni gospodar (domačin) tudi svečenik 160 za vso družino. Na jutro svetega dne „sjači“ namreč za družino, t. j. kliče pred hišo ali z bližnjega holmca glasno: „Sjaj (sijaj), bože i božiču," 13 in imenuje po redu imena svoje družine. Skoz vse leto doni potem pesem na naša ušesa, ki nam 165 razlaga pomen vsakega posameznega praznika in kaže z raz¬ nimi običaji, kako lepo so si tolmačili naši predniki življenje v prirodi. Ko začne mlado solnce tajati sneg in led, ko priklije prva pomladnja cvetlica iz tal, odnašajo smrt iz vasi, t. j. no žensko podobo, iz slame in cunj napravljeno, Moreno (smrt) imenovano, nosijo na polje ali jo pa mečejo v vodo, pevajoč: „Smrt plava po vodi, Novo leto k nam hodi" (češka); 175 ali pa: „Morena, Morena, Kam si ključe dela? Dala sem jih dala Tej cvetni nedelji, 180 Da bi odmikala Iz zemlje korenje" (češka). 101 Ker pa praznujejo ta običaj po mnogih krajih na smrtno (tiho) 14 nedeljo, je stopila tudi ta mnogokrat na Morenino n iesto in tedaj pevajo: „Smrtna nedelja, 185 Kam si ključe dela? Dala sem jih dala Svetemu Juriju. , Sveti Jurij vstaja, Zemljo odmikava (odpira), 190 Da bi trava rastla.“ Tu je stopil sv. Jurij na mesto poganskega soinčnega |'°ga, svetnik, ki pobije s svojim mečem pozoja, podobo zime ' n smrti. V enaki, pa vendar drugi podobi hodi po Slovenskem in 195 Krvatskem „zeleni Jurij", t. j. mladenič, ovit s pomladnjim Cv etjem, od vasi do vasi in pleše pred hišami, prihod pomladi Naznanjajoč. Po Rožni dolini na Koroškem pevajo otroci: „Sveti šent Jurij potrka na duri, Ima eno hlačo zeleno, drugo rumeno; 200 Je še le prišel v deželo, Ga je že vse veselo, Ptičice v grmovju, Kukavica v bukovju; Rumene rožice lepo cvetu, 205 Se svet’ga šent Jurija veselo." 15 Kadar pripeka solnce z jasnega neba, da poka zemlja in Us iha zelenje po njivah in travnikih ter želi dežja iz oblakov, hodijo pri Srbih „dodole“ okoli, dežja proseč. Dekleta ovijejo deklico z zelenjem (dodolo), stopijo pred hišo v kolo, dodola 210 Se začne sukati in plesati, zbor pa zapoje: „Molimo se višnjemu Bogu, Oj dodo, oj dodole! Da udari rosna kiša (dež), Da porosi naša polja 215 I pšenicu ozimicu I dva pera kukuruza;" 1 Ki n’koP ne pride trezen d;im.“ Marija prav’ in govori: „Prišel bo trezen in krotak, Da še ni bil nikoli tak." Razbojnica še govori: “0 „Jaz pa še eno dete 'mam, Ki je že staro sedem let, Oj sedem let, osmega pol; Pa ga še nisem slišala, Da bi kdaj spregovorilo, 2,r> Pa tud’ ga nisem videla, Da bi že kaj sprehodilo." Še mati komaj ’zgovori, Že dete oči naprot’ hiti. Prav’oči: „Oča, brž pojd’te, Doma 'mamo lepe gosti: 30 Marijo s sinom Jezusom In svojim možem Jožefom." Oča domov hitro leti, Tako mi pravi, govori: „Kako je to, kako je to, 35 Da je pod streho tak svetlo, Kakor bi s’jala solnca tri, Pa še enega sam’ga ni?" Žena mu pravi, govori: „Dobili smo lepe gosti: 40 Marijo s sinom Jezusom In svojim možem Jožefom." Razbojnik pravi, govori: „U hišo dol naj pridejo, Za mizo naj se vsedejo." 45 In Kristus z njim spregovori, Mu svojo milost podeli. Razbojnik vse, vse zapusti In pa za Jezusom hiti. Nar. pes. M. Valjavec. 42. Pripovedka o Edipu v slovanski obleki. Strašna usoda Edipova, o kateri je peval že „oče“ Homer >n ki so jo prikazovali mojstri tragičnega pesništva grškega, ni propadla z narodom, ki nam je ustvaril vzore še dandanes veljavne . 1 Ko so se razcvetle vednosti v srednjem veku in je 108 5 Evropa začela gojiti staroklasiška jezika, so nastopile tudi stare pripovedke pot okoli zemlje. Pripovedovali so si rodovi o starih grških junakih in začeli grško starino rabiti v kri- stjanskem zinislu. Tedaj so širili oni, ki so se bili seznanili s starimi klasiki, tudi pripovedko o Edipu, popravljeno, kakor h) so mislili. Narod pa je zapazil, da hrani tudi v svojih pripo¬ vedkah mnogo enakega in sličnega, in ravno to, kar so no¬ vega širili učenjaki, mu je bilo povod, da svojega ni pozabil, ampak da je isto sem ter tja zasukal nekoliko drugače. Razločevati moramo torej v pravljicah te vrste dvoje 15 pripovedek: Prvič one. ki so se rodile iz stare grške pripoved¬ ke, predrugačene v kristjanskem zmislu, in drugič prvotne slovanske. Te kažejo sicer neko sorodnost s prvimi, ali o njih ne moremo in ne smemo soditi, da bi bile gol posnetek grške priče, ampak nam kažejo le sorodnost v duševnem razvoju •20 narodov slovanskih in grškega, kakor nam jo kaže jezik, obraz in vse telo. Pravljicam prve vrste smemo prištevati slovensko narodno pripovedko s Tolminskega: Judež Iškarijot. Judeža Iškarijota stariši so vedeli, da bo izdal njihov sin zveličarja. Zato so ga deli hitro po rojstvu v škatlico in spu- 25 stili v vodo. Voda ga je zanesla na mlinski jez. Mlinar, videč že dolgo časa plavati škatlico po vodi, pogleda v njo in zazre otroka v njej. Judež je rastel z mlinarjevim dečkom in po otročje sta se igrala. Mlinarjev sin mu je pa večkrat vtikal v oči, da so ga našli. Judež se je razjezil in ga ubil, a zato 30 ga je mlinar zapodil od hiše. Iškarjot se odpravi k prav bo¬ gatemu gospodu in prosi službe. Ta ga vzame za stražnika svojemu polju. Pri istem gospodu sta pa služila tudi Judežev oče in mati, ne da bi bil seveda Judež vedel za to. Oče je bil za vrtnarja in je imel navado, krasti sadje. Tako ga Judež 85 nekdaj pri tatvini zasači in ustreli. Žena vrtnarjeva je žalovala po svojem možu, gospod pa jo je tolažil, rekoč: „Saj te bo moj stražnik vzel in redil.“ In res sta se v kratkem poročila. Na dan poroke vpraša žena svojega zaročenca, kdo in odkod je. Judež ji pove vse, kakor 40 je slišal od mlinarja. Žena se prestraši in zavpije: „0, saj si ravno ti moj sin!“ Prestrašen zapusti Judež svojo mater in gre k proroku Kristli, o katerem je slišal mnogo praviti. 109 •Judež mu izpove svoje grehe in ga prosi, naj ga vzame za učenca svojega. Nekoliko časa je bil Kristu povšeči in ljub, Pozneje pa se ga je polastila lakomnost in zato je izdal svo- 45 jega učitelja in Boga. Ta pripovedka je popolnoma slična oni. katero pripove¬ duje Jakob aVoragine v svoji knjigi „Legenda aurea“, 2 le da pripluje pri njem škatlica na otok „Skariot“, po katerem ga imenujejo Judeža Iškarijota. Po tej knjigi se je razširila ta 50 pripovedka po Evropi; staročeška pesem jo peva in poznajo jo tudi Rusi, kjer jo je zabeležil Kostomarov. 3 Tem enake so tudi druge legende o mučencih, katere je preganjala usoda, na pr. o sv. Gregoriju na Kamenu, bolgarska o Pavlu, kralju cezarejskem, o sv. Albanu itd. 4 55 Pripovedkam druge vrste, izvirnim slovanskim, ki so starim slične, moramo pa pripisovati srbsko o Nahodu Simeunu (Simeonu Najdencu) v narodnih pesmih Vukovih. 5 V Janji 6 po¬ rodi carjeva hči dete. Ali ker ga mati ne more negovati, mu zavije v plenice „knjige i košulje", 7 ga dene v kovčeg in vrže 60 v morje. Patrijarh Sava na Sveti gori Atonski (Athos) najde kovčeg in odnese dete k „Vilindari cerkvi", 8 ga krsti in mu da ime „Nahod Simeun". Malček odraste, duh njegov kaže lepo nadarjenost in telo njegovo se razvija, da se čudi vse. Druga pesem pravi o njem: 65 Kad je bila čedu godinica, Kolik’ drugo od tri godinice .... Kad je bilo od dvanaest ljeta, Kolik’ drugo od dvadest godina. Čudno Simo knjigu izučio, 70 Ne boji se djaka nijednoga, Ni svojega starca igumana. 9 Ko doraste dete, pravi naša pesem dalje, do „dobra konja ■ svetla oružja", 10 mu pove Sava, kako ga je našel; da mu »knjige i košulje" ter ga pošlje po svetu, naj si išče svojih 75 roditeljev. Mladenič se odpravi na pot, hodi- iz mesta v mesto ■n pride tudi do „Janja grada". V Janji je bil kralj umrl; pokopali so ga in vdova je ostala sama. Od vseh krajev so prihajali boljari, dajo snubijo. *’arica pa se ni hotela sama odločiti, temveč je povabila vseh 80 Šestdeset junakov snubačev in jim rekla: „lz hiše vržem med v as pozlačeno jabolko; kdor ga ugrabi, njemu hočem biti 110 verna žena.“ Tako se je zgodilo; prišel pa je bil tudi Simeon med snubače, ujel je jabolko in se poročil z vdovo. 85 Crez tri tedne odide mladi mož na lov; žena ostane sama doma in najde „ knjige i košuljc". Ustraši se, ko spozna svo¬ jega moža. S solznimi očmi se poslovi revež od plakajoče matere, gre naravnost k Vilindari cerkvi, pade Savi pred ko¬ lena in mu potoži svojo usodo. Ta mu pa odgovori, da ga oo more oprostiti le s pogojem, da sezida stolp iz kamena, da ga zapre vanj in vrže ključe v morje; kadar pridejo ključi iz morja, tedaj da bo oproščen greha. Kakor govoril, tako storil. Črez trideset let ujamejo ribiči ribo zlatopero in jo poklonijo patrijarhu. Sava jo razpara in najde ključe v njej. Spomnivši «5 se Simeona, odpre vrata in najde reveža mrtvega, pa tudi vsa znamenja, da je svetnik. Z veliko svečanostjo ga pokop¬ ljejo potem v Vilindari cerkvi. Fr. Hubad. Balade in romance. 43. Narodna pesem — zrcalo narodnega života. Slovenec ima bistro pamet in mehko, občutljivo srce. Prva mu je zvesta pomočnica, da opaža vsakovrstne dogodbe. ki se gode po široširnem svetu, srce pa izvaja iz njega glo¬ boka in nežna čuvstva o vsem, kar ga zanima. Slovenci torej 5 radi prepevajo kakor drugi Slovani. Ni ga lahko najti naroda, ki bi s tako živahnostjo razodeval v pesmih svoje življenje, notranje in zunanje, kakor Slovani in med njimi zlasti Slo¬ venci. V pesmih so molili v starodavnih vekih poganstva naši pradedje bogove; narodna pesem doni po hramih božjih dan- lo danes v čast iu slavo edinemu Bogu in povzdiguje gorečnost vernega ljudstva; junaška pesem, balada in romanca pričajo o hrabrosti prvoboriteljev slovenskih v ljutih bojih, ki so jih bili proti krvoločnemu sovražniku kristjanstva; domača pes¬ mica pa, ki se razlega po gorah in dolinah, koder prebiva 15 rod slovenski, nas spremlja na polje k trudapolnemu delu in nas razveseljuje pri pošteni veselici. 111 Narodna pesem je ona nežna in preprosta pesmica, katero narod že od nekdaj, od neizvestnih časov prepeva, na pamet z na, o kateri pa ne ve, kdo jo je zložil. Narodnim pesmim se že takorekoč na čelu pozna, da jih niso zložili učeni ljudje, 20 temveč da so nastale sredi preprostega naroda. One niso za- v ite in meglene po vsebini in obliki, ampak lahko umevne in Slovencu kakor domače. Kdor pesmico le dvakrat sliši, jo že skoro zna. One so nežne liki lepo dišeče rožice, ki rastb same °d sebe na zeleni trati zemlje slovenske, ali one so tudi ži- 25 vahne in krepke kakor rod, ki jih prepeva. V teh pesmih živi 'se in se giblje, govori vse in odgovarja, ne samo ljudje med s eboj, temveč tudi vse druge stvari na zemlji. Malokateri tako majhen narodič ima toliko in večinoma tako mičnih in jedrnatih popevek kakor Slovenci. Lepih druž- 30 •'inskih pesmic, tikajočih se družbe sploh ali raznih stanov, tožnih žalostink, zdaj veselih, upajočih, ali celč bridkih in ža¬ lostnih pesmij o ljubezni nahajaš na stotine. Narodna pesem •ie torej pravo in pristno zrcalo narodnega života sloven¬ skega. 35 Stari Slovenci so bili v predkristjanski dobi pogani. V •kivnili, silno davnih časih, ko so pokrivali še temni gozdje !•' lesovi naše ravnine in planine, so se naselili Slovenci po 'stih pokrajinah, kjer še sedaj prebivajo. Ker so veja veli¬ kanskega debla arjo-evropskega, so molili tudi prirodne pri- 40 kazni in njene moči ter sijih predstavljali v človeških podobah. Izvir vsega dobrega jim je bil Svetovit ali bog svetlobe, za¬ detek vsega zla pa Črnibog ali Črt. Razen teh so častili še Triglava, vladarja nebes, zemlje in podzemlja; Peruna, oblast¬ nika groma in bliska; Živo, boginjo ljubezni in rodovitnosti; 45 Moro ali Moreno, Kurenta, 1 vile, rojenice in druga poosebljena 1'it.ja prirodnih sil. Molili so jih v prosti prirodi po goricah l )( >d lipo cvetočo in jim darovali razne prirodne plodove. V tistih časih, ko so naši pradedje uživali dneve zlate svo- '•ode, ko je starejšina bil družini svečenik in ob enem tudi 50 sodnik, je bila lipa našim prednikom najsvetejše in najdražje •t>'('vo. Pod lipo je starejšina zmrakoma prinašal žrtev bogovom 'aruhom, pod lipo so praznovali stari Slovenci svoje godove, hod lipo so se shajali občinski zbori in dajali zakone; tu s ° se navduševali junaški mladeniči, odhajajoč v boj za drago 55 •loinovino. Zato še živi dandanes lipa v narodnih pesmih in 112 pogostoma se te začenjajo s stalno kitico: „Stoji, stoji tam lipica.“ Mladenič se pogovarja z lipico, vprašujoč: „Kaj mi, lipica, precvetuješ, ker mi sadja ne neseš V“ Kralj Matjaž najde 60 Alenčico plešočo pod lipo. Iz poganskega verstva so prestopile v narodno pesništvo rojenice in vile, katerim pravijo po Koroškem „žalik-žene“. Kar so bile starim Grkom drijade, nerejide, orejade, Rimlja¬ nom pa nimfe, ta bitja so Slovenci imenovali vile. Na pogan- 65 sko vero nas spominjajo vse pesmi o povodnem možu in o Kurentu. Istotako so ostanki poganskih nazorov spomini na bajno deželo Indijo, „kjer nikoli sneg ne pade in nikoli dež ne gre“. Srečna je ta dežela, kakor so si jo domišljali stari narodi v podobi zlatega veka; v nemških pravljicah seji pravi 70 „Schlaraffenland“. Na predkristjanske praznike se nanašajo trije narodni prazniki, ki se opevajo v narodnih (obrednih) pesmih, namreč čas najkračjega dneva (kolednice), pomladnji dnevi (Šentjurjevo) in kres, ob katerem sije solnce najsijajnejše. Bajeslovnega pomena so tudi vse one pesmi, v katerih otme 75 junak ali junaški kraljič lepo devico iz sovražnih sil. Take pesmi so: Kraljič prijezdi po devico kresnico; kralj Matjaž reši svojo ženo Alenčico; 2 vojak reši ribniško Jerico iz turške sužnosti. 3 Junak je solnce, devica pa pomladnja zemlja, pre¬ bujena po solnčnih žarkih iz zimske otrplosti na novo, po- 80 mlajeno življenje. Vendar praočetje Slovencev niso tavali vedno v temi vere poganske. Zasvetila jim je luč svete vere iz Ogleja in Solnograda. 4 Vera jim je bila odslej najdražja svetinja, katero so hranili in branili, za katero so prelivali kri na brez- 85 številnih bojiščih. Z vero vred pa se je izpremenila narodna pesem. Namesto poganskih obrednic so se prepevale svete pesmi pobožnih kristjanov v čast edinemu Bogu. Tudi te cerkvene pesmi pripadajo k narodnim. One so lahko umevne, zakaj pel jih je in jih še poje v mnogih krajih ves narod, 60 moški in ženske. Cerkvene pesmi se dele v dve skupini: v cerkveno-lirske, ki se pojo pri službi božji, in v cerkveno- epske ali legende. Preprosti narod ni hitro pozabil prejšnjih bogov; zatorej je marsikaj iz poganskih nazorov vpletel v slične povesti kristjanskega značaja. Pesem o srečni deželi 65 Indiji je zvezana z legendo: „Učenci razposlani". 5 Največ legend se poje o devici Mariji. 113 Narodna pesem je pa tudi zvesta spremljevalka važnejših dogodeb. Od trinajstega veka do današnjih časov so bivali Slovenci pod slavnim žezlom habsburškim, 6 se udeleževali vseli bojev za domovino. Najslavnejša doba Slovencev pa so časi 100 turških vojska, v katerih so nastopali večkrat čisto samo¬ stojno. Ne samo pod zastavami avstrijskih poveljnikov, tem¬ več tudi pod vodstvom svojih vitezov, kakor so bili Kacijanar, viteza Turjaška Andrej in Herbart, Turn, Lenkovič, Ravbar 'n drugi, so se borili v ljutih bojih proti nevernikom. Nalogo, 105 ki je pripadala Jugoslovanom, da rešijo evropsko prosveto Pogina, pretečega ji od azijatskih kopit, so pomagali tudi Slo¬ venci v največjo svojo slavo in čast reševati. Slovenske dežele, zlasti Štajerska in Kranjska, so bile vsled zemljepisne lege izpostavljene napadom bosenskih begov. Zatorej so utrjevali no 'Pesta, gradove, cerkve in zidali tabore, v katerih so se branili turških naskokov. Po gorah so bili pripravljeni kresi, kojih Plamteči zublji so oznanjali daleč po deželi, da se bliža Turčin, ter klicali hrabre Slovence na boj. Ti časi so junaška doba Slo vencev. Iz nje se je ohranilo največ pesniških spominov, 115 v njej se je razvilo viteško življenje in mišljenje narodovo, °na je podala samostalnemu narodnemu pesništvu največ Sn ovij. Osebe, katerih junaštvo se opeva, so vzete ali izmed domačih poveljnikov in vitezov ali pogostoma tudi iz zgodo¬ vine jugoslovanske. Turški boji so zedinili večkrat Slovence 120 1,1 Jugoslovane v eno celoto. Iz bojev ob Savi in Kolpi so Prinesli Slovenci s seboj podobo najslavnejšega srbskega ju¬ naka, kraljeviča Marka, in ga opevali v svojih pesmih; koroška Pesem ga zove „knez Marko". Kraljeviča Marka nadkriljuje v Slovencih kralj Matjaž. 125 ^ pesmih, opevajočih njegova dela, sta spojeni dve različni s Uovi. Kar je zgodovinskih spominov, se nanašajo ali na °Srskega kralja Matija Korvina 7 in na očeta njegovega, slav- ne ga krotitelja Turkov, Hunjada, ali pa na celjske grofe. Ko s ° ropali Turki po lepi zemlji slovenski, so gledali njihovi 130 Poveljniki t udi na to, da so odvajali s seboj v sužnost mladih lepkih fantov in deklet; prve so uvrščali v janičarske čete, druge pa so služile turškim velikašem. Le malokomur se je Posrečilo uiti strašni usodi in dospeti nazaj v milo domovino. *'ma taka dogodba se je pripetila v Rožni dolini na Koroškem 135 ' n opevala v dolgi pesmi, ki pa je sedaj že razdrta v p;’ipo- Oitanka V. in VI. 8 114 vedko (Miklova Zala). Večkrat so pogumni vojaki rešili ujeta dekleta iz turških sil in jih privedli domov. Izmed posameznih važnih dogodkov živita v narodni pesmi 140 dva: Boj pred Siskom dne 22. rožnika 1.1593., v pesmi „Ravbar“ imenovani, in bitka pod zidovi dunajskimi 1. 1683. V turških bojih so napeli Slovenci vse svoje sile. Iz tega napora se .je vzbudila juhaška pesem in spremljala viteške boritelje v krvavo vojsko. Ko so se vrnili mirni časi in niso več Turki strahovali 145 naših pokrajin, je začelo tudi pojemati epsko pesništvo na¬ rodovo. Mimo kralja Matjaža in drugih narodnih junakov se še slavi Lavdon, 8 zmagonosni naskakovalec Belega grada. Daši je bilo pozneje marsikaterih dogodkov, ki bi se bili dali porabiti v pesmih, na pr. protireformacija, kmetski upori, i»o francoske vojske, zasedanje laških dežel, vendar o vseh teh dogodbah narodna pesem ali čisto molči ali podaja le slabot¬ nih spominov. O kmetskem uporu za „staro pravdo“ poroča samo ena nemška pesem s slovenskim stalnim koncem: „Le vkup, le vkup, uboga gmajna 4 '. 9 155 Ko je habsburška rodovina pod Karolom V. zasedla španski prestol, je stopila španska dežela v tesnejšo zvezo in dotiko z Avstrijo. 10 Na iste čase spominjajo pesmi, v katerih se omenja španska kraljevina in njena kraljica, boben špan¬ skega kralja in slavnoznana romarska cerkev sv. Jakoba 160 Komposteljskega. 11 Tudi vest o strašnem potresu lisabonskem dne 1. listopada 1. 1755. je došla v naše pokrajine in našla svojega pevca. Ker so se avstrijski cesarji, zlasti Maksimilijan, pogostoma bojevali z Benečani, 12 poroča pesem o benečan- skem taboru in o „svetega Marka visokem zvoniku 44 . Spomini 165 na Francoze so jako redki. Francozi niso namreč ostajali dolgo časa v naših pokrajinah; 'ilirska kraljevina, oživljena po Napoleonu, 13 je trajala 'samo štiri leta. V mnogih krajih pa se je preprosto ljudstvo rado spominjalo francoskega za¬ sedanja, ki je na mah odpravilo mnogo zastarelih postav in 170 naredeb. Bojev proti Francozom se ni več udeleževal skupno ves narod slovenski kakor proti Turkom. Razen tega jo pesmotvorna moč narodova že močno oslabela; konec osemnaj¬ stega stoletja je tudi konec epskega pesništva v našem narodu. To se jasno vidi iz onih pesmij novejšega časa, ko so bili 175 slovenski polki stalno nameščeni po laških pokrajinah. Viteški genepal Radecki 11 in njegove slavne zmage so vsebina tem 115 Pesmim. Vendar kakšna je razlika med njimi ter med staro balado in junaško pesmijo iz turških bojev! V narodni pesmi se zrcali končno i domače življenje slovenskega naroda. Iz epskih pesmij, izvirajočih iz dobe 180 turških bojev, se dado na drobno posneti vse razmere po gradovih tedanjih vitezov junakov. V „belem gradu" zapove¬ dujeta žlahtni gospod in žlahtna gospa mnogobrojni družini; cela truma poslov streže in služi njunim željam. Kuhar, ku¬ harica, hlevar, paže, mojškra, upravnik, upravnica, ki gospo- 185 dari na bližnji pristavi, skrbijo za telesni blagor žlahtnega gospoda; kratkočasi pa jih dvorski Pavliha ali grajski norec z raznimi burkami in povestmi o tujih deželah, katere je pre¬ hodil. Boj proti nevernikom je bil dolgo let vitezov glavna naloga; kar je ostajalo časa, so ga potratili na lovu ali z ioo viteškimi igrami, takozvanimi turnirji. To je podlaga znani Pesmi o dvoboju Pegama in Lambergarja. Lepo uči narodna pesem, koliko čislajo Slovenci kumstvo 'H žlahto sploh. Ljudje so si tako dolgo žlahta, da že ne vedo, Po čem in kako. Neznan človek se prišteva v žlahto oni hiši, 195 Kjer služi ali prebiva. Človeka, ki nima žlahte, imajo za siro- uiaka, nevrednega, da se ga usmiliš. To misel predstavlja prav živo legenda: „Dva popotnika". Marija je po polju prangala, Srečata jo dva popotnika. 200 Kaj je rekla roža Marija: „0.j, kam še vidva pojdeta ?“ „„Midva greva v mesto Jeruzalem, Bova Jezusu vrvi spletala. ““ Kaj je rekla roža Marija: 205 „Lepo vaju prosim, popotnika, Ne spletajta vrvij preostrih, Da bo Jezus laže trpel jih.“ „„Kaj je nama za Jezusa, Saj Jezus nama žlahta ni; 210 Saj nima bratov, sester nič, Da bi se Jezus smilil jim. Saj še vsak človek žlahto ima, Samo Jezus in Marija je nimata.““ O roditeljih govori narodna pesem vselej spoštljivo' in 215 s tara balada poroča: Lepših rož na svetu ni, Kakor so ljubi stariši. 8 * . 116 Istotako podaja narodna pesem mnogo vzgledov, kako 220 iskreno in srčno se ljubijo bratje in sestre med seboj. Mlada kraljeva hči je prišla v oblast Jelengarju, krvoločnemu mo¬ rilcu; v smrtni nevarnosti kliče bratca na pomoč, ki lovi po gozdu: Bratec je zaslišal to, 225 Hitro je k pomoči šel In obesil Jelengarja. A tudi sestra se maščuje nad sovražnikom, ki ji je umoril brata. Turki so ubili Gregca. Kaj stori njegova sestra Alenčica? Obleče se v tako obleko, kakoršno je nosil brat 230 Gregec, vzame svetlo sabljico, zasede bistrega konjiča in zdirja kakor ptica v turške šatore; tam seka Turčine še huje od brata, da padajo kakor snopje za ženjicami. Zares izvrsten vzgled ženskega junaštva! Kar si pripoveduje ljudstvo o desetem bratu in o desetnici, se nahaja tudi v narodni pesmi. Kdor je 235 rojen kot deseti brat ali kot desetnica, ta mora iti od doma in se pobijati križem sveta. Ljudstvo je pripisovalo takim nesreč¬ nežem, da so čarovniki, da znajo prerokovati, in še marsikaj drugih čudnih darov. Mačeha je v slovenskih pesmih taka, kakoršna po drugod, namreč huda. Kdo ne bi poznal lepe na- 240 rodne pesmi: Vstani, vstani, Jerica, Vstani, ženi vole past! ki tako milo vse nadloge našteva, ki jih mora prenašati uboga pastorka od svoje mačehe. Mačeha je celo zaklela pastorki; 245 postali sta jelenki in tekali po grmovju, dokler ni prišel mlad lovec, ki ji je rešil začarane podobe. 15 Kolikor ljubezen do roditeljev, bratov in sester in do žlahte sploh, toliko kaže narodna pesem slovenskega ljudstva i ljubav do domovine. To se vidi iz onih pesmij, katerim je 250 vsebina slovel. Milo je človeku pri srcu, ko sliši mladeniče, poslavljajoče se od doma, prepevati: Farni zvonovi prav milo pojo, Jaz jemljem od doma, od fantov slovo, .Jaz jemljem slovo, da nikoli tako, 255 Nazaj, nazaj me nikol’ več ne bo. Narodne pesmi iz starih časov hranijo marsikako prazno vero, katerih je dosti v ljudstvu razširjenih. Poročajo, da so čarovnice; sanjam pripisujejo posebno pomembo; omenja se „koren lečen“, ki ima moč, da stori človeka za nekaj časa 260 mrtvega. Mnogo pesmij iz novejše dobe se nanaša na razne stanove slovenskega ljudstva. Slovenci so večinoma poljedelci; zato je največ takih pesmij o kmetu in o kmetskem življenju. Kmet opeva letne čase, zlasti pomlad, kadar zima odhaja, leto Prihaja. Mladoletje probudi otrplo zemljo na novo življenje; 2fi5 Ptice, te ljubljenke slovenskega kmeta, prilete, njihovega petja glas se razlega po polju in logu, lastovica in žvrgoleči škrjan- cek vzbujata kmeta, kukavica in kos mu oznanjata „ljubo vigred". Iz teh kakor tudi iz vseh drugih pesmij se kaže nežna ljubezen do prirode in do vsega, kar se nahaja v njej. 270 Dekleta se šetajo po vrtcu, ki se razprostira okoli hiše; na njem rastb razne rožice in cvetlice, z njimi se pogovarja deklica; lipa pred domačo hišo ali sredi vasi je še vedno sveto drevo, jablan je znamenje ljubezni. Kmet se zadovoljuje s svojim stanom, dasi mu prizadeva 275 ninogo truda in težav. Delavni kmet zabavlja znancem pijan¬ cem, ker zapravljajo trdo prisluženi denar. Prevzetija, raz¬ košnost in zapravljivost kmetov, reve in težave kmetskega stanu so priljubljeni predmeti takim pesmim. Izmed drugih stanov se nahaja pastir, lovec, voznik v tistih krajih, kjer so 280 Vozarili, prav čestokrat pa vojak v narodnih pesmih. Vojaške razmere so bile pred letom 1845. drugačne od sedanjih; vojaki so služili 14 let brez daljšega dopusta navadno v oddaljenih tujih krajih; bogataši so se mogli odkupiti vojaški dolžnosti, ki je torej nadlegovala le preprosto ljudstvo. V pesmih, tika- 285 Jočih se vojaščine, nadvladata dve najvažnejši točki: slovo od doma in boj s sovražnikom. Po nekaterih krajih slovenskega ozemlja raste vinska trta. Slovenec je dobrovoljec; raduje se v prijateljski družbi 111 čisla pošteno veselico. Tem večja pa je njegova radost, 290 kadar je obrodila trta obilo sadu po vinogradih; tedaj se raz¬ legajo pesmice v proslavo vinske kapljice: Na svetu lepše rožice ni, Kakor je vinska trta; Po zimi spi, 295 Po letu cveti, V jesen nam vince daje. Take veselice poštenega značaja so svatbe. Svatbene Pesmi so ali resnega značaja, njihova vsebina razne šege, ki s ° pri ženitovanju v navadi, ali pa šaljive, kakoršna je obče- 300 118 znana ptičja svatba. Mnoge narodne pesmi opevajo ljubezen in zakonsko življenje v Slovencih; sploh ga ni najti večjega dogodka v zasebnem življenju našega ljudstva, ki ne bi na¬ hajal svojega odmeva v narodni pesmi. Za spoznavanje slo- 305 venskega ljudstva so torej narodne pesmi največje važnosti. Iz njih se vidi vse javno in domače življenje naših prednikov. Narodna pesem je zrcalo narodnega života. J. Scheinigg. 44. Desetnica. Stoji, stoji beli grad, V belem gradu gospod mlad, Gospod mlad, mlada gospa. Imata devet belih gradov, 5 Devet gradov, devet hčerij. Po belem gradu hodita, Za bele roke se vodita In lepo Boga prosita, Da bi Bog njima porod dal, 10 Dal porod sinka majhnega. Bog je njima porod dal, Dal hčerko njima majheno, Tej bilo ime Marjetica. Kadar ji mati kruha dajala, 15 Bridko se je vselej jokala. „Kaj vas vprašam, mati moja! Zakaj se vselej jokate, Kadar mi kruha dajate?“ „„Ka,j bi se ti ne jokala, 20 Ki boš mogla v desetino 1 it’!““ „Tiho, tiho, mati moja! Morda pojde kaka druga.“ Kadar je imela sedem let, Ptič’ca na okno prileti, 25 Zlat prstan v kljunčeku drži: „Peci, peci povančico, 2 popotnico, Ino prstan noter deni; Na deset koscev jo razreži: Kteri bo ta prstan prišel, 30 Tista bo mogla v desetino it’!“ Marjetica prvič vgriznila, Precej je v prstan vgriznila. Ona culico navezala, k 119 Od grada se pobirala. Sleče si obleko svileno, 35 Obleče si raztrgano. „Bog vas ob vari, mati moja! Zdaj bom mogla v desetino it’; Bog vas obvari, devet sestric! Zdaj bom mogla v desetino it’; 40 Bog te obvari, beli grad, Saj te več videla ne bom!“ Vsi so jo nazaj klicali: „Pojdi nazaj, desetnica! Bomo dali staršo hčerko, 45 Ki je že pri vsej pameti." — — V gozdu jo temna noč zatne . 3 Pod prvo drevo je prišla: „Nocoj bom tu prenoč’vala.“ Drevo ji tako govori: 4 50 „Pojdi ’zpod mene, desetnica! Nocoj bo strašno treskalo; Kadar bo prvič treščilo, Bo precej v mene treščilo/* Pod drugo drevo je prišla: 55 „Nocoj bom tu prenoč’vala.“ Drevo ji tako govori: „Pojdi ’zpod mene, desetnica! Nocoj hude) bo treskalo; Kadar bo drugič treščilo, HO Bo precej v mene treščilo." Pod tretje drevo je prišla: „Nocoj bom tu prenoč’vala.“ Drevo ji tako govori: „Le mirno, desetnica, tu zaspi; Ho Tu se ti nič hudega bati ni.“ Crez sedem let je nazaj prišla, V dom svoj, vel’ki beli grad. „Kaj vas prosim, žlahtna gospa, Prenočite me do dne belega!" 70 „„Jaz te ne morem prenočit’, Jaz bom gosfvala devet hčerij; •• Le pojdi, pojdi v božjem imen’, Jaz te ne morem prenočit’!““ „Prenočite me, žlahtna gospa, 75 Da bom tudi jaz videla, Kako jih boste gost’vali!“ „„Le pojdi, pojdi v božjem imen’, Jaz te ne morem prenočit’."" 120 80 Desetnica se zabrni, Krvavo solzo potoči: „Bog vas obvari, mati moja! Bog- vas obvari, devet sestra! Bog te obvari, beli grad! 85 Saj sem te sirota videla, Raztrgana, razmršena!“ „„Nazaj, nazaj Marjetica!““ „Jaz nikdar več nazaj ne grem.“ Mati na tla pade, omedli, 00 Pri tej priči dušico spusti! 5 Kar. pes. — E. Koritko. 45. Rošlin in Verjanko. „Kak’ hoče bit’? Kaj hoč’va st’rit’? Ti si premlad se oženit’, Jaz sem prestara se možit’.“ „„Le, mati, omožite se, 5 Vzemite, kogar hočete; Le hudega Rošlina ne, Ki velik moj sovražnik je; Je bratca in očeta vbil In komaj sem mu jaz ušel.““ 10 Al’ mati nič ni marala, Rošlina vzela hudega, Verjanko v’ga sovražnika. Zvečer z njim grede v hrambo spat; Verjanko gre pod okno stat. 15 Je v hrambi govorila mat’: „0 škoda, škoda za blago, Ko zdaj se razdelilo bo! Kaj pravim tebi, ljubi mož! Tam v črni gori, v temni gošč’ 20 Studenic pod bukvo videl boš. Ti rečem se za bukvo skrit’, Verjanko ta skrivaj vmorit’. Se .jutri bolno bom storila ln sinu rekla, govorila, 25 [)a boljše meni prej ne bo, Da pila mrzlo bom vodo, Ki v črni gori se dobo. Sin me je vbogal vselej rad, K studencu hočem ga poslat’.' “ 121 Pretiho gre Verjanko v stran, 30 Besede njene v src’ ohran’. Ko je prišel spet beli dan, Verjanko k mater’ v hrambo gre In reče ji besede te: „Kaj pravim, ljuba mati vi! 35 Visoko solnce že stoji, To vaša scer navada ni, Da b’ tako dolgo v posflji b’li.“ „„Sin ljubi, bolna sem hudo! Oh, boljše meni prej ne bo, 40 Da pila mrzlo bom vodo, Ki v črni gori se dobo." “ Sin vzel je v roke kanglico, Pripasal si je sabljico, Je djal na ramo puškieo, 45 Po vodo šel pod bukvico. „Kaj jemlješ ti orožje, sin? Saj v črni gori ni zverin, Z dežele zbežal je Turčin.“ „„Peroti ptičica ima, 50 Plavute ribica ima, Junak z orožjem se obda.““ Verjanko gre pod bukvico, V Rošlina sproži puškieo, Odpre mu žile s sabljico 55 In v svojo belo kanglico Natoči vroče si krvi; Z njo k materi domov hiti. Besede take govori: „Zeleli piti sinovo, 00 Zdaj nate kri —■ Rošlinovo!“ Nar. pes. — Andr. Smole. 46. Lepa Vida. Lepa Vida je pri morju stala, Tam na produ si plenice prala. Črn zamor’c po sivem morju pride, Barko vstavi, vpraša lepe Vide: „Zakaj, Vida, nisi tak’ rudeča, 5 Tak’ rudeča, nisi tak’ oveteča, Kakor ti si prva leta bila?“ 122 Vida lepa je odgovorila: „Kak’ bi b’la rudeča in cveteča, 10 Ker zadela mene je nesreča: Oh, doma bolno je moje dete, Poslušala sem neumne svete; Omožila sem se, starca vzela, Malokdaj sem, s’rotica, vesela. 15 Bolno dete ves dan prejokuje, Celo dolgo noč mož prekašljuje.“ Črn’ zamor’c ji reče ino pravi: „Če doma jim dobro ni, žerjavi Se črez morje vzdignejo; ti z mano 20 Pojdi srčno si ozdravit rano. Kaj ti pravim, pote, Vida zala, Je kraljica španska 1 me poslala, Njej dojiti mladega kraljica, Sinka njen’ga, mlad’ga cesariča. 25 Ga dojila boš ino zibala, Pesfvala, mu post’ljo postiljala, Da zaspi, mu pesmi lepe pela, Huj’ga dela tam ne boš imela. 11 V barko lepa Vida je stopila; 30 Al’ ko sta od kraja odtegnila, Ko je barka že po morju tekla, Se zjokala Vida je in rekla: „0h sirota vboga, kaj sem st’rila! Oh, komu sem jaz doma pustila 35 Dete svoje, sinka nebogljen’ga, 2 Moža svoj’ga, z leti obložen’ga!“ Ko pretekle so b’le tri nedelje, Jo h kraljici črn’ zamor’c pripelje. Zgodaj lepa Vida je vstajala, 40 Tam pri oknu solnce je čakala. Potolažit’ žalost neizrečeno, Poprašala solnce je rumeno: „Solnce, žarki solnca, vi povejte, Kaj moj sinek dela, bolno detel 11 45 „„Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo rev’ci so držali In tvoj stari mož je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe išče, Tebe išče in se grozno joka, 50 Od bridkosti njemu srce poka.““ Ko na večer pride luna bleda, Lepa Vida spet pri oknu gleda; Da b’ si srčno žalost ohladila, 123 Bledo luno je ogovorila: „Luna, žarki lune, vi povejte, Kaj moj sinek dela, bolno dete!“ „„Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan’s so vbogo s’roto pokopali Ino oče tvoj je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe išče, Tebe išče, se po tebi joka, Od bridkosti njemu srce poka.““ Vida lepa se zjokala huje, K njej kraljica pride, jo 'zprašuje: „Kaj se tebi, Vida, je zgodilo, Da tak’ silno jokaš in tak’ milo?“ Je kraljici rekla Vida zala: „Kak’ bi s’rota vboga ne jokala! Ko pri oknu zlato sem posodo Pomivala, mi je padla v vodo, Je iz okna padla mi visoc’ga Kup’ca zlata v dno morja globoc’ga.‘ Jo tolaži, reče ji kraljica: „Jenjaj jokat’ in močiti lica! Drugo kup’co zlato bom kupila, Te pri kralju bom izgovorila; Id’, kraljica doji, moj’ga sina, Da te mine tvoja bolečina!“ Res kraljica kup’co je kupila, Res pri kralju jo je ’zgovorila; Vida vsak dan je pri oknu stala, Se po sinku, oči, mož’ jokala. 3 Nar. pes. — j 47. Mornar. Je lunica svetila In ura polnoč bila. Na bregu stal je mlad mornar, Na bregu stal je mlad čolnar, V levici gosli mi drži, Z desnico strune vbira In pesem to prepeva, Pa morju da odmeva: „0,j veter, veter ti neba, Oj veter, veter ti morja, Ti veš za morja ceste vse, Ti veš za steze zemlje vse, 55 50 55 70 i 75 80 Indr. Smole. 10 124 Ne veš, kaj moje si želi srce! Oj morje, morje široko, 15 Oj morje, morje globoko, Ti v sebi kriješ ribji trop, Ti bodeš moj zeleni grob! Oj ribe, ribice zlate, Ki v temnem morju plavate, 20 Vi boste mi pogrebnice, Da bi še koga druz’ga b’le!“ Na bregu jablana stoji, Na njo mornar upre oči In glasne gosli z javora 25 Ji vrže v vrh zeleni tja. Črez morje veter pridrvi, Skoz jablane zeleni vrh šumi: „Saj veter vem za ceste vse, Za steze vse črez zemljo in morje 30 In tud’ to vem, oj mlad’ mornar, In tud’ to vem, oj mlad’ čolnar, Kaj tvoje si želi srcel“ Od brega čoln je odvez’val In vanj mornar se je podal; 35 Po morju plava mlad’ mornar, Po morju plava mlad’ čolnar. Na morje veter zadrvi, Mornarju v uho zasumi: „Mornar, na teh dišečih rož, 40 Da malo mi zadremal boš!" In veter čoln naprej je gnal, U čolnu je mornar zaspal. 1 Črez morje veter zadrvi, Skoz jablane zeleni vrh šumi, 45 Iz goslij glas se oglasi In v svetlo noč se razleti: „Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, Ti hči bogafga Ceharja! Po morju plava pisan čoln, 50 Je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, Že kmalu bode beli dan In mladi pride kavalir po te, Kakor sta s’noč zmenila' se. 55 Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, Da iz teh lepih, žlahtnih rož Svoj venec spletala si boš, Prej kakor pride beli dan!“ 125 Vzbudila se je Jelvica, Sama pri sebi vprašala: 60 „A1’ drobne ptič’ce dan pojo, Al’ svatje pome že gredo?" Iz posflje Jel’ca vstajala, Skoz okno je pogledala, Na oknu je poslušala. 65 Spet veter v gosli zasumi, Iz goslij glas se oglasi In strune milo mi pojo, Bolj milo in še bolj sladko: „Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, 70 Ti liči bogat’ga Ceharja! Po morju plava pisan čoln, Je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, Že kmalu bode beli dan 75 In mladi pride kavalir po te, Kakor sta s’noč zmenila se. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, Da iz teh lepih, žlahtnih rož Svoj venec spletala si boš, 80 Prej kakor pride beli dan!“ Od okna JeTca vstajala In mojškro svojo klicala: „Ustajaj hitro, mojškra ti, Poslušaj to-le petje mi: 85 Al’ drobne ptič’ce dan pojo, Al’ svatje pome že gredo?" „„Dan drobne ptič’ce ne pojo In svatje pote ne gredo; Le veter piše črez morje, 90 Od sebe daje glase te!““ Spet veter v gosli zasumi, Iz goslij glas se oglasi, Bolj milo strune zdaj pojo, Bolj milo in še bolj sladko: 95 „Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, Ti hči bogafga Ceharja! Po morju plava pisan čoln, Je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, 100 Že kmalu bode beli dan In mladi pride kavalir po te, Kakor sta s’noč zmenila se. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, 126 105 Da iz teli lepih, žlahtnih rož Svoj venec spletala si boš, Prej kakor pride beli dan!“ Iz kamre zvabi Jelvico, Iz dvora zvabi Jelvico 110 In k morju zvabi Jelvico, Lepo, mlado nevestico. Stoji tik brega pisan čoln, K’ je samih žlahtnih rožic poln. Še stopi Jel’ca v pisan čoln, 115 Od brega splava sred morja. Zdaj veter hujše zasumi, Iz goslij glas se oglasi In strune zadnjič zapojo, Pa bolj trdo in bolj strašno: 120 „Saj veter vem za ceste vse, Za steze vse črez zemljo in morje; In tud’ to vem, oj mlad’ mornar, In tud’ to vem, oj mlad’ čolnar, Kaj tvoje si želi srce!“ 125 „„Ti morje, morje široko, Ti morje, morje globoko, Ti v sebi kriješ ribji trop, Ti bodeš moj zeleni grob! Vi ribe, ribice zlate, 130 Ki v temnem morju plavate, Vi boste moje pogrebnice, Moje — in moje Jel vice!““ 2 Nar. pes. — Fr. Meden. 48. Mlada Zora. Na lov mi pride kraljic mlad Pod mlade Zore beli grad, Pod beli grad, visoki grad. Gor’ v oknu Zora mi stoji, 5 Takd-le pravi, govori: „0 da b’ te, lovec, zlodej vzel! Kaj si loviti zajce jel, Loviti zajce krog gradu? Poberi ročno se domu! 10 Ne veš, da imam brata dva, Oba lepa, oba mlada? Oba risance imata, Da zajce sama streljata. 1 ' 127 Ji pravi, reče mlad’ kraljic: „Men’ zajci niso v čislu nič; 15 Le mlado Zoro bi rad vjel, Bi rad na beli dom jo vzel.“ Nato se Zora nasmeji, Kraljiču pravi, govori: „Kako me neki bodeš vjel, 20 Kako na beli dom me vzel, Ker nikdar iz gradu ne grem, ’Z gradu ne grem, ’z gradu ne smem, Drugač če k sveti maši grem ? Pa sami it’ mi ne dado, 25 Me vselej dobro var’vajo; Pred mano mojšker gre devet, Za mano hlapcev gre deset, Na straneh gresta brata dva, Oba lepa, oba mlada, 30 Oba risan’ce imata, Da mene Zoro var’jeta; Pavov dvanajst pa nad meno, Peroti svetle zgrinjajo, Mi hladno senco delajo. 35 Če bi me kraljič le rad vjel, Če bi me kraljič le rad vzel, Saj imam jaz neznan koren, Neznan koren, koren lečen, Ki ga pod jezik položim, 40 Precej zvečer hudo zbolim, Zjutraj pa že mrtva ležim. Kadar me v rakev poneso, V grajščinsko rakev pisano, Pa pridi pome, kraljič mlad’, 45 In pelji me v svoj beli grad, Oj v beli grad, visoki grad.“ Drug’ dan po gradu jokajo, Vzdihujejo in tarnajo, Na oder Zoro devajo. 50 Le grajski norec se smeji, Tako-le pravi, govori: „Močn6, močno se meni zdi, Da mlada Zora mrtva ni.“ Kaj sta storila brata dva, 55 Oba lepa, oba mlada? Se sta stopila zlat kovan, Ga vlila Zori v belo dlan. Al’ Zora mrtva le leži, 128 00 Se ne predrami, ne vzbudi. Jo v rakev drugi dan neso, V grajščinsko rakev pisano. Po gradu milo jokajo, Vzdihujejo in tarnajo. 05 Le grajski norec se smeji, Tako-le pravi, govori: „Meni se pa vse močno zdi, Da mlada Zora mrtva ni.“ Kraljiču skor’ ni včakat’ moč, 70 Da bi se st’rila temna noč. Ko solnce zajde za gore, K’ se zvezde vtrinjajo svetle, Hiti mi v rakev pisano, Odpre mi rakev brezskrbno, 75 Pa Zori vzame ’z ust koren, Neznan koren, koren lečen. In mlada Zora oživi, Predrami se, se prebudi; V kočijo mi jo posadi 80 ln hitro mim’ gradu zdrči. Gor’ v gradu norec se smeji, Tako-le pravi, govori: „Meni se pa vse močno zdi, Da Zora mim’ gradu drči.“ 85 Kaj sta storila brata dva, Oba lepa, oba mlada? Šla sta se lova veselit, Šla mlade zajce sta lovit Pod mlade Zore beli grad, 00 Pod beli grad, visoki grad. Na pragu Zora mi stoji, Tako-le pravi, govori: „Bog vaju sprinti, lovca dva, Oba lepa, oba mlada!“ 95 Ji pravi, reče mlajši brat, Nje mlajši brat, nje ljubši brat: „Meni se pa vse močno zdi, Pri nas navade take ni, Da b’ si roke prijemali, 100 Pa rokavic ne snemali.‘‘ Po sili vzame raz roke Ji rokavice, v dlan glede. Po dlani mi spozna sestro, Na konja plane urno z njo, 129 Spodbode konja mladega, Oj mladega, oj bistrega. Prejadrno zdaj proč lete, Da konjem podkve se iskre. Zavpije Zora, zakriči, Da krog in krog se mi glasi: „Oj doli, doli, kraljič mlad, Oj doli pod visoki grad, Nevesta ti je vplenjena, Oj Zora ti je vgrabljena!“ Kraljič opaše sabljico, U kačjem strupu kaljeno, Zasede konja brzega, Oj brzega in iskrega, Za njimi se mi v dir spusti, Da prah in pesek se kadi. „Le stojta, stojta, brata dva, Ki sta mi Zoro vplenila!“ Zdaj pa se vname silni boj, Oj silni boj, krvavi boj! Po bliskovo mu sablja gre, Utrinja plamen se od nje; Hudo se brata branita, Junaško meče sueeta; V srce ga vbode starji brat, Oj starji brat, nemili brat. Zavpije Zora, zakriči, Raz konja pade, omedli. To storil je neznan koren, Neznan koren, koren lečen. 1 Nar. pes. — 49. Mlada Breda. Breda vstane, ko se dan zazori, Se sprehaja sem ter tja po dvori, Si odpirat grede gornje line, Gledat grede doli na ravnine. Ko po ravnem polju se ozira, Vidi, kak’ se tam meglica zbira. Urno k svoji materi mi teče, Jo pokliče brhko in ji reče: „Skrbna mati, urno mi vstanite, Oj vstanite in mi razložite: anka V. in VI. 105 110 115 120 125 130 7i. Ledinski. 5 10 9 130 Al’ meglica ta je od vodice? Al’ meglica ta je od gorice? Al’ oblak je toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne ?“ 15 Skrbna mati urno s posflje vstala In je mladi Bredi razlagVala: „Oj poslušaj, mila hčerka moja, Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja! Ta meglica ni ne od vodice, 20 Ta meglica ni ne od gorice, Tud’ oblak ni toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne; To je sapa turških konj meglena, Ki jih polna je steza zelena. 25 Turki pote jezdijo, oj Breda, Ne prihajaj mi tak’ silno bleda!“ Od strahu je Breda obledela, Od bridkosti skoro omedlela. „Kaj vas prosim, moja mila mati, 30 O.j nikarte mene Turku dati! Kaj počela bom v deželi tuji? Tur’k je hud, njegova mat’ še huji. Kar po zemlji leze ino grede, O hudobi nje kaj pravit’ vede; 35 Osem žen je sinu že vmorila, Tudi mene bi vmorit’ vtegnila; Strupa mi bo v vinu napivala, Ga v pogači mi bo ponujala." „„Dobro me poslušaj, hčerka moja, 40 Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja! Če ti huda tašča bo napila, Boš pa vince ti na trato zlila; Al’ ga zlila boš na skalo sivo, Ki ’z nje kuha apnar apno živo; 45 Če pogače ti bo ponujala, Jo ščenetu mlademu boš dala.““ Mlada Breda se zajoka huje, Materi še to-le beseduje: „K’dar mi boste balo nakladala, 50 Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Pečo šlarasto 1 mi dobro zvijte, Jo vrh vsega blaga položite; Najpoprej bom peče potreb’vala, Z njo si srčne rane zavez’vala.“ 55 Mlada Breda dalje govorila: 131 „Ka,j še pravim vam, vi mati mila! Oj, k’dar bodo Turki pridirjali In raz konje na tla poskakali, Jih za mizo gori posadite, Jih gostite, dobro napojite! HO K’dar si bodo jeli napivati In po mladi Bredi popraš’vati, Takrat pome, mati vi, pošljite, Takrat hudim Turkom me peljite!“ Ko je mati balo nakladala, H5 Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Ji je pečo šlarasto povila, Jo vrh vsega blaga položila. Zdaj so Turki svatje pridirjali In raz konje na tla poskakali. 70 Mati jih za mizo posadila, Jih gostila, dobro napojila. Jeli so si svatje napivati, Jeli so po Bredi vpraševati. Skrbna mati ponjo je poslala, 75 Hudim Turkom jo je pripeljala. Gor za mizo so jo posadili, Z njo za mizo sladko vince pili. Mladi ženin izza mize skoči, Se prikloni Bredi, ob dlan poči: 80 „Kaj ti pravi turška mati moja, Mati moja, skrbna tašča tvoja: Peš ne bo ne Breda mi hodila, Bi po daljnem potu se vtrudila. Jaz ji pošljem belca, mlad’ga konja, 4 85 Ki je ur’n ko vrh gora postojna; Z žametovim sedlom osedlala, Z zlato brzdo sem ga obrzdala; Dajte zobati pšenice zrele, Dajte piti mu rebulje 2 bele; 00 Nanj mi mlado Bredo posadite, V diru mi jo v grad moj pripeljite! 41 Hlap’c pripelje belca, mlad’ga konja, Ki je ur’n ko vrh gora postojna. Dajo zobati pšenice zrele, 05 Dajo piti mu rebulje bele; Z žametovim sedlom osedlajo, Z zlato brzdo ga mi obrzdajo; Vzpenja se, ob tla z nogami bije, ’Zpod podkva mu jasna iskra sije. 100 9 * Nanj mi mlado Bredo posadijo, Z njo po ravnem polju v dir drči j o, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. 105 V diru pa se Bredi konj spotakne, Se spotakne, se mu sedlo zmakne; V sedlu je bodalce skrito bilo, Se je Bredi v prsi zasadilo. Mladi ženin brz’ga konja vstavi, 110 Konja vstavi, svojim svatom pravi: „To mi huda mati je storila; Osem žen mi je že pomorila, Še deveto mi vmoriti hoče, Ki živet’ brez nje mi ni mogoče.*' 115 Turek ženin dalje beseduje, Hlapcu maTmu on tako vkazuje: „Kaj ti pravim, urni hlapec mali, Oj popravi sedlo Bredi zali!*' Jame hlapec se izgovarjati, 120 Ženinu se jame ustavljati. Mladi ženin pa za stegno segne, Bridko sabljo iz nožnic potegne. „Ti in mati!** j aro 3 on zavpije In rekoč mu glavo proč odbije. 125 Mlada Breda kliče Turka k sebi: „Turek ženin, kaj jaz pravim tebi! Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Mi je pečo šlarasto povila, 130 Jo vrh vsega blaga položila. Reci skrinjo pisano odpreti, Reci pečo šlarasto ’z nje vzeti; Z njo bom srčno rano zavezala.“ Beseduje dalje Breda zala: 135 „Pdvej meni, ženin srca moj’ga, Je li daleč še do grada tvoj’ga.“ Ženin Bredi rano zavezuje, Jo tolaži, tak’ji beseduje: „Molči, molči, moja mlada Breda! 140 Saj že nama stolp naproti gleda.“ Še po ravnem polju v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. 145 V diru vpraša Breda žen’na svoj’ga „Je li daleč še do grada tvoj’ga?“ 133 „„Molči, molči, moja Breda mlada! Že se vidi zlata streha z grada.““ Še po ravnem polju v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, 150 Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru vpraša Breda žen’na svoj’ga: „Je li daleč še do grada tvoj’ga?“ „„Molči, molči, Breda, roža rajska! 155 Svetijo se tam že okna grajska.““ Še po ravnem polju v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. 100 V diru vpraša Breda žen’na svoj’ga: „Je li daleč še do grada tvoj’ga?“ „„Molči, molči, moja Breda zlata! Vidijo se že srebrna vrata.““ Ko so v beli grad mi pridirjali 165 In raz konje na tla poskakali, Jih je v dvoru tašča pričak’vala, Mlado Bredo tak’ ogovarjala: „Kar po svetu leze ino grede, O lepoti tvoji pravit’ vede; 170 Vendar nisi tak’ cveteč’ga lica, Kakor gre o tebi govorica.“ Tašča jela Bredi napivati, Ji_ pogače jela ponujati: „Ce boš pila vinčece rudeče, 175 Boš imela lice bolj cveteče; Če pogačo bodeš pokuš’vala, Boš pa polti bele bolj postala.“ Mlada Breda vinčeca ni pila, Na zeleno trato ga je zlila, 180 Zlila ga je še na skalo sivo, Ki 'z nje kuha apnar apno živo. Trata se je hipoma vsušila, Hipoma se skala razvalila; In pogačo da šČenetu jesti, 185 Pa razpoči ščene se na mesti. Mlada Breda tašči govorila: „Kaj vam pravim, tašča vi nemila! Kar po zemlji leze ino grede, 134 190 O hudobi vaši pravit’ vede; Vendar toliko še ne, o.j tašča, Kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že vmorila, Tudi meni strupa ste napila, 195 Ste v pogači mi ga ponujala.“ Še je Breda svoj’mu možu djala: „Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi! Kje je moja hramba v tvojem gradi ? Kje je meni spalnica odbrana? 200 Kje je meni postelja postlana?" Huda tašča pravi ino reče: „To pa meni v glavo iti neče, Da imeli pri nas bi navado, K’dar nevesto pripeljajo mlado, 205 Da po hrambi bi popraševala, Da bi posfljo ona ogledVala; Ampak taka je navada naša, Da nevesta po ognjišču vpraša." V spalnico jo mladi ženin pelje, 210 Reče, da se posflja ji postelje. V posteljo se mlada Breda vleže, Urno srčne rane si odveže, Še tako spregovori in pravi: „Teci, teci, srca vir krvavi! 215 Materi te mili bom poslala. Skrbni materi v spomin te dala — Videla me več ne bo na sveti, Da b’ vsaj slišala o meni peti!" To je Breda še izgovorila, 220 ’Zgovorila, dušico spustila. Mladi ženin Turek se zajoka, Se zajoka milo in zastoka: „Kaj vam pravim, huda mati moja! Bog vam daj življenje brez pokoja . . . 225 Tu pri Bredi hočem jaz zaspati, Nikdar več od Brede nočem vstati." Huda tašča gor in doli hodi, Od hudobe se ji v glavi blodi: „Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, 230 In vam drugim, ki ste moji svatje! Zenifvanja ste mi pričak’vali, Zdaj pa bodete ju — pokopali." Nar,-pes. H. Ledine 50. Asan-Aginica. Kaj se beli na zeleni gori? Al’ so snegi ali labodovi? Da so snegi, bili bi skopneli, Labodovi bili odleteli. Niso snegi, niso labodovi, Ampak šator Age-Asan-age. 1 On boluje za strupeno rano, Strežeta mu mati in sestrica, Ali žena mu od stida 2 neče. Ko mu bilo je po ranah bolje, Pa poroča zvesti svoji ženi: „Ti ne čakaj mene v belem dvoru, V belem dvoru, ne med rodom mojim Ko je žena razumela govor, Pa je tužna to premišljevala. Vstane jeka od konja na dvoru, Da po oknih zazvonijo šipe, In pobegne Asan-Aginica. Za njo teče milih hčerk dvojica: „Vrni k nam se, mila mati naša! Ni to oteč Aga-Asan-aga, Ampak ujec Pintorovič beže.“ :1 In se vrne Asan-Aginica, Se obeša bratu okol’ vrata: „0 moj bratec, velike sramote! Od peterih detet me odganja!“ Beže molči, nič ji on ne reče, Ampak seže v svilene žepove In poda ji pismo oprostensko, Da se vda mu, komur ji je drago, Da se vrne k mili svoji majki. Kadar ona je prebrala pismo, Dvoje sinov poljubila v čelo Ino dvoje hčerk v rudeče lice; Pa od sinka malega v zibelki Se mi tužna ločiti ne more. Prime bratec jo za belo roko, S silo loči jo od zibeli sinka In jo vrže k sebi na konjiča Ter odjaha s sestro k belim dvorom. Malo časa bila je na domu, Malo časa do nedelje prve, Dobra žena in iz hiše dobre; Dobre žene iščejo povsodi, Ali najbolj imoski kadija. 4 136 Ona milo prosi svoj'ga brata: „Oj za Boga, moj premili bratec, Ne me dati, ne udati, bratec, Da ne poči tužno moje srce, 50 Kadar vidim sirotice svoje!“ Ali beže se je ne usmili, Ampak da jo imoskemu kadji. Prosi brata svoj’ga Aginica, Da napiše beli list papirja, 55 Da ga pošlje imoskemu kadji: „Aginica te pozdravlja lepo [no v listu tebe lepo prosi, Kadar zbereš v svate vso gospodo, Da prineseš zagrinjalo zanjo, 60 Da ne vidi sirotice svoje, Kadar ide mimo dvora age.“ Kadar kadji pride belo pismo, Pa pokliče vso gospodo v svate, Svate zbere, ide po nevesto; 65 Srečno svatje prišli do neveste Ino zdravi z njo so se vrnili. Ko so bili poleg dvora age, .Jo ugleda dvoje hčerk skoz okno In naprot’ ji sinkov dvoje teče. 70 Tako mili majki govorita: „Vrni k nam se, mila naša majka, Da mi tebi damo južinati.“ Ko to čula Asan-Aginica, Starejšim svatov govorila: 75 „V Bogu bratec, starejšina svatov, Poleg dvora konje mi ustavi, Da darujem sirotice svoje. Poleg dvora vstavili so konje, Lepo svoja deteta daruje: 80 Vsak’mu sinku pozlačene čižme, Vsaki hčerki pisano obleko, Ino sinku malemu v zibeli, Njemu dade svileno haljino. Ko to vidi Aga-Asan-aga, 85 Pa pokliče oba sinka svoja: „Pojta k meni sem, sirotka moja, Kadar neče vsmiliti se vaju 5 Vaša majka, srce okamnelo!" Ko to čuje Asan-Aginica, 90 Z belim licem trešči na zemljico, Na zemljici popusti dušico, Od bridkosti gledajoč sirotke. Nar. srbska. — /'V. Cegnar. 137 51. Mutec osojski. 1. „Pozdravljam te, o.j temni stoletni samostan, 1 Pozdravljam te, zelena jezerska'tiha plan! Prelepi skriti biser koroške ti zemlje, Bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce?“ 2. Popotnik kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš V Ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš? Junaška ti je hoja in plemenit je stas, Oči žare ti živo, a bled je tvoj obraz. it Priromal je pod goro do samostanskih vrat, Pred samostanom sivi sprehaja se opat. A romar ta je mutec, nagovora ne zna; Odgovor on menihu na listu pisan da. 4. „Kaj čitam v pismu tvojem? Iz Rima si prispel? In tu pri nas ostati, počiti bi se htel? Le z mano, mož pobožni! Če srce ti zvesto, Za hlapca nam očetom boš služil ti lahko!“ 5. Molče gre za opatom črez samostanski prag. Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak. Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi, Poslednjemu na večer sen stisne mu oči. f>. In nihče več ne vpraša, kdo on je ter odkod, Kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod. Neznan, kot bil je prišel, in tuj ostane vsem. Kdo pač bi z njim se menil, saj mož je tih in nem 7. Bolnika dnes previdet osojski gre opat. Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat. Na postelji ubožni je mutasti bolnik; S popotnico približa se mu izpovednik. S. „Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!“ Cuj, govori li mutec? . . . Godi se čudo — kaj? Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let? In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred! 9. S počasno govorico si olajšuje vest, O dneh preteklih burnih — oj dolga je povest! Povest o škofu svetem — Stanislav mu ime — Ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce. . . . 10. In ko je na Osojah napočil tretji zor, Mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor, Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal, Za njega v plašču črnem opat je mašo bral. 138 11. Pel maso oče Tenho in molil je tako: „Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo! Glej, delal je pokoro naš nemi samotar, Naš Boleslav, kralj poljski 2 . . . zavreči ga nikar!“ A. Aškerc. 52. Svetopolkova oporoka. Rog odmeva bojni po Moravi, Po državi kralja Svetopolka. 1 Gospodar pak zvestih Moravanov Sam ne vodi hrabrih več vojnikov, 5 Sam ne suče meča nad sovragom, Sam ne proži puščic več iz loka, Sam ne gleda bojev več krvavih. Aj, ponosna stolica se dviga, Velegrad tam slavni na Moravi! 10 V Velegrada- sredi krasen dvorec, V dvorcu zlata kraljeva sobana. Zadnje žarke že pošilja solnce Skozi okna v zlato to sobano In obseva postelj dragoceno, 15 Kjer počiva bolni kralj moravski, Kralj moravski, Svetopolk mogočni. Trije so pri njem sinovi zbrani, Trije: Mojmir, Svetopolk in Zobor; Zapustili boje so krvave, 20 Slušat prišli so iz ust očetnih Za slovo si opomine zadnje. Glej, in vzpne se jim kraljevski oče, Ozre v svoje se sinove mlade; Zadnje zbere še moči telesne, 25 Pa besede govori jim take: „Bog vas sprimi, oj sinovi moji, Deca moja, nade moje sladke! V Velegrad ste sveti sem prispeli, Pa krog mene ste se verno zbrali, 30 Da pozveste zdaj mi — oporoko. O da vam bi zadnji glasi moji V dušo segli in srce globoko, Da besede bi vam zlate svoje Vdolbsti mogel, ko kiparja dleto 35 Črke vdolbe večne v trdi mramor!. . . Z bojnega ste polja vi prispeli. 139 Arnulf tamkaj brati se z Arpadom, Kralj krščanski brati se s poganom — In zakaj ? Ker nima ure mirne, Dokler žezlo moje na Moravi 40 Krepko druži Slavine sinove. Mesta naša rušijo zdaj Franki, Po deželi pleni Arpad divji — Hujši pa še pridejo sovragi! Ali čujte me, sinovi moji, 45 Pomni, Mojmir, Svetopolk in Zobor: Naj je vrag vaš zvitejši od Frankov, Naj je ljucji od Arpadov ljutih, Naj pridere od večernih krajev, Naj od juga toplega privreje, 50 Naj, odkoder solnce zlato vstaja: Vse orožje eno vam premaga — Bratovska je sloga to orožje! . . . Tri podajam palice vam šibke; Lahko zlomi vsako roka vaša — 55 A čigava jih prelomi roka, Kadar močna vez vse tri med sabo V zvezi skupaj veže nerazvezni?! Vaše bodi veliko kraljestvo, Na Moravi veliko slovansko, 60 Kadar oče vaš odide v kraje, Kjer je Samo, 2 drugi so očaki! Daste li mi zdaj besedo sveto, Da ljubili boste se ko bratje, Mirno ležem jaz k očetom svojim, 65 Mirno spal bom v svetili tleli domačih.“ fn sprejemši to prisego sveto, Kralj moravski nagne trudno glavo; Duh njegov se preseli k očakom. — — Kaj se ori po Moravi širni, 70 Po državi kralja Svetopolka? Rog je bojni, ki tako odmeva, Po ravninah kliče in po gorah. Je sovražnik od strani večerne, Ali prišel je preteč od jutra? “ 75 Je prihrul li s severa v Moravo, Ali z juga je sovražnik kruti? — Cuj! Iz temnih razvalin stoličnih, Velegrajskih podrtin otožnih Duh odgovor poje nam zamolkli: 80 „Ni sovražnik tujec nas pokončal, Nego vrag je ljuti iz očine. 140 Brat .je zoper brata pest zavzdihnil, Mo.jmir pest ,je dvignil zoper brata 85 Svetopolka in Zobora besno: Rodna kri med sabo se preganja. Iz srca so vrgli oporoko, Oporoko Svetopolka kralja. A pokora za ta greh veliki 90 Vnukom bo še poznim — tujčev,jarem.“ A. Aškerc. 53. Smrt carja Samuela. 1. Car Samuel 1 sedi na skalnem gradu, Kipečem nad Prilipom ob prepadu; Sam car sedi, ob mizo roko pravo, Ob roko sivo si podpira glavo. 2. Temne se misli mu pode po glavi, V bolesti divji srce mu krvavi In votlo car sam s sabo beseduje, Da ko iz groba glas teman se ču.je: 8. „0j Belasica, gora Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica! Ti vragu našemu si pomagala, Bolgarsko zemljo milo mu izdala. 4. Obudi zopet padle nam junake, Iz robstva reši jadne nam rojake! Oj Belasica, tožna Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica!“ 5. Ustane car, počasi k oknu stopi: „Kaj hočejo tam doli oni tropi ?“ Kamor oko po polju carju kroži, Po širnem polju stopa mož ob moži. 5. „Rojaki so,“ tako mu sel naznani, „Po zadnjem boju v sužnost odpeljani, Ki jih Bazili.j, cesar bizantinski, Nazaj pošilja zdaj na dom očinski." 7. Ob preveseli, srečni tej novosti Prešine carju lice žar radosti; Raz grad hiti, da bojne vidi druge, Ki toliko so vzročili mu tuge. 141 8. Veselo car prihiti k prvi četi: „Bodite vsi presrčno mi sprejeti . . A kakor da za grlo smrt ga davi, Beseda v grlu starcu se ustavi. 9. Otožno klanjajo jetniki glavo, Molče, počasi gredo črez planjavo; Pred četo vsako mož enook hodi, Za sabo sto nesrečnih — slepcev vodi. 10. Kar vplenil je Bolgarov v bitvi ljuti, Oslepil vse je Bizantinec kruti; Nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo, Bolgarskemu vladarju za vezilo. 11. Nikoli konca ni. Za kopo kopa Molče, otožno mimo carja stopa: Petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, Petnajst tisoč vojakov oslepljenih. 12. Noč carju sivemu oči pokrije, Iz prsij divji stok se mu izvije, Na tla se zgrudi Samuel ponosni In srce v boli poči mu neznosni. J. Pagliaru 54. Jeftejeva prisega. Na boj na divje Amonite, Sovražnike rodu srdite, .Je .Jefte 1 hrabro četo zbral; Na meji, glej, sovražnih tal Kleči glavar na travi rosni, 5 Da zmago bi mu večni dal V usodni vojski, smrtonosni: „0 euj me, bojnih trum gospod, Usliši mojo ti molitev, Otmi, otmi svoj sveti rod! 10 Ti vodi ga v zmagalno bitev, Dodeli srečno mu vrnitev, In — to prisezam — prvo stvar, Ki po dobljeni slavni zmagi Me sreča na domačem pragi, 15 Zakoljem tebi v žgalni dar, Usode vojskne gospodar!" Tako priseza vodja trum, Glavarja čuje hrabra četa In srca, že popreje vneta, 20 142 Navdahne nevkročen pogum. Kadar se v gori vtrga plaz, Kedo li mu zastavi gaz? Ko tanke bilke trdni hrasti 25 Se morajo vkloniti, pasti. A stokrat huje od plazov Se Jefte s četo zadrvi Na vrste Amonskih sinov. Kako so tam kovala .jekla, 30 Kak<5 je kri v potokih tekla, Na črna tla junaška kri! Ko za ženjico žita snopi Leže po tleh vojakov tropi, Požela jih je srepa smrt; 35 Sovražnik je pobit in strt, In zmagovit na tla domača Se Jefte s hrabro četo vrača. Oj, to ti je ponosen god Za te, o Jefte, in tvoj rod! 40 Slavi te Izrael vesel, Ker sveti dom si mu otel: Do meje ti naproti vreje In vrsta venčanih devic Na cesto trosi ti cvetlic, 45 Nastilja palmove ti veje. In poti, polja in vasi Povsodi mrgole ljudij: Visoki, nizki, stari, mladi Zmagalca videli bi radi, 50 Ki trume je sovražne zmel. Izmed ljudij na mlado rame Tu mati malo dete vzame: „Glej, on je Izrael otel!“ In starček od veselja plaka, 55 Gledaje slavnega junaka, In sto in sto glasov grmi: „Rešitelj Jefte naj živi!“ Že sveti se domači krov, Zidovje se beli naproti 60 In zdaj v mogočni prelepoti Pred njim stoji ves dom njegov. In glej, mladenek cveten zbor Slavilno pesem prepevaje, Srebrne strune prebiraj e, 65 Privre črez prag na beli dvor; Pred njimi pa v obleki snežni V naročaj Jefteju hiti, 143 Ko na perotih angelj nežni, Otrok njegov, edina hči! A Jefte, glej, je mrtvobled, Iz lie je proč življenja sled — Ne kroži se očetu roka V objem prisrčnega otroka. Junak, ki groze ne pozna, Kaj zdaj ko listje trepeta? „Oh, nepremišljena prisega!“ Obupno oče zaječi, Da grozno se okrog razlega, Da mraz pretresa vsem kosti. „Joj, ti nesrečni otrok moj, Še bolj nesrečen oče tvoj, Ki kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči, umreti V življenja polnem, lepem cveti: Prisegel sem, da prva stvar, Ki po dobljeni slavni zmagi Me sreča na domačem pragi, Bogu bo dana na oltar; In tebe, oj otrok predragi, Nebo izbralo si je v dar. Veliko terjaš, o nebo, Veliko terjaš od očeta. Odpusti, dete mi ljubo, Zgoditi mora se tako: Prisega grozna je — pa sveta!“ In izvrši prisego oče In pade dekelce mlado, A oče in ves narod joče. 55. Ubežni kralj. 1. Noč je temna, podkve jeklo poje; Glej, po gozdu hralj ubežen jaha, Zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje, Skriva se ko zver po lesu plaha. Nima žene, hčere, ne sinova, Vse mu vzela vražna je sekira; Koča vsaka duri mu zapira, Spremljevalca nima pot njegova. 70 75 80 85 90 95 S. Gregorčič, 144 2. In zajezdi v gosto drevje lesa; Konj se zdrzne, noče delj bežati, V stran zahrska, kvišku pne ušesa: Brezdno vidi pred seboj zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; S konja stopi, k veji ga priveže, Plašč pogrne, nanj ves truden leže: Sladki sen nad brezdnom ga zaziblje. 3. Dahnejo mu sanje v trudno glavo: „Stol kraljevi iz zemlje mu rase; On pak seda nanj s častjo in slavo, Bogat, venčan, ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, Razsvetljeno, v zlatu lesketajo; Stavijo se veže na vse kraje; Zunaj čuje straže hojo mirno. 4. Prebudi se bobnov ropotanje, Prebudi se grom trobent vojaških, Vstane žvenket in ostrog rožljanje, Ide truma vojvodov junaških ; Gre med njimi knez iz zemlje tuje, Ki mu hotel je deželo vzeti; Zmagan ide, z njim tovar’ši vjeti, Klanja se mu, silni meč daruje. 5. Zadonijo spet trobente glasne In prikaže se obraz kraljice; Z njo sinovi, z njo so hčere krasne, Njej visoke strežejo device. Tu gospoda kralju vsa zavpije: Bog ti slavo hrani čase večne! Svetlim vnukom tvojim dneve srečne! Hrum veseli po dvoranah bije.“ 3. Vzdihne v živih sanjah kralj: „Carujem! Oh, podobe gledal sem neznane, Da ubežen skrivam se po tujem!“ V sanjah kvišku kakor jelen plane; Hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezdna brenkoče; Konj se strga, podkve vdar ropoče. Krokotajo vrani iz prepada! Fr. Levstik. 145 Junaške pesmi. 56. Pegam in Lambergar. Tam beli Dunaj mi stoji, Na Dunaju kaj se (rodi, Me dobro poslušajte vi! Je v sredi mesta tratica, Na trati raste lipica, 5 Dunaj hladi nje senčica; Pod senco miza rumena, Okoli mize stoli pa, Sedi na stolih gospoda. Med njimi cesar govori: 10 „Po moji misli se mi zdi, Kraljestvu naš’mu glihe ni.“ Pridirja Pegam in drči, Ošabno tako govori: „So prazni vaš’ pogovori. 4 ' 15 Naprej še Pegam govori: „Kaj pravim vam, gospodje vi! (Cesarja ven tud’ ne spusti) Imate vel’ko gospostvo, Pa ne junaka pod sebo, 20 Kater’ bi skusil se z meno. 44 Odgovori mu car tako: „Kaj češ vprašati me za to? Ga’ mam, da ti presedal bo. Na kranjski zemlji mi živi, 25 Kjer se na Kamnu govori, Se nikdar tebe ne boji. Krištof Lambergar 1 z imenom Na sinji skal’ prebiva tam; Te v pest želi dobiti sam. 44 30 Prav’Pegam: „Pišite mu list, Doma pusti naj vse na stran. Pridirja meni naj u bran! 44 Mu reče cesar pisat’ list, Človeka brznega dobit’, 35 Da more kmal’ do njega prit’. Izgovori komaj enkrat, Se najde precej fantič mlad, Ki list ponese njemu rad, Čitanka V. in VI. 10 40 146 Ponese v lepo deželo, V gorato kranjsko deželo, Tja Krištofu Lambergarju. Zvečer je Dunaj zapustil, Leti, ko bi ga zlod 2 podil, 45 Je zjutraj že v Tržiču bil. Gospode tukaj on budi, Pohlevno jih nagovori: „Kje Krištof Lambergar stoji ?“ Pred njim se vsi priklanjajo, 50 Mu s prstom grad pokažejo. Za kapo vtakne beli list, Naprot’ prikloni jim se nizk’, Gre hitro ko nebeški blisk. U lini stara mat’ stoji 55 Ino pri sebi govori, Da to pa že nič prida ni. Do sina teče svojega, Do Krištofa Lambergarja, Da b’ lepo ga poučila: 60 „Konjiča ’maš ko ptičico, Zlato zoblje pšeničico, Pije sladko rebuljico/ Stoji pri jaslih sedem let, Na solnce mi nikol ne gre 65 In videl ni še bel’ga dne.“ Takt) še mati rekla je: „0 kaj ti pravim, Krištofe! Na te reči poslušaj me! Hudiča ima Pegam dva, 70 Premagal bodeš ti oba; Le glej, da te ne zapelja. Ak’ bodeš videl tri glave, Dve krajni njemu pust’ obe, Na srednjo naj ti sablja gre!“ 75 Poda se v svetlo kamrico, Na glavo dene kapico, Pripaše sebi sabljico, Zasede konj’ča brzega, Roko pa materi moli: 80 „Mat’moja, zdrav’ ostairte vi!“ Mi zdaj pa s konjem zadrči, Ko strela hitro mi leti In se poprej ne vstanovi, Da v beli Dunaj pridrči. 85 Po Dunaju mi dirja v skok, 147 50 pri kosilu vsi okrog, Pegamu pade žlica ’z rok. In Pegam tako govori: „Na,j se preveč ti ne mudi, Da glave bi ne zgubil ti. 90 Al’ hočeš kaj počakati, Al’ češ se precej mahati Ter svojo glavo vagati?“ Je Krištof tako govoril: „Ne bom se dolgo jaz mudil, 95 Na Kranjskem sem še včeraj bil.“ Ga vpraša Pegam spet tako: „Kje pa se bo godilo to? Al’ tii na trg’ širokemu ?“ 4 Mu pravi Lambergar tako: 100 „Na polju, da vsi vidijo, Za naju čast se bijeva.“ Naproti zdaj zadirjata, Za všesi se oprasneta, 51 nič ne stor’ta hudega. 105 Tako pa Pegam govori: „Premočnega mi še b’lo ni! Te, Krištofe, kaj to skrbi? Al’ konjič tvoj bo žaloval, Po polju bode rezgetal, 110 Ko gospodarja bo iskal.“ Pa Krištof tako govori: „Za drugega pa meni ni Kot to, kar tebe mal’ skrbi: Za tvojo zidano gospo, 115 Ko tako mlada vdova bo.“ Se v drugo Pegfim zaleti, Se Krištofu pokaže kri; Mu vendar sile ne stori. Ko v tretje vkup zadirjata, 120 Takrat se dobro počita, Za vselej boj razločita. Je meril Krištof srednjega, Na stran je pustil krajnega, Udari ravno srednjega; 125 Je njemu pravo glavo vzel, Pa hitro njo na jel’co vjel. Ves Dunaj tega je vesel. 10 * 148 Drči na beli Dunaj z njo, 130 Z junaka Pegama glavo, Jo kaže. Dunajcem lepo. Mu reče tako svetli car: „Junak ti moški Lambergar, Kaj češ imeti za svoj dar?“ 135 Pa Lambergar odgovori: „Na Kranjskem imam tri gradi, Da b’ moji, prosim, lastni b’li.“ Pa cesar tako govori: „Kar češ imet’, naj se zgodi, 140 Kar dolgo le tvoj rod živi.“ 5 Kar. pes. — V. Vodnik. 57. Kralj Matjaž in Alenčica. 1. Se kralj Matjaž oženil je, Z Alenčico zaročil se, Prelepo mlado deklico, Kraljico ljubo ogrsko. 2. Zadosti malo z njo živi, Zadosti malo, le tri dni. Zgoli mu ptica prvi dan: „Na vojsko brž, na mejo vstan’, 3. Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokraj’ne ogrske!“ Matjaž odgovori tako: „Ne morem zdaj še na vojsko; 4. So hlapci moji še hromi, Konjiči moji vsi bosi; Še niso sablje brušene In narejene puške ne.“ 5. Ko ptica drugi dan žgoli, Matjaž ko •‘prej ji govori; Ko prišla žgolet tretji dan, Za vojsko je že naravnan. 6. Pokliče kralj Alenčico, Preljubo k seb’ kraljičico, Tako ji pravi, govori: „Brž moram iti, se mudi, 7. Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokraj’ne ogrske. Bi kdaj ti dolgočas’vala, Otožnost te napadala, 149 8. Preštevaj zlate rumene, Gradove varvaj zidane; Na vrt naj te ne vodijo, Da Turki te ne vhitijo.“ 9. Zajaše konj’ča hržeta, Zadirja z grada belega Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokrajTie ogrske. 10. Vojaki šator stavijo, Matjažu ga napravijo; Ko pride, mu zaukajo, Da Turki onkraj slišijo. 11. Ob vojski zmeraj krog leti, Golo pa sabljo v rok’ drži; Ko mahnil je, je prostost dal, Devet je padlo vselej glav. 12- Po nebu spet je ptičica Prepevala mu pevčica. Matjaž jo vidi, ostrmi; Mu trikrat šator obleti, 13. Na zlatem jab’ku obsedi, 1 Zažvrgoli, zagostoli: „Na konj’ča, konj’6a, kralj Matjaž! Predolgo v čislu tuje'maš; 14. Dežele meriš druge vse, Al’ v skrbi nisi sam svoje! Glej, tvoja ni še merjena, Kraljica ti je vplenjena! 15. Turčini so prijahali, Alenčico ti vhiteli!“ „„Je taka — reče kralj Matjaž — Zavirat’ meni kaj imaš? 16. Ne skušaj, ptica, se z mano, Jaz imam puško risano!““ „Ce skušam ptica se s tabo, Život mi vzemi in glavo!“ 17. Kralj plane na konjičeka, Na vejico ko ptičica, Predrobno domov zadrči, Tak’ ko po neb’ oblak beži, 18. Do svoj’ga grada zidan’ga, Do svoj’ga doma belega. 150 Hiti naprot’ mu družina, Najspredaj grede mojškrica. 19. Vsi tarnajo, vzdihavajo, Solzice toč’jo, vekajo, Kraljič pa pravi, govori: „Ne bojte se, družina vi! 20. Dan’s tretji dan gotovo bom Kraljico dal vam spet na dom. Vi hlapci, predno grem odtod, Meniško 2 me naprav’te spod’; 21. Obrijte mi okrog lase, Kot takemu menihu gre!“ Kot Tur’k obleči zgor’ se da, Ogrne haljo do peta, 22. Pripaše svetlo sabljico, Na sabljo vozo rudečo; Pod haljo skrije šmarni križ, Ko grom se nos’ in blisk in piš. 23. Si zbere konj’ča iskrega, Njega zasede brzega; Zaškrtne podkev, zapraši, Da pes’k in ogenj se kadi. 24. Skoz mejo dirja ogrsko V Turčijo doli globoko. Na sred’ Turčije globoke Stoje tri lipe zelene. 25. Pod prvo konj’če stavijo, Na raj se brhk’ oblačijo; Pod drugo raj prodajajo, Pod tretjo krogle rajajo. 26. Kraljič pri mizi rumeni Tako jim pravi, govori: „Gospodje, ne zamerite, Po čem vi raje prodate ?“ 27. Se turški paša 3 zveseli, Prijazno pravi, govori: „Po zlatu jih rumenemu, Jih je po zlatu belemu. 28. Junak pa, kteri nam je kos, Naj se brez plače tud’ obnos’!“ Kralj seže v aržet svileni Po zlat rudeče-rumeni. 151 29. Po mizi mu g a zatoči, Da po n.je.j trikrat obleti, Pred pašem turškim obleži. Mu paša reče, govori: 30. „Ta zlat ,je kova znanega, Matjaža kralja samega.“ Pa reče, pravi kralj Matjaž: „Povem ti jo, ne bode laž: 31. Sem ob život Matjaža djal, Mu zlate čisto vse pobral.“ In grede si devojke ’zbrat [n reče godcem zaigrat’. 32. Si mlado ’zvoli Alenčico, Alenčico, kraljičico; Kočice si podajata Jn urno krog zarajata. 33. Popraša jo: „A1’ me poznaš? Al’ nisem, kot je bil Matjaž ?“ Pogledala ga je ostro: „Matjažu vzel si ti glavo! 34. Obriti tat, meniški tat, Kako te hočem jaz poznat’!“ On Turkom dalje govori: „Kaj pravim vam, gospodje vi! 3"). Al’ smem devojki tud’ napit’, Pijače v kup’co natočit’ ?“ „„Napil pa ti zato ji boš, Ker, kakor vid’mo, svet si mož, 36. Matjaža si ob glavo djal In zlate si mu vse pobral.““ Da v kupc’o zlati prstan svoj, Pak ona: „Druže dični moj! 37. Sem nadjala se nujno te; Peste, glej, trapi sitni me, Za mano vsi se slinijo, Zdaj brade naj s’ obrišejo!“ ~ 38. Kraljič pa jame govoreč: „Nič težje ni mi v srcu več! Ko se na konj’ča zaletim, Glej, da s seboj te jaz dobim. 39. Ta čas bom urno te pobral, Od spred’ na belca brz’ga djal; 152 Ko sekal bom na desno stran, Se drži ti na levo stran!" 40. Matjaž popraša še: „Možje, Al’vzeti smem slovo od nje?" „„To tudi ti lahko storiš, Ker vid’mo, da sveto živiš.““ 41. Prijel za bele jo roke, Na konj’ča djal jo je pred se. Po polju k Savi z njo drči Ko ptičica s perotimi. 42. On sabljo golo v rok’ drži, Od spodaj kača gor’ sedi, Od zgoraj ogenj gre iz nje, Matjaž jo ročno sukat’ ve. 43. Zdaj Turki se spogledajo, Za njima v curku vderejo, Se paša brado maže si, Zasmeje se, spregovori: 44. „Sem bil nekdaj pri njem ujet, Hit’te mu, mojci, glavo vzet’, Alenčico pa meni dat’, Ki jo presrčno imam rad.“ 45. V obojo kralj pa seka stran, V obojo s’ druža vmika stran. Po bliskovo mu sablja gre; Za srpom snopje stavka se, 46. Za koso trava v red leti, Za njim po vrsti Tur’k leži, Pa belce v dir, da prideta Gor do kovača vmazanca. 47. Matjaž mu reče: „Kaj ti dam V Da turški kujež si, poznam; Brž konja zbosi, preobuj, Narobe podkve mu prikuj!" 48. Turčin narobe prekoval In kralj z levico zlat dajal. Z desnico glavo proč mu djal, Do Save konjče zapektal. 49. Se vdere vanjo, rezgeta, Ve dobro, kaj na hrbtu ’ma, Da nosi draga sebi dva, Matjaža, kralja slavnega, 153 50. In rešeno nevestico, Alenčico, kraljičico. Črez reko splava široko Na blaž’no zemljo ogrsko. 0 Nar. pes. 58. Kralj Matjaž v turški 0 Matijaž, o Matijaž, Lepa je krona ogrska! Trikrat je že na vojski bil, Cetrtikrat je vlovljen bil, V turško ječo vržen bil. Notri ostal je let’ in dan, Da videl ni ne bel’ga dne In solnca ne rumenega. On videl ni nič drugega, Kakor mlado Marjetico, Turškega carja mlajšo hčer. Ona je k njemu tekala In kratek čas mu delala. Tak’ rekla je Marjetica: „Ak’ hočeš me, Matjaž, uzet’, Čem rešit’ te iz voze zle.“ Tako je rekel kralj Matjaž: „Le-ta ne bo, ne more bit’; Doma imam svojo gospo. Trikrat je lepša kakor ti, Trikrat je mlajša kakor ti. Doma 'mam brata mlajšega, 1 on Matjaž je kakor jaz, ’Ma lepo krono kakor jaz. Tega Matjaža čem ti dat’, Ak’ hočeš ga, Marjefca, vzet’.“ „„0 vera, vera, kralj Matjaž!““ „0 vera, vera, Marjetica, Turškega carja mlajša hči!“ „„0 čakaj, čakaj, kralj Matjaž, Da pride šentmarjetni dan. •• NapravTa bom veTke gosti, Bom Turke vse vpijanila In svoj’ga oča starega. Potlej bom vkradla ključe tri: Prv’gh od konjske štalice, Druz’ga od svetle kamrice In tretjega od voze zle. — V. Vodnik. vozi. 5 10 15 20 25 30 35 154 Iz kamre vzela bom zlata, 40 Zolt’ga zlata, bel’ga srebra, Kakor velika sva oba. Iz hleva bodem speljala, Konjiče tri osedlala."“ Marjeta komaj čakala, 45 Da pride šentmarjetni dan. Naprav’la je vel’ke gosti, Je Turke vse vpijanila In oča svoj’ga starega. Potlej je vkradla ključe tri 50 In je speljala konj’če tri. Na en’ga djala je zlata, Žolfga zlata, bel’ga srebra; Ta druga dva zasedeta Ino prehitro dirjata. 55 Kadar že daleč prideta K en’mu kovaču staremu: „Ustan’, ustan’, stari kovač! Boš služil zdaj ti dober Ion, Boš služil Ion, sto celih kron. 60 Pojd’ nama konje prekovat: Naprej obrni krampeže, Nazaj obrni gladko kov!“ Na konje hitro sedeta, Do Donave brž dirjata. 65 Tako je rekel kralj Matjaž: „Kaj bo pa zdaj, Marjetica, Ak’ črez vodo ne moreva?" Zlat prstan vrgla je v vodo, Preplavala sta jo srečno. 1 70 Za njim’hite Turki hudi: „Nazaj, nazaj, Marjetica, Turškega carja mlajša hči!" In Turki vprašajo: „Kako Preplavala sta Donavo ?" 75 Marjet’ca pravi, govori! „Kamne na vrat privežite, Lahko vodo preplavate." Kamne si so privezali Na vrat, se vsi potopili. 80 Prišla sta pred Matjažev grad. Njega gospa v oknu stoji: „Le sem, le sem, mladi Matjaž, Mladi Matjaž, preljub’moj svak! Drugo ženo Matjaž pelja; Trikrat je lepša kakor jaz, 85 Trikrat je mlajša kakor jaz.“ Matjaža so sprejemali, Grdo Marjet’co gledali. Marjet’ca pravi, govori: „Kaj hočem jaz, kak’ hočem jaz? 90 Naprej ne vem, nazaj ne smem.“ „„Le sem, le sem, mladi Matjaž, Preljubljeni ti bratec moj! Pripeljal sem ti l’po gospo, Turškega carja mlajšo hčer.““ — 95 Ta čas po patra pošljejo, Da ju koj tamkaj poroči. Nar. pes. — F. Prešeren. 59. Kralj-Matjaževa smrt. Stoji, stoji mesto belo, Celje lepo in veselo. V Celju lipica zelena, Tam je post’lja narejena, 0 Mehke pernice zrahljane, Belo rjuhe so oprane, In blazine in odeje So iz drage turške preje. Tam leži pri belem dnevi Bi Kralj Matjaž, bolnik kraljevi. V vas on k bobnarju je lazil, Dokler ga ni bobnar spazil, Ga obodel mož srditi, Da ne bo več zdrav mor’biti. Ves obvezan, ves krvavi Kralj Matjaž sestrici pravi: „Rane mi poglej skeleče, Al’ so črne al’ rudeče. Ak’ rudeče so,“ ji reče, ~ ( l „Naj kdo po zdravnika teče, Da mi grenko smrt odvrne. Ce so moje rane črne, Sestra, več ne bo mi bolje, Pošlji mi po sveto olje!“ Te besede še ni ’zrekel, Pot mrtvaški je pritekel. Zazvoni po Celju celem, S petimi v zvoniku belem Pri Sent Petru so zvonili. Bobnar bil je pri kosili. 30 Mlada bobnarca ga vpraša: „Kdo je vmrl, da se razglaša Glas zvonov po Celju celem, V Petrovem zvoniku belem Da zvonov petero poje?“ 35 „„Vem, kdo vmrl je, srce moje! Predno prišla stara leta, Kralj Matjaž je šel iz sveta; T’mu pojo zvonovi naši.““ Bobnarca tako se vstraši, 40 Da ji žlica ’z roke pade. Bobnar vpraša žene mlade: „Kaj t’ je padla ’z roke žlica? Al’je uj’c bil, al’sin strica ? Je mrlič bil žlahte tvoje ?“ 45 „„Ni mrlič bil žlahte moje, Ni bil uj’c, ni sin bil strica; Mi je padla ’z roke žlica, Ker sva skupaj se učila Ino v cerkev vkup hodiIa.““ 50 15(3 Tako hitra ko dva ptiča, 60 En’ga zate, en’ga zame; Vrzi torbico črez rame In beživa pri tej priči, Da me ne dobijo b’riči.“ Hlapec pravi ino reče: 65 „To mi v glavo iti neče, Bežat’ z doma zavolj’ žene, Zavolj’ žene nepoštene/' Nar. pes. — A. Smole. 60. Kralj Matjaž pred peklom. Stoji mi polje široko, Po polju steza vglajena. Po stezi pride kralj Matjaž No se močno hudo drži. 5 Njega pa sreča potnik star, Popotnik star, sam večni Bog. „Pa kaj je tebi, kralj Matjaž, Kaj se ti tak’ hudo držiš ?“ „„Bog plati vam na pitanje! 10 Kaj jaz se ne b’ hudo držal, Ki meni že za dolgo let Moja žena mrtva leži, Moja žena mrtva leži In duša ji v peklu gori.““ 15 „Oj nikaj, nikaj, kralj Matjaž! Le idi ti na semenj lep, Si kupi žolte goslice Ino pred peklom zaigraj. Ko boš igral minute tri, 20 Bo tebe pital satan vrag: ,Cuješ, ti igre, kralj Matjaž, Kaj bom pa ti za plačo dal?' Ti pa mu tak odgovor daj, Da boš si plačo sam jemal." 25 Kralj Matjaž gre na semenj lep, Si kupi žolte goslice. Tedaj on ide pred pekel Ino pred peklom zaigra. Ko je igral minuti tri, 30 Njega je pital satan vrag: „Cuješ, ti igre, kralj Matjaž, Kaj bom pa ti za plačo dal?" „„Cuješ, satan, peklenski kralj, Bobnarju se jeza vname, V roko oster nož uzame In zabode svojo ženo, Mlado ženo nepošteno. 55 Ko je ženo svojo vmoril, Tako k hlapcu je govoril: „Hitro, hitro, hlapec zvesti! Del.j ne smem ostati v mesti; Osedlaj brž dva konjiča, 157 Jaz bom si plačo sam jemal!““ On prime ženo za roko, Bo Pelja jo ’z pekla žVečega. Kak’ hitro jo pripelja ven, Tak’ hitro žena pregolči: „Nesrečen bodi, pekel ti, Da boš zdaj moral prazen bit’!“ 40 Kak’ hitro žena pregolči, Tak’.hitro nazaj v pekel zleti. „Nesrečen bodi jezik ti, Da nisi mogel tiho bit’. Zdaj pa na veke gorel boš, 45 Zdaj pa na veke trpel boš." Nar. pes. — St. Vraz. 61. Dve pripovedki o kralju Matjažu. a) Pred mnogo, mnogo leti je bila štajerska zemlja ob- tastla z gostimi lesi in v njih so živele strašne, divje zveri. Tedaj je bil pri nas kralj, ki so ga zvali „kralja Matjaža". Ta Je bil jako dober kralj in kmetom ni bilo treba plačevati davkov. Enkrat je zapovedal svojim vojakom, naj sklestijo in 5 Posekajo šumo za šnmo po vsej štajerski deželi. Prišli so do Svete gore, da posekajo tudi njeno šumo. Pod goro je bil studenec in okoli njega gost les. Ondi pa se ustavijo vojaki, kajti nobeden si ni upal tu posekati niti enega drevesa. Kralj Matjaž jih vpraša, zakaj ne sekajo drevja, in odgovore mu: 10 ?,Na tej gori bivajo vile in gorje onemu, ki useka tu le eno drevo." Razuzdano se je zasmejal nato kralj Matjaž, izdrl v °jaku sekiro in šel k studencu. Pri njem je rastla lepa, tanka Jelša. Kralj mahne s sekiro po njej. Nato hoče sekiro izdreti, da bi še drugikrat vsekal z njo, pa je ne more. Z gore pa se i<> z ačuje strašna grmljavica in nekdo zakriči: „Joj tebi, kralj Matjaž!" V tistem hipu zagrne Sveta gora kralja Matjaža in n Jegove vojake. Ubila jih ni; votlina se je naredila nad Njimi in v tisti spijo zdaj vsi, kralj Matjaž in njegova vojska. Vsakih sto let prileti zlata ptica in leta okoli Svete gore. 20 Ha vno tedaj se vzdrami kralj Matjaž ter posluša in posluša. Ali vse je tiho okoli njega in zato zopet zaspi. Kadar bo Največja sila na svetu, tedaj bo vstal. To bo pa takrat, ko Turek ves svet premaga. Tedaj bo priletela tudi tista zlata Ptica in bo tako žalostno zapela, da se odpre Sveta gora. 2o Kralj Matjaž se bo tedaj vzbudil s svojimi vojaki. Takrat bodo vile Matjažu zopet dobre in mu bodo pomagale. Blizu Svete gore bo nastal strašen boj med Turkom in kraljem Matjažem, da se bo tresla zemlja in nebo. Turek bi sicer zmagal, ali bo vile mu bodo vso vojsko zmotile ter blisk in grmljavico metale nanj. Kar. prip. J. Freuensfeld. b) Neki kmet je vozil z Ogrskega vino na Koroško. Na svojem potu dojde enkrat skoz veliko dobravo do visoke gore. Na gori zagleda kočico, ki je bila napol vzidana v zemljo, tako da se je jedva videla streha iz nje. Pred vrati opazi 5 vrlega junaka, s sabljo opasanega. Ko se mu približa voznik z vozom, jame junak tako-le govoriti: „Ti si, prijatelj, iz gornje naše strani. Povej mi, lazijo li še mravljice na sledeče tri vrhe: na vrh Sv. Krištofa, Sv. Magdalene in Sv. Urha." 1 „Lazijo še sedaj, ali redkeje nego prej," odvrne voznik. Junak 10 pa nadaljuje: „Reci doma: Kadar vera na toliko oslabi, da ne bo nihče več dohajal na one tri vrhe, tedaj hočem vstati in priti s svojo črno vojsko." „l\do pa si t.i?“ ga popraša kmet iznenaden. „Kralj Matjaž sem! Stopi bliže in pojdi z menoj v to kočo, da se prepričaš na svoje oči o tem." Voznik 15 vstopi, a kralj Matjaž mu veli: „Ustavi se za moje ledje, pak poglej prek desnega ramena skoz t6-le okno." Kmet stori to in zagleda ravno polje, široko in dolgo. Po vsem polju prek in prek pa stoje sami oboroženi vojaki s svojimi konji. A vse je mirno in tiho. Nihče se ne zmezi, kakor da spavajo konji 20 in ljudje. „Evo ti črne vojske!" reče kralj Matjaž začudenemu kmetu. „Poglej zopet skoz okno!“ Korošec pogleda, kralj pa prime polahno za sabljo ter jo potegne malo iz nožnic. A v tem trenutku ti vsa vojska oživi. Vojaki privzdignejo glave, konjički pa začnejo kimati in hrzati in s kopiti udarjati. 25 „Vidiš," opomni nato kralj Matjaž, „temu ne bo dolgo in jaz vstanem ter potegnem sabljo iz nožnic. Topel veter bo vel tedaj in vdihnil vsem ljudem eno misel. Moji vojaki poskačejo na konje in črna vojska bo stala v bran za sveto staro vero." 3 Tedaj bo prijelo vse za orožje, kar nosi moško glavo. Bilo 30 staro, bilo mlado, vse pohiti v vojsko, da brani staro vero. Nastane pa takrat taka sila, da se še človek ne bo utegnil preobleči, temveč vsak pojde na vojsko v opravi, katero bo baš nosil na sebi. A zbralo se bo toliko pravovernega ljudstva, da še boj niti tako dolgo ne bo trajal, da bi mogel človek pojesti ti i hlebe kruha, in če pade tretji hleb komu iz rok, mu bo 35 rekel sosed njegov: „Pusti ga, brate, naj leži; po boju bo dovolj hleba in vsega." Tako naglo bodo premagali sovraž¬ nika stare svete vere. Nar. prip. — M. Majar. 62. Kralj Matjaž v narodnih pesmih in pripovedkah. O kralju Matjažu so znane štiri narodne pesmi slovenske, ki so jako stare. Že furlanski zgodovinar Nicoletti 1 piše v sredini šestnajstega stoletja o Tolmincih, da imajo navado, v svojem jeziku prepevati slavo Boga in svetnikov ter Matija kralja ogrskega, kakor tudi drugih slavnih junakov naroda 5 svojega. Prva pesem pripoveduje, kako se je Matjaž oženil z lepo, ndado Alenči co, kraljico ljubo ogrsko. Pa črez tri dni ga že Pokličejo na vojsko. Ko se bojuje s Turki, ugrabijo ti nje¬ govo ženo ter jo odvedejo na Turško. Matjažu oznani ptica, 10 kaj se je zgodilo. On se obleče po turško in zdirja na iskrem delcu v Turčijo. „Na sred’ Turčije globoke stoje tri lipe zelene" 111 pod njimi rajajo Turki. Matjaž plača raj z rumenim zlatom, si izbere za plesalko svojo Alenčico, in ko v tretje „krog za¬ dajata, prot’ konj’ču jo zavijeta". Zasedeta ga in se spustita 15 v dir proti Donavi. Da bi pa Turki, ki so udrli za njima, iz¬ gubili sled. je dal Matjaž svojemu konju podkve na robe pri¬ kovati. Tako sta srečno ušla. Druga pesem poje, da je Matjaž „trikrat že na vojski 'dl, četrtikrat je vlovljen bil". Ostal je v turški ječi leto in 20 dan. Tedaj pa se ga usmili „mlada Marjetica, turškega carja n dajša hči". Obljubiti ji mora, da jo omoži s svojim mlajšim blatom. Marjetica napravi o svojem godu velike gosti, upijani 'dirke in ukrade ključe tri: „prvega od konjske štalice, dru¬ gega od svetle kamrice in tretjega od voze zle". Iz izbice 25 vzame zlata in srebra ter prevede Matjaža srečno črez Donavo. Tretja pesem: „ Kralj-Matjaževa smrt" nam kaže Matjaža, kako se pokori za svojo poželjivost, a zadnja: „Kralj Matjaž Pred peklom" nam pripoveduje, kako se je napotil kot godec Pred pekel, da bi privedel iz njega svojo mrtvo ženico, kakor 30 160 nekdaj traški pesnik Orfej svojo Evridiko. 2 Posrečilo se mu je tudi dobiti jo nazaj, ali na potu je izpregovorila in zato je morala zopet v pekel. Kralj Matjaž, kakor ga slikajo narodne pesmi, je podoben 35 srednjeveškemu vitezu, ki ne najde doma miru, temveč po¬ haja od grada do grada, iščoč nenavadnih čudnih dogodeb. Kar je učinil Matjaž, to bi bil lahko storil vsak drugi vitez; za to ni bilo ravno potreba ogrskega kralja Matija Korvina (1458 1490). 40 Niti eno dejanje našega Matjaža se ne ujema z značajem in življenjem omenjenega kralja, ki se je res nekoliko bojeval s Turki, ali tako bojevanje ga ni posebno mikalo. Ko si je turški car Mohamed osvojil Bosno (1. 1463.), je izkušal Matija Korvin sovražniku zopet iztrgati posedeno deželo. Udaril je 45 v Bosno in sreča ga je spremljala. Premagal je močno trd¬ njavo Jajce in osvobodil 15.000 ujetih kristjanov. Kmalu potem je prepustil bojevanje svojemu sorodniku Emeriku Sekolu (Szekeli), ki se je hrabro držal in več manjših zmag dobil. Kralj Matija sam se je bojeval s Turki pozneje 50 le še leta 1475., ko jim je odvzel trdnjavo Šabac in oblegal Smederovo. Ob drugih priložnostih je pošiljal le svoje vojsko¬ vodje nad Turka, sam pa se rajši bojeval s češkim kraljem Jurijem Podebradom 3 in z njegovim naslednikom Vladislavom poljskim. Zastonj je opominjal Štefan Batori 1 Korvina, naj 55 opusti bojevanje proti kristjanom in naj obrne svoje orožje proti dednemu sovražniku kristjanstva. Turkov ni bilo tako lahko ugnati; kar si jim vzel danes, to so ti jutri zopet iz¬ trgali. Češkemu kralju pa je Matija sčasoma odvzel vso Moravsko, Šlezijo in Lužice ter si zagotovil svoje pravice do 60 češke krone po Vladislavov! smrti. Enako je odvzel tudi ce¬ sarju Frideriku IV. Nižje-Avstrijsko in premagal 1.1485. Dunaj, kjer je potem navadno bival do svoje smrti (1490). 5 Lepa Matjaževa nevesta Alenčica je najbrž bajno bitje. Slovenci pripovedujejo, da je Alenčico rodila jutranja 65 zora, da je bila nebeška devica in da so jo rojenice zibale v zlati zibelki. Kakor Matjaž tudi ona ni umrla, temveč se vzdignila nazaj v svetle oblake. Alenčica je Slovencem jako priljubljeno ime. Krsnikova, Lambergarjeva in Markova žena se je imenovala tudi tako. Krsnikovo lepo ženo Alenčico je 70 ugrabila v Vurberškem gradu 6 kačja kraljica. Sedem mesecev 161 je hodil Krsnik, predno je našel Alenčico v globoki gorski votlini priklenjeno. Varovala jo je grda kačja pošast; to je zaklal in rešil ženo. Tudi „Ribniška Alenčica", katero je vzel Turek njenemu ženinu, nas spominja v narodni pesmi na Matjaževo Alenčico. 75 Kralj Matija je bil prvikrat oženjen s Podebradovo hčerjo Kunigundo. Ko mu je pozneje izpodletela ženitev na poljskem dvoru, se je poročil z neapeljsko kraljično Beatrico. Nobene Mat ijevih žen niso ugrabili Turki. Le ko je Beatrica potovala s koz Dalmacijo na Ogrsko, se je bala zelb, da bi je ne zasačili 80 burki, ki so takrat plenili in pustošili po Dalmaciji (1475). »Trepetaje je prenočila med razvalinami, iz katerih je puhtel dim od ognja in krvi in katere so bili malo ur poprej zapustili Požigalci. Povsod je držala njena pot črez ravnokar ubita Mupla. še le ko je prišla črez Dravo, je trepetala manj za 8i s voje življenje." Toda težko, da bi bila ta dogodba pripomogla N k pripovedi o ropu Matjaževe Alenčice. Matija Korvin ni bil nikoli pri Turkih ujet. Pač pa je Korvinov oče, Ivan Hunjadi, bil dvakrat v turški ječi ali Prav za prav v oblasti turških zaveznikov. Ta Hunjadi je v 90 urvatskih narodnih pesmih dobro znan pod imenom Janko ^'binjanin (t. j. Erdeljec). Tudi Slovenci imajo narodno pesem 0 njem: „Ženitev Janka vojvode", kjer se pripoveduje, kako Je snubil lepo Janjo iz Temešvara in kako mu jo je pomagal dobiti sin njegove sestre, junak Sokol. 95 Ivan Hunjadi je bil velik junak in se je skoro ves čas •svojega življenja bojeval zoper Turke. Že 1. 1440. je prepodil sovražnike kristjanstva iz okolice belograjske in z Erdeljskega. ' ri Sibinju (Hermannstadt) je potolkel 20.000 Turkov, sam pa 'zgubil le 3000 mož. Pa še večjo slavo si je priboril Hunjadi 100 v turških vojskah. Papež Evgen IV. je ukazal 1. 1443. pridigo- v ati veliko križarsko vojsko zoper Osmane. Na Ogrskem so s ® zbrala kristjanska krdela, obstoječa iz Poljakov, Ogrov, ^bov in Rumunov. Hunjadi pelje križarje črez Donavo, podi 'Mrke od mesta do mesta, jim odvzame vso Bolgarijo in pre- 105 Igrači v pozni jeseni celo balkanske soteske. V petih mesecih •’ e Pokončal nad 30.000 Turkov. Zmagonosen se je vrnil potem v Hudo. kjer ga je sprejelo ljudstvo z neizrečenim navduše- "jeni. Papež in vse najmogočnejše države so mu častitale na 'Mikih uspehih. Že so snovali načrte, kako bi Turka za vselej no Čitanka V. in VI. 11 1(32 izpodiii iz Evrope. Kristjanska vojska naj bi se vzdignila na¬ ravnost nad Carigrad in izvršila svojo veliko nalogo s po¬ močjo grškega cesarja Druge vlade naj bi poslale svoje brodovje v Egejsko morje. Pa vse to se je Hunjadu zdelo 115 predrzno in ta je sklenil spomladi 1. 1444. desetleten ugoden mir s Turki. Toda ta mir ni trajal niti deset dnij, češ, da z never¬ nikom sklenjeni mir nima nobene veljave. Hunjadu so obljubili bolgarsko kraljestvo, ako izpodi Turke, in tako so se vzdignili 120 kristjani nad mohamedane in pri Varni se je vnela krvava bitka (1444). Prelomljena prisega se je strašno maščevala. Vsa kristjanska vojska je bila pobita in razkropljena. Hunjada pa je na begu ujel valaški vojvoda Drakul, zaveznik sultana Murada. 7 Čeravno je ogrski junak v kratkem času dobil svo- 125 bodo, vendar ni mogel pomiriti različnih strank v svoji domo¬ vini in jih združiti proti Turkom. Pobitje pri Varni je bilo sicer Hunjadovo slavo nekoliko otemnilo, ali on je bil edini, ki se je mogel z uspehom ustavljati turški sili. Zato so ga izbrali Ogri 1. 1446. za deželnega oskrbnika ali gubernatorja, 130 dokler mladoletni Ladislav „Postumus“ sam ne prevzame vlade. 8 Hunjadi je izkušal oprati svojo sramoto pri Varni tet zbral 25.000 mož zoper Turka. Med temi je bilo tudi mnogo Slovencev z dolnjega Štajerskega, bližnjega Ogrskega in Hrvat- 135 skega. Na Kosovem polju, kjer je bilo pred 59 leti uničeno srbsko cesarstvo, se tudi 1. 1448. srečata sovražnika! Šestkrat večja turška vojska se postavi Hunjadu naproti. In res po tridnevnem klanju je bila vsa ogrska vojska pobita, ujeta in razkropljena, pa tudi 40.000 Turkov je obležalo na bojišču. 140 Hunjada je takrat ujel turški zaveznik Jurij Brankovič, ki jo vladal staro Srbijo in Hercegovino pod turškim gospostvom. Tri mesece je ostal Hunjadi v ječi. Brankovič ga je še le iz¬ pustil, ko se je bil zavezal, da oženi svojega sina Matij 11 (Korvina) z Brankovičevo vnukinjo Elizabeto celjsko- 145 Brankovičeva hči Katarina je bila namreč žena zadnjega celj¬ skega grofa Ulrika 11. in njuna hči Elizabeta se je vzgojevak' pri Brankoviču. Ta možitev s Korvinom se sicer ni izvršila ali Elizabetina usoda je morda le kaj pripomogla, da je na¬ stala pripoved o „Marjetici, turškega carja mlajši hčeri“, k 1 150 je rešila Matjaža iz turške voze. Tako smo prišli v dotiko s celjskimi grofi. Ta imenitna knežja rodovina na Slovenskem ima gotovo svoj delež v pri¬ povedkah o kralju Matjažu. Tretja pesem o ujem pravi na¬ ravnost, da je kralj Matjaž bil celjski grof, in vse, kar Pripoveduje ta pesem o kralju Matjažu, se popolnoma ujema 155 z značajem celjskih grofov. Celjski grofje segajo tako globoko v zgodovino sloven¬ skega naroda, da ni čudo, ako se je ohranil spomin na nje v narodnih pesmih. Njihova rodovina izvira od starih slovanskih plemičev, ki so bili našli milost frankovskih kraljev in so si 160 znali obdržati svoja posestva tudi potem, ko je bila fevdna Uredba podarila skoro vsa zemljišča slovenskih poljedelcev tujim grofom. Njihov rodovinski grad je bil Sovnek ob Savinji, ki je sedaj razvalina blizu Braslovč. Od početka dvanajstega stoletja naprej se omenjajo vedno češče v zgodovini. Pridobili 165 so si počasi imetja po vsej Savinjski dolini, sploh na dolnjem Štajerskem in celo na Kranjskem v porečju Krke. (Vsi ti kraji so se pod Karolingi imenovali „marka Sovna“.) Tako so si Pridobili tudi mesto Celje, in ko je cesar Ludovik bavarski Povzdignil Sovneke v grofovski stan (1. 1341.), so se začeli 170 »grofje celjski" imenovati. Sto let pozneje (1. 1436.) jih je sprejel cesar Sigmund med kneze rimskonemške države, po- delivši jim vse knežje pravice, na pr. višje in nižje sodstvo, Pravico, mitnice staviti, mitnino pobirati, denar kovati iz bakra, srebra in zlata itd. 175 Nenavadno hitro se je povzdignila slava in mogočnost ool.jskih grofov. Bili so krepki, brezobzirni, delavni, podjetni ln varčni knezi in s tem so si neizmerno pomnožili svoja Posestva. Stopili so v zvezo z najimenitnejšimi tedanjimi ro¬ dovinami. Že 1. 1392. umrli celjski grof Viljem se je bil oženil 180 s poljsko kraljično Ano in njegova hči enakega imena je po¬ stala žena poljskemu kralju Vladislavu. Veliko imenitnejša pa •K Barbara celjska, hči grofa Hermana 11., Viljemovega bra¬ tranca, ki seje omožila 1.1408. z ogrskim kraljem in poznejšim Uemškim cesarjem Sigmundom. 9 Njena hči Elizabeta je bila 185 zona češko-ogrskega in nemškega kralja Alberta H. avstrij- skega, kateremu je rodila Ladislava Postoma. Razen tega so 'dli celjski grofje v rodovinski zvezi z bosenskimi kralji, z '»avarskimi vojvodami, z goriškimi škofi in z najmogočnejšimi ogrskimi velikaši. 190 164 V ljudskem spominu se je najbolj ohranil Hermanov sin, Barbarin brat, grof Friderik II., ki je umrl 1. 1454. Oženjen je bil z Elizabeto, grofinjo Frangipan-Modruševo, ki mu je ro¬ dila Ulrika II. Pa kmalu se je sprl z njo. Elizabeta je nanag- 195 loma (bržkone ostrupljena) umrla in Friderik se je poročil z njeno dvornico, med Slovenci znano Veroniko Deseniško. 111 Njegov oče Herman je bil vsled tega tako razžaljen, da ga je sam tožil pri cesarju kot morilca svoje žene. Cesar je pre¬ pustil očetu, da kaznuje sina, in ta ga je dal privesti kot 200 jetnika v Celje, kjer še dandanes stoji v razvalinah takozvani „Friderikov stolp' 1 . Veroniko je postavil Herman pred sodnike. Ko pa je bila za nedolžno spoznana, jo je dal v kopeli za¬ dušiti. Vrhunec slave celjskih grofov je dosegel Friderikov sin, 205 Ulrik II. Svoje državniško delovanje je začel leta 1438. kot namestnik kralja Alberta II. na Češkem. Njegovi sovražniki so trdili, da hrepeni grof Ulrik po češki kroni, in zato ga je Albert poklical nazaj. Po smrti tega kralja (1439) pa je obračal vso pozornost na njegovega sina in svojega nečaka, Ladislava 210 Postuma. Hotel mu je ustanoviti trdno vlado na Ogrskem in Češkem, seveda tudi iz sebičnih namenov, zakaj želel je biti prvi za kraljem in imeti vsa vladarska opravila v svojih rokah. Ta svoj smoter pa je dosegel Ulrik še le 1.1452., ko so avstrij¬ ski stanovi prisilili kralja Friderika IV., da jim je izročil 215 Ladislava Postuma. Ulrik je dobil mladega kraljiča v svoje varstvo in vladal namesto njega. Odslej si je zlasti prizadeval uničiti stanovski vpliv nasproti vladi in okrepiti Ladislavovo stranko na Češkem in na Ogrskem. Tu pa mu je bil nasproten slavni junak Hunjadi, ki je neomejeno vladal kot državni 220 oskrbnik. V začetku 1. 1456. pa so napadli Turki zopet Ogrsko. Samostanec Ivan Kapi stran je navduševal s svojimi govori ljudstvo za boj proti Turkom in stari Hunjadi je osvetli večer svojega življenja z lepo zarjo slavne zmage pri Belem gradu. Ali ne dolgo potem je umrl za kužno boleznijo dne 11. velikega 225 srpana 1. 1456. Bil je velik mož; njegov narod ga občuduje in se ponosno ozira nanj. Hunjadi je zapustil dva sina. Starejši, Ladislav, ni imel očetovih zmožnostij in drugi, Matija, je bil še mlad. Zato iz¬ volijo Ogri grofa Ulrika za državnega oskrbnika. To je bila 230 čast, po kateri je Celjan že dolgo hrepenel. Ua bi se pa Ogrom 165 bolj prikupil, je delal velike priprave za vojsko proti Turkom. Ali na vrhuncu slave in mogočnosti je doletel Ulrika nagel Propad. Hunjadovci so črtili Celjana in mu zavidali srečo. Podtikali so njegovim dejanjem slabe namene ter sklenili se ga iznebiti, da bi zopet dosegli prejšnjo oblast. Izvabili so 235 ga v trdnjavo Beli grad in po kratkem prepiru ga je pobilo Ladislavovo spremstvo dne 8. listopada 1. 1456. Ulrik se je branil moško, toda brez uspeha. Bil je zadnji svojega rodu. Iz kratkega pregleda zgodovine zadnjih celjskih grofov s nio se prepričali, da je ista mnogo zapletena in tesno zvezana 24» z usodo slovenskega naroda. Njihova posestva so bila raz¬ tresena po vseh slovenskih deželah. Na Kranjskem so imeli tl; i primer sedemindvajset gradov in mest, na Koroškem osemnajst. Kavno tako obširno je bilo njihovo imetje na Hrvatskem. Vse Zagorje, okolica varaždinska, zagrebška, ko- 245 Privniška, svetojurska, kostanjiška itd. je bila celjska. Enako s ° imeli posestva med ogrskimi Slovenci in tudi dalje proti Donavi. Tako so celjski grofje po nekakem združevali vse Slovence in pripoveduje se tudi, da so se bili začeli imenovati »vojvode vseh Slovencev". 250 Vsekako pa so bili celjski grofje tisti, ki so posredovali z vezo med Slovenci in Ogri. Bili so navadno bani hrvatski in torej ogrski dostojanstveniki. Vsled svojih posestev na Ogrskem So postali ogrski velikaši in kot taki so se lahko poganjali Za najvišje službe v Budi. Tudi so bili vedno zvesti zavezniki 255 °grskih kraljev že od tistega časa, ko je bojeviti grof Ulrik I. (umrl i. 1368.) pomagal Ludoviku Velikemu v vojskah zoper Benečane. 11 Nekdaj so Slovenci veliko občevali z ogrsko državo. Hodili so mnogo ne le po kupčiji, temveč tudi vsled državnih 260 razmer v podonavje. V Turkih so imeli Slovenci skupnega sovražnika z Ogri in naravno je, da so se ga skupno branili, lako se je slovenski junak udomačil tudi na Ogrskem in hasprotno, ime ogrskega junaka se je razglasilo tudi med Slovenci. 265 V vseh Hunjadovih bojih zoper Turke so se bojevali tudi Slovenci, navadno pod načelništvom celjskega grofa Her¬ mana 11. Ta je vodil že v bitvi pri Nikopolju I. 1396. Slovence Pr°ti Turkom. Celjski grofje so bili torej v očeh Slovencev 'oliki junaki. Sorodnik Slovencem tako priljubljenega Krištofa 270 166 Lambergarja, 12 Friderik Lambergar, je bil tudi zvest sprem¬ ljevalec zadnjega celjskega grofa Ulrika 11. In kakor pripisuje ljudstvo dejanje vseh Lambergar jev le Krištofu, tako je združilo tudi okoli osebnosti kralja Matjaža mnogo slavnih 275 činov, katere so izvršili razni junaki. Celjski grofje so bili preminili in Hunjadi je umrl; njih dejanja pa so ostala, teh ni moglo pozabiti ljudstvo. In ker niso živeli več njih izvrši¬ telji, prenesel jih je narod na njihovega naravnega naslednika, Matija Korvina. 280 Junaške pesmi nas spominjajo na zgodovinske do¬ godke, katerih ne omejuje niti čas. niti prostor. One pri¬ pisujejo enemu samemu junaku, kar so storili vsi njegovi vrstniki ali pa vsa doba njegova. Tak junak ni torej zgodo¬ vinska oseba, temveč poosebljenje vseh junaških dogod- 285 kov njegove dobe. Poznejše junaške pesmi pa pripisujejo že znanemu junaku sploh vse važne dogodke, naj so se zgodili pred njim ali za njim. Da se je ogrski kralj Matjaž tako zelo prikupil Sloven¬ cem, ima svoj vzrok v tedanjem državnem in gmotnem stanju 290 našega naroda. V drugi polovici XV. stoletja se je godilo Slo¬ vencem neizrečeno slabo. Turki so obiskovali od 1. 1470. do 1484. vsako leto našo domovino, jo plenili, uničevali njeno blagostanje in odvajali v sužnost njeno mladino. Naslednja leta (1480 1487) so razsajale in ropale ogrske čete po Šta- 295 jerskem in Koroškem. Pa tudi cesarski mezdniki, ki so imeli nalogo, braniti gradove pred Ogri, niso nič manj divjali nad slovenskim kmetom. Razen tega so obiskovale takrat (zlasti 1. 1477. in 1478.) našo nesrečno domovino požrešne kobilice, ki so prihajale v velikih rojih iz jugovzhodnih dežel ter uni- 300 čevale vse zelenje na polju in vse listje po drevju. Vrh vseh nesreč pa so žulili ubogo ljudstvo še neznosni davki, ki niso bili nikdar poprej toliki, kakor ravno za vlade cesarja Friderika IV., ki je neprenehoma potreboval denarja za svoje brezštevilne vojske in razprtije. Ko je bilo potreba udušiti 305 Baumkirchnerjev 13 upor (1470) in plačati cesarske 1 mezdnike, so naložili deželni stanovi izvenreden telesni davek, katerega so morali tudi najsiromašnejši ljudje, da, še celo hlapci in dekle plačevati. In 1. 1475. so zopet naložili „tedenski vinar", katerega so pobirali od vsakega odrastlega človeka skoz vse 310 leto. — Ali je tedaj čudo, da je kmet pri takih razmerah 167 °bupal in sklenil si sam pomagati? Grajščake, ki so se za¬ pirali v trdne gradove, je smatral za svoje naj večje neprijatelje 'n za zaveznike Turkov. Zato so se vzdignili 1. 1478. koroški kmetje (zlasti ortenburški podložniki), žugajoč pomoriti vse Plemstvo. Seveda so bili v kratkem času užugani in strahovito 315 kaznovani za svojo predrznost. Nasproti slovenskim kmetom pa so živeli takrat njihovi sosedje, ogrski kmetje, v najsrečnejšem miru. Njihov kralj Matija Korvin je bil najboljši kmetski prijatelj ter jih je vedno branil, da jih niso preveč zatirali plemiči in grajščaki. 320 Kam je šel v vinograd, zgrabil za motiko in zahteval od spremljevalcev svojih, naj tudi oni kopljejo z njim, da izkusijo, koliko mora trpeti ubogi kmetovalec. Ta njegova dobrota se •lo razglasila tudi med slovenskimi kmeti in njegovo ime se •le razlegalo od ust do ust. Razen tega je bil Matija tudi hraber 325 junak, ki je znal ubraniti Turkom, da niso plenili njegove 'Iržave. Od svojega očeta je podedoval blesk junaštva in slavo heužugljivega premagalca Turkov. Mnogo Slovencev, zlasti s Kranjskega, je služilo v njegovi vojski in Matija se je po- sobno zanimal za kranjsko deželo, katero je nameraval celo 330 Kopiti od cesarja Friderika. Zato se je vsem Slovencem zelo Prikupil. Še bolj pa se je raznesla slava njegova, ko si je *■ 1485. osvojil „cesarski Dunaj" in začel stolovati v njem, kakor da bi bil zakoniti vladar avstrijskim deželam. Kako bi '»Ho tedaj mogoče, da bi se Slovenci ne spominjali takega 335 m °ža tudi v svojih narodnih pesmih! * * Drugačna se nam kaže osebnost kralja Matjaža v slo- 'Diskih narodnih pripovedkah. Tem je Matjaž prvi na- v °dni junak, ki \je storil mnogo dobrega slovenskemu ljudstvu. ^ tem oziru je podobna njegova osebnost kralj eviču 340 Marku. 'Na dolnjem Koroškem pripovedujejo, da .si ga je ''Ho ljudstvo samo izbralo za kralja na Gosposvetskem P°lju in daje imel svojo stolico na Karnskem gradu. Noč dan so bila odprta vrata njegovega gradu; vsak siromak S| Je lahko izprosil milosti, vsak zatiranec je našel pravico 345 1,1 obrambo. Kralj je bil zelo dober in je dajal same zlate Kovati. Takrat so bili zares zlati časi. Tu vidimo, da so koroški Slovenci združili z Matjaževo " s ebo najstarejše svoje zgodovinske spomine še iz onih časov, 168 350 ko so uživali narodno samostalnost in si prosto volili svoje stare, rodne vojvode in jim izročali vladarsko oblast v ljud¬ skem imenu. A ko so jim bile te pravice odvzete, tedaj pa so se Korošci otožno spominjali boljših časov in pripovedovali svojim vnukom o dobrem kralju Matjažu, ki bo zopet prišel. 355 Ustvarili so si vzor dobrega in mogočnega vladarja, naslanjaje se na stare junaške pripovedi. Korošci še imajo pregovor: „Kralj Matjaž, zlata doba naša!“ Tem nazorom od¬ govarja tudi štajerska pesem, ki poje: „Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, 360 Bode kmetič lahko kmetoval.“ V narodnih pripovedkah ni torej nikakega sledu o Matjaževem tujstvu ali ogrstvu; on je pravi narodni junak slovenski. Tak vzoren kralj in pravi narodni junak pa seveda ne more umreti in ljudstvo veruje, da Matjaž ni umrl. Če je kak 365 zgodovinski dogodek pripomagal, da je postala ta vera, pri¬ pomogla je gotovo k temu smrt zadnjega celjskega grofa Ulrika II. Umoritev se je zgodila naglo, skrivnostno. Še celo izobraženi ljudje niso mogli zvedeti kaj natančnejšega o njej. Med preprostim ljudstvom pa so morale nastati najrazličnejše 370 pripovedi o tako nepričakovanem dogodku. Imenitna in vplivna osebnost Ulrikova ni mogla iz ljudskega spomina izginiti kar tako brez sledu. Kralj Matjaž ni umrl, on le spi v neki gori na Ogrskem. Tudi drugi narodi imajo enako vero o svojih velikih 375 možeh, na pr. Britanci o Artu, Danci o Holgeru, in Nemci verujejo, da Karol Veliki spi v Untersbergu pri Solnogradu in Friderik 1. Rdečebradec v Kyffhauseru in oba se bodeta prebudila v določenem času. Tudi o Svetopolku 14 pripoveduje češki narod, da se zopet povrne na zemljo. ' 380 O čudnem Matjaževem koncu pripovedujejo Slovenci raz¬ lično. Doljni Korošci pravijo, da so bili mogočnemu kralju za- vidni vsi drugi zapadni vladarji in so združili zoper njega veliko vojsko. Matjaža so popolnoma premagali in mu pobili vse vojake razen sto zvestih junakov. S temi je pobegnil v 385 votlino pod Pečico (Petzen), ki se mu je sama odprla in ga skrila njegovim sovražnikom. Na Dolenjskem pripovedujejo, da je hotel Matjaž s svojo vojsko ravno iti nad sovražnika, ko se strneta dve gori in vse zasejeta. Goriški Vipavci pa trdijo, da je postal kralj Matjaž v svoji mogočnosti prevzeten- 169 Napovedal je vojsko celo Bogu. Ko je prišel določeni dan, je 390 zbral brezštevilno vojsko na jako veliki ravnini. Poln samo- svesti zapove, naj začnd vojaki streljati proti nebu. Bog pa ukaže svetemu Eliju, naj zbere grom in pošlje ognjene strele nad Matjaževo vojsko. Ta se je jako prestrašila, da je omam¬ ljena in zmedena bežala na vse strani sveta, Matjaž pa je bil 395 tako osramočen, da je vzkliknil: „Vrhi, strnite se in pokrijte nie!“ In tako se je tudi zgodilo. Imenujejo se tudi različne gore, pod katerimi baje spi kralj Matjaž. Sploh misli ljudstvo, da je ta gora globoko na Ogrskem. Drugi pa menijo, da spi-Matjaž pod Triglavom, 400 Korošci, da pod Pečico, in Vipavci, da pod Čavnom. Glo¬ boko pod zemljo spi Matjaž z vso svojo vojsko. Ta pod¬ zemeljska dvorana je zelo velika in prostorna. Sredi nje stoji kamnata miza in za njo sedi Matjaž. Siva brada mu raste °koli mize. Od časa do časa se vzbudi in vpraša, ali še letajo 405 po svetu tiste ptice, ki imajo belo in črno perje (srake). Ako n) ii povedo, da še, odmaja žalostno z glavo in zopet zaspi. Znamenja, kdaj vstane Matjaž, so zopet različna. Sploh pravi ljudstvo, da se tedaj prebudi, kadar mu zraste brada devetkrat okoli kamnate mize. Drugi trdijo, da Matjaž tedaj 410 vstane, kadar pride antikrist na svet in začne sejati denar. \ ipavci pripovedujejo, da visi izpod stropa Matjaževe dvorane velik meč in da kaplja od njega kri v velikansko skledo, ki Je postavljena na tla. Kadar bo ta skleda polna, tedaj se pre¬ budi Matjaž. (Prim. nemško pripovedko o svetem gralu. 13 ) 4ir> Na Dolenjskem pripovedujejo, da visi na steni v Matjaževi dvorani velikanski meč v nožnicah. Kadar se porodi tak junak ’u pride v goro, da bo mogel potegniti meč iz nožnic, tedaj Se vzbudi Matjaž in pridere na dan s svojo vojsko. Še lepše °Pisujejo Korošci Matjaževo prebujenje. Pred njegovo jamo 420 >0 na božično noč zrastla zelena lipa. Od polnoči do ene bo * a ko sladko cvetla, da napolni vso okolico s prijetno dišavo. ^ vetla bo pa samo eno uro in potem se posušila. Na to po¬ rušeno lipo bo obesil kralj Matjaž na dan sv. Jurija svoj ščit 111 tedaj lipa znova ozeleni. To bo znamenje boljših časov, 425 a b dotlej je še silno dolgo. Kadar pa pride kralj Matjaž s 8v ojo vojsko na dan, bo premagal in zatrl vse sovražnike, b'Ugnal krivico s sveta in ustanovil zlate čase. s. Rutar. 170 63. Ravbar.' 1. To si voli turški paša, 2 Ki se Turkom prav obnaša, Kak’ bi vojsko skupaj spravil, Da bi Sisek pod se zgrabil. 2. Sem ter tja po hiši hodi, Misel se mu v glavi blodi; Pa jo znajde volčja glava, Meni, ta bo najbolj prava: 3. Svojo vojsko skupaj zbrati, Jo pod Sisek celo gnati. Pa ni moč’ črez Kolpo joriti; Vprašajo ga: „Kaj bo skriti?“ 4. Paša stopa ob potoči, Grmeč boben nosi v roči, Jezen trdo vanj teleba, Da razlega se do neba. ■ r >. Ves togoten rohni paša, Ki se Turkom prav obnaša: „Prek si vrvi potegnite, Kož po vrhu naložite!“ 3. So mu tako naredili, Preko Kolpe se spustili, Pa pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali. 7. Kaj stori pa turški paša, Ki se dobro jim obnaša? Na tla sede, list napiše, Pošlje poglavarju v hiše: 8. „Ala, Ala, moj Adame, Siska vrli poglavare! 3 Al’ se hočeš mi podati, Al’mi hočeš glavo dati?“ 9. Mu odpisal je Adame, Siska vrli poglavare: „Nočem zlepa se podati, Nočem tudi glave dati; 10. Hočem rajši se braniti, Šiški poglavar še biti; Se mi bodete kesali, Kranjcev niste še poznali.“ 171 11. Kaj mi jame zdaj Adame, Siska vrli poglavare? Piše liste, da povelje, Nest’ jih reče v tri dežele: 12. V Štajersko, Koroško, Kranjsko, V lepo zbornico ljubljansko, Da je prišel turški blisek. Da nam hoče vzeti Sisek. 13. Štajerci so list prebrali, Grenko, kislo se držali, Tresli vsi se, omagVali, Ker Turčina so se bali. 14. List bel’ tud’ Korošci brali, Z enim glasom pa vsi djali: „S Turkom noč’mo se vojsk’vati, Kaše vrele ne pihati. 15. Turek ima vel’ke hlače, Dolge, dolge pa mustače; Bi vratove naše vgledal, Kdo ve, kaj bi nam povedal ?“ 13. Beli list Ljubljanci brali, Med seboj so tako djali: „Iščimo si pomočnika, Zdaj je sila prevelika. 17. Tur’k če vzel nam Sisek bode, Nam na robe vse, vse pojde, Mest’ Ljubljana bo pokrafna, Kranjska d’žela turška drajna. 4 18. Hitro si pomoč’ iščimo, Gospod’ Ravbarju pišimo, Ve in zna on vojsko vodit’, Pred vojaki spredaj hodit’.“ 19. Beli list so napisali, Ga na Krumperk mu poslali. Tam prebiva jaki Ravbar, Nepremagan konjski glavar. 20. Ravbar zjutraj rano vstajal, Se po gradu je sprehajal, Line hodil si odpirat, Dol na zlato polje gledat. 21. Oziraje se okoli, Zdaj zagleda v ravnem polji Mlad’ga dečka urno teči, Beli list v roči nesti. 22. Ravbar si ob dlani poči, Hitro mu naproti skoči, Bele liste brž pregleda, Paši se na glas posmeja. 23. Stopi gori v svoje line Do gospoje Katarine: „Dve nedelji bodi zdrava, Da jo s pašo zaigrava.“ 24. Res da gospe Katarini Je plahota v taki sili, Za gospoda se je bala, K’ mu je sabljo pripasVala. 25. Glas gospodov hlapce kliče, Osemnajste svoje Čiče: 11 „Zor je, vzdramši se vzdigajte, Brze konj’če napajajte, 26. Jih sedlajte, obrzdajte, Koj na vojsko napravljajte; Hod’mo v zidano Ljubljano, Trdno, v’soko in prostrano.“ 27. Hlapci konje zasedlali, Pa vsi ročno zadirjali. Prej se konjiča ne vstavi, Še le pri zeleni Savi. 28. Ravbar kliče ti brodnike, Pod Črnučami voznike: „Le na noge, le vstanite, Nas prek Save predrožite!“ h 29. So brodniki še vsi spali, Zavolj’ vod se vozit’ bali, Save vel’ke prederoče, Črez bregove nastopajoče. 30. Pravi Ravbarju Andreje: „Voda sega že črez brege,' Mi ne moremo voziti, Vi v Ljubljano pa ne priti.“ 173 31. Ravbar še zakliče v drugo, Svetlih zlatov da obljubo; Si brodniki pomignili, Reko: „Se ga bomo pili.“ 32. Kmal’ brodniki zakrmili, So Boga lepo prosili, Da b’ jih zdrave še vozili, Turške jašpre 8 seb’ služili. 33. Zlate reče jim podati, Jadrno pa zadirjati Preko polja do Ljubljane, Trdne, v’soke in prostrane. 34. Gospod Ravbar dram’ Ljubljance „Oj Ljubljanei, oj zaspanci, Brž iz pernic ustajajte, Brž s’na vojsko napravljajte!“ 35. Pa za Ravbarjem hodile So Ljubljanke, ga prosile, Srebra, zlata ponujale, Družeta si odkupVale. 36. Ravbar: „Gospe, tih’! in mamke, Potrpite malo, samke, Zdaj ni časa podkupVati, Sila se je vojskovati. 37. Meji žuga turški blisek, Hoče nam požreti Sisek; Tur’k če vzel nam Sisek bode, Nam na robe vse, vse pojde, 38. Vam Ljubljana bo pokrajina, Stran dolenjska turška drajna.“ Boben zdaj mu zaropoče, Ga preslišat’ ni mogoče. 39. Ravbar si vojakov zbere, Dol pod Sisek z njimi vdere". Tolk’ je Turka na terišču, KoPkor mravelj na mravljišču. 10. Naprej v dir je Ravbar tekel, Velk’mu hlapcu: „Stopi,“ rekel, „Zlez’ na to visoko drevce, Gledaj dobro na banderce: 174 41. So banderci videt’ beli, Trdo mu,jo bomo ’meli, So banderci pa rudeči, Nič ne bodimo boječi. 42. Turka bomo pozobali, Kakor da bi črešnje brali; Prej miru ne bomo dali, Dokler ga ob tla ne djali.“ 43. Hlapec vidi vse rudeče, To st’ri Kranjce vse goreče; Tako v Turka se zagnali, Da so vsega posabljali. Nar. pes. — V. Vodnik. 64. Alenčica, sestra Gregčeva. 1. Leži, leži stezičica In ta pel.ja sred’ Turškega, Kar vidi daleč mi oko, V Turčijo noter globoko. Po njej pritekel je enkrat Turškega carja sluga mlad. Bogme da! — da je ta, da velja. 2. Stoji na prag’ Alenčica, Gregičeva sestričica: „No, sluga mladi, kam pa greš? Al’ meni kaj povedat’ veš, Kaj dobrega, kaj hudega Od moj’ga Gregca ljubega? Bogme da! — da je ta, da velja. “ 3. Odgovor tak ji sluga da, Mlad’ sluga carja turškega: „0 Gregcu nič mi znan’ga ni, O njem se nič ne govori; Zagledal ga jaz nisem sam, Pa zdaj ga tudi ne poznam. Bogme da! — da je ta, da velja. “ 4. Tak’ rekla je Alenčica, Sestrica svo,j’ga Gregeca: „Brat moj je vsak’mu Turku kos, Do pet pa dolgo haljo nos’, Obilno rož na njej se vid’, Ino s svilo je ves obvit. Bogme da! — da je ta, da velja. 175 5. Ko britev sabljo ’ma ostro In kakor solnce vso svetlo, Po sredi kača ji leži, Na koncu ogenj ’z nje gori, Je v kačjem strupu kaljena, Med Turke je namerjena. Bogme da! — da je ta, da velja. d. Rudečo kapo ’ma na glav’, Za kapo je tri pera djal, Žerjavove so pera te.“ In sluga zdaj tako pove: „()d Turkov bil enak je vbit, Tvoj Gregec znal bi tisti bit’! Bogme da! — da je ta, da velja.“ 7. Zdaj kaj stori Alenčica, Sestrica svoj’ga Gregeea ? Brž teče gori v kamrico, Obleče dolgo haljico, Je dolga, dolga do petfl, Vsa taka kakor Gregčeva. Bogme da! —• da je ta, da velja. 8. In vzame sabljico ostro In kakor solnce tak’ svetlo, Po sredi kača ji leži, Na koncu ogenj ’z nje gori, Je v kačjem strupu kaljena, Na Turke je namerjena. Bogme da! — da je ta, da velja. 9. Hodečo kapo nase de, Na kapi pera tri stoje, Žerjavova so pera to: Vse je, kot je pri Gregcu b’lo. In teče v štalico takrat Si brz’ga konj’ča osedlat’. Bogme da! — da je ta, da velja. 10. Na palce se naslonila, Na konj’ča brzo prhnila. Ko ptica daleč zdaj frči, Kjer šator turški mi stoji, O Gregčeva sestričica, Junaškega si srčeca! Bogme da! — da je ta, da velja. V šatore dirja, dirja v skok, Turčina seka vse okrog, 11 . 176 Da tol’ko jih za njo leži Ko snopja za ženjicami, Al’ drobne trave ’zpod kosa, Ko Bog nam dobro let’no da. Bogme da! — da je ta, da velja. 12. Pri oknu turški car stoji Ino tako-le govori: „Hudobe turške ve grde, Nič druz’ga ni vas kot laže. Vi prav’te: ,Gregca vbili smo!‘ Sam vidim delat.’ ga strašno. Bogme da! — da je ta, da velja. 13. V šatore dirja, dirja v skok In Turke seka vse okrog, Da tol’ko jih za njim leži Ko snopja tamkaj za ženjci, Al’ drobne trave ’zpod kosa, Ko Bog nam dobro let’no da. Bogme da! — da je ta, da velja.“ 14. Zdaj kaj stori Alenčica, Sestrica svoj’ga Gregeca? Junaško bliže carja gre, Pokaže črni kiti dve: ,,’Ma take tvoja carinja? ’Ma take tvoja carinja ?“ Bogme da! — da je ta, da velja. Nar. pes. — Fr. Prešeren. 65. Oblega dunajska. 1 Tur’k je bil cesarju pisal, Da jo v goste bo pribrisal. Svetli cesar govori: „Pridi, kadar se ti zdi; 5 Jaz sem zate se pripravil, Da se ti bom v bran postavil.“ V oljsko n’deljo res privije, 2 Ravno solnce gor prisije. Tur’k začne strašno streljati, 10 Dunaj silno pretresati, Kakor bi na vodi stal, Ali tresek ga majal. Svetli cesar se prestraši, Pri Mariji, mater’ naši, L ir> Išče pomoči, pred njo kleči, Ker pripravljen bil še ni. Dalje k papež’ se obrne, 3 Naj nadloge on odvrne, Šolcem naj ukazo da: „Vsak pomagaj, kakor zna.“ Papež pisal je tja v Celje, V Prago, v nemške vse dežele, Da vsi hitro morajo prit’, Turke strani odpodit’, Da naj delajo zvijače, Vere varvajo domače, Da pokažejo srčnost, Dajo Dunaju prostost. Solci v Pragi ino v Celji Ino v nemški vsej deželi Zdaj tako v en glas reko: „Tur’k še le spoznal nas bo; Prej posekal nam bo buče, Predno ko dobil bo ključe Naš’ga mesta Dunaja, Kjer naš cesar dom ima.“ Solci v Pragi ino v Celji Ino v nemški vsej deželi Hitro skupaj vsi gredo, Da zvijače vsi počno. Solci streljati začno, Turki orožje ’z rok dado; Komaj tja so primahali, Turki so se že podali. Paša je na pragu stajal, K miru z belo ruto majal .... Mat’ Marija oskrbi, Škode se nič ne zgodi. Nar. pes. — M. 66. Lavdon. 1. Oj stojaj, stojaj Beli grad, Za gradom teče rdeča kri, Za gradom teče rdeča kri, Da b’ gnala mlinske kamne tri. 2. Tam Lavdon vojvoda stoji, Krvavi meč v rokah drži; On hoče ’meti Beli grad In turško vojsko pokončat’. Čitanka V. in VI. 20 25 30 35 40 4-5 Ravnikar. 12 178 3. Ošabni Tur’k se mu smeji In Lavdonu tak’ govori: „Si prišel mene ti častit, Al’ prišel zajcev si lovit ?“ 4. „„Ne prišel zajcev sem lovit, Al’ prišel sem tebe častit: S svinčen’mi kroglam’ te škropil In s črnim prahom bom kadil.““ 5. Cesarske puške pokajo, Se turške gospe jokajo; Cesarski bombe mečejo, Se Turki z grada vlečejo. f>. Glej, tak’ mogočni Lavdon je Premagal vse sovražnike; In dokler Beli grad stoji, Naj slava Lavdonu slovi. 1 Nar. pes. — A. Slomšek. 67. Kraljevič Marko v narodnih pesmih jugoslovanskih. Narodom jugoslovanskim seje priljubil med vsemi junaki najbolj kraljevič Marko; njegovo ime slavi pesem od Triglava do Črnega morja pa do grškega zaliva. On je postal pravi narodni junak, katerega je okrasila domišljija narodova z 5 vsemi prednostmi, kolikor si jih le more domisliti o svojem ljubljencu. Da je bil kraljevič Marko nekdaj tudi Slovencem znan, kakor še dandanes Srbom in Bolgarom, nam dokazujejo narodne pesmi slovenske, ki so se ohranile med nami. V 10 mnogem oziru pa ga je izpodrinil drug junak, katerega sejo oklenilo srce slovensko tem bolj, čim večjega pomena je po¬ stalo njegovo delovanje za naše pokrajine. Kralj Matjaž, o katerem narod pripoveduje, da so bili za njega pravi „zlati časi“, se je vrinil na mesto njegovo; zakaj ta je bil v srednjem 15 veku večje važnosti za blagor naše domovine. Srbi pa so verno ohranili spomin Markov, ker jim je bil ob času turške bede in tujega nasilstva vzvišen vzor boritelja za narod, pravico, za resnico in vero. Kdor je le enkrat čul slepca tožnim glasom pevajočega o tem junaku, je slišal iz glasi’ 1 179 njegovega vso žalost in vso bedo, ki je trla srce ne- 20 srečnemu ljudstvu do naših časov. On mu je bil tolažnik. on je hrabril mladino v boju proti sovražniku. Kadar je po gorah balkanskih v revni koči zadonela pesem o Marku, kako je tiral Turčina, kako je branil vdove in sirote, tedaj so se iskrile mladeniču oči, trdneje se je handžara oklepala roka 25 in marsikdo je prisegal ob taki priliki, da postane in ostane zvest branitelj narodu in veri. Kakor so nekdaj Špartanci po¬ pevali Tirtejeve 1 pesmi v boju za dom, tako so korakali Srbi, Pevajoč pesmi o Marku, v boj za zlato svobodo. Marko, sin Vukašina 2 in Jevrosime, seje porodil v Skadru 30 na Bojani. Pred rojstvom njegovim se je sanjalo materi, da je porodila zmaja, ki je sekal Turkom glave. Največji junaki srbski so se zbrali pri krstu njegovem in mu nadeli ime Marko. Jedva doraste mladenič, ga že pošlje oče na pašo z ži- 35 vin° ) jedi pa mu ne da s seboj, češ, naj se vadi zgodaj trpeti lakoto. Drugi pastirji so se rogali slabotnemu dečku; namesto njih je moral vračati čredo, oni so se pa veselili; joj njemu, če se je kaj obotavljal; marsikatero gorko je pretrpel 0( 1 svojih tovarišev. Trdosrčneži mu niso privoščili niti trde 40 skorje kruha. Objokan in obupan zbeži torej od neusmiljenih drugov in tava po planini sem ter tja. Kar zapazi na trati, kamor je najhuje pripekalo solnce, mlado dete, speče v vro- ( ' ] ni. Do srca se mu usmili revče; hitro steče v gozd, nalomi košatih vej in jih potakne v zemljo okoli spečega otroka, da 45 mu napravi hladne sence. Sam pa sede pod drevo ter pre¬ mišlja o hudobnih pastirjih in o svoji živini. Kar pride na tr ato vila s planine. Ko zapazi mati, da spi dete v hladni senci, se razveseli in pravi pri sebi: „Ko bi vedela, kdo je Napravil senco mojemu sinku, bi mu dala, kar bi hotel.“ Med 50 1( ‘i» zapazi Marka in zve od njega, daje 011 dobrotnik otrokov. »Kaj pa hočeš za to, da si napravil senco mojemu sinku?" »Kj, sestra, kaj bi te prosil, saj mi ne moreš dati, česar bi r ml!“ „No, kaj pa hočeš? Le povej mi!“ Revež je mislil ’ e II. Ko prideta na Dunaj, je bilo vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa žalostno lazili kakor mravlje, kadar se jim za- Pali mravljišče. Krpan vpraša: „Kaj pa vam je, da vse žaluje?" „0 Brdavs! Brdavs!" vpije malo in veliko, možje in žene; HO »ravno danes ji 1 umoril cesarjevega sina. ki ga je globoko v *rce pekla sramota, da ne bi imela krona junaka pod seboj, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je z njim izkušat. Ali kaj Pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni y rnil iz boja," 115 Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski ovor, ki pravijo, da je neki silno velik in jako lep. Tam stoji ‘ s( raža vedno pri vratih noč in dan, po letu in po zimi, naj )0 še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kadar se pripelje kdo cesarske rodovine. 120 bilo je namreč naročeno že štirinajst dnij dan za dnevom, da sr nikomur in nikoli ne oglasi razen tačas, kadar se‘bo pri¬ peljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj, kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! k° cesar sliši vpitje, ve precej, kdo je, in mu teče naproti, 125 P ;i ga pelje v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako krasno z< lelo. Cesar ga vpraša: „Krpan z Vrha, ali me še poznaš?" 214 „Kaj bi vas ne,“ odgovori on; „saj ni več nego dve leti, 130 kar sva se videla. No, vi ste še zmeraj lepo zdravi, kakor se vidi na vašem licn.“ Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal o velikanu? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preongavi? Sina mi je ubil, 135 glej!“ Krpan odgovori: „Kaj bo drugega? Glavo mu bodemo vzeli, pa je!“ Cesar ga žalosten zavrne: „Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu no glavo.“ „Zaka.f ne? Slišal sem,“ pravi Krpan, „da vsi ljudje vse vedo, na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo 145 vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati; če Bog da, da je res!“ Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: „Da si močan, o tem si me preveril; ali pomisli ti: On je orožja vajen iz mla- 150 dih dnij; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugje, kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil ?“ „Nič se ne bojte,“ pravi Krpan: „kako ga bom in s čim 155 ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi.“ Vse to je bilo cesarju po godu; brž veli prinesti polič-vina pa kruha in sira, rekoč: „Na, Krpan, pij pa jej; potem poj deva 160 orožje izbirat." Krpanu se je vse to velemalo zdelo: Polič vina takemu junaku! pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj je menda že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih 165 jedij. Ali kmetski človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl in, ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti i zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju, dve krači, dve četrti janjca, tri kopune in, ker 170 sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel. Ko prideta v orožnico, t. j. v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor se imenuje to in ono, Krpan izbira in izbira; pa kar 175 prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoro obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: „No, boš kaj kmalu izbral?" „V čem si bom pa izbiral?“ odgovori Krpan. „To je sama igrača; to ni za velikana,- ki se mu pravi Brdavs, pa 180 tudi zame ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljšega?" Cesar se čudi in pravi: „Če to ne bo zate, sam ne vem, kako bi! Večjega in boljšega nimamo." Nato reče oni: „Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica!" 185 Pelje ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da •ie kladivo in nakovalo pri rokah, ako se izbosi konj ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema 190 r okama vihtil; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. „Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse k ciplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti 195 z Sjmesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka uilado, košato lipo iznad kamenite mize, kamor se je hodila gospoda hladit po letu. Cesar, ki mu je bil zmeraj za petami, k rž priteče in zavpije: „Krpan, i kaj pa to delaš? Da te bes °pali! Ne veš li, da cesarica rajši da vse konje od hiše, kakor 200 ro lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj?" Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, ampak odgovori: „Kar Je, to je! Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se vam te kako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti l( 's nalašč za svojo rabo, kakoršnega v boju potrebujem." 205 Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča 26 pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi naj prvo toporišče mesarici, po- tem pa obseka pol sežnja dolg' ter na enem koncu jako debel 210 kij, pa gre pred cesarja: „Orožje imam. ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala 1“ Cesar, zastran lipe še zmeraj nekoliko nevščečen, pravi: „Pojdi pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le široko- ustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti 215 zmogel velikana. Ce misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!" Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: „Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo iz grma za- 220 podil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamena. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nadenj? Zapomnite si, ce- sarost! Kar sem obljubil, storim, če prav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mraze pri vas. Da bi se le vsi ljudje vselej držali svojih besed tako, kakor se mislim jaz, ako me 225 Bog ne udari, pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet jo hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen. Zdaj pa le pojdite, greva, da izbereva konja. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje 230 bi se smejali, vi pa rekli: Poglejte ga, še konja mi je iz¬ pridil !“ Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem je šel z njim. Ko prideta v konjak, popraša: „Po čem boš pa konja poznal, je li dober ali ue?“ 235 Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne da za rep po¬ tegniti črez prag.“ Cesar pravi: „Le poskusi! Ali daravno si mi, prekanjeni tat, storil dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te. varuj se, da te kateri ne ubije; konji so iskri.“ 240 Martin Krpan pak izvleče prvega in zadnjega in vse druge črez prag, še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč o veliki noči in pa o svetem telesu; to se je menda cesarju posebno pokadilo pod nos Potem reče Krpan: „Tukaj ga nimate za moje sedlo. Pojdiva 245 k drugim!“ Cesar odgovori čemeren: „Ce niso ti zate, se moraš pes bojevati. Ti nisi pravdanski človek. Vem, da ga nimam v ce¬ sarstvu takega, da bi ga ti zagovednež ne izvlekel." 217 „Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. „.laz imam doma kobilico, katere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim 250 svojo glavo, če ni drugače, da ne poreko Dunajčanje z Brdav¬ som vred. da lažem.“ „Pa li ni tista,“ vpraša cesar, „ki si z njo plesal po snegu?“ „Tista, tista!“ zavrne on. 255 Cesar pa se razhudi, rekoč: „Zdaj pa že vidim, da si bebec, ali pa mene delaš bebca. Varuj se me, Krpane! Moja r oka je dolga. 11 Krpan mu v smehu odgovori: „Če je s tem daljša, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar že do 260 orade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Toda pustimo šale takim ljudem v nap o tj e, ki nimajo drugega dela, kakor da z n jimi dražijo svojega bližnjega; meniva se rajši o Brdavsu, bi še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj Srem sam po njo. Toda potem ne vem . Ko bi mene več 265 Ne bilo nazaj ? Bogu je vse mogoče!" Ko cesar to sliši, pošlje urno na Vrh po Krpanovo ko¬ bilico. Ko jo pripeljejo na Dunaj, Krpan reče: „Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je 27» videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že črez l>rag!“ Izkušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja,‘bodisi hud ali pa krotek, Pa kobilice nihče ni premaknil z mesta; vsakega je vrgla na 275 k n oj n o gomilo. „Bes te lopi," reče eden in drugi, „majhno kljuse, velika moč!" lil. Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega Drazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, Pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Mar- 2so tina je bilo čudno gledati; njegova kobilica je bila majhna, Noge je imel velike, tako da so se skoro po tleh vlekle za Njim; na glavi je pa nosil star klobuk širokih krajev, na sebi Pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega ni * ,; d; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je razdrl kako 285 Pvav žaltavo. 218 Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, se začne z grohotom smejati in reče: „Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nad me tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? 290 Mar bi bil rajši ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred očij, da te videl ne bom. pa le naglo, dokler mi je sire še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, boš ležal na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih. 1 ' 295 Krpan mu odgovori: „Ce nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni dolgo čakati; mudi se mi domov za peč. Tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi ne vzamem glave. Pa ne zameri! To mi je naročil 300 moj gospod, cesar; jaz nisem vedel zate. ne za tvoje velikan- stvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej, nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodnji stol.“ 305 Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da udari precej kri izza nohtov. Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak si misli: Ta je hud in močan; pa kaj bo kmet je kmet; saj 310 se ne zna bojevati, kakor gre junakom. Urno zasukneta vsak svojega konja in si zdirjata od daleč naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že ob prvem odsekal sovražniku glavo; ali tu mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in predno ga 315 velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka deval v zibel, ter mu stopi za vrat in reče: „No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpo¬ vedal se ne boš več; ne utegnem dolgo odlašati, mudi se nb 320 domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici.“ To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu. Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, priderd h njemu; tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame vpričo 325 ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: „Krpan je nas otel. Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!“ 219 Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, že ue ve, na kateri grm bi jo obesil, 330 da bi jo videlo več ljudij. Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, izpregovori najprvo sam cesar hi pravi: „Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmo¬ gel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge 335 'n nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: Ne dam ti je, če jo hočeš.“ Nato pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od ce¬ sarske denarnice, ker taki imajo, za vsako reč posebej slu¬ žabnika. Minister se oglasi: „Cesarost, veste kaj? Vaš norec 340 Stehiin je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je nekam jako po¬ dobno, Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je, debel je, smešen tudi, jezičen 'livno tako; vse krščanstvo ga nima takega." 345 Krpan odgovori: ,,Magister Gregor, veste kaj? Enkrat Sr “in bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. *daj pa dobro, da mi je prišlo na misel. Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili 350 Sfooali s kobilico v snegu, kaj ne?“ Gosar: „Bilo je tako, bilo.“ Krpan: „Kaj pa sem nesel na tovoru?“ Gesar: „Bruse in kresilno gobo.“ Krpan: „To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem." 355 Gesar: „Bosa je ta. V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko Vf un, kolikor za svojo zadnjo uro.“ Krpan: „Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko, takrat, veste, vam nisem bil povedal resnice, kar mi je še z daj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj“se nisem bal prav 360 Za prav ne vas, ne vašega kočijaža. Pa taka je le: Kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari." Nato pravi minister Gregor: „Ali ne veš, da je prepo¬ vedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, 365 Za primo ga!" Krpan odgovori: „Kdo me ho? Morda vi, dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj, ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za iiolno pest? Z eno samo roko vas porinem 370 črez Svetega Stefana streho, ki stoji sredi mesta. Nikar praz¬ nih besed ne razdirajte!" Cesar pravi: „Le ti meni povej, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala ne. če Bog da, da ne. Mi¬ nister Gregor, ti ga pa !e pusti! Ze jaz vem, kako je.“ 375 Krpan odgovori: „Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še cel6 skladali pripovedke in pesmi, da se bo go¬ vorilo, ko ne bo ne vas, ne mene kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače zapisati v bukve. Pa naj stori, 380 kakor hoče; meni se ne bo s tem ne prikupil, ne odkupil. A vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, to sem v cer¬ kvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško 385 sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, ko¬ likor me je pod klobukom, ako vam bom kaj opotikal, dokler bom tovoril." Cesar je bil precej pri volji, minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le dejal .j<‘ : 390 „Gregor. vzemi pero, pa zapiši, kakor je rekel Martin!" Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar je bilo pismo narejeno in zapečačeno, pravi cesar Krpanu: „Marthb ali prodaš meni pogače in vino. pa kar je še drugih rečij, 395 cesaričinih darov? Najlažje bo tako, glej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo zlatov ti dam. ti boš pa pustil blago. Kdo bo to prenašal z Dunaja do Svete Trojice?" Krpan odgovori: „Poldrugo mošnjo, pa še kakšno krono po vrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. 4oo Pa naj bo no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakoršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke. Pa saj imam priče, da ste v 1 prevzeli vse sitnosti, ki pridejo prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!" 405 Cesar mu de: „Nič se ne boj; to že poravnam sam brez tebe. Na mošnjo, tu je pa še pismo. Saj nocoj še tako n® 221 poj deš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan in noč se bliža." Ali Krpan odgovori: „Lepa hvala vam bodi najpoprej za pisemce, da ga v zobe vržem vsakemu, kdor me bo ustavljal tio na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve, kaj zadene človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: Bolje drži ga. kakor lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal črez noč, ako se vam ne zamerim s tein. Že hudo me ima, da bi zopet enkrat bil na Vrhu pri 415 Sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil, da bi mi dali človeka, ki bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih nisem še videl, kar prenašam sol, akoravno sem že bil v Reki, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila in to- 420 liko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane, pa s em vendar gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje je.“ Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potem mu roko Podal, pa tudi Gregorju velel, naj mu jo poda. Minister se ni 425 Prani], ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze. Krpan zadene kij in mesarico in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: „Ko bi se zopet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Zdravi ostanite!" 430 „Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa nič. Fr. Levstik. 73. Berač. (Slika.) „Ostani rajši pri nas, Štefuc!" je prigovarjala stara mati ^branova, sključena ženica kakih sedemdesetih let, beraču, Sodečemu na široki javorovi klopi ob peči. „Prenoči tukaj toliko prostora bomo vendar imeli! . . . Zunaj je zima. Skoro bo večer in Bog ve, ali ne začne snežiti. Poglej, kako nizko 5 V) si nebo in kako čudno se kadi po vsej okolici!" Berač je zarožljal z molkom jagode tega molka so bile izredno debele in rdeče barvane ki je ležal na klopi i'k njega. Z dolgo berglo je na lahno tresnil ob tla ter del Počasi in kakor bi nekaj premišljal: „Bog vam plati, mati to Obranova! Dobra žena ste Bog blagoslovi’vas in vso vašo hišo ... A veste — no, ni še tako pozno; lahko še pridem v sosednjo vas. v Ključarovce ... V čaši imam še za en požirek. Tega še izpijem, potem pa — hajdi gremo!“ 15 S koščeno, veliko desnico je dvignil kozarec ter izpil še ostanek žganja domačega pridelka, ki mu ga je dal v krepilo stari Obran, zlata in dobra duša kakor njegova žena. „Tako!“ je menil zadovoljno berač ter postavil kozarec na klop. Potem pa si je obrisal mokre ustnice z rokavom 20 že precej ponošene in odrgnjene suknje. „Sedaj pa bom torej šel mati Obranova!" Vzel je molek ter si ga ovil okoli roke. In opiraje se na dve dolgi bergli, ki sta se gori končavali v polmesece, seje počasi dvignil raz klop. 25 „Torej vendar hočeš iti 9“ Tudi starka je vstala raz klop ob drugi strani velike lončene peči. Zmajevala je s sivolaso glavo. A berač niti prav slišal ni njenih besed. Mudilo se mu je- „Bog vam povrni vse skupaj in mati devica Marija! 11 30 je zahvaljeval domačico ter se polagoma odpravljal proti vratom. „No, pa te Bog varuj in Marija devica, če že res nočeš ostati!" Pri vratih je starka namočila koščeni, že napol odreveneli 35 prst v posodici blagoslovljene vode ter je od vzadi poškropila berača, ki je zapiral že vrata za seboj. Potem pa je stopila k oknu ter zrla zamišljeno ven- Ko je videla zavlečeno in oblačno nebo, se ji je kazala na starem, upadlem, a dohrovoljnem obrazu skrb in notranja 40 bojazen. „Bolje bi bilo, če bi ne šel v tem vremenu v Ključarovce. Morda bode sneg. In dozdeva se, kakor bi ga bila pijača ne¬ koliko omamila. Moj Bog, star je že in slab." A kakor bi ji berač hotel dokazati, da še ni tako slab, 45 jo je krepko mahal po dvorišču proti cesti. Zaužita pijača ga je grela ter mu dajala moči. * * * Moj Bog, kdo ni poznal starega Štefuca! Saj je vendar vsak teden ali vsaj vsak drugi teden obiskal našo vas. Bil je videti že dokaj star, a postaral se je pred časom. Nekdaj |je bil Stefuc fant, kakor snih je bilo malo pod 50 zvonom. Tedaj sta gostovala z materjo v Petkovi viničariji v Lunovcu. A ker je bil krepak in leporasel kakor smreka, so ga potisnili v vojake. Ko je 1. 1859. Italijan pretil naši domo¬ vini, je moral zopet pod puško. Pri Kus toči ga je zadela v levo nogo krogla. Morali so mn jo odrezati pri kolenu ter 55 mu jo nadomestiti z leseno. Ko je mati zvedela o tej sinovi nesreči, je črez nekaj tednov umrla od žalosti. Ko je prišel sin z leseno nogo do¬ mov, je mati že spala pod rušo. V Petkovi viničariji pa so bivali že drugi gostači. 60 Stefuc je živel od tedaj zdaj tu, zdaj tam. Delati ni mogel veliko, in kar je delal, je delal le s težavo. Leta so tekla. Stefuc pa se je hitro staral. Upadel je, suh, skrivljen starec. Ni mogel več delati. In tedaj je uvidel, da je ljudem le 65 v nadlogo, ako samo je pri njih, ne dela pa nič. Da bi torej ne bil breme za eno samo hišo, je začel be¬ račiti ter se tako živili . . . Ko je omenjenega dne zapustil Obranovo hišo, je pola¬ goma krevsal po zmrzli, nekoliko polžki cesti proti sosednji 70 vasi. Ta je bila oddaljena pol dobre ure navadnega hoda. A berač se je pregibal le počasi . . . Bilo je že v pozni jeseni, koncem meseca listopada. Pred dvema tednoma je bil padel nekoliko palcev visok s ueg. A za solnčnih listopadnih dnij je že večinoma skopnel. 75 Polje, njive, travniki, livade in ceste so bili že povsem goli. Kaka bela, trdo zmrzla zaplata je ležala le še tu in tam v Paki dolinici, v kakem zapahu, kje ob osojnih gozdih. Zadnje dni se je nebo zopet zavleklo z oblaki. Sobica m bilo videti ves dan. Postalo je mrzlejše. Vaške luže in so druge mlake in ozke, počasi tekoče potoke je prepregla le¬ dena skorja. Vsa okolica okrog Štefuca je bila zakajena in ovita z meglo. Nebo je bilo poveznjeno nizko na zemljo. Včasi je za- Pihnil z dol gim, ostrim sunkom ledeni sever. 85 A berača ni zeblo. Pijača ga je ogrevala. Od začetka, ko je šel še iz vasi, je stopal lahko. Niti to g'u ni oviralo, da je bila cesta zmrzla in polžka. 224 Polagoma pa se ga je lotevala neka lenoba. Toplota, ki 90 jo je čutil poprej po zaužiti pijači, mu je polagoma izpuhtela. Cim bolj mu je žganje poprej krepčalo telo, tem lenejše in težje je postajalo to sedaj. Berač je čutil to utrujenost. A trudil se jo je premagati. Začelo mu je prihajati tudi mraz. Bilo je, kakor bi se 9") mu zima vsesavala v staro, ponošeno obleko ter mu počasi in tiho lezla proti koži, skoz kožo h kostem v mozeg. Nekako pusto je postajalo beraču sredi te širne, tihe krajine; nekako tesno mu je bilo pri srcu. Še bolj se je čutil pobitega, ko so se hipoma začele tiho 100 sipati izpod svinčenega neba goste snežinke, velike in debele cele plasti. Crez nekaj minut je bila trda, zmrzla zemlja pokrita z belkasto odejo, raztrgano in tanko kakor pajčolan. Hipoma se je berač ustavil sredi ceste. Skrbno je motril nekaj hipov nebo, pri čemer so mu v suhi obraz naletavali 105 mrzli sneženi kosmiči. Ko se je nagledal zakajenega neba in ozračja ter spoznal, da ni nikakega upanja, da bi metež kmalu ponehal, je obrnil pogled tja po polju. Ravno tamkaj, kjer je obstal, se je nam¬ reč s ceste odcepila pešpot po polju, ki je tudi držala l lo v vas. Berač je pomišljal, bi li ne bilo bolje, zaviti na pešpot. Priznal si je sicer, da bo tamkaj teže bodil. A bilo je ne¬ koliko bliže in Štefucu se je vzbujalo v srcu vedno močnejše hrepenenje, priti iz te samote do kakega bivališča, k ljudem, 115 za toplo peč. Črez nekaj hipov se je odločil. „Pa pojdem po pešpoti!“ je govoril glasno sam s seboj. Čutil je namreč potrebo, slišati glas kakega živega bitja v tej zimski tišini, v kateri mu je bilo, kakor bi ga pogreznil 120 kdo v velik sod mehkega gosjega perja. Da je slišal vsaj svoj glas, mu je bilo v prijetno tolažbo ter ga je nekako krepilo- „l)a, da,“ je nadaljeval glasno, „po pešpoti pojdem . . . Hiteti moram, sicer sneg preveč zapade . . . Glej ga, glej kako G gosto naletava ta spak, ta nebodigatreba! . . In kako velik 125 kar cele zaplate!" Glasno govoreč sam s seboj, je zavil s ceste na polje. Stopal je kolikor mogoče hitro, da se je z berglo jedva dotikal zemlje. 225 Okoli njega pa je čim dalje tem huje in gosteje naleta¬ val sneg. Ozračje se je povsem zgostilo. Ničesar ni bilo videti 130 kakor le mehke, velike snežinke. Padale so tiho, mirno, enako¬ merno. Le ko je zažvižgal črez polje veter, sever, je zmešal kosmiče, da so se v divjem plesu vrteli v ozračju. Starcu so se zaganjale snežinke v obraz, v oči, v ušesa, in ob vsakem takem navalu razposajenega in razjarje- 135 nega vetra je za hip postal ter si vlekel staro kučmo globlje na čelo, povsem doli do očij in črez premrla, rdeča ušesa. Snežinke so se mu oprijemale dolge ponošene suknje. In dasi jih je otepal, se je ta vendar polagoma pobelila. Po¬ stajala je težka in trda, 140 Hodil je teže in teže. Cesto je moral postati ter si od¬ dahniti. Snežena odeja, ki se je razprostirala črez polje, je skoro vidno postajala debelejša. Poti ni bilo videti več nikjer. Sploh ni bilo videti ničesar razen snega. Bilo je, kakor bi se Po vsej krajini kadil gost, bel dim. 145 Berač se je trudil prodreti s starimi očmi ta dim. Ne¬ mara zagleda kje od daleč vas. A vsi taki poskusi so bili zaman. Potem pa je skrbno in napeto poslušal. Nemara zasliši kje glas kakega živega bitja, A nikjer nič! Vse tiho, mirno. 150 Nikjer ni bilo slišati ne krika vaških otrok, ne lajanja psov, uiti drugega glasu. Tudi strela ni bilo nikjer slišati. Gotovo ui bilo na vsem polju lovca. Če je danes sploh kdo lovil, se •)u pač vrnil v vas, ko je začel padati sneg. Zopet je hitel dalje. Mraz mu ni bilo več. Ne toplo 155 um je postajalo, prav toplo. A čim bolj mu je prešinjala žile 'u ude ta toplota, tem bolj se je čutil tudi slabega, lenega, Za spanega. Bilo mu je, kakor bi ležal kje v topli sobi ter bi Se mu hotele trudne oči polagoma zapreti k spanju. Hipoma mu je zablisnila v glavi nova misel, ki ga je lao ta ko prestrašila in pretresla, da bi se malo ne zgrudil v sneg. „Kaj pa, če nisem na pravi poti! Kaj, če sem zgrešil P°t, če sem se obrnil prek na polje če ne grem proti vasi, 'Uupak v stran od nje!“ Ved (d je, da se na nasprotni strani od Ključarovec ure 165 (| aleč razprostira polje, ne da bi bila kje kaka vas. Edino ču- Va .jske kočice so stale tu in tam ob železnični progi, ki je Prerezavala polje. čitanka V. in VI. 15 170 Berač je drgetal kakor suh list v vetru. Začelo se mu je dozdevati povsem verjetno, da je res krenil preveč v stran. Izpremenil je torej smer svoji poti ter krenil bolj na desno. A tu je prišel na njivo z visokimi ogoni in globokimi razgoni. Bilo je, kakor bi bila še le pred kratkim razorana 175 in kakor bi hitro potem velike brazde zamrznile. Težko je stopal po takem svetu. Spotikal se je ter se še bolj utrujal. Zato je šel po nekem razgonu do konca njive in tam tik njive dalje. A kmalu je zmanjkalo teh visokih ogonov. Bilo je zopet 180 okrog' in okrog kolikor toliko ravno polje. Hipoma se je dozdevalo Štefucu, kakor bi slišal nekje od strani žvižgajoč ali cvileč glas. Postal je ter poslušal. A ni se ponovil. Začel je klicati, v nadi, da ga slišijo, če je kdo v bližini. 185 „Na pomoč! Pomagajte! Ho ho! Pomagajte!“ Glas se je brez jeka in hitro izgubljal v metežu. Vse okrog in okrog je bilo zopet tiho, mirno, nekako svečano. Zaklical je še enkrat glasneje, močneje . . . 190 Nič!... Vse tiho, mirno... Le sneg je padal enako¬ merno . . . Tretji krat . . . Zopet nič! „Zaman se trudim!“ je pomislil ves obupan . . . „Nihče 195 me ne ruje. Sicer pa tudi ne morem glasno vpiti izmučen sem že.“ Trudno glavo je povesil na prsi. Dvomeč, kaj naj počne: ali naj gre dalje v prejšnji smeri, ali pa naj krene v ono stran, odkoder je poprej slišal žvižga- 200 joči glas, je stal nekoliko časa na enem in istem mestu. Tudi stal je že težko. Vse telo mu je počivalo tako rekoč le še na berglah. „Pa pojdem nekoliko v ono stran saj se lahko vrnem, če ne zagledam nobene hiše!" je zopet govoril glasno sam ? 205 seboj, da bi tako dobil nekoliko poguma in nove vztrajnosti. Krenil je torej v dotično stran. Sel je kakih deset minut, il nikjer ni videl ničesar. „Ne — tukaj najbrž tudi ničesar ni!“ je obupno vzdihnil. Čutil je, kako ga bolj in bolj zapuščajo moči. Bergle je jedva še vzdigoval in noge je težko pipal iz snega; posebno 210 lesena mu je povzročala dokaj neprilik in težav. Začel se je opotekati, kakor bi bil pijan. In toplo mu tudi ni več bilo. Zato je večkrat za hip postal, da si je tesneje privil k drgetajočemu telesu staro suknjo. Le na hrbtu ga je včasi nekaj segrelo, kakor bi mu curljala topla, vroča voda 215 sredi doli po hrbtu. „Jezus Marija, ali bom res moral ostati v tem snegu tukaj na polju!“ je vzdihoval v srcu. Ni več govoril glasno. Čutil se je že skoro preslabega in tudi izreči ni hotel glasno tega. kar je mislil, česar se je tako bal, kar pa mu je po- 220 stajalo vedno jasneje. In ne da bi prav pazil, kod gre, je gazil nazaj. Ni se vračal po ravno isti tiri, koder je prišel, ampak šel je neko¬ liko strani od nje. Gazil je počasi. Dihal je že težko, hropeče. Oči so se mu 225 izbulile ter so nemirno plule po zasneženi planjavi. Hipoma je veter nekoliko razgnal pred njim gosto Padajoče snežinke. Ta hip je lahko videl precej daleč po polju. In tedaj se mu je dozdevalo, kakor bi se dvigalo ravno v premi črti pred njim nekaj črnega. 230 „Vendar!“ mu je nekaj veselo vzkliknilo v srcu. „Vas je, ali pa vsaj kaka čuvajska hišica!“ Da ga je nemara varal vid kakor poprej posluh, tega si niti misliti ni upal in ni hotel. V otrplih udih jo začutil novih močij. In jadrno in ko- 235 likor mogoče trdno je gazil po mehkem snegu na ono stran. In res se je črez več sto korakov nekaj zabrisano in nejasno krnilo v belem ozračju pred njim. Kaj da prav za prav je, še bi mogel povsem jasno razločiti. Zopet več sto korakov in berač je iznenaden, žalosten 240 'n prestrašen obstal. Sredi polja je osamljeno stal velik, star hrast. Skoz raz- s °hasto vejevje je žvižgal sever. Na vejah, posebno na debe- Nših, se je kopičil mehki sneg. Zdaj in zdaj, posebno ko je biočneje potegnil veter, se je v kepah sipal na zemljo. I 11 to 245 •) e nekoliko motilo tišino, v katero je bila ovita vsa krajina. Berač je popolnoma obupan sklonil glavo. Hrast mu ni *bl znan. Ni torej vedel, kaj naj začne, kam se naj obrne. 15* 228 Ves je bii že odrevenel, utrujen in spehan, da se je jedva še 250 držal po koncu. Žalostno je gledal brezlisti hrast. Ob eni strani debelega debla se je videla še trava. Ker je veter pihal od nasprotne strani, so se snežinke kopičile le na vetrni strani ob deblo, a nasprotna stran je bila zavarovana proti vetru in kolikor 255 toliko tudi proti snegu. „Kaj, ko bi tukaj nekoliko počil ? Za vetrom je . . • Na travo sedem. Potem grem laže dalje. 14 Pristopil je povsem k hrastu. Z dravo desno nogo je od¬ grnil sneg še nekoliko dalje v stran. Raz suknjo in kučmo je 260 otresel sneg, kolikor je bilo sploh mogoče. Potem je sedel ob hrast ter naslonil hrbet ob raskavo deblo. Bergle je položil tik sebe, roke pa porinil navzkriž v rokave. Oči so se mu hotele zapreti. A vedel je, da zaspi, če jih zapre. Zato je napeto gledal v daljavo, da bi se ubranil spanca. 265 „Mrači se že malo, 44 je mislil sam pri sebi. „Skoro užgd luči. Če je vas blizu, zagledam morda kako luč, ki mi bo po¬ tem vodnica. 44 Pozorno, z zanimanjem in pričakujoč, da res kje zagleda luč, je zrl v daljavo. A videl ni ničesar razen snežnega meteža. 270 Pogled na snežinke, ki so se vrtele pred njim, in na enako¬ merno belo okolico mu je le še bolj utrujal itak že trudne oči. Polagoma se mu je vsa okolica začela dozdevati nekako čudno pisana. In čim dalje je gledal to pisano krajino, tem bolj so postajale te raznovrstne boje nerazločne, zabrisane, 275 nekako temne. Bilo mu je, kakor bi se svet začel vrteti okrog njega. Vsa okolica je izginjala v mraku, v temi. Glava se mu je sklonila na prsi in oči so se mu zaprle, da niti sam ni vedel kdaj. Zadremal je . . . * * * 280 Sneg je še vedno padal tako gosto, tiho in enakomerno kakor poprej. Le ozračje se je dozdevalo še bolj zgoščeno, bolj temotno. Mračilo se je. Nastala je noč . . . Berač je trdno spal. 285 Spal je dolgo brez sanj, brez vse zavesti. Potem pa j e začenjal sanjati. Sanjalo se mu je, da sedi v sobi pri Obranovih- 229 Pripoveduje stari materi, kako je v snegu zgrešil pot in je ni mogel več najti. Kako je gazil v mehkem, visokem snegu križem po polju ter je že začel obupavati in misliti, da bo moral prenočiti v snegu. Kako lahko bi zmrznil zunaj v tej 290 ledeni noči!... A tukaj jo tako gorko, tako toplo, voljno! „Le pritisni se tesno k peči! Topla je!“ mu prigovarja starka in pokimava s staro, suho glavo, kakor bi ga pomilo¬ vala, da je moral prestati toliko zime, strahii in muke v snež¬ nem metežu, in kakor bi ga bodrila, naj se le tesno pritisne 295 h gorki zeleni peči, da se dobro ogreje. In on se privija k peči. Postaja mu gorko, voljno. A nekako zaspan je. Stari Obran pa prinese žganja ter mu ga ponuja. A on ne iztegne roke po njem. Hrbet, roke da, celd noge, sploh 300 vse truplo pritiska tesno in nekako boječe k peči. Ta ga greje in mu lije v žile toploto, a ob enem tudi neko svinčenotežko zaspanost. Hipoma pa je bil v vojski. Bilo je vse kakor ,takrat' takrat namreč, ko mu je 305 krogla prodrla nogo in mu zdrobila kosti. Z dvema tovarišema se plazi ob robu nekega gozda. Pri¬ dejo do majhne ledine ter se ustavijo na eni strani. Hipoma Pa stopijo tudi na nasprotni strani iz grmovja vojaki so¬ vražniki. Za hip vsi osupli postoje. Proz trenutek pa dvigne 310 na nasprotni strani mlad, še golobrad mladenič puško. Dvigne jo tudi on, Štefuc. A predno sproži, sliši strel, in kakor bi ga kdo udaril s kijem po glavi, se zasuče ves gozd okrog njega. Zv rne se v travo. Sliši še drug strel . . . Krik . . . Potem pa je zopet vse tiho. 315 Rad bi vstal, a zaman se trudi. Ne more se dvigniti, niti gibati se ne more. Ves je nekako odrevenel, kakor bi bil iz¬ klesan iz lesa, iz kamena . . . A polagoma se je začel prebujati iz teh sanj. in spoznal da ni ne pri Obranil, ne v vojski, ampak da sedi sredi 320 Polja — v snegu. Spominjal se je povsem jasno, kako je odšel od Obranovih, kako je zgrešil pot, kako je brezuspešno blodil po polju, do¬ kler ni šel pod krast, da si odpočije. Hil je zasnežen že črez pas. Hotel je potegniti desno 325 r °ko iz levega rokava, da bi odbrcal sneg raz sebe. A ni je 230 mogel ganiti. Poskusil je z desno zdravo nogo. A tudi ta se ni dala ganiti. Bila je težka kakor svinec, ali kakor hi bila prirastla k zemlji. Niti čutil je ni . . . Čutil je le, da je ves 330 trd, prezebel in premrl. „To je zadnji trenutek mojega življenja!“ mu je hipoma šinilo v glavo. In to se mu je dozdevalo nekako tako naravno, kakor bi že davno poprej vedel, da mora danes tukaj umreti, zmrzniti. Niti trudil se ni več, da bi se izkopal iz snega 335 ter vstal. „Umiram!“je pomišljal počasi, mirno ter povsem vdano. Ta vdanost in mirnost je bila vendar nekoliko ali pa najbolj utemeljena v tem, da se ni mogel gibati in je moral spoznati, da je vsak poskus rešitve zaman. 340 Čutil je, da ni težko umreti take smrti. „Pod milim nebom umrem," je pomišljal dalje. „In prav je tako: vsaj ne bom nikomur v nadlego... Hm, sicer pa res nič ne de, če umrem . . . Sam sem na svetu brez doma . . . revež . . . siromak . . . Nihče ne bo plakal za menoj. • • 345 Res, nič ne de, če umrem . . . Bog mi bodi milostljiv ter' uri podari boljše življenje! V tem življenju nisem tržil mnogo dobrega!“ Zopet se ga je loteval spanec mrzel, leden spanec, še težji, kakor je bil prejšnji. Vedel je, da najbrž ne vstane 350 več iz tega spanja da ga sneg pokrije, zamete ... in da v njem zaspi na veke. A ubraniti se tega spanca ni mogoče. To je dobro vedel Misli so se mu bolj in bolj mešale ter se izgubljale v nekem temotnem čutu. Sploh je vse njegovo bistvo prevlado- 355 valo ireko povsem novo čuvstvo, ki ga doslej ni poznal in 0 katerem tudi vedel ni. kaj da je. A sedaj je hitro spoznaval in umeval, kaj da je to. To je bila ravno smrt . . . * * * Sneg je naletaval še vedno, a bolj redko, bolj polagoma 3t>o Sever je bril črez polje jače kakor poprej. Zaletaval in lovil se je ob suho vejevje hrastovo ter otresal sneg raz njega . . . Polagoma je izginjala noč. Začelo seje daniti. Z dnevom je ponehaval sneg. 231 Berač je bil žameten skoro do vratu. Le glava, vrat in 365 majhen del prsij mu je molelo iz snega. Glava je bila pove¬ šena. Na kosmato kučmo se je na debelo navesil sneg in je zmrzaval na njej . . . Izraz lica je bil miren, a mrk in mrzel. Dozdevalo se je, kakor bi zmrznil vojak na straži. * * * Tekom dneva je sneg popolnoma ponehal. A nebo je 370 bilo še zavlečeno in oblačno. Krajina je bila zavita v meglo. Ljudje so ostajali v toplih sobah. Drugi dan pa je že na vse zgodaj šel grajski lovec na polje iskat jerebic. Sredi polja je veliki, rjavkasti njegov pes Hektor hipoma 375 postal, povzdignil dolgo, drobno glavo ter vlekel v nos mrzli zrak. Potem pa je cvileč bežal črez polje. Lovec je oprezno in kolikor mogoče tiho sledil po pasjih sledovih. Pri hrastu sredi polja, dobro uro od vasi, je na veliko 380 začudenje našel mrtveca. Sedel je še vedno tako, kakor je sedel oni večer: s hrbtom oprt ob debelo deblo in s sklonjeno glavo. Kučmo je imel poveznjeno globoko črez ušesa. Obraz mu je bil miren, strog . . . Sneg se je že nekoliko sesedel ter mu zakrival le 385 Polovico zgornjega telesa . . . Ponesrečenega berača so prepeljali na župno pokopališče, l am kaj so ga pokopali. Pri pokopu so mu zvonili s tremi zvonovi bil je siromak, revež. 390 Križa na grob mu ni nihče postavil bil je sam samcat ha tem svetu božjem. Ko je stara Obranovka zvedela za nesrečo, je vzdihovala: „Oj, saj sem slutila nekaj takega! Da bi bil vendar ostal Pri nas, da bi bil vendar ostal!" 395 In molila je za beračevo dušo. Za dolgih zimskih večerov pa, ko so v toplih kmetiških sobah robkali moški koruzo, ženske pa pridno vrtele kolovrate, s° govorili o beraču in ugibali, kaj je pač mislil in čutil, ko Jo v snegu brez poti blodil in taval po širnem polju . . . 40« Polagoma pa so tudi ti pogovori utihnili. Vse je pozabilo ca. No, bil je pač berač. berač. Fr. Meško. 232 74. Prizor na kmetskem semnju. (Odlomek iz povesti ..Rosana 11 .) Takega semnja niso pomnili najstarejši ljudje v Zalesju. Ne da bi se ne bilo še nikoli raztržilo toliko blaga in živine; mnog kmetič je gnal pozno zvečer s potrtim srcem svojo kravico neprodano domov in po cesti se je vrstil voz za vo- •') zoni z blagom, ki ni dobilo kupca. Vendar takega življenja, tako veselega gibanja ni bilo morebiti še nikdar prej na zale- škem semnju kakor danes. Zadovoljni s kupčijo so bili po¬ sebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajali raznih sladkarij za nepokvarjena kmetska grla in drobnega blaga, ki 10 se kupuje po nizki ceni za „odpustke“. Sveta se je bilo sešlo zlasti na večer toliko, da se je vse trlo. Potrelmik, pošteni sluga deželske gosposke, kateremu je bila izročena skrb za red po semnju, ni sam vedel, kam bi se dejal; povsod ga .je bilo treba in povsod človek vendar ne more biti. Zalesje. kjer 15 je vendar vedel za vsako hišno številko, da bi jo bil lahko našel z zavezanimi očmi, kjer je poznal po imenu, po samem glasu vsakega človeka, se mu ni še nikoli zdelo tako neiz¬ merno dolgo in široko; zdaj je bil slišati hrup na tem koncil vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem: ni čudo, da je bil stari 20 mož skoro iz uma; on sam je bil za vse odgovoren. Res. dobro oko je imel in uho, ali kaj to, ker noge ne morejo biti tu in tam ob istem času, in posebno roke, katerih ni bilo morebiti najbolj potreba. Da bi bilo le že kdaj tega nesrečnega dneva konec! Kaj je bilo pač, kar je tako razburilo mirne Zaleščane, 25 kar je prizadejalo toliko preglavice poštenemu Potrebniku '■ O, ko bi bilo šlo po njegovi volji, nikoli bi ne bilo te nadloge v vas; ali gospod „komisar“ so delali po svoji glavi, poslušali niso dobrih svetov izkušenega, sivoglavega služabnika. Že prej ta večer je bila prišla med drugimi semnjarji i* 30 daljnih krajev čudna družba, kakoršne Zaleščanje še nikoli niso videli prej, ne mladi, ne stari, Bog vedi. odkod. Še naj¬ bolj podobni so bili 1i ljudje ciganom, vendar cigani niso hib- Imeli so velik voz, ki je bil skoro hišici podoben; vrata .j e imel in okna, še celo majhen dimnik v zadnjem koncu. Do- 35 bivši privoljenje od gosposke, krenejo z vozom s ceste v stran in se ustavijo na trati konec vasi. Voznik izpreže dvoje starin- suhih kljuset ter ji izpusti, pač brez posebnega privoljenja, na pašo; vrata se odpro in iz voza se usuje kakor skoz uljevo žrelo čudna druhal, moški in ženske, mlado in staro vse vprek. Zadnji med njimi izstopi mirno, ponosno pravi velikan, za 40 glavo večji mimo ostalih, mož krepkih udov, širokih pleč. Lasje so mu bili vzadi dolgi, nad čelom kratko pristriženi; bistre, črne oči je imel. dolg, kljukast nos, skrbno obrita, ne¬ koliko upadla, bleda lica. Kdor ga je videl, mu ni bilo treba Popraševati, kdo je poveljnik tej družbi; saj tudi taki ljudje 45 ne morejo biti brez poveljnika. Videti ni bilo tem ljudem, da se jim posebno dobro godi; rejenega, okrogloličnega človeka ni bilo med njimi; njihova obleka je bila zanemarjena in težko da kateremu po životu umerjena. Vendar dobre volje so bili vsi. Eden celo izmed njih 50 S( ‘ je, stopivši iz voza, takoj postavil na glavo, drugi je pre¬ vračal kozolce in tretji je zatočil kolo od konca do konca po trati, menda od samega veselja, da je konec dolgočasne v ožnje. Ali strogi poveljnik jim ni dal mnogo odloga, vsak jo oiornl na svoje delo. Začno se čudne priprave. Dva krepka, 55 visoka stebra zabijejo v tla, podkrepivši ju od vseli stranij; Potem potegnejo debelo vrv od kola do kola, tako da je bila najmanj za pet sežnjev od tal. Drugi postavljajo in priprav¬ ijo druga skrivnostna orodja. Strahoma se približuje vaška mladina, med njo pač tudi 60 odrastli ljudje, neznani druhali; strmeč gledajo to nedoumno Početje. Vsi vprek ogibljejo in ukrepljejo, kaj so neki ti ljudje, naj bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje. Najumnejši izmed njih sije zastonj belil glavo. Ko je bilo delo dokončano, migne gospodar, vsi vrč zopet nazaj v voz; črez nekaj časa se po- 65 Vt ‘nejo čudovito izpreinenjeni. To so bili čisto drugi ljudje, vsi s ° bili tako lepi! Zlasti ženske so imele obličja kakor mleko in nri, stare ni bilo zdaj več med njimi in vse so bile tako lepo °blečene. To je bila vse sama svila in kdo ve, kako drago blago, vse zgolj bleščeče zlato in srebro; to so morali biti vendar 70 *'°gati ljudje. Približalo se je bilo že več vaških mladeničev; Lako so gledali tuje ženske; nikoli prej niso videli tako cve- * () čih lic, tako drobnih ročic in nožič. In kaj je bilo še videti! *'heli so pse, navadne živali; prej se ni nihče zmenil za nje, a z daj so bili po človeško opravljeni, za moške in ženske, in 75 ' ,0 koncu so hodili, nekoliko časa vsaj, potem pa zopet po Vse h štirih, kakor je spodobno psom. 234 Ko so bili vsi pripravljeni, jih uvrsti glavar kakor v iz- prevodu in tako gredo v vas; od spredaj sta dva dečka bob- 80 nala in tretji je trobil. Kadar je utihnila godba, se oglasi eden izmed družbe, posebno smešno opravljen, ter oznanja s krep¬ kim, donečim glasom, kake nove, nezaslišane reči bodo Za- leščanje gledali jutri. Tako so prehodili vso vas po dolgem od konca do konca in potem zopet nazaj. Pač smemo reči, da ni 85 bilo hiše v Zalesju, v kateri bi se ne bili pogovarjali pri ve¬ čerji o novi prikazni. Poveljnik je imel izkušeno oko; v svesti si je bil, da se sme nadejati prihodnji dan obilnega zaslužka, samo da bi bilo vreme ugodno. Veselo se .je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila »o družba. Naglo se preoblečejo, potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač med njimi, da bi mu ne bila šla v slast skromna večerja. Mine noč, napoči dan Zaleščanom na veselje, na pregla¬ vico ubogemu Potrebniku. Vreme je bilo lepo, mnogo ljudstva je privrelo od vseh stranij. Poveljnik družbe je bil zadovoljen; 95 zjutraj že so se pričelo predstave; stoli okoli igrališča so bili skoro posedeni; res da sedeži niso bili predragi. Največ ob¬ činstva seveda je stalo bliže in dalje okoli. Ali tudi niso bili sami zastonjiki. Ženska s torilcem v roki je hodila okrog in tako prijazno je prosila in prigovarjala ljudem, da je vendar ion ta in oni. če tudi nerodno, posegel v mošnjo ter položil svoj dar v torilce; in vsakemu se je tako ljubeznivo zahvalila, da je bilo že samo to nekaj vredno. Ali tudi občinstvo zaloško je bilo lahko zadovoljno z vsem, kar je bilo videti, in razvajeni niso bili Zaleščanje. Zdaj 105 se je eden čudovito zvračal, vznak denar s tal z usti pobiral, po samih rokah hodil in druge take čudeže delal; zdaj J e drug za njim goreče predivo požiral; potem nastopi sam gl n' var ter izkazuje strmečemu občinstvu svojo silno moč. Vznak ležečemu položita dva na prsi velik kamen ter mu ga raz¬ no drobita s težkimi kladivi na drobne kosce. Z zobmi je držal železo, ki bi ga bil drug krepek človek stežka privzdignil ž obema rokama. Največ veselja pa je delal, zlasti mladini, nor¬ čav človek, smešno opravljen, z različnimi šalami in b ur kanit ki mu niso nikdar pošle. Na posebnem mestu je sedela starka, 115 katera je vsakemu, kdor je hotel, prerokovala iz rok ter malo denarja radodarno delila obilo sreče. Celo stari Jelenk 0 se je bil dal pregovoriti, da je stopil pred njo in ji podal rok 0- 235 Ali pri njem starka ni imela sreče. Menda ker je slišala, da um pravijo oče, je mislila, da je mož oženjen, in mu je pre¬ rokovala, da bo imel mnogo sreče z otroki. Ko se mož zareži 120 in vpraša, s čigavimi otroki, tedaj še le prorokinja spozna, da ni na pravem sledu; sploh je bilo videti, da ni ženica pre¬ brisanega moža nič prav vesela; pametnim ljudem je težko prerokovati. Ali vse to, kar je bilo videti do sedaj, (lasi silno zani- 125 iiiivo, ni bilo še senca proti temu, kar je še čakalo slavnega zaloškega občinstva. Kaj bo z vrvjo, ki je nategnjena od stebra d» stebra tako visoko od tal? Nekoliko časa je bilo vse mirno; videti je bilo iz vsega, da pride sedaj kaj posebnega. Glavar sam se približa in poskuša s krepko roko steber za stebrom, 130 ; di sta dovolj trdno zabita, in nategne vrv, ki je bila neko¬ liko odjenjala. Nato se prikaže mlada deklica; nihče ni videl, °dkod je prišla, kar stala je pred njimi; nihče se ni mogel spomniti, da bi jo bil videl poprej. Lepa je bila ta deklica. Aale,ščanje niso še nikdar videli nič enakega; kakor angelj se 135 hm je zdela, samo brez perotij. Še to jih ni motilo, da ni •mehi rdečih lic, brez katerih si kmet ne more misliti prave lopote; orjavela je bila. kolikor je bilo videti šibkega životka. Lahka, tanka obleka brez rokavov ji je segala samo do kolen. Goste črne lase ji je oklepal zlat ali pozlačen obroček okoli 140 Slave. Ali nad vse lepe so bile njene velike, črne oči, ki so ji skrivnostno žarile izpod temnih obrvij z dolgimi vejicami; te Vejice so se ji čudno lesketale, kakor bilke v jutranji rosi. Z veseljem je gledalo lepo deklico vse občinstvo. Ali to veselje 'd bilo pravo, čisto veselje. Mnogim gledalcem se je milo sto- 145 Glo o njenem pogledu; deklica ni bila vesela, otožna je bila 'kleti, jako otožna. Ko je tako stala nekoliko časa, stopi k njej poveljnik in 11 reče, kolikor mu je bilo moči, z mehkim, prijaznim glasom: „Ljudje čakajo, naprej, Rosana!" 150 Urno kakor veverica spleže dekletce po lestvicah ob stebru kvišku, vrh stebra postoji, potem začne počasi stopati Po vrvi. Gledalcem je od stralni utripalo srce. Ko je prišla do srede, zopet nekoliko postoji, potem pa steče urno do dru- !ie ka konca. Ali to je bil samo začetek. Kar je počela nazaj ir>5 ^ede, to je bilo že pregrešno. Zdaj je pokleknila na vrv, zdaj - ' 6 skakala po eni, potem po drugi nogi; nato leže vznak, skoči kvišku; lovi se, kakor da bi padala, in zdaj srce je zastalo gledalcem zdaj je padla zares, ali ujame se z roko 160 ob vrv vsem je bil kamen od srca. Da bi pa vedeli gle¬ dalci, da je vse to samo na videz, pade zopet na drugo stran in se ujame z drugo roko. Dovršivši svoj posel, spleže zopet doli. Prikloni se na vse strani s posiljenim nasmehom, potem izgine. In kaj je bilo 165 njeno plačilo? Dobro-klici in ploskanje po navadi; neotesani Zaleščanje še tega niso znali. Uboga deklica! In tako so se vršile igre ves dan s kratkimi presledki, kolikor je bilo treba, da so se nekoliko počili in okrepčali igralci, zlasti pa, da se je zopet nabralo drugo občinstvo. 170 Ravnatelj družbe je bil vesel, dolgo že ni imel tako dobre letine. Zadovoljen je bil s svojimi ljudmi, posebno z Rosano; že dolgo ni bil tako priljuden z njimi. Rosani je večkrat pri¬ jazno pogladil lice, kar pa ni bilo videti deklici nič prav p° volji. Vselej se je skoro nevoljno obrnila v stran in še bolj 175 je bila žalostna. Ali to ni moža nikakor motilo: vesela ah žalostna, da mu je le služila denar. Na večer celo je bilo vse polno ljudij na igrališču. Od vseh stranij so prihajali semnjarji, nekateri že dobre volj® zaradi dobre kupčije, ali pa ker so bili že pogledali v kozarec. 180 Ravnatelj ni imel vsem prostora dovolj. Ali hitro si pomaga- Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil podoben očetu, kolikor je mogel s svojimi petnajstimi leti biti podoben že postarnemu možu, izroči nekoliko udov svoje družbe hi mu veli, naj gre z njimi na drugi konec in si napravi tam 185 svoje igrališče. Tako so imeli ta večer Zaleščanje kakor ve- likomeščani dvojno gledališče. Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po volji. Mrači* 0 se je že, ko pride zopet Rosana na vrsto. Sedemkrat je bila že na vrvi. Ko je pa bilo treba iti osmikrat na delo, ko je že 190 stala poleg stebra, jo obide slabost. Onemogla se zgrudi na tla; huda vročina in nenavadni trud sta bila premagala šibko dekletce. Ko je ravnatelj to videl, je mislil, da deklica noče, da se samo taji, ali pa ničesar ni mislil; pohlepnost ga je bila oglušila in oslepila. Morebiti sicer ni bil tako hudoben človek, 195 ali silno nagle jeze je bil in gorje mu, kdor se je ustavlja' njegovemu povelju. Hud gospodarje bil in mnogokateri nj e ' govih podložnikov je že čutil težko roko njegovo. Razsrdi se, (Iva koraka in stal je pred deklico, s kratkim bičem v roki, ki ga je imel za pse in sploh v znamenje svoje oblasti. „Ali boš ali ne boš?“ se zagrozi nad njo; ves zaripljen 200 je bil v obrazu in strele so mu švigale iz temnih očij. „Ne morem," vzdihne deklica. „Cakaj, videl bom, ali moreš ali ne moreš, ti nepridiprav!“ „Če me ubijete, ne morem.“ „Pomagal ti bom, če ne moreš; po koncu!" 205 Dekletce se ne gane. Surovež zavihti bič nad njo. „Še enkrat, vstani!" Hrup nastane med gledalci, vse je kričalo; ali toliko po¬ guma vendar ui imel nihče, da bi šel branit ubogo siroto. V tem hipu plane tuj mož pred srditega človeka. Z 210 obema komolcema je bil razmetal kakor snope narazen mno¬ žico pred seboj. „Človek,“ zavpije, stopivši med deklico in razkačenega glavarja, „ali le ni sram tako ravnati z ubogim otrokom?" Mož pobesi nehote nekoliko zavihteni bič ter gleda svo- 215 jega nasprotnika napol srdito, napol zaničljivo; meri ga z očmi od nog do glave, bi! mu je jedva do rame, kakor bi mu hotel reči: Ti nisi, da bi mi branil. Tako je pač meril Golijat Davida pastirja. „Bič iz roke in da se mi ne ganeš, če ne .“ 220 To je bilo glavarju preveč; take sramote ni smel trpeti pred občinstvom. Bič zavihti nad njim. V tem trenutju potegne tujec samokres iz žepa, napne petelina in pomeri v nasprotnika, z očesom ni trenil. „Gani se in sprožim," mu reče z mirnim glasom. 225 Takega orožja se ni nadejal glavar; močen je bil za tri take, ali samokres ga je prijel v strah; s takim orožjem ni, da bi se norčeval, ne z možem, ki ga je imel v roki. Neho¬ tnimi stopi za korak nazaj. Prej ni nič govoril, zdaj poskusi z besedo: 230 „Kdo vam daje pravico, da mi branite kaznovati nepo¬ kornega otroka?“ „Tako! Ta je druga; ker govorite o pravici, izkažite mi najprej vi svojo pravico do tega dekleta. Ali si mi upate reči v lice, da je ta deklica vaša hči? Saj poznamo take stvari!" 235 Mož ne odgovori. Videti je bilo, da mu je to vprašanje silno neprijetno. »Poskusite, rad bi videl, kako daleč sega pogum takega klateža!“ 240 Ta priimek je bil razžaljiv, ali te vrste ljudje niso pre- občutni in tudi ne smejo biti. Mož je čutil, da se je prepir zasukal na stran, kjer se ni mogel nadejati dobrega uspeha. Pri cesarskem oblastvu si ni upal iskati pravice. Poskusil je torej drugače, da bi izbil kolikor mogoče dobička iz te nepri- 245 jetne pravde. »Tega tudi nisem rekel,“ pravi mirno, „da je moja hči, ali služabnica moja je in več nego to.“ »Sužnja vaša je, kar naravnost govorite!“ „Vi ste videti pameten mož, gospod; z vami se da go- 250 voriti. Vi poznate svet in veste, kako se godi po njem. Vsak se preživlja, kakor se more. Od nekega tovariša sem jo dobil.“ »Kupil, recimo; koliko ste dali zanjo, ne vprašam; sram me je govoriti o človeku kakor o živali.“ „lz zadrege sem mu pomagal.“ 255 »Ne govoriva dalje o tem! Odkod je dekle?“ »Ne vem, kje jo je pobral; vprašal ga nisem, pri nas ni take navade.“ »In ko bi vam zdaj jaz, ki tukaj pred varni stojim, dejal: Taka sramotna kupčija ne velja pred postavo; vi nimate ni' 260 kake pravice do tega otroka; deklica je prosta in lahko gre, kamor hoče; ko hi vam tako govoril, kaj bi rekli vi?“ »Ne samo pameten, plemenit mož ste, gospod, kakor vidim; vaša volja ne more biti, da bi postal jaz nesrečen. Rosana je vse premoženje moje, ona me preživlja; brez nje 265 bi bil z vso ostalo družbo svojo berač. Pomislite, gospod!“ Blagi branitelj ubogega otroka nič ne odgovori na to. Molče potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev ter jih po¬ moli možu. »Menim, da bi smeli biti zadovoljni.“ 270 Mož je bil res zadovoljen. »Rosana je vaša, gospod; kar hočete, storite z njo,“ reče in spravi z veselim obrazom denar. »Ne moja, svoja, prosta je in lahko gre, kamor hoče če more sirota!" 275 Po teh besedah se obrne k deklici, ki je čepela ob stebru- Ženske so jo bile obstopile in okrepčale z mrzlo vodo, da se je zopet zavedala. Deklica je bila kakor v omotici, vendar j e vedela, kaj se je godilo. Molče poda svojemu dobrotniku bledo ročico in ga hvaležno pogleda s svojimi lepimi, velikimi očmi. Mož je bil obilo poplačan. Za ta pogled bi bil morebiti dal 280 polovico svojega premoženja. Manj ga je veselila splošna po¬ hvala zaleškega občinstva. Sum je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje. Nevoljen se obrne k njim, grdo jih pogleda in se za¬ grozi nad njimi: 285 „Sram vas bodi, dvakrat sram vas, ki hlače nosite, kar vas je, stari in mladi; mož vas ne morem imenovati. Šeme ste, ne možje! Zijaj e gledate te vrtoglave, vratolomne igre; da bi branili ubogo dekle surovega divjaka, toliko srca nimate vsi skupaj. Sramota!“ 29« Vse je molčalo; težko je bilo odgovarjati srditemu možu. Samo stari Jelenko, ki je blizu stal, je imel toliko poguma, da se mu je počasi približal. Z glavo je majal, a to je bila, "j ego v a navada; glava se mu je tresla od starosti. Poda mu r «ko ter pravi: 295 „Lepo ste govorili, ali ravnali ste še lepše, gospod Skalar!“ ./. Stritar. 75. Lepa Vida. (Poglavje V., Vil.. IX. in XIII. iz romana „Lepn Vida“.) 1 . Solnce je ravno pogledovalo izza skalnatega hribovja in sijalo na dolgo kamenito klop pred veliko hišo očeta Basni- £°ja. Basnigoj je bil siv starček, drobne postave, ali dasi že had sedemdeset let star, še vedno čil in krepek; in dasi so *hu bili razen lepe Vide, Samorodove žene, vsi drugi otroci 5 Pomrli ali se onesrečili, je bil zdaj na stara leta vendar vedno dobre volje in ni nadlegoval sveta in Roga z neugodnimi vzdih¬ ni in sitnimi tožbami. Na prag pride postarna ženica, Basnigojeva žena, kakih deset let mlajša od njega, nekoliko rdečelična in okrogla, ter 10 zakliče: „Oj mene, stari, ne sedi tu v hladu tako golorok, kašelj b °š dobil.“ 240 „Ne vidiš li solnca?" odgovori Basnigoj, žena pa gre k 15 njemu in sede poleg njega, rožljaje s ključi, katere je imela na rdečem jermenčku privezane za pasom poleg nožička, ki je na srebrni benečanski verižici visel do tal. „Vino iz srednjega velikega soda mora biti pretočeno; a Jernej ne utegne, da bi pomagal,“ reče starec. 20 „Tedaj pretakaj jutri ali pojutranjem,“ ga tolaži starka. „Ni tako, glej j o! “ odgovori moško starina in strese svoje dolge, na ramo viseče, čisto bele lase. „Vsako delo ima svoj dan, to sama veš. Ne bo drugače, da pojdem pretakat sam, ker tudi Jernej ima drugo delo.“ 25 Zdaj pa mati gospodinja nevoljna še bolj s ključi za¬ rožlja in pravi: „Ne boš sam pretakal, ne, jaz ne pustim. Bolje je, da se vino nikoli ne učisti, ali da se zavrelica iz vsega vina naredi, nikar le iz srednjega velikega soda. kakor da bi se ti pri pre¬ šo takanju ali prevzdignil ali kako drugače pohabil. Ni ti treba, ne! Hvala Bogu in svetemu Florijanu, toliko že imava, da, kadar naju zveliča)' k sebi pokliče na oni svet, ne bo mogel Samorod govoriti, da bi bil kje drugje tod blizu več priženil, nego je pri Basnigojevih; toliko ostane, če vse delo pustiva- 35 Zakaj bi potem na stare dni toliko trpel, kakor ti trpiš 2 delom!“ Ženi oko zarosi, on pa se nasmehlja in reče: „Glej jo, glej! Ti sama začni., sama! Nisi li vedno na nogah in pri delu, tako da še umreti ne boš utegnila, kadar 40 pride pčte božja dekla, bela smrt?“ In še ona se nasmehne ter pravi: „Beži mi; ne veš li, da volka ni smeti klicati? Sicer |> a vem, da brez dela bi ti bilo dolg čas; vajena sva ga oba. L e preveč ne dej!“ 45 „Kdo je pa tam?“ vpraša starec in kaže v dolinico, kjer je nekdo, oddaljen še za tri streljajo, jezdil proti Basnigoje- vemu domovanju. „Anton je, tako se mi zdi,“ pravi starka in, z roko nad čelom se braneč solnca, ogleduje jezdeca, ki je v diru podil 50 konja po slabem, od dežja razjedenem in skalnatem potu. „Kaj bi rad? Včeraj je bila Vida tukaj, a ni ničesar P°" vedala, da hoče on danes priti, ali da bi imel hoditi po kaj, posebno v delavnik," reče stari Basnigoj. 241 „Ali si kaj opazil, kako je Vida čudna zdaj? Bog moj in sveta mati, prav bojim se za njo. Vsa se je izpremenila. 55 Poprej je bila vesela, poskočna, še bolj nego mi je bilo ljubo, a — zdaj Bog sam vedi, kaj ima,“ toži mati v srčni svoji skrbi. „.I6je, kaj bi moglo biti hudega? Ne veš li več, kako si mi ono leto, ko se je možila, odsvetovala in govorila, da ni 60 prav; in zdaj vidiš, da se jima godi dobro in da jo vse po volji božji,“ jo teši zopet oče. „Bog ga vedi in mati njegova, je li vse prav ali ni morda,“ govori žalostno mati. „Ne da bi Antonu rekla žal besede. On je dober človek, če je tudi včasi nagle jezo. Pa 65 saj so skoro vsi ljudje, ki so nagle jeze, tudi dobrega srca ljudje; glej, ni li bila naša Vida, dokler je bila še tu doma, Nagla kakor vihra, svojeglava in trmasta? On je dober, nič ■'e rečem. Ali ko sem jo videla včeraj, da jo tako čudna, in sem jo vprašala: Vidka, kaj ti pa je? in mi ni nič hotela po- 70 v edati, veš, prišlo mi je na misel: Morda pa vendar ni bilo ! ,r 'av, da si jo dal temu Antonu tako brž.“ „Dal? Ali ga ni sama vzela?" se zagovarja starec. „Pst! Glej, že je tu.“ Res je bil jezdec Anton Samorod, zet naših dveh starih, 75 z ° prijezdil na dvorišče in skočil s konja; prihajal je po trati ^ starcema. „Kje je Vida?" vpraša Samorod. „Vida?“ se zavzameta obadva roditelja in vstaneta pre¬ sušena s klopi. 80 „Ni li je pri vas? Ali ni prišla danes na vse rano jutro?" v Pi’aša Samorod hlastno. „Ne!“ vzklikne mati. „Kaj je to?" vpraša starec. Anton Samorod obledi kakor zid. „Morda sem se zmotil," 85 l )r avi, se obrne, zasede konja in brez druge besede v naj- 1'itrejšem diru odjaha. „Jezus, kaj je to?" jadikuje starka. „Kaj seje prigodilo? ^ r ocej pojdi za njim gledat, ali pa idem jaz; ne, pojdi ti, ali Janeza pošlji! Janez, Janez!" 90 „Tiho, tiho! Nič ne bo hudega. Čakaj! Jaz stopim sam a °li in pogledam," pravi starec in koraka z drobnimi, ne- s °tovimi, starimi stopinjami v hišo po palico in pokrivalo. čitanka V. in VI. 16 242 n. Ko je stari Basnigoj prišel na Samorodino, je bilo vse 95 v strahu iu vse po koncu. Vide ni bilo nikjer. Pomorski razbojniki so jo zarana ugrabili, ko je menda mislila iti gori na Basnigojevino, na rojstni svoj dom k ro¬ diteljem. 100 Tako je Samorodova družina pravila starcu na prva usta in ubogi oče je moral brzo sesti, da se ni zgrudil na tla, ko je čili to strahovito novico. In takoj ko so mu povedali to groznost, se ni nihče več menil za šibkostnega starca. Tekali so sem ter tja, drug dru- 105 geniu ukazovali, popraševali se, mešali se in ne vedeli, kaj bi. ter so bili drug drugemu na potu. „Kje je Anton, za Boga svetega, Anton, Anton?" vpra¬ šuje oče Basnigoj in po dobršnem času zve, da je Anton tekel ali jezdil na jug ob obali, njegov brat na sever iskat, po pra¬ no sevat, da je ribičem dajal ukaze, naj pozvedujejo in Bog ve kaj vse za Vido, ki je od jutra ni in ki so jo gotovo odnesli razbojniki, o katerih se je že prejšnji dan govorilo. „Razbo.jniki? Ni mogoče, ni mogoče," jadikuje starec, a ne ve si pomoči, ne ve odločiti, kaj bi storil. 115 Nazadnje mu pride na misel, da je morda ona, ki j e iščejo, kje v hiši, a drugi je iščejo zunaj; ali pa je morda na izprehodu kje ne daleč odtod. „Razbojniki, razbojniki, to n' mogoče! Dostikrat se je že prigodilo, da smo iskali česa dale ( ' proč, a bilo je nam blizu in ni bilo izgubljeno, ni ne, ne bode 120 ne daleč." A neusmiljeni ljudje so povedali dedu, da je že od zore iščejo, da je vse preiskano, daleč okoli že; povsod seje klicalo ime gospodinjino, a ni bilo ni glasu, ni sledu. Glasu ne, ke>' ni klicev slišala, sledu ne, ker ga je dež lahko izpral, ki F 125 šel pred dnem in še potem po malem zopet padal. In starec se je tresel kakor mrzličen, kakor pribit o a svojem sedežu ter je klical v polglasnih stokih Boga na P°' maganje in svetce njegove. V svojem strahu se še domisli ni, da ima svoji ženi takoj poročiti, kaj se je zgodilo. In 130 mu je to prišlo na um, ga je obvzel znova strah, kaj bo > 2 ' matere, ko bo čula. da je njen edini otrok pomorskim ra 2 ' bojnikom, divjim, neusmiljenim ljudem prišel v roke. 243 Pošiljati sicer na Basnigojevino poročila ni bilo treba, ker tudi gori je družina brzo zvedela, da iščejo Vide in kaj sumijo, da se je zgodilo z njo. Došlo je tudi starki na ušesa 135 in jo podrlo na tla v nesvest. Prvi, ki je jenjal iskati, je bil starejši Samorod, župnik, brat Antonov. „Tu je vse zastonj; treba je samo v božjo pre¬ vidnost zaupati, ki še vse prav izvede,“ je rekel in ustregel vsem upehanim. uo Ko je prišel tudi Anton domov, ves zamolklo tih, s strašnim obrazom, truden in obupan, se spustil na stol ter obraz pokril z obema rokama, se mu je bližal brat ter rekel z lahko modrostjo in tolažljivostjo onega, kogar nesreča v prvi vrsti ne zadeva: 145 „Anton, v Boga zaupaj; še ni izgubljena.“ „Izgubljena!“ reče veliki mož in roka mu o pade kakor otrpla ob životu. „Če so jo razbojniki ugrabili in vzeli s seboj, ti bodo gotovo poslali poročilo, kam pridi z odkupnino po njo. Za 150 odkupnino jim je, denar, to je vse.“ „Misliš li?“ reče Anton in naglo vstane. „Gotovo, in nekaj še imamo." „Potem niso šli daleč, lopovi. Dohitel bi jih,“ reče Anton lr > premišlja. 155 „.Jaz idem na morje," reče potem naglo. „Poroči ti mojim Prijateljem v Trst, naj skrbe tudi oni od svoje strani. Bodi s o nekaj dnij tu, če mene ne bo. Skrbi za dete! Če ti treba 2:1 kaj denarja, dala ti ga bosta oče in mati." „Dala, dala bova," prikima stari tast Basnigoj z ginjenim, mo Papol otročjim glasom. Anton korači iz sobe ven in ukazuje pripraviti ladjo. p ovsod mu je brat na pomoč s svojo večjo hladnostjo; tudi ®tari tast bi rad pomogel, rad svetoval, ali strašna, iznenadna P°vica ga je bila tako potrla, da še govoriti ni mogel, le zdaj 165 Pa zdaj je klical tiho Boga. „Ali, brate, tako prav gotovo pa tudi ni, da bi jo bili razbojniki vzeli; morda jo je kaka druga nesreča zadela, •horda ...“ „Ne, glej!" In Anton pokaže košček njene obleke, ki jo 170 Je Pil našel na malem obsteznem kolen. „Tam doli je hodila. 16 * 244 In pozna se, da se je tara nocoj izkrcal čoln. Ribič je čul v jutro veslanje." Tedaj je bilo dokazano. 175 Anton je odplul, rote se, da brez nje ne pride domov, in ko bi jo imel, imel iz globočine morja ali z onega konca sveta. Vest pa, da je tako čudovito izginila lepa Vida, se je razširila med ljudmi daleč po deželi. Nastale so pripovedke, 180 v katerih se je natanko povedalo, kako je prišel „črn za¬ morec prek sivega morja, ladjo ustavil, ko je lepa Vida ple¬ nice prala", pa jo je zvabil in odpeljal v daljno deželo, in da jo mož išče, ali kakor se še dandanes poje v pesmi, katero je zložil narod slovenski o lepi Vidi: 185 „.tvoj mož je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe išče, Tebe išče in se grozno joka, Od bridkosti njemu srce poka." Župnik, ki je bil tako ob nesrečnem dnevi prišel brata 190 na domu obiskovat, je moral zdaj nekaj dnij tu ostati, ker ni bilo po odhodu Antonovem nobenega domačina pri hiši. Prvo, kar je storil, je bilo to, da je premestil dete na Basnigojevino k babici Basnigojki, ki se je strastno oklenila malega vnučiča, ko hčere ni več imela. 195 Drugo delo pa je bilo župniku, da je od kraja začel pre¬ iskovati in popraševati zaradi Vide. Zvedel in videl je mnogo- katero znamenje, ki ga v burnosti prej ne Anton, ne on ni bil zapazil. In po vsem tem je mož majal z glavo in molčal- III. Ko je prišla sobota, je moral župnik zapustiti svoje 200 rojstno hišo in prepustiti družini gospodarstvo. A opravivši v nedeljo svojo cerkveno službo, je šel k starima Basnigoje- vima ju tolažit in jima je skrivnostno takd-le govoril: „Jutri za dne odidem tudi jaz je iskat. In če je božja volja, jo najdem jaz, ne moj brat Anton. In če hoče Bog moj e 205 delo blagosloviti, jo dovedem nazaj. A vidva molita za to, molita pa še posebej, da bi jaz z njo prej prišel domov neg 0 Anton. Ne vprašajta, zakaj; molita!" In mati Basnigojka je molila noč in dan, skoro nepi' e ' nehoma, še v sanjah, vse dni, kar je bil starejši Samorod od- 245 šel. Oče Basnigoj pa je hodil skrben za ogel gledat, kdaj pride 210 zopet kdo od župnije navzgor po stezi s kakim poročilom. Ob enem je pošiljal popraševat doli in v Samorodino, zjutraj pa je opazoval, da mu sivi lasje izpadajo, in mislil je: Zadnji las bi dal, vse bi dal, da bi jo le dobili. In ko je videl svojo ženo vso obupano, vedno jokajočo in molečo, cel6 kadar je 2l. r > imela z malim vnukom posel, se je moral obrniti v stran, da je skril solzo, in si jo mislil: Bog, ti sam veš, s čim jo za¬ služila, da mora toliko trpeti; jaz bi dejal, da ni zaslužila in ni. Vrnil se je župnik res, a sam. Vrnil se je prej nego Anton, a brez Vide, in žalosten je z glavo majal in rekel 220 starima: „Zmotil sem se, zmotil sem se!“ Več ni hotel po¬ vedati, ne kje je bil, ne o čem se je zmotil. Tolažil ju je z verskimi besedami, kakor je bila njegova dolžnost, in potem je odšel. Vrnil se je tudi Anton, tudi on sam. Vse njegovo pri- 225 zadevanje je bilo zastonj. Ne duha ne sluha, ne sledu ne ti ni 0 njegovi ženi. celd o kakih morskih razbojnikih ob vsej drugi °bali ni hotel nihče ničesar vedeti, kar je bilo neizrečeno čudno m nerazložno. Da so prekmorski lopovi prišli in niso ničesar m nikogar drugega zaplenili nego samo Samorodovo ženo! 230 Nekoliko časa je bil Anton kakor top. Ni delal, ne mislil, he govoril. Sedeval je sam in glava mu je ob takih prilikah sam a zlezla med roke in oči so se zatisnile same; lasje pa so Začeli siveti in lice je postajalo še bolj podolgasto in nabrano. A le nekoliko časa. Hladnejši starejši brat njegov je pre- 235 mišljal, kako bi ga vzdramil, in kmalu je pravo našel: klin s klinom, skrb s skrbjo izbiti, kar se mu je tudi posrečilo. Samorodovo dete, mali Tonček, je jel morda zaradi malega Prehlada bolehati. Na to je župnik brata opozoril in res je lh*avo zadel; kajti velika očetovska briga, da ne bi izgubil 240 Poslednjega, kar še ima, sinka, je delovala tolikanj ugodno, da se je Anton razživil; in ko je bil otrok kmalu zopet dober, •l e začel Anton delati to in ono, delo pa Je najboljši razmiš- lievalec in prvi tešitelj. IV. Dve leti potem je sedel zimskega večera župnik Samorod 245 Za mizico, primaknjeno h gorki peči, izpil zadnji požir iz pred Se boj stoječe čaše, nataknil velike naočnike pod visoko čelo 246 in sivkaste redke lase, da bi čital iz velike knjige italijanske kratkočasne stvari, ki bi samotarju nadomeščale večerno 250 družbo. Njegov kaplan je bil z doma za več dnij, razen njega pa ni bilo žive duše, s komer bi se bil rad razgovarjal. Ob takih prilikah mu je bila knjiga ljuba tovarišica in edina tolažnica ter odganjalka dolgega časa. Gorka peč mu je pri¬ jetno grela hrbet, noge pa je bil starec prešerno razpoložil 255 po mehkem poleg stoječem drugem stolu, kakor mož, ki ve, kako človek pripravno živi in si zna pomagati. Zunaj je sneg naletaval na okna, da se je slišalo kakor lahno žvenketanje na šipe, zlasti kadar ga je lmrja z večjo silo nametavala. Veter je zapiskaval zdaj pa zdaj po oknih, 260 da se je slišalo to stokanje prirode, kakor da bi od daleč, daleč tam izza gore žalostno tulili mladiči sive volkulje. „Ubogi ljudje, ki morajo zdaj biti zunaj," si je mislil župnik in se stisnil ter preložil nogo. V tem hipu zazvoni doli pri tleh znani njegov zvonček 265 pri velikih vratih, veliki pes v veži dvakrat zalaja. „Hoj, pa vendar ne bolnik! Ne, nocoj pa ni mogoče ni¬ kamor hoditi, ne pojdem!" reče župnik in nevoljen vstane s stola ter se nasloni ob peči, čakaje, da pride dekla Polona povedat, kaj je. 270 Kmalu je bila tu, starka, huda, glasna in ne vljudna, rekoč: „Nič ni hoditi! Za božjo in Kriščevo rano! Psa človek pred prag ne bi pustil iz usmiljenja in srca, pa bi starega človeka gonil na daljni pot? Bog tega ne terja, Bog ve, da 275 ne; do jutri bo že živela, če ne, naj se pa tako izkesa; bolje je, da ona umrje, kakor da bi se gospod župnik prehladili ih umrli, o ti moj Bog!" „1 kdo pa je?" vpraša župnik. „Naj bo, kdor hoče; jaz ne pustim, da bi šli; posebno 280 gori v to goro ne; saj še priti ne bo, pravim," se huduje stara Polona. „A kam? Kdo je zvonil?" „Saj še doli čaka, Smučiper je, oglar z Goljvrha, tist 1 dolgi, črni, grdi." „Pokliči ga, naj pride sem," reče župnik. Smučiper, oglar z Goljvrha, ki je stopil v snažno velik 0 župnikovo sobo, je prinesel na vsaki nogi velikansko obtovor- 285 247 jenega snega, tako da ga je moral župnik brzo zavrniti pred duri, kjer ga je Polona, oštevaj e ga, očedila z metlo. Ko je osnažen zopet smel stopiti v župnikovo sobo, hoče 290 nekaj reči, pa ne ve, kako. „No, kaj bi rad tako kasno in ob tem vremenu ?“ „1 grdo je, grdo, ali ko sem siroto videl in mislil, da jutra ne dočaka, jaz nisem mogel drugače, sem dejal, kaj bo pa tebi, kadar te začne smrt tipati, in sem mislil, povem go- 295 spodu, kako je, naj store, kar hote, samo da ne poreče Rog: Ti Smučiper nisi vedel telesnih dobrih del. ali kako se jim pravi, saj gospod to bolje vedo kakor jaz, ki h' malo tako kaj poberem iz krščanskega nauka, kadar nimam kope nžgane tudi v nedeljo popoldne." 300 Po dolgem in širokem je potem s težavo povedal, pre¬ rokovan z raznimi vpraševanji, ki so bila zaradi jasnote stvari Potrebna, da je ta dan ob mraku, ko je bil ravno začel sneg Padati, na stezi, ki vodi do one severne strani, pri tem in tem kamenu našel bolno žensko, napol mrtvo, na tleh, da bi 305 bila umrla tam na mestu, kakor kakova podlasica v meji, ko bi njega ne bilo. On jo je vzel s seboj, nesti jo je moral domov v svojo hišo, ker ni mogla prav nič na noge stopiti, ne na levo, ne ha desno, in vrat seji je šibil kakor pozebli travulji. Le dobro, 310 da ga ni mogel nihče videti, ker je bil že pomrak, in ga srečal hi nihče; samo vrane so se pojale od smrečja doli do treh kisnik in nazaj, ko je ono tujo žensko nesel na rami domov kakor kakovega otroka. No, pripovedoval je, težka ni bila, ali vendar je precej sloka; nesel bi še dve taki. za to mu ravno 315 hi bilo. da bi dejal, ali sitno bi mu vendar bilo, ko bi ga bil videl kdo. Zdaj pa v njegovi koči leži, sama za sebe govori, he sliši nič, ne vidi dosti, kar umrla bo; in ker je Smučiper ha samoti, ne bi rad, da bi brez Roga umrla pri njem, po¬ sebno ker se mu je celo blagoslovljena voda že vsa posušila 320 ln ker ima ženska Rog ve kakove grehe" na sebi, ne da bi •1' ravno kaj očital, tega ne, ker, če je Rog ne pozna bolj kakor on, Smučiper, potem bosta težek obštev imela, kadar Umrje; in če umrje v njegovi koči, česar ne bi rad, ali rad 'd vsaj, da se spravi prej z Rogom, ker, (lasi on do zdaj še 325 h> videl duhov, ne bi rad, da bi potem nazaj hodila z °hega sveta. 248 Po nadaljnjih vprašanjih je župnik zvedel, da je ta tuja ženska mladega lica, le upadlega; da je drugače oblečena, 330 kakor so v onem kraju ljudje; da se obleki pozna, da je bila nekdaj lepa in mehka. Sama s seboj pa govori ona take reči, katerih Smučiper razumel ni. Torej jo bila poleg moškega čutja poklicne dolžnosti morda tudi nekoliko zvedavost pri dobrosrčnem gospodu od- 335 ločilna, da je mirno ukazal dekli Poloni, naj pošlje dečka po cerkovnika, naj mu pripravi plašč, kučmo, škornje, in naj po¬ kliče še hlapca, da pojde tudi on z njim, ker je gaz slaba; naj napolni malo čutarico z vinom, cerkovniku pa priloži v culo malo boljšega kruha. 340 Pol ure potem so štirje možje, prvi med njimi dolgi Smučiper, predzadnji stari župnik, v gosjem redu koračili prav počasi, kakor je želel gospod, po ozki sneženi gazi, ka¬ tero so si morali s samohojo delati po Vedno naletavajočem snegu in katero je brleča cerkovnikova svetilnica le slabo osvet- 345 ljevala. Tako so potrebovali v reber več nego uro hoda za pot, ki se je sicer v pol ure prehodil. Došedši na mesto in stopivši v samotno, temno kočo Smučiperovo, ki še železne ključa!niče imela ni, najde župnik bolnico ležečo na slami, kije bila sicer ležišče staremu oglarju. 350 Ogrnjena je bila s staro njegovo plahto, obrnjena v črno le¬ seno steno. „Ženska!“ zakliče Smučiper in prime z okorno, pa krepko pestjo vse vkup in preloži bolnico, da je bil obraz obrnjen po mali izbi, razsvetljeni zdaj s cerkovnikovo svetilnico in veli- 355 kansko leseno tresko, katero je bil oglar užgal, da je visoko baklala in obsevala vse kote. Ko je župnik zagledal obraz bolne ženske, obledi ter mahne počasi in ne pogledavši od postelje z levo roko nazaj sebe proti durim. Vsi trije možje so razumeli to znamenje 360 tako, da se zdaj začne izpoved, in so odšli v vežo. Prve besede župnikove, ko je še enkrat, še dvakrat, tri¬ krat, pogledal raztrgani, suhi, razmršeni, a mladi bolni ženski v lice, so bile polglasno, s tresočim glasom in strahom i*' rečene: „ Jezus, Marija, ona!“ J. Jurčič- ( Lirsko pesništvo. 77. Božična pesem. Eno petje sem slišal pod nebom nocoj, Kaj mora to biti, preljubi brat moj? Anzeljci pojejo nad hlevom lepo: Mir ljudem na zemlji in slava Bogu! Mesija je rojen tam v hlevu nocoj, 5 V jasli položen, vsak človek zdaj poj! Marija, svet’ Jožef tam zraven kleči, Usmiljenja Jezusa v rokah drži. Poljubi ga v lice veselja srca, Povzdigne ročice, zahvali Boga. 10 250 Oj vsmiljeni Jezus, te prosimo lepo, Blagoslovi nas z majhno ročico svojo. Nar. pes. — M. Major. 78. Veseli hribček. 1. En hribček bom kupil, Bom trte sadil, Prijaflje povabil, Še sam ga bom pil. 2. Tam gori za hramom En trsek stoji, Je z grozdjem obložen, Da komaj drži. 3. Že čriček prepeva, Ne more več spat’; V trgatev veleva, Spet pojdemo brat. 4. Konjički škrebljajo in voz’jo težko, Ker vince peljajo, K’ je močno, sladko, 5. Prelepo rumeno Kot čisto zlato; Le pijmo pošteno Prežlahtno blagi)! Nar. pes. — A. Slomšek. 79. Zagorska. 1. Bom šel na planine, Na strme gore, Bom slišal od daleč Zagorske zvone. 2. Zagorski zvonovi Premilo pojo, Nemara preljubo K pogrebu neso. 3. Pa če jo nesejo, Le naj jo neso; Saj delj je ne bodo, Da ne b’ šel za njo. 4. Zvoniti bom rekel, Škropiti pa ne; Škropile jo bodo Le moje solze. o. Zagreble jo bodo Le moje roke; Krog groba sadil bom Cvetlice lepe. 6. Med lepe cvetlice Naj mene lože, Saj vem, da mi poči Na grobu srce. Nar. pes. — Razlag. Pesrn. 251 80. Zvonikarjeva. 1. Ko dan se zaznava, Danica priplava, Se sliši zvonjenje Crez hribe, črez plan: Zvonovi, zvonite, Na delo budite, Ker naše življenje .Je kratek le dan. 2. Kdor hoče živeti In srečo imeti, Naj dela veselo, Pa moli naj vmes: Zvonovi, zvonite, K molitvi vabite, Ker prazno je delo Brez sreče ’z nebes. 3. Če delav’c se vpeha, Trpljenje mu neha, Ga delopust vabi, Večer ga hladi: Zvonovi, zvonite, Nedeljo znanite! Gospod ne pozabi, Plačilo deli. 4. Oh, naglo nas mine Ves trud, bolečine; Utrujen se vleže Na oder trpin: Zvonovi, zvonite, Domov ga spremite! Gre z dela in teže Adamovi sin. H. Potočnik. 81. Na grobih. Blagor mu, ki se spočije, V črni prsti v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni. Tiha zemlja ga ne drami, Strasti ne buči vihar; Bratoljubje vlada v jami, Greje prah ljubezni žar. Bridke tuge, bolečine, Duhomorni trop skrbij, Žalovanje grenko mine, Potok solz se posuši. Ne slepi rumeno zlato, Čast, ime, naslov in stan; Smrt pobrati pod lopato, Kar rodil je beli dan. o. Žezla, palice beraške, Kdo med temi ’zbiral bo? Krone, krila siromaške, Komu mar je tam za to? 6. Krije vse odeja ena, Reve in škrlatnike; Zgrinja travica zelena Vsem enake prtiče. 7. Kar je črna zemlja dala, Vzame črna zemlja spet; Duša je iz ječe vstala, Vzpela se nad zvezdni svet. 8. Blagor mu, ki se spočije, V črni prsti v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni. Fr. Cegnar. 252 82. Vse mine. 4. Kje je moja utica, Utica zelena? Kje je hladna senčica, ’Z lipice spletena? — Hud vihar podrl je njo, Ah, zelena več ne bo. 5. Kje je tista deklica, V vrtu je sedela, Lepa kakor rožica Pesmice je pela? — Hitro, hitro mine čas. Mine tudi lep obraz. . O blažena leta nedolžnih otrok, Vi ’mate veselje brez težkih nadlog! Oh, kako vas srčno nazaj si želim, Al’ vi ste minila, zastonj se solzim. 1. Kje so moje rožice, Pisane in bele? Moj’ga srca ljubice Žlahtno so cvetele — Ah, pomlad je šla od nas, Vzela jih je zima, mraz. 2. Kje so moje ptičice, Kam so odletele? Oh nedolžne pevčice, Kak’ so žvrgolele — Zanke b’le nastavljene, Ptice so se vjele vse. 3. Kje je hladni potok moj, Kjer sem se sprehajal, Ko skušnjav nevarni boj Mene je obdajal? — Suša velika bila, Zemlja je popila ga. • . 253 6. Le eno veselje še čaka na me, V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Trpljenje v taisto deželo ne zna, Le tamkaj je pravo veselje doma. A. Slomšek. 84. Samoti L Kako priljubljena si ti, ' 3. Prijazna tiha mi samota! Iz hrupa glasnega l.judij Bežim sem k tebi jaz, sirota. Tu neopazovan živim 4. In premišljujem svojo togo, Na skrivnem tukaj se solzim, Srce tolažim si ubogo. Kaj meni svet se za gorje, Ki srce bratu napolnjuje? Kaj njega brigajo solze? — Hudobni svet jih zasmehuje. Zato iz sveta jaz bežim V naročje tvoje sem, samota, Na skrivnem tukaj se solzim In lajšam si gorje, sirota. ./. Pagliaruzzi. 85. Pomladnji dan. Kako si vendar lep pomladnji dan! Dolina, gora vsa zelena Blešči se v solncu pozlačena, In v vejah pevcev krilatih zbor glasan Sladko prepeva, 5 Da- krog odmeva. Visoko se vije v sinje nebi) Drobni škrjanec, Stari moj znanec, In gleda zemljo novo. 10 Iz nje pa tisoč in tisoč rožic vstaja, Ki mehki dih pomladnji jih maja, Metulj vesel okoli njih raja. Iz cvetja duh sladak Razširja se v čisti zrak; Oko nad lepoto strmi, Na uho petje doni, A jezik moj — molči. Pozabi, srce, Zdaj svoje gorje ln vživaj lepega dne! L 20 Fr. Cimperman. i 254 . 86. Ob žetvi. Lepo doni črez mirne trate Mladeničev veselih spev, Radosti on in sreče zlate Slovesen je in čvrst odmev. S polja domov po beli cesti Porniče vrsta se vozov, Na njih ležeč lepo se blesti Nebes bogati blagoslov. Skrbij je bilo neizmerno, Neskončen bil tožba je broj, A trud povrnjen je stoterno In plačan tisočerno znoj. 4. V prostore tihe, koče male Radost se naselila bo, In vas prijazna, polna hvale Srčno se veselila bo. 5. Prekrasno to in pa lepo je, Če ni zaman bil dela trud, A bolj sadkd še kakor to je Dolžnosti izvršene čut. d. Le doni spev črez mirne trate, Radost srčno izjavljaj ti, In dobo milo sreče zlate Slovesno mi pozdravljaj ti! A. Funtek. 87. Prva pomladnja čebela. 1. „Pozdravljena bodi, draga čebela! Pomladi tedaj si prvi klicar? Dviguje se v prsih mi duša vesela, Ko vgledal sem tebe, nedolžna stvar. 2. Al’ vedi, vedi, nevarno da brije Črez njivo in trato še veter hladan, Prijetno po brdih nam solnce ne sije, Za hribom se hrib dviguje snežan.“ H. „„Mehak si veter igra črez planine, Na griču počiva spet solnčece, Studenec brez leda se vije v ravnine, Vijole po vrtih razsipljejo se.““ 4. „A1’ sever in burja se bosta vrnila, Vijolam samotnim umorila cvet, Ti žalostna bodeš polje popustila, Če bo prizanesel ti mraz in led.“ o. „„Pogledi nad sabo jasne višave, Pogledi solnca nebeškega plam. Pogledi brstja dreves in planjave: Al’ ni vse vesele pomladi znam?““ 6. „Poslušaj, nedolžna čebelica, mene, Iz srca le tvoje sreče želim: Dokler so po gričih proge snežene, Za tvoje življenje se vedno bojim.“ 255 7. „„Ko prva cvetlica zemlje bo kaiila, Izsrebati moram sladki .ji med, Da prva bo moja družina rojila, Jaz rožice prve okusila cvet.““ 8. To reče in dvigne se urno brenčaje, Pa jadrno veje črez ravno polje; Mladenič, čebelo z očmi spremljaje, (Tovoril za njo besede je te: 9. „Čebelica, ljuba hčerka pomladi, Med cvetom rojena, med cvetom živiš, V domovju obdajajo rajske te sladi, Ko zove pomlad, pa iz ulja zletiš. 10. Ognejo naj tvojih perot se vetrovi, Da sever bi tebe nikdar ne moril; Prijazni vhajali naj bodo ti dnovi, Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil!" Fr. Levstik. Visoko vrh planin stojim, V veselju rajskem tu živim ; Tam dol’ ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo. Prid’ vrh planin, Nižave sin! Men’ prvo solnce zablešči, Ko za.jde, meni še svetli; Mrakovi dol’ stanujejo In srca omrzujejo. Prid’ vrh planin, Nižave sin! Men’ bistre sape zrak vedre, Mi jasnijo glavo, srce; Tam dol’ megle se vlačijo, Duha more in tlačijo. Prid’ vrh planin, Nižave sin! Je poln čvrstih cvetlic moj stan, Stoje viharju, zimi v bran; Tam dol’ mehkužne hirajo, Se razcveto, že vmirajo. Prid’ vrh planin, Nižave sin! 5. Studenci bistri mi teko, Poje mi čredo in travo; Tam dol’ se reke zbirajo, Jezove, breg podirajo. Prid’ vrh planin, Nižave sin! 6. Po jasnem meni solnce gre, Al’ zvezde, migljajo svetle; Tam doli strele švigajo, Med gromom hiše vžigajo. Prid’ vrh planin, Nižave sin! 88. Planinar. 4 . Ji. Potočnik. 89. Popotnik. 1. Popotnik pridem orez goro, Od doma vzamem še slovo, In kamor se oko ozre, Povsod se mi nov svet odpre. 2. Tud’ tuka.j solnce gre okrog, Dolino vidim, hrib in log; Pa naš hrib lepše zeleni in solnce naše bolj blešči. 3. Tud’ tu cveto cvetličice, Po njih šume čebelice ; Pa naših rož je lepši cvet, Čebelic naših slajši med. 4. Skoz mesta hodim in vasi, Povsod druga« se govori; Jaz tuj’c nikogar ne poznam ln sred’ ljudij povsod sem sam. 5. Prijaflji se objemajo, Pojejo, si napivajo; Jaz grem po potu tih mim’ njih, Vse prazno v prsih je mojih. t>. Dežela ljuba, kje ležiš, Ki jezik moj mi govoriš, Kjer znanci moji še žive, Prijaflji moji v grobih spe? 7. Vzdihujem, prašam vedno: Kje? Prijaflji, k vam želi srce; Peroti imeti si želim, Da k vam domov ko ptič zletim. ./. Strel. 90. Popotnik. 1. Živel sem dolgo časa z vami, 2. Le zopet v roko grčav les! Če imam torbico na rami. Ne briši, sestrica, očes; Ta ni možak, ta ni za rabo. Kdor videl tujih ni ljudij ; Te hribe pustil bom za sabo, Mogoče mi ostati ni. Kdor ima v pravem kotu glavo, On gre v Jeruzalem in Rim, Premaga solnce, dež, težavo, In dobra volja roma z njim; On skusi pač si kaj po sveti, Pretehta srečo vse zemlje, Navaja ga veselje peti In žalost trdi mu srce. 3. Kjer sever goni jadra bela '>. Na trg do zadnjih mej sveta, Kjer juga sapica vesela Naproti petje mu pihlja, Kamor le priti je mogoče, Povsod doma popotnik je, Nikjer si ne sezida koče, Postelje si ne posteljce. 4. Oblak nebeški ga odeva 6. In posteljo mu zemlja da, Ko obudi se zora dneva, Solnce ga dalje popelja ; Po kopni stezi peš koraka, Na mokrem sapi se ’zroči, Kaj novega mu ura vsaka Pred željne pripelja oči. ”>• On ne sadi, nikdar ne seje, In njemu sad ne obrodi, Pri svoji peči se ne greje, Pri svoji mizi ne sedi; Veselja dosti vendar vžije, Sadi in seje mu ves svet, On vsake trte vino pije, On trga vsake rože cvet. 6. Neumen človek, ki razpenja Satora varno streho si! Ko zemlja romati ne jenja, Ko morje mirno, solnce ni: Tak’ se obrača romar vedno, Povsod poznan, nikjer doma; Kjer vleže uro se poslednjo, Tam smrt mu domovanje da. Fr. Levstik. 91. Na tujih tleh. I- Oj, le šumi, gozd, nad mano, Senčni gozd na tujih tleh! Zdi se mi, da pesem znano Poješ o nekdanjih dneh. 3. Da, to spet so trate rodne, Ki jih lepših nima svet, Polja zrem, vrtove plodne - Vse, kot bilo prejšnjih let. Daleč plove misel meni Črez planine in ravni: Da, to gozd je moj zeleni, Ki nad mano spet vrši. 4. Duša se topi od sreče, Saj doma sem spet, doma Ali kaj sedaj vztrepeče Tožno mi na dnu srca? 5. Šumi, šumi, gozd zeleni, Pesem poj o prošlih dneh . . . Kaj ti veš, kako je meni, Ko medlim na tujih tleh! A. Funtek. 92. Domovina. Deseda sladka, domovina, Ne prideš več mi iz spomina; Not, iskra živa v srcu tliš, Ljubezen k sebi mi budiš. Čitanka V. in VI. 2. Ko solnca žar na tebe sije, Srce veselo v meni bije; Al’ žalost trga mi duha, Megla nesreč ak’ te obda. 17 258 3. Obličje ak’ je jasno tvoje, Veselo moja struna poje; In če oko se ti solzi, V potokih moje se topi. 4. O sijaj, sijaj, solnce milo, Na ljube domovine krilo! Obličje jasni ji temno In krasi s cvetjem jo ljubo! Andr. Praprotnik. 93. Bled. 1. Bog' sprimi svetlo te jezero ! 4. Iz srca kličem ti vesel; Minilo leto je nektero, Kar sem slovo od tebe vzel. 2. Sveta obhodil sem nemalo In lepih videl sem jezer; Oči so jim dajale hvalo, Srce ostalo ni nikjer. 3. V spominu tebe je imelo, Želelo k tebi je nazaj ; V najlepših krajih hrepenelo Enkrat te gledati še vsaj. Spolnile so se vroče želje, Spet zrejo srečne te oči; Pa kaj ni čisto mi veselje, Kaj bridka kaplja ga greni? Lepo si ko nekdanje čase, Lepo in vedno si mlado; Obličje tvoje še smehlja se Tako kot nekdaj mi ljubo. 6. Srce je moje bilo tako, Ko zadnjič sem pri tebi bil; Srce ni moje več enako, Spoznanja grenki vir sem pil- 7. Spolnile so se moje želje, Spet zrejo srečne te oči; Pa čisto moje ni veselje — Spomin ga bridki mi kali. J. Stritar. 94. Cerkniško jezero. 1. Pozdravljam srčno te, jezero, Kako si lepo sinje spet! Kje tebi še enako ktero Pokazati zamore svet? 2. In temni Javornik visoki Te vedno varuje zvestd, Pod kterim skriti so iztoki, Ki nikdar ti ne usehnd. 3. Po svetu govori o tebi Široko se in vse strmi Nad čudom, ktero hraniš v sebi : Zdaj dno se polni, zdaj suši- 4. Enako ti srce je moje : Zdaj polno sreče je sladke» Zdaj prazno, kakor dno je tvoj®) Kadar ti odtekč vode. 5. Obhaja vendar me veselje, Ko zro oči te, ljubi kraj, Izpolnjene so vroče želje, Bog ve, al’ vidim te še kdaj? Fr. Cimperman. 95. Kras. 1. Od planin, kjer dob in bukev, Smreka krije naša tla, Kras nagoten se prostiraš Do Jadranskega morja. 2. Ko te Rimljan je premogel, Krasen, silovit si bil In po sencah tvojih vrhov Boge je Slovan častil. 3- Tebi je zeleno krilo Vgrabii tržni Benečan In sedaj si solnčnim žarkom, Vihram si v oblast podan. 4. Kjer neurniki deževni Niso sprali ti kostij, Tam te glojejo viharji, Burja pije tvojo kri. 5. Sreča sladka ni ti dana, Dan ti je trepet in strah ; Sapa meče v morje pesek, Tebe pa usoda v prah. 6. Skale, tvoje gole hčerke, Dvigajo v nebo roke Ino za odgovor z neba Smrt ti vihre rujove. 7. Rožice sem videl mile, Ki cvetele so ljubo; Ali solnce je palilo, Rože umirale so. 8. Po dolinah valovito Klasje tvoje šepeta ; Z neba se utrga ploha, Smrt in groza z njo divja. 8. Sadje gledal sem na drevju, Že je zorel blagodar; Predno je vtonilo solnce, Vstal, pogubil ga vihar. 10. Nikdar več ne upaj sreče, Več pokoja ti ne bo ; Ali mene čaka pokoj, Ko zaspal bom pod tebo. M. Vilhar. 96. Jadransko morje. 1- Buči, morje ti Jadransko ! Bilo nekdaj si slovansko, Ko po tebi hrastov brod Vozil je slovanski rod. 2 - Ko ob tebi mesta bela Naših dedov so cvetela, Ko so jadra njih vojske Se nosila njih ime. 3. Molči, morje! Kam si djalo, Al’ si ladje pokopalo, Jih razbilo ob peči, Da jih videti več ni? 4. Ni jih morje potopilo, Ni jih ob peči razbilo ; Da jih videti ni več, Tega kriv je tuji meč, S. Jenko. 97. ('rez Kavkaz. 1. Hej, v julijsko jutro soparno Že trojka beži in leti; Veselo v rog trobi konduktor 1 In cesta se bela praši. 17 * 260 2 . Le urno priganjaj konjiče, Ti stari, bradati jamščik! 2 Gruzinskega kupim ti vina In kosil boš danes šašlik. 3 3. In cesta se vije in vije in trojka leti in drdra . . . Že skril se Tiflis je za nami, Izginil tam onkraj gora. 4. O lepa dežela gruzinska! Zamaknjene moje oči V ta zlata so polja pšenična, V gorice, kjer grozdje zori . . . 5. Naprej! Ah, od daleč pozdravlja Nas resni, visoki Kavkaz; Auli 4 po tratah zelenih Prijazni pozdravljajo nas . . . 0 . Pozdravljajo cerkve nas črne, Pozdravlja nas pesem zvonov; Ozirajo temno v dolino Zidovi se starih gradov. 7. Aragva srečava nas bistra, Mudi se ji s hladnih višav In mimogrede nam izroča Svoj šumni planinski pozdrav. 8. In više in više popenja Še trojka se naša v goro, Vse više in više kipijo Planine pod sinje nebo. 9. Od stene do stene veselo Razlega naš poštni se rog . . . Zaukal bi, da bi stotero Odmevalo vse na okrog! 10. In dalje ob temnih prepadih! Glej, orel nad njimi lehak Na smelih se ziblje perotih, Mogočno jadraje skoz zrak . . . 11. In dalje po soteskah skalnih In dalje črez led in črez sneg! Hej, zdaj nas zagledal je tam-le Ponosni, častiti Kazbek. ; ’ 261 12. Kako veličastno se dviga Nad gore kavkaške kot'car! Le z gromom in bliskom se druži, Ka.j svet pod nogami mu mar! 13. In solnce kot večen lestenec Nad glavo mu sveto gori; Iskri se mu krona srebrna, Leskeče na vse se strani. it. Kavkaz, velikan nebotični, Ponosni, prekrasni Kavkaz! i v duši se moji zdaj dvigaš — Kako bi pozabil te jaz! A. Aškerc. 98. Ukrajinska step. 1. Step ti ukrajinska, širna, tiha plan! Tu ležiš na solncu kakor božja dlan. 2. In po stepi vlak naš kakor črv se vije . . . Gledam . . . Kje pogled moj tod si naj počije? 3. Kamorkoli željno ozre se oko — Le ravnina sama in nad njo nebo 4. Ko ažurni šator večni se razpenja . , . Step ti nedogledna, kje ti meja jenja? 5. Zgrudim se, zadremljem . . . Vlak polzi, polzi . . . Leze li v neskončnost? V sanjali se mi zdi . . . 6. Vzdramim se, pogledam: ista pokrajina, Ista step široka, ista še ravnina! 7. Krog in krog vse tiho . . . Kje je kak Kozak, Ki bi vranca jahal mi črez plan junak? H. Ni nikjer je žive točke na obzorju. Vse je mrtvo kakor na brezbrežnem morju . . . 9. Vlak enakomerno kakor gad polzi . . . Je li se premaknil že za tri pedi? 10. Hej, Mazepa 1 , kje si vojskovodja slavni? Zberi četo svojo pred menoj na ravni! 11. Ni nikjer Mazepe — le naš parostroj Puha in zapušča dim siv za seboj. 262 12. Glej! V daljavi tam-le zdaj se nekaj giblje! Ko pošast velika se fantastno ziblje . . . 13. Mlin tam krila svoja kvišku mi moli, A počasi veter stepni jih vrti . . . 14. Dviga se in pada tam za krilom krilo . . . Na obzorju vidim čudno to strašilo. 15. Gledam ga in gledam . . . Moti me oko! Ni to mlin na veter — stepni duh je to! 13. Stepni duh sam roke svoje tam vzdiguje . . . Dolg čas je i njemu, na pomoč vzdihuje . . . A. Aškerc. 99. Rojakom. 1. Hej, rojaki, opasu.jmo uma svetle meče, Plemenita kri po krepkih naših žilah teče, Bog nam dal je dobro srce, um in pamet zdravo; Povzdignimo krepke glase domovini v slavo ! 2. Iz pšenice, vrli bratje, ljuljko populimo, Zdravo seme v brazde rostne njive zaplodimo, Da se krepi ona od zaroda do zaroda, Da na zemlji diči se od vzhoda do zahoda. 3. Dovršujmo nam od zgoraj dano naročilo, Da ne bo nam solnce za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naša vrata; Hej, rojaki, kvišku, da nam pride doba zlata. 4. Populimo trnje, lemež naj ledino reže, Dokler temna noč na naše grobe se ne vleže; Vreme se zjasnjuje, ne bučijo več vetrovi, Taja se ledina, vzeli so slovo mrazovi. 5. Drami se prebela vila na zeleni gori, Sveti se ji lice in oko v rumeni zori; Hej, rojaki, kako poje, poje in prepeva, Da se gora trese, da nebeški strop odmeva. Fr. Cegnar. 203 1. Vse doseže, kar mu drago, Bodi slava, bodi blago, Vse doseže sosed moj. Dlan doma mu ne odreče, Gre na tuje, dobro steče, Njemu zlata kaplja znoj. Vidi tujce' krasne čine, Se zavzame iz daljine: Kdo je mar? Mi zapojmo : Rodovine Je slovenski oratar. 2. Čujte bor, vojaške roje ! Krogla žvižga, boben poje, Grad vali se v sip in prah. Vragu peta se zabliska, En junak za njim pritiska, Udri, udri mali na mah ! Kjer zadene, iskra šine, Šest jih pade, kjer porine : Kdo je mar? Ta pogumni korenine Je slovenski oratar. 3. Blaga polna trg in cesta, Ladja plava v daljna mesta Vel’ki kupec pošlje vse. Nam nanese mire, zlata. Njemu vsa odprta vrata, Zemlja skor’ njegova je. Kupi polje, plavž, grajščine, ITnarje meri na štrtine: Kdo je mar? Ta bogati korenine Je slovenski oratar. V zbor učenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna. Če zapoje, vse pogleda. Na katedru grom beseda, Zvezde šteje, pravdo da. Svet posluša modrovine, Se začudi koncu tmine : Kdo je mar? Taka glava korenine Je slovenski oratar. ■'). Nek’ se trudi v sodni hiši, Raste krepko viši, viši, Pravde čist, železen hram. Vse ga slavi, vsi so vneti, Zvezda se na prsih sveti, Cesar c’lo ga čisla sam. Kakor solnce iz višine On zasije, krivo ’zgine : Kdo je mar? Ta pravični korenine Je slovenski oratar. 6. Pusti svet opravke svoje, „Sursum corda“ v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra diči sveto glavo, Papež piše: „Ljubi brat!“ Kadar grob nemilo zine, Angel j čist na svetu mine : Kdo je mar ? Ta pobožni korenine Je slovenski oratar. bodi v šali, Boga hvali 7. Bodi v tugi, Zmii' ponižno 100. Kdo je mar? 4 . Ter ne žabi rojstva nit’; Skaz je njemu krasno lice, . Uma, sprave, sle, pravice Zvezdojasen, čist osvit. Če zavist lizuna zvine, Da zamrdne sin krtine : Kdo je mar? Zagrmimo : Čast očine, S’cer slovenski oratar. I. Koseski. 264 101. Pobratimij a. Naj čuje zemlja in nebo, ! Kar dan’s pobratimi pojo, Naj se od ust do ust razlega, Kar tu med nami vsak prisega: Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj. in ko ločitve pride čas. Na razne poti žene nas, Tu na, pobratim, roko mojo, Ti mi podaj desnico svojo: Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj. 3. Beseda dana, vez velja ; Ne zemlje moč, ne moč neba In ne pekla ognjena silli, Vezi ne bode razrušila: Saj srca zvesta, kakor zdaj, Ostala bodo vekomaj. S. Jenko. 102. Junak Srce ni miru mi dalo, Bojni sem zapustil grom; V kraj domači me je gnalo Gledat zapuščeni dom. Ali še stoji mi koča, Borna koča pod goro; Ali vojska tod deroča .Je zrušila tudi njo? Tu stojim na vrhu gore, Zvezd po nebu luč bledi; Polje v svitu zlate zore Mirno pod menoj leži. A zastonj oko mi išče, Hišice ne najde, glej : Žalostno je pogorišče, Kjer je hiša stala prej. Oglja kupček in pepela Je samo na mestu še; Kar imel sem, vse je vzela Zlobna turška roka, vse. Kaj v višavi milo toži? Glas domač se zdi mi ta; Ptič nad pogoriščem kroži, S krili plašno plapola. in lastovka. 1 v. Lastovica lahkokrila, Iz daljave črez morje K nam si zvesto se vrnila, Crez doline in gore. # * 8. Lepe videla si kraje, Srečne videla ljudi; Pozabila nisi raje, Ki nadloga jo mori. 9. Ob. zakaj si priletela V žalostni, nesrečni kraj? Kjer si gnezdo prej imela, Tam je pogorišče zdaj. 10. Turška roka pokončala Z domom mojim dom je tvoj Vendar kaj bi žalovala? Ptica, ti veselo poj! 11. Tja poleti onkraj gore, Sreča, mir je tam doma; Gostoljubne najdeš dvore, Vsak zavetje rad ti da. 12. Tebi treba ni skrbeti. Kdo se mene vsmilil bo? Hodil, prosil bom po sveti Z otročiči in ženo. J. Stritar. 265 103. Junak in dete. 1 1- „0.j ljubo dete, dete sladko, Ti ljubček mojega srca! Ko spet ti božam lice gladko, Solza v očesu mi igra. 2. Povsod sem vedno mislil nate, Igral sem v sanjah se s teboj; Zapustil vojsko sem in brate, Da spet te vidim, biser moj! 3- Gore preplezal sem visoke, Noge, roke mi krvave; Prebrodil reke sem široke, Po tebi, dete, hrepene. 5. Očeta trdno se okleni Z ročicami okrog vratu; Jaz sem pri tebi, ti pri meni, Oj dete, bodi brez strahu! 6. Ne poprašuj me, kje je mama, Kedaj povrne se nazaj ; Ostala sva na svetu sama, Ne vprašaj, dete, me, zakaj. 7. Ubog, nesrečen je tvoj oče, Sovražnik dom podrl je moj; Jaz nimam polja, nimam koče, Kjer mirno živel bi s teboj. J- Imam te zopet, hčerka moja! 8. Ote! sem te, odnesel v gore, Pozabljeno je vse gorje; Izročil dobrim te ljudem; Oči poljubljam, lica tvoja, Nikdd te najti tu ne more, Na gorko stiskam te srce. Jaz sam zatišje tvoje vem 9. Še enkrat daj si poljubiti Oči in lice, srček moj, Potem te moram zapustiti, Vrniti se v krvavi boj.“ ■T. Stritar. 104. Vojaška. 1. Kaj bliska se v jasnem, kaj votlo doni Pred nami na levi, na pravi? Od sela do sela v okrogu vrši Kot jeka v zaprti, dobravi. Orožje se sveti, vojaški je šum, Nabira se čudo okrašenih trum. Vitezi cenjeni! Kam ste namenjeni, Kaj vam zažiga v obrazu pogum ? 2. Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj Za pravdo, za dom, za cesarja, *’ Zakonu domačemu viteški roj, Protivnemu groza viharja. Obraze bojari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari, razruši kot tresk. Ude trum ločimo, Grade naskočimo, Tabor pred nami drobi se kot pes’k. 266 3. Podravske, posavske planjave so nas Iz krepkega .jedra rodile, Neplašba, svoboda, premaga tačas So tri rojenice nam bile. Železo nam prva je dihnila v dlan, Svoboda domovja naročila bran, Zmaga je gledala, Nekaj povedala, Slišali boste, že bliža se dan. 4. Naj bo ga kot listja sovražnika broj, Kot trave po gorah slovenskih, Srdito razkačen pripelji ga v boj Sam vojvoda brezden peklenskih : Če trdega snop.ja skrbi te nasad, Ml ati če slovenske povabi na mlat; Radostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo srčno, ne štejejo klad. 5. Nabita je risan’ca, oster je meč, Obilno v kartušu je blaga, V junaškem je srcu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga! Stoletni raztrgati v migljaju hrast, Nevihti je dana gotova oblast; Hujše mi planemo, Urnejše zmanemo, V prah jo spremenimo vražno pošast. I. Koseski- 105. Nuna in kanarček. Nuna. 1. Vesela pomlad se vzbudila je spet, Moj ptiček, preljubi kanarček! Ak’ mika v zeleni te gozdek zletet’, Ne branim ti, okno ti hočem odpret’; Poišči si gnezdece, parček. Zapusti lgnac’je samoto In prostosti vživaj sladkoto. 267 Kanarček. 2. Bi zletel iz celice ptiček vesel Na srečnih otokih Kanarskih, Kjer rod se očetov ,je mojih začel. Kjer vedna pomlad je, ni groma, ne strel, Ne sliši šum sap se viharskih, Kjer slana, sneg, toča ne pada, ZalezVati nas ni navada. 3. Premrzle so v gozdih mi vaših rose, Prehitro pomlad pri vas mine; Viliarska poletja so, zime hude, In ptice kragulji, lisice more Leteče, lazeče zverine; Mladenči pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave. 4. Sem v ptičnici rojen in v celici vzrejen, Samote, pokoja navajen ; Le tebe sem, deklica, ljubit’ učen, Od sreče togotne bil nisem tepen, Od tvojih sem rok le bil glajen : Kak’ bi se navadil trpeti, Kak’ živel bi zunaj na sveti! Nuna. 5. Pač res je, kar poješ; pri meni tedaj V tej celici nunski ostani! Ti stregla in pela bom kakor do zdaj, Odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljaj, Mi zlato dovolj nost ohrani ; Le celico naj’no zapriva, Prostosti sveta ne želiva! Fr. Prešeren. 106. Ujetega ptiča tožba. 1. Oj zemlja širna, zemlja lepa, Ti vsa si bila moja last; Zdaj ozka kletka me zaklepa, Ko vjel sem se v nesrečno past. 2. Ostrigli, oh, so mi peroti, Da ni mi moči v sinji zrak, Crez hrib in dol — gorje siroti! Ne nosi več me vzlet krepak. — 268 — 3. Ne nosi več me v log košati, Kjer mnog prebiva zvest mi dru Ni moči mi v .jeseni z brati S teh velih trat na cvetni jug. 4. Z ognjenim jeklom umorili So mi nebeško luč oči.j, Da božjih čud v prirode krili Uživati mi moči ni. 5. Oko siroti oslepljeni, Oko edino je — spomin, A on ni vir tolažbe meni, Spomin mi vir je bolečin. 6. Za mano ure solnčne sreče, Fred mano groza temnih dnij, Krog mene stene večne ječe — Pa naj spomin me veseli?! 7. Zdaj senčni gaj se v cvet odeva, Oj senčni gaj, moj rojstni raj; Glasno tam bratov zbor popeva, Tu moj izgublja se vzdihljaj. 8. Z družico drug tam prosto leta, [zbral si gosto je drevo In drobno gnezdo skrbno spleta, Da spal bi nežni rod mehko. 9. A meni svet je ves ocvetel, Zaprt in slep sem samotar, Nikdar ne bodem gnezda pletel, Gojil mladičev nikedar. 10. Mrje mi v ječi srce vbogo, Brezcvetna gine mi mladost, Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo, Ko zlato vzeli ste prostost. 11. A enega mi vzeli niste, Pa mi ne vzamete nikdar: To pesmi so srebrno-čiste, To je glasov nebeški dar. 12. Samotno v kletki bom popeval, Dokler ne poči to srce; Vam dušo mrzlo bom ogreval In sebi bom hladil gorje. 269 107. Roža med trnjem. 1. „Ka,j pa ti sama tukaj stojiš, Cvetlica krasna, cvetlica mila, V trnju bodečem kvišku moliš Belo obličje, pisana krila? 2. Kadar te vidim, točim solze, Dete nesrečno, trikrat gorje ti! Pikalo trnje te bo v srce, Moralo bodeš rano umreti. 3. Kdo ti mrtvaško posfljo postlal, Kdo ti nasul bo hladno mogilo? 1 Nikdo ne bode groba poznal. Bodlo še v njem te bo trnje nemilo. 4. Cvetlice druge lepo cveto V pisanih vrtih, rajski livadi, Pijejo roso, solnce gorko Sije jim milo, hčerkam pomladi. 5. Ti pa samica tukaj živiš, Družbi veseli lice zakrivaš, V potu obraza krono rediš, V hiši mrazotni tujka prebivaš.“ — 6. „„Mene ne, sestra, one miluj, V trnju rojena, v trnju ostanem. Srečna sem tukaj, meni veruj, V senci stanujem, ven se ne ganem. 7. Prišli vetrovi, prišel bo piš, Lomil cvetlicam krone cveteče, Padlo bo cvetje, otemnel njih blišč, Mene branilo bo trnje bodeče. 8. Prišel bo kosec s koso ostro, S srpom jeklenim prišla bo žnjica: Roža za rožo padala bo, Jaz bom cvetela, roža samica. 9. Peklo bo solnce gole glave, Mrle sirote bodo za žejo; Da bo rosila roso na me, Bodem prosila trnjevo vejo. 10. Padla bo mrzla slana na plan, Smrt na široko cvetke bo žela; Mene bo var’val senčnati stan, Se bom živela v trnju vesela. 270 11. Bala »rabljivili rok se ne bom, Noge lomastne, slasti jezika; Trdna ograja var’je moj dom, Trnje ga pika, kdor se dotika. 12. Prišla bo zima, prišla bo smrt. Trnje mi bode jamo skopalo, Kril bo gomilo biserni prt, V sladkem počitku bo truplo ležalo. 13. Skopnel bo sneg in stajal se led, Tiha gomila bo se odprla, Krono škrlatno, biserni cvet Krasno bom zopet k nebu prostrla.““ Fr. Cegnar. 108. Samostanski vratar. 1. Življenja valovje tam zunaj hrumi, Tu vlada pa mir in tihota, Tam zunaj vrvenje, drvenje ljudij, Tu notri je sveta samota. 2. Na pragu stoje jaz oziram se v svet, V ozidje se ozko oziram ; U celici bivam nad petdeset let Ter duri odpiram, zapiram. 3. In bil samostanu prav veren ključar, O pozni, o rani sem uri, Utrujeni potnik in revež nikdar Zastonj ni potrkal na duri. 4. Premnogi, ki dušo obup jim je tri, Tu našli so mir in tolažbo, Za mir sem pač tisočkrat duri odprl, Nikoli jih nisem za zdražbo. 5. Tako jaz obračal sem ključe vsekdar, Tako sem v službi osivel; Ti tudi, predragi mi, bodi vratar, In modro in moško boš živel. 6. Telo ti je hiša : v njej um gospodar, A čut gospodinja ti bodi; Počutki so vrata, ti glej kot vratar, Kaj ven in kaj noter ti hodi. 271 7. Kar imaš zlata in pa srebra doma, Raztopi ga v peči ognjeni, Zlatar naj iz tega ti ključe skova, Pa v duri počutkov jih deni! 8. Odprto navadno uho in oko A usta zaprta mi nosi, Oe treba, odpri pa še usta srčno, Nikjer dovolitve ne prosi! 9. Odprto srce in odprte roke Imej za trpečega brata; A trdno zapahni uho in srce, Ko trka sovraštvo na vrata. 10. Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj, Ne krivdi, ne zlobi nobeni; Kreposti razmakni srce na stežaj, A skrbno ga strasti zakleni! H. To bode edino ti prava prostost, Če imaš počutke v oblasti, To bode najvišja modrost in krepost: Brzdati in vladati strasti. S. Gregorčič. Ode in himne. 109. Na Vršacu. 1 k Na Vršac stopivši sedi, 4. Neznan svet se ti odpre; Glej, 'zmed sivih pleš u sredi Zarod žlahtnih rož cvete. Sklad na skladu se vzdiguje, 5. Golih vrhov kamni zid, Večni mojster ukazuje : Prid’ zidar se les 2 učit. Divja koza prosto skače, 6. Od muh daleč je goved, Planšar z Mino po domače, Lovec išče v snegu sled. Ak’ vihar drvi valove, Zbegne v skale plašni trop, Stresa votel glas bregove, Grom maje nebeški strop. Kmalu solne e čisto seje, Iz jezer stokrat blešči; Star mecesen redi veje, Vetru, zimi v bran stoji. Tukaj bistra Sava 'zvira, Mati pevske umnosti, Jezer dvanajst vkup nabira, Sola zdrave treznosti. 272 7. Tja pogledaj na višave, 9. Bliz’ je polje Korotana, Kjer Triglav kipi v nebo ; Orat’ vidim Štajerca, Štej snežnikov goličave, Bližnji sosed mi Ljubljana, Kar dozre najdelj oko : Ziljska, Prolska planšar’ca. 8. Tamkaj ravno Furlanijo Benečansko zad morje, Dol’ globoko Hrvatijo, Švajca bele gor’ glave. 10. Pod velikim tukaj Bogom Breztelesen bit’ želim, Ciste sape sred’ med krogom Menim, da na neb’ živim. V. Vodnik. 110. Na božji poti. 1. 'težavni pot je dokončan Crez temne dole, solnčne griče; Zvonov iz cerkve glas ubran K molitvi nas slovesno kliče. 2. Premnogo tu je ljudstva, glej, Od daleč sem je prihitelo, Da želje bi na gori tej Bogu v molitvi razodelo. 3. Oj zemlja daljna, solnčni raj, S svetlobo jutranjo oblita, Ve gore tam, ti cvetni gaj, Dolina ti med hribi skrita — 4. Vode temne, zelena plan, Cerkva prijaznih beli hrami, Ti jasni vrt, ti gozd teman, Vse, kar globoko je pod nami: ■>. Kako ne gledal bi vesel Teh dik iz jasne visočine, Kako li rok bi ne razpel V pozdrav te krasne pokrajine! 9. Na glas pojo zvonovi spet, Ljudje k cerkveni gredo službi, A jaz ostanem tu zavzet V kipečih želj in čuvstev družbi. 7. Saj božji hram je zemlja vsa, Srčno povsod se da moliti, Zato pa tu iz duše dna Pobožna mi molitev vzhiti: 273 H. „Bog živi te, prekrasni svet, Milejša bodi ti usoda! Saj s čudi božjimi odet Ti dom si mojega naroda.“ 111. Milanski dom.' 1. Izvil se vzklik mi je radosti, Ko prvič pred menoj je stal V neizrečeni velikosti Milanski krasni d 6 m svetal. 2. Res, to je bilo velikansko, Poslopje jasno in lepo ; A glej, nad njim italijansko Razpenja sinje se nebo. 3. Boječa sem na prag stopila, Naprej si jedva upajoč, Ker bližo božjo sem čutila, V prostoru divnem njega moč. 4. Povsod se vzvišenost očita, V stebrovju, v stenah, v rudi tam, ln v kupoli, ki zmagovita Oko vzdiguje kvišku nam. 5. Občutki v prsih nam rode se, Ki jih izreči moči ni; Občutki oni, ki hude se, Kjer blizu je uzor stvari. 3. In na zemljo sem pokleknila, V očeh igral pritok solza, A prav iz srca sem molila Iskreno, verno do Boga. 7. Nekdaj ob rani zlati uri, Ko zemlja mila v snu leži, Ko med ovoji na azuri Med rožnimi še zora spi: H. Na strehi sem cerkveni stala V središču istega sveta, Ki ga umetelnost zidala, Pomfloščena od duha. čitanka V. in VI. A. Funtek. 18 274 9. Stolpov sem zrla brez števila In čarnokrasnih znamenj broj ; Podoba angel,jev je mila Nasmihala sladak pokoj. 10. Hodnike, tine prevelike, Mogočne stolbe 2 sem lepe Ogledovala si in slike Cvetlic, ki zvezdam se druže. 11. In vse, kar je tam gori zreti In česar se stoletij beg Dotaknil ni, kar d’nes se sveti Cisto in belo kakor sneg. 12. V daljavo se mi zdaj ozira Oko, v očesu duh željan, Ker pred menoj se razprostira — Lombardski rajski vrt cvetan. 13. Se senčnimi se kaže logi, Kjer svetle oljke zelene; S poljan bogatih, širnih krogi, Katere od plodov kipe. 14. P a vij o gledam preslovečo In stolpov brojim njenih sto Ter blizu nje na vek molčečo C r t o z o 3 sreča mi oko. 15. Med južnim svetom bistro vije Mogočen se sreberen pas : Ti čin o v njem blesteč odkrije Valov šumečih večni kras. 1(1. Kraljevska rakev ponosita, Super ga 4 miga mi z višin, Iz dalje gleda mrakovita Ter dolga vrsta A p en in. 17. A tam ! — Mamilna ti čaroba, Prizor najlepši in svetal, Tam švicarskih gora bliščoba Iz svobodnih se dviga tal. 18. Zdaj hipno vžiga vztok plamene, Da O r 11 e r strmi zarudi, Snežene zažare mu stene, Stotero boj na njih blesti. 275 In zemljo v krogu mirno spečo Ljubezni vnema divni žar: Z močjo z m a ga In o in gorečo Prisije nebni gospodar. — 20. Nadzemeljske lepote sila Počutke moje vse poji; A sreča jim je preobila, Da omagujejo moči. 21. In doli v dom sem se vrnila, • Hvaleč objemala oltar, Sem radost svojo izmolila In najbolj srečna bila stvar. L. Pesjakova. 112. Na Črnem morju. 1. Morje, morje, ti skrivnostno morje! Spet objemlje me tvoj silni čar; Duša moja se potaplja v tebi In očem ves drugi svet ni mar. 2. Hrušč vsakdanji tam ostal je daleč, Pusti ne odmeva sem prepir In ne krik poulični hripavi . . . Prazniška tihota, blažen mir! 3. Kar bolelo me je in težilo, Daleč, daleč je na suhem tam; Demon Črt ne more zdaj do mene, S sanjami sem svojimi tu sam. 4. Halzamski, božanski dih tvoj, morje, Diha v prsi nove mi moči; Tu svobodneje mi bije srce, Urneje po žilah polje kri. 5. Morje, morje, čarovnik veliki,™ čudo li z menoj storilo si? Duh smeleje spet razpenja krila . . . Ali res me prerodilo si? 3. Sem na morje, vi ljudje potrti, Ki izmučil vas je znojni dan, Vi, ki vam v življenja borbi ljuti Srce težkih je dobilo ran! 18 *\ 276 7. Kak ležiš, zrcalo neizmerno, Morje veličastno, pred meno j! Solnce gizdavo pa ogleduje V tebi si obraz bleščeči svoj. 8. In utopljen in zamišljen v tebe, Čudovita, sinja morska plan, Tu sedevam potnik na palubi, Pa te gledam, gledam dan na dan. 9. Parobrod pa plava . . . Dalje, dalje Nese me v neznani vztočni svet . . . Okrog mene šala, smeh in petje, A jaz slišim le valov šepet. A. Aškerc 113. Nazaj na morje! 1. Pa z Bogom, z Bogom, parobrod ponosni! Na suhem spet . . . Pod nogo trdi tlak . . . A nič kaj rad ne stopam po pristanu; Vsak hip ustavlja mi se tod korak. 2. Pred mano mesto vabi me razkošno, A meni se iz luke ne mudi. Postajam in oziram se . . . Od morja Odtrgati ni moči mi očij! 3. Ta prašna ulica! Kako me žali Ta kramarski ropot in dirindaj! Srce me vleče, prosi in šepeče: „Nazaj na morje spet, nazaj, nazaj!“ 4. Nazaj na gibko, večno živo morje! Kako so pusta, mrtva zemska tla! Kak tiho ladjo nosijo valovi! - Kak hrupno voz za vozom tod drdra! 5. Nazaj na morje! Tam vetrovi sveži Veselo pihajo, hladijo zrak; A tod ko mora lega mi na prsi Sopar udušljiv, suh, surov, težak. o. Nazaj na morje! Tam mi ne zapira Pogleda v daljo vrh visokih gor; Na vse strani, svobodno in v neskončnost Tam plavajo oči mi črez obzor. 7. Nazaj na morje! Tam je poezije Skrivnostni, večni, neizmerni raj . . . Lahko tam duša spaja se z vesoljstvom . . . Nazaj na morje spet, nazaj, nazaj! A. Aškerc. 114. Boginji petja. 2. Pevci so te spoštovali, Ovne tolste na oltar Nekdaj so ti pokladali, Zažigali ti jih v dar. Kaj pa boš od mene vzela? Mire nimam, ne zlata, Moja roka da vesela, Rada, kar zamore, da. 3. Če ti všeč je morebiti, Kar od tebe v dar imam, To ti hočem pokloniti, To ti zopet v dar podam: Srce si mi obudila, Dala si mi pesmij slast, Svet mi z njimi osladila, Naj donijo tebi v čast! Fr. Levstik. L Boginja preljubezniva, Ki budiš plamen duha, Da se v glasno pesem zliva Misel skrita iz srca, Tebi slava se spodobi, Tebi venci zelene, Ki so ti jih v vsaki dobi Ovijali krog glave. 115. Nazaj! 1. Nazaj, nazaj, moj duh, v deželo sveto, V deželo mislij mojih in želja, Kjer vedno jasno je nebo razpeto, Kjer mir in pokoj, sreča je doma. Kraj rojstni moj je, prava domovina Dežela ta, to čutim zdaj, edina. 2. Odkar zapustil tiho njeno krilo, Zašel sem v tuji mi viharni svet; Srce nikjer se ni upokojilo, Sadu noben mi ni obrodil cvet; Zaman okusil sem življenja slasti. Nič želj srca ni moglo mi napasti. 278 3. Vse ničevo, vse votlo, puhle pene, Le prazna paša srca in očij; Če se trenutje ti smehlja, — premene, Nesreče boj se, ki poleg preži. Nesreča sama nam je zvesta, — sreča Na bilki rosa jutranja blesteča. 4. Blaga posvetnega me blesk ne mika, Naj noč in dan se trudijo za njim; Vsi molijo naj zlatega malika, Od daleč jaz jih gledam in molčim. Človeku rado blešči se od zlata, Da več trpečega ne vidi brata. 5. Najboljših mož oči sijajna slava Obrača, vleče silno za sebo; Ponosno dviga venčana se glava, Ko druge vse se klanjajo pred njo ; Vse to priklanjanje in praznovanje Otročje meni vidi se igranje. •i. V svetišče pribežim prijazne koče, Za mano hrup je tržni in prepir; Otroka lice zorno mi cvetoče Zasije, blagi me objame mir, A ko naj se radujem tihe sreče, V skrbeh in strahu srce mi trepeče. 7. Ko čujem smeh nedolžnega otroka ln mislim : Bog mu zdravje, srečo daj ! Na steno piše mi nevidna roka : Gorje ti, srečni, v sreči trepetaj ! Kedor ima, on more izgubiti — Kako se moreš sreče veseliti ? — — 8. Kako sem sam! Na vsem širokem sveti Nihče, da moje bi umel srce; In jaz zastonj se silim nje umeti, Tuj mi je jezik, ki ga govore; Po tuji zemlji kot prognanec tavam, Bridkostim vsem v oblasti in težavam. 9. Ko sam sedim zamišljen v tihi koči, Kaj poje, vabi, čuj, tako ljubo? O jaz poznam ta glas ! V božični noči Zvonovi milo vabijo tako. Oko se mi rosi, srce se taja In domotožje sladko me obhaja. 279 10. Po domu zapuščenem se mi toži, Po njem nemirno hrepeni srce; Spominov broj se bolj in bolj mi množi, Podobe jasne dvigajo glave, Se znanim glasom govorijo meni : Domov se vrni, brat nam izgubljeni! 11. In jaz se vračam. K vam, podobe vzorne, Resnice svete ve, moj duh hiti; K vam, kjer vse sile rade so pokorne Lepoti večni, meni se mudi: V deželo, kjer ljubezen je kraljica, Kjer solza bledega ne moči lica. 12. Že vidi jo oko, deželo sveto, Deželo mislij mojih in želja, Kjer vedno jasno je nebo razpeto, Kjer mir in pokoj, sreča je doma. Moj duh peroti čile že razvija, Tvoj, tvoj sem zopet, sveta poezija! J. Stritar. Drevo rastoče v vinskem bregu, Lepo zeleno v belem snegu, Oj drago oljkovo drevo, Pozdravljam te srčno, srčno ! Kot travnat otok u puščavi Prijazno tukaj zeleniš ; Vojak ponosen se mi zdiš. Stoječ po bitvi na planjavi : Le njega bojni grom ni strl, Tovariše je vse podrl. Čemu je tebi smrtna sila Življenja moč in kras pustila? Da živ nagrobni spomenik Iz mrtvih tal štrliš navpik? Nikakor! Marveč to zelenje Oznanja novo nam življenje, ’ Ko spet se bo pomladil svet, Ko nov razvil se bo nam cvet. Na te iz golih tam grmičev Zletava roj nam zvestih ptičev In glasno v vejah žvrgoli, Meneč, da svet se že mladi. In oj, kak d mudi rado 15 10 5 280 Na tebi moje se oko ! — 25 Prijazno oljkovo drevo, Pomnik nekdanjih dnij cvetočih, Prorok krasnejših dnij bodočih, Pozdravljam te, Proslavljam te! 30 Ti v rane vlivaš nam zdravila, Svetostna nam rodiš mazila, Oživljaš nam telesno moč, Proganjaš z lučjo temno noč. Pozdravljam te! — 35 Miru podoba ljuba ti Ljudem si že iz davnih dnij. Naš rod se ves je bil pokvaril In modri Bog se je kesal. Da je človeško bitje vstvaril. 40 Zato pa vse ljudi končal V pregroznem, splošnem je potopu, Zanesel malemu le tropu. Ves rešeni človeški rod Tedaj en sam je nosil brod, 45 Kdo ve, če ta vbežf pokopu V Nad njim mračno, temno nebo In krog in krog brezdanja voda, A resnega nikjer ni proda — Strašno, strašno ! 50 Kdaj ta brezbrežna voda splahne V Kdaj srd neba se vpokoji? Mar Bog na veke se jezi? O ne! Dih božji toplo dahne In voda gine, pada, sahne, 55 Kakor pred solncem sneg kopni. In glej, iz vode se sušeče Drevo priraste zeleneče, Golobček bel se nanj spusti. Na drevu kljuva, kljuva, pika, t>0 In ko z drevesa odleti, V rudečem kljunu zelem' Mu oljkova mladika. Kako je pač brodar vesel Goloba z vejico sprejel! 65 To vejo z oljčnega drevesa So do človeškega rodii Poslala blažena nebesa V poroštvo sprave in miru. — Miru simbol si tudi nam ! Glej, prišla oljčna je nedelja In polne srčnega veselja 70 Vrvijo trume v božji hram. Odrasti e zreš in otročiče Nesoče oljkove snopiče, Če ne, mladike oljčne vsaj, Svetišče zdi se oljkov gaj. Skoz okna solnce božje lije V ta gaj svoj zlati žar z nebes, A bolj še sreče solnce sije Otrokom z lic in iz očes Skoz senco oljkovih peres. Pristopi starček sivolas In blagoslov nebeški kliče Njegov srčndmoleči glas Na oljčne veje in snopiče, O naj te oljke, kjer bi bile, Bi blagoslov in mir delile! Da, oljkove mladike te Mir bodo in blagost rodile, Ko hiše, vrte in polje Blagdslavljaje pokrope. Glej po kropljenju njivo, trato, Kako razvija njih se kras ! Kako se ziblje žito zlato, Kako je poln pšenični klas ! Pod srp že sili, sili v pas — In drevje to — kako bogato! O srečni kmetje, srečna vas! Pa oh, — kaj se temni nebo ? Pod njim se megle temnosive Vale črez vrte, trate, njive, Grmeč grozno, preteč strašno. Pred selsko kočico kleče Otroci, starčki in žene, Z boječim, solznatim očesom K oblačnim, mračnim zrd nebesom Glasno ihteč, K Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar Mladike oljkove sežiga, Da vmiril grozni bi vihar. In sveti dim se k nebu dviga, In glej, preteči prej oblak Na polja vlije dež krotak. — O da bi ti, mladika mila, Nevihto tudi vtolažila, Ki burno bruje med ljudmi, Ki v srcu strastno nam besni, Da meni vsaj bi jo vmirila! 282 120 Srce mi pravi, da jo boš, Ce prej ne, ko me boš kropila. Pred duhom vidim nizko sobo, A v sobi bledo sveč svetlobo ; Med svečami pa spava mož, 125 Bled mož, ogrnjen s plaščem črnim, Ki s trakom je našit srebrnim ; On trdno spi, nevzdramno spi, Strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudij 130 Z mladiko oljkovo kropi, Želeč mu večnega pokoja. Oj bratje, ko se to zgodi, Tedaj končana pot bo moja In konec bo težav in boja, 135 Tedaj potihne za vsekdar Srca mi in sveta vihar. S. Gregorčič. 117. Pozdrav Njega Veličanstvu cesarju.' Zapustil zlati si prestol In svetlo stolno mesto, Na savski svet si stopil dol Med ljudstvo svoje zvesto. 5 Pozdravljen sredi naših trat, Oj svetli car, oj mili car, Pozdravljen nam stotisočkrat, Naš oče in vladar! Pozdravlja stari Te Triglav, 10 Pozdravlja bistra Sava, On ded pravečen, čvrst in zdrav, In ona živa, zdrava, Pozdravlja Te, Proslavlja Te 15 Triglava siva glava In hči mu, bistra Sava, Pozdravljen sredi naših trat, Pozdravljen car stotisočkrat! Tvoj ded od nas zdaj šest sto let 20 Prejel je v last ta krasni svet; In te mogočne svete zveze Razdrle niso viher jeze, Razrahljal ni je časov tek, Le krepčal jo je vek na vek. 25 Pač mnog je Ijut vihar divjal 28 :? Po poljih naše domovine ; A narod naš ni trepetal, Ni v vernosti omahoval Do carske rodovine. Le vprašaj gore, dole, griče, 30 Zvestobe naše vsi so priče ; Glej mesto, grad in trg in vas, Povsod udanosti dokaz! Poglej na davna polja bojna, Viharna nekdaj, zdaj pokojna, 35 Na dnu krvavih teh grobov Krdela hrabra spe nebrojna, To čete Slave so sinov. Za dede Tvoje in očete So lile kri te hrabre čete. 40 Pač so zasuli dede v grobe, A njih krepost zamrla ni; Njih hrabrosti in njih zvestobe Ponosni dediči smo mi. Le glej bojišča naših d n i j, 45 Tam za Te mi smo lili kri. Ta krasni svet, ta vrli rod Pač zlate vreden je usode ; Od Tebe, carski naš gospod, Naš rod naj zlate dni dobode! 50 Zaupno kot na dede ded Na Te mi vpiramo pogled: Osreči, mili car, osreči Naš narod Te srčno ljubeči, Da srečen rod naš in naš svet 55 Slavil Te bo še poznih let. A mi zdaj prisegujemo, Da radi Ti žrtvujemo Blagd in kri. Če vstane kje vihar srdit, 30 Le naj hrumi, le naj besni, Rešilni meč, hranilni ščit Ti bomo mi. Srčno mi planemo na boj In zmanemo sovražni roj, 35 Pojoč sred bojnega viharja: Bog živi dom, Bog živi carja! S. Gregorčič. 284 118. Večerna molitev pesnikova. Vtru.jen duli ,je moj, Vtrujeno srce: Zvesto vršil nalog- svoj Sem do konca dne. 5 Da kedaj požene kal, Kar zaupljiv sem vsejal, Oče, gospodar svetovom, S svojim Ti pomozi blagoslovom ! Ti premodri moj stvaritelj 10 In dobrotni ohranitelj, Kar je v srcu mojem pravega In veselega ter zdravega, Prosim Te ponižno, goji Ti, Da v izgled in prid človeštvu dozori! 15 Ti resnice si izvor, Vzvišen si, blagosti si uzor, Tvojih božjih svojstev naj odsvit V mojem delu je očit! V Te le moja duša upa, 20 Ne v ljudi in v svoje ne kreposti; Svet obetal meni je sladkosti, A dajal mi v zlati čaši strupa! — Tebi vdam, o Bog, se za življenja čas S srcem svojim, duhom jaz : 25 Name Ti se milostljiv oziraj, Ti me vodi in podpiraj! J. Cimperman. 119. Pesem o pesmi. Uteha duši zaželena, Poslanka mila iz neba, V svečanem hipu porojena, Oj, pesem, bodi počeščena, 5 Pozdravljena iz dnu srca! Odkar človeku je na sveti Živeti dano in trpeti, Odkar mu glas veselja dan, Ti spremljaš ga od vekov let, 10 In ko nekoč ostavi svet Poslednji človek in zemljan, Poraz i tebe stare ljuti, A v občem koncu ti peruti Razviješ v dom prvotni spet . . . 285 Pozdravljam te iz dnu srca, 1» Glasnica ouvstev in želja! Sedaj bridko, sedaj veselo Zveni tvoj glas v človeško delo, Mehak sedaj kot glas zvona, Ki potnika k počitku zove, 20 Grmeč sedaj kot spev voda, Ki dviga jih vihar v valove . . . Prizorov sto pred mano plove, Zamaknjeno duh sanja moj; In čuj, ko zrem jih pred seboj, 25 Iz dalje na uho mi bije Kot spev nebeške harmonije — To, pesem božja, glas je tvoj! Postoj, moj duh, ondod postoj V prijaznem domu, kjer v zibeli 30 Presrčno dete mi leži; Oj, dnevi lepi in veseli, Ki mati mlada jih živi! Kako se ji ljubo nasmiha To nežno dete, ko mehko 35 Zveni mu pesem mila, tiha, In zdaj, kako že spi mirno! Kdo ve, morda tedaj nebo Odprto v rahlih sanjah gleda In v nebu angeljci pojo! 40 Daj Bog, da nikdar žitja beda Ne zagreni mu zemskih let, In ko nekoč ga k sebi spet Pokličeš, Bog, tedaj naj leže K počitku mirno, ne trpin, 45 Ki od življenja bojev, teže, Od vseh pozemskih bolečin Upehan, zbegan in potrt Resnico je poživljal smrt. A ko zbobni mu v jamo krsta, »0 Prijateljev še zvestih vrsta Zakliče v zadnji mu spomin,. Iskren pozdrav in tožno splava Nagrobne pesmi glas v nebo, Da mnogo se rosi oko. 55 Naj mirno, naj v Gospodu spava, Saj bil je človek plemenit, Ki živel bratom je, ne zase; Gospod, naš Bog, vse večne čase Uživati mu daj Svoj svit! ... 60 28 « Ti naš brezkončni si vladar In Tebi klanja se na svetu Ljubeč in v strahu in trepetu Na vekov veke vsaka stvar. 65 Gle.j, v cerkvi polje solnčni žar In morje lučij se razliva Na zlati, venčani oltar. Pri službi božji verno biva, Pobožno moli narod zbran, 70 Da poslavl Gospodov dan. Kadila se dišeč oblak Po cerkvi dviga v svetli zrak. Tako kipe molitve glasne Iz src v višine večnojasne; 75 Otroci cvetni, starčki veli, Možje, dekleta in žene, Mladeniči Boga časte. Kako navdušeno-veseli Glasovi pesmi jim kipe, 80 Kako zveni ta pesem peta, Znaneč njih srčna čuvstva sveta. D&, takšen govor je srca In veličasten spev je ta! Kako li bi človeški rod 85 Proslavljal lepše Te, Gospod, Kot kadar veličastvo Tvoje Slavi pobožne pesmi glas, Ki Tebi jo navdušen poje? Ti up, zaščit, Ti naš si spas, 00 Ti k sebi dvigaš s tal človeka, Ko k Tebi se v pomoč zateka. Ti oče si, nas vse ljubeč, A strašen tudi, če grozeč Pošiljaš nam v pokoro kazni; 95 Tedaj drhtimo od bojazni. Glej, dvignil se je krut vihar Po mirnih dolih in ravninah. Pastir trepeče na planinah, V palači svoji bogatin 100 Drhti, videč ponočni žar Požganih sel, vasij in mest, Ki dviga se iz razvalin. Sovražnik bliža se zločest, Vse ruši, lomi njega sila, 105 Hojnikov žene brez števila, Gorje, kdor pride njemu v pest. 287 Naproti vojska se pomika, Da preko dragih rodnih mej Požene tujega krvnika. Kako gore jim lica, glej, 110 Kako se jim oko leskeče, Strašljivca ni v vsej vojski tej. „Na boj, na boj!“ Hrup, krik in šum, Izdrte vidim bridke meče . . . Še eden hip — „Bog vojnih trum, 115 Ti vodi nas v krvavo zmago Za našega orožja čast, Za domovino našo drago . . .“ Kot morje, ko vihar strašan Razpenjene valove dviga, 120 Grmi njih spev črez bojno plan In nov pogum in novo strast V junaških prsih jim zažiga: To pesem, to je tvoja moč! Pobit sovražnik, boj končan, 125 Domov se vojska slavno vrača, Iz širili domov, tesnih koč Zveni pozdrav ji vriskajoč, V zastavah koča in palača Slavi junake, mesto, vas 130 Pretresa pesmi zdušne glas, Saj zrušena je moč usodna, Svobodna spet je zemlja rodna. Oj dom ti naš, ti krasni svet, Rog čuvaj te na veke let! 135 Kako iz prsij bi ne vrela Ognjena pesem, ko povsod Pradedov svojih davna dela Po domu svojem gleda rod V In ko te sinje zre planine, HO Zelene, plodne te doline, Vrtove, griče, gaje te, Gorice, bistre te vode, Od sreče mu oko je rosno, „ Od slasti koprni srce 145 In pesenj dvigne se ponosno V proslavo rodne te zemlje. Pastir jo poje na pogorju, Ko zre pod sabo dol in plan; Brodar prepeva jo na morju, 150 Ko misli na svoj dom daljan; Rudar pod zemljo, potnik v logu 288 Pošilja pesem vročo k Bogu, Srčno za sveti dom proseč — 155 In slušaj spev v nebo kipeč! Na trati nežna te mladina Opeva, mati domovina! Gorje, kdor doma ne pozna, Gorje, kdor te ljubezni sili, 160 Kdor pesmi, tej poslanki mili, Človeštvu došli iz neba, Srce zaklene in duha. Zanj nima svet nobenih dik, Nikjer prekrasnih onih slik, 165 Okrog katerih se ovija Odsev nebeški — poezija ! Poglej, povsod se svet mladi, Vse klije, cvete, zeleni. Planin srebrnočisti toki, 170 Studenci živi v senčni loki, Po zraku pesem drobnih ptic, Dišava sto in sto cvetlic, Prirode vse skrivnostni klic: Vse, vse zveni v srce čuteče, 175 Budi mu pesmi rahlo speče. Kako li krasna si, priroda, Od vzhoda daleč do zahoda! Naj cvetje živo te krasi, Naj cvetje snežno te odeva, 180 Naj luč jutranja te zlati, Naj žar večerni te obseva, Naj mirno sanjaš, naj vihar Iz sanj te plaši: jaz vsekdar Na tebe gledam z dušo verno, 185 Slaveč krasoto neizmerno In večnega vsemirja čar. In vsa ta bajna harmonija V navdušeno se pesem zlija, V božanstva silen slavospev; 190 lz nje pa kot lehak odmev Zveni človeštva poezija. Pozdravljena iz dnu srep, Glasnica čuvstev in želja! Ljubezen, srd in kes in gnev, 195 Veselje, žalost ti naznanjaš; Sedaj o sreči zlati sanjaš, Sedaj gorja te stiska moč. Ti ljubljenka palač in koč, 289 V veselju radostna spremnica, V bridkosti žalna tolažnica, Kako bi govor te slavil, Da ni se govor v pesem zlil V . . . Dokler človeški rod na zemlji Veselo, tožno bode žil, Ti, pesem, dušo mu objemlji In nosi ga do Njega gor, Ki v večnojasnem domu žije, Ki vzorov vzor je sam izvor Glasnice vzorov — poezije! 120. Reši nas zlega! 1. Človek slabi, v roke dan viharjem, Plah se ziblje črez tepež valov, Zvija nagle se usode vdarjem, Ki oklop in ščit zdrobe njegov. Ko vriskanju duša se udaja, Nad glavo na lasu visi meč; Ko najslajša kupa nas napaja, Sodbo piše prst nam plameneč. 2. Tu v dolini senčni, v noči dvoma, Vsa modrost ne znade, kdaj ni kam; Dokler duša v plašču smrtnem roma, Srce je igrača grenkih zmam. In srce človeško je brezdnina, Mere svoje samo si ne ve; Meri oceanom se globina, Meriti se želje ne dade. H. Naj mi kopje zemljo premaguje, Moli naj me v sponah širni svet, Naj mi hribe zlata v krilo suje, Slavo naj dosežem večnih let, Naj vesolj nost z duhom vso objamem : Človek vendar bi nesit ostal, In slovo od solnca predno vzamem, Nično! jezik bi mi trepetal. 4. Vse je nično, Ti edini večen, Ti začetnik, Ti hranitelj moj! Nikdo ni pod solncem Tvojim srečen, Kdor ne bega tepen v šator Tvoj ; Čitanka V. in VI. 200 20 .'» A. Fti ni ek. 19 290 Nikdo ne dohrepeni počitka, Komur v sebi Ti miru ne daš ; Kadar bije bo.jna ura bridka, Sam pomoč, sam zmago Ti imaš. 5. Kogar Tvoj v puščavi plamen vodi, Ni mu konjika, ni pešca mar, Po modrasih kot po cvetju hodi, V sen ga ziblje potres in vihar. Svet naj gine, solnce, luna gasne, Zemljo naj zaliva hrup morja, Padajo grmeče zvezde jasne: Kdor v Te upa, ta ne drgeta. d. In zato oziramo se k Tebi: Ko nas bode težki jarem tri, Izkušnjava nas vabila k sebi In tolažbe zadnji žarek mrl, Ko visela bode trna nad nami, Srce nam brezup vesti kljuval: Ti, Gospod, zaščiti nas z rokami, Da nas v brezdno ne potegne val! v. In kadar se nagne dan telesni, Da rosil nam čelo mrzel pot, Srce stalo, gasnil blisk očesni, Duh popuščal bode kočo zmot, Puščal slast in strast življenja tega: Takrat, Oče, Ti pri meni stoj, Ti me brani, Ti me reši zlega, Ti me v rajski dom pokliči svoj! Fr. Levstik. Elegije. 121. V spomin Andreja Smoleta. 1. Črne te zemlje pokriva odeja V grobu tihotnem, naš bratec Andrej ! Vince zlato se v kozarcih nam smej a, V tvojo opombo pijemo ga zdej. 2. Zbrani prljatTji v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dnij; Zraven si take zdravice pojemo, Da ni nesrečen, kdor v grobu leži. 291 3. Čedna postava bila ti ,je dana, Bister .je um ti z bogastvom bil dan, Bolj’ga srca ni imela Ljubljana, Kak’ si za srečo človeštva bil vžgan! 4. Kratko sijale so zvezde prijazne, V sanjah prijetnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodaj okusil življenja si strup. 3 — o. Videl si Nemško, Francosko, Britansko, Videl si Sva.jca visoke gore, Videl si jasno nebo italijansko; Sreče ni ranjeno našlo srce. 6. Videl povsod si, kak’ iščejo d’narje, Kak’ se le vklanjajo zlafmu bogu; Kje bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu. 7. Mogla umreti ni stara Šibila, :l Da so prinesli ji z doma prsti; Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži. 8. V zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil presrčno ves čas, V kteri očetje so naši sloveli, Ktera zdaj ima grob komaj za nas. 9. Težka človeku ni zemlje odeja, Vzamejo v sebe ga njene moči; Trčimo, bratje, še vince se smeja, Dolgo Smoletov spomin naj živi ! Fr. Prešeren. 122. Na Jenkovem grobu. 1 Grob se za grobom vrsti, z visoko travm zarastel; Eden med njimi še ni bilke zelene rodil. Ta je tvoj dom ; srce, brat, v njem ti nemirno počiva, V grobu našlo je mir, konec je našlo želja. Grom naj bobni, viharja buči naj sila srdita, ’> Vojska, nemir nad zemljo — pokoj, tihota pod njo. Jasnega lica ti ni življenje kazalo, grenkosti Kupo polno si pil, sladkega malo si vžil. Dom, ki gorel si zanj, goste so krile temine, Jasnega dneva ti ni zlati oznanjal še zor. m* H) 292 Solza mi sili v oko, pa solza naj zopet se skrije, Pokoj našel si ti, v boju se trudimo mi. Blag; že sad si rodil, ko drugim še cvetje odpada, Sad, ki ga vživamo mi, vžival ga pozni bo rod. 15 Tebi toči solze na grob Slovenija mati, Točijo gorke solze bratje ti nanj in sestre. V zemlji domači ležiš, v najlepši družbi počivaš, Poleg tebe leži pevčevo blago srce; Blažjega ni srca slovenska nam zemlja rodila, 20 Ti po krvi si brat, brat si po duhu mu bil. V zemlji domači ležiš, predragi zemlji slovenški, Ki si na tujem zvesto vedno ji branil srce. Stražijo dom ti gorenjske gore ob meji koroški, Sava pod tabo šumi, bistre valove vali. 25 Tam pa doli leži s predrago očetovo hišo Ravno Sorško polje, ki si ga ljubil tako. Nova ko pride pomlad, dom z mlado pokrije ti travo, Zvončke, vijolice nanj z ljubo vsadi ti roko. In nad njim prijatelj bo tvoj, škrjanec, žvrgolel 30 Pesem veselo z neba, svet bo vesoljni vesel. Zorna pač skoro pomlad zasije deželi slovenski, Vroče tvoje tedaj spolnjene bodo želje. J. Stritar. 123. Dunajske elegije. Jablana moja, sadu obetala si mi obilo, Kadar mi pride jesen, zlate darove deleč. Oj, kako si lepo mi cvetla v veseli pomladi! Cvet tvoj belo-rudeč bil je veselje očem. 5 V senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo, Ko prijazno je hlad s perjem se tvojim igral. Roj neutrudnih čebel, po tvojem se cvetju pasočih, Vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. — .Jablana moja, sadu sedaj ne vidim obilo, 10 In še ta, se mi zdi, mnogo prerano zori. Krasno se zunaj žari, a črv ga znotraj razjeda; Ta je že padel na tla, drug se že proži za njim. Predno ko jutranji dan prisije, vse sadje, bojim se, Bode ležalo na tleh, prazno mi stalo drevo. — 15 Žalost zaliva srce, solza okd mi zaliva, Ko se oziram skrbno po domovini okrog; Ko preštevam može, Slovenije zveste sinove, Ki sem nanje svoj up stavil in vero vesel. 293 Ko nam cvetla je pomlad, lepo jih je gledati bilo ; Manj jih od dne je do dne, ta je in oni odpal. 20 Srce se meni vselej, ko pade kateri, potrese; Padanju konca ni, ne umiri se srce. Oj samopašni ti črv, ti jim razjedaš osrčje, Ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar. Karmi je od srca prijateljev padlo nekdanjih, 25 Njih ne štejem, naj bo, kaj-li na svetu sem jaz V Tebe milujem, moj dom, da so ti nezvesti sinovi; To mi je žalosti vir, ki ne usahne nikdar. II. Oj siromak, v srce se mi smiliš, slovenski mi jezik, Kaj počnejo s teboj naši pisatelji vprek! Na Prokrustovo 1 te razpenjajo posteljo kruto, Da ti udje, kosti pokajo, stokajo: joj! Blago ubrane sladko žalujejo, jokajo gosli, 5 Zdaj veselo pojo v rokah umetnikovih. Ali gorje! Uho te boli, srce se ti krči, Ako nevkretne roke drgajo, praskajo jih. — Vsak rokodel učil se je mlad sukati orodje: Kladivo, klešče kovač, sveder, sekiro tesar; 10 Vsak rokodel se uči, uči se in vadi umetnik, Sam pisatelj, poet, bratje, bi se ne učil? — Gledalo ni oko, uho ni čulo posvetno, Kar je gledal in čul pesnik, zamaknjen v nebo. Gleda sveta neizmerno gorje, jok čuje človeštva, 15 Težko, prepolno srce poka mu, duška želi. Ali kako posvetnim ljudem nebeške podobe Razodevati, da svet vidi in čuti, kar on! Misel se brani in čut oklepa okorne besede, Mavra nebeška tako brani prstenih se boj. 20 Vadi se, pesnik, torej, neutrudno se liči jezika, Da ti bode mehak, gibčen, pokoren, voljan. Kar zakladov ima, kar dragega kamenja hrani, Biserov in zlata, tebi odkrije naj vse; Kar kreposti je v njem, ti znaj, in kar je sladkosti; 25 Tebi doni in grmi, tebi naj joka sladko! — Blagi Prešeren, ki nov si jezik dobrotno-nam vstvaril, Sladko ubrane zlate gosli zapustil si nam. Srečen si ti; bivajoč v nadzemeljskih, mirnih višavah, Ti ne čuješ, kar oh ! čuti, trpeti je nam. 30 J. Stritar. 294 Lirske pesmi v stalnih oblikah. 124. Sonetje. i. O Vrba, srečna draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta Speljala ne bila, golj’fiva kača, 5 Ne vedel bi, kako se v strup preobrača Vse, kar srce si sladkega obeta; Mi ne bilh. bi vera v sebe vzeta, Ne bil viharjev notranjih b’ igrača! Zvesto srce in delavno ročico 10 Za doto, ki je nima miljonarka, Bi bil dobil z izvoljeno devico ; Mi mirno plavala bi moja barka, Pred ognjem dom, pred točo mi pšenico Bi bližnji sosed varoval — svet’ Marka. 2 . Popotnik pride v Afrike puščavo, Steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblak ne vkrade, Po mes’cu hrepeneč se vleže v travo. 5 Nebo odpre se, luna da svečavo; Tam vidi gnezditi strupene gade In tam brlog, kjer Ima tigra mlade, Vzdig’vati vidi leva jezno glavo. Tako mladenča gledati je gnalo 10 Naključje zdanjih dnij, dokler na poti Prihodnjosti bilo je zagrinjalo. Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnus, nadlog in stisk ne malo, Globoko brezdno brez vse resne poti. * 295 3. Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, Ko toplo solnce pomladansko seje, Spet ozelenil sem ter tja bo veje, Na enkrat ne 'zgubi moči poprejšnje : Al’ vendar zanjga ni pomoči resne; 5 Ko spet znebi se gozd snega odeje, Mladik le malo, al’ nič več ne šteje, Leži tam rop trohljivosti požrešne. Tak’ siromak ti v bran, sovražna sreča, Stoji, ki ga iz visokosti jasne 10 Na tla telebi tvoja moč grmeča; A k’ hitre ne, je smrti svest počasne, Bolj dan na dan brli življenja sveča, Dokler ji reje zmanjka in ugasne. 4 . Komur je sreče dar bila klofuta, Kdor je prišel ko jaz pri njej v zamero, A k’ bi imel Gigantov rok stotero, Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta, 5 Kjer si poišče dom, nadlog jezero Nabere se okrog in v eno mero S togotnimi val mi na stene buta. 'Okrog ga drvita skrb in potreba, Miru ne najde revež, ak’ preišče 10 Vse kraje, kar jih strop pokriva neba; Se le v pokoju tihem hladne hiše, Ki pelje vanjo temna pot pogreba, Počije, smrt mu čela pot obriše. o. Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi, Skrb vsak dan nui pomlajena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi. 296 5 Prijazna smrt, predolgo se ne mudi : Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta Tja, kjer trohljivost vse verige zgrudi; Tja, kamor moč preganjalcev ne seže, 10 Tja, kamor njih krivic ne bo za nami, Tja, kjer znebi se človek vsake teže, Tja v posteljo, postlano v črni jami, V kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, Da glasni hrup nadlog ga ne predrami. 6 . • Črez tebe več ne bo, sovražna sreča, Iz mojih ust prišla beseda žala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Trpljenja tvojega, življenja ječa! 5 Navadile so butare se pleča In grenkega se usta so bokala, Podplat je koža črez in črez postala, Ne straši več je trnjevka bodeča. Otrpnili so udje mi in sklepi, 10 In okamnelo je srce preživo, Duha so vkrotili nadlog oklepi; Strah zbežal je, z njim upanje golj’tivo ; Naprej me sreča gladi ali tepi, Me tnalo našla boš neobčutljivo. Fr. Prešeren. 7. Komur še vera v lastno moč ni vzeta, Komur še željnost djanja v prsih dije, Ta ne obupa, če krog njega brije Nesreče grozna piš, vse zlobe vneta. 5 Ne mami ga kar nič tetiv napeta, Ki na-njej se zavistna strela vije, Cakaje, da mu srca up razbije; In v mar mu ni vragov hudoba kleta. 297 Junaško bije strastni boj življenja, AkVavno s čela kane vroča sraga, 10 Od znoja nezrekljivih nuj rojena. In premagalec stopi iz trpljenja, Znajoč, da ves težave hrup premaga Moč moža, z djanja željnostjo združena. Tl. Ledinski. 8 . Kako si se tako mi prikupila, Prisrčna moja, sladka domovina, Da mi iz srca tvojega spomina Cas ne izbriše in ne druga sila? Po svetu ti iz varnega si krila 5 Poslala zgodaj zvestega si sina: Up v mladem srcu — to je last edina, Ki si na daljno pot mi jo zročila. In vendar, glej, jaz vedno mislim nate, Po tebi srce zvesto izdihuje, 10 Prelilo rado gorko kri bi zate. Moj duh te v tihi noči obiskuje In tvoje zveste sine, moje brate, Pozdravljat hodi iz dežele tuje. 9. Pozdrav moj čuješ, zlata domovina, Poslan iz daljne ti dežele tuje, 1 Kjer sladki glas se tvoj nikdar ne čuje; — Atlantskega se morja tam širina, Tu Pikardije spenja se ravnina, o Srce, oko pa meni ne miruje. Obrača v stran se, kjer Triglav kraljuje, Krog njega nižjih, znanih gor družina. O zdrava bodi! Nate božja roka Izlije sreče mero naj obilo, 10 Pa kmalu s tabo združi naj otroka, Ki srčno ti pošilja pozdravilo, Ki, koder hodi, za teboj se joka Kot dete, ki je mater izgubilo. J. Stritar. 298 10 . Življenja namen. Življenje naše, bratje, je oranje: Začetek, ko se pameti zavemo, In konec, ko drevo p usti vsi gremo Se vleč in nas obide smrtno spanje. 5 Življenje naše, bratje, je sejanje, Pri kterem se poleniti ne smemo, Ker čas po bliskovo hiti in vemo, Da, kdor je len ob setvi, malo žanje. Poklic naš nam odločena je njiva. 10 Noči so brazde in razori dnevi In zrna zabranana naša dela. Prst razdrobljena, ktera jih pokriva, Bo dala kal in rast tud’ prazni plevi ; Nje slama pa bo klas snetiv imela. Fr. Svetličič. 125. Ozir v nebo. ((tlosa.) 1. Ni bridkejše ure od take, Ko v nesreči se človeka Polasti obupnost neka, Svit mrje tolažbe vsake. Takrat glejmo nad oblake, Tam miru, pomoč’ iščimo. Vere, upa ne 'zgubimo ; Nas je zemlja zapustila, Se živi previdnost mila: Tjakaj gori se ozrimo! Tjakaj gori se ozrimo, Kjer svetov ne zmer’ oko; Jarma žulje pretrpimo, Tam verige se razspo. M. Kastelec. 9. Slednja tudi luč nam vgasni, Gor’ miru in večne sreče Zvezda mila nam leskeče, Na neba višavi jasni. Dneva solnčni žari krasni, Svetlo nam noči nebo Up, tolaž v srce lijo, Da vtihnili bodo joki Na visokem gor’ oboki, Kjer svetov ne zmer’ oko- Torej naj solza nam lije, Naj nas celi svet zapušča, Srčno trpi, draga duša. Saj v solzah veselje klije ! Sreče zor naj drugim sije; Temno mi stezo hodimo, V trudu bridkem se potimo, Enkrat bo se razjasnilo, Nam tud’ se nebo zvedrilo - Jarma žulje pretrpimo! Po popotvi dokončani Gor’ počili na zvezdišči V našega očeta hiši, Mir vživali bomo zbrani. Stiski tukaj nam poslani, Skrb in reve, ki nas trd, Moč za vselej tam 'zgubo ; Tu tesnoba, zdetev slepa Nam telo in duh oklepa : Tam verige se razspd! A. Oliban. 126. Gazela. 1. Prevzvišeno si čutje ti, ljubav do domovine. Z najčiščim plamenom gori ljubav do domovine. V otročjem srčecu, nebrižnem za trpljenje, Že nežni čut le-ta kali: ljubav do domovine. Ljubezni prve čar, cvetočih let omama, d V mladenča srcu ožlahtni ljubav do domovine. Obdan s skrbmi in truden borbe za življenje, V tolažbo v prsih mož goji ljubav do domovine. V domači prsti starček si želi trohneti; Iskreno željo to rodi ljubav do domovine. 10 Namenjen v boj junak boji se smrtne krogle ; Oplašen duh njegov hrabri ljubav do domovine. A tudi v ženskem srcu najde se prostorček, Kjer neskaljena ti žari ljubav do domovine. 2 . Ti, slovenska zemlja, si od nekdaj bila moj uzor ; Ti, le ti si, domovina moja mila, moj uzor. Brez preneha te ljubiti, žrtvovati Se, trpeti zate, ko bila bi sila: moj uzor. Zdaj trpim dovolj, a bolj ko prej te ljubim ; - r > Misel ta se mi je torej izpolnila, moj uzor. A predolga že postaja mi ločitev; Tebi rada bi v naročje se vrnila, moj uzor. V domovini, v domovini spet živeti, Kamor misli vse hite mi in čutila: moj uzor. 10 Paulina Pajkova. 800 127. Samota. (Kancona.) Ne mislite, da le med šumom sveta, V Londonu, Beču in še mestih takih Vijolice priljudne le klijejo ; Samota tud’ cvetlic ponuja vsakih, 5 Ki venec se iz njih dišeči spleta, Ki vžitek rajske radosti hlapejo. Kdo stavit’ more mejo VesePmu duha vedrega čutenju V Ocveta srečnost prava in veselje, 10 Spolnjenje vsake želje V baharskih šeg slovečem le vedenju V Zakaj ukati mars’kdaj slišiš Ira, 1 Jokati kneza in zmagalca Čira? Filipa slavni sin, 2 čigar državam 15 Ne skrije zlato solnce se nikoli, Se odpove kraljestvu in cesarstvu, Samoto tovaršico si izvoli; Odtegne žezla, hrupa se zmotnjavam, ’Zroči se sobe tesne zvest’mu varstvu. 20 Ne v sveta poglavarstvu, Prestolje le-tu najde zaželeno. Mir, pokoj srca, ki drago preplača, Kar v kugo svet preobrača, Ki odpeza 3 kron cesarskih daleč ceno, 25 Osrečiti samo človeka more In ni brez tega trdne zanj podpore. Od šuma daleč kdor živi v samoti, Res kratkočasnost’ mestnih ne okuša, Kak’ se igra v komed’ji, ni mu znano, 30 Evterpe 4 glasov milih ne posluša; Hiš pojatinne čudi se brhkoti, Hoditi na rajišča ni mu dano. Pa drugo najde hrano, Duha utrujenega okrepčati. 35 Talije tempelj mu je nebo jasno, Zelenje trate krasno; Steber korintski v gošči cer košati, Glas slavca, kosa najsladkejše strune. Bliščoba balov svit srebrni lune. 40 Razveseli ga biser rosni v travi, Večerne zarije škrlat rudeči; Prevzetnega Snežnika bela glava, 301 Potoka slap po peči dol dereči, Studenca beg- po travnika širjavi Pijanega duha mu povzdigava. Srce mu poskakava, Ak’ menijo šeptaje se klasovi Pri mični sapici v poletni noči; Neznani čud’ se moči, Ak’ tnl’jo kot v Eoliji vetrovi. Kjer hodi, kjer stoji, kar gleda, išče, Prirode celi dom mu je svetišče. — In zdaj pojdi, ostani, O pesem, zdrava, pojdi in oznani: Trditi on, ki pel me je, ne jenja, Da z vojvodom ne menja, Ne s kraljem, ne z blagrenimi meščani; Kar vredno po pravici je zavida, Na zadovoljnost se edino zida. 128. Triolet. 1. Kedor za strune prav ne zna prijeti, Ta naj pri miru rajši jih pusti! Le neprijetne glase nam budi, Kedor za strune prav ne zna prijeti. Naj pomnili to pesniki bi vsi, Ki nam ponašajo se s trioleti: Kedor za strune prav ne zna prijeti, Ta naj pri miru rajši jih pusti! 2. Kot vbranih strun sladkodoneči glasi, Tako doni naj vselej triolet; Zdaj burno in glasno, zdaj mirno spet, Kot vbranih strun sladkodoneči glasi. Veselje, radost nosi naj med svet, A žalost, tiho hrepenenje včasi — Kot vbranih strun sladkodoneči glasi, Tako doni naj vselej triolet! 45 50 oo J. Zemlja Fr. Zbamil Didaktično pesništvo. Poučna pesem. 129. Zaničevalcem pevcev. 1. „C’mu pevec poje,“ marsikdo vprašuje, „Saj dandanašnji nam ni petja mar; Od vseli se pevec, godec zasmehuje, Njegova pesem je pač prazna stvar.“ 2. 0 vi, ki ’z ust vam ide neprevdarno Beseda taka. sem stopite zdaj In poslušajte skrbno me in varno, Vam na ušesa bom povedal kaj : 3. Vprašajte grlico, č’mu pokruljkuje Tak’ milo v znojni, trudapolni dan, Kdar solnčni žar’k le dela skrb kušuje In grlic glas je vsem neopaz’van. 4. Vprašajte slavca, č’mu tak’ sladko guči V samotnem kraju senc in hladnih loz, Kdar srebros’jajne, mirodarne luči Na cvetja sen razliva lunin voz. 5. Vprašajte rožo, č’mu tak’ blago dije, Naj njen že duh kdo vonja ali ne, C’mu vse to troje svojo sladkost lije Tja v zrak — al’ nam al’ sebi, kdo to ve V ti. Pa le kruljkuje grlica, le poje Slaviček, le se lije rožic sla, In tak’ spolnjujejo dolžnosti svoje, 'Zročene jim od milega neba. 7. Tak’ tudi poje in tak’ tudi sluje V dnu pevčevega srca petja don ; Za pesmi cilj in konec ne vprašuje In njen uspeh si v nemar pušča on. 8. Vsesilna moč nadzvezdnega vlivanja Objema pesmonosno mu srce In brez skrbi do tuj’ga poslušanja Mu pesem klije, raste, v cvetje gre. 9. Častite ga tedaj al’ zaničujte Njegovo pesem kakor prazno stvar, Le tega nikdar mi ne pozabljujte, Da njega pesem je nebeški dar, 10. Da z njo spolnjuje on, poslanec roku, Kar srcema naročil mu je Bog, Da on v čutilih src, v radosti, v joku Le božjo slavo poje krog in krog. />’. Ledinski. . „Novice“ bralcem h koncu leta.' Z Bogom, bralci Novic, na potu prihodnjega leta! Blag nam ostani spomin, upanje vam za naprej. Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat, Bodi rečeno v korist rodu, domovju in vam, Bodi kot zrnja izmet, poženi obilno klasovja! Rekle bi, zvesto da smo namembo dosegle tečaja, Toda služabnici molk, sodba spodobi se vam. Sodite! Sicer dovolite nam sledeče besede, Dobro prevdarite jih, vredne pomisleka so ; Če bi še manjkalo kaj, iz lastnega blaga dodajte! Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smrti, Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh, Starosti čast, mladenču pouk, otroku ljubezen, Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem, Vezi edinstva krepost — to so naše prve naročbe. Marno poglejte potem na polje slovenskega djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križema rok. Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin, Dvignite srčno zaklad slovenskega dlana in uma! Svetu pokažite lik domače navade in misli. Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos! Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti s’cer roda sedanjega tud’: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. 304 5. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, 2 Kar ,je najetega v njem, dajte sosedu nazaj! Krasite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom. 7. Res je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega ne strašite se, moč neizmerna je sklep. Volja poprav vas bodi in skrb, izida ni dvombe; Glejte, košati ta hrast hrastič očetu je bil, Zakon prirode je tak, da iz malega raste veliko. 8. Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi, Morda otroku iz rok padla nevedoma je; Kliti začne, naraste drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji, Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdva. 9. Mlada zavrženca dva pobegneta v hrib aventinski, Reven osnujeta stan, jedva pastirju se vda. Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi, Žezlo prime- držav, morja si skuje trizob, Roma ponosna slovi, kraljici zemlja se vklanja. 10. Tako iz malega stvar naraste velika in slavna, Volja se vzbudi tedaj, truda ne strašite se! Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozorel ; Gani se, vrli ratar, sin bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve. /. Koseski. 131. Poslanica o tragediji. „Kaj tragedija ni in kaj je tragedija, rad bi Čul, o prijatelj! Zato modrost daj svojo na znanje!“ — Vsedimo se v gledišča parter in tja na glumišče Zrimo! (Glumišče je to, kar zovejo scena Latinci.) 5 Ob straneh glumišča na levo in desno stojita Revni bajtici dve, pastirjev ubožno domovje, Bajtici en nature! Tako si je mojster izmislil, Mojster glumišča, butioa prebrisana, polna zvijače. Iz teh bajtic stopita zdaj pastirja na svetlo, 10 Prava pastirja dva, iz rovt poklicana v mesto; A na sredino glumišča, glej, ovca 'zgubljena pribleje. (Revica se od sestric je svojih na paši 'zgubila.) Zdaj kot risa za ovco se sprimeta divja pastirja. Strah gledalce vse preleti, kaj bode iz tega. — 15 Desni pastir pastirja na levi premaga in 305 Tujo pograbi žival in k svoji odnese jo čredi. Ali zastonj! Radoval ni dolgo se svojega plena; Levemu pridejo drugi v pomoč. Glej, moški in ženske Vrb na glumišče in jok in stok narašča kot vihra. Sila — krivica — pomoč — prelest — izdaja — osveta! 20 Z ene in druge glasi se strani, dokler se ne vsmili Zastor ter pastirje očem prikrije in igro. — — Al’ je tragedija to, ne vem, al’ klanje pastirsko? Ako je mojster hotel v prirodi posnemati pašo, Malo mu hvale jaz vem za les in bajti iz njega 25 In za pravih pastirjev prizor, pozvanih iz hribov. Ako pa v boj je poslal pastirje, žive.je da slika Nam dejanje okrutno in grešno hlepenje po tujem, Storil je mojster preveč, unetivši togoto v pastirjih, Da sta se ježila las gledalcu in koža života, |30 Ne bi li pravi se boj unel in igra nehala. *** Tudi me malo pastir zanima in ovca dobita, Malo pastirski prepir in malo zvijača pastirska; Malo, al’ zmaga ovčar na desnem al’ levem glumišču, Ako si ta ali oni ne zna srca pridobiti 35 Mojega, niti ogreti mi duše s svojim trpljenjem Ter mi s čim vrniti sočutje, katero gojim mu. Da na kratko povem : Dovolj ni, ako prirodo Samo posnema traged ; umetnosti treba pred vsem je, Koja nam v sliki život predstavlja in njega dejanje. 40 Trdnih treba je mej, ki ločijo resnost in igro, Da v zrcalu tako rekoč zagledamo zgodbe, Ktere pred nami vrše se na šibkih deskah glumišča. Treba nadalje, da igre predmet nas živo zanima, Da se vidimo v njem sami, da čutimo s temi, 45 Ktere pošilja in spet odpošilja traged črez glumišče. Da, povišati um, oživiti dušo in prsi Mora slušaleem ta, ki vabi v gledišče jih k igri, Da se od nje drugačni na dom povrnejo vsak svoj : Obogačeni tako z besedami krasnimi, kakor 50 Misli kake visoke navdani, poboljšani v volji, Sladkih polni čutil, z usodo spravljeni svojo .... „Stoj, prijatelj! Dovolj! Modrost sem tragedije zvedel.“ ./. Pajk. 132. V Pompejih. O ti Pompeji! To vam je življenje! Kak dolgo prav za prav pohajam že Po ulicah kamnitih, tesnih tod? Oitanka V. in VI. 20 306 Dnes neusmiljeno si, solnce, spet. 5 Kaj misliš res požgati to dolino, Te gaje oljene, te vinograde, Ta raj zeleni, to živahno mesto y Par dobro, da ima krčmar Metel I us Verando senčno. Tu sedim pred hišo, 10 Pa pijem zlato vinsko kapljico, Jaz severni barbar, porojen v snegu In ledu, v mrazu in pa sivih meglah. O ti Pompeji! To vam je življenje, Življenje pisano ko cvetna greda, 15 Življenje bučno ko veliki sejm, Življenje toplo ko to južno solnce ln pa opojno ko vezuvsko vino! Sedim in pijem na verandi tu Ob ulici, pa gledam tok ljudij, ‘20 Ki gori, doli se pretaka živ . . . Tu gre senator resni v beli togi. Ostrižen in obrit in gologlav; Za njim koraka črnih sužnjev par . . . Tam izza ogla z jerbasom na glavi 25 Privpil je sadjar nag ... V nosilih krasnih ln pozlačenih zdaj neso matrono. Napol sedi, napol leži gospa In mlada sužnja ji pihlja gredoč S pahljačo alabastrsko obličje . . . 30 Vojakov četa! Krepko stopajo Junaške, žilave postave mimo S čeladami na glavah svetlimi . . . Glej, mladih Pompejank vesela družba! Cvetlice žive v tankih tunikah, 35 Klepetajoč in smehljajoč se mimo Stopicajo v sandalah dragocenih. In ti obrazki fino rezani, Pa svetlo-črne lepe te oči! . . . In vedno nove se vrstijo slike, 40 Pomičejo se pestre mimo mene . . . Metelle, kaj sem dolžen ti za vino V Odštejem, plačam — pa naprej, naprej Po mestu, gledat, vživat to življenje! Na forum stopim. Pravda se vrši. 45 Zatoženca baš pore advokat, Ko olje teče govor mu iz ust. Poslušajo pozorno ga sodniki In ljudstvo ploska mu, ko je dokončal Obiščem par svetišč. Junoni se In Izidi poklonim in pred Zena Na tla pokleknem mramornata tja. Pristopil k žrtveniku baš je žrec, Zažigat carju vseh bogov daritev . . . Ti krasni templji, to stebrovje vitko, Ti kapiteli in ti arhitravi! Te mozaične slike klasične Po stenah in po tleh! Ti kipi lepi Iz mramora in brona tod stoječi! Saj to ni kamen, ni kovina mrtva, Ne — to živi, vse to živi pred nami! In vi umetniki, kiparji vi — Vaš duh oživlja te podobe vaše Z življenjem toplim in neumrjočim. A vi bogovi, bodite veseli, Ponosni bodite in pa hvaležni, Da v takšnih krasnih bivate svetiščih Naprej, naprej! Poslopje velikansko. Pred vhodom gnete množica se črna; V amfiteater vstopiti želi. Hej, to bo danes velika predstava, Prizori novi in pretresajoči! To bomo zopet pasli si oči, To bode ščegetalo živce naše! . . . In že sedim jaz sam v gledišču tu Na klopi mramornati. Krog in krog Na tisoče gledalcev radovednih. Glej, sred arene že borita se Dva nova gladijatorja obupno. Kako napete kite so in žile Na nagih teh telesih! Zdaj in zdaj Telebne eden v prah — in že leži. Nasprotnik pa njegov, pijan premage, Kleči na prsih mu in se ozira Okrog z očmi poprašujočimi . . „Udari!“ dajejo mu znamenje Z navzdol kažočimi tam palci že Gospodje fini in pa gospe nežne . . . Zamahnil z mečem je zmagalec kruti . A jaz bežim že iz gledišča ven, Preskočim več stopnic, pohodim vmes Par nog in pa bežim, bežim, bežim — V kopališče semkaj sem pribežal. In tu ležim v kadunji mramornati. Prijetna topla voda mi poljublja 95 Utrujeno telo . . . Ležim in gledam Te lepe mozaike po oboku, Te freske pisane po stenah tam. Razkošje, preumetelna udobnost Povsod te miče in razveseljuje 100 ln boža te in draži in priganja, Da ljubil bi in vžival to življenje S čutili vsemi, z vsemi žilami In z dušo celo — ah! Poslušni sužnji Mi dr gaj o po vseh pravilih ude 105 In mlade sužnje mi mazilijo Lase z dišečim oljem. Zdi se mi, Da Nero sem, Kaligula, Tiberij — Tako božansko se počutim tu . . . Da, da! Živeti znate, vi Rimljani! 110 Živeti znate, znate vživati . . . Vam zemlja lepa ta-le ni pregnanstvo, Življenje ni vam post in ne pokora . . . In rahločutni tudi niste preveč. Dejanjem vašim srce ni vodnik, 115 Ne svetovalec . . . Vživaj, pij in jej, Zabavaj se! Ej, saj zabave tvoje Poplačalo bo morda tisoč drugih Ljudij z življenjem svojim — kaj ti mar Kaj ne, kaj ne? „Signore, čas je k vlaku!“ 120 Ah, torej sem zadremal bil v gostilni, Popivši čašo vina po obedu! In sanjal sem tako prekrasne sanje! O škoda, da ste me vzbudili že! No, čas je iti . . . Srečno, o Pompeji! 125 Oj z Bogom, mesto mrtvo, zapuščeno! Ne, mrtvo nisi! Genij časov starih Življenje čara v tebi neprestano, Življenje pristno, kakor njega dni, Naj solnce sije v tvoje ulice, 130 Naj luna lije bledo svojo luč Na hiše prazne tvoje in bi'ezstrešne . . . 309 133. Zabavljica. Sonetov, praviš mi, ne poj nikari, Zdravice Vodopivcem so preslane, Gazele ženskim vnemajo možgane,. Sršenov mi ne draži, Bog obvari! Romanc ne bodo poslušali stari In zabavljice so le malo brane ; Balada tvoja me kar nič ne gane In glose — te so malovredni dari. Kaj zlod’ja moram peti, pa me uči, Da bo prijetno tvoji umni buči: Junaške, elegije al’ pravljice? Teh ne, ampak natanko mi popiši, Kak’ iz kleti preganjajo se miši — In bodem djal, da modre si glavice. 134. Nova pisarija. 1 Učenec. „Da zdaj — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, oni v verzih se slepari — Jaz tudi v trop, ki se poti in trudi, Ledino orje naše poezije, 5 Se vriniti želim, se mi ne čudi 1 Prijatelj, uči mene pisarije: Kako in kaj ušeč se Kranjcem poje, Odkrij mi proze naše lepotije!“ Pisar. „Ak’ so pisar postati želje tvoje, h) Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši trdno ga v možgane svoje! Ak’ hočeš kaj veljati v našem tropi, Besed se tujih boj ko hud’ga vraga ; Ak’ kos si temu, koj na prste stopi! 15 Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne vprašaj, poj po sili, Pisarjem proza bo in pesem draga. Češ biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjansko jo zarobi, 20 Vsi bomo tvojo čast na glas trobili. 10 Fr. Svetličič. 310 Ak’ rovtarske 2 vezati znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene In pozni vnuk poroma k tvoj’mu grobi. 25 Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene!“ Učenec. „A1’ žlahtne kranjske tam cveto besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo 30 Pastirji samski ko .imena črede ?“ Pisar. „Tam, kjer po stari šegi še kramljajo, Kjer ne zmajejo dost’ al’ nič jezika, Besed nemškValcev grdih ne poznajo.“ Učenec. „0 srečne rovte! V vas me iti mika; 35 Al’ se bojim pri rovtarju, pri kmeti, Da bera besedij ne bo velika." Pisar. „Pečena, ljubček, piščeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. 40 Besede zrastene, besede zrele Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, 45 In pravo ti vezanje se odkrije. Tam pul’jo besedij se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec, druge pritikline, To trdno skupaj zvari; primaruba! 50 Lahko boš v kozji rog ugnal Slovence In proti tebi bo Dobrovski 3 — muha." Učenec. „0 zlati uk! Adijo mestne sence! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmrjoče vence. — Al’ naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo? Od grških, od latinskih so pisarjev Dobili starši učenost v deželo In z njo besede tuje; — razodeni, Al’ vsaj se bode teh poslužit’ smelo?" Pisar. „Bog tega varuj 1 Po nobeni ceni Jezika naš’ga z njimi ne ognusi!“ Učenec. „Saj tudi drugi to store Sloveni; Saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi Tatarijo, Poljak da franeozuje, Da včasih vrli Ceh nemškVati m u si." 4 Pisar. „Glej, v knjigah njih je toUkanj ljuljke tuje Med lepo, čisto slavščino zas’jane, Da je noben purist več ne izruje; Al’ bukev naše kranjšč’ne spakedrane Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Fenis čist da ’z ognja vstane." Učenec. „C’mu bo nam, vprašam, prazno pogorišče? Al’ mutasti počakamo zijali, Da z njega zraste novo besedišče?" Pisar. „Slovensko ljuljko bomo rešetali, Hranili dobro zrno, in kar zmanjka, fz svojih bomo to možgan dodali." Učenec. „Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Korotani, Ne bo razumel Štajerc, ne Ljubljanka." Pisar. „Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govore; in kaj za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?" 312 — Učenec. 85 „Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak’ bo se vse drugače govorilo? Sami svoj uk spoštujete premalo, Več tujk c’lo tebi, ne zameri, uide, 90 Zakaj bi se jih moje ustno balo?“ Pisar. „To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko na vsesa več ne bije, Ko zjutranja meglil se v nič razide. Kar v bukvah je natisnjenega, vpije, 95 To, bratec, med učene gre lingviste In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak’ nas ne hvaPjo, naj me vzame zlodi Ves svet posnemal kranjske bo puriste. 100 Kar noč’te vi umeti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Častili bodo pozni to narodi .“ Učenec. „Prižgal si, mojster, žar’k mi nove luči; Na delopust da sodnjega jaz dneva 105 Slovim, še to, kaj pel bom, me pouči!“ Pisar. „Horacij dulce et utile veleva, 5 Kaj prida sliš’jo všesa naša rade; Nam utile je zrno, dulce pleva.“ Učenec. „Romance zdaj pojejo in balade, 110 Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade.“' ! Pisar. „Od mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena. Naj še tako prijetno bo zapeta. 115 Ljubezen poje pevcev teh Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela trešči naj ognjena! — 313 — Balade po Čebelici izdane, Da bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane! 120 Da bi Kranjice strupa ’z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Ri z Romejevo Jul’jo 7 ne čutile!“ Učenec. „Res škoda bi bilo; zdaj od nedelje Do druge šestkrat se srce imame, 125 .le šega, da, kdor pride prej, prej melje.“ Pisar. „Balade pet’ je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro 8 bere naj, kdor ne verjame. Romanca je s tragedijo škodljiva, 130 Teh in sonetov in zdravic ne piši, Sovraži vse te muza sramežljiva. Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši.“ 135 Učenec. „Bog ti zaplati uk; po tvoji volji Bom pel: gosen’ce kaj na repo var’je, Kak’ prideluje se krompir najbolji; Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnide, 140 Loviti miš’ učil bom gospodarje.“ Pisar. „0, zlati vek zdaj muzam kranjskim pride!“ Fr. 1'reščren. - 314 — Basen, parabola, alegorija. 135. Kos in brezen.' 1- Kos prepeva, gnezdo znaša, Lepo brezen gori gre, Smeje se in kosa vpraša: „Poješ tako zgodaj že?“ 2- „„Kdo bo branil kosu peti? Ženil se je včeraj brat, Jutri mislim družo vzeti, Ravno vabim, bodi svat!““ 3- „Vse prezgodaj ti ropočeš. Veš, da še le gori grem?“ „„Gor al’ doli, kamor hočeš, Da se ženim, to le vem.““ L- Dobre volje uka, raja, Štirje godci mu pojo: „„Bom za vreme vprašal mlaja? Saj vijokce že cveto.““ :> - Breznov ščip se ves prevrne, Goni megle, burjo da, Hrib. doline sneg pogrne, V mrazu vmira v’jolica. 6- Doli brezen mim’ pridrzne: „Kaj t’je kos? Ne poješ več?“ „„Eh, kaj! — brat mi včeraj zmrzne, Danes pa je žena preč.““ 7 - Kamor tvoja sla ti kaže, Preveč nagel ne smeš bit’; Stara prat’ka nam ne laže: Brezen ima rej) zavit. 2 V. Vodnik- 136. Ezopove basni. 1. Konj in jelen. Na travniku ;je konj se pasel sam. Kar pride jelen ter mu pašo krati. K človeku teče konj: „Kaj naj ti dam, Rogača da pomagaš mi pregnati ?“ „Nič!“ reče človek mu; „le to mi pusti, '> Da, kakor gre, ti obrzdam čeljusti Ter z lokom in puščico sedem nate.“ Z veseljem konj dovoli mu oboje. Tako se rešil je nadloge svoje, A konec bilo je prostosti zlate. 10 2. Netopir. Na tla je padel netopir po dnevi. Podlasica ga zgrabi; ta pa reče: „0h prizanesi mi, ubogi revi!“ — „Ne more biti, stara pravda teče Med ptiči in menoj.“ — „0 to ni nič, o .Jaz miška sem pohlevna, ne pa ptič.“ — „Pa bodi, zdrava mi ostani, miška!“ To reče, ga pusti in gre. Kar zviška Postolka nadenj doli prileti. Prestrašen milo netopir kriči: 10 „Usmiljenje imej, postolka, z mano!“ — „Zakaj pa? Miši meni so za hrano.“ — „.Jaz nisem miška, ptič sem kakor ti, Ptič, ki so oslabele mu moči; Pač res nekoliko podoben miši/ — l’> „Naj bo, kaj novega vsak dan se sliši.“ Zdaj miš, zdaj ptič, kakor najbolje kaže; Tako, se ve, izhaja se najlaže. 3. Lev in jelen. V brlogu svojem lev leži bolan. Lisica streže mu. Bolnik ji reče: „Če hočem iz te luknje še enkrat na dan, Jelenovi možgani, mast in pleče Edina so pomoč. Le to mi stori In pojdi v gozd; tam našla boš jelena. Približaj se mu in ga pregovori — Ti znaš to, kakor druga zver nobena — Da pride sem s teboj." Lisica gre, 10 Jelena najde v gozdu kraj vode: „Ti tu stojiš, ne veš, kaj se godi; Na smrt bolan v brlogu lev leži. Da, ko umre, ne bomo brez glavarja, Želi poprej še dati nam vladarja. 15 In veš, koga izvolil je za to? Novico sem prinesla ti veselo: Ti boš nam kralj! Kaj gledaš me debelo ? Le urno z mano; čaka že težko, Da čast kraljevo s krono izroči ti.“ 20 Kaj takega! Ni treba ga prositi; Kdo bolj je vreden takega poklica? Noge po koncu — zdirja. Z njim lisica. Že sta v brlogu. Ko ga lev zagleda, Pobere ude svojega telesa, 25 Nanj plane ter ga zgrabi za ušesa. Rogin pobegne. Lev je brez obeda. „Kaj zdaj? Še enkrat prosim te, lisica, Za njim! Beseda tvoja je medica; Pripelji ga nazaj!“ Lisica gre. 30 Pastirja sreča: „Si li videl kje Jelena tu s krvavimi ušesi ?“ — „Tam-le se ravno skril je med drevesi." Pri skali, kjer studenec čist izvira, Tam najde ga, ko rane si izpira. 35 „Grdoba ti!“ zadere se nad njo; „Pred me si upaš še? Gorje ti bo!“ Nedolžno ga pogleda sleparica; Medeno, kakor zna samo lisica, Začne: „Kako je vendar to mogoče? 40 Tak moder mož! To v glavo meni noče; Kako si mogel to tako umeti? Objeti te je hotel, le objeti. In dobre svete ti je hotel dati, Kako je treba modro kraljevati. 45 Bolnik je malo res neroden bil, Objemati se nikdar ni učil. Ti pa plašan pobegneš, ves iz uma! Za kralja treba malo več poguma. Ni čudo torej, da je nate jezen, 50 A maščevanje brani mu bolezen. Za kralja nam če dati, veš, koga?" — „Kako bi? Ali strah meje!" — „Volka!" — „Strašno!“ — „Prosila sem ga in prosila, Nazadnje sem ga vendar omečila, 317 Da naj s teboj poskusi še enkrat 55 In naj pusti mi, da te grem iskat. Le urno, urno, da ne bo prepozno; Ko bi že volk prej — to bi bilo grozno!“ In zopet gresta. Lev težko že čaka. Spet plane, bolje zdaj, na siromaka, 60 Na kosce ga raztrga in pohrusta, Nato obliže si krvava usta. Lisica v kotu je lepo čepela, Možgane iz lobanje je pojela. Lev se domisli: „Kje so pa možgani?“ 65 Lisičica pogleda ga po strani: „Ko bi možganov bil le kaj imel, Ne bil bi k levu sam v brlog prišel .“ J. Stritar. 137. Kozel in zvonec. „Naj bi le zvonec na vratu nosil, zvonil bi pač veselo in si kratek čas delal,“ je dejal kozel ves žalosten in nevoljen in ni mogel dočakati zvonca na vrat. Ovčarju pride na misel, da kozlu, ki je visoko nosil glavo, kravji zvonec priveže na vrat. Kozel zvoni in klopoče, da ga ušesa bole; povsod mora 5 prvi hoditi in čredo voditi po nevarnih stezah. Pogosto bi si rad v tihi senci počival; ali kakor hitro se uleže in zvonec utihne, ga ovčar nažene, da čredi zvoni. Rad bi se iznebil zvonca in bil poslednji med drobnico, pa ni več mogel. Tako si pogosto človek želi svojo nesrečo; in česar se 10 največ veseli, to mu prinese žalost. A. Slomšek. 138. Solnce in veter. Pravijo, da sta se solnce in veter izkušala svoje dni, kateri bi bil močnejši. Pogodita se, naj tisti zmaga, kdor popotnika, ki je bil na stezi, prisili, fla sleče svoj plašč. Veter jame prvi hudo pihati. Zdolec in krivec se stepeta ter napravita dež in točo, da bi primorala popotnika zavreči 5 svoj plašč. Popotnik, ves moker od mraza, trepeče, trdno za plašč drži in se zavija vanj, kolikor more, in pa svoj pot hiti. Veter potihne, vreme se zvedri in zdaj pride solnce na vrsto. Prav lepo, prijazno začne sijati in svoje žarke upirati popotniku v hrbet. Toplota raste, sapa postaja čim dalje gorkejša in popotniku prihaja čim dalje bolj vroče, plašč mu je pretopel; z rame ga vrže in pogrne na tla ter leže v senco počivat. Solnce se vetru posmeji, ker ga je tako lahko pre¬ moglo, rekoč: „Kar se z grdim in s hudim ne stori, to se lahko z dobroto zgodi." a. Slomklc. 139. Slavec. 1. Tako je pri potoku Prepeval slavec v senci. Da ga sosednji ptiči Osipali so z venci. 2. Kjerkoli se je glasil, Vsi tjakaj so hiteli; Pomladi dve zeleni Le njemu slavo peli. H. Pa tretje leto pride Papiga do potoka, Peroti razprostira In vsa hripava kroka. 4. In petje nje prelepo In petje nje pregrdo Omami pticam pamet Vsem, kar jih ima brdo. 5. Nastavile so tujki Očesa in ušesa. Vzdigavale hripavko Nad zvezde, nad nebesa. •>. Zboli pretužno slavce, Srce ga je bolelo; Pobegne, gre v samoto In tam ni več zapelo. 7. Al’ predno listje pada, Vse ptice so spoznale, Da so neumne preveč Papigi hvale dale. s. Iskat letijo slavca, Pa ga nikjer ni čuti; Raztresene dobile V grmovju so peruti. b. „Spomin mu naredimo!“ Tako so zdaj sklenile. Spomladi pa so pevca Po svetu zapodile. M. Vilhar 140. Cena. 1. Vse, kar plava in kar leze. Vse, kar hodi, kar leti, Zbere se v presojevanje, Pred-se kliče može tri. 2. Meč se prvi je oglasil: ,,.Jaz sem gospodar sveta; Kamor pridem, pot si vgladim, Vse pred mano trepeta." - 319 — 3. Govori pero modrostno: „T’mote ne trpim nikdar, Um človeški razsvetljujem. Uk in znanje sta moj dar. 4. Zadnji pravi plug: med njimi „Mirno rijem pod zemljo; Pa sem svet že preobrazil. Tiha sreča je z meno.“ 5. Vse, kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti. Zdaj okrog: se pluga zbere. Plugu venec podeli. M. Vilhar. 141. Vijolica. 1. VijoTca je v dolini stala, Po polju žlahtnem duh dajala, Pa stan prenizek se ji zdi, Pa više priti poželi. ‘J Vijol’ca se je preselila, Na solnčni holmec posadila: „Po svetu bom zdaj gledala. Po š To kem lahko dišala.“ „Tam vidTa bom po celem sveti, Z nebes kokota cula peti.“ Tak’ pravi zdaj vijolica Ter se na dolgo pot poda. f>. Vrh gore težko prisopiha. Jo ostri sever hudo viha; Na skali nima posteljce, Ne najde žejna kapljice. it. Na holmcu ji je zamrzelo: ,,Na hribu tam ho bolj veselo, Tam vidi se okel’ povsod.“ Tak’ misli ino gre odtod. 4. Veselo tu ji solnce sije. Po licu zdrava sapa brije; Pa še zadost’ visoko ni. Na goro tja jo veseli. 7. VijolTa se še ni zagrela, Jo huda zima že prijela; Od mraza s’rota se solzi In v led se solza spremeni s. Nazaj v dolino je želela, Pa reva ni moči imela; Vsa bleda vsahne, obleti, Na gori sTota omedli. it Če našel dom si v nizkem stani, Le zadovoljnost si ohrani; V dolini si pred vetrom skrit. Visoko je nevarno hit’. A. S loniiicl:. 142. Prepirajoči trepetliki. Večerni mrak se vleže na jesenske gaje In zvabi me iz belih zidov pod drevesa. Po tihem logu gor in dol se sprehajaje, Zaslišim šepetati belkasta peresa Na dvojih trepetlikah, tankih in visokih. 320 Kaj more v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širokih V Kaj more med peresi danes se goditi? Približam se, poslušam, vlečem na ušesa 10 In slišim, da z drevesom se drevo prepira. Na eni trepetliki govore peresa : „Soseda naša, naj te trešči ob tla sekira, Razcepi belo tvoje deblo na polena, Razstelje burja perje na vse štir’ vetrove, 15 Do korenin naj skolje strela te ognjena, Da bomo me imele veselejše dnove, Da nam ne boš do poldne solnca zakrivala!“ Na drugi trepetliki perje je šumelo: „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, 20 Da deblo tvoje v črni prsti bi trohnelo! Da bi pod gnilim deblom tvoje perje gnilo, Ne delalo nam sence od poldne do večera!“ — Pustim v prepiru perje, ko se je stemnilo, Poslušat idem zjutraj, al’ se še prepera. 25 Al’ padla je na log po noči bela slana: Pod vejami na kupu perje je molčalo. In zopet tretje jutro idem v gaj zarana: Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo. Fr. Cegiuir. 143. Morska roža. 1. Sumi nad brezdni sinje morje, 5. Ko nekoč hodi ob kraju morja, Po morju se sivi otoki vrste, Prikaže se morska mu deklica. Po njih dežele so krasne, Pokaže mu sive otoke, V njih gore visoke in jasne. Veli mu na gore visoke: 2. Ljubo tam morske ptice pojo, h. „Mladenič, ako te srce boli, Lepo tam morske rože cveto. Popusti zemljo, popusti ljudi, Puhte iz njih rajske dišave, V zavetju obmorske dobrave. Odidi na morske otoke, Na gore jasne, visoke! 3. Na zemlji nekdaj mladenič je bil, 7. Ki ni se nikoli veselil, Srce mu je žalost morila, Nikdar se ni duša zvedrila. Poganja tamkaj čuden cvet, Drugje nikjer ne pozna ga svet, Zaceli bolečo ti rano, x T . 7 U Navda te z radostjo neznano. 4. Obhodil je veliko sveta, Da našel bil bi mir srca, Rilo ni pomoči nobene, Zastonj je nadlegal učene. 8. Mladenič odrine na morje, Na sive otoke, na jasne gore, Cim dalje plava od kraja, Tem bolj mu otožnost odhaja- 321 h. Na vrhu zelenem sredi morja 10. In priti do nje je silno težko (Vete ljubezniva rožica, Ki vsakoršne rane celi, Al’ skrita je v morski deželi. Zato premnogim je srcem hudo Premnogi na zemlji trpijo, Ker rože le-te ne dobijo. A. Umek. 144. Sreča, Poezija in Prešeren.' Pomlad je prišla, nebeška deva, Po zemlji trosi svoje dari: Vse klije, cvete in zeleni, Škrjanec pod jasnim nebom prepeva ! Iz trave zelene glavice mlade 5 Vijole, zlatice, kresnice mole; Po njih se trudi vesela, Medu nabira čebela In pisane ziblje metulj peruti. Ledenih spon se prostega čuti, 10 Po polju hiti šepetaje vir. Na pašniku poleg črede svoje Veselo piska in vriska in poje, Pomladi raduje se pastir. Preko polja po stezici, 15 Glej, mladenič sam prihaja; Pomlad zorna ga obdaja, Pomlad sije mu na lici; Žarno svetijo oči še mu, V prsih roj glasan budi se mu, 20 Mislij, čutov roj ubran, Ki želi na dan. Smeje se mu zemlja mlada, Smeje zapeljivo nada; Ves odprt je njemu svet: 25 Sladka sreča mladih let! Vse življenje mu obeta, Ves njegov je, kar je sveta, Kar voliti hoče, sme: Poezija tu, tam sreča 30 Miga mu, sladko vabeča, Kam naj krene, sam ne ve. Pot mu vstavi gozda rob, Tu na skalno sede klop, Ki zeleni mah jo krije. 35 čitanka V. in VI. 21 Izpod nje glasan Vir kipi in vre na dan, Mirno se po loki vije. A mladenič nem sedi, 40 Celo se mu omrači; Glavo nasloni na roko In zamisli se globoko. Čudo, glej! Ko tako sloni Kakor v sanjah — z leve strani 45 Jasna prikazen se približava: Krasna žena! Tanka oprava Polne, cvetoče lepote ne skriva, Ude mehko ji objema kipeče. Krasna žena, zapeljiva! 50 Biseri v zlatih blešče ji laseh, Mokra ji luč iz očij trepeče; Sladek na ustnih se ziblje ji smeh, Smeh, ki obilost obeta slasti, V srcu želje, hrepenenje budi. 55 Osupel mladenič gleda podobo, Od nje obrniti ne more očij; Nasmehne se ona mu z rajsko milobo, Z medenim mu glasom tako govori: „Želje tvoje nerazvite, 50 Ki ti v prsih spijo skrite, Hrepenenje tvoje znam; Hrepenenju tolažila, Bolečinam vsem zdravila Jaz, mladenič, tebi dam. 05 Glej, okoli vsa narava, Kar živi, v veselju plava, Sam vesel ne bodeš ti? Glej, življenje je vživanje, Pusti vse neplodne sanje; '0 Samo enkrat se živi. Nase misli, pusti brata, Sama ta beseda zlata V sebi vso modrost ima. Kaj človeštvo, domovina? '5 Zemlja cvetna je dolina Njemu, ki živeti zna. Blagor mu, ki meni služi, Z blagom se blago mu druži; Bodi moj in pusti dom! 80 323 Meni v krilo se izroči, Po ravnini te cvetoči Kalilo .jaz vodila bom. Čast, zlato in bele dvore, Kar srce želeti more, Dam ti, Sreča, bodi moj! 85 Ljubil bodeš bela lica, Tvoja vsaka bo cvetica: Vstani in potuj z menoj!“ Tako govori in mehko roko Okoli vratu mu ovije ljubo, 90 Da sladka groza ga spreleti. Gorje! V tem hipu z desne strani Prikazen druga pred njim stoji. Pred njo izkušnjava pobegne plaho, Prikazen v sanjah izgine tako, 85 Ko jutranji■ solnca zadene jo žar; Mladenič je več ni videl n i k d a r. Zavzet podobo gleda plah, Neznan obhaja, svet ga strah In vendar vanjo mora zreti. 100 Kraljeva žena! Njena rast Človeška ni; ponos in čast Z visokega se čela sveti. A izpod temnih obrvij, Iz milo modrih ji očij 105 Prijazna sije luč, enaka Ko lune svit izza oblaka. Po lepih ustih čudovita Otožnost mehka je razlita; V levici strune ji slone, 110 Dih skozi nje pomladnji dije, Budi jim rahle melodije: Mladeniču srce kipi, Zamaknjen vpira v njo oči; Tako mu ona govori: 115 „Čula skrivne želje tvoje, Hude videla sem boje, Dvome tvojega srca. Za resnično, lepo, sveto Srce mlado ti je vneto, 120 Pota pravega ne zna. 21 * 324 Zemska te ne vteši sreča, Duša tvoja hrepeneča V njej ne zadobi miru. 125 Kogar jaz sem izvolila, Sreča ga ne bo zvabila; Ti si mojega rodu. Cvetna niso pota moja, Težko breme, težka hoja 130 In počitka ni nikdar. Sebe mora pozabiti, Vse sveta gorje nositi, Kogar moj zadene žar. Bridka tvoja bo usoda: 135 Žrtva svojega naroda, Pevec boš in mučenik. Domovine svoje nada, Branil bodeš jo propada, Bratom svojim rešenik. 140 Kar ima usoda zlobe, Kar v ljubezni je grenkobe, Ti do dna jo boš izpil. Sladke pesmi bolečine Porode ti, v domovine 145 Čast boš večni venec vil. Bodi moj, udaj se meni, Tvoj naj lavor bo zeleni In spomin bo večni tvoj. Vstani, vzemi strune zlate, 150 Z njimi teši svoje brate, Pesmi jim nesmrtne poj!“ In nagne se nanj, poljubi mu čelo, Potem se kvišku dvigne počasi. On prime strune in sladki glasi 155 Done in bude slovensko deželo. Kar dolgo je prej brez upa želela: Slovenija zdaj je pevca imela. J. Stritar. 325 Epigrami, reki, uganke. 145. Nadpisi 1. Svečan. Bolj ko bo pridna Po zimi predica, Delj bo rožljala Pod palcem petica. 2. Mali traven. Jablane, hruške In druge čepe Cepi v mladosti Za stare zobe! za mesece. 3. Veliki srpan. Obirajo ajdo Nedolžne tatice, Cbelarjem pa nosijo Debele mošnjice. 4. Kimavec. Terice pogačo, Potice jedo, Lanovi Slovencem Cekine neso. V. Vodnik. 146 . 1. Trnje in cvetlice. Čas res trnje in cvetlice Pokosi; Al’ oboje koj mladice Ponovi. Vsakteremu, naj Dan zadnji, sreča Muhe. 2. Smrt. Starim, mladim klepljem koso, ’Z koc v poslopja se valim, V svilo skrite, z revo boso Proti večnosti podim. 3. bo, kdorkoli hoče, zadnja priropoče. 4. Kdor zasluži s potom kosec kruha, Marcipan 1 ne pita mu trebuha. 5. Prevzetnežem. Naj bogatin, naj knez se košatita tukaj na zemlji. Smrt odpihne zlato, zglodajo črvi žlahtnost. M. Kastelec. 147. Spoznanje. i. Prijatelje spoznati Nesreča te uči, Ker v sreči ne znaš brati, Kaj v družniku tiči. 2 . Dokler sreča ti cveti, Boš prijat’ljev dosti štel; Če pa sreča te pusti, Boš se sam pri peči grel. _ U. Jarnik. 326 148. Puščice 1. Mladosti. 2. Prijatelj lizun. Tebi svet vse obeta, Kar srce si poželi; Po dimnikih gleda, Kje bolj se kadi, Varuj brez sadii se cveta, Sad osreči, cvet slepi. Lizuna vab’ skleda, Soseska črti. 3. Čič v nič, delavec-kruliovec. Bil čiček premožen, Zdaj vinarja ni; Bil delavec vbožen, Zdaj v zlatih tiči. 149. Zabavljivi napisi. 1. Predgovor in zagovor. Naj misli, kogar bi puščice te zadele, Da na visoki vrh lete iz neba strele. 2. Vzrok nezlatega veka. Prišli bi že bili Slovencem zlati časi, Ak’ klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi. Ak’ kdo v heksametru namest’ spondeja Al’ daktila posluži se troheja, Ne ve, kam se cezure dejo : On vprega pegaza v galejo. 5. Pevcem letnih časov. Kdor govoriti kaj ne ve, On vreme hval’ al’ toži; Kdor pevcev peti kaj ne ve, O letnih časih kroži. ■/. Zupan 3. Pnščičarjem. Ko vsaka ni žival lisica, Tak vsaki ni napis puščica. 4. Šestomercem. Fr. Prešeren 327 150. Zlate 1. Kdor svojih želj ne premaguje, Sam sebi smrtno sul’co kuje. 2 . Joj vsak’mu, ki jeze tolažit’ne zna, V neznano nesrečo ga brž zapelja. 5 . Mladine najlepša lepoti Nedolžnost, ponižnost ; resnice. 3 . Kdor z naukom norce brije, Sam sebi vrat zavije. 4. Kdor se pridnega dela ’zuči, Lahko si slamo v seno spremeni. je ta: . žlahtnost srca. A. Slomšek. 151. Različne misli. 1. Ulil. Um je krmilo tvojega življenja, Preluke svetla luč na morskem bregu, Ki kaže ladji v nočnem burnem begu Rešilna pota, pota pogubljenja. 2. Vest. Vest je na srcu oljkova mladika, Če po pravice blagem potu hodiš; Če pa v slepote kužni mlaki blodiš, Je pisan gad, ki te brez mira pika. 3. Spomin. Spomin je zrcalo, je ogledalo, Ki v njem obličje lastno ogleduješ, Preteklih časov dela opazuješ; Za grobom še ti bo pred dušo stalo. 4. Posvetni up. Up je v močvirju vešča migljajoča, Hitiš za njo, pred tabo ona bega; Ko že po njej se tvoja roka stega, Se ti pa vdere noga stopajoča. Fr. Cegnar. 328 — 152. Lesnike. 1. Življenje človeško podobno .je vodi, Ki vsaka po svoji strugi hodi. 2 . V nesreči samo še današnji dan, Dobrotljivi Bog, ti bodi mi v bran, A jutri se mislim paziti sam. Tako človeški zarod moli, A vendar ne pazi sam se nikoli. 3 . Ti sam si kriv, da veja zadene te v oči, A vendar glasno iz neba kličeš pomoči. 4 . Mi kličemo vsak dan v molitvi: Reši nas zlega A tiho si mislimo: Mahni tega in tega! 5 . Če je ne prestvariš, v pesem svojo ne jemlji Najlepše, najsvetlejše stvari na zemlji! 6 . Resnica je bila pred nebom in zemljo, Resnica ostane, ko zemlja, nebesa mino. t. Verjami svojim besedam, a druge tudi premisli; Ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli! 8 . Če meniš, da nate katera je zabavljica, Ne žabi, da nimaš sam neumitega lica! * 329 153. Iveri. 1. Ko zebe te v zimi, zapiraj duri, Če imaš kuriva, peč si zakuri, A za panjačo skrbi v leti, Da bo moči v mrazu se greti. 2. Kjer niso ljudje te v družbo pozvali, Ne upaj, da bi ti čast dajali; A kjer si dobro sprejet bil, vedi, Predolgo tudi nikdar ne sedi! 3. Dejanje vsekdar nam plemenito In vsemu svetu bodi očito; Ogibljimo se ovinkov povsodi, Poštenost po cesti plani hodi. 4. Prijatelj, življenja se modro veseli, Samo od sveta premnogo ne želi; Dokler ti sijejo dnevi mladosti, Telesne in dušne vadi kreposti; Kadar nezgoda krog tebe vihari, Obupu v oblast ne daj se nikari; Pozorno like poslušaj modrakov, A skrbno se čuvaj lisic in lisjakov; Služabnik nevstrašen bodi resnici Ter klanjaj se brez upora pravici! V srce si zapiši te svete moje ln lahko sem porok ti sreče tvoje. 5. Podpiraj, sreča, strasti slabost lil brž ti ukaže: Nad mirno vodico Položi korakom v pospeh brvico, Potegni črez vzburjeni ocean most, Razmakni gore mi Ter vgladi steze mi! Če hitro na mesto želja ne dospem, Od koprnenja umrem. 6. In ako smoter dosegla svoj, Nikoli bi strast si ne rekla: Stoj! Vihralka nasičenja ne pozna, Naj slugi nebo in zemljo ima. 7. Nikoli strast ne ostavi človeka; Pristopi, ko mu življenje zazori, In spremlja ga, dokler si v groba prostori Počije, truden zemskega teka. 8. A kadar jezove strast prodere, Oglasi nezgode se „miserere“. J. Cimpcmim 330 154. Misli. 1. Mnogo premišljaj, a malo govori! Ne prorokuj v razumnikov zbori, Marveč poslušaj in v srce si vcepi, Kaki nauki so, kaki njih sklepi. Vselej dostojno ponižen bodi, Modrim možakom po sledu hodi! 2 . Zmernost povsod i bodi ti geslo, To bo koristi največ prineslo. Srednje in glavne mi drži se poti, Stranska naj steza te nikdar ne moti! Z glavne če ceste jo kreneš, nemara Da te v zastranju ukani prevara. 3 . Vsakdo pač le sebe ima v čisli, Pametnega se le sebe misli. To ti ona je slabost človeška, Da ne vidi svojega pregreška. Tujo nepopolnost koj opazi, Ali kakor pismo se izrazi: V tujem oku išče vsak pezdira, V svojem pa še bruna ne izdira. 4 . Kadar se ti strast razvname, Ravnodušja pazi; Kdor nasprotovati jame, V valovje nasprotij zagazi; Kdor jezik si zaveže, Desetim se odreže. Kdor pravi resnici nalašč nasprotuje, Njej sami kaj malo al’ nič ne škoduje A pač sovremenskemu rodu škodi. Če v temi zmotnjav in laži ga vodi. 33 i 6 . Snaga in red Vzdržuje svet, Nered in nemir Je pogube vir. 7. Če trnja si sam si na pot nastlal, Nikar ne pohajaj bosonog; Po svoji nespameti revež postal, Ne toži pač svojih nadlog! 8 . Slab gospodar, ki le pazi božjaka, Večje pa svote brezskrbno raztaka. 9. Ne gledaj med svet poželjivo, Cakaje pač sreče, a roke navzkriž; Na delo, pripravljaj gradivo, Da sreče si dom s svojo roko zgradiš. 10 . Črez sreče nestalnost se ne pritožuj; Da vedno obrača se, ji je navada. Ni v zvezi se srečo, le to mi veruj, Ne vrednost življenja, ne njega nagrada. Življenja prijetnost, življenja grenkoba Te spremlja edino do tihega groba. Naj kratka, naj dolga je doba življenja, S tem vrednost ne raste, ne pada, ne menja. Pomisli, delj časa poslopje stoji, Delj časa, ko stavbar poslopja živi. Češčenja ne išči minljive si sence, A slave nesmrtne povijaj si vence! L. Pinta)'. 155. Kitica slovenskih pregovorov. 1. Dokler imam ropar svoj, vsak mi pravi „bratec moj“. 2. Zlato orožje, gotova zmaga. 3. Cvenk večkrat pravico prevpije. 4. Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti. 332 5. Potrpljenje železne duri prebije. 6. Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. 7. Senca visokih dreves se daleč razteguje. 8. Brez muke ni moke. 9. Blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja. 10. Pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti. 11. Za pridnega za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamenom krajcar. 12. Pitni bratje v mladosti, siromaštva svatje v starosti. 13. Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša. 14. Kdor si vedno izbira, izbirek dobi. 15. Kdor za tuje prime, ob svoje pride. 16. Marsikatera bukev k svojemu koncu toporišče da. 17. Slaba sekira še nikoli ni bila s tnala ukradena. 18. Kraj suhega drevesa gori tudi surovo. 19. Če Bog roke ne stegne, vsi svetniki ne prikoledujejo. 20. Hiša zazdeljena razpada kakor zapuščena. 21. Boljše je žlica soka v miru, kakor polna miza jedij v prepiru. 22. Dvema pastirjema volk laže ovco ukrade kakor enemu. 23. Človek je trji od kamena, slabši od jajca. 24. Jezik ni iz jekla, ne iz kosti, pa vendar more v srce bosti. 25. Česar oko ne zagleda, srcu ne preseda. 26. Strastna navada, težka klada. 27. Kdor je vseh del mojster, ta je vseh rev gospodar. 28. V kupi se jih je več utopilo, kakor v morju potonilo. 29. Bodi v družbi, bodi sam, bodi sramnega te sram! 30. Ti očeta do praga, otroci tebe črez prag. 31. Kdor dobroto izkaže, k svoji sreči kola maže. 32. Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila. 33. Kdor na vso moč z doma sili, na tujem v blato sede. 34. Več je vredna domača gruda, kakor na tujem zlata ruda. 35. Za staro vero, stare ljudi in star denar ti bodi vselej mar! 36. Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. 37. Kdor koprivo pozna, nagec skrije. 38. Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi. 39. Varuj se tistih maček, ki spredaj ližejo, vzadi pa praskajo. 40. Če golob med orle zajde, gotovo smrt najde. 33B 41. Na hudi grči se slab klin skrči. 42. Človek se med ljudmi obrusi, kakor kamen po svetu. 43. Kolikor krajev, toliko običajev. 44. Suščev prah gre z zlatom na vago. 45. O kresi se dan obesi. 46. Bodi sv. Katarina ali kres, kadar je mrzlo, neti les! 47. Ogenj in voda dobro služita, slabo gospodarita. 48. Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona. 49. V pregovorih leži zaklad modrosti preprostega moža. 50. Izkušnja je pregovore rodila, potrdila in ohranila. 156. Uganka. Šestero črk je zvezanih taki), Da, če zapored ena odleti, Vendar ostanek prazen glas ne bo, Ampak pomembo drugo zadobf. 5 Beseda laška z vsemi je šestemi in taka tudi s črkami petemi; Latinska s štirimi je, kranjska s tremi, In z dvema črkama je spet Kranjica, Pri vseh narodih je doma samica. 2 . Kraj je beseda s črkami šestemi, V kter’ga hodi marsikdo s petemi, Ki ga spoznal boš po napeti štuli In da le svojo preneumno tuli. • r > Ako nadlego meni dela, z njim, Kar s štir’mi črkami povem, storim; Kar šest njih ne stori nikdar z ljudmi, Lahko store v sintaksi črke tri. Priganjam z dvema te; ak’ še~se trudi 10 Z uganko glava, samka se ti čudi. Fr. Prešeren. Dramatsko pesništvo 157. Orest.' (Orest plane iz kraljevega dvora s krvavim mečem) Ubit ,je vrag, zaklan, v krvi leži, Ko gad s peto na poti poteptan! Nemirni duh očetov, hiti zdaj, Pij, srebaj, liži gorko kri 5 Sovragovo! Dovolj ti bo krvi! Preveč! — Nikar! Kri materna je vmes, Kri materna, ki jo prelil je sin. (Meč mu pade iz roke.) Oj, oj! Ne poči, glava, mi nikar, Možgani vroči, ne zavrite mi 10 Tako le dolgo, da si preslepim Z zvijačami srce, da prav sem storil. Očeta mi je umorila mati — Jaz sem umoril mater, kri za kri! Nedolžen sem, ne čujete, sodniki? 15 Kaj stresate glave, kaj v stran oči Obračate, kaj groza zdriza vas ? Strah vas je sina, ki je mater vbil. Gorje mi, zakon večni sem podrl, Naravi z mečem sem srce presunil, 20 Da ostra spreleti jo bolečina. In vendar moglo ni drugače biti. Zakaj si, mati, mi storila to? Otročje bi ljubezni bil izgled Orest ljudem, po pesmih in pravljicah 25 Slavljen od ust do ust; sedaj pa gnus Odrastlim bom, otrokom strah; sinu Z imenom mojim mati klela bo. — Kako sem, mati, jaz zaslužil to? V nedolžnosti sem živel kakor drug 30 Otrok, pod tujo streho, pa vesel In srečen, v srcu z eno le željo: 3:55 Da gledal materi v obličje bi Enkrat! — Po noči, v sanjah sem igral V naročju njej, z roko ji božal lice. Čistejša ko deviška luč Dijane 35 Sijala materna mi je podoba. Zakaj, o sestra, odgrnila si Strašno' skrivnost z nemilo mi roko? Tedaj pa morala si vmreti, mati! Preveč te, mati, ljubil je Orest. 40 O svet, o svet, česh naj se držim, Kaj sveto naj mi bo, kam naj oko Obračam verno, ko mi črn oblak Zakriva svetlo materno ime? O da bi ga ne bila vsaj branila, 45 Ko sem zavihtil nanj pravični meč, Ko ležal v krvi je na tleh! Kdo ve? Morda bi srečno ti ubežal bil S čisto roko ! — Tako pa si zastonj Klečala pred menoj, zastonj me zvala 50 Prisrčno dete, oh, zastonj z roko Kazala prsi: Prizanesi jim, Tu si počival sin, tu se redil! Zastonj, zvrti se svet mi pred očmi, In oh, iz prsij tok krvav se vlije. 55 Hu! hu! strašan pogled! (Elektri, ki ga tolaži:) Nazaj pošast, Ne sestra ti! Ti si vodila mi Roko naravnost materi v srce. Peklenska ti erinija! Glej, glej! Zija pekel, iz njega se vali 60 Debela, črna trna, za njo — pošast Se plazi, pazi, voha sled — še ena! Ves roj iz žrela vre! — Strašne žene! Krog glav — grozni lasje — se gadi jim Vijd, pletd, z jeziki sikajo. 65 Iz kač spleten jim v rokah žvižga bič. V me lačne vpirajo oči — in zad — Gorje, gorje, stoji krvava mati, .. Ko gladne pse jih ščuje v me. Črn se mi dela svet — moj meč, moj meč! 70 (Omedlevši se zgrudi IHladu v naročje.) ■I. Stritar. 1 336 158. Regulovo slovo. M. Atilij 1'iegul; Valerija, njegova mati; Virginija , njegova žena; Lucij, njegov sin; K. Manlij Vulaon, njegov prijatelj Rimsko ljudstvo. Reg-n 1. Ne dalje, mati! Sinu že preveč Časti si izkazala; vrni se, Da hlad ne žali dalje jutranji Častite sivolase ti glave, 5 Z ženo, ki meni s tihimi solzami Srce meči. Tolaži jo doma! A predno greš, položi mi roke Na glavo; materin naj blagoslov Najslajše brašno sinu bo na pot! Valerija. 10 Oj sin, večerna zvezda mojih dnij, Tolažba sladka moja, moj ponos! Na zadnjem potu sem spremila te, Saj vem, da se ne vrneš več nazaj. Zdaj idem; prošnje stare matere 15 Pri tebi, vidim, nimajo moči — Zdaj prvič, vedno bil si dober sin. In vendar grajati ne morem te; Premagal vse si, osramotil nas. Kako stojimo majhni pred teboj! 20 Ponosen ti v nebo se dvigaš hrast, Pohlevne sapice so vzdihljaji ln prošnje, ki mu perje zibljejo, A krepke mu ne omajo glave. — Ponosno cul strmeč bo pozni rod: 25 Rimljan je bil, ki zvest besedi dani, V nemar pustivši prošnje matere, Žene, solze otrok, prijateljev, V gotovo smrt k sovražniku je šel, Imenu rimskemu na čast — izgled 30 Sijajen ko na nebu meteor, Posneman, a dosežen nikedar! Torej le idi svojim slavnim potem, Junaški sin, ne morem te držati. Glej, kar najdalje seza mi oko, 35 Rimljanov četa, z glavo tik glave, — 337 — Sprevod sijajen daje konzulu. Bogov te milost spremlja naj povsod, Kakor te moje spremljajo želje. Virginija. Jaz nimam kakor mati tvoja, mož, Junaškega srca; glej, tu klečim 40 Pred tabo v prahu ter kolena ti Objemam: Ne zapusti nas sirot! Upadli lici glej, o glej oči, Ki solz jim potok je ugasil žar; V naročju mojem dete glej sladko! 45 Sirota, kaj godi se tu, ne zna; Z nasmehom ti obe moli ročici, Da ga v naročje vzameš, prosi te. Okleni trdno se okrog vratu Očeta, dete, da ne gre od nas; 50 Morda ga sladki smeh tvoj omeči, Ker moje ga ne morejo solze. — In ti, moj sin, kaj tu molče stojiš? Poklekni pred očeta, roke k njemu Povzdigni, ti si ljubček bil njegov; 55 Saj vidiš, ne posluša matere! Lucij. Ne, mati, pravi Rimljan ne kleči. In ko bi se mi omečiti dal, Kako bi mogel ga prositi jaz, Ker dela sam, kar mene je učil: 60 JBeseda dana sveta naj ti bo; Ne oprosti ga več nobena moč, Kedor se je enkrat zavezal sam.“ Tako si me učil, tako počenjaš. Če kaj te, oče moj, prositi smem: - 65 S seboj me vzemi, nisem več otrok, Da zvest tovariš bodem ti povsod, Da vse nevarnosti, če treba smrt, Da slavo, večno čast delim s teboj. Regul. Tako, moj vrli sin! Ti si zares 70 Rimljan, ti pravi sin si Regulov. Vendhr z menoj ne smeš; ostani tu V tolažbo in podporo materi, .Sestrici, ki na prsih ji leži, In stari ženi, ki si ljubček njen. 75 Čitanka V. in VI. 22 338 Očetov nauk v srcu hrani, sin! Izgled njegov ti bodi pred očmi In dika domovini boš enkrat. Manlij. Ko niso prošnje sive matere, 80 Ganile niso žene te solze Ni deteta nedolžnega pogled, Kako oduren, grčav star vojak Omajati bi upal trdni sklep, Ki zna rabiti meč, jezika ne! 85 Res, imenuješ me prijatelja, Tovariš bil sem tvoj od mladih nog; Orožja skupaj sva se vadila, Pod enim skupaj spala sva šatorom In v boju stala sva pri možu mož. 90 A kaj ti to naštevam? Ni mi bil Namen, da trkam možu na srce; Dolžnost edina vodi naj moža! — Atilij Regule! Ne govori Tu Vulzon, — domovina, ljudstvo tu stoji, 95 Ki s tabo mi najvišjo je oblast In za državo izročilo skrb. Poslušal nisi svoje matere, A domovino moraš slušati, Ki to iz mojih ust ti govori: 100 „Jaz enega imam le Regula, Ti vzeti mi ga češ, odsekati Desnico krepko hočeš meni zdaj, Ko za življenje svoje se borim!“ — Kaj boš na to ji odgovarjal ti? — 105 Blag, vem, te goni, plemenit nagib In večna slava pojde za teboj. Sovražniku si vjet besedo dal, Da v ječo se povrneš sam nazaj, Če Rima ne pregovoriš, da mir 110 S Kartago sklene. — Ti z ognjeno si Besedo prigovarjal starostam, Navdušal ljudstvo zbrano si na boj. Zdaj vračaš se sovražniku v oblast. V gotovo ideš, muke polno smrt. 115 Zakaj? — Ker prelomiti se ne sme Beseda dana. — Prav! — Daruješ se Za čast. — Lepo! — A domovini kaj Koristiš s tem? Govori! — Vse se sme Za domovino. Vse je blago, pravo, 120 Lepo, kar domovini je na prid. — 339 Dejanja vsega možu mera naj Edina domovine bo korist! Čast sama mora se vmakniti njej. Nič več! Zdaj stori, kar se prav ti zdi; Govoril, storil svojo sem dolžnost. 125 Regul. O Manlij, moj izkušeni tovariš, Posluša! vedno sem tvoj modri svet; Zdaj ga ne morem. Kar si mi dejal, Premislil vse sem že pri sebi sam; Veruj mi to samo: za svojo ne, Za domovine delam čast tako. Češ, da v velikodušnosti Rimljan Kartažanu se premagati da V sramoto večno rimskemu imenu? Vse domovina bodi nam! — Gotovo. Kar ima Rim sinov, nobenemu Jaz v domoljubju ne umaknem se; A ta je misel, ta je vera moja: Sveto služimo sveti domovini! Nečista morebiti nekaj časa, A stalno ne pomaga ji pomoč. Iz slabega se slabo le rodi. Gorje narodu, ako neomajni Zakoni večni ne stoje mu več, Igrače so nesmrtne mu resnice. Ako beseda več, jeklena vez, Možem, narodom dana, ne velja, Kaj stalno je? Česa se je držati? Oj rimsko ljudstvo, ti, ki v četah me Na zadnjem potu spremljaš konzula, Poslušaj Regulovo oporoko: Ne kreni s prave poti nikedar, Resnica naj nad vse ti sveta bo; Z lažjo nikdar se ne sprijazni ti, Nevarna je, pogubna zveza njena, Krepost, moštvo Rimljanu naj velja; Pravica vodi te in svet bo tvoj !‘ Oj Rim, ki v žaru jutranjem žariš, Na svojem potu solnce naj nikdar Ne gleda nič na zemlji lepšega! Pozdravljen, Rim, mi bodi zadnjikrat! 130 135 140 145 150 155 160 J. Stritar. 22 * 340 159. Tugomer. 1 Četrto dejanje. V Branibora, prostor pred Tugoinerovim domom. Prvi prizor. Dva starca (orožena, gresta mimo). Prvi starec. Uj, grozodejstvo! Drugi starec. Seča iz prevare! Jaz pametujem osemdeset let, A tega slišal nisem še nikoli, Ni v pesmih, niti v pripovedkah starih, 5 I bogom dedov naših je neznano. Prvi starec. Kdorkoli more gibati z mezincem, Ta lok in strele, meč in kopje zgrabi! Drugi starec. Voditeljev, voditeljev premalo! Najboljše so može poklali nam. Prvi starec. 10 Kam sreče, da i Tugomera niso! Samo še njega ima vojska naša, Ker Mestislav je tudi se postaral. Drugi starec. Bogov mi, sreča res. On ve mladino Razžigati, kakor nikdar nobeden. 15 Ta nas utegnil zdaj bi še oteti In maščevati bratov za uboj. Prvi starec. Povrnil li nijeden z njim se ni? 341 Drugi starec. Bojan in on. Ostale so posekli Na kose, kakor se v mesnici seče. Z jedjo in pitjem pogosti vsi jih. 20 Prvi starec. Bogovi sveti, krivdo karajoči! Res možno li je delo to človekom, Držččim na ramžih po koncu glavo? Drugi starec. Jaz bi do zdaj ne bil nikdar verjel! Drugi prizor. S piti gnev. Prejšnja. Spitignev. Moža, novice slišimo krvave. 25 Drugi starec. Krvave, grozonosne vsem Slovenom. * Spitignev. In kdo je kriv, da se je to zgodilo ? Prvi starec. Nesreča naša. Drugi starec. Od bogov poslana. Spitignev. Neumni smo, a ne nesrečni, brata!- Čemu imamo li, poslušamo 30 Voditelje, ki narod varajo. Ki smelo nas zagrezajo v pogubo, Obetajo koristi, govore Lepo, a prazno ter neumno vse? Ničesar ne store, ker ne umejo, 35 Ne čute v sebi volje ni moči. Ti, ti so krivi vse nezgode naše. 342 Kdo ima klanje to na svoji duši? Kdo Frankom je pod ostri meč poslal 40 Dve izpod trideset slovenskih glav? Prvi starec. Da, kdo ? Drugi starec. Sami so šli, pozvani bili, Preveč so upali sovražniku! Spitignev. Otrokom oznanjuj to pluhko basen, Ne meni, ki imam oči odprte 45 In gledam z njimi, vidim, slišim tudi; Zato natanko znam, kako, zakaj. Z menoj li hčeta iti v zborovanje, Tam krivca razodenem vsemu svetu, Obličim izdajnika po imenu. Drugi starec. 50 Izdajnika? Spitignev. Tako velim. Prvi starec. Nemožno! Spitignev. Z menoj hitita v narodno zborišee, Tam zvesta vse, o kom je moja sumnja; Dokaze imam kakor jasni dan, Ne more obraniti se. Prvi starec. Gorje! ( Odiclo.) Četrti prizorP Tugomer. Zorislava. Rastko. Rojan. Rastko. 55 Kam pojdeš, oče? Tugomer. V zbor. Rastko. Da grem s teboj! Tugomer. Premlad si zdaj in prešibak še, Rastko; Pri materi ostani! Rastko. Ne, s teboj! Pri materi ni zbora. Tugomer. Ne bodi tja! Možje so tam kosmati, starci sivi. Ki izpod čela strmo gledajo, 60 Srditi govore besede jezne; Ti bi se jokal. Rastko. Ne pri tebi, oče! Tugomer. A kaj bi v zboru delal? Rastko. Roko vzdignil, Kadar bi ti jo vzdignil in Rojan, Da vojno z vragi grdimi začnimo. 65 Tugomer. Odkod nedolžno dete zlatoglavo Uže je zvedelo, kar govori? Zorislava. Od babice, ki z njim se razgovarja O vojnah, zborih in zakonih naših. — Povej mi, kam si zdaj uže namenjen. >0 Prezgodaj je. — Tugomer, ti druže moj! Bojim o tebi se, če prag prestopiš, Bojim se, ako te ne vidim sama; 344 Trepečem izgubiti večno te. 75 Oh, skoro pridite mi, blagi časi, Da bi doma ostajal ti, ne hodil Po takih smelih potih kakor zdaj! A paziti se hočeš, Tugomer, Izreci to besedo! Tugomer. Mirna bodi 80 Ter nepotrebnih si strahov ne delaj! Ne vidiš li, da ima Tugomer Posebno svojo srečo od Penina? 8 Nadvladal sem do zdaj nezgodam vsem, Zatorej upam i bodočnosti. — 85 Ti z materjo se vrni, Rastko moj, In priden bodi; ko vrha dorasteš V junaka vrlega, s seboj te vzamem Na rat in zbor. Zorislava. Poslušaj, Tugomer! Ne delajte ničesar, kar bi vas 90 V pogubo vrglo zopet in v opasnost. Bojan, i tebe prosim, da smotrivo Nam si pazite dragega života. Bojan. Kar mogli bodemo. Tugomer. 95 Tega dovolj! Odidi, Zorislava! Govoriti Z Bojanom slovo zdaj želim na samem. (Zorislava odide s sinom v dom.) Peti prizor. Tugomer. Bojan. Tugomer. Jaz idem k Mestislavu staremu, A ti poišči Batoga takoj! Poprej se treba je dogovoriti, Da složni krepko stopimo pred narod, 100 Ker obča rat samo nam, v enem polku 345 Pošteno zbrana vsa na Franke vrage, Dobiti more še pobedo slavno. Ti znaš, da z Batogom in Mestislavom Povsod si nismo ravnohotni bili; A to ,je treba, da se zdaj popravi. 105 Dokler sovražni meči nam prete S pogubo in zatorom, bila bi grehota, Ruvati med seboj se o prvenstvu In sebi samemu ne odoleti. Preveriti jaz upam Mestislava, 110 Ti Batoga izkusi prekloniti! Bojan. Povem mu vse, kar govoriš mi zdaj; To možu je veglasnemu 4 razumno. Tugomer. Govori, kar ti srce da na jezik, In s tem ne moreš govoriti krivo. 115 Težave bode stalo v zboru nas, Razplameniti duše v ogenj živi, V kreposti bojne prebuditi narod Preplašeni, brezupni, vrtoglavi Od groze in strahu krvnikov vražnih. 120 Bojan. Govori jim besedo gromonosno! Tugomer. Jezikov če mi sto dade bogovi, Presilen glas, razlegajo« se širno Po očevini od poljan v lesove, Z gore v dolino do zadruge zadnje: 125 Slovenom v kri ne mogel bi preliti Kipečega sovraštva, ki mi vrč Na Franke, divjo zver v človeškem licu. Požara maščevalnega samo Nekoliko, Penin, iz mojih žil 130 Pritoči drugim tudi v lene žile, Edini polovici mož slovenskih — In slavna trizna 5 bode bratom našim S krvjo in ognjem, a ne s pitjem mednim Za njih uboj; — nikoli strave take Ni gledalo še Daždbog-solnce 6 jarko, Po nebu prestopaje nad zemljami. 135 346 — Bojan. Raduje se mi duša, Tugomer, Ko slišim tako glagolanje 7 hrabro 140 Iz ustnic tvojili, miroljubnih vedno. O da si ti poprej tako govoril, Ne poslušaje zmaja zvitega. Ki se je bil slovenski preoblekel — Okajani , 8 prekleti Gripo vražji! 145 Svaril sem te zaman, o cesto, cesto! Tugomer. Od tebe je ta govor oster nož Prijatelju v srce. Ti, brate mili, Ki vselej znal si misel mojo vsako, Da konci ti ne oponašaj bridko, 150 Kar me mori po dnevi in po noči! Ne budi mi brezplodnega kesanja, Ki mi razjeda kakor črv otrobe, !) A vendar dejstva dovršenega Z vrhu zemlje izbrisati ne more. 155 O, zdi se mi, kakor bi videl včasi Na licu braniborskih dečkov mladih, V obrazu strhlem starcev tresonogih, Da svet je moj, da jaz sem kriv edini, Ua jih poklanih dvajset je in osem. 160 Tedaj gnev prime samega me nase, Da vsako misel bi proklel, gojeno O miru in zlokobnem shodu frankskem. Zakaj v otrov beseda vsaka blaga Uže ni prestvorila se mi v grlu, 165 Ko sem govoril slepec jo o Frankih In vas slepil? — Bojan, to me boli. Edina kri potokoma in spas 10 Očine drage od sovražnikov Izpere madež ta mi iz spomina. Bojan (prime ga za roko). 170 Ne sodi krivo, dragi Tugomer! Jaz nisem oponašal greha tebi Tn tega nikdo ti nikdar ne drzne. 0, jaz te znam in zna te narod ves. Popraviti je vse in od krvi 175 Ubitih bratov očevini zraste In nam svoboda trdnejša od prve, Nesreča preloži se v blagoslov. 347 Tugomer. O da bi ti prorokoval resnico! Pokojna vest me v skrivnem srcu teši; Svedočiti dolžan je ves mi narod, Da bilo mi do njega je blaginje, A ne do svoje. Ako sam o sebi Kedaj sem koli mislil, bil mi tudi Tedaj le narod prva skrb je vedno. Pomote take ter njih kazni bridke Uče modrosti nas v bodoča leta. A idi zdaj, Bojan, dovrši dobro! Sesti prizor. Tugomer. 1 on uže me kara, da sem storil .Jaz sam! Kar drugim vidim na obrazih, Kar neprijateljska zavist mi sika Poniglavo na liho, to zdaj slišim Iz mislij dragega prijatelja. I on dolži me: Ti si kriv edini, Da nosi črno rizo 11 toliko Nevest in deklic, žen, roditeljev Ter sester solznih, žalostivili bratov. Ce mogla je v njegovo dušo mehko Sumljiva misel vjesti se o meni, To kaj poreče mnogoglava čreda, Ki grohota vesela se, ko vlije Skrivaj klevetnega otrova v čašo Možu, ki ji le hotel je medu — Nesramna jata, ki gotova vselej Metati z blatom ga in kamenjem, Kdor svoje vse je zanjo dati želel, Živčt in trud in zdravje in veselje? A veruje mladina brzosodna In topa starost sumni vedno rada. No stojte, vi klevetniki nečisti! Jaz gibljem še ter kite krepke nosim In duh močan, kakor poprej nikoli. Kar trideset junakov jedva more, To morem sam in nivno voljo imam. Če kriv sem res, izdajstvu tujemu Obvisel v mreži, neusmiljen nauk To meni bodi in narodu vsemu, A tebi kazen sramotljiva, Frank! 180 t 185 (Bojan odide.) 190 195 200 205 210 215 348 Sloveni prvič vidimo nad tabo, Sovražnikom, da vsako pospešilo 220 Svobodno je, ko borba smrtna teče O narodnem korenu, o gospostvu. Učil si ti me sam zakonu temu, Ki duša moja se grozi o njem, Iz pekla si prinesel ga na zemljo; 225 Sedaj gorje i tebi, gad plazivi! Zaklal li nam si drobno četo naših, Slovenov diha mnogo še na svetu, Med njimi diha Tugomer vam strašni. (Odide.) 12 Peto dejanje. Pri gozdu pred Braniborom. Po bitvi. Mrači se; kasneje mesečina. Prvi prizor. Slovenski vojniki , prvi in drugi Braniborec gredo prek odra ; nekateri hodeče ranjence podpirajo. Prvi Braniborec. Zakaj li zbiramo se za obzidjem? 230 Podoba, kakor bi plahi bežali; A vendar nismo izgubili bitve. Drugi Braniborec. Pri nas sta vojevodovala Batog In Mestislav, zato smo krepko stali; A v levem krilu, kjer je Domostroj 235 Bil povelitelj, pešali so naši, Lastuna in Hotebora želeči. Prvi Braniborec. Zatci li zdaj bežimo v Branibor? Drugi Braniborec. Stopiva brže, drugi so uže Pred nama vsi do malega. Prvi Braniborec. Hitiva! 240 Ko v mraku bi se vragi zmislili Udariti za nami in goniti: Neumna smrt je kopje ostro v plečih. 349 Drugi Braniborec. Krvav je bil ta dan. Prvi Braniborec. A kaj še bode? Drugi Braniborec. Ne boj se mi! Tako mi Rujevita! 13 Pognati hčemo vrage veličave, Da skokonogi poteko domov. ( Odideta Drugi prizor. Mestislav od leve , Batog od desne strani. Mestislav. Vse dobro li? Batog. Vse. V redu se porniče V obzidje vojska naša; tam jedila Za mnogo časa imamo obilo. Lahko počakamo, da naši sli Na rat bodriške 14 brate razvnemo Ter družno zapodimo vraga naglo. Mestislav. Pokazal je ta dan, kaj vrhu vsega Nesrečja moremo. — O truden sem! Počivati je treba spet; počakaj Trenutje me; matdra kost ni ratna. Batog. Pooij! Mestislav. Nocoj mrtvih ne morem Pokopati, ni ranjenih pobrati Vseh; jutri hočemo. Batog. Ne skrbi sam 0 vsem! čemu smo drugi še na svetu ? 245 na desno.) 250 260 350 Mestislav. Ti si, da, Batog, ali kje so dni, Ki so skrbeti vedeli, Volkan, Lastun, Hotebor, kje? Tretji prizor. Bojan (naglo od desne strani). Prejšnjo. Bojan. Kje je Tugomer? Batog:. Utegne biti že doma. Bojan. Ni ga. Mestislav. 265 Poročal nikdo ni, da mrtev je, Med ranjenci nikjer ga niso našli. Kako li to, da sta ločila se? Ti v boju bil si na njegovi strani. Bojan. Do polu dne sem bil ter videl čuda, 270 Katerih do sedaj o Tugomeru Junaškem še nikdar. Kot prost vojnik, Če tudi vajen, glava biti vojski, Razsednivši, odgnavši konja daleč, Med prvoborce stopil z mečem v roki, 275 Koženi ščit drže z levico pred-se, Kosil je vrage kakor travo poljsko S krvjo obročen 15 po jeklenih prsih, Po ščitu, šlemu, po obličju groznem. A kdor je koli v boju trčil vanj, 280 Zagrmel ga na tla je v krv obilo, Ki v rekah tekla je okoli njega, Gomile mrtvih je plavila dalje, — Nad njimi on kot smrtni Rujevit, In Tres 16 pred njim je lomil ude vragom. 285 A kadar v boju strahonosnem spazi V sovražni četi Gripa izdajnika, Tedaj ga zvije srd in maščevanje 290 351 — Ter kakor lev, ki ležal je v brlogu, A še danes ni gonil, ni boril se, Tako i on, včs pozabivši trud, S krepostjo udov čilih prerojeno Zdivja naprej, zavpije: „Evo Gripa!“ In trčili za njim smo vsa družina. A v stiski jaz tedaj sem ga izgubil, Ves dan ga potlej nisem najti mogel. Po boju sem iskal ga tu ter tam, Dobil ga nisem; zdaj se vrnem zopet, Ce kje globoko ’z mrtvih ga izkopljem. Četrti prizor. Mestislav. Batog. Mestislav. Penin ne daj, da bi resnica bilo, Cesar se jaz bojim z Bojanom vred. Batog. O Tugomeru? Mestislav. Da. To zopet nova Nesreča bode: Tugomera smrt Po izgubljenem boju tega dneva. Batog. Sedaj vojnika vsakega je treba. Mestislav. Naj prvo Tugomera, ker danes Vam vsem, ki ste ga drzni obsojali, (Ukrivljali zle volje in izdajstva, Kar bila je nesreča naša sama In zmota, ako tudi pogubljiva, Pokazal je pred svetom, kaj on more. Ko z mečem stati je na strašnem mestu. Kričavi narod je razumel v boju, Da Tugomer je njega desna roka. 295 ( Odide.) 300 305 310 352 Batog. Slovenom vsem uže je slavno znano, 315 Da Tugomer se danes je boril Ko divji tur, najlirabrejši med nami. Mestislav. A pomniš, da je mene stalo truda Velikega in mnogih besedij, Ko sem ga branil v zboru narodnem 320 Razbiirjenim tolpam, ki vanj režale, Vpijoč izdajstvo mu v goreče lice. Dančs pokazal Tugomer je blagi, Da razžalitev pozabit’ umeje, Kadar očina potrebuje sinov. 325 Na misli bila mu opasnost obča, A ne oseba svoja in ime. Boril se je i on ter, kakor veste, Njegov danes je venec prve slave; Jaz sovraž sem mu bil, a zdaj ga hvalim. Batog. 330 A Tugomer z nesrečnim svojim svetom Slovenom dal je tuge mero polno, Ker on je kriv, da v Frankih so poklane Najboljše naše glave. To ve narod, Zato ga je obsojeval. Mestislav. Ni vselej 335 Večine hrupne brzoustna sodba Edino prava. Boljšim, umnejšim Možem dolžnost ljudem je svetovati. Na priliko, zdaj ti veljavo imaš, Ne meniš li, da bili odoleli 340 Dančs bi Frankom, da je Tugomer Na levi strani povelitelj vojski, Kakor mu pristoji? Batog. Vse to je možno; A narod bil je ljuto nanj razkačen. Mestislav. , Sedaj stoje jim dejstva pred očmi 345 Ter mogli razumeti so na novo, Da Tugomerov je Slovenom treba. Te misli ne mozimo pozabiti; Popravimo, kar v vihri smo grešili, On zopet bodi vo.jevoda nam! Komu koristiti mogo osebe, 350 Katere brez moči so med narodom? Borimo zdaj za rod in dom se s Franki, Svoboda na pogibeli je naša, Lovi nas smrt s krvavim mečem v roki, Vlastem se dednim konec prorokuje: 355 In v taki bedi ne bi pozabili Storjene krivde in sovraštva li? Batog. Kako bi jaz pomogel, sam ne vem. Mestislav. Uže sem rekel ti, da se potrudi Prijatelje pregovoriti svoje, 360 Da izročimo Tugomeru zopet Vrhovno vojevodstvo. To storiva. Če složna bodeva si, ti in jaz. Batog. Nikoli mu prijatelj nisem bil, A rad se tvoji pokorim besedi, 365 Če meniš, da nam pridovati more — Samo, če je še živ? — Odidiva Domov sedaj, skrbe uže o tebi Ter noč je. Blizu je sovražnik kleti. Mestislav. Bojan ne vrne se. 370 Batog. Našel ga ni. (t)dideta na demo.) Sedmi prizor. Tugomer smrtno ranjen , naslanjaje se ob Bojana s počasnim korakom Tugomer. Ne morem. Tu položi me, Bojan! Čitanka V. in VI. 23 Odnesem te. Tugomer. Ostavi! Sesti hočem. Oj, malo, malo še moči mi dajte, Bogovi, toliko, da videl bodem 375 Poslednjič dete še in ženo drago, Samo še toliko! Ponesem te. Bojan. Spet krvaviš. Tugomer. Uže ne morem vstati! Potrpi malo, skoro mi odleže, A potlej pojdeva domov, Boj&n, 380 In jutri, kadar vzide solnce jarko, Posije v mrtvo lice mi. Bojan. Poskusi, Oprimem te; ne brani! Tugomer. Ko zvedo, Da Tugomer se je prestavil v ranah, Vsi oni, ki ime so in poštenje 385 Oskrunjevali mu, ti reci jim, Da izdajica Tugomer ni bil, Da izdajnika sem dančs posekal Na jasnem jaz v junaškem boju. Bojan. Gripa! Tugomer. O, ne spominjaj kletega imena, 390 Tožnika moje lahkovernosti, Izvora vsej nesreči zemlje naše In smrti moji! — Tega sem iztrebil. 355 Huj, kakšna moč mi je po žilah vrela, Ko strl sem glavo zmiji, odgojeni Na svojih prsih gorkih. 395 (Zapre mu sapo.) Bojan. Krvi ne pali! Ne govori! Tugomer. Skoro bolje bode. Bojan. Zakaj te ne bi nesel? — Daleč sva. Tugomer. Tema je pred menoj in glava trudna. Bojan, jaz v Branibor ne pridem živ. Poslušaj me! Predrago ženo mojo. . . . 400 Osmi prizor. Prejšnja. Zorislava. Zorislava (ki se je že poprej bližala izza grmovja , priskoči ter pade pred Tugomerom na kolena.) Ta glas? Moj Tugomer? Moj Tugomer! Ti govoriš in živ sediš pred mano! Spet našla sem te, mož preljubljeni, Ter našla sem s teboj vso srečo svojo! Tugomer (oklene ji roko okoli vratu.) Oj Zorislava? Ti li? — Pri bojišču? 405 Kako je to? Kaj delaš tukaj sama? Bojan, uže li mrak na zemljo pada,? Povej mi ti, Bojan, tvoj glas umejem : Al' res je, ali sanje v boju smrtnem, Da svojo Zorislavo drago slišim? 410 Zorislava. 0 res je, res! Pri tebi sem ter z mano Domov se vrneš. — Mahoma, Bojan, Odidimo! — Krvav li, ranjen je! Odtod! Domov! 23 * 415 420 425 430 435 440 445 450 356 Tugomer. Umiram. Zorislava. O ne, ne Tako mi ne govori, Tugomer! Ti ne poslušaj ga, Morena 18 mila! Uže umreti? Zdaj še ne! Ne zdaj! Komu ostaviš dete, komu ženo, Sama na svetu, vsem neljubljena? Kam pojdeta, kadar ne bode tebe? Tugomer. Kadar uleže spet se vihra burna, Ki zdaj buči po naši oeevini; Kadar zavrnete črez mejo vraga Ter krotki mir in radost nad Sloveni Razpneta zopet krili blagodejni, In od bogov nadejam se jaz temu: Tedaj, Bojan, ti Zorislavin bratec, Zaščitnik njene bodi nemoči! Z Grozdano blago čaka tebe sreča In v sreči tihi vajine ljubezni I Zorislava bode spominjala Molče ter milo se nekdanjih dnij, Ki nama zorno so mladost sladili. Zorislava. O Tugomer, ne trgaj srca v meni! Tugomer. A Zorislava, dete moje Rastko — O zadnjič bi ga zdaj še rad poljubil! Bdinca naju Tugomeroviča Gojite dobro ter pazite skrbno! Doraste li vrha, tedaj o meni, O smrti moji s sinom govorite; Pripovedujte mu junaštva stara Pradedov močnih in pohode mnoge, Ki nam so prej darili jih bogovi, Da vname se ljubezen v srcu mladem K jeziku svojemu in zemlji sveti, K narodu slavnemu očine dedne; Da bode Rastko Tugomerovič V mladeničih, kar bistri orel v ptičih, In bojnokopljanik , 19 — Slovenom čast; Da ga ne splaši otčeva nezgoda, Ne mrzka nezahvalnost čete slepe, — 357 — Ki tudi meni je ime pošteno Črnila zadnje dni. A moja smrt Vam kaže, da krivično govorili Klevetniki so lahkovercem glupim. 455 Jaz rad umrem, a zvedeti bi želel, AF zmote moje svet so izučile, Kako naprej se je paziti treba, Kako sovražniku se ustavljati, Ki je nameril na pogubo našo. 460 Moj sin, reci mu cesto, Zorislava, Da bi slovenske melikosronosti In pregovorljivih besed laskavih Nikdar, nikdar poslušati ne hotel, Nikdar obetom verovati tujim! 465 Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, Kadar braniti je časti in pravde Narodu in jeziku svojemu! Ne varaj sam se, varati ne daj se Sovražnikom. 470 (Naglo prestane.) Bojan. Udarila ti spet je kri. Zorislava. Gorje! Bojan. Da rano ti prevežem. Tugomer. Vse zaman! Uže Morena spat me deva, čutim. Poljubi zadnjikrat me, Zorislava! Oh, tvoje mehko lice je krvavo, 475 Od mene si se ti okrvavila. Obriši lice, žena moja draga! Penina mi, ti nisi zaslužila, Da onečisti se obličje tvoje, Ki vedno mi je v srečo in veselje 480 Na zemlji bilo; nisi zaslužila, Da skrunim jaz telo ti plemenito, Stvarjeno v radost, v razveseljevanje, A ne v bolest, ki te je izpremljala, Kar vez je s Tugomerom te združila. 485 Zahvalo dolžno o ljubezni tvoji Vseh prejšnjih dnij ter hipov zadnjih tu Beseda zadnja moja govori. 358 Zorislava. O Tugomer, ne zadnja! Zadnja ne! Tugomer. 490 Prijatelj mi edini, otri solzo, Ki leze ti po licu ogorelem; Ne pristoji junaku solza ženska. Podaj v razhod mi, brate, roko verno; Povej Slovenom naročilo moje, 495 Da krepko se bore do zadnje kaplje Ter da nikdar ne udade se Frankom; Ce udade se, to dade se smrti! Podprl me, Zorislava! Dete moje . . . (Umrje.) Bojan. Mrtčv je! Zorislava. O, moj Tugomer mrtev! (Kratek odmor.) Bojan. 500 Cuj! Kdo li sem prihaja v mraku nočnem? Odtod hitiva! Blizu so uže Sovražniki. (Vzdigne jo ter jo izkuša odvesti.) Zorislava. Od njega jaz ne morem. Bojan. Ponj pošljemo. Zorislava. Ne pojdem. Bojan. Pomni dete! (Odvedejo pol onesvestilo .) 20 J. Jurčič. Proza. Pripoved. 160. Posuto mesto Pompeji. Ves nekoliko bolj učeni svet pozna ognjeno goro Vezuv, ki se kako poltretjo uro od mesta N e ap olj a proti jugo¬ vzhodu vzdiguje k nebu. Stoji sredi krasne in silno rodovitne kampanske ravnine in je kakih 1200 metrov visoka. Dobro do polovice svoje visočine je gora porastla, a proti vrhu gola s in gost dim se neprenehoma vali iz njenega žrela. Ali gora ni vedno tako mirna in nedolžna. Pridejo časi, ko začne bobneti in tuliti v njenem osrčju, ko puha iz žrela goste megle dima in pepela, da izpremone dan v temno noč. Pridejo časi, ko meče Vezuv med silnimi potresi iz sebe ogenj in 10 težko, razbeljeno kamenje do 1000 metrov visoko in više ter lije gorečo lavo v mogočnih potokih iz žrela, v dolino jo valeč, ki v svojem teku vse požiga in pokončava, kar doseže. Tako hujše ali milejše bljuvanje se je pripetilo od leta 1500. do danes že črez petdesetkrat. 15 Ri m Ij ani za Kristusovega rojstva niso poznavali strašne moči Vezuvove; prištevali so ga mrtvim ognjenikom in mirno pasli po njegovih porastlih bregovih svoje črede. A leta 63. po Kr. nastane nenadejano okrog te gore “strašen potres, ki je napravil po vsej okolici brezkončno nesrečo in razdejanje. 20 Stanovniki lepe okrajine se zavzemč, ali ker se potres ne ponovi, je kmalu strah pozabljen in škoda popravljena. Kar pride leto 79. po Kr., mesec veliki srpan, in dotlej tako tihi, pohlevni in mirni Vezuv začne razsajati, da je človeka groza, ko čita stare popise. Potres na potres maje zemljo; tu jo 25 vzdigne visoko, tam se delajo brezdna, ki požirajo cele vasi. Gora na površju poči, napravi se strahovito žrelo, iz katerega se vzdigajo črni oblaki, ki jih trgajo plameni kakor veliki bliski. Razbeljena lava se vali dalje in dalje kakor voda; med BO strašnim bobnenjem se cele težke skale visoko vzdigajo k nebu, gost dim in pepel zakriva solnce in preminja dan v noč. Gneča begočega ljudstva napolnjuje ceste in pota. Vse vpije, kriči, vzdihuje. Nihče ne pričakuje več rešitve; vse misli, da je napočila zadnja noč, večna noč! In kaj je 35 bil konec strahoviti dogodbi? Ko se zopet zdani, ni bilo več videti drugega nego porušitev vsa lepa, rodovitna okolica je izpreinenjena cele vasi so izginile tudi mest Her- kulaneja, Stabij in Pompejev ni več! Vse je razdejano, vse posuto z ognjeniškimi izmečki, posuto tako, da še poznati 40 ni bilo, kje so stala ta mesta. Pompeji so bili staro mesto blizu morja, sloveče zlasti po svoji trgovini in svojem bogastvu. Imelo je kakih 20.000 Stanovnikov, bilo z dvojnim močnim obzidjem obzidano in imelo pet mestnih vrat. Ob strašnem bljuvanju ga je ognjenik 45 6 do 7 metrov na debelo zasul s pepelom, lavo in kamenjem. Več nego 10 stoletij je ostalo zasuto, pozabljeno, neznano. Še le leta 1748. so prišli v nekem vinogradu nesrečnemu mestu na sled in odtlej se je začelo izkopavanje, tako da je do danes nekako polovica mesta razkrita. Ogledal sem si leta 50 1875. izkopine in razvaline nesrečnih Pompejev in marsikomu bo morebiti ljubo, ako na kratko popišem, kar sem tam videl in našel. Bilo je prekrasno jutro dne 30. kimavca, ko zapustim Neapolj. Brzo piha železni konj proti jugu vedno ob morju. 55 Na desni mirno, lepo višnjevo morje, po katerem se ziblje mnogo ribiških čolničev z razpetimi malimi jadri, a na levi se vrste najlepši in najrodovitnejši kraji vse južne Italije: sloveči P o rtiči, Res in a, Torre del Gr e c o. Človeku res pohajajo besede, ako hoče opisovati krasno lego ali rodovitno 60 južno rast tega obrežja. Pesnik Sannazaro 1 imenuje to okolico neapoljsko „kos nebes, ki je padel na zemljo 14 . Tu stoji košato figovo drevo tako polno, da se mu veje šibe od teže sadil; poleg njega log pomarančnih dreves in limon, ki se ti raz¬ odevajo že po prijetni vonjavi svojega cveta. Tam zopet 65 oleandri, visoki in košati kakor naša drevesa; ob vrtih in vinogradih seči velikih bodečih kaktov. Nekoliko više štrli' mogočne pinije ponosno v nebo, a doli stoje vrste mnrbnih dreves, ki imajo od debla do debla speljan vinski trs, od ka¬ terega vise mogočni črni grozdi. V mali uri smo na četrti postaji in „Pompeji, Pom¬ peji!" zakliče izprevodnik. Oziram se na desno, na levo, ali omenjenega mesta ni nikjer. Blizu postaje je neka gostilna. Od nje. pravijo, naj greva, dragi čitatelj, na desno roko kvišku in skoro bodeva tam, kamor sva namenjena. Prideva do nekega poslopja, kjer morava plačati vsak po dva franka; a zato dobiva uradno opravljenega spremljevalca, ki prijazno obljubi, da nama hoče razkazati vse imenitnosti. „Toda kje so Pompeji," ga vprašam; „sledu ne vidim o nesrečnem mestu." „Kar precej smo v njem," je bil odgovor. In res še nekaj stopinj navzgor in prideva do mogočnih kamenitih vrat, vstopiva in zdaj sva na ulicah posutih Pompejev. Prvi pogled je silno žalosten. Zdi se človeku, da stoji sredi velikanskega pogorišča. Hiše na desno, hiše na levo, ulice sem, ulice tja a vse prazno, vse brez streh; golo zidovje kvišku moli. Izpregovdrimo najprej o razvalinah in izkopinah pom- pejskih sploh! Kamenita vrata, skoz katera sva prišla, so starodavna mestna vrata „Porta Marina". Pred nama se stezajo dolge, ravne ulice, obdane od hiš ali bolje rečene od hišnih razvalin, ker je silna teža ognjeniškega kamenja in pepela utrla strehe, podrla gornja nadstropja in polomila stebrovje; kar pa je bilo lesenega, je požgal goreči izmeček ognjenikov. Od vseh do¬ slej izkopanih poslopij stoje zategadelj največ le še spodnji močnejši prostori. Ali tudi to, kar še stoji, je silno zanimivo, ker nam živo predočuje podobo mesta grško-italskega, ka- koršno je bilo kmalu po Kristusu. Da si nekoliko ogledaš h' bolj znamenita poslopja po vsem mestu, potrebuješ kake tri ure; zgodovinar in starinoslovec pa, ali slikar bi imel tu dovolj dela za mnogo mesecev. Vse mestne ulice imajo čeden tlak; vložene so s ka- menitimi ploščami razne oblike in velikosti. Ob hišah so povsod nekoliko vzvišena hodišča, kakor so dandanes navadna. Peste in ulice, široke po 4 do 7 metrov, so največ lepo ravno speljane in na mnogih krajih, zlasti ob oglih, so črez ulice 70 75 80 85 90 95 100 105 od hodišča do hodišča speljani kameni, iz uličnega tlaka kvišku moleči. Menda so po teh kamenih stopaje hodili pešci oh dežju in blatu črez ulice, da si niso zmočili nog. V tlaku 110 se dobro poznajo kolovozi, ki so jih po mnogi vožnji vrezala kolesa v rahli kamen. Le dober meter široke so te kolo- voznice in iz njih spoznamo, da so Rimljani imeli ozke vozove. Tudi sled konjskih podkev je najti. Kjer se križajo ulice, stoje na mnogih krajih javni vodnjaki, ozaljšani najčešče s 115 celo podobo ali samo z glavo kakega božanstva. Na poslopjih vidiš sem ter tja še napise ali imena gospodarjev, narejena skoro samo z rdečo bojo. Po mnogih krajih sta na steni naslikani po ena ali po dve veliki kači; pravijo, da so podoba hišnih božanstev ali larov. Dokaj je videti tudi malih čečkarij 120 po zidovju, kakor jih napravljajo dandanes otroci po stenah. Hiše pompejske nimajo skoro nikjer oken na ulice, in kjer je katero, je zadelano z gostim omrežjem; zakaj svetloba je dohajala rimskim hišam z dvorišča, ki je bilo sredi po¬ slopja. Pri raznih hišah so videti znotraj ali zunaj stopnice, 125 kar nam izpričuje, da so poslopja imela še višja nadstropja, katerih pa je kaj malo najti v izkopanem delu mesta; ognjena lava in ognjeniško kamenje sta namreč ob strašni uri raz¬ dejanja vlomila in v tla pomandrala vse višje in tanjše zidovje. Stopajoča po praznih ulicah, spoznava tudi brž, da so 130 bili Pompeji trgovsko mesto. Nenavadno mnogo večjih ali manjših prodajalnic je videti. Vse so odprte na ulice; imajo velika vrata in obširna okna in vzadi eno ali po dve sobi. V teh prodajalnicah nahajamo mnogo kamenitih miz in vzi¬ danih velikih prstenih vrčev za olje in drugo slično blago. 135 Včasi jih je po več drug poleg drugega vdelanih in kaj dobro ohranjenih. Tudi tehtnic in različnih mer so našli po pro¬ dajalnicah pri izkopavanju. Zasebne hiše so največ vse po enoistem slogu zidane. Skoz malo vežo prideš na dvorišče, ki ga okrog in okrog ob- 140 daja pokrit hodnik. Sredi dvorišča je v tleh okrogla globina, v katero se je stekala deževnica. Z dvorišča prideš v notranje hišne prostore in sobe, ki so skoro vse prav ozke in majhne; kajti vsa dela in opravila so vršili za dne po večjem na dvo¬ rišču. Večje hiše so imele tudi še drugo dvorišče z malim 145 vrtom na sredi, po katerem so bile sem ter tja razpostavljene mramorne podobe raznih božanstev. 363 Nekaj posebnega v tem posutem mestu je tudi to, da so zlasti po zasebnih hišah vsi notranji prostori barvani in vse stene prevlečene s slikami na presno, ki prikazujejo cvetlice, živali, prizore iz prirode, a največ iz bajeslovja rimskega ali 150 grškega, ali pa tudi iz povestnice. Slike so po večjem tako dobro ohranjene, kakor da bi bile izgotovljene še le pred ne¬ katerimi leti. Boje so prav žive in goreče; največ je žolte in rdeče. Kar se tiče umetniške vrednosti, so nekatere slike po stenah pravi umotvori, toda slikani predmeti razodevajo 155 pogostoma mehkužno in razkošno življenje poganskih Sta¬ novnikov. Kaj lepe in velike vrednosti so po mnogih poslopjih tudi tla, sestavljena iz različno pisanih mramornih koscev, tako- zvani mozajiki. Vendar moramo opomniti, kar je bilo doslej 160 izkopanih slik na stenah ali mozajikov, so jih prenesli, če so bili posebne lepote in vrednosti, v Neapolj, kjer so na ogled razpostavljeni v velikanskem in slovečem „N aro dnem ali Bur¬ bonskem muzeju". In res umno in modro ravnajo, da pre¬ našajo tja dragocenejše reči; kajti tukaj, kjer žg<3 zdaj hudi 165 žarki južnega solnca gole stene, zdaj nalivi dežja izpirajo razkrite podrtine, bi se ne ohranile dolgo, ako bi jim tudi prizanašale tatinske roke. Toliko zapaziva sploh, stopajoča po ulicah nesrečnih Pom¬ pejev. Ali hočeva si ogledati še nekatere znamenitejše stvari no in poslopja posamezno. Blizu starodavnih mestnih vrat, skoz katera prideš v Pompeje od železnične strani, so napravili zadnja leta nekak muzej, kjer so razpostavljene nekatere izkopane znamenitosti. Tu vidiš vrata, kolesa, vrče, razno kuhinjsko posodo, mnogo- 175 vrstno orodje, razne sadeže, izkopane kosti, živalske in člo¬ veške. A kar je mene tukaj najbolj zanimalo, to je osem pod steklom shranjenih, v malcu (gipsu) posnetih človeških trupel, ravno tako ležečih, kakor je nesrečnike pred 1800 leti zasačila smrt. Ob strašnem razdejanju je namreč Vezuv mnogo Pom- 180 pejcev na debelo posul z ognjeniškim pepelom ter jih črez in črez obdal in zadušil. Vroči pepel seje strdil okrog trupel in zgostil, a v sredi je strohnelo meso in razpadlo. Tako se je naredila počasi sredi pepela votlina in njene stene so enake truplu zadušenega človeka. Ko so zopet leta 1863. zadeli na 185 taka trupla sredi strjenega pepela, so izkušali prav rahlo in 364 varno pobrati kosti iz votline in potem so počasi vlivali maica v njo. Posrečilo se jim je. Ko se je strdil malec, so prav varno kruščili po vseh straneh strjeni pepel od njega 190 in tako so dobili malčasto človeško podobo, ki kaže zadu¬ šenega nesrečnika v ravno isti legi, v kateri ga je bila zadela silna smrt. Največ leže trupla na obrazu ali tudi vznak; po legi rok poznamo, kako so ljudje v zadnjih hipih obupno zbijali okrog sebe. Obleke ni zapaziti na truplih, menda jim jo je 195 posmodil ognjeniški pepel, ki jih je zasul. Neki deklici se vidi prstan na roki. V srečo so mestni Stanovniki ob strašnem razdejanju večinoma ubežali; zakaj doslej so izkopali samo kakih 600 človeških trupel ali bolje rečeno ogrodij. A ta pompejski muzej hrani le prav malo tega. kar so 200 našli doslej. Vse, kar ima večjo vrednost, spravijo v Neapolj, kjer sem si po obširnih prostorih muzejskih ogledal drago¬ cenejše starine posutih krajev. Tukaj je za mnoge dni dovolj ogledovati le samo pompejskih izkopin, ako jih hočeš nekoliko pazljiveje pregledati. Dolga vrsta sob obsega slike na presno, 205 mozajike, mramornate, bronaste in prstene podobe, izmed kojih so nekatere pravi umotvori. Po teh sobah nahajamo vedno slikarjev, slikajočih izkopane dragocenosti. V bližnji dvorani proučavajo zgodovinarji zanimive pompejske napise. Dalje so razpostavljene po predalih izkopane dragotine, zlate 210 in srebrne: nauhvice, prstani, verižice in enako blago. V drugih prostorih vidiš zopet različnih posod; vmes je ena, ki je še polna olja. Tudi različno orožje, stole, kuhinjsko orodje, mnoge sadeže itd. vidimo tu, vse izkopano v poslopjih posutih mest. Res nad vse zanimiva je ta zbirka in silno imenitna, ker iz 215 vseh teh rečij spoznavamo šege, navade in življenje nekdanjih Pompejcev, kakor tudi stopinjo njihove naobraženosti in ume¬ telnosti. A sedaj še stopiva nekoliko po ulicah izkopanih Pom¬ pejev, da si malo natančneje ogledava le nekoliko imenitnejšili 220 poslopij. Tu nama vodnik najprej pokaže svetišče Venerino. Veliko je in precej dobro ohranjeno z žrtvenikoin vred, na katerem so tej boginji zažigali poljske pridelke. Blizu tam zagledava veliki trg ali veliko sodišče, forum 225 ci v i I e, ki je videti, da je nekako sredi mesta. Od treh stranij ga obdaja dvojna vrsta precej dobro ohranjenega, lepega mra- mornatega stebrovja. To stebrovje obsega prostor, ki je 157 metrov dolg in 33 metrov širok. Šest cest je speljanih na trg; kjer pa se steka cesta na sodišče, tam jo zapirajo precej visoki stebriči, menda zato, da nihče ni mogel z vozom 230 na trg. Po raznih krajih notranjega prostora je 22 stebrov, in sodeč po napisih, ki jih čitamo na njih, so ti stebri nosili podobe imenitnih rimskih mož. Sodišču ali trgu nasproti stoji svetišče Merkurijevo z lepim žrtvenikom na sredi, ki ima ob straneh podobe 235 zalega izboklega dela. Temu poslopju ravno nasproti je svetišče Jupitrovo; osemnajst močnih stopnic drži do ste¬ brovja na spodnji strani. Zidovje je 30 metrov dolgo in nje¬ gove notranje stene so vse polne slik. Nekoliko v strani so javna kopališča ali toplice. Kaj 240 zanimivo poslopje je to in veliko, izkopano še le leta 1814. Meri na dolgost 53 in na širokost 49 metrov. Dolga vrsta sob je pred nami. Tu je sobana, kjer so ljudje, kopajoči se, shranjevali oblačila, poleg nje pa je prostor za kopel v mrzli vodi. Dalje nahajamo toplice za gorko vodo, blizu tam sobano 245 za potenje (sudatorium). Stenam so vzidane cevi. Videti je. da je dohajala iz ene peči gorkota vsem toplicam, kakor je bila tudi voda napeljana po vsem poslopju iz enega vodnjaka. V vseh prostorih se kaže nekdanja krasota. Vsa tla so vlo¬ žena z dragocenim raznobojnim mramorom, vmes podobe v 250 mozajiku. Po stenah so lepe štukature 2 in slike na presno. Toplicam ravno nasproti je hiša, v kateri so našli pri izkopavanju mnogo dragocenosti.] iz zlatega lišpa. Moralo je biti to poslopje last pravega bogatina, kateremu se je bilo bati tatov, ker je na hišnem pragu narejen pes v mozajiku 255 z napisom: „Cave canem“. Nahajajo se tudi po raznih drugih zasebnih hišah napisi v tleh blizu praga; najčešče čitamo iz malih kamenčkov sestavljene besede: „Sal,ve“ ali „Have“. Na zapadni strani mesta se steza od predmestja do ve¬ likih herkulanejskih vrat takozvana Via Dom iti a n a 250 ali cesta grobov; ob njej stoje na desni in na levi roki grobni spomeniki, nekateri prav lepi in velikanski. V mnogih so našli dokaj pepelnic ali zalih vrčev z ostanki sežganih mrtvecev. Ob tej cesti stoji tudi takozvana Vil la Sub urbana ali palača Arija D i orne da. To je eno največjih in najlepših 265 doslej izkopanih zasebnih poslopij, finelo je tri nadstropja, 366 a gornje je podrto. Pravi mogočnik je moral biti gospodar te palače; imel je v hiši svoje toplice in vrt, 33 metrov dolg in ravno toliko širok, v katerem so izkopali mnogo prelepih 270 stojal (stativ). Pod hišo je klet, kjer so našli 17 človeških trupel, večjidel otroke in ženske. Poleg njih je bilo tudi precej živeža. Pri durih so ležale moške ogrodi s ključem v roki in blizu njih truplo s posodico, polno dragocenosti]. Iz vsega tega spoznamo, da so reveži ob strašnem razdejanju v prvi 275 naglici zgrabili nekoliko hrane in najlepših dragotin ter be¬ žali pod hišo v klet, da si ohranijo vsaj življenje, toda drobni ognjeniški pepel jim je zadelal okna pri kleti ter jih zadušil. Zanimiva je tudi neka izkopana prodaj alnica zaradi napisa na pragu, ki slove: „Salve lucrum“, in na steni predhišja či- 280 tamo besede: „Otiosis locus hic non est; discede, morator“. Izmed mnogih doslej najdenih javnih poslopij imenujem še veliko gledišče. Prav lepa zidava je to. Prostor za igre, takozvana „scena“ in „orchestra“ sta pokrita in imata mra- morna tla. Za kakih 5000 gledalcev je bilo prostora v po- 285 slopju; kjer so stali ali sedeli, ni strehe. Prav ob koncu mesta na južnozapadni strani so izkopali poslopje, vredno, da si ga ogledamo. To je amfiteater pompejski. Od zunaj so ga pustili zasutega, znotraj je oče- jeno. Poslopje je podolgasto-okroglo. Daljši njegov premernik 290 ima 130 metrov, kračji 102 metra. Od vseh stranij se od arene kvišku vzdigujejo kameniti sedeži; 35 vrst jih je in prostora so dajali 20.000 gledalcem. Naj zadostuje; ustaviva se! Južno solnce med golim zi¬ dovjem pripeka silno in poleg tega prihaja mislečemu človeku 295 tako milo, milo pri srcu. Hodiš po ulicah gori, po ulicah doli - vse je mrtvo in tiho. Oziraš se po hišah — a vse prazno, ni ga sledu o življenju. Gledaš svetišča, visoke bazilike, obračaš se na mogočno sodišče in kličeš: Kje ste, ki ste se zbirali tukaj'k modremu posvetovanju? ali nihče se ne oglasi; še 300 ptičice so zbežale izmed golih, vročih razvalin. Ni ga cveto¬ čega vrta, ne košatega drevesa, ne oveseli ti pisana cvetka očesa vse je prazno, golo, podrto, mrtvo kakor v kra¬ ljestvu smrti. In če kvišku pogledaš proti severu, ti stopi pred oči bližnji Vezuv, oblastno pihajoč iz orjaškega kotla 305 ognjeniških močij svoje črne oblake, kakor bi ti hotel reči: Glej, vse to je moje delo! A. Zupančič. 161. Akvileja. i. Akvileja ali Oglej je dandanašnji majhno mestece v južnozahodnem oglu poknežene grofije goriške blizu italijanske meje in ne daleč od morske obale. Akvileja ne šteje sedaj več nego 120 hiš in blizu 900 prebivalcev, in ker stoji v strani od velike kupčijske ceste, nima nikake važnosti več razen za 5 starinoslovce. Prebivalci (Furlani) se žive večinoma o ri- barstu in nekoliko tudi o poljedelstvu. Siromašni Akvilejčani iščejo svoj zaslužek tudi s tem, da kopljejo in prodajajo sta¬ rine, obdelano kamenje in kosti. Vse te stvari nahajajo mnogo kupcev in čestokrat vidiš po cele ladje samih kostij odhajati 10 od akvilejske obale. Ljudstvo koplje tem rajši in rije prav po krtovo pod zemljo, ker misli, da so na mnogih mestih silni zakladi zakopani. Zlasti verujejo na zaklad v „zlatem vodnjaku", katerega je baje Atila sam zakopal. Za starine se nahaja v Akvileji državni muzej (od 1. 1882.), s katerim so 15 združene tudi nekatere zasebne zbirke. Vse polje okoli Akvilejeje prepolno raznovrstnih starin, čeravno se že skoz stoletja po vsem svetu raznašajo ostanki stare akvilejske slave. Na ravno tistem polju, po katerem so nekdaj žvenketala kopita hunskih, gotskih in madjarskih 20 konj, se nahajajo še dandanašnji lepi kipi s prekrasnimi gla¬ vami, živo pisani mozajiki, reljefi in bareljefi; kipiči od medi, malca, ilovice in jantara; lepe skledice od steklene paste, steklene in medene igle za lase ter raznovrstne, okusno na¬ pravljene stekleničice za dišeče olje in mazila; kamnate, gli- 25 nene in steklene žare in ravno taki vrči različne velikosti in oblike; oljnate svetilnice od.medi in gline; zlati in medeni prstani, uhani, ključi, denarji, zapone in drugo lepotičje; žličice, kocke, igrače in razne igle za šivanje, ka^or tudi klinčki za pisanje na povoščene deščice, vse od medi ali pa od slonove 30 kosti; naposled vse polno dragih kamenov z vdolbenimi ali izrezanimi podobami iz staroklasiškega bajeslovja, kateri so bili nekdaj vkovani v železne prstane ter služili namesto pečatov ali amuletov, ki so imeli braniti lastnika vsake nesreče. Zlasti pa nahajamo po akvilejski okolici toliko lepotičja od jantara, 35 kakor na nobenih drugih razvalinah ne. Na enem mestu lahko opaziš, kako polovica starega stebra podpira trtno lopo in kako se vinske mladike ovijajo korintskega kapitela; drugod pa vidiš, kako moli izmed črepinj posutega zidovja bok Vene- 40 rinega kipa ali žilasta roka Bog si ga vedi katerega junaka. A po razvalinah, nagomiljenih okoli akvilejskega zvonika, ki se kot kazalec stare slave veličastno vzdiga izmed furlanske nižine na 70 metrov visoko, posedajo mršave in zagorele de¬ klice, ki pleto in raztrgano obleko krpajo; ali pa umazani in 45 brezposelni ribiči, ki ne poprašujejo po starinah in po nek¬ danji slavi akvilejski, temveč po ugodnem vetru za ribji lov ali po gosti megli, v kateri bodo mogli tihotapiti in varati mejne stražnike. Po mestu se igrajo bosopeti in bosoglavi otroci, da bi pozabili na svoj glad, z mramornimi ploščicami 50 in skriljicami, ki so se odkrhnile od kakega kipa ali stebra. Kmetovalci pa, ki redijo kak jarem volov, jih napajajo zvečer v lepo izdolbenem koritu, na katerem čitaš nadpis, da je nekdaj v njem počivalo truplo mogočnega patricija. Takšna je današnja Akvileja in takšni so njeni prebivalci. 55 Poglejmo pa sedaj, kako je bilo to v starih časih. Ko so slavni Rimljani dve sto let pred Kr. nameravali razširiti svojo oblast tudi izven Italije in podjarmiti vse na¬ rode, ki so prebivali po naših planinskih zemljah tja gori do Donave, so sklenili utemeljiti v Akvileji močno trdnjavo, iz 60 katere bi lahko izvrševali ta svoj namen in ob enem tudi strahovali podvržene narode, ako bi jim kdaj prišlo na misel, upreti se proti mogočnemu Rimu. V ta namen je odločilo starejšinstvo celo legijo vojakov (t. j. 3000 pešcev in 300 kon- jikov), katero so od ljudstva izbrani tri m ožje za utemeljenje 65 naselbine (tresviri coloniae deducendae) leta 181. pred Kr. v vojaškem redu in z vihrajočimi zastavami odvedli na določeno mesto. Prišedši na desni breg stare N ati so ne (sedaj male rečice), določijo prostor za vojaški tabor, na katerem je malo po malem postalo mesto Akvileja. 70 Na novi zemlji so se vojaki udomačili in uredili, kakor so vedeli in znali. Vsak je imel s seboj svojo družino in svoje robe, po 6 7 glav na vsakega vojaka. Bilo je torej potrebno, da so si zidali namesto šatorov stalne hiše, sprva le iz opeke, pozneje pa tudi iz kamenja, ki so ga dovažali iz kraških 75 kamenolomov pri Devinu in Nabrežini. Tudi svoj tabor so morali obdati z zidom, da so bili varni vsaj prvega napada in mogli zadostovati svoji nalogi v zmislu rimske države. Ali ti zidovi so bili deset let pozneje že preslabi in nedostatni proti sovražnim navalom sosednjih Istro v. Tudi legija sama je bila prešibka za obrambo tako važnega mesta; zatb je po¬ slalo starejšinstvo leta 169. pred Kr. zopet 1500 vojakov z njihovimi družinami vred v Akvilejo. Tudi ti novi prišleci so dobili svoja selišča v okviru prvotnega tabora. Odslej se je moglo ne le vojaško, temveč tudi meščansko življenje bolje in krepkeje razvijati. Po vzgledu rimskega mesta so imeli tudi Akvilejčani svoj „kapitol“ in so si sezidali hrame, ko¬ pališča, gledališča itd. Meščani so bili ob enem vojaki in poljedelci, kakor v naših časih graničarji.. Po dokončanih vojskah se je naselilo mnogo dosluženih vojakov v Akvileji in tako se je počasi namnožilo prebivalstvo. K temu je pripo¬ mogla tudi njena prirodna lega, ki je bila za trgovino kakor nalašč ustvarjena. Ves promet med Italijo ter Panonijo in llirikom je šel skoz Akvilejo. Bližnji narodi so prodajali semkaj živino, kože, jeklo, železo in robove, a kupovali južno sadje, vino, olje, medeno posodo in lepotičje. Zato se je v kratkem času naselilo ondi mnogo trgovcev, ki so si sezidali hiše in prodajalnice na severni strani tabora. Še bolj se je povečala Akvileja za cesarja Avgusta, Za dolgotrajnih svojih vojsk z ilirskimi narodi je stanoval navadno s svojo rodbino v Akvileji in tako je postala za¬ časna prestolnica rimske države. Avgust je dal na severni strani trgovsko mesto obzidati in tedaj se je povečala Akvileja še za polovico. Vse mesto je bilo obdano z dvojnim močnim zidom iz vlite malte, med katero so zamešali kockasto opeko. Med obema vzporednima zidoma je držal dva metra širok hodnik in pred obzidjem je bil ravno tako globok jarek, lepo potlakan in z vodo napolnjen. Ko so pa bili Rimljani meje svoji državi razmaknili cel6 do Donave in dosegli vrhunec svoje moči, niso več mislili na utrjevanje mest in zato so tudi akvilejske zidine razpadle počasi. Ko so začeli severnovzhodni „barbari“ vznemirjati meje rimski državi in so se tudi pojavljali razpori med proticesarji, tedaj je rimsko starejšinstvo zopet spoznalo važnost Akvileje in zaukazalo, naj se prav hitro popravijo in ponovijo stare razpadle zidine (1. 238. po Kr.). Pri tej priliki so razmaknili mesto za majhen četverokot na severnovzhodni strani in pri- dodali tudi stolpe, naslonivši jih na mestno obzidje. Oddaljenost Čitanka V. in VI. 24 80 85 90 95 100 105 110 115 370 teh stolpov od enega do drugega ni povsod enaka; po osnovi in obliki so različni, četverokotni in ostri, in njih gradivo se 120 je vzelo od razpadlih poslopij in zrušenih stebrov. Iz vsega se vidi, da so bili ti stolpi v veliki naglici sezidani, ker je pretil sovražnik Akvileji. Pa tudi izven obzidja in jarka se je razširilo mesto. Trgovci so postavili svoja skladišča in svoje prodajalnice na južnovzhodni strani ob vodotoku A n- 125 fori, odkoder je držala široka cesta doli do morske obale. Ob tej cesti je bilo vse polno letovišč in palač imovitejših Akvilejčanov in ravno tako tudi ob cesti na vzhodno stran. O sijajnosti. in mogočnosti Akvileje slišimo od starih pisateljev samo en glas. Imenujejo jo „za Rimom največje, 130 najmogočnejše, najbogatejše in najživahnejše mesto v Evropi, ki se posebno odlikuje po krasoti javnih in zasebnih poslopij“. Za cesarja Avgusta je štela baje Akvileja že 130.000 prebi¬ valcev. Vrhunec svoje sijajnosti in mogočnosti pa je dosegla v mirnih časih drugega stoletja. Tedaj je štelo mesto blizu 135 pol milijona ljudij; med njimi je bilo seveda tudi mnogo tujcev in „barbarov“, tako da so se videle v Akvileji najrazličnejše "noše. Razen teh je stanovalo v mestu tudi mnogo osvobo¬ jencev, ki so oskrbovali posestva svojim gospodarjem ali pa izdelovali posodo, orožje in obleko ter se nosili prav gizdavo, 140 posnemajoč v šegi akvilejske patricije. Zavoljo ugodne lege, zdravega zraka in veličastnosti mesta so stanovali rimski cesarji in njihove rodbine kaj radi v Akvileji. Cesarica ki¬ vija, žena Avgustova, se je stalno naselila ondi in trdila, da njenemu zdravju najbolj ugaja akvilejski zrak in črno kraško 145 vino (refošk). Neki Rest ut je došel nalašč iz Afrike, da vidi Akvilejo, in spoznavši njeno veličastnost, je sklenil tukaj po¬ čakati konec svojega življenja. Za olepšanje Akvileje sta skrbela zlasti cesarja Hadrijan in Sept im ij Sever. Osobito poslednji je bil mestu zelo 150 naklonjen ter mu podelil častni naslov „colonia“. Dal je v Akvileji sezidati veliko tekališče (circus), ki je bilo državno poslopje, v katerem so se obhajale slovesne igre (ludi cir- censes) o navzočnosti cesarjevi, o njegovem godu in o drugih dvornih svečanostih. Razen tega je imela Akvileja v 155 razveseljevanje meščanov še več drugih gledališč in tudi amfi¬ teater, kjer so se merili borilci med seboj. Izmed akvilejskih svetišč je bilo najimenitnejše B e 1 i n o v o, t. j. karnijskega solnč- nega boga, ki je imel tudi izven mestnega obzidja več hramov. Poleg njega so imeli v mestu svetišča tudi ostali rimski bo¬ govi, zlasti Solnce (Sol), Dobra božica (Bona dea) in perzijski Mitra, čigar bogočastje so razširili rimski vojaki po vsem prostranem cesarstvu. Častili so ga kot „odrešenika sveta" in mu postavljali svetišča zlasti pri vhodih v špilje in podzemeljske jame, kakor še dandanes nahajamo sledove o njem po Slovenskem. Razen gledališč in svetišč je bilo v Akvileji še vse polno javnih poslopij. Tu je stalo na pr. veliko skladišče za žito (horreum imperii Romani); tvornica za vojaške in mornarske obleke; državna tvornica za orožje, v kateri so kovali noriško jeklo; osrednja vojaška blagajnica za Italijo, katero je upravljal „praepositus thesaurorum"; z njo je bila združena kovalnica denarjev pod vodstvom „procuratoris monetae"; in naposled je morala biti blizu mesta tudi barvarnica za baršun, ker se v nadpisih pogostoma omenjajo njeni delavci, „purpurarii“. Na južni strani mesta ob morski obali, katero je po noči raz¬ svetljevala visoka umetna svetilka, je stala ladjedelnica in delavnica za orožje, za ladijsko opravo in za popravljanje po¬ škodovanih ladij. Vrh tega so bile še delavnice za različno glineno posodo in za rezanje dragega kamenja. Akvilejski izdelki te vrste so bili v starih časih zel6 na glasu in so se razprodajali daleč okoli, zlasti po Noriku in Panoniji, rezano kamenje pa tudi po Dalmaciji. Po bližnji in daljni okolici akvilejski je bilo mnogo opekarnic, ki so izdelovale opeko v različni velikosti in obliki. Tudi mozajik so napravljali brez- dvomno v velikih množinah, ker nahajamo po vsej okolici akvi¬ lejski premnogo njegovih ostankov. Izvirni načrti in umetno sestavljene ter okusno izvedene slike teh mozajikov nam pri¬ čajo jasno, da se je bila ta umetnost v Akvileji povzdignila na vrhunec svoje popolnosti. Obrtniki akvilejski so imeli svoja društva in svoje za¬ druge, katere je nadziral poseben „praefectus“ ali „capitolarius“. Vseh zadrug je bilo petintrideset. Najvažnejše med njimi so bile zadruge mizarjev, sodarjev, drvarjev, kamenosekov ali klošarjev, tkalcev, kolarjev, zidarjev, barvarjev, strojarjev, ri¬ bičev itd. Poleg obrtnosti je cvetlo v akvilejski okolici po¬ sebno še poljedelstvo. Celo največji dostojanstveniki in vojsko¬ vodje so se pečali s poljedelstvom in znali enako spretno 160 165 170 175 180 185 190 195 372 vihtiti srp kakor meč. Akvilejsko žito, vino in olje je bilo na dobrem glasu po vseh sosednjih deželah. Zlasti vina se 200 je premnogo spečalo v Panonijo, kjer še ni bila takrat vinska trta udomačena. Tudi živinoreja je bila znatna v akvilejski okolici. Venetski konji so bili posebne pasme, ne sicer veliki, ali hitri, tako da so dobro služili pri dirkah in igrah. II. Ali toliko slavnemu mestu ni bilo dolgo življenje do- 205 sojeno. Čim bolj so se množili državljanski prepiri med cesarji in proticesarji in čim predrznejši so postajali ..barbarski' 1 na¬ rodi ob severnovzhodnih mejah rimske države, tem večja nevarnost je pretila naši Akvileji. Že leta 238. po Kr. je ob- 210 legal cesar Maksim in Trak s skoz 22 dnij Akvilejo, ali brez uspeha, ker se je njegova lastna vojska uprla proti njemu in ga ubila pod obzidjem akvilejskim. Drugo obsedanje je prebila Akvileja leta 351., ko se je bil Julijan Odpad¬ nik uprl pravemu cesarju Konštanciju. Julijanova vojska 215 je zvezala na reki Natisoni po tri in tri ladje ter postavila na njih velikanske lesene stolpe, ki so bili tako visoki, da so presegali višino mestnega obzidja. S temi stolpi so se oblegovalci približali mestu in streljali iz njih na branitelje in celo v mesto samo. Ali tudi to ni upognilo hrabrosti in 220 neustrašenosti Akvilejčanov. Julijanova vojska bi bila zastonj obsedala mesto, ako bi ne bil med tem umrl cesar Konštancij. Tedaj pa je bilo brezuspešno vsako daljnje bojevanje in tako so Akvilejčani odprli vrata Julijanovemu vojskovodji, ki je, priznavši hrabrost prebivalcev, skoro vsem blagodušno odpustil. 225 Še hujši časi so postali za Akvilejo, ko so začeli gotski in hunski narodi napadati rimsko državo in siliti celd v Italijo. Sedaj ni bilo več mogoče, se izogniti sovražnim navalom, ker pot v Italijo je držala ravno mimo Akvileje. V teh strahovitih časih se je pač jasno pokazalo, kako velike važnosti je bila 230 Akvileja za obrambo Rima, in zatorej je niso zastonj ime¬ novali „ključ Italije". Že koncem leta 400. po Kr. je potolkel zapadnogotski kralj Al ari h rimsko vojsko ob staroklasiški reki Timavi (blizu Sv. Ivana pri Devinu) in začel oblegati Akvilejo, toda brez uspeha, ker ni drugega učinil, kakor da 235 je popolnoma oplenil in opustošil okolico akvilejsko. Ali pol stoletja pozneje prihrumi mnogo hujši sovražnik nad Akvilejo. Leta 452. privali namreč kralj Hunov, grozoviti Atila, brezštevilne tolpe svojega grdega, čokastega naroda iz Panonije mimo Emone (Ljubljane), katero je popolnoma razdejal, potem črez Hrušico in skoz Vipavsko dolino 240 v nižino furlansko. Strah in groza sta oznanjala ta „bič božji“. Razrušena mesta, goreča sela, razdejana polja in pa grdo raz¬ mesarjena trupla ubitih prebivalcev so kazala sled o vojski njegovi. Atila je razsajal tako grozovito, da se naš narod še dandanes s strahom in grozo spominja imena njegovega, 245 pripisujoč vse podrtine in razvaline grozovitosti ,,kralja Atule“. Atila začne četrto obleganje mesta Akvileje. Njen hrabri branitelj Gaj Menapij zbere v naglici vojakov in živeža, oboroži mestno obzidje in pripravi vse, kar je potrebno proti dolgotrajnemu obleganju. Vojakov je bilo v Akvileji zadosti, 250 ker je premnogo ljudij z dežele od strahu pred Atilo pridrlo v mesto; drugi pa so se rajši umaknili na primorske otoke, zlasti na Grad pod Akvilejo. Toda ravno premnogo ljudstva v mestu bi bilo oviralo uspešno brambo in prezgodaj použilo branilcem potrebno hrano. Zato je poslal Menapij vso duhov- 255 ščino s svetinjami vred, vse za boj nesposobne može, ženske in otroke na otok Grad. Tako je bilo vse pripravljeno za trajno brambo in Huni, ki niso razumevali bojne umetnosti, zlasti ne, kako se mora oblegati trdnjava, so se brezuspešno zaganjali v akvilejske zidine. Ker se mesto ni hotelo predati, 260 so si morali Huni po okolici iskati živeža in vsak dan tem dalje hoditi ponj. Tako so v kratkem času opustošili in raz¬ dejali vso okolico. Tri mesece so Huni zastonj oblegali Akvilejo; svak dan jim je bolj ginilo upanje, da se mesto kdaj preda. Vročina je 265 hudo pritiskala, iz močvirnega zemljišča se je vzdigovala ne¬ zdrava para, bolezen je žugala in živeža ..ni bilo najti daleč okoli. Zal/> so začeli Huni mrmrati in zahtevati od Atile, naj jih odvede v solnčno Italijo. S težkim srcem se je odločil kralj privoliti v to zahtevo, ker je sam izprevidel, da ne mo- 270 rejo Huni vzeti utrjenega mesta, na izstradanje pa ni bilo niti misliti ne. Ali ljudska vraža je prišla nenadoma Atili in njegovim Hunom na pomoč. Ko jezdi namreč Atila nekega jutra po svoji navadi okoli mesta, zapazi ptico čapljo, kako prenaša svoje mladiče 275 374 iz nekega stolpa pri obzidju. Brž skliče svoje vojskovodje, jim pokaže, kaj dela ptica, in reče: „Glejte, ptiči slutijo bližnjo nevarnost, ki preti mestu, in zatč se šele. Udarimo še enkrat krepko na tisti stolp in videli boste, da se razruši in vrata 280 se nam odprd v mesto.“ In res vojskovodje so bili prepričani ter so oznanili četam to čudežno znamenje. Vsa vojska se __ zdaj vzdigne, zbere in uredi ter udari z vso silo na omenjeni stolp. Napad je bil tako hud, da se je kmalu začelo na tistem mestu rušiti zidovje. Huni so to z velikim veseljem opazili 285 in toliko časa tisto stran naskakovali, da so prebili zid in na¬ pravili dosti širok vhod. Skoz to odprtino je vdrla vsa ogromna vojska v mesto. Zastonj je bila zdaj vsabramba; Akvilejčani so morali položiti orožje in se priporočiti milosti sovražnikovi. Ali te niso poznali Huni. Začeli so mesto pleniti in ropati, 290 pa tudi po nepotrebnem rušiti in zažigati. Poklavši več tisoč hrabrih boriteljev, so zajahali zopet svoje male, ali iskre ko¬ njiče in zdirjali dalje po venetski nižini proti Pataviju. Toda Huni še niso mogli zadati smrtnega udarca toli¬ kemu mestu, kakoršno je bila Akvileja. Tisti meščani, ki so 295 bili ušli merilnemu orožju in uničujočemu ognju, so se zopet zbrali, poklicali begunce z otoka Grada nazaj, očistili trge in ulice, popravili poškodovane hiše in se zopet nastanili v starih svojih prostorih, kakor so vedeli in znali. Ali javna poslopja, svetišča in kipi so ostali seveda zrušeni in razdejani. Toda 300 na to je bilo prebivalstvo že navajeno, ker so kristjani že takrat mnogo poganskih hramov in kipov potrli, ko je bil cesar T e o d o z i j (f 395) strogo zabranil malikovalstvo. Skratka Akvileja si je opomogla; čeravno se v svojem popolnem blišču ni nikdar več vzdignila, vendar je še nad sto let slula kot 305 mogočno trgovsko mesto. Leta 569. po Kr. pa pridrvijo črez vzhodne planine germanski Langobardi, posedejo vso gornjo Italijo in napadejo Akvilejo. Mesto ni imelo sedaj več svojega obzidja in se ni moglo braniti. Zat6 se vzdigne patrijarh Pavli n I. z vso duhovščino in prenese vse svetinje in cerkvene zaklade 310 na otok Grad, kjer se stalno naseli in sezida-nove cerkve. Langobardi so po Akvileji tako hudo razsajali, da se je Pav¬ linov naslednik, patrijarh Helij a, leta 579. pritožil gradskemu cerkvenemu zboru, da stara Akvileja „ne more več prenašati biča brezbožnih Langobardov". Zato je duhovščina in ljudstvo 315 sklenilo, da se ne vrne več v Akvilejo, temveč da ostane na varnejših primorskih otokih, zlasti na Gradu in Ki altu (današnje Benetke). Zatorej so prenesli tudi. ime na Grad, imenujoč ga „Novo A k vi lej o“. Poleg teh zunanjih vzrokov imamo pa še nekoliko no¬ tranjih, zakaj je Akvileja tako popolnoma propadla. V šestem 320 stoletju ni bila več središče cvetočih dežel in živahne kupčije. Okoli in okoli so jo obdajali divji, plenaželjni narodi, katerim se ni mogla braniti. Od vzhoda so pritiskali Hunom podobni Obri in malo za njimi tudi Slovenci, ki so se bili do leta 600. pomaknili že do meje italijanske. Zatč si zastonj iskal miru 325 in varnosti v akvilejskem obzidju. Prebivalci so so rajši umi¬ kali na varnejše otoke in zapuščeno mesto je hitro razpadalo. Vrh vsega tega seje začel svet oh morju vedno bolj zni¬ ževati in voda je silila čim dalje bolj v deželo. Kjer so bila poprej rodovitna polja, se je počasi naredilo močvirje, zrak 330 se je okužil in ljudje so zbežali iz teh nesrečnih krajev. Kar ni mogla doseči divja sila, to seje posrečilo mrzlici in Akvi¬ leja je postala v srednjem veku to, kar je še dandanašnji. Vendar s pogansko Akvilejo ni propadla ob enem tudi kristjanska. Sveta vera, katero sta oznanjala in utrdila 335 sv. evangelist Marko in njegov naslednik sv. Mohor, prvi akvilejski škof (obglavljen okoli 1. 68.), se je bila razširila in ukoreninila po bližnji in daljni okolici stare Akvileje. Njena cerkev je postala najimenitnejša za Rimom in njeni pastirji so se začeli imenovati nadškofje in malo pozneje celč 340 p atrij arh i. Akvilejski patrijarhi so izpreobrnili tudi večino Slovencev k sveti veri in njihova cerkvena oblast je obsegala vse slovensko ozemlje na južni strani reke Drave. Tudi po¬ svetni knezi so postali akvilejski patrijarhi, in sicer naj- poprej na zemljiščih, ki so pripadala cerkvi akvilejski, po 345 letu 1077. pa sploh po vsem Furlanskem in Goriškem ter v Istri in na Kranjskem. Svojo posvetno oblast so izgubili pa¬ trijarhi leta 1418., cerkveno višje pastirstvo pa so izvrševali po slovenskih zemljah še do leta 1751., ko je papež preklical akvilejski patrijarhat in namesto njega ustanovil dve nad- 350 škofiji, v Gorici in Vidmu. Tako je črez 1933 let po uteme¬ ljitvi Akvileje utihnilo to ime v svetovni zgodovini in še v domači, krajevni povestnici se le redkokdaj več imenuje. S. Iiutar. 376 162. Narodna bramba za časa turških bojev. Najslavnejšim dobam slovenske preteklosti smemo brez ugovora prištevati one žalostne čase, ko se je Slovenec skoro 300 let bojeval z okrutnim Turčinom. Res burna, grozepolna so bila ona stoletja, a zavest, narodni ponos in hrabrost naših 5 pradedov so je takrat kazala v svitu, v katerem bi se morali odlikovati tudi mi, njih potomci. Neprestano stoječ na braniku za vero in domovino, po večjem brez državne ali celo inostranske pomoči, so branili Slovenci sebe in domači liram sami. Polagoma so urejevali 10 narodno brambo, da je ovirala turške napade in jih naposled ustavila. Seveda to poslednjo svrlio so dosegli še le po dolgih, bridkih izkušnjah, po ogromnih žrtvah ljudij in premoženja tekom mnogih dolgih let. Najprej je šlo za to, da so hitro zvedeli po deželi, kdaj 15 in kje je prestopil neprijatelj mejo slovensko. Izkušnje so namreč učile, da se je po navadnem načinu sovražni napad prepozno naznanjal, da so se brambovci zbirali, ko je bil Turek že dovolj naropal in požgal, in kadar so hoteli udariti nanj, jo je bil že skoro vselej popihal črez mejo. Izmislijo 20 si torej leta 1469. brzojav, kakoršen bi pač dandanes več ne zadostoval. Napravljali so namreč ob turški meji vrh naših najvišjih gora velikanske grmade iz suhih, s slamo kritih drv. Poleg grmad so stali močni možnarji in straže. Kadar se je prikazal Turčin, so ustrelili na najbližjem hribu trikrat ter 25 zapalili grmado. Prav tako so delali na drugih vrhovih bliže in bliže glavnega mesta in v kratkem so zvedeli v Ljubljani, da je sovražnik v deželi. Kadar je bredel črez Kolpo, so dajali z gorečim brzo- javom s Plešivice pri Adlešičah ali pa z Vinice znamenje na 30 Prelibl pri Poljanah, odtod na Zdihovo nad Kostelom, na Fridrikstein nad kočevskim mestom, potem na Sv. Ane goro pri Ribnici, na Ortenek, k Sv. Ahaciju pri Turjaku, na Ig in naposled na grad ljubljanski. Ako je prihrul sovražnik pri Kostanjevici ali Metliki, so poročili žalostno vest z visokega 35 mehovskega gradu blizu Novega mesta proti Hmelniku, k Sv. Petru pri Žužemberku, na Primskovo v litijskem okraju, zatem na Višnjo goro, k Sv. Magdaleni nad Smarijem in v 377 Ljubljano. Če je pa navalil na slovensko zemljo v Istri na Krasu, so pokali možnarji na Učki gori, Grobniku, Klani, Šiler- taboru pri Zagorju, v Vipavi, Senožečah, na postojnskem gradu; 40 z loškega gradu so dali glas Logatčanom, Vrhničanom in Ljub¬ ljančanom. Le-ti so turški prihod naznanjali Gorenjcem. Na Šmarni gori, nad Kamnikom, pri Sv. Marjeti pri Kranju, pri podružnici sv. Petra nad Begunjami, na blejskem gradu, v Jesenicah in Beli peči so gorele grmade in naznanjale sosedom 45 Korošcem z žarečimi pismenkami strašno gorje, ki preti slo¬ venskim pokrajinam. Pogosto je Turek obiskal tudi lepo Štajersko; zakaj proti prepovedi svojega proroka je zahlepel včasi tudi po žlahtni vinski kapljici. Tu so mu posvetili na Borlu, na Donatski gori pri Rogatcu, na Črni gori pri Ptuju, 50 v Ptuju, Radgoni in po drugod. Poglavitna straža na Kranjskem je bila v Metliki. Hrvat- skim banom je bilo naročeno, da sleherno sovražno pomi¬ kanje nemudoma izporoče na Kranjsko in Štajersko. Pozneje so obstavili Donavo in Dravo, kar je stalo silno veliko denarja. 55 Podložniki so stražili, grmade delali in v sili zažigali. Nosili so nadalje pisma sem ter tja, v katerih je bilo zabeleženo, koliko je sovražnikov, kje se prikazujejo, kam se pomikajo itd. Strel, goreče grmade in zvonjenje je deželjane opomi¬ njalo preteče nevarnosti. Kranjsko plemstvo seje združilo v 60 vojno krdelo, vselej pripravljeno, udariti na neprijatelja. Ple¬ menitaši, samostani moški in ženski, mesta in trgi so dajali po premoženju ali številu kmetov po enega ali več v orožju vajenih hlapcev jezdačev. Kdor ni mogel sam priti, je poslal namestnika. Navadno je bila ta četa razdeljena v dva oddelka 65 po deželnih barvah z višnjevim in rumenim pasom, v sili pa še v tretji in četrti oddelek z višnjevo-belim in rumeno-belim pasom. Po potrebi je bila ta vojska različnega števila. Za¬ povedovali so ji po en stotnik, dva poročnika in dva za- stavnika. Nosili so ovratnike iz losove kože, ki je takrat 70 slovela kot kroglam neprodirna, čelade s peresom in široke pase v deželnih barvah. Razen samokresov in mečev so no¬ sili tudi kratke puške, karabinkam podobne. Vsak konjik stalne vojne je na leto prejemal iz deželne blagajnice po 100 kron. Mesta so varovali in branili posebni stražniki, najem- 75 niki in meščani sami, ki so morali imeti svoje orožje shra¬ njeno v orožnicah. 378 Zadnja omenjenih čet je bila, kakor je lahko razvidno, preslaba, kadar je prihrumel Turčin v množnem številu. Ob 80 takih prilikah se je dvignil ves narod, črna vojska. Po potrebi je namreč deželni glavar poklical na boj vsakega 50tega, 30tega, 20tega, v najhujši sili celo vsakega 10tega moža, ki je znal sukati meč in dobro meriti. Deželni glavar je imel po sklepu inšprukskega zbora leta 1518. pet poštenih, 85 zvedenih mož poleg sebe, s katerimi se je posvetoval, kaj in kako storiti v poedinih slučajih. Ako se dežela sama ni mogla uspešno braniti navalu, so prihitele sosednje na pomoč. Tudi Benečanje so po prvem turškem napadu na Furlansko uredili deželno brambo za mesto in okolico. Poslednja je morala da- 90 jati po 20.000 mož, država pa jih je preskrbovala s potrebnim orožjem. Beneško mesto je bilo razdeljeno na šest okrajev, izmed katerih je sleherni imel po dva predstojnika, ki sta sestavljala imenike oborožencev za svoj okraj. Sest oskrbnikov je čuvalo, da je bila vojska vselej pripravna za boj. 95 Sicer je bila deželna vojska le za brambo domačije, toda mnogokrat so jo pošiljali tudi v vnanje dežele, kar pa je bilo skoro vselej škodljivo; zakaj Turčin se je le rad takrat pri¬ kradel v naše pokrajine, kadar so se njihovi junaki bojevali drugod. In če so bili tudi doma, kaj je premoglo primeroma 100 majhno njih število proti divjaku, katerega je bilo včasi kakor listja in trave! Kako okorni so bili taki oklepniki proti čilim Turčinom, ki so na lahkih konjičih vihrali po deželi kakor hudourniki! Predno se je'zbrala črna vojska, koliko so v tem že naropali, podavili in požgali; saj. je dokazano, daje nevernik 105 kakor besen premeril v treh dneh vso Kranjsko. Takozvana stalna vojska pa je bila po večjem razkropljena po cesarskih gradovih. Bili so pogostoma razuzdani najemniki iz raznih vetrov, njih poveljniki tujci, ki so le skrbeli, kako ohranijo posestva gospodarju svojemu, ali ki so se celo med seboj no prepirali ali napadali. Ob takih okoliščinah se niso mnogokrat zmenili za gorje, ki je stiskalo deželjane. Slovenci so se tedaj navadno branili sami. Na ravnem polju pa se niso mogli vselej meriti z dobro oboroženimi, urnimi in številnimi Azijati; zatč so se umikali v prirodno zavarovane kraje, na pr. na visoke 115 planine, v podzemeljske jame, v temne, goste šume ali za trdno zidovje. Najpripravnejše so bile pred vsemi cerkve, stoječe navadno na visokih strminah; močno obzidane so dajale po- l 379 božnim pradedom našim posebno zavetje. Bili so v božjih rokah, takorekoč v hramu, katerega si je izvolil Bog v biva¬ lišče med človeškimi otroki. Ta misel jih je navdajala z višjim pogumom, z večjo srčnostjo; zakaj ako je Bog z njimi, kdo je zoper nje? Cerkvice so bile pa sploh pretesne za vse, ki so iskali zavetja v njih. Poleg tega se nikakor ni strinjalo z božjo častjo, da so v njegovo hišo tirali živino ter nosili živeža in drugih potrebščin. Treba je bilo okoli cerkve posebnega, moč¬ nega zidovja, po več stolpov, hramov za hrano, hlevov za pri¬ gnano živino, orožnic itd. Tako obzidane in utrjene cerkve imenujejo tabore. Brez pretiranja rečemo: tabori so prav narodne trdnjave. Narodne sile so jih zidale, narodni um jih je urejal, narodna hrabrost branila. Oglejmo si jih nekoliko! Trdno cerkev s pokopališčem vred obdaja mogočno, vi¬ soko obzidje. Vsaj pri vhodu stoji trden .stolp, kakor v Osilnici na Kolpi; pogostoma jih je po več. Razdeljeni so v nadstropja. Pri tleh so bili hrami za vino, hrano, žito in hlevi za živino, ob zidovju pa hodišča in line, skoz katere so streljali. V dobro urejenih orožnicah večjih taborov so imeli ogromno smodnika, žvepla, svinca, topov na podstavkih ali kolesih in drugega enakega morilnega orodja. Pogrešali niso vsakojakih pušek, sabelj, mečev, sulic, bandaljerov (jermenov, na katerih so visele lesene, s strelivom nabite pušice), bobnov, piščalij, kijev, kos itd. Življenje v taborih je bilo jako živahno. Možje, katerih soseske so. zidale tabor, so se shajali vsako leto, pregledovali taborsko premoženje, si omišljali potrebnih stvarij in volili poveljnika in nekoliko stotnikov. Prvi je hranil ključe ta¬ borske ter bil odgovoren za vse premoženje in orodje njegovo, izmed stotnikov je najimenitnejši izdelovat račune, ostali pa so mu donašali kazenske in darovane novce, s katerimi so popravljali tabor in ga oskrbovali z živežem. Taborski sodnik naposled, ki je bil navadno kak bližnji plemenitaš, je imel de¬ narje v varstvu in nadzoroval stanje trdnjavno. Takih taborov je bilo po Slovenskem mnogo. Ostanke zataborjenih cerkva nahajamo na Kranjskem med drugimi pri Sv. Egidiju v Repnjah, v Cerkljah, v Dobu, na Krtini z dvema štirioglatima stolpoma in z mostom, na Goričici s štirioglatim 120 125 130 135 140 145 150 155 380 stolpom, v Komendi, v Preddvoru, pri podružnici sv. Kuni- gunde v ihanski duhovniji še dandanes imenovani Tabor; v 160 Češnjicah, nad velesovskim samostanom, v Podbrezju na Go¬ renjskem. Nadalje so bili utaborjeni poljanski cerkvi nasprotni hrib z imenom Tabor, Primskovo, tabor Zagradec v šmarski dekaniji, Pletrije, Mirna peč, Sv. Miklavž pri Turjaku, Getonice, Stari log, Morelj, Moravice, Koprivnik na Kočevskem, Sv. Janez 165 pa Tabor pri Črmošnjicah; Osilnica ob Kolpi, semiška cerkev z okroglim stolpom, Zaklanec v horjulski duhovniji, Sv. Križ pa Tabor pri Logatcu, Studeno, Begunje, Šilertabor pri Za¬ gorju (postavljen 1. 1471.), Košana, Slavina in drugi. Na Štajerskem so bili razen že omenjenih krajev, kjer 170 so stale straže, utaborjeni: Žalec, Bistrica, Žički samostan, Sv. Lambert; na Koroškem cerkev sv. Štefana in Kozme na Grobniškem polju, samostan sv. Jurija; na Goriškem Bovec, Črnica, Gradiška, Foljana, in povrh še dolga vrsta okopov od Sočinega izliva blizu Ogleja do Gorice. 175 Ako povzamemo k tem taborom še vse utrjene, močno z okopi, rovi, nasipi, jarki, visokim zidovjem zavarovane samostane, gradove, trge, mesta in nalašč za brambo postav¬ ljena poslopja, vidimo z duševnimi očmi na slovenski zemlji le en velikanski tabor, eno trdnjavo, prepolno topovja in 180 orožja. Njeni prebivalci so bili vedno opasani ter noč in dan pripravljeni, da zgrabijo kletega sovražnika, ki jim je hotel vzeti vero in svobodo. Kako so se vedli taborjani ob priliki turškega napada? Prizor je pretresljiv, vreden, da si ga naslikamo. Kadar so 185 goreče grmade na visočinah, streli iz možnarjev, rdeči petelin zapaljenih vasij, plat zvona iz bližnjih zvonikov ali urni sli naznanjali grozno novico, 'da je Turčin v deželi, tedaj so gnali Seljaki ljubo živinico v tabor in znosili tja, kar se je dalo, ako niso rajši svojega blaga poskrili v duplinah in jamah. 190 Možaki, primeroma dobro oboroženi, stopijo na hodišče okoli zidovja, v line nastavijo nabite možnarje in puške. Ženske obstopijo nakopičene groblje in kuhajo smolo; starci, otroci in za boj nesposobni ljudje pa se poskrijejo po hramih in kleteh, ali pa bite v svetišče klicat Boga na pomoč. Ako so 195 sovražne čete naskočile tabor, niso taborjani držali križem rok; obsipali so jih s kroglami in ženske so valile velikanske skale 381 v nižavo. Goreča smola, vrela voda, neugašeno apno je kar deževalo na nevernika. Kakšno pehanje, kolika gneča med ljudmi in živino v tesnem taboru! Najpogumnejši, pogostoma domači duhovnik, 200 je vnemal z zgovorno besedo in dejanjem omagujoče malo krdelce kristjanskih junakov k srčnosti, da so do poslednjega moža odbijali besne naskoke krutega odpadnika, in mnogokrat so slavno odpodili trume sovražne. Celb iz trdnjave so se spu¬ ščali za begočimi Turčini. Turške glave na drogih, nevernim 205 krempljem odvzeti plen, kakor ženske, živina, cerkvene in druge dragocenosti, so pričali mnogokrat, da ni bilo njih ju¬ naštvo brez uspeha. Toda gorje, trikrat gorje pokrajini, ka¬ tero je preobvladal ljuti osmanlij! Kri in razdejanje je bilo njen delež. Neusmiljeno je posekal divjak borne starce, mučil 210 uboge slovenske žene in deklice, a možake, mladeniče, otroke pa je gnal z živino vred v sužnost, da so razširjali kot janičarji slavo turškega polmeseca. Česar pa ni mogel vzeti s seboj, je ugonobil požrešni plamen. Kdo more opisati bridkosti, šteti solze, ki so jih učinjali ob takih priložnostih neverniki našim 215 pradedom! Kjer je malo poprej donela vesela pesmica, kjer sta kraljevala mir in sreča, je razsajal zdaj bojni hrup, je tužno odmevalo ječanje ranjenih, vpitje odpeljanih, jok ostalih. Zgodovinarji opisujejo čestokrat na dolgo in široko, kaj je dovršil ta ali oni vladar, ta ali oni imenitni mož: o bridkih 220 solzah, ki so jih točili naši očetje, o junaških delih, ki so jih doprinašali v taborih, na teh nemih gomilah svojili pradedov, molči povestnica in junake pokriva zemlja, katero je močila njih dična kri slovenska. Le iz ponižne pripovedke, iz ju¬ naške pesmi še doni njihova slava in bo donela na veke. 225 -J. Parapat. Jurij Vega se je porodil leta 1754. dne 24. sušca v Za¬ gorici, majhni vasi moravske župnije na Kranjskem. Stariši so mu bili Jernej in Helena Veha. Pod tem imenom je za- 163. Jurij Vega. pisan v moravski krstni knjigi in to je njegovo pravo ime. 5 S trinajstimi leti je stopil v latinske šole ljubljanske. Ker mu stariši, borni kmetovalci, niso imeli dosti zalagati, je prebil svoje nauke večinoma ob podpori dobrih ljudij. Kot dijak je po svoji nadarjenosti in točni marljivosti kmalu obrnil nase pozornost svojih učiteljev; zlasti se je zanimal zanj učitelj 10 matematike, duhovnik Josip pl. Maffei, ki mu je postal pravi oče; podpiral ga je ne le gmotno, ampak ga tudi navduševal za duševno izobrazbo Ta blagi učitelj je odločilno vplival na vso njegovo bodočnost. Leta 1775. je dovršil Veha ljubljanski licej kot prvi od- 15 ličnik. Zaradi izvenrednih matematičnih znanostij je dobil takoj službo c. kr. navigacijskega inženirja v Notranji Avstriji; ali njej se je prostovoljno odpovedal ter je leta 1780. vstopil kot preprost topničar pri drugem topničarskem polku, in sicer, kakor sani pravi, iz odločnega veselja do vojaškega stanu. 20 V tem času je izpremenil svoje ime v Vega in tako se je pisal odslej. Vstop v vojake je začetek njegove neminljive slave na vojaškem in učenj aškem polju. Kako vestno in bistro¬ umno se je tukaj vedel, temu je prvi dokaz to, da je v enem 25 letu postal podporočnik, in v kratkem je prišel za učitelja matematike v topničarsko šolo na Dunaju. Se istega leta (1782) si je postavil prvi spomenik na polju učenosti, izdavši knjigo: „Matematična predavanja". 1 Kako pa je bilo to Vegi mogoče, ko vendar ni nikoli 30 pohajal višjih šol? Odgovor je kratek: Vega je bil samouk. Izstopivši iz ljubljanskih šol, seje samostalno dalje izobraževal; toda njegova nadarjenost ni bila edini vzrok njegovim plodom, temveč z njo je bila združena tudi vztrajna delavnost. Stopivši v vojake, je takoj bistroumno presodil pomanj- 35 kljivost tedanjih matematičnih knjig v šolah vojaških; uvidel pa je tudi neizmerno važnost matematike za topničarsko stroko v obče. Poln odločnosti se je lotil sam dela, po ka¬ terem je postal preosnovatelj avstrijskih topničarskih šol; zakaj on je prvi v te šole uvedel višjo matematiko. 40 Priznanje, ki je doletelo njegovo prvo knjigo, ga je tako izpodbujalo, da je leto pozneje dal na svetlo drugo znamenito knjigo: „ L o g a r i t e m s k o -1 r i g o n o m e t r i š k e t a b u 1 e “ v dveh delih, v nemškem in latinskem jeziku. 2 383 Prihodnje leto 1784. je postal nadporočnik in izdal drugi del „matematičnih predavanj": geometrijo in višjo matematiko. Da se povzdigne avstrijsko topničarstvo na višjo sto¬ pinjo, je vlada osnovala poseben topničarski oddelek (Bombar- diercorps cohors artis pyrotechnicae) na Dunaju. Vego je zadela čast. da so ga imenovali za učitelja matematike v tej šoli, ob enem pa je postal tudi stotnik (1. 1787.). V tem letu je dal na svetlo: „Uporabni navod, kako se [mečejo bombe", in leto pozneje tretji del „matematičnih predavanj": mehaniko. Odslej mu je boj nekoliko oviral pisateljevanje. Želeč dejanski izkusiti vrednost svojih teoretičnih naukov, je šel leta 1789. prostovoljno z generalom Lavdonom proti Turkom. Pred Belim gradom je pokazal prvikrat svojo junaško hra¬ brost ter je z izvrstnim streljanjem pošteno pripomogel, da se je vdala trdnjava. Vrnivši se na Dunaj, se tam ni dolgo mudil. Leta 1790. ga nahajamo v Lipniku na Moravskem, kjer so pretili Prusi z vojsko. Tam je prebil dve leti. Na vojski ni samo točno opravljal vojaške službe, temveč se tudi v prostih trenutkih pečal z matematično vedo. Že pred Belim gradom so našli stotnika Vego sredi turških bomb za nekim okopom za¬ mišljenega v svoje logaritemske račune. Tako je delal blizu deset let, katere je z malimi prenehljaji prebil na bojišču. V Lipniku je dovršil dodatek k tretjemu delu „mate- matičnih predavanj" in izumil teorijo kolesja (Rildervverk), kar se je doslej zdelo nemogoče. Vegovo ime je zdaj tako slovelo, da ga je kraljeva ve- likobritanska družba znanostij imenovala za svojega dopisu¬ jočega člana. Meseca vinotoka leta 1792. je prišel za kratek čas na Dunaj in kmalu potem je postal major bombardirske čete. Ko pa je leta 1793. napočila vojska proti Francozom, je šel zopet vsled lastne prošnje k cesarskim četam ob Renu in je ondi zapovedoval oblegovalnemu topništvu, dočim je bil poveljnik vsej vojski alzaški državni grof Wurmser. Predno so začeli Avstrijci napadati utrjene francoske črte okoli Weifienburga in (Lauterburga, je dovršil novo loga¬ ritemsko ročno knjigo, in sicer tisti logaritmovnik na sedem decimalk, ki ga še sedaj rabijo po srednjih šolah. 45 50 55 60 65 70 75 80 384 Nato pa so prišli za majorja Vego vroči dnevi. Dne 13. vino- 85 toka istega leta je užugal s svojo neustrašenostjo trdnjavo Lauterburg. Spravil je dve diviziji konjiče v varno zavetje blizu Lauterburga, potem pa sam jezdil do mesta in z lepimi besedami, a odločno zahteval, naj se mesto vda in most odpre. Ko se je to zgodilo, je šel z obema divizijama v mesto in štiri- 90 naj st ur neprenehoma vodil straže, da je napravil red. Še bolj slaven je bil njegov čin pri obleganju razvpite trdnjavice „Fort Louis", ki so jo, stoječo na otoku sredi Rena, smatrali Francozi za nepremagljivo. Fočenši 10. listopada še istega leta, so streljali Avstrijci, pod poveljništvom generalnega majorja 95 Lauerja, zaradi slabega vremena že tretji dan brez vsega uspeha na trdnjavo; tedaj so očitali majorju Vegi pri obedu vpričo vseh gostov, da bo le on kriv, ako morajo opustiti obleganje. Teh grenkih besed se ni ustrašil, ker jih ni za¬ služil, ampak je dejal, da si upa v 24 urah zmagati trdnjavo, too ako sme po svoji volji razpolagati s topništvom. Nato mu da generalni major Lauer besedo, da ga hoče cesarju predlagati za viteški red Marije Terezije, 4 ako izvrši svojo obljubo. Major Vega skoči od mize — in urno na delo. Še isti večer začne z velikim trudom staviti majhno 105 baterijo iz treh desetfuntnih topov (Haubitzen) na desnem krilu. Delal je tako, kakor mora delati mož, ki hoče kaj do¬ seči. Ne le, da je dajal točna povelja, tudi s svojimi rokami je prijel za delo. Vsledtegaje bila baterija tri četrti ure pred polnočjo gotova in takoj so začele granate frčati v mesto. Pri 110 tej priliki je pokazal naš korenjak svojo duhovitost še na drug način. Ker je bilo mesto jako oddaljeno, ga niso dose¬ gali tedanji topovi, in to tem manj, ker so z možnarji in havbicami streljali dotlej le „na visoko" (elevacija 50° in črez). Da bi pa mesto vendar dosegel, je dal topove dosti močneje 115 nabijati in streljati „na nizko" (elevacija 15°—16°). Med tem je ukazal tudi ostalim baterijam, naj primejo od druge strani mesto, niže trdnjave ležeče. Tako ga je spravil v navzkrižni ogenj. Drugi dan je mesto na več krajih gorelo in opoldne je že prosila posadka premirja, na kar se je nepričakovano 120 hitro vdala. Vsled tega slavnega in za avstrijsko vojsko jako važnega čina je nasvetoval generalni major Lauer majorja Vego za viteški red Marije Terezije. Redovni zbor mn gaje enoglasno priznal, 385 toda Vega ni takrat dobil viteškega križa — slučaj, o katerem nič natančnega ne vemo. 125 Navzlic burnim časom je dovršil Vega v vojski ob gornjem Renu delo, ki bi samo zadostovalo, da postane njegovo ime nepozabljeno. To je njegov tretji ali veliki logaritmovnik v latinskem in nemškem jeziku. 5 Da Vegova logaritemska dela laže ocenimo, nam je po- 130 gledati v zgodovino te stroke. Naravni logaritemski sestav sta leta 1614. prva iznašla škotski lord Napier (čitaj: Neper) in Švicar Jobst Biirgi. Po smrti Napierjevi (1617) je to delo nadaljeval londonski profesor Brigg, preračunivši ves sestav na osnovno število 10. Dovršitev logaritmov pa je jako po- 135 speševal holandski učeni bukvar Adriaan Vlaeq, ki je izdal velikanski logaritmovnik na deset decimalk v dveh fo¬ lij antih (med 1. 1628.- 1633.). Iz te knjige so zajemali do Vege vsi evropski matematiki, ki so izdajali logaritmovnike v manjši obliki za ročno rabo. Za Vegove dobe se bili Vlaeqovi folijanti 140 prav redki, vrh tega pa tudi ne brez pogreškov, tedaj raču¬ nanje z njimi nezanesljivo. To je vzrok, da se je Vega lotil tega dela. Preračunil je sam, deloma tudi njegovi učenci, skoro vse logaritme ter zaporedoma izdal tri logaritmovnike: prvega v dveh delih na sedem decimalk za izučene materna- 145 tike (srednji logaritmovnik), drugega kot ročno knjigo za učence na sedem decimalk (mali logaritmovnik) in tretjega za najnatančnejše račune učenjakom, zvedoslovcem, mornarjem itd. na deset decimalk (veliki logaritmovnik). O zadnjem trdijo učenjaki, da je še sedaj najboljši deseterodecimalnik. 150 A vrnimo se zopet na bojišče. Meseca grudna leta 1794. se je nahajal major Vega v hudih bojih okoli Mannheima, kjer so cesarski branili okope ob levem bregu renskem. Ko so se ti-le ravno o božičnih dneh morali umakniti presilnemu pritisku, se je Vega znova proslavil po svoji neustrašenosti 155 in izvrstnem poveljevanju; iz lastnega nagiba je rešil vse avstrijske topove s strelivom vred sovražnikovih rok, ko jih je prepeljal na desni breg črez napol zamrzlo reko. Kakšno zaupanje so imeli takrat v njegovo bistroumnost, nam izpričuje to, da je dobil povelje, naj preosnuje avstrijsko 150 topništvo s tem, da ustroji nove boljše možnarje za bombe. To nalogo je častno rešil- v Mannheimu, ko je po svojem matematično utemeljenem načrtu ustrojil dva devetcolska Čitanka V. in VI. 25 386 možnarja za bombe, ki sta metala nad tri kilometre daleč, 165 do čim so prejšnji metali jedva za polovico te daljave. Ti možnarji imajo v zgodovini topništva ime: „Vega’s weit- treibende Bombenmorser". Vrednost te izumbe se je še tisto leto izvrstno obnesla proti Francozom, ki so se bili med tem polastili Mannheima. 170 Da si naši pribore to mesto, je bilo treba pravilnega oble¬ ganja. Začelo se je dne 13. kimavca 1. 1795. Vega si je za svoja dva možnarja izbral izvrstno stališče in je štiri dni ne¬ prenehoma metal bombe v trdnjavo, kamor noben drug možnar ni segal. S tem je obleganje tako pospešil, da so se naši v 175 osmih dneh zopet polastili tega važnega mesta. Glede na ta slavni čin so majorja Vego drugič predlagali za viteški red Marije Terezije in takrat ga je tudi res dobil (1796); v posebno zaslugo so mu šteli izumbo izvrstnih novih možnarjev. 180 To in prihodnje leto se je Vega s sijajnimi topničarskimi manevri udeleževal bojev med Moguncijo in Strafiburgom. Po sklenjenem miru (v Campo-Formiju 1. 1797.) pa je spravil vse cesarsko orožje domov v Avstrijo, kjer je svojo skrb zopet posvetil topničarski šoli, povrh pa nadaljeval svoje 185 znanstveno delovanje, čigar novi plod je bil zraven drugih izdaj nekaterih prejšnjih del in več drobnih spisov četrti in poslednji del „matematičnih predavanj": hidrodinamika (leta 1800.). Kako daleč je takrat slovelo ime učenjaka Vege, nam 190 izpričuje izvenredna čast, ki so mu jo izkazovala društva učenjakov. Leta 1797. je bil izvoljen za člana matematično- lizikalnega društva v Erfurtu, 1. 1799. za člana akademije ko¬ ristnih znanostij v Mogunciji, I. 1800. pa za uda kraljeve češke družbe znanostij v Pragi in kraljeve pruske akademije zna- 195 nostij v Berolinu. Pa tudi Avstrija, kateri je bil, stopivši pred dvajsetimi leti v vojake, posvetil svoje najboljše moči, je cenila zvestega sina. Za plačilo njegovim zaslugam, katere si je pridobil v dvajsetletnem vojaškem službovanju po modrosti, izvrstni 200 hrabrosti in sploh po vzornem vedenju, ga je povzdignil mi¬ lostljivi vladar cesar Franc 11. (1.) dne 22 . velikega srpana leta 1800. med barone avstrijskih ilednih držav. Leta 1802. je bil Vega povišan v podpolkovnika pri četrtem topničarskem 387 polku, ali te časti ni dolgo užival; zakaj moža, ki je toliko¬ krat brez strahu stal pred smrtonosnimi žreli sovražnih pušek in topov, je zadela roka — morilčeva. O tem strašnem hudodelstvu se poroča, da je baron Vega izginil nekega dne. Deveti dan, dne 26. kimavca leta 1802., so našli njegovo mrtvo truplo v reki Donavi blizu NuBdorfa s tanko vrvjo k stebru privezano. O zločinu se je marsikaj sumilo, pa nič gotovega vedelo. Najbolj verjetno je zdaj tb-le: Kakih sedem let pozneje je zapazil neki častnik v topničarski šoli na Dunaju v rokah nekega topničarja bakren kotomer, na katerem je bilo vrezano ime: Vega. Poprašan, je dejal top¬ ničar, da mu je kotomer posodil mlinar, pri katerem stanuje. Nat6 so mlinarja zaprli in ta je nazadnje izpovedal, da je imel jako lepega konja. Podpolkovnik baron Vega, ki ga je hotel imeti, mu je ponujal večkrat velike svote, nazadnje toliko, da sta se pogodila zanj, in Vega mu je naštel denar. Ko je isti večer prišel po konja, sta morala v hlev po brvi, ki je držala črez mlinsko strugo. Tu se je polastila mlinarja peklenska želja, obdržati denar in konja, in tedaj je sunil barona Vego raz brv v vodo. Na to izpoved je storil mlinar smrt na vislicah. 6 Ko se je zvedela Vegova smrt, je žaloval ves Dunaj in z njim gotovo tudi vsa Avstrija; zakaj izgubila je enega naj¬ boljših svojih sinov, junaka učenjaka. Vegovo slavo oznanjajo njegova tiskana dela, med ka¬ terimi so se matematična predavanja v avstrijskih topničarskih šolah rabila črez 70 let; mali logaritmovnik pa je doživel ne¬ poznano število natiskov (1. 1900. 78. natisk) ter bil preveden na francoski, angleški, italijanski, ruski, holandski, švedski in danski jezik. Vega se je odlikoval kot avstrijski rodoljub v besede najlepšem pomenu. To nam pričajo njegova dejanja in razno¬ vrstni izreki v predgovorih različnim knjigam njegovim, kjer izraža najgorkejše želje, koristiti občni blaginji. In res je koristil svojim učencem kot izvrsten in skrben učitelj, avstrij¬ skemu topničarstvu kot utemeljitelj njegove znanstvene pod¬ lage in kot preosnovatelj topniške tehnike. Koristil je dalje občinstvu sploh, uspešno si prizadevajoč razširjati matematične znanosti, in s tem, da je obelodanil knjižico o časoslovju in spisal knjigo o novi metrski meri. 7 Koristil je slavi Avstrije 25 * 205 210 215 220 225 230 235 240 388 po svojih učenih delih in činih junaških. A vsa izvenredna 245 slava, ki ga je dičila, mu ni zmotila blagega značaja niti nje¬ gove vzorne skromnosti in hvaležnosti. Še kot plemenitaš se ni sramoval, očitno se spominjati hiš v Ljubljani, kjer je ne¬ kdaj kot ubog dijak užival gmotne podpore. Svojemu nekda¬ njemu učitelju, pl. Maffeju, je posvetil hvaležnega srca in z 250 laskavimi besedami drugi natisk malegalogaritmovnika; ljubezen do ožje svoje domovine, kjer mu je tekla zibel, pa je izrazil v pismu, s kojim je posvetil četrti del matematičnih predavanj stanovom vojvodine kranjske, ter jim poslal po en izvod vseh svojih tiskanih del, petnajst po številu. Nat<3 so ga počastili 255 tudi stanovi kranjski, sprejemši ga med svoje člane. Vega je bil za svoje dobe eden največjih učenjakov; pri¬ znavali so mu to učenjaki sami z jako laskavimi besedami, primerjajoč ga Arhimedu in Eulerju. 8 Do te slave pa se je povzdignil po svoji neumorni delavnosti. Zanimal se je za 260 vse, kar seje količkaj tikalo njegove stroke; vešč je bil tujim jezikom, francoskemu, italijanskemu in angleškemu, in teme¬ ljito je poznaval znanstveno slovstvo svojega časa, nemško in inostransko. Naš Vega se je svetil kot zvezda prve vrste na obzorju 265 svojega časa. Naj ta zvezda sveti tudi nam, da ga vedno po¬ snemamo kot vzor vztrajnosti, učenosti in vseh osebnih kre- postij, osobito pa kot vzor nesebične ljubezni do dela. Fr. Hauptmann. Opis in oris. 164. Družne rastline. Skoro vse zemeljsko površje je obrastlo z raznovrstnimi rastlinami. Je pa tudi ni v prirodi prikazni, ki hi silneje vplivala na človeštvo nego množica rastlinskih oblik. Ni čuda, da so že narodi starodavnih dob spoznavali to istino; rast- 5 linstvo zemlje so zvali obleko, češ, ono opasuje enako pestri preprogi njeno skalnato telo, ublažuje zunanjega lica togost in oživlja dežele. Pa vendar rastlinstvo ni odeja samo skal- 389 nati zemlji, temveč je jako umno razdeljeno skoro po vsem površju. Tej razdelitvi se pridružuje še raznovrstnost rast¬ linskih podob. Obe svojstvi pa še ie delata isti plašč, ki daje 10 okrajem, da. celb deželam nekaj mikavnega, posebnega. Naravno je, da bi bila naša zemlja strašno enolična, ako bi rodila rastline zgolj ene vrste. Popotnik bi videl povsod na pr. bukovje, smrečje, pšenico, mahove itd. in bi ne nahajal nikjer dobrodejne premembe svojim očem. V istini pa nam 15 je oskrbela mati zemlja veliko število različnih rastlin, ki so večinoma primerno razdeljene po njej. Na navedeni način nastajajo večje ali manjše skupine, pretežno sestoječe iz te ali one rastline. Družnost je nadalje ona lastnost, na kateri se osniva vse organsko življenje; brez nje bi zemlja tudi za 20 človeka bila nepripravna. Brez zedinjenja bi pretila vsaki po- edini rastlini nevarnost; a z zedinjenimi močmi pomaga druga drugi ter se varuje vremenskih, po vzdušninah nastalih nezgod, kakor tudi žgočih solnčnih žarkov. Tedaj se tudi rastline kakor razne živali in človek sam družijo z namenom, da se 25 uspešneje branijo vsem neprilikam. Največje družbe delajo gozdje, ki so povsod najbolj razprostranjeni in imajo toliko moč do zemlje gospodarja, da jim gotovo pristaja prvo mesto. Ne bilo bi nam vse raz¬ umno in jasno, ako bi prezirali zasad mladega gozda in vza- 30 jemnost med kaljivimi zrni in raznimi zelišči. S temi se tla najprej preprežejo in tako varujejo razvijajoče se semenje. Solnčni žarki, ki jim pošiljajo svetlobo, ne morejo neposrednje do njih; potrebna vlaga se vzdržava v tleh in redi majhna drevesca, vršički pa skrbe za dostatno senco, da ne zvend. 35 Tako zrastejo mogočna drevesa in v njihovi senci ohranijo tla potrebno vlago, brez katere bi manjše rastline ne mogle živeti. V zmernih in mrzlejših krajih usposobijo gozdje tla ? da se prerastd z raznimi rastlinami, zlasti z mahovi. Ti najbolj vlago vzdržujejo ter jo oddajajo deloma drugim, de- 40 loma pa jo spuščajo polagoma v tla in jo zbirajo v niže le¬ žečih shrambah bregov in strmin. Ob dežju si prisvoji vsak listič kolikor toliko kapljic, se upogne, če treba, in zdaj pa¬ dajo od lista do lista, od veje do veje in naposled na maho- vita tla, ki se dodobra napije. Nekoliko te mokrote porabijo 45 rastline zase, ostala pa se spušča polagoma navzdol, in ako je zemeljsko skladovje sposobno, se zbira v podzemeljske toke 390 in prišumi ob porob.ju izpod zelenega plašča v podobi oživ¬ ljajočega vrelca na dan. Studenci se spajajo v potoke, potoki 50 v i*eke, ki hite, srebrnim pasovom enake, iz dežele v deželo morju v naročje. Reke so prirodne črte, po katerih se se¬ znanjajo narodi; one jih vežejo v večjo skupino ter jim dona- šajo blagostanje in zadovoljnost. Tudi gonilna sila, ribištvo itd. daje človeku koristi. 55 V studence pa se ne steka vsa izpodnebna voda. ampak samo majhna tretjina; druga tretjina odteka po površju in ostala izhlapeva v zrak. Vodna para se ne vzdiga samo iz vsakega drevesa, iz vsakega lista, ampak tudi iz vlažnih gozdnih tal. K temu pa je treba toplote, nahajajoče se v 60 zraku. Ker se pa ta zaradi zelene drevesne strehe ne more od solnca nikoli toliko ugreti, kakor na kaki goljavi, in še po izparjanju znaten del svoje toplote izgubi, tedaj je v gozdu hladnejše nego izven gozda na planem. Nad gozdi kakor v njih je torej zrak bolj hladen ter si izkuša izenačiti svojo 65 toploto s toplejšim zunanjim. Zavoljo tega teče v višini to¬ plejši zrak v hladnejši prostor, spodaj pa nasprotno. Tla na planem izven gozda se po dnevi bolj ogrejejo in po noči bolj ohlade, kakor je to možno v gozdu; zatč veje na večer hladen veter proti gozdu, zjutraj pa pihlja iz njega. Tako ublažuje 70 gozd poletno vročino in hladi zrak; ovirajoč prehitro izmeno zračne toplote, pa prija mnogim sadežem, katerim zlasti spo¬ mladi in jeseni preti mraz in slana. Izpara se vrši po vesoljnem svetu, osobito pa v vročih krajih; ondi se vzdigajo vodne pare v zrak in vetrovi jih 75 razpode na vse strani. V obližju gozdov pa se vsled hladnej¬ šega zraka zgoste in oplodijo kot dež okolico ter prijetno lajšajo hudo vročino. V toplejših krajih so zmerni lesovi tudi v tem oziru velika dobrota, v zmernejših pa pomanjšujejo toploto ter povzročujejo mraz. Ni težko dokazati, da je bilo 80 naše podnebje zaradi prostranih gozdov v minulih časih mrzlejše, nego je sedaj. Omenimo samo nekaterih zverin, na pr. grdo- gledega volka, kosmatina medveda, krvoločnega risa itd., ki so se, prej v teh gozdih živeči, napredujoči omiki umaknili v gore ali pa na sever. Istotako nekatere ptice, kakor divji petelin, 85 črna žolna in dr., ki najrajši po tihih, velikih gozdih samujejo. Ravno tako očitni svedoki so nam razne rastline, na pr. vinska trta, katere ni poznala prej naša domovina; kajti snežnate 391 zime s hudim mrazom ji niso prijale. Čim bolj pa so pose- kavali in pustošili gozde, tem bolj so pojemale hude zime, tem gorkejše je postajalo naše podnebje. Ali vse ima svoje 90 skrajne meje. Ako sega človek vsled objesti ali neumnosti prek njih, more prej rodovitno zemljo pretvoriti v nerodovitno, dži, celo v stepo ali v gola, skalnata rebra. Znana je prikazen, da vetrovi nimajo v lesu take moči kakor na planem. Povsod, kjer so po gorah porazili gozde, 95 dobivajo vetrovi po dolinah večjo moč; iste postajajo hladnejše in tudi manj rodovitne; zlasti sadno drevje po mrazu veliko trpi in spomladi tudi često pozebe. Kdo bi se temu čudil, uvažujoč, da se po takih krajih izmena jako hitro vrši! Vsak lahko tedaj razume, da so gore one meje, katerih 100 ne sme človek prekoračiti. Se enkrat poglejmo gozdnato goro in gotovo pritegnemo, da vzdržava ista po koreninah svojih dreves in po gostih mahovih živo zemljo po strminah ter jo veže v celoto. No pa posekajmo les in obiščimo črez nekoliko let znani nam prej rajski kraj, strašen pogled! Namesto ve- 105 selega življenja okrožava nas od vseh stranij nemo skalovje, vsiljujoč nam prežalostno svojo zgodovino. Odkod ta izpre- memba? Dokler je stal še gozd, so se razbijale plohe ob drevju in listju ter padale v kapljah na tla. Suho listje in zelena mahovita tla so se napila in nasrkala vode do sitega, 110 a odtekalo je je slednjič le malo in še ta je curljala počasi. Vode dolinskega naliva že davno ni, ko prihiti ta raz gorovje. Po opustošenju pa usahnejo studenci, mahovi in druge rast¬ line izginejo. Dežja nič ne zadržuje in ta tolče kot strašna ploha ob tla. Za malo časa je tudi živa zemlja izginila in gola, 115 kamenita tla se pokažejo. Silni hudourniki, preobloženi s peskom in kamenjem, d er 6 navzdol in prišume s strašansko silo v ravnino, kjer razdirajo jezove in zalivajo stanovanja. Pa še več! Tu trgajo zemljo in jo odnašajo na druga mesta, kjer jo spuščajo onemogli na dno. Njive in senožeti poplav- 120 Ijajo, in nasuvši nanje peska in proda, pretvarjajo cvetoča polja v nezdrava močvirja. Iz močvirij pa se navadno vzdigajo nezdravi plini, ki prisilijo človeka, da se izseli, ali pa da za¬ rana umrč v bedi in siromaštvu. Le poglejmo Pontinsko barje na zapadni strani apeninskega pogorja! Te gore so sedaj po- 125 sekane do golega ter delajo na opazovalca vtisk strašne raz¬ valine, katero premnogokrat še bolj opustošijo povodnji. Neki 392 nenavaden plin, malarija, se razvija iz močvirnatih tal, kjer gnijb vsakovrstne organske tvarine. Prebivalci bolujejo na 130 mnogih boleznih in se šele navadno za najboljše dobe v več¬ nost. Pa tudi v tej strašni pustinji je bilo nekdaj srečno življenje, in zakaj? Zat6 ker je bila obrastla z gozdovi. Človek je strašno grešil zoper ravnotežje v prirodi in strašni so temu nasledki. Kaj čuda tedaj, da je okolica večnega mesta oku- 135 žena, in kdor le more, jo zapusti ob poletni vročini. Še v začetku 18. stoletja je bilo to drugače. Mogočen gozd lepih pinij je odvračal nezgodo od meščanov, a sčasoma so ga po¬ sekali in malarija je jela razsajati. Slični pojavi se nahajajo tudi po drugod in žitnice ne- 140 kdanjim narodom so se tem potem preobrazile v smrtonosna barja ali pa v inače nerodovitna tla. Tudi slovensko ozemlje čuti že stoletja sem nasledke razgozdenja po takozvanem „kraškem svetu“, ki se razprostira med Postojno, Gorico, Trstom in Reko ter pošilja daleč tja v Dalmacijo svoja pusta 145 in nerodovitna pogorja. Tudi to raztrgano skalovje so po¬ krivali nekdaj zeleni gozdje, a nemila sekira je uničila hribom zeleni lišp in zemlji zavetje ter odprla grozoviti burji pot. Burja je rodovitno zemljo malo po malo odnesla, da je sedaj kraški svet skoro ves gol in pust. Le tu pa tam se nahajajo 150 obdelane dolinice, po katerih tekč potoki in reke, dokler se ne izgube v podzemeljske jame. Kaj bi dali sicer ubogi Kra¬ ševci, ko bi bilo možno, hkratu popraviti škodo, katero so povzročili lakomni Benečanje, odkar so, gospodujoči napomi- nanemu ozemlju, jeli pustošiti Kras in zabijati debla v zemljo 155 Benetkam v podstavo. Že precej dolgo se delajo poskusi in raznovrstne priprave za zopetno pogozdenje, a vse napreduje jako počasi, kajti mnogovrstne ovire prečijo blagi namen. Bog dal, da dožive potomci tiste čase, ko bo burja neznatna ter zametje in podobne prikazni skoro nepoznane. 160 Vsakdo, ki je navezan bolj na sobo, ve, kako ugodno ga oživlja v prostih urah zrak na planem, osobito v solnčnem gozdu. Meščanje zapuste, ako le morejo, za poletne vročine mesto, da uživajo zdravi zrak na kmetih. Zdravniki pošiljajo bolnike v toplice in kopeli, a ne toliko zaradi vode, kolikor 165 zavoljo zdravega in čistega zraka. Vse to nam je takoj jasno, ako se natančneje poučimo o hranitbi rastlin. Glavna sestavina rastlinjega telesa je ogljik, katerega si pripravljajo iz ogljikovega 393 dvokisa, dobivajoč ga nekaj skoz listje iz zraka, nekaj pa raz¬ topljenega v vodi po koreninah iz zemlje. S solnčnim vplivom ga razkrajajo v ogljik in kisik. Iz ogljika sestavljajo pola- 170 goma svoje telo, kisik pa izdihavajo skoz listje in druge ze¬ lene dele. Raztvorba traja neprenehoma in nam čisti zrak. Pametni in razumni gorjani čuvajo svoje gozde tudi za¬ tegadelj, ker jim branijo selišča sneženih plazov in gorskih usadov. Ondi pa, kjer so jih posekali, so po zimi vedno v 175 nevarnosti, da bi jih ne zasuli plazovi. O južnem vremenu se udira namreč sneg s strmin in golih vrhov. Čim niže pri¬ haja, tem bolj narašča sprva mala gruča, ob gozdu se razbije in skopni brez posebnih nasledkov. Drugače pa je seveda tam, kjer ni gozdne obrambe. S strašansko silo prilomasti v dolino. 180 razruši hiše in staje ter pokoplje pod seboj ljudi in živino. Spomladi pa tudi žive v večnem strahu pred gorskimi usadi, ki se dogajajo zlasti po takih krajih, kjer so zemeljske plasti več ali manj vzporedne s strmim površjem. Tudi te ustavlja gozd ob vznožju. 185 Posamezni človek se navadno premalo ozira na vesoljnost, a v svoji preprostosti tudi zlih nasledkov ne sluti. Bolj ga zanima gozd zaradi neposrednje koristi; dodobra je pre¬ pričan, da ni v obče brez njega mogoče umno kmetijsko go¬ spodarstvo. 190 O mahovih, združenih z gozdi, smo že govorili. Ali tudi zase in osobito v sosedstvu lišajev so znamenitega pomena v prirodi. Kjerkoli se nahajajo, povsod so zavetje majhnim živalcam, ki poginivši zapuste zemlji ravno isti dušik kakor velike. Torej deluje mahovje na senožeti in v lesovju liki 195 gnojna tovarna, in to tem bolj, ker vsako leto navzdol se- gnije in živalske snovi primernejše razdeli, nego bi mogel to storiti človek z najumetnejšim orodjem. Ki zlahka dobiti senčnatega mesta, kjer bi se mahovi ne nastanili, a najljubši so jim vendar mrzlotni kraji. Ondi pokrivajo močvirnate pla- 200 njave kraj gozdnega pasu, ki se nazivljejo „tundra“ in so prava domovina severnim jelenom in drugim zanimivim živalim. Kar so nam gozdje v velikem, to so nam trave v malem. Pod njihovim varstvom zrasto brezštevilne nežne cvetlice, ki bi poginile v lesu zaradi pomanjkujoče svetlobe. Po razrastlih 205 koreninah in senci vzdržujejo tla vlažna, napajajo zemljo in rodijo hladilne studence, zlasti z gozdi skupaj. Srebrne pasove 394 žuborečih potokov obkrožajo ob straneh razne trave; z njimi gredd na višave in ondi se razprostirajo v planinske pašnike. 210 Istotako spremljajo potoke in reke v nižave in dobivajo, čim vlažnejša je zemlja, drugo zunanjo obliko, da jih ni skoro poznati od sorodnic, in delujejo na svoj način. Spojene z močvirnimi mahovi in v zvezi z razboritim človekom, pretvar¬ jajo prevlažna tla v rodovitno zemljo in izboljšujejo okuženi 215 zrak. A to navadno samo pod zmernim podnebjem; vročih krajev stepe, prerije itd. pa se odlikujejo po posebnih travah, ki vsled vlaknatih korenik ne delajo ruš in trat, temveč samo posamne, druga od druge osebljene skupine. Po letu žareče solnce večinoma vso pašo sežge in zdrobi v prah; po suši pa 220 začne deževati in hkratu je vsa planjava zopet zelena. Toda za visokimi bilkami se skriva pogostoma opasna zver, prežeč na mirno v velikanskih jatah se pasoče divje konje, goveda in druge nenevarne živali. Za vročo Afriko, za enakolične žalostne goljave v severni 225 Nemčiji in za druge kraje so velike važnosti razni; vresnice, ki se odlikujejo po tej sposobnosti, da morejo izhajati tudi na najnerodovitnejših tleh ter oživljati in dičiti zemeljsko po¬ vršje tudi tam, kjer bi se inače razprostirale peščenine. Pod njihovimi krili se nastanijo razne, zlasti sorodne rastline, na 230 pr. borovnice, brusnice; 1 tudi grmičaste vrbe, toge trave in šaši 2 se jim radi pridružijo. Po krajih pa, kjer poplavlja voda vresišča takd, da sicer ne tvori jezer, a vendar ne more od¬ tekati, se dela ropa, 8 ki je v novejšem času postala jako važna. Akoravno slabo gorivo, daje v zvezi s čpavcem 4 najboljši gnoj. 235 Nadalje se sesedajo v njej razne raztopljene železnate rude v blatno rudo železovko, ki služi različnim okrasom, ker iz nje proizvajano železo ni kovno. Že pri mahovih smo opazovali, da zahtevajo na prvem mestu vlago in senco, a v vodi prav za prav ne žive. Krivo 240 bi vendar sodil, kdor bi mislil, da voda nima svojih rastlinskih prebivalcev. Dh, ima jih, in to v toliko večjem številu, čim manjši so. Nekoliko je prav majhnih; prištevajo se najnižjim rastlinam in mejijo na skrajni stopinji živeče prirode rast¬ linstvo od živalstva. Dostikrat sestavlja njihovo telo ena sta- 245 niča; posebnih organov ni videti na njem, temveč vsebina izvršuje vsa opravila. Ta sprejema hranitbi služeče snovi ter izloča neporabne skoz vnanjo mrenico. Včasi je nanizanih 395 več podolgovatih stanic v trakasto paličico, včasi predstavljajo zopet popolnejšim nekako slična telesca, ki so navadno sklop¬ ljena v bledozelen povlak stoječih in počasi tekočih voda z 250 blatnim dnom. Vse te nežne rastlinice imenujemo alge. V zedinjenju kažejo ne samo velika, temveč najnežnejša bitja svojo moč. Glede na nekatere enostanične alge je vele- važno omeniti, da izločajo iz sprejetih snovij kremenico, ki se seseda v oklop. Ta je trpežen in preostane, kadar se po- 255 gubi rastlinica. Ako pa še tudi zvemo, da je razmnožitev čudovito nagla, zakaj svaka rastlinica lahko za enega dne za¬ plodi milijon potomcev, katerih vsak zopet okremeni in, do- končavši življenje, tvori na dnu vode vedno rastočo plast zemlje: tedaj nam je lahko, razumevati veliko važnost tako 260 malih telesec. Druge sladkovodne alge, zlasti o kr a ki, služijo deloma brezštevilnim majhnim živalcam v prebivališče in živež, deloma pa vzvišujejo zemeljske plasti. Kakor druge jemljejo i one hranitbi pripravne snovi, nahajajoče se v vodi, vase ter raz- 265 krajajo razne soli. Tako na pr. razkrajajo vodni svečniki 3 žveplene soli in izločajo žveplo v podobi vodikovega žvepleca ter narejajo žveplene studence in kopeli; na drugi strani pa izločajo ogljikovokislo apno, ki se seseda na dnu, polagoma tvarjajoč plast za plastjo. Litavski apnenec, 6 ki se nahaja na 270 spodnjem Stajerju, posebno med Savinjo in Sotlo v velikih skupinah, jo zgrajen s predpotopnimi algami. Povodne en okadi čnice se združujejo z algami često¬ krat v taki množini, da stavijo prometu velike ovire. Ker narejajo včasi skupaj se držeče velike povlake, zabranjujejo 275 vzduhu pot do nižjih plastij ter spravijo živalske prebivalce v nevarnost. Ta odeja se potaplja vsako leto na dno in se osebi od vzduhovega kisika, brez katerega ne more popolnoma segniti. Vedno višje postajajo plasti teh trhlih tvarin in na¬ zadnje dospč do vodne površine. Ro pni mahovi so prvi, 280 katerim so nastala nova tla in novo pozorišče. Pa tudi ni niti ene rastline, ki bi bila za ta posel sposobnejša. Imajo namreč v vseh svojih delih med navadnimi tudi nenavadno velike stanice, ki liki posodice delujejo. Iste vsrkavajo po staničnih prodorih vodo ter vzdržujejo tla vedno vlažna in moč- 285 virnim rastlinam pripravna. Višje se jim pridružijo in umrši povikšajo že nastale ropne plasti. Tudi morje ima svoje rastlinske prebivalce, in sicer to¬ liko in tako različnih, da se potniki ne morejo dosti načuditi 290 njihovi lepoti in pestrim bojam. Rastline so zavetje raznim majhnim, pa tudi večjim živalim, katerim je tu miza pogrnjena. Osobito zanimive so nekatere haluge,’ ki pri razmerno jako nežnem in šibkem telesu vendar v visokosti nadkriljujejo največje velikane v rastlinstvu na kopnem. Seveda tako slabo 295 telo je le možno v vodi; iz nje vzeto se zgrudi na kupček. Imajo namreč z vzduhom napolnjene mehurčke, ki jih vzdržu¬ jejo v ravnotežju. Jagodata haluga na pr. tvori med drugimi v Atlantskem morju takozvano „Sargasovo morje“, 8 katero občudujejo potniki, vozeč se iz Evrope v Ameriko ali nazaj. 300 Že Kolumbovi pomorščaki so se ondi ustavili in zahtevali nazaj v stari svet. In zares tak „plavajoč gozd“ je videti iz daljave trden dovolj, da bi se moglo hoditi po njem. Človek sega na različne načine precej globoko v gospo¬ darstvo prirode, ne samo, da uporablja za mnogovrstne po- 305 trebe pozemeljskega življenja ponujajoče se mu darove ter s tem pretvarja površje dostikrat seveda sebi in svojim po¬ tomcem v škodo — temveč na pripravnem mestu si sezida stanovanje in se združi s svojimi sovrstniki v večjo družbo, ki navadno daleč na okrog vpliva na razvoj rastlinske rasti. 3io DA kaj bi pa bil tudi dom brez sadnega vrta! Kaj kmet brez raznega žita, sočivja, detelje, lami, konoplje itd.! Odkod bi dobivali barve, olja in stotero prepotrebnih rečij! Že v staro¬ davnosti se je izučil človek z rastlinstvom tako ravnati, da mu je donašalo kolikor možno dobička. Da bi pa rastline 315 laže uspevale, jih je sejal in sadil zdržema in tako ustvaril umetne družbe, s katerimi je vse človeštvo v najožji zvezi. M. Cilenšek. 165. O pojavu naravnih nagonov pri živalih. Kdo po cvetju kaže pot čebeli V Kdo postrvi da plavute bistre V Kdo ubral je slavcu mile strune V Kdo jelenu dal je brze noge? M. Vilhar. Lep pomladanski dan je; gorkejši solnčni žarki so že vzbudili tu in tam kako cvetlico iz zimskega spanja; lahko- dušni metuljček frfoli v pisani obleki brezskrbno od cvetlice 397 do cvetlice, kakor da se mu ni bati ponočnih mrazov; murni cvrče po polju in marljiva čebela nabira neumorno sladkega 5 živeža. Glej, ravnokar ima košek poln cvetnega prahu in že¬ lodček si je napolnila s sladko tvarino; kako urno hiti sedaj proti domu, da odloži plod svojega truda! Stopiva za njo. da si ogledava njen stan! Komu pa ni znana čudapolna uredba čebelnega panja, zlasti odkar nam je vsled bistroumne iz- 10 najdbe župnika Dzierzona 1 možno, da ponavljamo vsak poletni dan ta prezanimiva opazovanja? Vidiš li, tam na solnčnati trati ti stoji uljnjak. Kmalu sva tam. Kako življenje pred majhnimi vhodi v panje! Te-le čebelice priletavajo, 6ne-le odletavajo brez pokoja in odmora. 15 Poglediva v panj! Tisoč in tisoč majhnih nožič se giblje: tisoč in tisoč živalic, vzdramivših se iz neprijetnega zimskega dremanja, začenja novo življenje. Vsaka ima svoj posel. Tu je treba snažiti stan, tam spravljajo umrle tovariše iz stana; tli se mora preveč zgoščeni med redčiti z vodo, tam je treba poprav- 20 ljati satje in staviti nove stanice; te-le prinašajo živeža in polnijo prazne lončke, 6ne-le se pripravljajo ponj na pot. Vse to se godi brez spotikanja, brez prepira, vse v najlepšem redu in brez povelja. In kako ti stavijo svoje stanice! Več tisoč šesterooglatih lončkov stoji v skladih, tako da se dotikajo 25 s svojimi dnišči; vsak lonček, 10 mm globok, ima 5 mm v pre¬ meru. Ko bi si hotel človek narediti kaj takega sam, koliko poskusov bi bilo treba in vendar je še dvomiti, da bi spravil s svojimi neokretnimi rokami tako mično in edinstveno delo na dan. Matematiki so izračunih, da so čebele dejanski rešile 30 pretežavno vprašanje, ko so izdelale svoje lončke v obliki, ki drži kar je največ mogoče medli, a potrosile kolikor možno najmanj dragocene snovi voska. Pa to še ni vse; knjiga bi se napolnila s tem, kar nam zanimivega kaže čebelni panj. Vse skupaj dela vtisk, kakor 35 da je predložil temu zboru nevidni, najvišji stavbar črtež ce¬ lote, v glavo vtisnivši ga vsakemu poedincu; kakor da se je naučila na pamet vsaka vrsta delavcev svoje določeno opravilo, mesto in število, po katerem se naj vrste. Po pravici se vpra¬ šamo s pesnikom: 40 „Kdo po cvetju kaže pot čebeli?” Kdo je priučil neznatno živalco tako lepemu redu, sprav¬ ljivosti in umetnosti? Nemara se uče mladiči od starišev? 398 Na to ni misliti. Mlada čebela dela, jedva se porodivši, takisto 45 spretno in urno kakor starejše. Slično opazujemo pri drugih živalih spretnosti in umetnosti, katerih se nikakor niso mogle naučiti; na pr. v godilnicah izvaljena piščeta brskajo in raz- grebajo svojo pičo istotako iz zemlje, kakor druga, katera je izvalila kokoš; po kokoših izvaljene račice silijo v vodo, če 50 jih tudi svarijo njene rednice, dočim se izogibljejo vode piščeta, po racah izvaljena. Če prav so taka dejanja včasi čudovito primerna svo¬ jemu smotru, vendar si ne moremo misliti, da si je izvršu¬ joča žival v svesti tega smotra, temveč ravna tako iz pri- 55 rojenega nagona ali instinkta. Naravni nagon zadene vselej, ne da bi poznala žival namen, pravo pot, da ga doseže. Instinktivna dejanja so prirojena in prehajajo od roditeljev na zarod. Od druge strani bi se dalo navesti dovolj primerov, uve- 60 rujočih nas, da ravnajo višje živali čestokrat v polni zavesti po svojem razumu. Izmed preobilnih primerov navedem samo enega. Zopet nam služi visoko obdarjena čebela za primer. Znameniti opazovalec Huber pravi, da se je sredi zime v nekem panju sat pogreznil vsled prevelike teže, samo spodnji sat 65 ga je še držal nekoliko. To je bil celd nenavaden položaj, kateremu ni bilo pomoči v naravnem nagibu, ali čebele so si vendar vedle pomagati. Takoj so se lotile dela; kmalu je bil sat podprt z malimi stebrički od neke smolnate tvarine, tako- zvanega lotenja (Stopfwachs), ki ga znašajo po letu čebele; 70 stebrički so se opirali na stranske stene pletenice. Da bi se ne pripetila drugič taka nezgoda, so zgradile razumne živalce podporne stebre, trame, bruna itd., katere uredbe se ne na¬ hajajo običajno v njihovih stavbah. Pa saj nam ni treba dalje iskati dokazov za to, da imajo živali razum; najboljši dokaz 75 nam je istina, da se dadd upitomiti kolikor toliko malo da ne vse živali in nekatere se priuče raznovrstnim izurjenostim, koje po pravici občudujemo, kakor na pr. konj, pes in dr. Take živali razumevajo tedaj človeške pomisli in se ravnajo po njih. Ne da bi zanikavali globoki prepad, ki loči duh člo- 80 veški od tistega na najvišji stopinji stoječih živalij, smemo vendar trditi, da se nahajajo i pri živalih početni pogoji du¬ ševnega in srčnega življenja. Mnoge živali imajo razumnost in pomnjivost, tvorijo si pomisli, sodijo in sklepajo, kažejo na- 399 klonjenost in ljubezen do svojih dobrotnikov, odklonjenost, srd in jezo proti sovražnikom. Razumu, v zavesti dejstvujočemu, stavimo tedaj nasproti naravni nagon, ki uravnava, ne poznavajoč namena, tako svoja dejanja, da se doseže pravi smoter. Pretežavno je često¬ krat razsoditi, izvira li kako dejanje iz naravnega nagona, ali pa mu je razum izvir. Težavnost se poveča ne malo s tem, da ne poznamo načina, kako razodevajo živali svoje misli. Nedostaje nam tedaj pravega merila v presojo duševnih spo- sobnostij živalskih; moramo jih torej primerjati s človeškimi odnašaji, katere edino razumevamo. Motili pa se ne bomo, če vzamemo, da ravnajo višje živali večjidel, nižje pa nemara izključno po naravnem nagonu. Divno se kaže naravni nagon v načinu, kako si sta¬ vijo živali svoj stan. Sevčda mnogo potepuhov prav nič ne skrbi za stanovanje, ampak brez doma se potikajo po svetu, i skaj e si prenočišča in zavetja, kjer ga ravno najdejo. Obilo pa jih porabi mnogo truda in časa, da pripravijo sebi ali svoji zalegi mirno in prijazno pribežališče. K njim spada poleg mnogih drugih členarjev že omenjena čebela, ta vzor mar¬ ljivosti in redoljubnosti; semkaj spadajo zlasti ptice, katerih gnezda so vzbujala vselej opravičeno občudovanje. Malo ne vse ptice znašajo kolikor toliko umetelna gnezda; načini skla¬ danja pa so vrlo različni in prav prikladno so primerjali ne¬ katere ptice glede na njihove izdelke obrtnikom. Najbolj po¬ znani ptičji „zidarji“ so lastovice, ki si zidajo od blata znana lična gnezda; „lončar“ (Furnarius rufus) stavi pečnici podobna, do 4 kg težka gnezda na drevesne veje; žolne in deteli spa¬ dajo k družbi „tesarjev“, izdletujoč si prav spretno s svojim krepkim, rtastim kljunom gnezda v trhla drevesa. Običajno so ptičja gnezda vališča ali zibeli mlademu zarodu in se rabijo tedaj samo kratek čas; redkoma služijo pticam v stanovališča ali godnim mladičem v prenočišča. Na¬ šemu domačemu vrabcu pa je gnezdo stanovalnica in spalnica, kjer si išče zaslombe proti mrzloti in mokroti po zimi in po letu. Običajno je gnezdo izpolnilo svoj smoter, kadar so se izgodnjali mladiči; natč se zapusti in razpade. So pa tudi take ptice, ki vsako leto poiščejo svoje staro gnezdo in ga zopet popravijo, kakor na pr. štrki, katerim radi pričvrščamo kolo nad slemenom gnezdu v podlago, lastovice itd. 85 90 95 100 105 110 115 120 400 Izmed sesalcev jih stanuje mnogo v duplih, katera so si 125 sami izkopali, nekateri pa si delajo tudi umetna stanovališča. Krt stanuje pod zemljo v kotličku, okoli katerega peljata dva rova drug nad drugim; od njiju so na daleč razpeljani lovski rovi. Mnogo se občudujejo bobrove trdnjave, v katerih živi po več rodovin skupaj. Take trdnjave se nahajajo ob 130 rekah in jezerih, zavarovane proti deroči vodi s čvrstimi je¬ zovi. Gradivo za zidanje so jim drevesa kakor rama debela, pa tudi taka, ki imajo 50 cm v premeru. Praznine med debli napolnjujejo z blatom, kamenjem in protjem. V stavbi je Sta¬ niča pečnici podobna, ki ima 30 cm debelo zidovje in je s 135 čvrsto streho pokrita; v stanico pelje samo en vhod pod vodo. Čestokrat se nahaja več stanic, druga poleg druge; vsaka ima svoj vhod. Veverice, polhi in dr. delajo stanovanja na drevesih iz šibja, listja in skorje. Oblasto, gnezdu trstnih penic podobno 140 stanovanje pritlične miši (Mus minutus) visi ob žitnih bilkah itd. Vredno je omeniti, da delajo tudi nekatere topoglave ribe gnezda; mali zet (Stichling) na pr. si spleta gnezda, med po¬ vodnimi rastlinami viseča. Ogledimo si sedaj, kako si p o m a g a j o živali do 145 živeža. Nekatere zveri, ujede in druge mesojedne živali si pridobivajo svoj plen v očitni borbi z jačjim svojim orožjem; druge živali izkušajo po zvijači priti do hrane. Nekateri pajki nastavljajo preumetno spletene mreže iz pretankih nitij in prežd blizu njih, dokler se v skoro nevidne niti ne zaplete 150 majhna žuželka, katere se potem takoj polaste. Volkčeva li¬ činka (Myrmecoleon formicarius) izkoplje v peščeno zemljo lijaku podobno jamico; na dnu iste čaka, da seji zvali mimo gredoča žuželka v past, ali pa še s peskom po njej poškropi, da strmoglavi v jamico in ji pride v oblast. Som in druge, 155 z brki ali z drugimi telesnimi priveski obdarjene ribe se skri¬ vajo v globini voda in privabljajo, z brki igrajoč, majhne ri¬ bice k svojemu žrelu. Osobito vredno je omeniti, kako se javlja naravni nagon glede hranitbe pri mravljah. Ti majhni kožekrilci ljubijo po- 160 sebno sladkosti; zatorej radi obiskujejo sladke plodove, pa tudi rastlinske ušice so jim iz istega vzroka dobrodošle to¬ varišice. Rastlinske ušice imajo namreč na zadku dve cevčici, iz katerih se cedi sladek sok; „medeno roso“ izpuščajo osobito 401 takrat, kadar jih mravlja pošegeče s tipalnicami. Vsakdo je tedaj že nemara opazil, da mravlje rade obiskujejo rožne liste, 165 na katerih žive take osice. Nekatere mravlje obdajajo z zidom vejice, na kojih je mnogo uši c,., ali pa zanašajo celč ušja jajca v svoj stan, kjer jim strežejo črez zimo, da se jim izvale „molzne kravice". Dalje kakor pri mravljah sega skrb za hrano pri takih 170 živalih, ki si zalagajo živež za zimo. Polni lončki čebelnega satja v jeseni naj bi nas opominjali, kako je treba v času obil¬ nosti skrbeti za težavne dni v življenju. Hrček ima v svojih podzemeljskih stanovanjih posebne žitnice, kijih napolni med letom; človeku pa ne dopada njegovo umno gospodarstvo in 175 v srednji Evropi so skoro popolnoma pokončali tega tatu. Toda ni jih preveliko število previdnih gospodarjev v živalstvu in zatorej se godi včasi res prav hudo takim neskrbnežem. Si li ga videl vrabca, kako ti berači po zimi okoli hiše za kako drobtinico? Pa on se še vendar preživi; a drugim lahko- 180 živcem se godi hujše in ne preostaja jim drugega nego pre¬ spati dolgo, hudo zimo. Mnogo črvov, mehkužcev, pajkovcev. žužkov, plezavcev in sesavcev spada semkaj. Druge živali, zlasti one, ki so urnih nog ali brzili kril, si pomagajo inače. / Bogom, domovina! Pa gredo po svetu 185 za kruhom daleč tja proti jugu, kjer milejše solnce sije. Toda ne ostanejo tam, temveč ljubezen do domovine jih sili, da se vrnejo zopet tja. kjer jim je tekla zibel, samo da smejo upati, da bo tu kaj prigrizniti. Takih selcev nahajamo med sesavci, med povodnimi živalmi in zlasti med lahkokrilimi prebivalci 190 v zraku. Selitev ptic p r i š t e v a m o n a j z a n i m i v e j š i m pojavom naravnega nagona. Vsaka ptičja vrsta ve dobro, kdaj je prišel čas za potovanje. Najprej, začetkom velikega srpana, se odpravljajo brizge (Oypselus apus), njim sledijo kukavice, kobilarji, srakoperi in prepeliee; meseca kimavca 195 se selijo večjidel pevci (slavček, penica, lastovica), race in ujede; meseca vinotoka nas ostavljajo pastiričica, taščica, škrjanec, drozg, skobec, kanja, sinka, črna liska in gos. Mnoge ptice, na pr. lastovice, štrki, divje gosi in dr., se selijo v ve¬ likih tropih; ali predno odlete, se zbirajo in urijo v letanju 200 visoko v zraku. Žerjavi letijo v podobi klina, kakor da vedo, da jim je tako najlažje, premagati zračni upor; na prvem mestu jim leti najkrepkejši samec, ki mora premagati največji čitanka V. in VI. 26 402 upor, slabci in starci pa so na koncu. Malo selivk potuje 205 poedince, na pr. sinke, nekatere po dve in dve. Proti koncu zime se vračajo v obratnem redu. Katere so odpotovale po¬ slednje, tiste so prve zopet tukaj; in kakor je vsaka selivka našla svoje zimišče, istotako najde i vsaka svojo domovino in svoje val išče; nekatere si poiščejo celo svoja prejšnja 210 gnezda. Pridobivanje živeža je čestokrat spojeno s hudimi bor¬ bami; splošen zakon prirode je ta, daje vse, kar živi, zapleteno v večno borbo z drugimi bitji. To borbo imenujemo borbo za obstanek, iz borbe za obstanek sledi neogibna potreba, 215 da imajo živali nekaka orožja, katerih se poslužujejo pri na¬ padu proti slabejšim ali v obrambo proti jačjim bitjem, in res vsaka žival ima kolikor toliko izdatno orožje. Tiger ob¬ vlada z ostrim zobovjem svoj plen; orel napada z močnim kljunom srne, zajce, jagnjeta itd.; govedo se postavlja z ro- 220 govi v bran in konj kaže kopita. Slabejše živali, ki se ne morejo zanašati na tako silna branila, se poslužujejo včasi tem opasnejšega, goljufivega orožja. Prav majhna ranica za¬ dostuje nasprotniku, samo da se vlije vanjo kapljica nekega soka, in pomnil bo neznatno živalco, če mu nemara ne pride 225 celo do življenja. Zajec in mnogo drugih živalij jo ubriše v grm, če jim preti najmanjša nevarnost; kjer pa ni druge pomoči, tam po¬ magaj zvijača! Več živalij se potaji v opasnosti, kakor da so mrtve, na pr. navadni prašiček (Oniscus murarius); trdo- 230 glavec (Anobium pertinax) se ti ne gane, ako se je potuj i 1, čeprav ga nabodeš na iglo. Tudi nekatere ptice (prepelica, snežna jerebica, sluka in dr.) se delajo mrtve v opasnosti. Dočim služijo ti nagoni v lastno blagouspešnost, je drugim smoter, da si ohranijo pleme. Iv tem-le spada vzgoja 235 mladičev, družljivost, posnemavost in nagon k občevanju. V skrbi za mladiče polagajo roditelji jajca na pri¬ pravna mesta. Žužki skrbe, da najde ličinka, izvalivši se iz jajca, potrebnega živeža. Šiškarice (Cynipidae) na pr. vsajajo jajca s tankim bodalcem pod kožo določenih rastlin; vsled 240 rane nastane neki izrastek, šiška, ki služi ličinki v stan in živež. Čebela, čmrlj, osa, mravlja in dr. donašajo svojim ličin¬ kam rastlinske hrane in jih krmijo; mravlje nosijo pogostoma svoje bube na solnce in zopet nazaj v mravljišče. Pri ribah se javlja skrb za mladiče včasi v selitvah v daljne kraje, da si poiščejo pripravnih mest za drstitev. Sla- 245 niki na pr. zapuste morske globine in se prikažejo v stra¬ šanskih množinah na morskem površju, potujoč proti bregovom in plitvinam med Norveškim, Angleškim in Francoskim. Tam odložijo ikre in se vrnejo potem v globino. Losos (Trutta salar) potuje iz Vzhodnega in Severnega morja v reke ter 250 pride, preskočivši slapove, jezove in druge zapreke, celo v majhne potoke, kjer se drstijo na zavarovanih in z živežem obloženih krajih. Narobe potuje jegulja ob času drstitve iz rek v morje, iz njega pa se vrača nastopno pomlad na milijarde malega zaroda ob rečnih izlivih v sladko vodovje. 255 Sesavci si sicer običajno ne skladajo gnezd, tem sijajnejša pa je ljubezen, s katero goji samica svoje mladiče ter jih brani proti vsakemu napadu in vsaki opasnosti, prezirajoč lastno življenje. Pri mnogih višjih živalih opazujemo tudi, da mladiče nekako poučujejo. Plavutonožci na pr. in pomorske 260 ptice vabijo plašljive mladiče v vodo; ptice pevke izpodbujajo svojo družino k vzletu in k lovu na žužke; orli in sokoli uče mladiče letati in se spuščati na plen. Nagon k družljivosti nas preseneti brez dvombe najbolj v podobi, v kakoršni ga opazujemo pri nekaterih 265 ravno- in kožekrilcih, kakor pri belih mravljah, osah, čebelah, mravljah in dr. Veliko število takšnih živalij se združi v skupno delovanje, v takozvane „živalskc države", v katerih so opravila strogo razdeljena. Ena ali nekoliko samic („matic“) leže jajca in skrbi za pomnožitev države; prirejanje in obramba 270 stami ter priskrbovanje živeža je opravilo delavkam. V neka¬ terih družbah je obramba domovja posel posebne vrste Stanov¬ nikov, takozvanih vojakov, odlikujočih se po Krepkejših čelju¬ stih svojem orožju. Samcev je le malo v državi, pa še te pomore delavke ali vojaki Črez nekaj časa, ker ne delajo nič in 275 se hranijo zastonj. Tudi veseli prebivalci v zraku so večinoma jako družljivi. Nekateri gnezdijo celo skupaj, kakor družbeni tkalci (Philetaerus socius), živeči v Vzhodni J,ndiji, v Avstraliji in posebno v Afriki. Ti skladajo, po osem sto do tisoč samcev in samic, svoja gnezda pod skupno streho, kije slamnati hišni 280 strehi podobna. Prečudno družljivost so opazovali pri neka¬ terih avstralskih pticah, ki si gradijo celo posebna igrišča, kjer se shajajo ter skakaje in igraje naganjajo po njih. 26* 404 Tudi sesavcev živi mnogo v družbah, v katerih prevza- 285 mejo čestokrat najstarejši ali najmočnejši skrb vodstva in obrambe. Divja goveda, bivoli in svinje se branijo zajedno pri napadu; konji stopijo v krog, če se jih loti kaka zver. Opice ropajo v velikih tropih zasade, postavljajoč se v red, da me¬ čejo druga drugi odtrgane plodove. Če je treba odbežati, sledi 290 vsa druhal svojemu vodji, ki spleže tu pa tam na visoko drevo, da bi videl, odkod preti sovražnik. Straže postavljajo na paši opice, morski psi, divje koze, jeleni in dr., da jim naznanijo, če se bliža opasnost. Nagon k posnemanju se javlja v posnemanju glasa, 295 kretanja in dejanja. Če zalaja v tihi noči kak pes, takoj mu odgovarja tovariš pri sosedovih in kmalu se razširja lajanje po vsej vasi; ali če se zglasi samo ena žaba s svojim kla- siškim figr/.tv.s zoef, 3 takoj jo spremlja ves zbor po močvirju. Nekatere ptice pevke posnemajo glasove drugih ptic; papige, .800 krokarji in škorci se nauče celo izgovarjati posamne besede. Posnemanje dejanj opazujemo pri pticah selivkah, ka¬ terim je običajno ena na čelu. Slično potujejo druge potujoče živali in posnemajo svojega voditelja. V družbi izpremeni včasi kaka žival povsem svoj značaj; krotek konj postane trmast 805 v družbi nepokornega tovariša in konji izgube plašljivost v družbi, kar opazujemo čestokrat pri vojaških konjih. Nagon k občevanju je posledica družbenega življenja; zato, da se združijo živali k skupnemu delovanju, je treba, da občujejo med seboj. Nekako občevanje opazujemo že pri mrav- 810 ljah in čebelah, ki se v izrednih položajih potipajo s tipalni- cami. Da si s tem naznanjajo svoje namene, lahko sklepamo iz tega, da si pomagajo druga drugi, če se tako naprosijo. Nekatere mravlje sc vojskujejo z mravljami drugih vrst; v lepo urejenih oddelkih stopajo proti sovražniku, se izpodbu- 815 jajo k hrabrosti in žrtvujejo življenje skupnosti v prid. Namen takim vojskam je, da si pridobijo sužnjev. O nekakem živalske m g o v o r u smemo govoriti le pri višjih živalih. Da živali razumevajo glas svojih tovarišev, posnemamo iz tega, da si odgovarjajo na vabeče glasove. 320 Najbolj opazujemo to pri pticah in sesavcih. Ptičji glas je nekako izrazilo različnih občutkov. Osobito so to majhne ptice z neznatnim perjem, ki se odlikujejo kot pevke ne 405 samo po prijetnem, polnem zvoku svojega glasu, ampak iste ubirajo tudi glasove v pravilne kitice in lepo doneče napeve. Živalski govor je vedno le izraz čutenju in poželenju. 32 Tako povzdignejo živali svoj glas v radosti in boli, v jezi in bojazni, če so lačne in žejne, in o sličnih drugih priložnostih. Po njih se izpreminja tudi glas, po katerem lahko posnamemo i stanje naših domačih živalij. //. Rchreiner. 166. Na piramidah. „Jutri rano greva na piramide in v puščavo,“ mi je rekel na cvetno nedeljo zvečer moj tovariš, avstrijski geolog, ko sva se bila nahodila po ulicah in ovinkih cesarske Kajire. „Morava se zgodaj napraviti na pot, ako nočeva, da naju solnce pari na potu; hodi se črez tri ure.“ 5 Solnce je ravno vzhajalo in sušilo roso po ravnem polju na obalah svetega Nila, ko drugo jutro zasedemo pripravljene osle, ki nas brzih nog ponese iz sredine stare Kajire mimo mestnega vrta skoz novo predmestje Izmajilijo na zahod proti širokemu Nilu. Onkraj mostu krene pot ob reki gori proti 10 jugu med vrtovi in nasadi do kolodvora, odkoder pelje želez¬ nica na gornji Egipet. Ondi se zavije cesta in vodi po širokem polju vedno pod drevoredom temnozelenih akacij med cve¬ točim sočivjem in zrelo pšenico tja do zadnjega prekopa, ki loči lepo obdelano, rodovitno Nilovo dolino od široke, gole 15 puščave. Visoki senčnati palmovi gozdiči na obeh straneh ravne ceste hlade male vasice na nizkih holmih in nam zakri¬ vajo pogled v daljavo. A ko prekoračiš zadnji most, tu je svet kakor izpre- menjen; kamor ne sežejo Nilovi valovi ob času povodnji, tam 20 je vse suho in pusto. Gola, mrtva leži pred nami planjava tja do visokega roba, kjer se začenja „Libijska puščava". Stopivši izpod drevoreda, zagledamo ne daleč pred seboj priramide, ali pot do njih je še visoka in strma. Tu-sem torej, na mejo prijetnega živ- 25 Ijenja in tihe smrti, so si postavili mogočni faraoni spomin svoje nekdanje moči in slave. Mora se reči, znali so si izbirati kraj za svoje grobove. Stopimo bliže. Pot res da ni več dolga, pa strma je in so na debelo posuta z drobnim, rjavim peskom, ki ga je veter nanesel sem iz vroče Sahare. Vrh brega dospemo na malo plan in stojimo v podnožju Kufujeve 1 piramide, ki se strmo in veličastno dviga pred nami in kipi v sinje nebo. Pojdimo okoli nje, da si jo bolje ogledamo! Štirioglatemu 35 hribu podobna, je piramida sezidana iz samega rezanega ka¬ menja, tako da se razprostirajo njene štiri enako dolge strani na štiri vetrove. Vsaka stran meri tri sto korakov ali nad dve sto sedemindvajset metrov; ravno toliko tudi rob, ki sega od spodnjega ogla do vrha. Obstransko površje je torej iz 40 štirih trioglov z enakimi stranmi. Površina je morala biti nekdaj gladka in svetla, kakor še sedaj gornji del Kefrenove 2 piramide, ki jo zagledamo od južnovzhodnega ogla Kufujeve, prehodivši njeno vzhodno stran. Ali sedaj ne vidimo drugega nego velikanske sklade 45 lečastega apnenca, ki so stopnicam enako naloženi drug na drugem. Gladka apnena površna skorja in vse malo kamenje je razpadlo tekom dolgih let in se posulo v visoko grobljo, ki zakriva podnožje piramidi ter nam brani stopiti blizu nje. Ona druga, ki jo je sezidal Kefren, malo nižja od prve, si je 50 ohranila ostri vrh nepokvarjen in v gornjem delu tudi prav gladke strani, tako da je težko priplezati na njo. Črez pol .ure hoda dospemo zopet na severno stran, kjer je v sredi temen vhod do grobov. Odtod se tudi gre na piramido. Pa kakšna bo pot po teh stopnicah, ki so bolj strme kakor 55 naše strehe! Nekako boječe merimo te stopnice, vsaka skoro metei' visoka, spodnje pa imajo črez dober meter visočine. Skoro nam je obupati, da prilezemo kdaj do vrha. Pa suhi Beduin stori mnogokaj za dober bakšiš (dar). Že prej nam slede ves čas korak za korakom, kažoč to in ono; zdaj nas 60 opominjajo s slabo svojo francoščino na veliko sfingo 3 ne daleč odtod, zdaj zopet na grobove v katakombah okoli pi¬ ramid in nam nadležno ponujajo zarjaveli denar in druge sta¬ rine. Ko pa vidijo, da mislimo iti na piramido, se jih ni moči odkrižati; skoro bi se stepli med seboj, kdo nas popelje gori. 65 Saj pa tudi ni odveč njihova pomoč. Dva naju primeta vsak za eno roko in peljeta varno od vhoda sredi severne strani črez nekatere stopnice in potem tja vprek na severnovzhodni ogel in ob robu gori po znanih stopnicah, ki sta jih vajena 407 že od mladih nog. Spreten deček pa nese hladne vode za nami v mokri alkaraci, slabo žgani lončeni posodi, v ka- 70 teri se ohrani voda vedno mrzla, če le malo veter pihlja. Deček pomaga tudi potniku na težavnejših krajih in se tako že za mladih let vadi težavnemu potu, koder bo odrastel tudi sam vodil tujce kakor zdaj oče njegov. Kaj dobro de človeku, ko Beduin malo nad sredo pota 75 obstoji v senčni votlini med kameni, da se malo oddahnemo in poživimo iz mokre alkarace. Kakor palčki so videti pot¬ niki in njihovi arabski spremljevalci, ki lezejo ob piramidi in se trudijo doli na prvih stopnicah za nami. Toda ne utegnemo se ozirati. Beduin poprime za roko no in nas potegne više. Se bo treba mnogokrat dvigniti nogo in se vzpeti kvišku na skalo. Sto in dvainštirideset metrov ni mala višina; prišel bi že do pol Šmarne gore 4 in še više. Pot lije s čela, kolena začno boleti; ali bomo skoro na vrhu? Sapa nam pojema, ali Beduin ne peša. Vidimo že 85 vrhovni rob, še malo korakov in na piramidi smo. No, to sojo pa uganili Arabci, da so razdrli piramidi vrh in naredili prostora vsaj za stotino ljudij, ako treba. Sedimo na oni kamen na sredi, ki so ga še pustili za klop, da se na njem odpočijemo, in ozrimo se okoli sebe! 90 Tti se razprostira pred nami bogati Egipet, lepa rodo¬ vitna dolina, ki se na jugu kakor zelen pas kaže izza strmih bregov, ki jo na obeh straneh obdajajo in ločijo od puščave, ki se na desno in levo razteza brez konca in kraja. Proti severu se širi dolina in kakor zeleno morje izginja ravnina 95 na daljnem obzorju; posredi pa se vije veličastno sveta reka Nil in izliva rumene svoje valove po neštevilnih tokih in pre¬ kopih, po katerih je umna in pridna roka Eelahova 5 napeljala vodo, da mu namaka zelene njive in senčnate gozdiče. Kamor sežejo Nilove vode ob času velike povodnji in puste gnojno ioo črno prst za seboj, tam je zemlja kakor raj cvetoča in rodo¬ vitna ter daje obilno sadu. Korak više je že puščava, ker peščena tla, katerih nikoli hladni dež ne zmoči, niti bilke ne požend; le kaka osamela palma še životari nekoliko oddaljena od zelene ruše in priča, da je še tudi tu v globočini, kamor 105 je pognala korenike, malo mokrote. Po pravici se torej Egipet imenuje Nil o v dar, kakor so svečeniki pripovedovali že Herodotu. G 408 Zapustivši tesno dolino, se deli glavna struga Nilova v dva no vodotoka, ki objemata rodovitno delto, žitnico starega sveta. Med delto in gornjim Egiptom leži nam nasproti on¬ stran reke ob vznožju strmega in divjega Mokatama glavno mesto egiptovsko, Kaj ir a, nekdaj sedež zmagovitih kalifov. Mesto je nastalo poleg razvalin starega Meniti da in se širilo 115 ob reki okoli gradu na malem griču. Sedaj je jako prostorne in šteje do pol milijona prebivalcev in ima v novih predmestjih, Bulaku in Izmajiliji. kaj lepe, visoke, prostorne hiše brez streh ter krasne palače egiptovskih velikašev in tujih bogatih kupcev. Izmed brezštevilnih hiš se dvigajo kvišku premnogi 120 tanki minareti poleg veličastnih kupol na mošejah. Visoko nad vsemi pa moli proti nebu utrjeni grad, trdnjava, daleč črez ravnino kažoč dva šibka, pa silno visoka minareta, ki ju je Ali-paša, prvi egiptovski podkralj, sezidal pri svoji mošeji. Tam za gradom, že izven mestnega ozidja, pa vidimo na Mo- 125 katamu staro mošejo, ki čepi med pečevjem kakor na skalo prilepljena. Dalje ni več videti človeškega bivališča; visoka planjava se razteza pusta In prazna tja do Rdečega morja. Ravno taka je puščava na tej strani doline. Valoviti svet je črez in črez pokrit z drobnim peskom in rjavim kamenjem. 130 Po plitvih dolinah med širokimi holmi pa se vije steza, ki jo je v pesku zaznamoval težko obloženi velblod, ladja v puščavi, ko je po več tednov trajajoči poti donašal datle in drugih pridelkov, ki sojih rodili zeleni otoki, oaze, tam za peščenim morjem. Glej, ravno tam koraka dolga vrsta teh krivovratih 135 živalij; Beduin v dolgi beli suknji pelje za vrv prvega vel¬ bloda, drugi pa mu slede kakor gosi. Zdaj jo krenejo po stezi črez breg v dolino in puste za seboj napol razrušene piramide pri vasi A b us ir. Više gori proti jugu vidimo še druge piramide, ki so pa bolje ohranjene, kolikor moremo razločiti iz daljine. 140 Vseh skupaj jih vidimo odtod štiriindvajset, pa to še niso vse. Koliko truda je pač stalo, koliko potu so si pač obrisali revni delavci pri trdem delu na pekočem solnco, da so postavili tako velikanske grobne spomenike svojim kraljem! Iz sive starodavnosti pričajo ti, skoro neizpremenjeni v teku tisoč- 145 letij, o nekdanji moči in slavi egiptovskih kraljev ter vzbujajo občutke nepristranskega občudovanja, ki ga gotovo zasluži neomejeni trud in umetnost staviteljev. Karlin. 409 167. Atene. Dne 3. listopada smo zopet plavali po sinjem morju; prijetna sapica od jugovzhoda nam je širila mogočna jadra, da je ladja kakor puščica urno in tiho delila belopeneče va¬ love. Kmalu nam izgine Mala Azija izpred očij. Pred nami se polagoma dvigajo iz morja otoki Ander, Tin in Naks, na 5 desni se vidijo obrisi podolgastega Negroponta, daleč gori na severozahodu pa kipi v višnjevo - megleno obnebje mogočno domovje staroveških bogov, visoki Olimp, kažoč na daleč okoli svojo snežnobelo glavo. Pohlevni južnovzhodni vetrič se prevrne kmalu v viharju 10 podoben jug in treba je bilo paziti, da se ladja varuje škode in brez zamude poišče najbližje pristanišče. Krenemo jo torej proti otoku Siri in v kratkem smo bili obvarovani vse ne¬ zgode v krasnem pristanišču enega najbogatejših in najlepših mest grškega kraljestva. 15 Sira, najvažnejše trgovsko mesto vse Levante in glavna postaja avstro-ogrskega lojda, 1 je zidana v podobi polmesečni večjidel po strmem bregu v okrožju krasnega pristanišča. Staro mesto, prava Sira, nima za tujca nič vabljivega, kakor morebiti neštevilno mlinov na veter, ki sučejo noč in dan, 'JO kakor Don Quixotov 2 velikan, svoja nemirna motovila. Spodnji del mesta, v razliko od gornjega Hermupolis imenovan, je zidan na planem prav po zmislu naših mest; tu se nahajajo nakopičena bogastva, katera nanašajo semkaj marljivi trgovci od vzhoda in zahoda. Pristanišče je polno bogato obloženih 25 ladij in v bazarih po tesnih ulicah imamo priliko, občudovati jutrovsko obrtnijo in živahno življenje vedfto veselega in zgovornega grškega prodajalca. Otok Sira je imel pred grškim vstankom leta 1829. jedva štiri do pet tisoč Stanovnikov, zdaj pa jih šteje blizu 50.000. 30 Trdi se, da so si takrat ljudje iz vseh po vstanku pokonča¬ nih krajev grškega kraljestva na tem nepristranskem otoku iskali zavetja, kjer so našli prijateljski sprejem; na ta način se je zedinila tukaj vsa tedanja grška obrtnija in bogastvo. Drugi pa mislijo in menda ne brez vzroka da si je 35 Sira pridobila svoj sedanji pomen in svoje sedanje bogastvo po nepošteni poti; bila je namreč glavno pribežališče straho- 410 vitim korzarjem, ki so vznemirjali Egejsko morje in zaplenili silno veliko kupčijskih ladij ter jih odvedli v imenovano pri- 40 stanišče. Po dvodnevnem bivanju v sirskem pristanišču odjadramo zopet proti jugu ter dospemo dne 9. listopada v Sudo, ki je najlepše in največje pristanišče na Kandiji in prava luka glavnega obrtnega mesta Kaneje. Tukaj smo našli srednje- 45 morsko turško eskadro, obstoječo iz peterih mogočnih oklop- nic, treh vitkih fregat in več manjših ladij. Kakor je navada v takih slučajih, so bobneli topovi na obeh straneh v vojaški pozdrav, da se je razlegalo po strmih, skalnatih pečinah, ki obdajajo to krasno, a večjidel malo obiskovano pristanišče. 50 Po teh strmih pečinah gori do veličastnega hriba Ide se skrivajo kandijski vstaši, kadar jim zavre vroča kri v srdu zoper turške zatiralce. Ljudje so nam trdili, da imajo vedno skritega orožja in streliva za celo vojsko po nedosežnih, v skalo izdolbenih shrambah, da ga porabijo, kadar bije ura 55 zaželene osvete. Skoz romantičen, temnozelen oljčni log jahamo drugi dan v Kanejo, da si ogledamo to mesto, dobro vedoč, da naj¬ demo le malo zanimivega v njem. Lepa priložnost in rado¬ vednost namreč ne daje človeku mirovati in tako sem se pri¬ čo družil tudi jaz odhajajoči družbi, da si ogledam od blizu kraje, kjer je nekdaj stavil Dedal svoj čudapolni labirint . . . . :1 „Je li vam znano," se obrnem nekaj dnij pozneje do častnika na straži, ko smo zopet plavali počasno in mirno med malimi in velikimi otoki proti severu, „je li vam znano, 65 v kake neznane kraje nas zanese ta ugodna sapica?" „Bog zna," mi odvrne, „in pa admiral. Govori se sicer na skrivnem, da bomo črez nekaj dnij pohajkovali po širokih ulicah grške stolice; a človek ne more verjeti, dokler se ne uresniči govorica. Pred tremi leti smo plavali od Sicilije 70 gori proti Neapolju; proti večeru, bil je krasen dan, zazremo veličastno mesto v vsej svoji bliščobi večernega solnca in že smo si v duhu risali načrte in slikali slastno veselje, ki nas čaka v tem krasnem pristanišču: kar čujemo poveljnikov ukaz, kreniti jo v kolobarju tik mesta skoz ves zaliv nazaj 75 proti jugu, in nekoliko ur pozneje smo zopet plavali v temni noči po širokem Tirenskem morju. Tako lahko tudi zdaj najina mula toda oprostite, tam-le me potrebujejo," in 411 odšel je po svojem poslu, prepusti vsi meni daljnje premišlje¬ vanje, kako si naj rešim uganko in končam stavek, katerega ni utegnil izvršiti. To pot se nam je res izpolnila želja. Drugo jutro se prebudivši, zapazimo na levi iz staroveške zgodovine znani otok Salamin, na desni pa medonosno gorovje Himet, a ravno pred nami se je odpiral krasen razgled na slavni pristanišči Pirej in Faler, v daljavi pa na veličastne razvaline slavnega mesta boginje Atene. Koliko bi bil človek dal tisti čas mladeniške navduše¬ nosti, ko so nam razodevali v šoli skrivnosti starogrške zgo¬ dovine, da bi mu bilo vsaj za trenutek možno, zreti s svojim očesom čarobna čudesa srečne Periklejeve dobe ali vsaj ostanke njihove in kraje, kjer se še vedno dvigajo krasna svetišča starogrških bogov! Lahko je tedaj umeti, da sem z nekakim svetim strahom in s trepetajočim srcem pričakoval trenutek, da pade maček v pirejskem pristanišču in me od¬ pelje železnica, v te klasiške kraje malo pristujoča, gori do toliko občudovanih staroveških svetišč; saj mi je še vedno ostalo nekdanje navdušenje. Skoz ozek vhod priplavamo v glavno grško pristanišče Pirej, kjer so ležale zasidrane tudi grške vojne ladje, ter ob¬ čudujemo tamošnje brodnike, ki znajo s čudovito spretnostjo vesti čolniče na jadra. Usuli so se kar na tujo „Liso“ in nas vabili, da bi nas odvedli na kopno. Za prvi vlak se nas odpravi trojica na suho. Železnica nas odpelje po krasni dolini slavnoznanega Ketiša med vino¬ gradi in oljčnimi gozdiči proti Atenam. Izstopivši iz voza, si gremo najprej ogledovat novogrško stolico, ležečo med strmo pečino Akropole in visokim holmom Likabetom. Mesto je zidano prav po zahodnem načinu; križajo ga lepe in ravne ulice ter dičijo krasna državna in zasebna poslopja, Med prvimi je najlepše kraljev grad s krasnim nasadom, ki je vedno odprt občinstvu v porabo in kratek čas; ondi se zbira lepi svet grškega glavnega mesta pri poskočnicah kraljeve godbe. Nižjega ljudstva pa nimamo prilike tukaj gledati; kdor hoče opazovati ponosne in pogumne potomce slavnega Temistokleja in njegovih junakov, kdor hoče pasti svoj po¬ gled na krasnih grških postavah v pisanih narodnih nošah: poiskati si jih mora pri njihovih narodnih plesih in igrah v 80 85 90 95 100 105 110 115 412 okolici cvetodišečega Himeta, pred svetiščem Tezejevim, na obalah klasiškega Keflsa ali v senci pod veličastnim svetiščem 120 oiimpskega Zena. Iz kraljevih nasadov gremo po Hermejevi ulici proti jugozahodu mimo Tezejevega, zunaj še dobro ohranjenega svetišča navzgor, da si ogledamo najvažnejša in najkrasnejša starinstva na nekdanji atenski Akropoli. 125 Starogrški zgodovinar Pavzanij, 4 ki je obiskal Atene in njih krasna svetišča za njihove srečne dobe, nam je zapustil natančen popis tega nekdaj tako cvetočega mesta. A ko pri¬ merjamo njegov popis z današnjimi Atenami, nam mora srce zaplakati in živo moramo pomilovati nesrečno mesto, kije 130 moralo prebiti toliko nezgode po toliko in tako krutih so¬ vražnikih. Revne koče stoje zdaj ondi. kjer so se dvigala ne¬ kdaj krasna svetišča. Mramornati in drugi dragoceni kipi, katerih se je brezštevilno nahajalo po svetiščih, so izginili popolnoma in ostale so le gole stene nekdaj toliko občudo- 135 vanih zidališč, a še te so vse poškodovane in v poznejših dobah tako prenarejene, da se jedva tu pa tam nahajajo še mali ostanki prave grške umetnosti. Vstopivši med veličastnimi stebri skoz krasne propileje, katere so pa, kakor navadno, kruti Turki onečastili in vzidali 140 vanje topove, zapazimo na planjavi takoj na desni svetišče boginje Nike, kjer se še vedno hrani njena že močno poško¬ dovana, a vendar še čudapolna ploskorezba (Basrelief) na ka- meniti plošči. Odtod je krasen razgled na Saronski zaliv. Dalje proti vzhodu se dviga veličastno svetišče, krasni Par- 145 tenon, kjer se je hranil znameniti in dragoceni, iz zlata in slonove kosti izdelani kip boginje Atene. Kip je sicer izginil, svetišče pa še stoji, čeprav so mu Benečanje leta 1687. po¬ končali streho in Angleži skoro vse ploskorezbe poplenili iz njega; njegova prvotna podoba in krasni stebri iz belega 150 mramora so mu ostali še vedno, nam poznim rodovom v zna¬ menje njegove nekdanje krasote. Ogledamo si še svetišče Erehtejevo' 1 z znamenitimi kras¬ nimi karij ati dami 0 in druge kolikor toliko popolne ostanke nekdaj bogato ozaljšanih zidališč ter obrnemo svoj pogled 155 črez strmo steno proti severu, kjer se nam pokažejo nove Atene v vsej svoji krasoti. Proti vzhodu v nižavi se nahajajo ostanki znamenitega svetišča oiimpskega Zena, katero je no- 413 kdaj (ličil še večji in dragocenejši kip, kakor je bil oni v svetišču Palade Atene; na jugu v bregu pa. kjer so se raz¬ prostirale nekdanje Atene, zapazimo obris velikanskega gle- 160 da.lišča Dionizovega, v katerem so stari Grki praznovali svoje narodne igre in plese. V lepi dolini dalje proti jugu se kaže neka votlina, o kateri se govori, daje pil ondi Sokrat 7 otrovno kupo. Blizu tam se vidijo ostanki znamenitega učilišča Zcno- novega, Stoa poikile, 8 kakor tudi razvaline starogrške Aka- 165 demije, kjer je učil Platon svoje modroslovje. O nekdanjih mogočnih zidovih, ki so vezali starogrško stolico z njenimi tremi pristanišči, ne nahajamo več sledu in holm Areopag na zahodu nam kaže tudi samo še po svojem imenu, da je stalo nekdaj ondi znamenito starogrško sodišče. Na severnozahodni no strani občudujemo slavno maratonsko tropejo, krasno Teze- jevo svetišče, in zali Andronikov stolp, !) na katerem so čudo- krasno izdolbene alegorije štirih vetrov; imenujejo ga zatega¬ delj tudi v obče Eolovo svetišče. Nismo imeli časa in priložnosti, da bi si ogledali vse 175 druge znamenite starinske ostanke, katerih nahajamo obilo po zasebnih in očitnih poslopjih, po cerkvah in okoli vodnja¬ kov; pa saj je tudi to, kar smo imeli priliko občudovati, na¬ pravilo na nas tako mogočen vtisk, da je bilo bolje, se ne¬ koliko oddahniti ter privoliti duhu potrebnega časa, da si 180 uredi sprejete vtiske. Pod mogočno platano si še postrežemo s čašo izvrstne pijače, ki nam kaj prijetno poplakne suho in zaprašeno grlo, zvečer pa se snidemo v gledališču pri laški operi. Ob pozni uri nas še le odpelje vlak nazaj v Pirej, kjer je stala naša ladja. 185 Drugi dan je počastila pklopnico s svojim pohodom grška kraljeva obitelj, Gregorij I. s kraljico Olgo, lepo in ljubeznivo rusko cesarično. Topovi so grmeli, da se je razlegalo gori proti zelenemu Himetu, vmes pa je donela zdaj poskočna grška, zdaj mogočna avstrijska himna: tako zahtevajo voja- i»o ški običaji. V lahkih in lepih čolničih se odpelje popoldne kraljeva družina; v slovč ji doni gromovit pozdrav iz sto¬ terih grl krepkih pomorščakov, ki so bili po jadrnikih, rajnah in lestvicah razpostavljeni. Prihodnje dneve smo porabili za izlete po bližnjih klasi- 195 škili krajih. Blizu vhoda v luko pirejsko so nam kazali skalo, na kateri je sedel perzijski kralj Kserks, opazujoč svoje ladje 414 med znamenito bitko pri otoku Salaminu. Razume se samo ob sebi, da nismo med tem časom zanemarjali Aten; zakaj 200 nihče si ni bil v svesti, da bi mu došla še kdaj prilika, ob¬ iskati te znamenite in slavne kraje. A. Ukmar. 168. Pobratimstvo. V različnem obsegu in številu je podelilo božanstvo zem¬ ljanom mnogovrstne svoje darove. Zato ni lahko najti človeku vrstnika, ki bi se strinjal z njim v vsakem oziru; še brat je rodnemu bratu le podoben, nikdar enak. Kakor se pa po 5 raznih lastnostih razlikuje človek od človeka, tako ga ni na¬ roda na svetu, ki bi se ne razločeval od svojih sosedov po kakem znamljivem svojstvu, ki ga diči ali pa kazi. Tudi mnogo- vejno pleme slovansko, katero nam najstarejši pisatelji opi¬ sujejo kot miroljubno, pošteno, blago, si je do današnjega dne 10 ohranilo dokaj lepih posebnostij, dasi je pritok čim dalje bolj prodirajoče zapadne omike odplavil že marsikaj pristno slo¬ vanskega. Komu na pr. še ni ogrela srca raznih zgodovinarjev enoglasna hvala o prastari gostoljubnosti slovanski? Kdo ni imel prilike, z lastnimi očmi opazovati našega naroda ver- 15 nost in otroško nabožnost? Kdo še ni slišal preslavljati jugo¬ slovanskega prijateljstva in z njim združenega običaja, ka¬ terega se še dandanes z nenavadno gorečnostjo drže zlasti Srbi in Bolgari, nazivajoč ga pobratimstvo? Izniknivši iz poganskih časov, je zrastel ta običaj tako trdno z zna- 20 čajem in bitjem naroda jugoslovanskega, da ga niti krščanstvo ni moglo iztrebiti, marveč ga je celč še nekako posvetilo. Ako si dva človeka za trdno obljubita, da si bodeta svoje žive dni bratovski prijatelja, se imenuje taka zaveza, skle¬ njena med možema, pobratimstvo (bratimstvo, kračje tudi 25 bratstvo), med ženama pa p o s estr i m stvo ali sploh sestrin- stvo. Pobratimstvo sklepajo stari in mladi ljudje istega ali različnega spola. Moška imenujeta drug drugega pobra¬ ti m a, ženska si izvoli p o s est r i m o. Ako sta sklenila po¬ bratimstvo mož in žena, veli on njej posestrima, ona pa 30 njemu pobratim; skupno ime je pobračenici. Koga ali kojo na pobratimstvo, oziroma posestrimstvo pozvati, se pravi: pobratimi ti, pobratiti, ali p o sestrini iti, po- 415 sestri ti. Tudi z rodbino pobratimovo druži pobratima ne¬ kaka rodbinska vez; oče pobratimov mu je p o očim, mati pomajka ali pom ati, sestre so mu p o sestri m e, on sam 35 pa je pobratimovim starišem posinovljenec. Ker zapričavajo, take zaveze sklepajoč, tudi Boga, tedaj je tako prijateljstvo „Bogom“ ali „po Bogu" potrjeno. („Po- tvrdimo Bogom pobratimstvo," poje narodna pesem srbska.) Zat6 čislajo pobratimstvo bolj kakor krvno sorodstvo; saj 40 pravijo, da so si bratje le po krvi, pobratimi pa po Bogu, in „brača če se rodjena svaditi, a pobratimi ne če." 1 Zaradi tega je bilo do najnovejših časov pobratimu strogo zabranjeno, sto¬ piti v zakon s svojo posestrimo, pač pa so pobratimi vza¬ jemno zaročali svoje otroke že v zibelkah!, da si tem bolj 45 n trd e prijateljsko vez. Akoravno se zavezujejo le dobri ljudje v tako prija¬ teljstvo. sme si vendar vsakdo, tudi zločinec, izbrati za po¬ bratima ali za posestrimo, kogar hoče; v tem oziru ga ne moti niti verska različnost. 'V sili, zlasti v boju, lahko po- 50 bratimiš prvega človeka, ki ti ga nanese sreča, bodisi tudi tvoj smrtni sovražnik. Ako ga nagovoriš z besedami: „Kumim 2 te Bogom i svetim Jovanom, pomozi! Da si mi po Bogu brat!" ne sme ti odreči svoje pomoči; prišel bi ob čast in poštenje, kdor bi se branil v takem slučaju sprejeti pobratimstvo. 55 Kadar se bratimita kristjan in mohamedan, zadostuje, da si oba slovesno obljubita, „da če biti po Bogu brača na obadva sveta". Ako se pobrati mita srbska kristjana, gresta po nekod v cerkev, da si dano obljubo potrdita pred Bogom, svečenikom in nekoliko pričami; pred žrtvenikom kleče, vpra- 60 sata drug drugega trikrat: „Primaš li Boga i svetoga Jovana?" Odgovor je vselej: „Primam.“ Nato se poljubita v lice, rekoč: „Od danas da smo do veka brača!" S pobratimstvom se lahko zaveže tudi več oseb na enkrat. Storivši tako prijateljsko zavezo, se napotijo bosenski po- 65 bratimi k svojemu duhovniku in mu naznanijo svoj sklep. Obredno oblečen, jih sprejme ta pred žrtvenikom ter jih opomni težkih dolžnostij. ki vežejo pobratime med seboj: da si imajo v vsaki sili in nevarnosti biti drug drugemu na pošteno po¬ moč; da morajo brez obotavljanja, ako treba, darovati kri in 70 življenje za svoje pobratime, nasproti pa se tudi za vsako pregreštvo ostro kazniti sami med seboj. Sprejemni dotično 416 obljubo, jim narekuje slovesno prisego, katero novi pobratimi izgovarjajo za njim. Nato prinese cerkovnik kupo dobrega 75 vina in sleherni pobratim si rani desno roko, da prikaplje nekoliko krvi. Te kapljice pomešajo z vinom in jih popijd v potrditev svoje zaveze. S tem je pobratimstvo sklenjeno in potrjeno. Duhovnik jih končno blagoslovi po obredu svoje cerkve. Odslej ni noben več sam svoj, temveč vsi so ena 80 duša v več telesih. V katoliški Dal m ac i j i se bratimijo navadno o senjmskih dnevih ali o velikih praznikih. Ako se hočeta moža pobra- t i miti, si poiščeta mašnika in plačata, naznanivši mu svoj namen, šest kron za mašo in sveče. Določenega dne, kadar 85 se ima opravljati naročena služba božja, gresta pobratima s svojimi sorodniki praznično oblečena in oborožena v cerkev. Fred cerkvijo odložita orožje, stopita v božji hram in po¬ klekneta drug poleg drugega. Vsak ima veliko svečo v roki, za njima pa stoji župan, držeč prižgani sveči. Med mašo ali 90 po maši stopi župnik h klečečima in ju vpraša, iz kakega na¬ giba se želita pobratimiti. Starejši odgovori: „lz srčnega.“ Mašnik jima razloži dolžnosti bodoče zaveze in ju blagoslovi, obljubivša, da hočeta vsekdar zvesto izpolnjevati, karkoli jima nalaga pobratimstvo. Po maši se poljubita nova pobratima 95 pred zbrano množico, gresta s prijatelji in sorodniki v hišo onega pobratima, ki stanuje bliže cerkve, in potrdita zavezo z obilno pojedino. Prihodnji dan se nadaljuje pirovanje na domu drugega pobratima. Skoro enako se vrši ta obred v Črni gori. Pobratima 100 pijeta skupno trikrat vino iz čaše, katero jima ponudi sve¬ čenik, poljubita križ, evangelij in podobe svetnikov, ki so razpostavljene po cerkvi, ter se končno trikrat poljubita v lice in potem odideta. Tisti, ki je pozval drugega na pobratimstvo, plača pojedino in obdari svojega pobratima s kako dragoceno 105 rečjo. Ko se pije vino, brez katerega Črnogorec nikdar ne obhaja tega obreda, se govorijo pogostoma prav lepe napitnice. Sicer pa je pobratimstvo tudi brez teh svečanostij ve¬ ljavno. Na Srbskem na pr. sklepajo dandanes večjidel le ženske take cerkvene zaveze. Kadar kaka žena ali deklica lio zboli, naprosi mladega znanca, da jo popelje v bližnjo cerkev ali v samostan. Ondi položi mladenič ženski križ na glavo in ga ji oveže z robcem. Potem čita župnik ali menih molitev, 417 in ako ženska pozneje ozdravi, imenuje svojega spremljevalca brata, on pa njo sestro. Prijateljske zaveze se sklepajo tudi v sanjah. Takim 115 pobratimstvom pripisujejo posebno važnost, meneč, da božja previdnost v sanjah napeljuje človeka, kako se mu je izogniti pretečim neprilikam. Ako se človek sanjajoč nahaja v veliki nevarnosti ali zadregi, na pr. ako ga napade divja zver ali ugrizne kača, ako se potaplja ali ga preti ognjena sila ugo- 120 nobiti, takoj v sanjah pobratimi tistega, katerega je najprej videl. Vzbudivši se, poišče osebo, s katero se je pobratimil v sanjah, in ji razodene svoj sen. Pobratima si sežeta v roke, se srčno poljubita in v znamenje sklenjenega pobratimstva obdarita drug drugega. Odslej sta si bratovski vdana. Ako 125 pa kdo sanjajočemu odreče zahtevano pomoč, potem se seveda ne pobratimita, pač pa se čestokrat vname med njima smrtno sovraštvo; zakaj hujše ne moreš razžaliti Jugoslovana, kakor če ga v zadregi pustiš na cedilu. Ako pa nesrečnik v zlih sanjah nobenega človeka ne vidi, pobratimi (v Banatu) s v e- 130 tega Ivana ter mu odsihdob kot svojemu pobratimu skrbno doprinaša posebne darove. Da se je pobratimstvo ravno v Jugoslovanih tako trdno ukoreninilo, temu se ne čudi, kdor pomisli, da so naši bratje na jugu več stoletij ječali pod neznosnim turškim jarmom, 133 na milost in nemilost izročeni samovoljnosti svojih gospo¬ darjev. Ker ni tedaj uboge „raje“ nobena državna oblast bra¬ nila krutega nasilstva, je bil posameznik prisiljen, tem tesneje se okleniti svojega bližnjega. Vrh tega so jugoslovanska se- lišča v mnogih pokrajinah zelo raztresena; čestokrat moraš 140 po več ur skoz odljudne, vsled lopov in divjih zverin nevarne kraje hoditi, predno prideš iz sela v selo. Kaj čuda, da si na tako pot marsikdo rad vzame s seboj spremljevalca pobratima, v sili pomočnika, zlasti slabotna ženska! Mladi ljudje sklepajo radi tudi le začasna pobratimstva, 145 in sicer (tu pa tam na pokopališču) drugi ponedeljek po ve¬ liki noči. To je doba, ko se prebuja priroda iz smrtnega zim¬ skega spanja ter postaja vsled tega veselejša in prijaznejša, a tudi človeštvu napolnjuje srce z živahno radostjo. Omenjeni ponedeljek se slovesno spominjajo umrlih, spominjajo pa se 150 tudi živih, utrjujoč stara in sklepajoč nova prijateljstva. Ta dan imenujejo družičalo, ker se takrat družijo ali „druži- Čitanka V. in VI. 27 418 čajo", pa tudi pobušeni 3 poned.jel.jnik, t. j. ponedeljek obnavljajoče se ruše, ker obnavljajo tedaj rušo na grobih. 155 V nekaterih okrajih se zboru popoldne vaški mladeniči in dekleta na določenem kraju (v Sremu vselej na pokopali¬ šču), da se pobratimijo. Pri tej zabavi si izvoli vsak mladenič deklico za družico. Iz vrbovih šibic si spletajo vence in se skoz nje poljubljajo, obdarujoč se s pisanimi ali rdeče bar- 160 vanimi jajci. Naposled zamenjavajo vence, polagajoč si jih drug drugemu na glavo. Nato prisegajo mladeniči po dva in dva, da si hočejo biti do prihodnjega leta v zvesti lju¬ bezni vdani pobratimi, deklice pa druge ali, kakor vele Vlahinje , 4 kumače. In res vse leto so si v sili in v šali 165 prijateljski na roko ter se ljubijo med seboj kakor bratje in sestre. Ob prihodnjem družičalu se ponovijo nekatere zaveze, druge pa tudi opuste. Sveto pa je pobratimstvo Jugoslovanu tako, da je vedno pripravljen, za svojega pobratima nemudoma žrtvovati vse, 170 tudi kri in življenje. Vzgledi pobratimske nezvestobe so silno redki; saj pa tudi glavo zapade, kdor se izneveri svojemu pobratimu. To nam potrjuje naslednja dogodba. V Črni gori se je pobratimi! kristjanski Čevljanec s Turkom iz Onogošta. Kmalu potem odide prvi s svojim 175 krdelom na četovanje. Šest dnij zapored so se skitali, ne da bi se jim posrečilo kaj upleniti. Sedmo jutro naleti četobaša (glavar čete) na svojega pobratima Husejna in njegovo tolpo, gonečo pred seboj čredo ovac. Veselja zablisnejo kristjanu oči; saj se je nadejal, da mu Turek podari skopca, s katerim 180 bi mogel nasititi sebe in svojo četo. Prijazno ga pozdravi, rekoč: „Dobro jutro, Husejn pobratim!" Turek pa se zareži nad njim: „Kaj pobratim! Bratimi se še danes z mrtvo glavo!" Znova poudarja četobaša med njima sklenjeno pobratimstvo, rekoč: „Ne šali se, brate, o nepriliki! Nisem nihče drug 185 kakor tvoj pobratim. Pri najini ljubezni in zvestobi, daj nam skopca, da si utolažimo lakoto! Šest dnij je tega, kar tičimo v tej soteski; kruh v torbi nam je že davno pošel in plen .je zlodej vzel." Nato odvrne Turek: „Nič ne dam, prav nič; tudi mi je tvoje pobratimstvo deveta briga, dokler nosim tb- 190 le puško na ramenu." V tretje ga roti Čevljanec: „Bodi pa¬ meten, Husejn! Daj mi skopca, da se tukaj ne pokoljemo za ranega jutra; zakaj če se spopademo, tedaj je čreda naša, pri 419 moji veri!“ Zdaj dene Turek Črnogorca na muho, ob enem pa zakliče četobaša svoji četi: „Nujte, Črnogorci! Vaša čast ostane neomadeževana. Hajdite, če se turška para ne zmeni niti za Boga, niti za človeško bedo!“ Ko bi trenil, planejo možaki na Turke, jih pobijejo in jim vzamejo čredo. Temu nasproti pa pripovedujejo na stotino ginljivih po- vestic iz starejših in novejših časov, ki pričajo o vestnem izpolnjevanju pobratimskih dolžnostij. Ker je ženska nrav dokaj rahločutnejša od moške, tedaj je tudi posestriinsko razmerje še nežnejše od pobratimskega. Posestrime tiče skoro vedno skupaj. Ob praznikih si umivajo lice z isto vodo, se češejo z istim glavnikom, si spletajo lase v enake kite; one tko enako platno, šivajo in vezejo enaka oblačila in enake otirače, pletb enake nogavice, oblačijo in lepotičijo se enako in kupujejo le enake srebrne uhane. V cerkev in iz cerkve grede, se vodijo za roke, v božjem hramu kleče na enoistih preprogah. Nerazdružno kakor rodne sestre se drže druga druge pri igri, na plesišču, v prejnici in se kli¬ čejo z medenimi besedami: „Sestrica, moje zlato, moja srnica!“ Skrivnosti ni med njimi. Skupno pojo, skupno se smejejo skupno jokajo, skupno žalujejo. Nadlogo, ki je katero zadela, nosijo skupno ter si tako olajšujejo breme. V togi se posvetujejo in tolažijo. V kateri stroki je koja spretnejša umetelnica, v oni poučuje svoje posestrime. Če ima katera lepo cvetlico, se ne diči z njo, ako ne more z enako ozaljšati tudi svoje posestrime. Vsako jabolko, vsak grižljaj deli s svojo prijateljico. Tekom let jim izgine sicer telesna lepota: lasje se pobelijo, zobje izpadejo, obraz se jim zgubanči, ali ljubezen v srcu se jim ne postara; ona zeleni, cvete do groba . 6 .. Fr. Wiesthuler. 195 200 205 210 215 220 Opombe 1. 0 važnosti tradicij onalnega slovstva. l ) Ferdo Kočevar , r. 1H34 v Žal cu na Štajerskem, zato ,,Žavčanin“ imenovan, računski pregledovalec v Za¬ grebu, u. 1878 v Gradcu. Edino njegovo samostalno delo je povest: ..Mlinarja' Janez, slovenski junak, ali /'plemenitenje Tekareanor. I’o narodni pripocedki iz srede Id. stoletja", pisana v slovensko - hrvatski mešanici. Kočevar je bil marljiv dopisovalec'. ,,Novicam" v Ljubljani, ..Slovenskemu Gospodarju" v Mari¬ boru in ..Slovenskemu Glasniku 1 ' v Celovcu. Osobito se je zanimal za narodno slovstvo in izpodbujal svoje rojake, naj ga pridno nabirajo. — 2 ) /Stanko Vraz, r. 1810 v Cerovcu blizu Ljutomera, se je šolal v Mariboru in Gradcu. Bil je tajnik ..Matice Ilirske" ; u. 1851 v Zagrebu. Najprej je zlagal slovenske pesmi, potem pa postal znamenit pesnik ilirski, t. j hrvatski. ...Matica Hrvatska" je izdala v peterih knjigah Vrazova dela (1863—1877). Posebno marljivo je na¬ biral narodno blago. L. 1839. je izdal: Farodne pesni ilirski', koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske' 1 . I. del. Drugo po njem nabrano narodno blago je ostalo v rokopisu. — :l ) Herder, r. 1744 v mestecu „Mohrungen“ na vzhodnem Pruskem, u. 1803. 4 ) Ossian je slaven, v pripovedki živeč keltski pesnik, ..barde" imenovan, v 3. stol. po Kr. V lirsko- epskih pesmih je opeval čine svojega očeta Eingala. Te pesmi so živele v ustnem izročilu škotskih planinskih prebivalcev; zbral jih je Anglež Macphersou in jih 1. 1766. izdal v angleškem prevodu. V nemščino jih je 1. 1769. v šestomerih prevedel avstrijski pesnik Mihael Denis (Sined der Barde. 1729 1800). Za Klopstockove dobe (1724 1803) so se Ossianove pesmi više cenile nego Homer¬ jeve. 5 ) Goethe, r. 1749 v Frankobrodu ob Majnu, j- 1832 v Weimaru, največji pesnik nemški. — B ) Italijanski opat Alberto Fort is je potoval kot prirodopisec po dalmatinskih in sosednjih okrajih ter prvi odkril Evropi zaklad srbskega narodnega pesništva; imenuje ga ..morlakisclr. V knjigi ..Viaggio in Dalmazia 1774" je objavil pesem o plemeniti Asan-Ai/inici z italijanskim prevodom. V nemščino se je njegovo potovanje po Dalmaciji preložilo že 1. 1775. 7 ) Jakob Grimm (1785 1863), znamenit starino- in jezikoslovec, in njegov brat Viljem Grimm (1786 1859) sta zbirala nemške pravljice in pripovedke ter razkrila v obče notranjo vrednost tradicionalnega slovstva. Skupno sta izdala: ..Kinder- und Hausmarchen“ (prvič 1812—13, 3 deli), .Deutsche Sagen“, ..Irische Elfen- miirchen" itd. *) France Ladislar ('elakorskij (1799—1852), znamenit češki pesnik, se je zanimal za slovansko narodno blago. Izdal je: ..Sloranske na¬ rodni pisni" v treh delili 1. 1822 — 27; med njimi pa je le malo slovenskih. Izpodbujal je Slovence (St. Vraza), naj pobirajo narodno blago, in je vplival kot pesnik slovanski na svojega prijatelja, našega pesnika Franceta Prešerna. 9 ) Pavel Jožef fiafunk (1795 1861), po rodu Slovak, eden najznamenitejših pre¬ iskovalcev slovanskih starožitnostij in slovstev. — 10 ) Vencel Hanka (1791- 1861), pesnik na glasu, je prevajal narodne srbske in poljske pesmi; prevedel je tudi starorusko epsko pesem: ..Slovo o polku Igorjevem" in izdal „Kralj edvorski rokopis" in ..Ljubušino sodbo". — u ) Vuk Stefanovič Karadžič, r. 1787 v Tršiču ob Drini iz heroegovinske rodbine, f 1864 na Dunaju, ustanovitelj novosrbskega slovstva, je zbral ogromno narodno blago srbsko in ga začel 1. 1.814. izdajati. Izdal je: Narodne srbske pjesme, 1 Život i običaji naroda srpskoga; Srpske narodne pjesme iz Hercegovine (ženske); Srpske narodne poslovice; Srpske na¬ rodne pripovijetke: Srpski rjeenik. Naš učenjak Jernej Kopitni' (1780—1844) je zelo vplival na njegovo delovanje. — **) Vuk Vreeeič, f 1882 v 72. letu svoje starosti v Dubrovniku, je bil vreden naslednik Vuku Stef. Karadžiču v nabiranju narodnih svetinj. ,a ) Anant-imm O-riin (Anton Aleksander grof Auersperg), r. 1806 v Ljubljani, -j- 1876 v Gradcu. Učitelj mu je bil nekaj časa na Dunaju naš pesnik Prešeren. Prevedel je 48 daljših, a to najlepših, in nekaj kračjih narodnih pesmij slovenskih. Svoji izdaji na čelu je podal tudi uvod, ki govori n slovenskem narodnem pesništvu. ,4 ) Važnejši nabiratelji slovenskega narodnega blaga. Prvi nahiratelj narodnih pesmij se imenuje v očeta J Jarka Pohlina (1735- 1801) spisu:Bibliotheca Carnioliae" avguštinec Dismaa Zakotnik (f 1793). O njem se poroča: Coilegit ruri in plebe antkjuissimas carniolicas cantilenas: a) od „Pegamaqnam Lienhart, (1758—1795) in germanieum atque in suum lih. Blumen aus Kram transtulit (v šestomerih); b) od .Jurija Kobile’; c) od „ kralj a Matjaža"; d) od ..lipe na starem trgu"; e) od „lepe Vide" itd. Rokopis teh pesmij se je izgubil. ..Lepo Vido" je kasneje ugladil Fr Prešeren in o ..lipi na starem trgu" je 1. 1830. zložil krasno balado: ..Porodni mož". Valentin Vodnik ((1758—1819), prvi pesnik slovenski, je marljivo nabiral narodno blago, med drugim tudi narodne pesmi, kakor Pegam in Lambergar (glej med berili štev. 56.), Ravbar (štev. 63.), Kralj Matjaž in Alenčica (štev. 57.) itd. L. 1807. je izšla pesem o Pegamu z nemškim prevodom: ..Pas Tunder zvvischen den beiden Rittern Lamberg und Pegam, ein krainerisches Volkslied" ; prevedel jo je prof. J. A. Zupančič po Vodnikovem izvirniku. Navduševanje Celakovskega, naj Slovenci nabirajo narodne pesmi, je imelo mnogo uspeha. Več rodoljubov je začelo poslušati narodovo petje in tudi zapi¬ sovati pesmi njegove, toda sprva brez prave razumnosti. Pesmi so popravljali, z lasti pobožne prenarejali in jih potem prodajali za narodno blago. Tako je izdal Peter Dajnlto (1787 1873), blizu Radgone na Štajerskem doma, 1. 1827. ..Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem". Med vsemi pesmimi pa je le ena narodna: ..Nesrečni turški snoboki“,-ali še ta je pokvarjena. Pač pa je dodal svoji zbirki 200 večjidel narodnih ugank. — V Celovcu sta izdala 1. 1833. Anton Slomšek (1800 -18(12) in Matija Ahacelj (1779—1845): ..Pesmi po Koroškem in Štajerskem znane, nekoliko popravljene in na novo zložene". Največ jih je na novo zloženih po Mihaelu Andreasu, tkalcu v Rožni dolini na Koroškem (1762 -1821), in po Slomšeku. Nekaj jih je pa tudi narodnih, med njimi dve štajerski: ..Lavdon pri Belem gradu" (štev. 66.) in ..Veseli hribček" (štev. 78.). Vse naše priznanje in hvalo pa zasluži Preščrnov prijatelj Andrej Smole (1800—1840), ki je po Kranjskem marljivo nabiral narodne pesmi in drago plačeval nalašč za to najete ljudi. Nekoliko jili je bilo iz Smoletove zbirke natisnjenih v ,, Kranjski Obelili”, kije doživela pet zvezkov, 1830— 33 in 1848. 422 Veliko važnejši riabiratelj narodnih pesmij iste dobe pa je Poljak Emil Koritko (r. 1813 v Lvovu, živel od 1. 1837. iz političnih vzrokov internovan v Ljubljani, f 1839). Na njegov poziv mu je izročilo več rodoljubov svoje zbirke narodnih pesmij, kakor Andrej Smole, gvajščak A. Hadež, pesnik Fr. Prešeren, knjižničar M. Kastelec in župnik Matevž Havnikar-Poženčan (1802—1804). Po Koritkovi smrti sta vso zbirko, katero je prevzel tiskar J. Blaznik v Ljubljani, uredila .V. Kastelec (1790—1868, knjižničar v Ljubljani) in Jurij Kosmač. (1799—1872. skriptor v ljubljanski knjižnici). Od 1. 1839—1844. so došle na svetlo: ..Slovenske pesmi kranjskega naroda “ 1—V. Ali ta zbirka ni vzorna, ker je v njej mnogo popravljenih in predelanih pesmij; zlasti se naha- ajo v merilu velike nepravilnosti. Najvažnejši nabiratelj slovenskih narodnih pesmij pa je brez dvornbe St. Vraz (glej opombe: 1., 2.). Prepotoval je vse slovenske pokrajine in zbiral narodne pesmi x napeci vred. L. 1839. je izdal v Zagrebu 114 nabranih pesmij v gajici (to je prva v gajici (sedanjem črkopisu) tiskana knjiga slovenska) pod naslovom: Narodne pisni ilirske itd. Str. XXVI + 204. Knjigo je posvetil nabiratelju srbskih narodnih pesmij, V. Stef. Karadžiču. Izmed vseh tedaj izdanih zbirk slovenskih narodnih pesmij je ta knjiga najvernejša in najbolj kritična. Anton Žakelj (Rodoljub Ledinski, r. 1816 v Ledinah pri Idriji, župnik, t 1868), sam pesnik, je zapisal iz ust lastne matere nekaj prav lepih epskih pesmij. Objavil jih je v „Kranjski Obelici" V. 1. 1848.; med drugimi tudi baladi: Mlada Zora (štev. 48.) in Mlada Breda. Zadnjo pesem je dal še bolj uglajeno 1. 1856. v Blenveisovem ..Koledarčku” na svetlo (štev. 49.). Matija Majal' (r. 1809 v Ziljski dolini, župnik, j- 1892 v Pragi) je prav marljivo nabiral narodno blago, osobito po Koroškem. Idal je leta 1846. v Celovcu ..Pesmarico cerkveno ali svete pesmi, ki jih pojo ilirski Slovenci na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in Benetskem". Pozneje je objavljal narodno blago in pisal o običajih koroških Slovencev v ..Slovenski Bčeli“ v Celovcu (1850—1853). Anton Janežič (1828—1869) je izdal v Celovcu 1. 1852. ..Cvetje slovan¬ skega naroda", I. knjižica: ..Slovenske narodne pesmi, prisloviee in zastavice", in je izdajal lepoznanski list ,, Slovenski Glasnik“ 1858—1868, v katerem na¬ hajamo prav mnogo različnega narodnega blaga. Matija Valjavec (1831—1897, profesor v Zagrebu) je nabral mnogo na¬ rodnega blaga, pesmij in pravljic, v svojem rojstnem kraju na Gorenjskem ter okoli Varaždina in Zagreba. Izdal je že 1. 1858. v Varaždinu: ..Narodne pri- povjedke , skupio u i oko Varaždina Matija Kračmanov Valjavec" (drugo izdanje 1890). Pozneje je objavljal narodno blago v Bleivveisovih ..Novicah" (1843 do 1903.), v Janežičevem „Slovenskem Glasniku" (1858—1868), v Pajkovi „Zori“ (1872' 1878), v ..Slovenskem Narodu" in v ,,Kresu" v Celovcu (1881—1886). L. 1875. je izdal v varaždinskem gimnazijskem izvestju 21 ..narodnih pripovestij" iz sosednje štajerske dežele. Valjavec je objavljal pesmi in pravljice točno v dotičnem narečju pisane. Njegove zbirke imajo veliko vrednost v jezikovnem in bajeslovnem oziru. Davorin Trstenjak (1817—1890, nadžupnik v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu) je tudi nabiral narodno blago in ob enem dokazoval, kolike vrednosti so naše pravljice v bajeslovnem oziru. Svoje razprave je objavljal v ..Novicah"’ in v ..Slovenskem Glasniku". 423 Dr. Jože Pajek je zbral v knjigi: ..Črtice iz duševnega Žitka štajerskih Slovencev" 1884 mnogo narodnega blaga, ki nam kaže duševno življenje na¬ šega ljudstva na Štajerskem. Janez Scheinii/g je izdal obširno zbirko koroških slovenskih narodnih pesmij pod naslovom: ..Karodne pesmi koroških , Slovencev", v Ljubljani 1889, str. 483. Kazen v imenovanih glavnih zbirkah pa nahajamo mnogo narodnega blaga še raztresenega po raznih zbornikih (Novice, Slovenski (Glasnik. Kres. Ljubljanski Zvon, Popotnik, Vrtec, Večernice itd.) in v rokopisih, katero bo, zbrano v celoto, jasno pričalo o vrednosti našega narodnega slovstva. Vse narodno blago, zlasti narodne pesmi namerja izdati ..Slovenska .Ma¬ tica' v Ljubljani. Doslej (1895—1898) je izšla I. knjiga, obsegajoča ..Pesmi pripovedne vsebine", katero je iz tiskanih in pisanih virov zbral in uredil dr. Karol Strekelj, profesor slovanskega jezikoslovja v Gradcu. 3. Mladenič iti trije pozoji. *) Ta pravljica obstoji iz treh delov. Prvi (v. 1—87) kaže, kako so trije bratje junaki (strelonosni gromovnik) osvobodili kraljične (svetlobo) od petero-, devetero-, in dvanajsteroglavega pozoja (ne¬ vihte). Konj in pes sta zaradi svoje hitrosti znamenje bliska.. Kot nadnaravna bitja se kažejo mladeniči, konj in pes po zlati ribi. ki je povzročila njih porod. Pozojeva voda pomenja blagodejni dež, baba pa je zimski demon (zima). a ) Drugi del (v. 68—109) je nravno - etiškega značaja. Cigan je izraz goljufije in laži. Hoče se okoristiti, a mu izpodleti. Mladenič, ivnajoč na prsih solnce, mesec in zvezde, konj, pes in roža so zlati, kar znači blisk, svetlobo. — :; l Tretji del predočuje, kako baba (zimski demon) s pomočjo treh šibic junaka, psa in konja okameni (t. j. solnčno svetlobo premaga), a tretji brat reši vse s posebnim zeliščem in uniči babo (t. j. pomladanje solnce prežene zimo). Prim. berilo -2.. točka 1. in 4. 4. Zločesta vila. ') Nemška pravljica: ..Dornioschen" je slična naši pravljici. Tukaj so stopile vile na mesto rojenic ali sojenic, katere edine do¬ ločujejo človeku usodo. Zločesta vila je zimski demon. Drugo glej v berilu 2., točka 4. 5. Tri zaklete devojke. ‘) Ta pravljica se razlaga kakor predstoječa; na mesto zločeste vile je stopila baba, ki ima oblast črez zaklete devojke. Se le tretjemu bratu se je posrečilo, rešiti s pomočjo mravelj, čebel in utev zakleto devojko. t. j. solnce oživi vso prirodo in izbavi Vesno (pomlad) iz zimskih spon. Zlati ključ je znamenje svetlobe, bliska. (i. Začarani kraljic. ') Namesto mladeniča junaka je v tej pesmi deklica rešilno bitje, ki pretvori s tremi drobnimi, leto dnij starimi šibicami kačo v kraljica. V slični narodni pesmi iz Cerovca, rojstnega kraja Vrazovega, svetuje Vidi mlad dijak: „Vtrgaj si ti drobno šibo, Ki za leto dnij je zrastla." Raz¬ lago glej v berilu 2., točka 4. 7. Deček in vila. ’) Glede treh bratov prim. berilo 2., 5. na str. 21. V tej pravljici se kažeta mesec in solnce kot poosebljeni bitji. Celo naravno je, da je vila pri solncu: zakaj le solnce hrani v sebi isto moč, da nam pošlje pomlad (Vesno) na zemljo. Srebrne hruške so znak svetlobe, vila pa pomladi. 8. Jug in pastorek. *) Prvi del (v. 1—55), je sličen ..Zločesti vili" štev. 4. in odgovarja nemški pravljici: „Dornrosehen“. Mačeha je hudobno bitje (baba, zimski demon), ki hoče ugonobiti pastorka (junaka, pomladanje solnce). 424 Ali njena moč je preslaba in deček (solnčni junak) reši zamrlo kraljično, izdrši ji ostro bodalce iz prsij (oživi otrplo prirodo). -) V drugem delu so vetrovi poosebljena moška bitja. Le .Jug pomore kralju (solnčnemu junaku) zopet na drugi, po njem rešeni svet (oživljeno prirodo); kajti solnce more hitro in uspešno prav za prav le s pomočjo juga otaliti otrplo, zinrzlo zemljo. 0. Mačeh a in pastorka. ‘) Prvotni bajeslovni pomen je zelo otemnel in .pravljica je postala nravno - etiškega značaja. Obstoji iz treh delov. Prvi (v. 1 29) kaže, da pomaga vila, nadnaravno bitje, zatirani pastorki, da uide nakanam hudobne mačehe. — a ) Drugi (v. 30—60) nam predočuje mesece kot poosebljena bitja, ki ponižno pastorko rešijo mačehe. — :1 ) Tretji del je naj¬ važnejši; ta nam pove, daje končno rešil bogat gospod ubožno pastorko popol¬ noma iz rok zlobne mačehe. — Vsa snov kaže na to, da je mačeha poosebljeni zimski demon (baba, zima), ki ne pusti pomladanski prirodi na dan (mačeha zatira pastorko). Vesni pa pomagajo iz zimskih spon oblaki in južni vetrovi (vila, sušeč, jug), toda popolnoma jo more rešiti in jo tudi reši le solnce (solnčni junak, bogat gospod). 11. 0 usodnih božanstvih slovenskih. ■) V/o to«, boginja, ki deli člo¬ veku usodo: /toioci (kor. ,utp, neigogrn) pomeni: del. prideljeno usodo. Homer navaja mojre v množini le v Ilijadi XXIV, 49: r/.1:7'jr yao Motilcu C7in/oc Otom' (irthiointndi. in v Odiseji VII, 197. kjer jih pesnik imenuje KkoiUtz, predice. — -) Heziod je grški epski pesnik v H. stol. pred Kr. iz Askre v Beotiji. Spisal je teogonijo. kjer nam razvija v celem sestavu sorodstvo grških bogov in opisuje postanek sveta po grških pravljicah, in poučni epos: ..Dela in dnovi". V tem se nahaja prva živalska basen v grškem slovstvu: ..Kanja in slavulj". Z njo dokazuje Heziod, da gre moč nad pravico. Iz tega je razvidna velika starost živalskih basnij. — :l ) V nekaterih krajih, na pr. na Koroškem, so prevzele vile ali žalik- žene ulogo sojenic ali rojenic. O usodnih božanstvih nahajamo med Slovenci še veliko pravljic. Nabranih in objavljenih jih je mnogo po „Novicah", v ..Slov. Glasniku" in v Valjavčevih ..Nar. pripovedkah ". 14. 0 vilah. ‘) Vila je poosebljena megla. Po svoji dobri, beli strani je rodovitna, vlago- in dtžjenosna megla, po svoji črni strani pa burna , blisko- in gromonosna megla. Po teh dveh straneh se ločijo tudi njene lastnosti v dobre in hudi’. Pluskajoči dež in doneči grom (kot govor) v megli nam po¬ sreduje nagled, da je vila tudi boginja prerokovanja, modrosti, zgovornosti itd. Vilam kot boginjam megle so popolnoma primerna njihova bivališča. — -) Kra¬ ljevič Marko je glavni junak v srbskih narodnih pesmih. On je sin Vukašina, ki je bil za srbskega carja Štefana Dušana (f 1356) njegov namestnik v Mace- doniji okoli Prilipa. Prim. življenje kraljeviča Marka v berilu 67. — :l ) Hunjadi, oče Korvinov (kralja Matjaža), r. 1387 v Hunjadu na Sedmograškem, j- 1456 v Semlinu. Prim. berilo 62. v. 88. sl. •*) Kolo, jugoslovanski narodni ples. 15. Nebeška kola Dobroradova. ‘) Ham, Kummet; protez, \Vagen- gestell, sicer Gepack, Train. Troh. — '-) Kakor drugi narodi imajo tudi Slo¬ venci mnogo pravljic, kako so nastala razna sozvezdja. Obče pa je mnenje, da ima vsak človek svojo zvezdo. Kadar se človek narodi, užge Bog novo luč na nebu; kadar pa umrje, se utrne zvezda in ugasne. — Nebeška kola Dobrora¬ dova so sozvezdje na severni polutki, obstoječe iz sedmerih zvezd. Imenuje se voz (kola); 4 zvezde značijo kolesa, ostale J! pa oje. Rimljani so to sozvezdje 425 imenovali: septemtriones. t. j. sedmeri volovi, kako žito mlatijo in proso inenejo: Nemec ga nazivlje: der grolle Bar, Slovenci pa: veliki voz. koroški ali Martinov voz. voznik, kola Dobroradova. — Pretvoritev Dobrorada v zvezdo nas spominja na slične Ovidijeve pravljice v »metamorfozah". Ta priča je že legendnega značaja, ker pripoveduje o Bogu, da je hodil po svetu in učil ljudi, kako mo¬ rajo živeti. Vile so božje služabnice, ki imajo nalogo, dobrim ljudem pomagati, hudobne pa navajati na dobro pot. Kažejo se kot nadnaravna bitja v službi najvišjemu bitju. 17. Voda in njena moč v domišljiji preprostega naroda. ') D Jurske deklice: vile, bele žene, vodne žene, boginje nebeške vlage, rodovitnega deževja. Njim lahko primerjamo nemške „Schwanenjungfrauen'‘. — -) O lepi Vidi glej nar. pesem berilo 46. — :l ) Zlata gora je v slov. pravljicah to. kar nemški ..(tlasberg". Zlata ali steklena (svetla) gora pomenja sretlo nebo. Zlati ključ je znamenje bliska, ki o tvori svetlo nebo, in zlata litra je podoba bele žene, vile, boginje vlagonosne megle. — O rajnkem jezeru pripovedujejo Slo¬ venci, da leži na njegovem dnu zlati ključ do nebeških vrat. do katerega more le zlata ut.va. Svoje dni je ulovil kmetič zlato utvo, pvišedši do rajskega je¬ zera skoz visoko goro, kamor so ga peljali palečnjaki. Utvo je hotel ubiti, ali ker mu je obljubila, da mu prinese iz dna jezera zlati ključ do nebeških vrat. ji ni storil nič žalega. Nazaj je moral kmet črez visoko goro. Na vrhu gore vzame zlati ključ, meneč, da utegne seči do nebes in odpreti vrata ne¬ beška. Ali na enkrat, ko ga vzdigne proti nebu, je jelo bliskati in grmeti. Silen vihar ga unese in hipoma je bil na trati pred svojim domom. Nič se mu ni zgodilo; zlata utva ga je na hrbtu zanesla skoz grom in blisk, ga postavila na trato in hitro odletela (Dav. Trstenjak v Slov. (1 las. 1863). — *) Deveta de¬ žela je bajna dežela: imenuje se tudi ..dežela Indija 11 . Nar. pesem poj e o njej: ...Na svetu lepše ni dežele, Ko je dežela Indija; Nikoli zemlje ne kopajo, Tudi je ne orjejo; Ali vendar slednje leto Po trikrat žanjejo." Sploh je v njej vse bogastvo in sreča doma. Prim. nemški: „Schlaratfenlancl ; '. 18. Pravljica o povodnem možu. ') V nar. pravljicah so nekatere številke jako priljubljene, osobito tri. sedem , devet. Sprva so imele bajesloven pomen in so bile v poganskem poverju sveta čisla. Tako je na pr. številka sedem v zvezi z ono priredilo prikaznijo, da je imel zimski demon (baba, zima) sedem let (t. j. sedem zimskih mesecev) zakleto devico (pomlad) v zaporu, dokler je ni rešil junak (suhice). Tudi v tej pravljici je deklica sedem let. v oblasti povodnega moža. Baš tako je s čislom devet. (Xd jeseni do Jurijevega je blizu devet mesecev. -) Povodni mož je poosebljenje vodne moči in njene lastnosti. Žalostno izkušnjo, da je marsikdo izginil v vodi, si je razlagal človeški duh tako, da ga je odvedel povodni mož v svoje kristalno-čisto domovje. 19. Slovenske pripovedke o jezerih. ') Vineta: \Vendenstadt. slavno kupeijsko mesto starih polabskih Slovanov na obali pomeranski. V 5. stoletju največje mesto severne Evrope, katero se je baje v 12. stol. po potresu ali mor¬ skem navalu pogreznilo v morje. Narod priča, da se še sedaj sliši iz morja glas zvonov. *) Tacit (54—117 po Kr.) poroča v Germanij! (cap. 40): „Mox vehiculum et vestes et, si credere veliš, numen ipsum (Nerthus, Terra mater secreto lacu abluitur." :! ) Kurnike: vile, glej op. štev. 17.. I. in 3. — 4 ) Šmarje za Bočem (pri Jelšah, štiri ure pod Celjem): Ljudstvo še zdaj pripoveduje, da je cerkev na jezeru postavljena, in daleč na okrog je znana ta božja pot pod 42 « imenom: Marija na jezeru. Ali davno se že razprostira okoli cerkve vas in trg. — 5 ) V egiptovskih hramih je viselo pod stropom »svetovno jajce 11 : Egipčanje so namreč verovali. da je bil svet s početka podoben jajcu, a potem se je raz¬ delil na dve polovici: gornja je nebo. dolnja pa zemlja. Te dve polovici so ime¬ novali Pe in Anuke ter ji častili kot posebni božanstvi. — 6 ) Ljudska domišljija sliši v soglasnem šumenju in pluskanju jezera glas zvonov. 7 ) To pripovedko je lepo obdelal v pesniški obliki kot legendo S. Gregorčič (glej pesem: Rabeljsko jezero v Slov. čitanki. II., str. 86.). — 8 ) To pripovedko je porabil Davorin Trstenjak za novelico »Slovenski Leander 11 v »Novicah 11 1860. 20. Malik. *) Malik, škrat, škratec je lesni, gozdni duh, ki odgovarja po svojih lastnostih rimskim gozdnim duhovom: Faunus, Silvanu*. Tudi ta dva kričita in se grohočeta kakor naš škratec. Nemci poznajo slična bajna bitja. Staronem. scrat in scrato , srednjenem. schrat in schrate, schretel (slov. škratelj): wildev, zottiger, struppiger Waldgeist. V staronordiškem jeziku pomeni scrutti: biiser Geist. Unliold, Zauberer. V češčini: skret, skfet, skfitek. Reki. kakor: »škratec se ti iz breze smeji: grohoče kakor škratec 11 , nemški: »lachen wie ein Kobold, lachen wie ein Hampelmann 11 , značijo nagajivost gozdnega duha. Be¬ seda malilc pomeni na Gorenjskem: jek (Eclioi in škrat. 21. "Volkodlak, ‘j Ooidij (43 pr. Kr. — 17 po Kr.) za rimskega cesarja Avgusta. Povest o Lileaonu glej v met. I. v. 198. in nasl. — -) Vodan (Wuotan), najvišji bog Germanov, bog svetlega neba kakor viharja in nevihte. Daruje vse dobro, zlasti zmago nad sovražnikom. Njemu je bila posvečena sreda (Wodans- tag). — :l ) Baron Janez linj kart. Valvazor (r. 1641 v Ljubljani, y 1693 v Krškem), znamenit zgodopisec, je popisal v zemljepisnem, zgodovinskem in prosvetnem oziru deželo kranjsko pod naslovom: »Pie Elire des Herzogtums Krain“, v Ljubljani, 1689. Knjiga obsega štiri debele zvezke s o33 podobami in sodržuje neprecenljiv zaklad o zgodovini in življenju našega naroda. Zabeleženih je v njej mnogo navad, šeg, pravljic in običajev slovenskih. Druga knjiga njegova: »Topographia Carinthiae 11 (1688) je važna za koroško deželo. 22. Polifoni v narodnem izročilu slovanskem. *) Odiseje IX. spev je v šestomerili prevedel prof. K. Kermaoner v izvestju celjske gimnazije 1.1870. — -) Kropilo: ).<>ijt), Trankopfer. — “) Velejagodno vino: olror ionsriufmlov, grolitraubig. — 4 ) I' brez*mrtniški noči: ufi/igootos, stalen prilastek noči, ka¬ tera kot božji dar okrepča vso prirodo. — 5 ) Kiklopi so umeli O im z za obroč ter si zmisel odgovora takd-le razlagali: »Nikdo me ne ubija ne z zvijačo, ne s silo. 11 — °) Karadzič , glej op. štev. 1.. 11. — "') Divljan: X srbščini pomeni div: der Riese, gigas; odtod divljan, velik človek z enim očesom vrh glave. Turški: div. Teufel. Riese; perzijski: dev. — 8 ) Skopec: bravec, koštrun. Schiips. — 9 ) Da se knežič obesi na skopca, to gotovo tej priči prvotno ni bilo lastno, kajti pri arjo-evropskih narodih se nahaja samo v Homerjevi povesti. - 10 ) Heziod: glej op. štev. 11., 2. — u ) Evripid (Einunidt^j, slavni grški tragiški pesnik (480—407 pr. Kr.). Od njegovih 92 iger se jih je ohranilo 17, kakor Medeja, Orest, Ifigenija v Avlidi, Ifigenija v Tavridi itd. — ‘-) Stavbe: To so kiklopske stavbe starih poročil, kakor na pr. znano kiklopsko ozidje z levjimi vrati v Mikenah (Mvy.r\vai). 13 ) Sloj: Ablagerung, Schichte; glag. lijem, liti. — I4 ) EvhemerOvsko imenujemo ono razlaganje starih bajk. ki smatra bogove in heroje le za zgodovinske , po duhu in telesni moči se odlikujoče ljudi, katerim so izkazovali po smrti božje časti. Te naglede je najbolj razvil grški modro- sloveč Echemerus f lirignnorj okoli 1.300. pv. Kr. iz Agrigenta v Siciliji. Zatorej se imenuje ta sestav eohemerizem. razlaganje pa evhemerovsko. — lr> ) Pesnik Vergilij (70 10 pr. Kr.) je spisal ta-le pesniška dela: Eneida, junaški epos v 12 spevih; Georgika, poučna pesem o kmetijstvu v štirih knjigah; Ekloge , 10 bukolskih (idilskih) pesmij. „Argolici clipei aut Phoebeae lampadis instar“ kakor argolski (grški) ščit ali luč Febova (solnčna): Eneida. III. b'39. 1B ) Grški zgodovino- in zemljepisec Pavzanij (okoli 180 po Kr.) poroča to o Zenu v svojem potopisu, imenujoč ga: Zeti; tgiotffhtkpos, Zen trioki. 23. O pesoglarcili ali pesjanih. l ) V varaždinski, zagrebški in kriški županiji govorijo takozvano kajkavsko slovenščino. Ondi bivajoče Slovence ime¬ nujemo Kajkavce. — -) Jaz pridem iz druge dežele itd.: To govori služabnik, katerega je svetli gospodar poslal po svetu, da zve, kaj se godi po njem. Na¬ rodno pesem. 124 stihov obsegajočo, je objavil Er. Kočevar (glej op. štev. 1.. 1.) iz rokopisne ostaline Stanka Vraza (glej op. štev. 1., 2.) v „Slov. Glasniku" leta 18(18. pod naslovom: ..Kaj se po svetu godi". V Štrekljevi zbirki I., str. 107. 3 ) Aleksander: slavni kralj macedonski (35(1 — 323 pr. Kr.). O njegovih bojih in vojskah so nastale tekom stoletij različne, čudne pripovedke pri vseh narodih zapadne Evrope, in tako tudi pri Rusih in Jugoslovanih. Življenje Aleksandra Velikega se je okrasilo s čudovitimi dogodbami ter dajalo v srednjem veku snovi za epske proizvode. - 4 ) Aristotel: slavni modroslovec grški (384—322 pr. Kr.), učenec Platonov. — B ) IrmrirAvruvooi: Beseda je sestavljena i/. !Wo.-, konj, in KtrutvffOr. Kentavri so bili pre neko divje pleme tesalsko. v poznejših bajkah pa divja bitja, napol konj, napol človek. — ®) Bre iglavce pozna tudi arabska zbirka pravljic: 1001 noč. Srednji vek je bil sploh poln takih in enakih čudnih bitij, in mnogo takega se nam je ohranilo v srednjeveški književnosti. 24. Pesem o Hildebrandu iu njene sestre slovanske. ') Dietrich bernski je v zgodovini Teodorik Veliki , kralj Vzhodnih Gotov (493—526). Pre¬ magal je Odoakerja (pri Veroni [Bern], zatorej bernski) in ustanovil v Italiji kraljestvo Vzhodnih Gotov 1.493. 2 ) Atilu , kralj hunski, vladal (od 1.433.) nad H unči in mnogimi podjarmljenimi rodovi od Volge noter do Rena. L. 452. je uničil mesto Oglej (Akvilejo), a hoteč prodreti na Laško, se vrne na pri¬ prošnjo rimskega škofa Leona I. v Panonijo, kjer 1.453. umre. Atila živi v nemških pripovedkah kot „Etzel“ ali ,,šiba božja"; njegovo ime je tudi znano med Slovenci (glej berilo štev. 161., v. 236. sl.). — “) Karol Veliki (768 — 814), kralj Frankov in rimski cesar. Podvrgel si je Bavarsko in tudi slovenske pokrajine. Od njegovega imena (staronem. Charal) izvira beseda kralj. 4 ) Evgamon: eden takozvanih grških kiklikov. (okoli 570 pr. Kr.), t. j. epskih pesnikov, ki so po Homerjevem načinu opevali razne dogodke iz bojev trojanskih v ozki zvezi z Ilijado in Odisejo. Evgamon je nadaljeval Odisejo, opisujoč nam v Telegoniji usodo Odiseja in njegovega sina Telegona. — 5 ) Tejrezij (Teiresias): slavni grški prorok v Tebah, ki je po svoji smrti v spodnjem svetu prorokoval Odiseju, kako more priti domov. — 6 ) Na svoji vožnji je došel Odisej do čarovnice Kirke, ki mu je vse tovariše izpremenila v svinje, a na njegovo prošnjo zopet počlovečila. — ’) Hajduk: tolovaj; toda pri Jugoslovanih ne v slabem pomenu, temveč blizu toliko kot junak, ki skrivši iz zasede napada Turke in tako narod obvaruje turške sile. Beseda je turška: hajdud. *) Harambaša: starejšimi, vodja hajduški. Beseda je arabska : harami, tolovaj, tat. — 9 ) Pad: ruska utež. a 16’38 kg. 428 25. O živalskih pravljicah in basnih. M Jakob Grimm: "lej opombe štev. 1.. 7. — -) Ruski učenjak Afanasjer je izdal H zvezkov ruskih narodnih pravljic: Narodnvja russkija skazki 3 . v Moskvi. 1863. Nadalje je važno tega učenjaka delo: „Poetičeskija vozzrenija Slavjan na prirodu". — 3 ) Ezop (Aeso- pus): glej uvod § 18. 4 ) Babrij (Babrius) je grški basnopisec ok. 1. 100. po Kr. Zbiral je ezopske basni in jih po svoje preobražal. Feder (Pliaedrus). rimski basnopisec za cesarja Avgusta in Tiberija: „Phaedri Augusti liberti fa- bulae“. Lessing, znamenit pesnik in prvi nemški kritik (1729—1781). Spisal je mnogo izvirnih basnij in znamenito ..razpravo o basni" (1759|. — Jenu de Lafontaiue fr. 1621, j-1695 v Parizu), znamenit francoski pesnik in basnopisec: ,.Fables“. Iran Andrejevič Krt/lov (r. 1768 v Moskvi, -j- 1844), prvi ruski basnopisec, s katerim se .glede na izvirnost izvrstni basnopisci drugih narodov morebiti še meriti ne morejo. Kr.vlov je spisal 268 izvirnih basnij. 56 jih pa prevedel. Mnogo njegovih basnij je v francoski, italijanski in nemški jezik pre¬ vedenih. Volkmer 'r. 1741 v Ljutomeru, -j- 1816) je spisal dokaj (nad 60) deloma izvirnih. deloma po drugih basnopiscih (zlasti po Gleimu. Gellertu. Lessingu) posnetih basnij. — Valentin Vodnik, glej op. štev. L. 14. — Anton M. Slomšek (1800—1862) je spisal mnogo krepkih basnij v Lessingovein duhu in krotkih parabol v Herderjevem lop. štev. L. 3) zmislu. S pesmimi vred sta jih dva zvezka: 1. in II. zvezek ..Zbranih spisov, katere je izdal M. Lendovšek, - France Metelko ,1789—1860), znamenit slovničar (1825. po njem metelčica). je poslovenil več Ezopovih basnij. 31 . Nolnce in Nasta. *) S slovensko bajko se kolikor mogoče strinja narodna bolgarska pesem: ..Solučeco ženitev z lepo Grog danko", samo da ima ta starejše lice. Pesem nam pripoveduje. da je solnce tri dni in tri noči tre¬ petalo in ne zahajalo, očarano ob lepoti krasne Grozdanke. Solnce se zakolne, da noče več razgrevati zemlje. Na prošnjo solnčne matere dovoli nebesni vladar renčanje in določi kako se naj Grozdanka vzdigne z zemlje na nebo. Ravno na .Jurijevo 1 23. malega travna) spuste zlato zibel na zemljo. Vanj o sede Grozdanka in se ziblj . Mahoma spuste tudi meglo na zemljo in ta potegne zibelko kvišku. Mati Slavka vzdihuje, rekoč: „I)evet let sem te redila, Grozdanka, devet let ne smeš govoriti niti s tastom, niti s taščo, niti z ženinom.“ In res Grozdanka ni devet let govorila z nikomer. Solnce pa, videč, da je Grozdanka nema, si izbere drugo nevesto in določi, da pri veučanju Grozdanka kumuje. Pri tej priliki je svetila in zamišljena užgala vel nevestin. Ta pa jo kolne slepico in nemico. a zdaj izpregovori Grozdanka, in to je solnce tako razveselilo, da se od nove neveste poslovi in venča z Grozdanko. - Obe pravljici sta za slovansko starinoslovje imenitni, kajti bajna snov je v obeh jako živo izražena. Obe bajki segata v ono rano dobo. ko se je jel prvotni, naravni nazor o bajkah (mitih) izpreminjati v nagled, ki si je mislil prirodne prikazni v človeški in Uralski podobi. Tu se govori sicer o poosebljenem solncu, a priča ga imenuje le še solnce, a ne Svarožič, llaždbog. ali z imenom kakega junaka slovanskih narodnih pesmij. Solnce, katero so si mislili Slovani kot masko bitje, snubi Nasto (pomladansko zemljo). Zlata nihalka (oblak) se spusti po deklico. K teti Mori (viharni megli. Gewitterwolke) se pošlje po sito (dež), zato dajo ista uniči, t. j. setev in plod pomladanske zemlje pokonča. Nesrečnega konca pa jo reši miška iznamenje švigajočega bliska). Tudi Šešelj in rpletnik značita v tej zvezi blisk, suma pa deževni oblak, iz katerega se ulije, če švigne blisk, plodovita ploha, ki reši mlado 42 !) zemljo preteče pogube. Nasta se imenuje deklica v popolnem soglasju s po¬ mladansko prirodo, ki jo nn novo nastala ali vstala iz zimskega spanja k no¬ vemu življenju. Dalje pa je tudi razumno, zakaj se izpremeni v lastovico, saj je ta podoba pomladanske prirode. 42. Marjetica in Trdoglav. M Ta pesem je odlomek stare bajke: njena vsebina se da razvezati v sledeče prirodne prikazni: Bog viharja (Trdoglav) ujame boginjo nebeške svetlobe (Marjetico) in jo zapre v svoj črni grad (temne oblake), dokler je ne reši iz sužnosti mlad kraljevič (mladoletno solnce). — ('riti ali pusti grad je podoba viharnih oblakov. Marjetica je tudi v nemških pravljicah bajeslovno ime. Njen opis kaže boginjo svetlobe. — Španski tron: Poznejši dodatek, ki se ne nahaja v starejši sličniei Vrazove zbirke narodnih pesmij od 1. 1839. Odkar so si Habsburžanje s Karolom V. leta 1513. pridobili špansko deželo, je prišel tudi marsikateri Slovenec kot vojak, kupec ali romar na Špansko. Na to dobo nas spominja izraz: „španski tron-. ki znači tu viso¬ kost in oblast kraljevičevo. — :l ) Krščeno: Ta izraz kakor mnogi drugi v tej pesmi kažejo kristjanski vpliv, ki je vtisnil tej bajki poznejši legendni značaj. 4 ) Križem pot: križpotja. razpotja so še dandanes ona mesta, kjer se po ljudskem nagledu shajajo čarovnice in ki so jako nevarna. Najbrž so križpotja podoba križajočih se bliskov, ki so predhodniki viharjev. — Trdoglav, bog viharja, je čuvaj nad prisegami. — °) To so zgolj kristjanska sredstva: v Vra¬ zovi zbirki narodnih pesmij, kjer se nahaja slična pesem, toda v starejši obliki, pa so poleg kristjanskih tudi poganska sredstva, kajti ondi čitamo: „Prinesi oljkoee križe tri. K' so cvetno nedeljo žegnane. K’so cvetno nedeljo v cerkvi b ! li: Z vsako trikrat vdaril boš, Tri leskom: šibice. Potlej Marjeto rešil boš.“ K’ so vse en’ga leta zrastene, Oljka je v grškem bajeslovju znak vremenskega drevesa (NVetterbaum). in leskova šiba še velja dandanes za bajalno šibico i VVunsehelrute). Prim. berilo št. 3.: Začarani kraljic. - 7 ) V starejši (Vrazovi) pesmi se glasi to mesto tako-le: ..Vzel je oljkove križe tri . . . Potlej Marjeto rešil je. Vzel je tri leskove šibice . . . Marjeta se doli spusti Z vsako trikrat vdaril je. Po drobni zlati ketini.“ Zlata ketina solnčni žarki. — "i P deveto deželo, glej op. štev. 13.. 4. Prejšnji izraz: ..na Ogrsko- ima tukaj bajeslovni pomen kakor deveta dežela. — *) Zlato in pridevnik zlat je znak nebesne svetlobe. — ,u ) Mnihi — po¬ svetili: Konec se je zasukal po kristjanskem vplivu. 33. Obredna narodna pesem. ‘) Siba..Perunova: strela, blisk; Perun. bog groma. — -) Snarog: najvišji bog poganskih Slovanov — :1 ) Tako molijo Kusi po Afanasjevem izporočilu. *) Ciceron (103—43). prvi rimski govornik. — ") Saliji: rimski svečeniki plesalci (salire). katere je bil pre že Numa Pom- pilij ustanovil. Meseca sušca so oboroženi in pevaje plesali na čast bojnemu bogu Martu (Mars Gradivus). — 6 ) Prim, pravljici v berilih štev. 4. in 8. — 7 ) Sarafan: široka, brezrokavna gornja obleka ruskih kmetic. Kokošnik: ruska narodna noša kot naglavni nakit za ženske. Telega: kmetski voz, gare. — 8 ) Jahala itd.: Vozila se koleda (solnčno božanstvo) v majhnem vozičku, na črnem konjičku. — 9 ) Hadnjak: surova cerova glavnja, ki jo na sveti večer pri Jugoslovanih polagajo na ogenj. Hadnjak. budnih pomeni tudi Weihnaohts- abend. Christabend. VVeilmachten. — "’) Ovoliko goveda itd.: Toliko goved itd., 430 kolikor prši isker z gorečega badnjaka. — u ) Okopam: okopam (abbaden) malega boga in božiča. — 12 ) IS citat, i: tolči, trkati. — Primož Trubar pripoveduje v »Katekizmu z dvema izlagama“ 1575, da so slovenski koledniki o božiču pevali: „Mi smo prišli pred vrata. Da bila božja zlatar — **) Sijaj, bog in božič, našemu (ime domačina). . >•*) Tiha nedelja je pred cvetno, ta pa pred veliko nočjo. — 16 ) Veselo: v rožanskem narečju nam. vesele. — l6 ) Srb. lcukuruz: koruza. — 17 ) Pokisnu: pokisno, pokisnejo; pokisnuti, beregnet werden: kisa. Regen. ls ) Triput itd.: Trikrat od straha postane. 31. Kolednica. ') S tar osi. stado, rod. studa: čreda. 36. Zmladletek. 4 ) Prevnoža (nam. premnoža) sc nam: mrzi nam, Ekel empfinden, 1'astig sein. 37. Tri device kresnice. v ) Dro: skrčeno iz pridevnika dobro, wolil. ja, allerdings. Kraljič mlad: solnčni junak, solnce. — '-) Deveta dežela, glej op. štev. 16., 4. 38. Sveta Marjeta. 4 ) Sv. Marjeta iz Antiohije je postala za cesarja Dioklecijana (284—305) kristjanka. Hunski prefekt Olibrij, kateremu je odrekla ljubezen, jo je vrgel v ječo, kjer so jo obglavili. Nje dan je 20. mali srpan. — a ) Pasica: pas (pojas), Gurtel. — 3 ) Sv. Jurij, po legendi knežič iz Kapadooije, je umrl kot mučenik za cesarja Dioklecijana. Njega dan je 23. mali traven. — 4 ) Pravljice o pozoju, zmaju, lintverju (nemški Lindwurm, Wasserschlange) so med vsemi Slovenci zelo razširjene. Skoro v vsaki kmetski hiši visi na steni podoba sv. Jurija, kako z dolgo sulico zabada ostudnega „lintverja“, ki je hotel požreti lepo devico, sv. Marjeto. Ta dogodek opevajo čestokrat narodne pesmi. Mi vemo, da dandanašnji ne živi nobena taka žival, kakoršno si je ljudska do¬ mišljija naslikala v pravljicah in jo zmaj ali liutver imenovala. Naše priče o pozoju imajo tedaj gotovo bajesloven pomen. Pozoj je v vseh starih bajeslovjih znamenje pogubonosnega vodovja in kužnega izhlapanja. Zlasti pomenja mrač¬ nost, zimsko meglevje. nezdravo paro, ki okuži zrak in mori ljudi. Pozoja pre¬ maga in ubije bog solnca in svetlobe (solnčni junak, pri Slovencih sv. Jurij). Pri Grkih ubije solnčni junak Heraklej lernajsko hidro. — Veliko število slo¬ venskih pravljic o pozoju nam da sklepati, da je bila nekdaj naša domovina veliko bolj močvirnata in tudi nezdrava. — Dobro znana je priča o celovškem zmaju. V močvirnati okolici celovški je živel ostuden zmaj z velikimi porotni¬ cami in ostrimi kremplji. Zrak je okuževal in požrl vsako stvar, ki mu je prišla blizu. Knez obljubi velik kos zemlje onemu, ki ugonobi zverino. Kraj močvirja sezidajo trden stolp in iz njega spustijo vola, priklenjenega na verigo z žeLezno kljuko. Zmaj hlastne po volu in se ujame. Na kraju, kjer je stal stolp, je po¬ stalo mesto Celovec. Leta 1636. so postavili Celovčanje kamenitega zmaja nad vodnjakom na Novem trgu. — *) P. Hicinger (Podlipski. Znojemski, r. 1812 v Tržiču, dekan v Postojni, -j- 1867) je nabiral narodno blago; zlasti pesmi po¬ učnega ali pobožnega zapopadka so mu dopadale. Dajal jim je rad boljšo obliko (prim. to pesem z narodnimi v Štrekljevi zbirki, str. 589—592.) in tudi sam je zlagal pesmi v narodnem duhu. Bil je i marljiv zgodovinar. 39. Kurent. 4 ) Med Slovenci, zlasti na Štajerskem je še navada, da ho¬ dijo tri dni pred pustom orači po vaseh. Četvero zalo oblečenih mladeničev vleče plug, za plužno orodje drži mlad deček, lepo oblečen in okrašen. Pred hišami postajajo, smešne pesmi pojoč. Vaščanje obdarujejo orače z jedili in vinom. Darove pobira smešno našemani deček, ki ima kožuh narobe oblečen, na klo- buku roge nastavljene, med nogami zvonec, v roki čakar (Hackenstock) in na hrbtu koš. Ta vriska, skače in uganja burke. Temu šaljivcu pravijo Kurent ali Mastnjak. — To so še ostanki iz poganskega povelja, spomin na poljedelsko- solnčne praznike v mladoletju. V zvezi s tem je navada, da na mali pust „babo žagajo 11 , t.j. iz slame narejeno žensko podobo razrežejo in v vodo pomečejo. Baba je znak zime, katere vladarstvo sedaj neha. Glej berilo štev. 33., v. 166. Kurent odgovarja grškemu Priapu, bogu razuzdanosti, rodovitnosti. To potijuje tudi naša priča. 40. Školastika. x ) Ta narodna pesem kaže očito, kako je naše ljudstvo legendo o sv. Skolastiki preobrazilo po svoje. Sv. Školastika je sestra sv. Bene¬ dikta (480 543) iz Nurzije v Umbriji. Obljubila je večno devištvo ter postala nuna. Časti se kot ustanoviteljica ženskih benediktinskih samostanov, f 542. Nje dan je 10. svečan. 42. Pripovedka o Edipn v slovanski obleki. *) Edip (Old(novs), sin tebanskega kralja Laja in Epikaste, je nevede ubil svojega očeta in se zaročil z materjo, srečno rešivši Sfingine zastavice. Ko je prišla ta pregreha na dan, se umori Epikasta, Edip pa vlada nesrečno v Tebah do svoje smrti. Tako poroča Homer v Odiseji XI. 271 sl. in v Ilijadi XXIII. 679. — Po tragiških pesnikih pa si je Edip iztaknil oči in bežal v Atiko, spremljan od svojih hčerij Antigone in Izmene. — Največji grški tragik, Sofoklej (497—406), je porabil Edipovo pripovedko kot snov za svoje tragedije: Antigona, kralj Edip, Edip Kolonejski. — *) Jakob a Voragine, nadškof genoveški (1230—1298), zbiratelj sv. legend. Njegove „Legendae Sanctorum 11 (zavoljo svoje imenitnosti: Legenda aurea) so prevedene skoro v vse jezike. — *) Nikolaj Ivanovič Kostomarov, glasovit ruski zgodovinar in pisatelj (1817—1885). 4 ) Sv. (Hrenov na Namenu je nemška legendna oseba: St. Gregorius auf dem Steine. — Pavel iz Cezareje je samo legendna oseba. — Sv. Alkan . prvi mučenik britanski, umorjen za cesarja Dio¬ klecijana 1. 286. - ") Vuk: glej op. štev. 11. — 8 ) Janja: mestece na levem bregu reke Drine (mejna reka med Bosno in Srbijo). — 7 ) Negovati: pflegen, ourare; nežen, zart,. — Kokalja: srajca, pl ur. perilo. — •) Vilindar: samostan na Sveti gori (Chilendari. — 9 ) Ko je dete (čedo, starosl. čedo, Kind) imelo eno leto, je bilo toliko, kakor so druga deteta v treh letih. — Iijnman (ijyorpero;): načelnik v samostanu. — 10 ) Do dobrega konja in svetlega orožja. 43. Narodna pesem — zrcalo narodnega života. ') Mora ali Morena: boginja smrti, podoba zime. — Kurent: glej op. štev. 39., 1. — *) Glej berilo štev. 37. in 57. - 3 ) Namesto Jerice imajo nekatere narodne pesmi tudi ime: ,,Alenčica 11 ; v Štrekljevi zbirki I. 150. — 4 ) Iz Ogleja po laških, iz Solno- grada po nemških duhovnikih osobito v VII. in VIII. stol. — 3 ) Narodna pesem pripoveduje, kako je .Jezus razpošiljal svoje učence. Med njimi je postavil sv. Tomaža v deželo Indijo. Ta pa se protivi, rekoč: „Kaj si mene sem postavil, Men’ dežela znana ni.“ Jezus mu odgovori, da je to najlepša dežela, kjer nič ne delajo, pa trikrat žanjejo; ali tam tudi ni hudobnega srca, temveč ko se duh od telesa loči, gre takoj v sveto nebo. Štrekelj, I. 549. — 6 ) Ker se Otokar II., češki kralj in eden najmočnejših vladarjev tedanjega časa. ni hotel odpovedati državnim najemom : Avstrijski, Štajerski, Koroški, Kranjski in Istri, ter prositi za novo podelitev Češke in Moravske, je začel nemški kralj RudoM (1273 1291) vojsko z njim. Premagavši ga pri Suhih Krutih na Moravskem polju 1. 1278.. je podelil v Augsburgu dne 27. grudna 1. 1282. z dovoljenjem volilnih knezov Aostrijuko, Štajersko, Koroško in Kranjsko svojima sinoma Albrehtu I. (1282 1808) in Rudolfa (f 1290). ’) Matija Kor »in (Corvinus): r. 1443, k valj ogrski 1458—1490.— *) Lavdon, slaven avstrijski vojskovodja, r. 1716 v Livoniji (Liv- laiul), najprej v ruski, od I. 1742. v avstrijski vojni službi. Proslavil se je že v sedemletni vojski (1756—1763). zlasti pa kot poveljnik na Hrvatskem proti Turkom leta 1788. in 1789., ko jim je vzel Beli grad ter slavno dokončal vojsko. Umrl je 1. 1790. — 8 ) Od 1. 1476. so se že začenjali majhni kmetski upori, ne le v nemških deželah, temveč tudi v slovenskih okrajih, na pr. na Koroškem. Velik kmetski upor je bil na Štajerskem 1. 1515. (v Brežicah so se posvetovali, kako bi dognali staro pravdo); 1. 1578. je bil upor štajerskih in hrvatskih kme¬ tov. — l0 ) Glej op. štev. 32.. 2. u ) Slovenci so od nekdaj radi potovali in romali. Kakor so romali v Trevir (Trier) in Kolin (Koln), tako k sr. Jakoba Komposteljskemu v španski Galiciji, 'lega svetnika so tako častili, da so mu sezidali dve cerkvi v svoji domovini: ..Sr. Jakob r Galiciji" nad Celjem in v Podjunski dolini na Koroškem. — '-) Maksimilijan (UM —1519): Vzemši Blanko Stbrzo. hčer milanskega vojvode (Galeazzo Sforza) za ženo, se je zapletel v laške zadeve ter se trudil, da si zopet pridobi cesarsko oblast nad Italijo. Zatorej se je pridružil I. 1508. ligi kambrejski (Cambrai) proti Benetkam. — I3 ) Napoleon I. je bil dežele, katere mu je prepustila Avstrija, združil 1.1809. v ilirsko, od Francozov odvisno kraljevino. K njej so pripadale med drugimi gornja Koroška, Kranjska, Goriška, Trst, avstrijska Istra in zahodna Hrvat.ska takraj Save. - u ) Hudečki: slaven vojskovodja (r. 1766 na Deškem . j- 1858). Znamenite so njegove zmage pri Kustoei dne 25. mal. srpana 1848 in pri Novari dne 23. sušca 1849. — 15 ) Prim. pravljici v berilu štev. 8. in 9. 44. Desetnica. *) Moi •e/« , moči pomenja v ljudskem govoru zraven kiitmen tudi milssen. - V desetino iti = po svetu iti (o desetem bratu ali o deseti sestri). Glej berilo štev. 43., v. 233. — -) Povančica (morda iz povalni- čica) pomenja toliko, kakor (jihdnica, potica, eine Art Kuohen, t. j. razblinjeno testo, s sirom debelo namazano in potem zavihano. U Zatne: zatnem. zateti zajeti, dohiteti. — 4 ) V' narodnih pesmih in pravljicah ne govore samo žive stvari, kakor ptice in druge živali, temveč tudi nežive, kakor drevje, cvetlice itd. Ljudska domišljija vse z življenjem navdahne. — “) Na ljudske nazore o desetem bratu se opira snov v Jurčičevem romanu: ..Deseti bratih 46. Lepa Vida,. *) Kraljica španska. Glej op. štev. 32., 2. in berilo štev. 43. v. 155. — -j Nebogljen: bolehav, bolan; prim. nebog. arm. ubog, na¬ bore. :l ) Slovenci so prebivali vedno blizu morja. Brez dvombe so se tudi vozili po njem ter vsestranski občutili mogočni vpliv, ki ga dela morje na dušo človeško. Ta vtisk so .izražali Slovenci, kakor tudi drugi narodi v svojih pesmih in pripovedkah. Spomin na morje se je ohranil pri Slovencih zlasti še v dveh krasnih narodnih pesmih: Kepa Vida in Mornar. Pripovedka o lepi Vidi spominja nekoliko na nemško pričo o Gudruni, a še bolj pa je naša Vida po¬ dobna grški Heleni, katero je bil Parid odvedel v Trojo. V enakem zmislu je ■/. Jurčič porabil to narodno snov v romanu ..Lepa Vida". Glej berilo štev. 75. — V prvotnem, bajeslovnem pomenu je lepa Vida boginja meseca, boginja mo¬ krote in rodovitnosti, podobna grški Artemidi. Potovanje lepe Vide v Španijo bi ne bilo tedaj nič drugega, nego potovanje lune iz ene nebesne polkrogle v drugo. Španska dežela pa bi pomenjala sploh le oddaljeno, neznano deželo (prim. nemški: ein spanisches Dorf). -17. Mornar. ') Nekaterim rastlinam, zeliščem in dehtečim rožam pripi¬ suje ljudstvo posebno čarovno moč. V berilu štev. 48., v. 38. se omenja koren Ječen, ki stori človeka na videz mrtvega. Vsled dišečih rož zadremlje mornar in zaspi, t. j . umre. Smrt, povzročena po preveliki ljubezni, žalosti ali zvestobi, se omenja čestokrat v narodnih pesmih. Ta smrt je vselej naravna in se opisuje prav nežno; na pr.: Mati na tla pade, omedli, Pri tej priči dušico spusti. Glej berilo štev. 44., v. 89.; štev. 48., v. 8-2.; štev. 49., v. 225. Nikdar pa ne naha¬ jamo v naših narodnih pesmih samomora po kakem molilnem orodju ali strupu. — 2 ) V tej pesmi se izraža čudodelna vabljivost vode na človeka in vera, da prihajajo mrtveci nazaj po to, kar se jim je zaobljubilo v življenju. 48. Mlada Zora. x ) V tej pesmi nahajamo več spominov na roman¬ tične čase srednjega veka. Vitez odpelje skrivaj grajsko gospico. kakor je bila navada v srednjem veku. Spremstvo je obstajalo iz dvornih gospa (mojškra, Naherin, Kammerzofe) in pažev. Pahalice iz pavovih perotij so delale hlad in senco. Grajski norec (Hofnarr) je kratkočasil gospodo s svojimi burkami. 49. Mladi! Breda. l ) Slarast. schleierartig; šlar (avstr. nem. Schlar nam. Schleier), eine Art feiner Leinvvand. — *) liebulja: Na desnem bregu reke Soče. osobito v furlanskih goricah, pravijo neki vrsti belega grozdja in vinu iz njega pridelanemu: ribolla (rebulla). — '■') Jaru: srdito, zlobno, tobend, ergrimmt. 50. Asan-Aginica. x ) Aga: gospod, ])lemenitaš v turškem jeziku. . Naslov turških uradnikov, toliko kakor: vodja, Chef.— -) Od .s Uda: od sramežljivosti; žena se je sramovala. da bi šla v šator in srečala moško glavo. To je znak sramežljivosti turškega ženstva, da ne vidijo moškega.— :1 i Bele: zvalnik nam. imenovalnika beg. Beg. turška beseda: knez, gospod; naslov višjih vojaških dostojanstvenikov. — J ) Imuski kadijo,: Kadija, turška beseda: sodnik. Imo- ski: trg v Dalmaciji. Portis pristavlja: ..Imoski. 1’ Emota dei bassi geograiici greci, luogo forte, tolto a’ turchi nell’ ul tima guerra“. — *) Kadar neče vsrni- liti se vaju: Ker se ne bode usmilila vaju: srb.: Kad se neče smilovati na vas. B ) Glej o)), štev. 1., d. 51. Mutec osojski. l ) Osoje, Ossiach, kraj ob Osojskem jezeru, od mesta Beljaka proti severo-vzhodu. Tam je bil nekdaj benediktinski samostan, usta¬ novljen od starišev oglejskega patrijarha Poppa okoli 1. 1026. — -) Boleslam JI.. kralja poljskega, je izobčil škof Stanislav krakovski zaradi lahkomiselnega živ¬ ljenja iz cerkvene občine. Drzni kralj je umoril škofa pred oltarjem. Za ta svoj greh se je šel pokorjavat v Rim in v osojskem samostanu je delal pokoro do svoje smrti 1. 1099. — Spomin na to dogodim še živi v pripovedki med ljudstvom v osojski okolici. 52. Svetopolkova oporoka. ’) Svefcopolk (Svatopluk II.) je ustanovil velikomoravsko kraljestvo, združivši pod žezlom velikomoravskim deželo češko in one panonske pokrajine, ki so bile poprej podvržene Pran kom. Cesar Aniulf (887—899j, vojvoda koroški, začne 1. 892. vojsko proti Velikomoravski, ali Sveto- polk se mu srečno ustavlja, če so tudi Ogri (Arpadi se imenujejo po svojem junaku Arpadu, ustanovitelju ogrske kraljevske rodbine) pustošili po njegovem kraljestvu. Pred smrtjo (894) je razdelil kraljestvo med svoje tri sinove. Med brati je nastal boj in velikomoravsko kraljestvo je kmalu razpadlo. — -j Burno je premagal Avare ter ustanovil veliko samostojno kraljestvo 1.623.. katero pa je trajalo le 35 let do Samove smrti. Sredotočje mu je bilo Češko ter se raz¬ prostiralo proti jugu do Karnskih planin in daleč proti vzhodu in severu. čitanka V. in VI. 28 434 53. Smrt carja Samuela. ') Samuel, sin Sišmana 1., je Ml car zapadne bolgarske države (976- 1014). Hude boje je imel s cesarjem bizantinskim. Ba- zilijem II. Leta 1014. so napadli Grki Bolgare ob gori Belasici in jih potolkli. 15.000 jih je bilo ujetih in z njimi je ravnal Bazilij nečloveško. Vsled te ne¬ sreče je Samuel še tisto leto umrl. 54. Jeftejeva prisega. *) Jefte is Gileada: Izraelci, onkraj Jordana v gorati deželi Gileadu, so stokali 16 let pod težkim jarmom Amonitov. semitskega plemena v severni Arabiji. V tej nadlogi se obrnejo starejšine do pregnanega Jefteja, proseč ga, naj jih reši amonitskega jarma. Jefte stori obljubo, da žrtvuje to, kar mu pride prvo naproti iz njegovega doma. ako se vrne z zmago venčan domov. Ob reki Arnonu je premagal sovražnika in potem žrtvoval — svojo hčer. 56. Pegam in Lambergar. ‘) Plemenita rodbina Lambergaijev se da do začetka 14. stoletja, in sicer do Viljema (okoli 1330) nepretrgano zasledovati. Ista je ena najstarejših ter za državo in cesarja najbolj zaslužnih domačih ple- menitaških rodovin, ki je imela mnogo posestev na Kranjskem. Narodna pesem pozna le Krištofa Lombergarja in njemu pripisuje dejanje vseh Lombergarjev. - Krištof Lambergar je živel koncem 15. in začetkom 16. stoletja. Bil je ljub¬ ljenec in svetovalec nadvojvode, poznejšega cesarja Maksimilijana L. ter se je udeležil za Friderika IV. mirovnih obravnav z Matijem Korvinom. — Oblika Pegam je nastala iz Peham. Pehajm (= Bohme); srednjevisokonemški: beheim. Bohmen. Ime Pegam (= Pehajm. Ceh) se nanaša najbrž na češkega vojskovodjo I 'itocea. ki je služil celjskemu grofu Ulriku in se tudi vojskoval s Krištofom Lombergarjem na Kranjskem. Kamen: Lombergarjev grad pri Begunjah na Gorenjskem, (sedaj se še vidijo razvaline). — *) Zlod nam. zlodej. — :l ) Hehn- Ijica: glej op. štev. 49., 2. - 4 ) Širokemu: V narodnih pesmih se nahaja večkrat dajalnikova oblika nam. mestnikove. Prim. berilo štev. 57., kit 27.: Po zlatu rumenemu, belemu. 5 ) Ta pesem je ena najstarejših slovenskih narodnih pesmij. Na prvi pogled nam hrani ljudske spomine na srednjeveške turnirje. Ali pripovedke, ki nam pripovedujejo o boju med kristjanskim junakom in po¬ ganskim velikanom. segajo v ono dobo, ko so se borili kristjani z nevernimi, iz Azije došlimi ljudstvi. Ni pa dvomiti, da so se tudi te pripovedke izcimile iz bajnega zrna. Na to nas spominja nadnaravna posebnost, da ima velikan Pegam dva hudiča in tri glave. — Valvazor (op. štev. 21., 3.) nam poroča, da se je za njegove dobe nahajala na steni Lambergarjevega gradu Kamena na Gorenjskem podoba, predočujoča dejanje naše narodne pesmi, ter pristavlja: nAVie solehe Geschichte noch taglich con den Buuern in einem krainerisch gemachten Liede abgesungen und auf die Nachkommen fortgepfianzt wird.“ Lambergarji so ljubili turnirje in se često odlikovali v tedanjih viteških bojih. — Prim. s to pesmijo povest o Martinu Krpanu, berilo štev. 72., in čitaj povest: ..Pegam in Lambergar ", katero je spisal dr. Fr. Detela in izdala „Matica Slovenska 11 1.1891. 57. Kralj Matjaž in Alenčica. *) Na zlatem jab’kn: na zlati kroglici na šatoru. Turški šatori so se odlikovali po svoji krasoti. — a ) Meniško: prim. berilo štev. 67., v. 302—311. — :i ) Paša (bes. turška: baš, glava): naslov visokih uradnih in vojaških dostojanstvenikov (guvernerjev, generalov). — 4 ) Iiazlago o tej pesmi, kakor o sledečih treh glej v berilu štev. 62.. v. 63—75. 58. Kralj Matjaž v turški vozi. ‘) Iz tega se nam kaže ljudski nagled, da so si naši pradedje z darili izkušali pridobiti nadnaravna povodna bitja. Tudi Kserks je vrgel v morje zlato torilce. ko je peljal svoje čete črez Helespont, 435 01. Dve pripovedki o kralju Matjažu. *) Imenovane tri gore stoje na severnovzhodni strani od mesta Celovca. Tja hodijo Korošci (romarji = mravljice) radi na božjo pot. Bil je običaj, da so vse tri cerkve na en dan obhodili, kar pa je bilo silno mučno. — a ) Za sveto staro vero, t.j. za katoliško vero bo stala vojska v bran proti novi veri Lutrovi. Tukaj imamo tedaj spomin na dobo reformacije, ki si je bila tudi na Koroškem pridobila mnogo pristašev. 5. Oblega dunajska. *) V narodnih pesmih slovenskih živi najbrž le spomin na drugo obleganje dunajsko 1. 1683., a ne na prvo od 1. 1529. V nar. pesmi: „Turki pred Dunajem" (Vraz, str. 41. in Štrekelj I., str. 61.) se pove na¬ ravnost. da je prišel „poljski kralj" s svojo vojsko na pomoč, — Tudi pričujoča pesem nas more le na 1. 1683. spominjati. Za Leopolda I. (1658—1705) so se uprli O,uri proti cesarju, njim na čelu grof Emerik Tokolv. Ta je prosil sultana pomoči, in res isti pošlje velikega vezirja Karo Mustafo z več nego 250.000 vojaki proti Dunaju. Od 10. malega srpana do 12. kimavca so oblegali Turki mesto dunajsko, dokler ni prišel poljski kralj Ivan Sobieski (f 1696) z nemško- poljskimi mezdniki na pomoč ter potolkel sovražnika. — 2 ) Na oljsko (cvetno) nedeljo je bilo že gotovo med ljudstvom znano, da pridejo Turki nad glavno mesto, kajti priprave za to vojsko so že delali dolgo poprej. 3 ) Papež: Znano je. da so se vsi papeži ne le z besedami, temveč tudi dejanstveno zoperstavljali Turkom kot največjim sovražnikom kristjanstva. Med drugimi se odlikuje v prvi vrsti Inocent XI. (1676 1689). ki je za dunajskega obleganja gmotno pod¬ piral kristjansko vojsko ter sam mezdnike (šolce = Soldner) plačeval. Ta je tudi izpodbujal nemške kneze in poljskega kralja, naj hitijo Dunaju na pomoč. V spomin na slavno zmago kristjansko pred Dunajem je uvedel praznik Mariji¬ nega imena (12. kimavca) po vsej katoliški cerkvi. Tako je i legendni značaj te pesmi (v. 14. in 47. sl.) zgodovinsko opravičen. 66. Lavdon. J ) Glej op. štev. 48., 8.. in Jurij Vega v berilu štev. 168.. v. 54—67. 67. Kraljevič Marko v narodnih pesmih jugoslovanskih. *) Tirtej (Tvrtaios), grški pesnik iz Atike, okoli 684 pred Kr., je zlagal politično-bojne elegije. Z njimi so se Spartanei navduševali v zmagonosnem boju proti Mesenom. — 2 ) Vukašin, glej doli op. št. 5. :i ) Tudi Slovenci pripovedujejo to pravljico o kraljeviču Marku. Ona ima bajesloven pomen: Solnčni junak (Marko) je sprva slaboten: še le kadar solnce mokroto (oblačno božanstvo, vilo) izsesa in posuši, dobi moč ter premaga zimski mraz in vetrove. — 4 ) Knjige carostavne. od carja sestavljene, t. j. knjige, v katere je dajal car svoje naredbe vpisovati. V srbski pesmi čitamo: „knjige starostavne“, altverfalJte Biioher. libri antiqui: morda nam. carostavne. — 5 ) Štefan Dušan Silni (1836—1355) se je slavno vojskoval proti Grkom, si pridobil Macedonijo in Albanijo do Soluna ter name¬ raval si podvreči cesarstvo bizantinsko. Svojo državo je razdelil v osem vojvo¬ din ter si pridejal naslov: car srbski. Umrši dne 24. grudna 1355 je prepustil 18letnemu sinu Urošu svojo državo. Leta 1366. je nastopil v Srbiji zraven Uroša kralj Vukašin (Volchassinus), mu vzel oblast in vsa sredstva po mnogih bojih. V bitki proti Turkom na desnem bregu Marice je bil Vukašin premagan in usmrčen (137 lp Uroš gaje za malo mesecev preživel (f 4. grudna 1371). Prim. berilo štev. 69. — °) Buzdovan: v bolgarski, srbski in v druge slovanske jezike je došla ta beseda iz turškega: bozdogan, Keule, Streitkolben, bat. — 7 ) Para: majhen turški denar. - Denar ali dinar: neka vrsta drobiža (krščanski denar). *) Vezir: naslov visokih dostojanstvenikov, zlasti prvih ministrov. — 9 ) Hodža: turški duhovnik: prvotno perz.: starec, gospod, učitelj. 10 ) Vsebina narodne pesmi srbske, ki opeva to dogodbo iz Markovega življenja, služi v podlago naši narodni pesmi: Kralj Matjaž in Alenčica (štev. 57.). — n ) Topnz (bes. turška): buzdovan. Streitkolben, Keule, bbt. ri ) Dotama: srbska dolga obleka, prek katere se priveže pas: beseda turška (Zeremonienkleid der Janitsoharen). — ia ) Kalpak: turška beseda, die mit Pelz verbramte Miitze. sobolovka. Na to besedo se naslanja i stara izposojenka: klobuk v vseh slovanskih jezikih. — u ) Iguman, glej op. štev. 42.. 9. Prim. pesem štev. 70. 69. Uroš in Mrljavčeviči. *) Prim. op. štev. 67.. 5. — -) I %lašine kralje: zvalnik namesto imenovalnika. 3 ) Carostavne. glej op. Štev. 67.. 4. — 438 4 ) Jatrenje: ju trna služba božja, jiitrnja, Friihandacht. — Liturgija: pravo¬ slavna maša. 70. Smrt kraljeviča Marka. 1 ) Perni buzdovan (topuz): mit Buckeln (pera, grbi) versehene Keule. — 2 ) Iguman in Vilindar, glej op. štev. 4-2.. 8. in 9. — 3 ) Dušman: neprijatelj, iz turškega, prvotno perzijskega jezika: dušman. Grški 4)- t +- 5