ko se je ameriška politika, pa seveda ne samo ta, zatekala k takim, z demokracijo nič kaj združljivim načinom obvladovanja civilne družbe.
Čeprav sem v tem prispevku govoril o tuji demokratični izkušnji, naj na koncu odkrito zapišem, da me je pri tem vodila naivna in morebiti tudi poučna predpostavka, da se lahko mlade demokracije v postkomunističnih družbah Srednje oz. Vzhodne Evrope poleg drugega tudi s pomočjo neidealiziranih in kritičnih razmišljanj o realno obstoječih demokracijah morda izognejo nekaterim enostranskostim demokratičnega habitusa, o katerih je bil govor.
JANEZ STANIČ
Heretiki in disidenti
Omejil se bom na nekaj misli v zvezi s herezijo in politiko, ker mi je to pač najbližje. Mislim, da je pri tem koristno prizadevati si za čim večjo pojmovno jasnost. Pojem herezije se namreč na splošno uporablja v zelo širokem pomenu besede, pogosto tudi za taka miselna in druga ravnanja, ki bi jih bilo bolj pravilno označiti kot disidentstvo ali opozicionarstvo.
Pri tem seveda ne gre zgolj za besede, ampak za vsebine odstopanja, nasprotovanja ali drugačnosti od zapovedane oziroma veljavne norme mišljenja in obnašanja. Razmejitev med heretikom in disidentom se mi zdi smotrna ne samo zaradi teoretičnih, ampak tudi iz čisto praktičnih razlogov, saj so taki vzgibi kot tudi posledice enega in drugega, se pravi herezije in disidentstva, močno različne.
Herezija je v osnovi krivoverstvo, se pravi ostaja na področju vere in to jo tudi določa. Herezija, ki ne vztraja pri veri ali dogmi, čeprav drugačni, ni več herezija, ampak je disidentstvo ali preprosto opozicija. O tem ne bom več izgubljal besed, saj so (naravo) herezije zelo jasno opisali avtorji v predzadnjih dveh zvezkih Teorije in prakse.
Pač pa bi rad trditev o verski naravi herezije prenesel na politiko in posledice, ki iz tega izvirajo. Vzemimo za primer šestdeseta leta in tedaj veljavni konstrukt o mednarodnem komunističnem gibanju, svetovnem socialističnem sistemu ali kakor koli se je temu reklo. Lahko bi temu preprosto rekli tudi tedanji količinsko prevladujoči pogled na komunizem in komunistični socializem.
Pogled, kakršnega sta tedaj uveljavljali predvsem sovjetska politika in misel, je bil izpostavljen številnim nasprotovanjem, ki pa so bila bistveno različna. Na eni strani je šlo za ugovarjanje enim dogmam na podlagi in v imenu drugih dogem. To je bilo značilno zlasti za tedanje sovjetsko-kitajske polemike. Kitajske kritike sovjetskih komunističnih dogem so bile izrazito dogmatske in zato tako rekoč čist primer herezije. Tako so bile tudi razumljene. Ce vzamemo Mao Zedonga kot simbolno figuro, lahko rečemo, da je bil tipičen heretik. To velja seveda tudi za ves miselni in ideološki aparat, ki je bil za njim. Delno velja to tudi za Tita. Oba - Tito in Mao - sta bila predvsem heretika.
V politični praksi je ta herezija pomenila zamenjavo enih dogem z drugimi, realnost, ki je iz tega nastajala, pa je bila še vedno dogmatska in ne demokratična. V tem primeru so bile pozitivne posledice herezije omejene na spodkopavanje
1041 Teorija in praksa, ki. 28. ii.8-9. Ljubljana 1991
vere v en dogmatski sistem, čeprav je herezija takoj vzpostavljala drug, nič manj dogmatski sistem. Rezultat je bil torej izbira med dvema sistemoma dogem, v praksi pa ta izbira ne v sovjetskem ne v kitajskem primeru ni pomenila nobenega demokratičnega napredka.
Demokratičnega napredka tako v enem kot v drugem dogmatskem sistemu ni zagotavljala herezija, ampak disidentstvo, ki v primerjavi s herezijo ni ugovarjalo vladajočemu stanju z drugimi dogmami, ampak je izhajalo iz nedogmatičnosti. Zato mislim, da samo zamegljuje pravo podobo, če včasih imenujemo na primer Andreja Amalrika, Roja Medvedjeva ali Andreja Saharova heretika. Ne, to so disidenti. Vsebina njihove opozicije ni omejena na dogme in njihovo interpretacijo, ampak je v bistvu in posledicah nedogmatska nasploh, praktična posledica te VTSte opozicije pa ni zamenjava dogem, ampak nedogmatski, demokratični prodor.
Mislim, daje to razlika, ki jo je treba upoštevati, čeprav je pri tem seveda treba upoštevati tudi, da so v stvarnem življenju čiste delitve in čisti tipi le redki. Če vzamemo ljudi, kakršna sta na primer Aleksander Solženicin ali Milovan Djilas, se pri njih disidentstvo in herezija prepletata, vendar to ne zanika dejstva, da gre pri enem in drugem - disidentstvu in hereziji - za vzročno in posledično različni reakciji na stvarnost.
Razliko med enim in drugim lahko ponazorimo tudi z drugačnim primerom. Nekdo, ki je na primer v Franciji ali v Italiji član krščanske ali komunistične stranke, s tem ni nikakršen heretik v odnosu do družbe, v kateri živi. Obe opciji, komunistična in krščanska, sta namreč formalno legalen sestavni del te družbe. V tem primeru niti disident ni, je le opozicionar, če njegova stranka ni vladajoča. Pač pa je lahko heretik v okviru svoje stranke, če je ta dogmatsko oblikovana. Tako na primer kak Jean Elleinstein kot komunist ni bil heretik v odnosu do francoske družbe, bil pa je prav kot komunist heretik v odnosu do lastne stranke - KP Francije.
Tudi to je razlika, ki jo je po mojem mnenju treba upoštevati.
Še nekaj bi rad omenil. V zadnjem času se pri nas z veliko močjo uveljavljata pojma Evropa in evropski, in to na način, ki ima pogosto izrazito dogmatsko obeležje. Pojem evropski, evropsko dobiva sam po sebi, brez kakršne koli kritične razčlenitve vse oznake pozitivnega, nedotakljivega, skoraj svetega. Pogosto se srečujemo z argumentacijo tipa: to je evropsko, to ni evropsko, pri čemer se pozitivnost nečesa presoja preprosto po tem, ali se mu prizna pridevnik evropski ali ne.
Gre za dogmatsko konstrukcijo, ki sam pridevnik dviga na raven neke absolutne vrednote. V tem okviru se ne bom spuščal v polemiko o tem, da pridevnik evropski vsebuje zelo različne vsebine (navsezadnje sta bila tako Lenin kot Hitler tipična evropska produkta - ne pa morda afriška). Toda že sam proces koncentracije vsega dobrega ali slabega v enem samem pojmu in spreminjanje določenega pojma v absolutno vrednostno merilo, je dogmatski postopek, ki hočeš nočeš dogmatizira tudi vso konkretno, tudi politično dejavnost. Merilo za presojanje politike v tem primeru ni več njen realni učinek, ampak priznavanje njene skladnosti z izbrano dogmo, v tem primeru z dogmo, ki jo predstavlja pridevnik evropski, evropsko.
Dogmatizacija pojma Evropa, evropski se mi zdi neproduktivna, čeprav je s stališča tekoče politike deloma razumljiva. Vendar mislim, da bi bilo za znanstveno in tudi za resnejšo publicistično uporabo zelo koristno ohraniti do tega pojma nekaj nedogmatske skepse in distance.
1042
BOŠTJAN M. ZUPANČIČ
Na Zahodu, čeprav to drži morda za Francijo, za Ameriko pa gotovo ne, da je nekdo, ki je tam komunist, zgolj legitimen oponent režimu. Mogoče bi se dalo s sociološko, antropološko, psihološko meritvijo meriti indoktriniranost zahodnega javnega mnenja, ki je po mojem mnenju bistveno večja tam, kot je pri nas ali v kakšni vzhodni državi.
VID PEČJAK
Najbrž ameriška demokracija ni najboljši reprezentant. Ameriški sistem je izrazito dvopartijski, vse drugo je res obrobno. Evropski sistemi so večpartijski. Poleg dveh glavnih, obstaja še tretja ali četrta, s katero mora iti prevladujoča partija v koalicijo. Poleg tega je v ameriškem sistemu skorajšnja odsotnost levice v političnem sistemu. Ameriški sistem je precej atipičen za naše pojmovanje.
RUDI RIZMAN
Ameriko sem izbral zato, ker se pojavlja kot demokratičen ideal. Za Čehe je, recimo, ameriška demokracija ideal, ki njim v fazi pričakovanja, kaj je demokracija, pomeni ideal.
VID PEČJAK
V Ameriki je manipuliranost ljudstva večja kot kjerkoli v Evropi. Kamor koli gremo, najdemo sisteme, ki bi bili primerljivejši, na primer Avstrija, Nemčija. Tako je z vso Vzhodno Evropo, ne samo z Jugoslavijo. Tudi Walensa, Miloševič itd. imajo močne avtokratske poteze.
ANDREJ KIRN
Utrjevanje stališč in uveljavljanje razlik
Dr. Vrcan meni. da je prof. Južnič sicer razkril antropološko podlago dogme, ki producirá nekakšno varnost in stabilnost, ni pa hkrati navedel antropološke razlage, zakaj se dogme spreminjajo. Konkretna družbenopolitična zgodovina idej kaže na celoto okoliščin, zakaj so neke dogme izgubile svojo socialno, politično in ideološko funkcijo ter so izginile z zgodovinskega prizorišča. Običajno ta menjava ni bila spokojna, ampak je potekala ob ostrih ideoloških in političnih bojih. To pa seveda ni antropološka razlaga, ampak sociološka, ki sodi v sociologijo znanja in kulture ter socialno in politično zgodovino. Splošno antropološko podlago za erozijo dogem, njihovo spreminjanje ali izginitev pa vidim v izredni plastičnosti člove-
1043 Teorija in prtku, let. 28. fc. 8-9. LjuMjana 1991