65 LET ŠENTJAKOBSKEGA GLEDALIŠČA
Edino plačilo je Ijubezen do dela
šentjakobsko gledališče stopa letos v 65. leto delo-vanja. Od 2. decembra 1920, ko Je bilo ustanovljeno, je upravičilo svoje poslanstvo. Postalo je sestavni del kulturnega življenja našega mesta in doseglo zelo visoko kvalitetno raven delovanja. Med narodnoo-svobodilno vojno se je priključilo kulturnemu molku, po oavoboditv! pa se Je lotilo dela z novo zagna-nostjo.
Od septembra lanskega leta je njegov upravnik Janez Kri-žaj, ki pravi, da se vključuje v program delo gledališča z že-]jo, da bi kakovostno dvignil raven gledaliških uprizoritev, vendar pa ob tem ne namera-va spreminjati temeljnega koncepta gledališča kot svo-jevrstnega pojma in posebne oblike ljudskega gledališča. Ob tej usmeritvi pa kaže vse-kakor opozoriti tudi na vpra-šanje finančne narave, saj je to področje še povsem neure-jeno. Ni namreč izdelanih ustreznih meril, ki bi zagotav-ljala Šentjakobskemu gleda-lišču sodelovanje najustrez-nejših sodelavcev, ki bi jih lahko tudi primerno nagraje-vali.
Predsednik upravnega od-bora Milan Marinič pravi, da želijo postaviti gledališče na trdnejše temelje. Program in repertoar gledališča uresniču-jejo ljudje, ki sicer združujejo delo v drugih delovnih orga-nizacijah. Ves igralski ansam-bel je amaterski in deluje s pravo Ijubiteljsko zanese-nostjo. Redno so zaposleni v gledališču samo mizar, odrski tehnik, šivilja, tajnica in upravnik. Zdaj razmišljajo, da bi zaposlili še umetniške-ga vodjo.
Čeprav je pojem amater-skih gledališč vezan na ljubi-
teljstvo, pa lahko ugotovimo, da se po igralskih kreacijah posamezni igralci lahko pov-sem merijo s profesionalci. Dogajalo se je že, da so neka-teri igralci odšli med profesi-onalce. Tako je začela vrsta znanih slovenskih gledaliških igralcev svojo pot prav na odru Šentjakobskega gleda-lišča. Med temi so Janez Ce-sar, Stane Sever, Pavle Jer-šin, Rudi Kosmač in drugi.
V Šentjakobskem gledališ-ču delujejo vse starostne ge-neracije, ki imajo najrazlič-nejše stopnje izobrazbe, od delavca in študenta do igral-cev z visoko izobrazbo.
Pred kratkim so preuredili in prenovili hišo Mestnega doma, kjer je dvorana Šentja-kobskega gledališča. V njej delujeta še pevski zbor in lut-kovno gledališče. Odprto pa imajo še vedno vprašanje zvočne izolacije, saj so neka-tere predstave z bolj tihimi prizori motene zaradi zuna-njega hrupa.
Na vprašanje o številu predstav in nagrajevanju je upravnik Janez Križaj pojas-nil, da imajo letno okoli 150 predstav, se pravi tri do štiri y enem tednu. »Edino gleda-lišče v Ljubljani smo, ki igra tudi v nedeljah popoldan ali zvečer in tudi edini, ki skupaj
s Turistično zvezo med počit-nicami v juliju in avgustu or-ganiziramo predstave na pro-stem. Po programu pripravi-mo vsako leto 6 premier, med njimi tudi mladinsko igro in ob novem letu igrico s priho-dom dedka Mraza.« V zvezi z mladinsko igro je dejal Milan Marinič naslednje: »Igralci morajo vzeti dopust, zakaj šo-le žele imeti mladinsko pred-stavo v dopoldanskem času, medtem ko so naši igralci redno zaposleni drugje.«
Igralci ne dobijo za svoje delo nobenega plačila. Dobijo le neke vrste povračilo za pri-hod na vajo ali predstavo. Ne-kateri so namreč doma tudi v Kranju, Kamniku in Domža-lah. Glavna vloga v predstavi je ocenjena na primer le s 300 dinaiji. Ob vsem tem pa je treba upoštevati, da igralec, ki prevzema vlogo, prevzame tudi vse obveznosti gledališ-ča. To pa pomeni, da mora na leto odigrati okoli 150 pred-stav v Ljubljani in tudi na go-stovanjih po Sloveniji. Priso-stvovati mora približno 40 va-jam po svoji redni zaposlitvi in opravljati še druge obvez-nosti. »Gre za velik delovni in moralni prispevek naših so-delavcev,« je dejal Milan Ma-rinič.
In kakšni so načrti za pri-hodnost? Janez Križaj in Mi-lan Marinič menita, da je po-trebno postaviti gledališče z" njegovim programom na pra-vo mesto v zavest Ljubljanča-nov, ki naj spoznajo, da je kulturna politika tega gleda-lišča obenem tudi kulturna politika Ljubljane.
M. G.