Zlata meša v Negovi. Dne 31. julija obhajali smo Negovčani posebno današnje dai prav redko svečanost, ko človek navadno že s 30 ali 40 leti mora v hladni grob. Naš č. g. župnik. prav Ijubeznjiv in častitljiv starček, stopili so namreč ta dan drugokrat s krono ovenčani pred oltar božji, in sicer kar moramo posebno omeniti, v svoji domači fari, kjer so pred 50 leti prvokrat ,,Grloria in excelsis" zapeli. Gotovo si takrat niso mislili, da bi kedaj tako visoko starost dosegli. In če jili človek sedaj ugleda, se mora res čuditi, kako more takšni starček še tako brhko stopati, se tako čvrsto gibati; da, ne verjel bi skoraj, da bi bili že zlatomešnik. Zaradi svoje ljubeznivosti, zaradi svojega priprostega življenja, moramo reči, da so ,,simplicitas ipsa", uživajo občno spoštovanje, občno priljubljenost. Da je to živa resnica, pričajo posebne slovesnosti. ki so se vršile na dan zlatomeše in že na zlatomeše predvečer. V soboto popoldne blizu 4. ure začeli so nam zvonovi s svojimi milimi glasovi uaznanjati pribod veselega dneva. Ob šestih imeli smo sv. blagoslov. Ko se je začelo mračiti, zapazil si tu pa tam na kakšnem bribčeku v raznih oblikah goreče kresove, ki s svojo divuo lepolo in krasoto, lepoto stvarjenja božjega povišujejo in človeško oko nekako očarajo; bilo jih je vedno več in več, polagoma bili so vsi okolo stoječi griči krasno razsvetljeni, kakor tudi vse biše v bližini cerkve; možnarji so pokali, da se je kar zemlja tresla, godba je marljivo svirala, ko okolo V29. ure vrli naši učitelji s svojo mladino pridejo pred farovž, katera jubilantu na čast zapoje prav mično pesmico. Solze so zaigrale ljubeznjivemu starčeku v očeh, ko mu mladina dotično pesem, v lepem zavitku prav snažno spisano, podari vspomin njegovega slavnega dneva. — Ljudi se je že ta večer vse trlo okoli cerkve in farovža, posebno pa je bila drugi dan velika stiska iu sila. ko smo blizu 10. ure našega jubilanta spremljali v cerkev. Ta bila je od znotraj prav krasno okini-ana, pa tudi od zunaj jej ni na kinču ničesar manjkalo. Prišedši v cerkev, poklieejo jubilant sv. Duba v pomoč. da bi se mogli ljubemu Bogu vredno zahvaliti za toliko dobroto, da jim je dal ueakati zlatomeše sreoen dan. Po sv. evangelju pričela se je pridiga, v kateri so nam č. g. Slanič, župnik pri sv. BoLfanku, v kratkih črticak podali življenje zlatomešnika, nam v prav gladki in krepki besedi razložili njega trudapolno delovanje. kakor dušnega pastirja sploh. posebno v današnjih časih. Po končani daritvi sv. meše, pri kateri je več č. g. dubovuikov zlatomešniku streglo, med njimi dva dekana, naš domači prec. g. kanonik Tutek in pa Jurjevški, spremili smo jubilanta zopet v slovesni procesiji v farovž, ter bili tamkaj nekoliko uric dobre vesele volje in v Gospodu prav veseli. Od večih strani čestitalo se je ljubeznjivemu starčeku k njegovemu slavnemu dnevu, tudi mili naš knezoškof poslali so mu prav prisrčno čestitko. Mil. knezu, preč. duhovšeini, ki je našega jubilanta pismeno ali pa osebno počastila s cestitkami. spioh vsem, ki so tudi gmotno pripomogli, da je bila naša svečanost, kolikor mogoče. sijajna, izrekamo najsrčnejšo zahvalo. — Bog plati! Našemu Ijubemu župniku pa želimo. naj nam jih mili Bog še mnogo let olirani zdravega in krepkega na duši in telesu; dve kroni spletle so jim človeške roke ter posadile na glavo, tretjo pa naj jim spletejo angelji v srečnib nebesib ter njihovo glavo ovenčajo, to je srčna želja nas %'seb. Bog daj, da bi se spolnila.