144
Deželni zbori.
Deželni zbor stajarski,
(Po hitropisnem zapisniku.)
Gospod Herman (optujski poslanec svoj nasvet, naj bi se namreč na Stajarskem za slovenski jezik skrbelo po učilnicah in pisalnicah, podpira) tako : O tej stvari sem uže v lanskem zboru imel dolg govor, in ker nisem
bil poslušan, torej se morem zopet oglasiti. (Klici: na glas! na glas!) Da sem pa govoril čisto resnico in ljudstvu po volji: to pričajo zahvalnice, ktere so mi hodile od vsega naroda; to priča vse slovansko časnikarstvo, ki je s hvalo potrdilo moje besede. Moja gospoda! menim, da to je dejanje, ki dokazuje, to je volja narodova. Zatorej lahko tem mirneje zagovarjam to reč; zagovarjam, kar mi je dolžnost po oblasti, ktero so mi dali moji volilci, dolžnost po mojej srčnej prepričanosti in po splošnih človeških pravicah, na ktere sem se ustopil. Gospod poročevalec deželnega odbora je v mojem lanskem govoru sicer našel, da sem zagovarjal to reč le samo, kakor jo more zagovarjati Nemec; temu se moram naravnost ustaviti. Moja gospoda! jaz te reči nisem presojal, kakor bi jo presodil Nemec, pa tudi ne, kakor bi jo utegnil Slovenec; ampak le, kakor jo pretehtuje pravica, in smilil bi se sam sebi, ko bi se bil ustopil med stranko, ktera hoče samo eno reč, pa nič druzega, ali v sredo narodne nečimrnosti, ter spuščal se v nevarnost, kakor se je spustilo mnogo druzih, da bi ne zadel niti resnice niti pravice. Cista človeška pravica je bila mesto, na kterem sem stal. Na škodo je Nemcu in Slovanu, da Nemci ne vedo, kako se godi Slovanom, in da tudi težko zvedo. To je zato, ker se mi Nemci učimo toliko raznih tujih jezikov, samo jezika naših najbližnjejših sosedov in državljanov ne. (Klici: oho!) Torej ne beremo slovanskih časnikov, in nemški časopisi, kteri govore za slovanske koristi, nam niso mar; nemški sredinski (centralistični) listi pa delajo, kar koli morejo, da bi le javno misel zmotili. Zatega del je med mojimi rojaki prava sodba o slovanskih rečeh redka, in to je na škodo, moja gospoda! Zato, ker človek je samo tedaj lahko pravičen, kadar ve, kako in kaj. (Klici: na glas!)
Deželni poglavar: Prosil bodem gosp. poslanca Hermana, da stopi na govornico. Gospoda vas ne umeje. Poslanec Herman (z   govornice):  Moja  gospoda! mnogo raznih narodov je; vsak ima svoj jezik, svoje lastne sposobnosti,   svojo posebno  čud (naturo).    Vse le-te pa so hoteli — tako je bilo osnovano — tlačiti v en kalup (model); vse so hoteli enako obleči.   Tega se pa  narodi   branijo   po   pravici,    in    hote   ostati   tako, kakor jih je Bog ustvaril. Posebno Slovencem je od nekdaj pretila nevarnost iz tega  prizadevanja,  ki hoče narediti,   da bi vsi narodi bili enaki; učilnica in pisal-nica je bila za to reč odmenjena.    Drugod se po vsem svetu samo nekteri posamezni ljudje tujih jezikov uče, ako jim veleva njihov poklic ali posebno veselje; tukaj se pa mora s tujim jezikoznanstvom pečati ves narod, tudi kmet,   gornik  in   ves  ženski spol;   drugod se po vsem svetu Tjudj6   tujih  jezikov   začenjajo   učiti  še le tedaj ,  ko   uže materno  besedo do dobrega znajo;   pri nas mora pa uže  abecedni učenec začeti s tujim jezikom ,  in ker se ljudje po vsej deželi med seboj leto za  letom  samo   po   slovenski  pogovarjajo,   zatorej   se otrok tujega jezika zunaj  šole   ne  more vaditi:   lehko je tedaj  razumeti,  koliko ima od tega koristi.    Moja gospoda! koristi ima prav toliko, da se dobro ne izuči niti nemškega, niti slovenskega jezika, niti nič druzega, da je toraj  poduk čisto zastonj.    To imenujem,   grdo delati z ljudstvom (misshandlung); to se pravi množico v narodu odvračati od omike.   Ali to pa čisto  nič   ne briga nekterih ljudi,   ki  so   brez nravnosti (moral)   in brez višega presojevanja.   Vedni odgovor je: „nemška omika" in  pa:  „z nemškim jezikom se pride po vsem svetu, in vendar je dobro, da narod zna več jezikov." Dobro,  moja gospoda!    Ali jaz nisem še pri nobenem slovenskem kmetu videl Gotheja, Schillerja, naših nemških   modrijanov  ali   jezikoslovcev.     (Nemir.)    Zakladi nemškega  slovstva  so   Slovencem neznani in ostanejo
neznani, če se še tako nemči. Kdor hodi po svetu,, moja gospoda! ta naj se nauči jezika, kterega potrebuje; ali ves narod ne hodi po svetu; zato vprašam: zakaj se mora tujega jezika učiti ves narod, ki je vendar le zmirom doma? In če je celemu narodu tako lahko in tako koristno, učiti se tujih jezikov, potem je pravično in pošteno, da ne bi samo Slovan užival te koristi — naj se tudi nemškemu kmetu da še kak drug omikan jezik, da se ga nauči. Moja gospoda! takim ljudem, ki se tako hote poganjati za naše koristi, za nemške koristi, ne smemo biti hvaležni, ker oni so tisti, kteri nemško ime stikajo z zatiranjem, in delajo, da se mu narod posmehuje, nemško omiko pa sovraži. Tako se godi po ljudskih učilnicah. V mestne glavne učilnice in v srednje učilnice slovenski jezik ni mogel priti, ker je bil „kmečki" jezik, in še zdaj se mu pravi „kmeČki" jezik, kajti govori ga skoro samo kmet. Po pisalnicah je vse nemško; vse zasobne (privatne) pisma se delajo samo po nemški; slovensko pripovedovane reči se po nemški zapisujejo. Duhovnim je bilo prepovedano, slovenske imena pisati po slovenskem pravopisu. Moja gospoda! vidite, da nemčenje, če prav si je skoro 100 let prizadevalo, premoglo je do zdaj še le samo nekoliko ovir; vsa druga dežela, ves drugi narod je do malega ostal trdo slovensk. Zdaj pa pogledite, moja gospoda! vse je nemško po učilnicah in pisalnicah, narod je pa vendar le trdo slovensk! To je nenaravno, vprek je naravi, torej pristujeno (unertraglich) in po-gubljivo. Narod more le po svojem in s svojim jezikom napredovati; nobeden tujih jezikov mu ne more te službe nadomestiti. Slovani čutijo to trpenje; tožili in tožili so; a ko so tožili, smeh je bil njim in njihovemu zahtevanju. Oglašali so se po časopisih, prošnjah, deželnih zborih in v državnem zboru; bila je gluhota njihovim prošnjam in besedam; a če se jim je kaj polajšalo, pa so uže drugi vedili ustaviti, da se ta reč ni vpeljala, vedili so kakošno vrzel najti. Ali, moja gospoda! čim veča je bila in je trdosrčnost, tem bolj so se vnemali Slovani, a njihova navdušenost in ljubezen do jezika in naroda se množi dan na dan, in ta navdušenost se prijemlje starcev in mladenčev, nizkih in visocih ljudi, ter, moja gospoda! — to jaz vem, ker sem vidil na svoje oči — narastla je uže do reke, ktera pod-se pokoplje vsako napotje. Poslušajte le, kaj Slovenci pravijo, kaj bi oni radi.   Pravijo:
1)  Nemčenje ni koristilo narodu; priča tega je to, ker je narod zaostal, kar se drugače ne A& razumeti. Ko bi za-nje (Slovence) bili toliko storili, kolikor so proti njim; ko bi jih bili vsaj pustili samim sebi: zdaj bi drugačni hodili po svetu. Svojega stanja niso sami zakrivili, in trdoba je, ako bode to stanje tudi vzrok prihodnjemu zatiranju.   Pravijo:
2)  Nemčenje narodu ne pristuje; narod nima samo telesnega živenja, ampak ima tudi Cestno živenje, in čast je narodu in posameznemu človeku tako potrebna, kakor vsakdanji kruh. Sramotno pa je duhovitemu narodu, da mora v tujem, nerazumljivem jeziku prejemati sodbe od pravice.   Pravijo:
3) Nemčenja ni porodila ljubezen do bližnjega, ampak porodila ga je samopridnost in politični preudarki. Nemčenje le pomaga, da imajo uradovi legot-nejše delo. Pravijo, da bi nikoli ne bili hrepeneli, druge narode zatirati, in da tukaj more sama blagosrčnost pomagati; da brez blagosrčnosti, brez pravice ni mini, in da s topovi zasmehovanja, trdosrčnosti in osumljevanja se ne osvoji enotna, močna Avstrija, in da jih izrivajo.
Moja gospoda! Slovenci zahtevajo, da se jim d&, kar je njih 20.000 prosilo.   Ta prošnja je:
1) da se ljudske učilnice osnujo na n&rodnej podlogi ;
145
2)  da bode po srednjih učilnicah slovenskemu jeziku taka pravica, kakoršno ima nemščina;
3)  da bi c. kr. uradovi odpisavali v tistem jeziku, v kterem je Človek ulogo po svojej volji naredil, pri izpraševanji in druzih rečeh pak da bi jim rabil tisti jezik, ki ga govori človek, s kterim imajo opravek.
Moja gospoda! to zahtevanje gotovo ni preveliko, in res je žalostno, da narod kaj tacega mora prositi, ia menim, moja gospoda! vzlasti moja gospoda rojaki! da boste pravični. Vam druzega ni treba, nego da zveste, kako je ta stvar.
Dr. H. Mullev (celjski posl.) je opomnil, naj se premisli, da tega nasveta ni mogoče izročiti niti deželnemu odboru, ki ima še zdaj na presodbi uže lanski Hermanov nasvet o slovenskem jeziku, niti nobenemu posebnemu odboru, ker potem bi eno reč imela dva odbora.
Dr. vitez pl. Waser (optujskiposlanec) reče, da predlog Hermanov se vendar mora kakor koli rešiti, zato priporoča, naj se ta nasvet d& na presodbo in poročilo deželnemu odboru, ki uže ime na presojevanji lanski Hermanov nasvet, kteri se z letošnjim popolnoma ujemlje, in pa tudi zato, ker bi kak poseben odbor te reči letos ne mogel dognati, kajti zbor kmalo mine. — K temu nasvetu je pristopil tudi sam g. Herman.
Dr. pl. Stremavr (graški poslanec) pravi, da je biten razloček med knskim in letošnjim Hermanovim nasvetom, ker lani je bilo deželnemu odboru samo naročeno , naj bi ustregel tistim željam, ktere bi se mu utegnile oglasiti; letošnji nasvet pa zahteva, naj se začne preiskovanje, kako so te reči. Izmed samega naroda, na kterega želje se je oziral lanski sklep slavne zbornice, izmed samega slovenskega naroda se to leto deželnemu odboru ni oglasila prav nobena želja;*) toraj tudi ni vzroka, da bi se podajali slavnej zbornici nasvetje. Danes pa gre samo zato, da bi se take želje budile, da bi se skrbelo, naj se nekako naproti pride tem željam, če se tudi nihče izmed naroda ne oglasi.
Herman. Sam sem zvedel, da se izmed Slovencev nihče ni pritožil zato, ker se jim kvara dela na ravnopravnosti; ali menim, da nihče ne bode hotel tako deleč sezati, in to reč, sklep namreč, ki je bil narejen samo zato, da so se nas odkrižali, v misel jemati za dokaz, da ravnopravnost o jeziku narodu ni po volji. Menim, da bi taka sodba malo predaleč sezala. Sicer pa je lanska reč v kraji; moj denašnji nasvet je čisto nov, in samo zato sem nasvetoval, naj bi se ta reč izročila deželnemu odboru, ker bi ga poseben odbor več ne mogel dodelati.
Dr. Rechbauer (graški posl.) podpira Hermanov nasvet, in tudi to se mu zdi prav, da bi se izročil deželnemu odboru; ustavlja pa se temu, da bi se sklep lanske zbornice bil hotel samo Slovencev odkrižati, in pravi, da je zbornica v resnici mislila ustreči pravičnim željam.
Dr. pl. Kaisersfeld (posl. za Weiz): Menim, da so opombe gosp. Mulley-a popolnoma resnične, in da so prav dobro umerjene na to reč, ki jo imamo zdaj na vrsti. Ce nasvet g. Hermana izročimo deželnemu odboru, potem uže pripoznamo načelo, ki je v ta nasvet položeno, deželnemu odboru pa naložimo, naj premisli, poroči in svetuje, kako bi se poleg vseh okolnosti štajerskim Slovencem dejanski vresničila ravnopravnost, in slovenščina vpeljala v pisalnice in učilnice. Ta nasvet pravi, da zdaj ravnopravnosti v dejanji ni, da se tedaj mora še le vresničiti, in ako deželnemu odboru naročimo, naj prinese kako poročilo, oprto na to podstavo, potem zbornica uže danes pritrdi, da ravnopravnosti ni.
— -i-------------------------..... i .       .                           , —
*) Ta opomba po takem  ni  bila dr. Mullejeva,   kakor je bilo v poslednjih „Novicah" na strani 137. rečeno.                  Vred.
Naposled se je glasovalo o dr. vitezu pl. Waser-ja nasvetu, h kteremu je bil pristopil tudi gosp. Herman. Glasovanje nasveta ni potrdilo, in vsa reč je bila — odpravljena.
146