Leto 8 Štev 4. PRILOGA ZA MLADINO. 1939. aprila 8.
JEZUŠEK, PROSIM TE NA NAJSVETEJŠO TVOJO I TVOJE MAMIKE MLADOST, POSVETI NAŠO
MLADINO.
Ka je na sveti, je poie-livost tela. (I. Jan. 2—16.) Mi bi mogoče pravili, da to ne istina; a ar so pate reči povedane po sv. Diihi, ki vse vidi i vse zna, je ne moremo tajiti. Poželivost kraliije v našem teli. Žele-mo pijačo, štera pogiibla; želemo jestvino prepovedano, želemo telovno nečistost, štera kak isti sv. Diih pravi, v uebesa ne pride. Dragi dečki i draga dekla, poželiviva sta. Vajino telo žele, ka ne smete včiniti. Žela je iskra; četa pride do slame, vužge jo. Tvoje telo je pa slama, je siiho seno, tak pravi Bog v sv. pismi: Dečko i dekla, ne čiidivajta se zato, če po plesi spadneta. Ne čiidivajta se, če po nezmernom pili alkohola se pogrozita
v nečistost! Nečtidivajtese.če ponočnoj brezpotrebnoj hoji inočnonl shajanji zabiodital Želeta si sloboščino. A prava sloboščina jesimo v Bogi, ar jedino Bog ne nikomi podvržen. Nega hiijšega robstva, kak je robstvo tela. I v to robstvo spadneta, če se vdata želi vajnoga tela. Če sta že stopila v edendvajseto leto, odnosno to spunila, sta se dužniva postiti, če sta zdraviva i nesta s težkim delom obremenjeniva. Do toga leta se alkohola ogiblita kak čemerne kače. Ples ešče nikoga ne pobolšao, milijonom pa vzeo' zdravje telovno i njim pripravo rano smrt pa večno pogiiblenje. Od noči je Jezuš pravo, da ma svojo moč. Ogiblita se nočne brezpotrebne hoje, zmolite po večerji vajne večerašnje molitve, kaj pobožnoga čtita i z Bogom ležita. O kak vesela bo vajna mladost, če poželivost tela premagata, čaka vaj v nebi večna mladost.
rože marijinoga ogračeka
SO SKRIVNOSTI SV. ČISLA, ALI ROŽNOGA VENCA.
NABERIMO SI TE ROŽICE.
Gda so David krala preganjali njegovi sovražniki, je za-proso sablo Goliata, šteroga je s frečov premagao i njemi vzeo sablo. Gda je z roke diihovnika proso sablo, je pravo: „Nega toj vednake, daj mi to sablo". (Kr. 1. 21—9.) Sabla, z šterov z lehkotov premagamo peklenskoga sovražnika, je sv. čislo. Cerkev je mela od svojega začetka tri velike sovražnike: zviinešnje oborožene, krive vere i oslablenost jakosti. Proti vsem tem sovražnikom se je z molitevjov sv. čisla zmagovito borila.
Pri Lepanto-i je malobrojno krščansko brodovje premagalo velikansko tiirsko-mohamedansko brodovje ravno med molitevjov rožnoga venca, štero je opravlao krščanski svet 1. 1571. Bog je sv. Piji V. papi to nazvesto i te je to nazvesto sveti, da je zmaga prišla po molitvi sv. čisla od dobre Matere Marije. L. 1716 so pa premagani Törki na Vogrskom i pri Korfui po molitvi sv. čisla. Zato je vpelala cerkev svetek svetoga Rožnoga venca pod papi VIII. Gregori i XI. pa XIII. Klementi.
Pij IX. so pravili pri nekoj priliki romarom, da je najvekši kinč Vatikana, to je papove palače staro čislo, na štero molijo oni i so molili njihovi predniki za kat. Cerkev i Marija jo je obranila... Puni zävüpanja v Marijino pomoč so djali romarom: „Dajte mi vojsko molečih vernikov — i premagam vse sovražnike." Leon XIII. so predpisali z istim viipanjem v Marijino pomoč molitev rožnoga venca za mesec oktober i so dali vnesti v lauretanske litanije naziv: Kralica sv. Rožnoga venca, prosi za nas!
Sv. Dominiki je BI. D. Marija nazvestila, da kak se z angelskim pozdravlenjom začinja zveličanje človečanstva, tak se z molitvijov sv. čisla to nadaliije i dovršava, ar po sv. čisli se krepi v diišaj Jezušova vera, se grešniki povračajo i diiše dobivajo obilno milosti, da ostanejo stanovitne na dobroj poti.
Pa sami znamo iz našega živlenja, da dokeč se je v naših hižaj po večeraj molilo čislo, je kraliivao mir po naših občinaj, kraje ne bilo, mladina je bila trezna i čista, kralüvala je Iii bežen, ar nas je blagoslavlala mati lepe liibezni, Marija. Kak je pa naš narod opiisto to lepo navado, ide vse naopak: mira ne, svaja se širi, srdovje se gordržijo, celo vojsko fiškališov potrebiijemo, ka nas v nepotrebnih i šče v krivičnih pravdaj zagovarjajo, mladina se nam je pokvarila, vera nam je oslabila, viipanje polagamo samo v penez i svečke reči, liibezen je vgasnola. O, zato pa, Slovenska Krajina, nazaj, nazaj k sv. čisli, i srečna boš i zadovolna boš.
dühovnija v kuzmi.
Večletne priprave za nastavitev nove ekspoziture v Kuzmi so se pred kratkim končale z zaželjenim uspefiom. Cerkvena oblast je potrdila nastavitev nove diihovnije i vernikom poslala prvoga diihovnika. Za dobre vernike je bio to velki i nad vse važen dogodek. Nova diihovnija, ki naj v prišestnosti postane fara, ma svojo podlago že v davnoj preminočnosti. Že pred več sto letami so vesi, ki pripadajo k novoj ekspozituri, tvorile svojo cerkveno enoto — podriižnico, zviin Trdkove, ki Je bila prie v faro na Gornji Sinik ali včasi tüdi v Markovce (Čepince!) Naslednje vrstice naj te trditve obrazložijo i v srcaj vernikov zbü-dijo ponos i požrtvovalnost, da bodo v bodoče za svojo cerkev delali s tistov gorečnostjov, kak so to delali nekdašnji njihovi očacje.
Gračka fara je mela nekda — pred nastankom sebeščanske fare — dve podružnici: 1. Sv. Lenart v Bodoncaj i 2. Sv. Kozma i Damijan ,v Kuzmi. Vesi Bodonci, Zenkovci, Beznovci i Vadarci (Tivadarovci) so sküpno tvorile podružnico „Sv. Lenart". Kapela je bila v Bodoncaj i to lesena, a posvečena na čast sv. Lenarti. Že v 17. stol. pravijo zgodovinski viri od te kapele, da je jako stara. To se pravi, da je bila postavlena pred začetkom lüte-ranstva pri nas i pred törskimi bojnami. Nikaj ne pretiravamo, če trdimo, da je bila postavlena pred 1. 1500. Isto vala od kapele i podružnice v Kuzmi. Najstarejši zgodovinski vir, ki piše od podriižnice v Kuzmi, je cerkveua vizitacija iz 1. 1627. Ponovno je bila vizitacija pri podružnični kapeli v Kuzmi 21. marca 1. 1698 To leto je vizitator zapisao sledeče:
„K to j cerkvi pripadajo vesi: Kuzma, Matjašovci, Gornji i Dolnji Dolič. Vse vesi so slovenske. Zemliški gospodje so Bat-lyànyi-veleposestvo v Dobri. Cerkvica je na konci vesi, na bregi, pozidana je na čast sv. mučencoma Kozme i Damijana. Okoli cerkve je pokopališče, ki je obdano z lesenov ograjov. Kapela ma stolp iz kamna, ki je s skodlami pokriti (navadno z hrastovov skorjov). V stolpi je eden zvon. Kor (dile) je lesen, tlak (pod odspodi) je iz opeke; dva kamenitniva oltarnivi stola i eden oltar — žrtvenik v svetišči. (Na tom oltari je bila sv. meša).
Svetišče je obokano. Patrocinij (den patrona kapele) se ne sveti. (To zavolo luteranskih časov.) Dužnost vernikov je zidati i po-pravlati kapelo, poskrbeti za sveče, hoštijo i vino — tiidi ho-Štije za betežnike. Vsakši driigi svetek je tii boža sliižba (krš- * čanski navuk brez sv. meše). Sv. meša je tii samo na Gospodovo vnebozastoplenje.
Cerkev ma 7 forintov premoženja, ki so razposojeni med verniki.
Imanje podrülnice. — V Kuzmi je „Na verki" frtao orala zemle; „Nddencaj" je pou orala; dale na „Gusinjak verki" loral; „Prt bakenp je mali košček.
Travnik je ravnotak na istom ozemli (v Kuzmi!) i se zove „küzdöblanski travnlcjegde zraste sena za eden voz.
Kapela ma srebrni kelih s patenov, ki je pozlačeni i je jako stari pa lepi. Zviin toga je nekaj robčekov, brisač . . . , 2 leseniva svečnika i 2 sliki.
V Kuzmi je vseh prebivalcov 79, od teh je samo eden katoličan zviin dece, (štere so ne šteli k luteranom). V Matja-šovcaj je 60 prebivalcov, na Gornjem i Dolnjem Doliči 125, od teh je 5 katoličanov".
Cerkveni zapiski od leta 1756. so pa sledeči: Cerkvica sv. Kozme i Domijana je na sredi vesi „Kiizdoblon" — je zidana, ma zidani stolp z ednim zvonom. Kor je leseni. To kapelo so pozidali nekdašnji katoličani."
Vse to, ka pišejo cerkveni zapiski iz 17. stoletja od podružnice v Kuzmi, so samo goli, skoro vničeni ostanki tistoga, ka je nekda bilo. Stoletni törski boji i več kak 80 letno liiteransko gospodarenje po naših katoličanski faraj, sta vničila sadove prešnjih stoletij: to je vero v srcaj vernikov i skrb za cerkev i njeno opravo.
Kak piše vizitacija iz leta 1698. so bili v tom časi skoro vsi verniki v Kuzmi liiterani. Pri tom ne smemo misliti, da so bili to po svojem osvedočenji. Zapoved zemelskih gospodov je bila, da morejo vsi sprejeti liiteransko vero i okoli 80 let je ne bilo v celoj sobočkoj dekaniji niednoga stalnoga katoličanskoga diihovnika. Zato lüstvo ne moglo driigo biti, kak je bilo.
Po prihodi katoličanski diihovnikov v G. Lendavo (1.1672.) so naskori skoro vsi vzliibili vero svojih očakov i so se povr-noli v katoličansko Cerkev. Nova diihovnija naj v prišestnosti šče bole vtrdjavle pravovernost v srcaj svojih vernikov. —iz—
Naša sv. Maticerkev ma neizmerno velike diihovne kinče za naše diiše. Eden takši kinč so odpiistki. To čiiješ dostakrat, to vidiš večkrat napisano v molitvenoj knigi, pa najbrž niti ne veš, ka so odpiistki. Katekizmuš nam pravi: „Z odpiistki se odpiiščajo vremenite kaštige za one grehe, šteri so že pri spovedi odpii-ščeni." To nam pove dve istini. Prva je: ka vsakši greh, posebno smrten, piisti na diiši nikše zamazke tiidi po spovedi. Driiga je: ka nam te zamazke zbrišejo odpustki, štere ma sv. Maticerkev.
2ivljeNje£lÄÄ òevict wÀRije (PÀ^eRe ßo2je Mljice
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica:
Marija z Agrede.	(Strta kniga.)
23. Pot od. Oaze do Heliopolisa.
Sveti popotniki so odišli z Gaze proti piiščavi Bersebi. Obliidenih mest Palestine so se ogibali. Po piiščavi Bersebi so meli šče šetdeset milj do Heliopolisa ali Kaira.
Pesečna pot ne je dovolila, ka bi potiivali celi den. Jožef i Marija sta pretrpela mnogo nesreč. Dostakrat sta morala spati pod milim nebom. Tiidi zime sta mogla dosta pretrpeti. Prvo noč v piiščavi so prespali pod grebenom ednoga brega. Marija je sela na zemlo i nahranila svoje dete, ki jo je razveseliivalo z svojov liibeznivostjov. Jožef je na par botičov prestro svoj plašč, da napravi zavetje večnoj Reči i njenoj Materi. Angeli so je obstopili i čuvali. Bože dete je spalo malo časa, Marija pa se je razgovarjala z Gospodom i njegovimi angeli. Jožef je ležao na zemli, za zglavje je meo potno prtlago. Za nikelko dni je zmenkao strošek, ki so ga meli s sebov. Sveta zaročnika sta morala trpeti glad. Eden den so potiivali do devete vöre večer, pa so nej nikaj jeli. Te Marija potoži Bogi svojo nesrečo i zaprosi, da podugša živlenje njoj i njenomi zaročniki, da ta se mogla skrbeti za večno Reč. Ali Bog jima pošle šče vekšo ne-volo. Zdigno se je silen viher in dežč, ki je ne bio nevaren samo Mariji i Jožefi, liki tiidi deteti. Dete je jokalo i trepetalo od zime. Marija se je popretila vetri i mrazi, naj ne mučita tak svojega Stvoritela. Včasi sta bogala. Mali Jezuš je zapovedao Angelom, naj čuvajo njegovo mater. Angeli so napravili okoli sveti zaročnikov krog, kde sta bila v dobrom zavetji. Kda je bio glad najvekši, so angeli prinesli krtih, sad i pijačo. V toj piiščavi Bersabeji je angeo tiidi proroka Elijo nahrano. (3. Kr. 19, 6.) Pa niti tisti krüh, šteroga je Elija dobo od angela, niti tisti, šteroga so njemi nosili kovrani, niti mana, niti prepelice, s šterimi je Bog nahrano Izranlce, se nemrejo prispodablati z dobrotami, štere je Gospod podelo na tom mesti svetima popotnikoma. Veličini dobrot je odgovarjala tiidi ponižna zahvala. Tiidi ovači se je brigao Gospod za razvedrilo popotnikov. Dostakrat. kda si je Marija sela, ka si odpočine, so prilitele k njoj mnoge ptičice, sedale so njoj na rame i roke i jo razveseljavale s svojim popevanjom. Marija je prosila, naj s svojim spevanjom hvalijo Boga. To so ptičice rade napravile. Tiidi angeli so raz-veseljavali popotnike s svojimi razgovori. Marija je večkrat potožila svojemi sini nevole, štere je mela na potiivanji. Liki dete je bilo zadovolno.
dekliški tečaj pri gradi.
Vršo se je pri gradi od 10. do 12. marca. Vodo ga je g. Drago Oberžan, dühovnik iz Maribora z gdč. Zadravčovov, vučitelicov-katehistinjov, istotak iz Maribora. Vdeležilo se ga je 370 dekeo iz gračke, sv. jelenske, sv. jiirjanske i cankovske fare. Vsaki den je bio najprvle cerkveni govor s sv. mešov, nato pa vsaki den troje predavanje v velikoj šolskoj sobi. Drügi den tečaja so se predavanja vršila delno, edno za dekline do 17 let stare, driigo pa za starejše. V nedelo 12. marca so pristopile vse dekline po dobro opravlenoj spovedi k skiipnomi sv. prečiš-čavanji. Na pot živlenja i na pot v tüjino so dobile v cerkvi zadnji den navuk i blagoslov z Najsvetejšim. Zanimanje je bilo velikansko, cerkveni navuki z predavanji so najšli odprta srca, štera so se okrepila, da dekle prestanejo vihere živlenja.
Isti den 12. marca se je vršilo veliko delavsko spravišče v Soboti. Delavci i delavke so šle z resnimi obrazi na svoje domove, da se pripravijo za odhod. Na žalost se je pa najšlo tüdi veliko število takših, ki so se v krčme potegnoli, tam za-pojili, proti domi divjali i jemali poštenje delavskomi stani. Ka takšim divjakom ne pridejo v roke naše dekline, je okrepo tečaj pri Gradi. Zato je ravno potreben takši tečaj za dekle, da bodo znale svojo dekliško čast čuvati pred pijanimi, nedostojnimi, razbijastimi delavci.
Predmet predavanj na tečaji pri Gradi je bio sledeči:
a)	Naloga deklin, določena po Stvoriteli,
b)	Deklina i dekliška sküpnost,
c)	Nevarnost v dekliškom živlenji,
d)	Deklina i dečko,
e)	Naravno žensko pozvanje,
f)	Priprava na drflžino.
Deklice-šolarke na proslavi 25 letnice Novin.l. 1938,.sept, 11. v Črensovcih v sprevodi mimo Našega Doma.
duhovnik odgovarja
svoji materi.	(r. j}
Milost je torej nadnaraven dar, ki ga zaradi Jezusovega zasluženja Bog podari duši, da se more zveličati. Ta milost je dvojna: Posvetujoča l dejanska. Prva stori, da smo nadnaravno Bogu podobni, druga pa stori, da opravljamo taka dela, s katerimi se moremo zveličati.
Posvetnim ljudem je milost božja, ker o njej nimajo pravega pojma, prazna beseda. Pri njih velja le to, kar se da z očmi videti, z rokami pograbiti, pojesti, popiti ali pa v žep vtakniti. Milost božja pa je nekaj duhovnega in se ne da ne videti in ne otipati. Zato pa nimajo posvetni ljudje za njo nobenega smisla i nobenega spoštovanja. Že sv. Pavel je rekel, da živalski človek ne razume, kar je duhovnega.
V luči božjega razodetja in naše sv. vere pa je milost božja, zlasti posvečujoča milost, najdragocenejši in najimenitnejši zaklad. Posvečujoča milost je takorekoč vstopnica za nebesa. Božji Zveličar sam jo primerja svatovskemu oblačilu, katero moramo na vsak način imeti, če se hočemo kdaj udeležiti nebeške svatovščine. Brez nje ni zveličanja.
9. Kaj je zaslužno za nebesa? — Zaslužna dela so taka dobra dela, katerim je obljubljeno plačilo v večnem živlenju. Zaslužiti se pravi, pravico dobiti do plačila, katero nam kdo obljubi za dobro delo, katero opravimo. Bog pa nam za dobro delo obljublja plačilo v nebesih, torej so dobra dela zaslužna dela, t. j. so vredna plačila. Bog namreč človeku ni ničesar dolžen, torej tudi ne plačila za dobra dela, ko bi ga ne bil obljubil. Ker je Bog pravičen in zvest, hoče dobrim delam dati plačilo, katero je obljubil.
Zaslužna dela so potrebna. Nebesa so plačilo, katero si mora človek z dobrimi deli zaslužiti. Kdor torej hoče to plačilo imeti, mora zaslužna dela opravljati. Kdor pa nima zaslužnih del, nima tudi pravice do nebeškega plačila.
Silno važno pa je vedeti to, da je dobro delo zaslužno le takrat, kadar ga opravimo v stanu posvečujoče milosti. V takem stanu je človek, ko nima na duši smrtnega greha. Kdor je namreč v smrtnem grehu, je sploh mrtev za nebesa in torej tudi ni zmožen si za nebesa kaj zaslužiti. Je pač mrtev in to tako dolgo, dokler se zopet ne spravi z Bogom.
Če torej človek v smrtnem grehu moli, se posti, če deli miloščino, so to sicer dobra dela, pa plačila v nebesih ne bodo dobila. Grešnik ni v stanu posvečujoče milosti, ki nas edino stori zmožne opravljati zaslužna dela. Vendar pa takemu človeku njegova dobra dela pomagajo, da lažje doseže milost spreobrnjenja, ali mu Bog poplača z zemeljskimi darovi ter odvrne od njega časne nesreče.
Kako neizmerno velika nesreča je smrtni greh!
CERKVEN i - GLAS 1 .i
J.KONTL»
Beltinci. V nedelo, 12. so se začele pri nas diihovne vaje za dekle. Vodo je dr. Kuk, salezijanec iz Veržeja.
Bogojina. Pri nas so se vršile tridnevne diihovne vaje, štere so vodili preč. g. Henrik Damiš. Vnogo liidi, posebno tre-tjerednikov, šterim so posebno bile diihovne vaje namenjene, je opravilo sv. spoved i se prečistilo. V tretji red je stopilo 32 novih kotrig. Pri toj priliki se je ustanovila nova tretjeredniška skiipščina pri nas. Kotrig je okoli dvesto.
Novo živlenje: Zima slobod jemle, naša mati zemla se je prerodila i je pripravlena, ka nam bo prinesla potrebnoga živlenja. Ednako so se začnole prenavlati naše diiše, naše fare, ki mislijo i želejo prinesti vnogo veselja svojemi Bogi. — Gospod Vadovit, beltinski plivanoš, gospod Hauko, bogojanski pliva-noš sta dala priliko v jesen i zdaj za lepe diihovne vaje, tak gospod Berden, hotiški ekspozit, kak gospod Škraban, sobočki kaplan sta dala priliko, prvi, ka se je prenovila vsa hotiška dii-hovnija, drügi pa za prosveto i za mladino sploh.Tak je dana prilika, ka so se prenovili moški, dečki, dekline i matere v dühovnih vajah v Martinišči. Tak i v Črensovcih po g. Zadravec, plebanoši so se vršile duhovne vaje lani v jesen i zdaj v posti. Gospod ti-Šinski dekan Kraniz Joief so dali celoj dekaniji lepi zgled svetoga misijona; gospod provizor pri Gradi so pa to srečo poskrbeli že v jeseni svojim vernikom. Kak se zato veselijo gospod Kolenc, novomi dtiševnomi živienji pri Gradi! To peldo so nasledüvali gospod plivanoš Horvat v Velkih Dolencah. Pred kratkim so dali držati sveti misijon okoli Marijinoga oznanenja gospod Flcko v Markövcih, kda so dali svojoj čredi obnovitev misijona, ki je bio lani prvo polovico marca. Bog daj, ka bi ta gorečnost naših dühovni pasterov vnogo sada prinesla, i ka bi te sad naj bio stalen. Molimo na to nakanenje.
Sprejeo je red subdiakonata marca 25. i diakonata aprila 8. č. g. Zelko Anton, salezijanski bogoslovec iz Cankove v Turini na Talijanskom. Posvetitev so zvršili turinski kardinal. Molimo za novoga dijakona, da ga dobra mati Marija pripela do oltara i pri njem do svetoga dUhovniškoga živlenja.
samo zamučeni greh. Vse grehe, štere je včino pred nevalanov spovedjov, more ponoviti, zamučitev odkriti i vse globoko obžaliivati. I gda takša duša po dobro opravlenoi spovedi k prečiščavanji pristopi, naj z prevelikov zah-valnostjov sprejme k sebi Jezuša, i njemi z potrtim, a z viipanja punim srcom močno obliibi: Gospod, nikdar več ne oskrunim tvojega svetoga tela, vtipam se, da me ne zapiistiš.
Rešili so:
Hozjan Jožef, V. Polana 44., vredniki žele dugoletno živlenje, da bi narod vodili, se zahvali za očinsko skrb, naši krščanski listi ga dostakrat razveselijo. Barabaš Vendei, Markovci 98. Drüge vganke ne rešo pravilno, samo prvo i zadnjo. Glavač Franc, Beltinci 92. Litrop Alojz, Renkovci 82. Prvo i drügo dobro rešo, tretje ne. Lepi pozdrav je napisao uredniki za god. Benko Marjeta, Domajinci 55. Prvo i driigo dobro rešila, tretje ne. Urednika je zročila sv. Jožefi i njim prosila srečno smrt. Vrečic Franc, Vidonci 80. J a k o 1 e p o je rešo vse tri vganke, uredniki je želo za god, ka si sami želejo i da bi v tom hiidom časi mogli narod podpirati. Žalig Jožef, Tur-nišče 26. J a k o 1 e p o je rešo vse tri. Uredniki žele pomoč sv. Jožefa, da do mogli male i velike voditi po poti zveličanja. Gumilar Viljem, Vidonci 2. Prosi sv. Jožefa, naj urednika vodi i čuva. Jako lepo rešo. Gjörek Štefan, Bükovnica 90. Mihalič Katarina, Bratonci 26. Prvo i drügo rešila, tretje ne zadostno. Za god pozdravla urednika. Pertoci Marija, Tropovci 6. Uredniki žele srečo i zdravje pri deli. Horvat Ana, Strehovci 66. Dobro je rešila i urednika za god pozdravla. Žunič Ignac, M. Sobota, stari grad. Vučenec 1. razreda je dobro rešo i piše. ka nagrade njemi ja ne pozabimo poslati. Maučec Rozalija, Bogojina. 88. Uredniki žele, da bi po smrti zraven v nebesa prišli. Kovač Franc, G. Lendava 14. Tretjo je lepo rešo, prve i drüge ne. Lopert Rozalija, Bogojina 85. Prvo i drügo dobro rešila, tretje ne, urednika za god pozdravla. Eljaš Terezija, Bogojina 118 Dobro je rešila i uredniki želela obilen uspeh pri njihovom delovanji. Veseli jo M. List i M. Ograček. Zelenko Ignac, Bükovnica. Drügo i tretje rešo, prve ne. Gutman Jožef, Bogojina 89. Prvo je rešo, drüge i tretje ne. Farle Marija, Tropovci 61. Prvo i zadnjo rešila, drüge ne. Horvat Štefan, Bogojina 92. Lepo je rešo i pozdravo: dobroga dühovnoga voditela z dugim živlenjom. Rožman Trezlka, a la Hable par Ligugé, Vienne, Francija, prvo i zadnjo dobro rešila, druge ne. Vogrln Ignac, Bogojina 95. L e p ò je rešo, vse dobro žele uredniki. Donša Franc, Bogojina 39. Dobro je rešo, uredniki žele po Srci Jezušovom i Marijinom dugo živlenje. Činč Alojz, Petanjci. Jako lepo je rešo i rad bi zoči voči uredniki voščo čestitko, pa rad bi njim bio zahvalen, Horvat Štefan, Bogojina 66. Prvo i zadnjo rešo, drüge ne, uredniki žele, da ga sv. Jožef duga leta čuva pri vrejüvanji naših listov. Glavač Štefan, Bükovnica 14. Kofjač Franc, Petanjci 18. Prvo i zadnjo rešo, drüge ne. Nemec Marija, Filovci 136. Prvo i drügo rešila, tretje ne. Horvat August, Bükovnica 36. Gregorič Štefan, Strehovci 10. Prvo i drügo rešo, tretje ne. Horvat Jožef, Bogojina 54. Za urednika prosi sv. Jožefa pomoč, ka do milo Slov. Krajino dobro vodili i moli za njih. Casar Leopold, Bogojina 63. Prvo i drügo rešo, tretjo nezadostno. Casar Izidor, Bogojina 14. Lepo je rešo vse, uredniki žele, da bi dugo vrejüvali lepo Novine 1 Mar. Lišt. šteriva sta njemi na najvekšo veselje. Kramar Ivan, V. Polana 117. Prvo i drügo rešo, tretje ne. uredniki pošle vganke, čeravno zna, ka majo dosta skrbi, Žerdin Veronika, Žižki. Jako lepo je rešila vse tri,uredniki žele : „Naj plava ladja vašega živlenja brez vseh viherov i obstane v mirnom pristanišči, kje naj vas sv. Jožef sprejme v svoje varstvo. Žerdin Matilda, Žižki. Dobro je rešila, uredniki žele lübo zdravje, štero je največ vredno. Trajbič Terezija, Filovci 4. Urednika pozdravi z najslajšimi rečmi: Ave — Zdrava Marija. Tibaut Veronika, Mostje. Žilavec Vera, Tropovci 27. Dobro je rešila vse tri. Kojek Alojz, Bakovci 49. Prvo je dobro rešo, drago i tretjo
ne. Šerec Marija, M. Črnci. Jako lepo je rešila vse tri, Marijin Ust njej je najdražji tovariš v mladom živlenji. Balažič Mihal, Bratonci. Prvo i dril-go je dobro rešo, tretjo nezadostno. Žokš Jožef, Kruplivnik 49.
Nagrade dobi vsaki po pošti domo, z Črensovske fare pa naj sami pridejo po nje.
Vganke 2. snopiča so ešče rešili: Német Marija. Kruplivnik 51. Su-kič Marija, G, Slaveča 110, Bežan Jožef, Grad 130, Sarjaš Jožef, M. Sobota. Nagrade smo njim poslali,
NOVE VGANKE.
1.	V Zdajšnjem časi v šterita državaj se preganja Kristušova vera ?
2.	Ka je naša dužnost gledoč na preganjane kristjane?
Rešiti se mora do konca aprila.
Marijini Listi so narasli meseca marca za 51 komadov, ódpadnoli 4 komadi. Čisti narastek 47 komadov. — Iz srca se zahvalimo častivrednima slugama Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi za pomoč. Prosimo jiva, naj napunita s svojim diihom slovenski narod, njegove liste i je razširita. Sv. Ciril i Metod naj njima sprosita čast oltara, bodi naša stanovitna molitev.
ZAHVALA. Toplo se zahvalim vsem za vsaki izraz lübezni ob priliki mojega goda.	KUkl Jožef | urednik.
Kartuzijani in kartuzija Pleterje izišlo 1939.
O pravem času nam pride ta zanimiva in krasno opremljena knjiga, ki je zbudila v javnosti razumljivo senzacijo.
Knjiga govori v svojem prvem delu o ljudeh, o katerih pripovedujejo, da se pozdravljajo s pozdravom: Spomni se, da boš umrl, ki spe v rakvah, ki si že v življenju izkopljejo grob, o njihovem nečloveškim mrtvičenju itd.
Ta knjiga nam jih končno prikazuje v pravi luči ter odkriva vse velike skrivnosti njihovega skritega dela in življenja. Zato je ona siguren vodnik skozi vse ure in opravila kartuzijančevega dnevnega reda; v podrobnosti obsega celokupno in globoko življenje tega slavnege puščavniškega reda katoliške Cerkve. Z mnogo srca razlaga cilj njegovega skrivnostnega življenja ter nas uvaja v njegov skrivni in močni apostolat.
Drugi del nam kritično prikazuje zanimivo zgodovino kartuzije Pleterje od njene ustanovitve leta 1403, do danes.
Sto šest lepih slik v bakrotisku prikazuje in poudarja izčrpno gradivo vseh 143 strani. Slika na naslovni strani nam kaže kartuzijanca, kako gre s svetiljko k nočni molitvi. Oprema je izvrstna. Vzoren tisk na najfinejšem šamoa papirju. Cena 40 din, s poštnino 3 din več. Naročila sprejema Kartuzija Pleterje, p. Št. Jernej, Dravska banovina.
„Kartuzijanci" je prvo in edino delo o tem predmetu v naši slovenski literaturi. Vsakdo ga bo bral z užitkom, a tudi z duhovno koristjo. Mnogim bo ta knjiga pravo razodetje. Zanimala bo nas vse, da končno slišimo nekaj lepega, stvarnega in solidnega o tem tako zasluženem redu Cerkve Kristusove, katerega, samostan je tako blizu nas, tam ob vznožju tajinstvenih, zelenih Gorjancev, Toplo priporočamo.
Kniga je poslana tfldi uredništvi Novin i Marijinoga Lista. To jo samo priporačati more i to tembole, ar več sinov Slov. Krajine vživa v tom Iepom redi svojo zemelsko srečo i čaka večno. Naročila drage vole sprejema tüdi naše vredništvo v Črensovcih.