Štev. 12. Leposloven in znanstveri list? V Ljubljani, dne i. grudna 1897. Leto XVII. Pavliha na Jutrovem. IV.1) Mustafov ideal. Kaj zdravje, kaj služba, bogastvo ! Do ženskega kaj mi krasu! Tu sem glej! Vse prazno na prsih.. Svetinje nič! Nič ni redu! *JRaj danes tako si raztresen? ^-Šejh Mustafa! Slabo igraš! Že tretji krat mat!.,. A drugače Igrati šah dobro ti znaš. In kaj si otožen, čemeren? Saj zdrav si, krepak in ne star! Denar imaš, službo visoko . . . Nesrečen si z ženami mar? Gol še je moj svileni kaftan, Brez lišpa na meni visi; In kaj bi tu bilo prostora! . . . Glej, to-le me peče, boli! Zbolela ti sužnja je mlada? Čerkeski ukral ti kdo cvet:... Nič več ti ne rečem... Oprosti! Neverniku harem — kraj svet...« Sedela v kavarni sva turški — Šejh Mustafa namreč in jaz —; Igrala sva šah in pa pila Tam kavo za kratek sva čas. Tovariše moje — poznaš-li? Kako me pred njimi je sram! Vsi nosijo zlate svetinje . . . Brez teh sem med njimi jaz sam!« »»Übogi moj Mustafa!« « — rečem — »»Kako se mi smiliš zelo! Brez zvezd, brez redov, brez svetinj je Živeti v resnici težko! In vzdignil je Mustafa glavo, Šah najin odmeknil je v kraj In čibuk prižgal si svoj vnovič.., No, kaj pač poreče sedaj? Kako pa na dvoru ? A r — Dobro ? Seveda veš. kaj je ,bon ton' . . . Po štirih se sultanu bližaš, Ko sede na zlati svoj tron. »Prijatelj Pavliha!« —- mi vzdihne Gotovo poljubiš sandale In puhne tabakov dim v zrak — Kalifu na nogah obeh; »Pavliha! Med nama rečeno: Gotovo t tam ližeš mu sline, Nesrečen sem jaz siromak! Ležeč na trebuhu na tleh. l) V prihodnjem let« nadaljevanje. Prepričanja svojega nimaš — Kaj ne dar — če z njim govoriš; Pred pragom že misli vse svoje In glavo ti svojo pustiš. In bližnjike svoje ovajaš In padiši črniš ljudi . . . In bakšiš — to veš pač! — ta včasi Pri dvornikih čuda stori!«« . . . Ugasnil je Mustafi čibuk. Le gledal in gledal je v me, Poslušal z vsem truplom me svojim... In rekel besede mi te: »Ničesar, veš, nisem bil storil, Kar ti si me vprašal sedaj . . . In misliš in misliš . . . naj skusim? Po tebi ravnal bi se naj ? Pa sva se razstala v kavarni. Bila je že zdavnaj polnoč . . . Črez leta tri šele priromal Jaz v Stambul sem lepi drugoč. In prvi, ki srečam ga — on je! Šejh Mustafa, znanec je moj! Zlat red se mu bliska na prsih . . . In sam mi ga kaže z rokoj: »Dosegel sem! Vidiš-li tu-le? V preteku teh kratkih treh let! O, hvala ti srčna, Pavliha, Za dobri in modri tvoj svet! In plemič sem tudi zdaj, plemič! Moj ljubi, to nekaj velja! Povišan nad maso plebejsko . . . Tako me rad sultan ima!« Zdaj vem, o pobratim Pavliha, Zakaj brez redov sem doslej! Ah, vem, vem, kako mi živeti Bi pametno bilo poslej . . .« In segel je srečnik mi v roke, Jih stiskal in stresal vesel; Poljubil mi lice in usta, Navdušeno me je objel . . , »»Vse storil si, kar sem ti rekel?«« — »Vse storil natanko! . . . Seve!« — »»Čestitam!«« ... In šel je šejh dalje Po cesti ponosne glave. A. Aškcrc. Iz vsakdanjosti. v. jfesenska noč! Gost, droben dež mršči Iz sivega, meglenega ozračja. Na ulicah je temno, kakor v rogu; Saj redkoma nastavljene svetilke Ne morejo prodreti te megle. Tišino nočno včasi zmotijo Čuvaja javnega miru koraki, Ki trati čas, zavit v debelo suknjo. A čuti je i urnejših korakov: Kavarno tam ostavlja zapoznelec, Zavžival tam je običajno kavo, Kak fin liker morda, pa slivovico; Pred spanjem dober je požirek tak. — Na ulico, pred žganje pivnico, Postavile so krepke baš roke Še mladega, zabuhlega pijanca, Takoj pa vrata zopet so zaprli . . . Kolnoč se guga nekaj časa tam, Potem pa krene dalje . . . Kam? Domov? Naj gre-li tja, kjer strada bolna Žena? In kjer mole otroci gladni roke! Domov pa ne, za ves svet ne! Kako Bi mogel zreti te prizore z nova, Katerim komaj je stoprav ušel! Prijatelj zvest, iz prejšnjih, boljših dni Posodil mu je danes nekaj novcev, Da z njimi bi pomogel deci svoji; Dokler spet kje ne pridobi si službe . . . Med potom pa oglasil se je tu, Da bi pač en požirek ga izpil In malo z njim potešil svojo vest . . . Naprej po trotoarju kolovrati, Tja proti mostu, a čuvaj za njim. — Opre se na ograjo tam železno, Da bi počil. — Premišlja, kam bi krenil. Pred duhom pa mu plove ves prizor, Ki ga je gledal tam v domači sobi: Vsa revščina . . . pomanjkanje in glad . . . Narašča v bolni duši mu obup . . . Pod mostom pa skrivnostno žubori Globoka, lena reka. Val na val Se zgrinja . . . čudne pesmice šume . . . Kako to kliče, mika, vabi doli, A on na mostu razumeje to. In že se dviga tja črez priroč mostni, Vsak hip bo tam . . . Zaplete se rnu noga. Tedaj začuti pa na rami roko, In krepek mož ga neprijazno stresne: s Kaj vraga, zdaj se pojdeš kopat mar ? Par mesecev te preskrbe, ha, ha!* Krepkeje prime ga in žene s sabo . . . Kam plovemo: Spisal Karol Dolenc. Tretji del. I. Es fiel ein Reif in der Frühlingsaachl, Er fiel :uif die zarten Bhublümclcin, Sic sind verwelket, verdorret — Ein Jüngling hatte ein Mädchen lieb, Sic flohen heimlich vom Mause fort — Sie sind gewandert hin und her, Sie hahen gehabt weder Glück noch Stein, Sic sind verdorben, gcstoiben. H. Ileine. ospod dolctor«, je poročala sestra usmiljenka zdravniku, ,/ ki je vstopil točno ob osmih v bolniščnico ter takoj krenil v široki mostovž, napolnjen z ostrim, ščemečim, prenasičenim vzduhom — »gospod doktor, sinoči v ^C^v/»^ mraiah, ko bi vi vedeli, kako in koliko časa sem že hrepenel po tem trenotku, kako sem iskal prilike, da bi mogel biti z vami sam, sam le za kratek trenotek — vem, da me ne'bi zavrgli! Koliko večerov, katere bi bil sicer prebil s prijatelji svojimi, sem žrtvoval zaradi vas, samo da sem vam smel zreti v ljubeznivo lice, v krasne oči! Ah, zakaj vas nisem poznal prej! Toda tudi zdaj je še čas! Kdo nama more braniti, ako se ho čeva ljubiti midva s pravo, gorečo ljubeznijo, kakršne ne morem najti pri svoji soprogi jaz, kakor niti vi pri svojem pustem in dolgočasnem možu? Ah, jaz le predobro vem, da niste srečni z njim, in da ne bodete nikdar! Ah, saj pa tudi vreden ni takega angel j a, kakršen ste vi! Oh, gospa, samo eno znamenje vaše naklonjenosti, samo eno znamenje!« In sklonil se je zopet proti njenim ustnicam . . . Vikica ga jc ves čas nestrpno poslušala, a zaman se je izkušala oprostiti njegovih jeklenih rok. Sicer pa tudi njegove strastne besede niso bile na-njo brezvplivne; čutila je navzlic mnogim nasprotnim občutkom, da bi zares mogla ljubiti tega lepega in tako strastnega moža. Toda zopet ji je hipoma z vso silo stopila pred oči bleda podoba prijateljičina; Malvjevkine velike vodene oči so jo gledale tako milo, zdelo se ji je, da sliši njen prijazni glas, in s krepko odločnostjo se je otresla osladne mamljivosti, ki ji je pretila otemniti hladno razsodnost ter se polastiti nje duše. Sklonila se je pokoncu, oko ji je zaplamtelo, in trd in osoren je bil njen glas, ko je hlastno dejala: »Nikdar in nikdar, razumete, gospod! In tudi, ako bi res ne umela dolžnosti svoje, in ako bi bila res naklonjena — svoje prijateljice ne bi hotela izdati! — In zdaj vas prosim, odstopite, da odidem!« Hotela je mimo njega, a on jo je prijel za roko, kakor s kleščami in jo prisilil, da je zopet sedla. Tedaj se je pa odgrnil zastor pri oknu, in pred njima je stala Malyjevka; nobene kaplje krvi ni bilo v njenem licu in v njenih ustnicah, a noge so se ji šibile, in oči so zrle topo pred-se. S slabim, skoro pojemajočim glasom je izpregovorila: »Hvala ti, Vikica! — Zdaj pa pojva k družbi!« Ni se ozrla v soproga, kateri je stisnil od jeze ustnico med zobe ter sikal kletvice; rahlo je prijela Vikico pod pazduho, in odšli sta . . . Ostala družba ju je pogrešala že dolgo, vendar je Še veselo rajala, ko sta dospeli med-njo. Toda skoro nato je tožila Malyjevka, da jo boli glava, in družba se je kmalu razšla, z lepimi spomini na imenitno praznovanje godu gospe Malyjevke. IX. Drugi dan je bil pri Kovačevih zelo pust in dolgočasen. Dra-gotina so boleli lasje, in ni se mu ljubilo zgodaj vstati kakor po navadi; ob devetih se je še stiskal pod odejo, in prepustil je soprogi, da je šla nadzorovat prodajalnico. Vikici je bilo to všeč; kajti ni mogla spati, in vrveli so ji po možganih sinočnji dogodki, da se jih ni mogla otresti. Molče in s povešeno glavo je potem zjutraj vršila svoje opravke, in niti porogljivi in zaderikavi glas njene tašče, katera je na Vikico zvračala vso krivdo, da se je Dragotin pokvaril, je ni motil v njeni zamišljenosti. »Moj Bog, zakaj nisi ostala tam, kjer si bila, ako si mislila tako delati! Ah, mi bi bili živeli lahko brez tebe in pošteno živeli,« se je srdila starka. Vikica je molčala, a starko jc ta molk še bolj razvnel, in cela ploha očitkov in ukorov se je usula na Vikico. Dragica, ki je to slučajno slišala v bližnji sobi, je od nevoljc kar prebledela; ni se mogla prečuditi, da molči sestra tako trdovratno. Naglo je odprla vrata, stopila pred starko ter rekla: »Kaj mislite, da nimamo pri nas še toliko, da se ne more vrniti domov? In to vam tudi povem, da se skoro vrne; ne pustim je jaz v tem peklu! Očetu pa vse povem!« »Ah, ljudje božji, ali ste čuli?« se je zgražala starka. »Take mlečnicc, pa že znajo tako odgovarjati in bi že rade preobrnile svet! Oh, moj Bog, moj Bog, kam pridemo!« In nadaljevala jc svoje govore, a Vikica in Dragica sta bili že odšli v prodajalnico. — Vikica si ji to pot ni upala ugovarjati tudi zategadelj, ker ji je vendarle očitala vest, da ni prav ravnala, ko je zahajala k Malyjevim še potem, ko je zapazila, da Maly streže za njo; in morala je v srcu pritegniti tašči, da bi bilo bolje, ako bi bila ostajala doma . . . Ko je Dragotin vstal, je obsula tudi njega mati z kopico ljubeznivosti. »Čemu se pustiš voditi takemu nezrelemu otroku? Ali ne veš •sam, kaj je prav? To ti povem, ako bo to tako dalje, pojdem od hiše jaz, ali pa ona!« Dragičin upor jo je bil tako razkačil, da je pozabila vse obzirnosti. To pa je bilo tudi Dragotinu preveč; jezno je pograbil klobuk in krenil skozi vežna vrata na cesto . . . Kar se že ni bilo zgodilo strašno dolgo, to se je zgodilo danes. Dragotin je prestopil prag Slugove krčme ter krenil proti mali stranski 4S* sobici. Ko ni videl nikogar v prvi sobi, se je hotel vrniti, a ko je obstal pri vratih, je začni od znotraj neko govorjenje; zazdelo se mu je, da se je izgovarjalo tudi • njegovo ime. Postoji in posluša. »Strašno dolgo že ne vidim več Malyja tukaj; včasih je bil pri vas kuhan in pečen, zdaj pa pravijo, da prečepa vedno le doma,« je govoril droben, pevajoč glasek, ki ga je takoj spoznal, da je notarjevega pisarja; le-ta je bil porabil priliko, ko je bil slučajno odsoten Šef, ter je bil stopil k Slugovim, da ga v naglici zvrne kozarček. »Ah, kaj hoče tukaj, ko ima doma tako izborilo zabavo!« odgovori porogljivo Slugo v a Milica. »Hm, pravijo, da je mlada Kovačica vedno tam,« pristavi pisar. »In da zaradi nje ostaja Malv doma,« pritrdi Milica. »Ha, ha, kaj pa Dragotin, ta kratkovidni možiček?« »Ah, ta se ne briga za celi svet! Onadva se zabavata Malyjevki za hrbtom, on pa prezeba v svoji prodajalnici. Ah, to že čivkajo vrabci na strehi!« Dragotin je slišal dovolj; hipoma mu je šinila vsa kri k srcu, a v obraz je prebledel kakor krpa; krčevito je stisnil pesti, a takoj je naglo stisnil klobuk prav nizko na čelo, kakor bi se hotel skriti celemu svetu. Obrnil se je ter stopil proti izhodu, vesel, da ga ni opazil nihče. Prišedši na cesto, pa je bežal, da so strmeč zrli ljudje za njim. Toda Milici se je bilo zazdelo, da sliši nekak šum v prvi sobi; stopila je na prag, a ko ni bilo nikogar videti, je stopila v prvi sobi k oknu. Prav tedaj pa je zavil mimo ogla Dragotin. Naglo se je vrnila v drugo sobo k pisarju. »Ah, ah, meni se zdi, ako me vse ne vara, da naju je Dragotin Kovač poslušal, ko sva se midva menila o soprogi njegovi!« »A-a!« je zazijal pisar. Milica pa se je glasno zasmijala. »O jej, o jej, to bo pa danes dan pri Kovačevih! Oh, rada bi videla ta prizor!« »A-a!« je zategnil pisar že v drugič. — Kmalu nato se je odpravil iz krčme tudi pisar; pri vratih je še postal, segel z desnico Milici po licu ter jo rahlo pobožal. »Predno grem, te moram vendar še vprašati, ali me imaš še kaj rada?« »Ah, saj veš da,« odgovori ona. »Koliko?« »Toliko!« Rekši iztegne Milica roki, kolikor more, da bi pokazala dolgost svoje ljubezni. Pisar jc bil zadovoljen in, pogladivši si rdeče svoje brke z obema rokama, je ponosno odšel . . . Milica je ostala sama v sobi. Komaj so se zaprla vrata za pisarjem, že je vrgla pletenje iz rok, se leno naslonila na okno ter se škodoželjno smehljala. »Ah, da bi me bil Dragotin le res slišal!« je pri sebi preudarjala. »Oh, kako zadoščenje, kako maščevanje bi bilo to za vse te muke, ki sem jih prestala, odkar sem bila prepričana, da me Maiy zanemarja zaradi nje! Moj Bog, da bi le res bilo!« X. Dragotin je stopil, prišedši domov, najprej v prodajalnico. Po ozkem prostoru za prodajalnico, kjer je imel svoj »komptoar«, je taval nekoliko časa semtertja s težkimi, negotovimi koraki. V lice je bil rumen, in iz mokrih oči mu je švigal neukročen srd; stiskal je pesti, sikal kletvice med zobmi in besnel in rohnel je sam pri sebi, da ga je bilo groza videti. Mislil je, da Vikico najde tukaj. Prevzela ga je bila strast tako, da se gotovo ne bi bil brzdal niti pred trgovskimi pomočniki, niti pred kupovalci, ako bi jih bilo slučajno kaj v prodaja Inici. K sreči je bila Vikica odšla nekoliko trenotkov prej v gornje prostore. Ne meneč se za nikogar, je zaloputnil vrata za seboj ter stopil naglo po stopnicah v prvo nadstropje. Tam pa je našel deklo Malyjevo, ko je ravno pripovedovala Vikici: »Jejmine, kako so gospa hipoma oslabeli! Sinoči še tako veseli, a danes skoro na pol mrtvi. Kdo bi si bil mislil? Lepo vas prosijo, ako bi mogli priti popoldne samo za trenotek k njim.« Dragotin se je takoj postavil pred njo »Povej svoji lepi gospe in svojemu še lepšemu gospodu, da moja žena ne pojde nikamor! Pač pa pridem jaz, da poravnam neke račune!« Donelo je iz njegovih besed sovražno pretenje — to je čutila celo dekla; osupla je pogledala Vikico, a ko je videla, da je tudi ta vsa prestrašena, se je nerodno poklonila ter izginila. Dragotin pa je stopil k Vikici. »Tako tedaj! To so torej tvoji shodi — lepo prijateljstvo to! — Ti obiskuješ Malyjevko, da s svojimi poseti varaš mene in njo! —• Nesramnica! Podla stvar, ki nisi vredna, da te nosi zemlja 1 — Dej, reci, da ni res, ako si upaš, ako si nedolžna! — Fej! Celi trg že govori o tebi, a se roga meni, meni, ki sem bil doslej tako spoštovan, tako pošten, tako vzgleden človek! Fej te bodi! . . . Oh, moj Bog, da moram biti vprav jaz tako nesrečen! O joj, joj, kačo sem grel na svojem srcu, in zdaj me je pičila, da se je strup njen razlil po mojih žilah, da je uničeno telo moje in duša moja! O gorje, gorje ti, težak odgovor te čaka!« Vedno bolj se je razvnemal, vedno hujše je vpil. Njegovo vpitje pa je privabilo na lice mesta tudi taščo, a takoj za njo je prihitela še Dragica. Oni pa je sedaj, ko je imel več prič, vpil le še huje. »Oh, kam naj sesedaj denem, kam naj pogledam! S povešenimi očmi bom moral stopati po trgu, v tla bom moral gledati, ko pride kdo v prodajalnico — in to vse zaradi moje žene, ki je tako nizka, tako strašno nizka in podla! Oh, na mestu bi te ubil, da, ubil bi in ugonobil bi tebe in sebe!« Stopil je bliže nje, ne meneč se za mater, niti za Dragico; nehote in nevede je vzdignil roko v strasti svoji, in težko je padla na Vi-kičino ramo. Ta pa je stala pred njim bleda, mrtvaško bleda, a mirna in ponosna. Ni je ganilo njegovo tarnanje, niti njegovo stokanje, katero se ji je zdelo bolj smešno, nego resno in žalostno. — bele, ko se je je roka njegova dotaknila tako nemilo, je zdrgetala pod udarcem, a tudi trdo stisnila ustnice, katere je bila vprav odprla, da bi se opravičila. Starka, ki je dozdaj tiho opazovala, kar se godi, je zdaj skozi nos zahohnjala: »Oh jej, nič ji ne bo škodilo, nič! Moj Bog, kadar mož tepe ženo, se smejejo angeljci! Moj Bog, kolikrat je mene moj stari — Bog mu daj dobro! Le jo, le jo — nič ji ne bo škodilo!« — A Dragotin je v slepi strasti svoji položil drugič roko na-njo, še predno jc mogla zabraniti Dragica. Tedaj pa je le-ta stopila med njiju; prijela je sestro za roko ter jo vlekla za seboj v svojo sobico. Vikica je stopala za njo v nekaki omotici, brez svoje volje, kakor otrok. XI. Dva dni po teh dogodkih je Dragotin po večerji sam stopal po svoji sobi. Roke je držal sklenjene na hrbtu, tilnik mu je bil upognjen, in videti je bil popolnoma strt in uničen; kamor mu je seglo oko, povsod vse prazno, povsod vse tiho, povsod vse pusto in zapuščeno, Ni je bilo več Vikice, soproge njegove, ki je z navzočnostjo svojo oživljala pusto sobo; odšla je bila takoj po onem dogodku z Dragico, ne da bi se bila od njega poslovila, niti da bi bila izpregovorila samo bcsedico v svoje opravičenje. V naglici sta bili zmetali z Dragico nekaj stvari v škatlje in odšli. In Vikica jc bila pri tem tako neobčutljiva, tako popolnoma mirna, kakor ne bi sc bilo zgodilo nič posebnega . . . Danes se je bil Dragotin nekoliko umiril in začel je premišljevati zadnje dogodke bolj trezno. Začelo ga je biti sram, da se je tako razburil — on, katerega sicer ni razburila nobena stvar, on, kateri je bil sicer tako hladen, tako neobčutljiv! Kako hladno se je vedno vedel proti svoji soprogi — niti z migljajem ni izdal, da ima kaj ljubezni do nje. Da niti sam ni vedel, kako jo ljubi — do onega trenotka, ko se je prepričal na lastna ušesa, da ga ona vara. Tedaj pa mu je zaječalo srce — strepetalo je, kakor pod težkim udarcem in se krivilo v bolečinah, da mu je zmešalo celo trezni razsodek. V takem na pol brezumnem stanju se je izpozabil tako daleč, da je položil roko na-njo. In danes, ko to premišljuje, danes, ko nje ni več tukaj, danes, ko srce hrepeni po njej, danes se vprašuje: »Ali je bilo tisto moje ravnanje upravičeno? Ali sem smel kaj takega uprizoriti na besede preproste natakarice? Ali ni morda ona nedolžna ?« Ali zopet mu jc šepetal drug glas, da je morda vendar resnica, kajti kako bi se o tem sicer govorilo že po krčmah, kako bi se drugače mogla blatiti njegova čast že po javnih krajih ? In zopet ga je zaskelelo v srcu. Koliko bi bil dal, da bi bil vedel resnico, da bi smel reči z gotovostjo: ona je nedolžna, ali pa: ona je kriva! In stopila mu je pred oči vsa ona doba, katero je preživel z njo, in priznati si je moral, da Vikica ni imela prijetnega življenja pri njem; celo materi svoji je dajal preveč oblasti nad-njo — in nič čudno ne bi bilo, ako si je ona drugod poiskala nadomestila ljubezni! Nemiren je legel v posteljo in sklenil je, da mora dognati resnico . . . * •» Druzega dne proti poldnevu sta ropotala dva težka vozova po trških ulicah. Počasi in mogočno so stopali težki, visoki konji pod velikanskimi homoti, kakor bi premišljali vsako stopinjo svojo; ob straneh pa sta hodila voznika v visokih črevljih, vihteč dolga svoja biča po zraku ter pokajoč, da se je po vsem trgu razlegalo; semtertja pa sta z njima pobožala dolgo, sivkasto grivo lepih živali. Pred Kovačevo hišo sta se vozova ustavila. Takoj za njima pa je prikorakal Grapar, oče VikiČin, z resnim obrazom in razgubanim čelom; prišel je bil nekoliko pred vozoma z malim kolesijem ter se ustavil v neki gostilnici, čakajoč, da prideta voznika. Zdaj je pa stopil v prodajalnico in hipoma stal pred osuplim Dragotinom. Nekoliko časa sta se oba merila z očmi, a kmalu je Drago tin povesil svoje. Grapar pa mu je nekaj pripovedoval z zamolklim, na pol pridušenim glasom. Dragotin je molče poslušal; potem pa je naglo dejal: »Gori je vse; kar hočete, pa storite!« Nato je pograbil klobuk ter hotel oditi. Toda takoj se je nečesa domislil, se obrnil ter dejal: »Pa vozova zapeljite na dvorišče in tam nakladajte! Ni treba, da bi vse zijalo in delalo svoje opazke.« Z brzimi koraki je odšel in takoj izginil za bližnjim ovinkom. Sam ni vedel, kje je, kaj dela — tako mu je vrelo po glavi, tako ga je tiščalo v prsih. Bežal je ven iz trga ter blodil po opustošenih njivah in travnikih, vedno dalje in dalje, sam ne vedoč, kam. Na jeziku pa mu je bilo vedno eno in isto, v enomer in ves čas je sikal in stokal: x »Ta sramota, oh, ta sramota!« . . . Daleč od trga je zopet stopil na cesto. A tedaj je začul za sabo lahek ropot gosposke kočije. Predno se je zavedel, ga je došel Maly, vozeč se na izprehod. Ze je hotel ustaviti ter povabiti Dragotina, da prisede; toda o pravem času ga je še posvaril notranji glas nemirne njegove vesti. Ozrl se je v Dragotina in takoj spoznal njegovo nenormalno stanje; obšla ga je zla slutnja, in ne, da bi mu bil kdo povedal, je takoj vedel, da Dragotin že ve vse. Prisiljeno se je nasmejal pa pozdravil. Toda v Dragotinu je zavrelo. Videl je pred seboj rušitelja svoje sreče, videl svojega največjega sovražnika — kakor bi trenil, se je oprijel Malyjeve kočije ter je izkušal, da bi prisedel. »Ti ... ti ... ti zver, ti satan . . je sikal in se penil . . . Toda Maly mu je šiloma odtrgal roke od voza, švignil po konjih — in drdral je dalje, naglo kot bi:sk. Dragotina pa je vrglo v stran, da bi bil kmalu obležal v jarku... V tem pa sta voznika in še dva druga trška težaka nakladala na pripravljena vozova na dvorišču Vikičino opravo. Ko je stara Ko-vaČica videla, kaj namerjajo, jih je hotela ovirati v njih delu; toda Grapar jo je kmalu poučil, da nima tukaj nič govoriti. Od jeze se peneč, se je zaprla v svojo sobo, da je ni bilo več videti . . . Oni pa so donašali po stopnicah najprej težke, svetlo izlikane predalnike, omare in okusno poslikane skrinje iz masivne orebovine, da so pod njimi mučno sopli, in da so jih trdi robovi želi globoko v roke; škripalo in zibalo je pohištvo po presledkih na stopnicah, kakor bi ječalo in se nerado ločilo od svojih prostorov, na katerih se je zdaj vzdigal debel prah in se kopičile umazane smeti. Za predelniki, omarami in skrinjami so prišle na vrsto postelji, mize in mizice, a nazadnje stoli in druga drobnjad. Nosači pa so se pri tem delu smejali in uganjali burke, da je odmevalo po hiši, kakor bi se obhajala hrupna veselica . . . Ko je nekdo nesel zadnji stol po stopnicah, je zadel z njim tako nerodno ob zid, da mu je odletela noga. »Pusti jo, naj ostane tukaj«, je zaupil hipoma drugi. »Morda ve, da se še kdaj vrne tudi polomljeni stol, in da se tedaj zopet pritisne k njemu!« »Hm, to je že mogoče — toda menda tačas, kadar bom jaz — Škof,« je zagodrnjal eden izmed voznikov. Ko je bilo vse naloženo, so napeli vrvi po dolgem in počrez, nategnili, da je zaškrtalo in zaškripalo — in brž je bilo vse povezano. Črez in črez pa so potegnili zeleno pobarvano plahto. Ko so potegnili konji in so se odprla vrata na dvorišče, je stala pred hišo gruča ljudi, ki so se radovedno ozirali, opravljali in smejali; hipoma se je bila namreč raznesla po trgu novica, kaj se godi pri Kovačevih . . . * * Malyjevka ni drugi dan po domači veselici vstala; prehudo, pre-kruto jo je bil zadel nenadni udarec. Že prej bolehna in slabotna, je zdaj popolnoma obnemogla. Soprogu pa ni zinila nobene besedice, nobenega očitanja. On pa se tudi ni brigal za-njo in vesel je bil, da je molčala . . . Se tisti dan je poslala, ko je videla, da ni soproga doma, po Vikico. Ali, kako se je začudila, ko ji je povedala dekla o nastopu Dragotinovem. Saj vendar ni mogoče, da bi bil še kdo drugi vedel o sinočnjem dogodku! Kako strašno dolgočasno ji je bilo, ko je morala sama ležati, ko ni imela žive duše, s katero bi se bila mogla pogovoriti. In Vikice ni hotelo biti ne drugi dan, ne pozneje. Pač je zvedela, da je bilo neko pismo za-njo, najbrž od Vikice, toda gospod je je vtaknil v žep. Tako ji je pripovedovala kuharica . . . Po onem sestanku z Dragotinom pa se je Maly domislil, da mora v mesto; popustil je bolno soprogo in posle same ter se odpeljal še tisti dan . . . Nesreča ne pride rada sama. Nekoliko dni pozneje je dobila Ma-lyjevka od brata pismo, v katerem ji je naznanil, da se je ločil od soproge in tako izpraznil hišo svojo. Vzroka ji ni navedel. »Nama je že usojeno tal 120«, so dobili za 10 gld. predplačnine 125. —129. knjigo »Rada«, 28. knjigo »Starin«, 28. zvezek »Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium«, 1. zvezek Zbornika za narodni život i običaje južnih Slavena, 16. zvezek »Rječnika hrvatskoga ili srpskoga jezika«, 10. zvezek letopisa in Kukuljevičeva »Regesta documentorum regni Croatiae, Dalmatiae et Sla-voniae« saeculi XIII., torej 11 knjig. Listnica uredništva. V septembrski št. »Ljublj. Zvona« je v »listnici uredništva* med našimi najmlajšimi nadepolnimi poeti po pomoti izostalo ime »Laščana«, najbrž vsled tega. ker ima tudi on več imen . . . Tiskovna pomota. Na 637. str. letošnjega letnika, v 3. vrstici od zdolaj naj se čita K a rad žica nam. Karaciča.