Svetilnica v kapeli
(Poleg angleikega iivirnika; pripovcduje J. S-a.)
1.  Svetilnica jasno gort
Šp&nsko in Francozko deželo deli visoko gorovje, Pireneji imenorano. Koncem preteklega stoletja je stala v tem goroTji na španskej strani vrh s»-motnega hriba kapelica matere božje, ki 90 jo sploh BMarijo na Gori" inae-Eovali. Kapela je bila majhena in priprosta, v starinBkem slogu zidana jn znotraj bogato okinfana. Križ iu svečniki na oltavji so liili iz či3tega srebr4, in po stenah so Tisele razliCne podobe, darorane v zabvalo za nslišane proinje, za prejete milosii in dobrote. Po vsej okolioi so to kapelo imeli v Telicem spoBtovauji in ljndje so jo obiakovali, kakor da bi bila ttikaj kaka božja pot Posvečeua je bila materi božjej, katere podoba z ljubezuiTim Jeaiškom iz
TSlega niraniorja je bila postarljena nad majhenim oltarjem. LepSe podobe matere božje. milosti polns. si pa<! uij leliko mUliti: kajtiii llarijnega obraza je odsčrala Jjubezen ia usmiljenje, a \z otrokovega nedolžoost ia veličastvo. Pred oltarjem je visela frrebraa svetiloiciu Gorela jp noč iu dau. ifl tndi v najviMraejših nočeh nij ugasnila, ker pobožni Ijudje so skrbeli, da je bilo v njej zmirom dosti najčištejžega olja, ki so ga sami jiridelcreali. I,judi5m y bila ta luč tnJi potrebna. V viharnih iu teninih no&b so jo imeli za kaKpot po poti z g6re, zato je bila visoko otežeDa, da je njeaa ))tij&zn& Iu6 sijala skozt okroglo okuo nad vrati daleč po gordtej okolici.
Ysi peSp6tje od govskih stauovali54 so se zdtažili ne dalej od kapelive T cest«, ki je peljala memo grozoTitega prepada do kapelice in cd tod v pri-jctno dolim>. Da si je Uila cesta if\6 oika in jaragasta nadgroznimprepadom. rendar se popolnikom nij bilo bati nobene nesre6e; dokler so videli luč sve-tiioiee pred sobpj, 51i so aekoliko easa Tavnim potem naprej, a. potlej so se morali na desno obrniti. ker na lev^j je bilo prepada konec in znčel se je dnig prppad na desnej. To ravnilo je lrilo tako zanesljivo, da nij nikoli bilo slišati o kakcj uesreSL — Ali nij ta gorska cesta prava podoba našegs žir-Ijenja ia lni: v svetilniei podoba sv. vere ?
Božjo službo pri kapelici je oprarljal star doslužen ditbovDik, da Ijudem nij lrito treba Yseli>j v daljno farno eerkev hoditi. Ob omenjenej cdsti med Jirilji je bila vas z nekoliko majhenimi Jesenimi koSami, v katerih so pre-l«Tali TeRjiiiri sami drvarji. Jedna teh k8e, sicer jednako nbožna kakor Sruge, razlot^evala se je vcndav od dnizih s tem, da je bila lepo belo pobeljena ia čedna od Tseh strani, ter se je bž6 od d&leč lehko sodilo, y katerej teb koč staBiije najpridnejSa, najpobožnejSa, najsrečnejša družiaa. Peter, gospodar te kSče, je pridno dvfa sekal, njegffva žeua Ana je doma predla, in zalo dekletce se je okoli njo igralo. Marijea, komaj tretje lato izpolnivjsi, bila je ui6 jako oedna ia pametna dekliea. Da sta jo roditelja rada imeja, lebko si mislite už6 za-radi toga, ker je bila njfju jedini otrok. Zato tudi lehko umejete, kak strah »ta imela oče in mati, videč, da.ie začela bolezen otrokovo žiTljenjc izpoiljeiiati. Marijca je vidno bledela iu slabiSla. Zdravnik je dvomljivo z glav6 majaje necega dne tudi odločno dejal: rotroku nij vee pomagati; vsako zdravilo je zamin. le še kak Sudež božji ga more smrti otžti."
Trdna vera je Marijčiue stariše obTarovala obupa, in ker od ljudi nijso inogli vcč nobene pomoei pričakovati, obrniJi so se toliko bolj zaupno do Boga,
Neeega lepega jesenskega veiiera sta potovala Peter in ADa v naroSji nes6č svoj največji zaklad, na smrt bolno Marijco, k materi božji na Goro. V kapeli najdeta obilo pobožnih Ijudi iz okolico, kJ so po konč-auem delu dora6v prede poeestili a pobožno iuoJJtevco kraljico nebes iq zemlje. Skozi odprta vrata so ravno zahajajofiega solnca rumtjui žarki nepopisljiv bli56 razlivali po vsej kapelici. Vse je bilo videti v tej razsvitljavi velir;astQejše kakor po navidi. Kapela je bila kakor katoi kraljeva dvorana, o tem fasu izvoljena ura posebne milosti bcžjo. In res, ubožai prebiralci kjefeč pred obliejem božjuu, polni Ijubezni in milosti božje, bili so v tem trenotku bogatejeSi od najmogož-nejšega vladarja sedečega na slonokosteuem prestolu. In ravno v tem tieuotkn stopita žalostna roditelja v kapelico, da bi molila za bolno Marijco. Solnčni žarki cdsevajoči se od blestcčega tubernakeljaa ia pobožua pesen spremJjevana
i ahraninii glasori orge^j — to ae nik&kor nij njemalc z njnnimi otožninii obt-utki. zato obstojita pri vralih, ae vedftč, bili Tstopila ali nc". A kmalu 8e osrfita ter gresla r kapelo. češ, Iralj nebešti, ti je tukaj s tem bleskom oMin. nij trdosrfien posveten kralj. nego nsmiljen ofa vseh ljudi, ki vsako poniino prošnjo rad nsliši. Pognmno sta torej stopala po kapeli tja gori flo oltsrja. Mati položi boluo dekletce polcg sebe na tla. potera oba, z rofouni satrirSa obraz, po katerem so debeie sokc tekie, poraligneta eroji roki k Bogu s prisrfno proSnjo. da bi se u?milil hohega otroka. Dolgo sta molila, d» je nžš petje nehalo ia so Tsi drngi h kapele odšli. Duhovuik je rrata priprl iu nobeden solnfni žarek nij več prodrl v kapelo. V molitev utopljenima rodit«Iji-'nia dnlioviiik tiho reče: „16 ostaiiita tukaj. dokler se Tama poljnbi, mta še Dijso zaprta. /jiupnju t Boga, ki hc vama gotovo pomagal po mogočnej pripvošnji duvice Marije." To beseiie so jn potolažile in ko se e«ret». bila sta sama z otrokom. Sinrtna tiS-ina je vlailala v kapcli in samo 4arki svetUaice so jo razsritljerale. To se je zdaj boljn njomalo z njanimi arftumi oljčutki. Povzdiguila sta svoje oči k podobi maten božje. Tako lepa sc jhna podoba nij še uikoli zdela. BUo jirna je pri srci, kakor da bi jima angelj -varuh na ubo Aepetal: zdaj je za vaju ura usmiljenja milosti božje! — Ia dolgo dolgo sta Se molili: Petar 2 nedoporedljiro gtirefnostp. AnB 2 ueizrekljivo gauljivostjo. — Kakor po naTdihn božjem naredita oba obljnbo: Oe Bog (jhmni dekliei iivljenjp, bota jo na čast breztnadežuei kraljici nebeškej oblačila wUem let v belo obleko v znaraeuje brezraadežni! nedolžnosti, iu oba se hočeta vgak teiien po jedenkrat postiti t ta namen, da deklica ostane v s?ojej sedanjnj nedolžnosti. ln Teter še navduSeno vsklikna: dii, bela iii čista naj bode kakor nežna gorska lilija, katero uapaja ("'iata jntranja rosa in kakor dčhtefa ro?,a n& olttrji naj cveti in prejeten duh rajske iiednosti razčirja. Kakor ta le svetiioica, naj tndi njeno srce v Ijnbezni rio Bnga gori. Oža nebe^ki! kafcor lnfi tfi svetilnice tako li naj botle tudi ta otrok posvečen; ne pripusti t da bi mn sinit življenjo izpihnila, kakor ne pripustiS, da bi bogokletna roka ngasnik sretilnico pred tTOJiiu avctim oltarjein."
Meii to molitevjo deklica mirno zaspi, kar sta voditelja imcla za dobro znameDJe. In nijsta se uiotila. Krepilno spanjsi jc detetu dobro storUo in za nekoliko dni je sedela Marijea zopet zdrava pri materiuem koloviutn.
Od tega dne je nosila Marijoa vedno bolo ol)loko in ker je kakor v I^tib faiko rastla tudi v niodi-osti in vaeh lppib futinostih, imeli ko jo sosedjo za Bogii posve^eno Marijiao dete ter so jej v kapeliei pripravili poseljen prostorfiek ravno oimK, kder je kakor otrok zaspala o 6aem sIoTeanem trenotfcn obljabe Bvojib. roditeljev. Ko je nekoliko odraela, kleoala jo po reč nr ondii v svoj<\j belej obleki in Se je svetilnica od zgoraj svojo frarobuo hif pveko nje razlila, zdela se jc vsa izpvemonjfna in povcličana t nadzemeljsko bitjo. A njej je tudi lni te svelilnice bila Ijuliša nego zlatorumeni soInCni žarki ali ¦ limi lirain svit. Mislila je, da angeljai prilivajo olja v svetilnico ter jo irž.ojejo t božjo Cast Xikder ni bila tako rada, kakor tukaj. V Ijutenivili "t?bt;dah je tu festoln-at zagotavljala svojohiti stvnruikn ljubczeu iu iidanost. ^ taktin trenotku jc bija podobna angelju, klftireremii pred sedežem božjinj, Jfekateri Ijudje bo cel<j trdili, da je Marijca zel6 podobna Marijinemu kipu na oltarji.
2*
80
2.   Svetilnica medlo brU.
Šest let je uže preteklo od (Sneg&časa, kar sta Marijdina roditelja naredila srojo obljnbo. Srečna, zel<5 srečna leta so bila to za vso družino — a na-jedeokrat je bilo te sreie konec. Dva ptujea sta sc bila namreč naselila v dolini s svojuna dražiiiama. Bili so to zeU odljudai iu čudui ljudje, o ka-tarih nij nihče vedel, tdo so, nlti od kod so. Zuoaj vasi so si post-avili j,: desak svojt kSči itt še vžeč jim oij bUo, če jih. je kdo gledal pri delu. Iz vasi nijso z nikomur občevali. Nih.ee nij vedel, da bi kaj delali, a veudar ao bili premčžnejši od drugih iu v nedeljo so se od vseh razločevali po svojej gosposkej obleki io po gosposkem ob&ašanji. Nibče nij zaal, od kod dobivajo BTOje imetje ia kaj Iji ai mislil o njih. — Cei nekoliko niesece? po prihodu teh Cndnih ljudi se je tndi Peter nekako čodno izpremenil. Pri delu aij bil wi Tesel in dom6v je vedno menj zaslužka priuašal nego poprej. Zamišlje& ia čmeren je okoli bodil in še cel6 ženi m hčerki je vidoma neko skrivnost pri-kiival. Poprej je po dokončanem delu šel naravnost dom6Y, a zdaj je izostaj&L po cele uie, in kadat je priSel, bil je jezen in odnren ter se je k veSjemu a kakimi praznimi beseilami izgOTarjal. Necega dne reče pii zajutreku Ani, nij ZTečer ne 6aka nanj, ker ima mnogo poslo? in bo Se le pozno prišel dom6v, če znabiti vso noč ne izostane. Kaj ui kje inia opraviti, nij povedal, nego naglo je odšel. To je bil žalosten dan za ubogo mater in hčerko! Druga je drugej prikrirala solze, ki so obema silile iz oči. Marijca je bila sicer komaj 8 let stara, a toliko je uže spoznala, da so se rse domače razmere zel6 iz-premenile. Zvečera gresta mati ia Kerka v kapelo na g6ro, da W ondA Bogu potožile stojo žalost ia pri njem dobile tolažbo in pomoč. Marijea je klečala na svojem prostoru iu se vsa zamaknila v naslednje premišljeTanje: Tidela je namreč žalostoo mater božjo, ko je priSla od svojega križanega Sina doia6v. Kako pusto ia žalostno se jej je zdelo vse stanovanje, ker nij bilo veS Jezusaj k&ko je vse, kar je naaj spomiujalo njeoo žalost mn6žilo! Oj, kako je še od-mevalo v njenej duSi grozno zabijanje žrebljev iu kako se jej je groze in strahil krfilo srce, spominjaje se straSaih prizorov tisteg8 dne! V svojej otriSkej priprostosti je premišijeraJa o vsakej reči, ki se je naliajaJa v Marijaem sta-novanji in tako je prišla tudi do svetilnice v Marijinej sobi, kar jo je iz dol-gega preuiišljevaDja izbudiJo in pripeljalo na preljubljeDo svetilnico v kapeli, na sebe iu jia svojo žalost v domauej hi^i. A to premižJjflvacje jo jc tudi tako osrtilo, da je nekako vesela stopala poleg svoje matere dom6v. — Petet je še le drugo jutio prišel Druo je v sobo stopil, vrgel moSnjo denarjev na uiizo ter iiaglo odšel v spalnico. Sanio nekoliko ur je počiral, potem je zopet prišel v sobo in videfi mošnjo na toriSči, kamor jo je bil položil, za-dere se jezno: -zakaj pusiis to tukaj ležati. Misliš li, da je mošnja stru-peiia in se je ue smei dotakniti ?"
^Peter, vpmSa inLrno žena, kako si dobil ta deaar?"
,,Pošteno! MisliS niar, da sem ga ukradel?" — ,,Bog varuj! Ali suiu-ljivci se mi zdi, ker si zaduji čaa tako iiialo iaslui.il, a zdaj v jedaej noei toliko <."
^Pomiri ee! Našel sem prij&telje, ki 30 me vzeli v družljo pti dokrem delo, ter mislim, da t» moSnja nij moj jadnji zaalnžek."
21
An» je ^'l* ^ ^idez potolažena, a to samo na videz, zato se snmljhrega dpnirift nu pritaknila, nego predja je noč in daiit da si je za svoje potrebe iij prisIožU*- Peter je od sib dob po večkrat mnogo denarjev donlOv prinesel, tli vestns Ana nij niti jednega belfča ponbila. Hudo je suniničila o možu ih nij sc motila. Peter je postajal tudi jako mizel v spolnovanji božjih zap6vedi; hodil je s»m0 "^ nedeljah v cerkev in še takrat se mu je videlo, da mu nij za molitev. Necega dae ga izvabi Marijca na Goro. Marijca je dolgo klečala in lnolilft v na pol t«moej kapelici. Ko se č^z nekaj casa ozre, ne vidi več deU v kapeli. Zunaj pred vrati ga najde in vpraša: ,.zaknj stc poprej šli iu cerkte?" Ole jej mrzlo odgovori: nmeni nij bilo tScč notri ostati in čudim se, kako da tebe nij bilo strah pri temuej svetilničuej kfi v tej Sndnej kapeli l-oliko časa klefati in moliti. Meai se je zdelo vse tako skriraostno; podobe ttakor sijašila, ki v človeka prežš. Še celo podoba mat«re božje mi nieoj aij bila všeč."
nOče! vzdihne deklica, kaj Tam neki mora bitd, da ue morete ostati v e«rkvi iD moliti pri lnči moje svetilniee?" Peter nij na to nič odgovoril iu molii sta šla dotti()v. AJi domi je aekolito dni pridnejše delal, a tmaln zopet liil, kakor poprej: samo da je zdaj uže mcsto celih ooči izostajal po cele tadne. Vzrok tcmu je bil ta: 6m ptujca, katera sem uže poprcj opomnil, hila sta tihotapca (kontrobantarja) in ata prepovcdano blago spravljala s Fran-Mzlega na Špansko. Ker sta na francozkej zeinlji kot predrzna in zvita tiio-tapca bila povsod dobro poznana ter so ju žendarji ostro zasledovali, zapnstila sta francozko deželo iu se naselila na špaoskej meji. Prišla sta na Gorot kamur zavoljo poštenosti ondotnih prebivalcev žendarji nijso zahajali in tudi preh6dov preko meje aijso tako ostro stražili, kakor drugod. Da bi svoj poael z vcojim vspeliooi oprarljala, potrebovala sta moža, ki pozua pota, ceste, klauce in skiivališča po vaej okolici. Najpripravaejši se jiina je zdel ubogi Peter. On je poznal vsa pota, bil je na dobreni glasu, in ker je bil ubog, se dobrega zasluška ne bode izogibaL Posknšata se torej ž ujim soznaniti, milujeta ga zavoljo njegove ubožSine, obzalujeta ga, da se mora za. sroj siio-m&šni zaslužck toliko truditi in potiti, govorita o svojej kupSiji, ki mnogo več nosi, a veodar menj trnda 3tane, ter še mnogo drozili takih stvari, da sta v Petru radovednost obudila. Potem še le inu vso skrivuost razodeneta. Na Djegove ugovore mu rečeta: ^midva sva francozka podložnika, torej naji španske postave na ničesar ne vežejo. 0 grehu tedaj uiti misliti oij; k večjenni smeva reii, da je to nevarna knpčija, kakov n. pr. potovanje po morji."
Peter se je dal pregovoriti in zapeljati; šel je ž njima neko noiS po manj nevarnej poti iu v plačilo mu dasta moSnjo denaijev. Vest mu je sicer ofitala ali kmaln jo je lakomost zadušila. Da bi ga še bolj navczala nase, vzameta ga drugic ua rievamejšo pot, kder so zadeli, kakor sta onadra uii poprej slutila, na žendarje. Morali so sb 2 orožjem branitt Drugi dan je bilo pcvsod nabito naznanilo, da se po okolici klatijo neTarni tihotapci, ki se morajo sodniji naznaniti. Ovaduh bo dobro naplačan. Tihotapca pokažeta Petra to nazuanilo, češ. ako se jima ustavlja in ju ne uboga, izdata ga takčj sodniji. Od sih dob je bii ubogi Peter čisto v ujuaih rokali; od sib dob tudi nijsta niž vei! pred njim skriTala, nego oCitno sta mu pokazala, da sta prava tatova in tolovaja. Peter jima je moral pomagati krasti in ropati, a venclar nij hotel
22
platiht veS vneti niti krajcfttja. Tolovaja sU iz tega spoenala. da ga ne bosb mogla doJgo obdržati, kajti Peter je imel že nekaj vere in preveč vesti z,-njuna toloTRJslia dela. Necega tiue mu torej obljubiia, da ga popolnem oj-pnstita, ako jima samo jedno delo pomaga §e izvršiti. To hočeta čez mescc tlni izpeljati in potem za zraLiom iz tega kraja oditi. Oh. kako je Peter v svojem srei želel, da bi uže ta uaesee bil pritniji! In nboga mati, aboga hfierka! kako ate obe dan za dnevom moiile pred podobo matere božje na Gori za izpreobraenje zapeljanega Petra.
(Konec prihodnii^.l