teorija
Blaž Mesec
AKCIJSKO RAZISKOVANJE
MED SOCIALNIM INŽENIRSTVOM
IN REVOLUCIONARNIM AKTIVIZMOM
V razvoju akcijskoraziskovalnega pristopa je mogoče razlikovati dve obdobji
oziroma dve smeri, ki se razlikujeta po svojih temeljnih izhodiščih^(Kramer,
Kramer, Lehmann 1979). ^ Prvo smer predstavlja akcijsko raziskovanje v okviru
lewinovske tradicije (K. Lewin), v okviru katere seje v glavnem povezovalo s
filozofijo "medčloveških odnosov". V drugi smeri so začeh v sedemdesetih letih
razvijati akcijsko raziskovanje družbenokritično usmerjeni družboslovci, ki so
se teoretično opirali na kritično družbeno teorijo. Ti so videU v akcijskem
raziskovanju predvsem sredstvo ozaveščanj a in poHtičnega aktiviranj a družbeno
prikraj šanih sloj ev in skupin za spreminj anj e družbenih razmer. Manj radikalnim
med nj imi j e šlo bolj za spreminj anj e neposrednih življ enj skih pogoj ev, kvalitete
življenja ali družbenega položaja prikrajšanih skupin, bolj radikalnim pa za
spreminjanje temeljnih družbenih odnosov dominacije in izkoriščanja, za
social(istič)no revolucijo torej.
LEWINGVO POJMOVANJE AKCIJSKEGA IIAZISKGVANJA
K. Lewinu pripisujejo, daje prvi konceptualiziral to vrsto raziskovanja, ji dal
ime in prvi izvajal akcijske raziskave.^ Njegovo pojmovanje akcijskega
raziskovanja je mogoče rekonstruirati na osnovi treh vrst virov: iz spoznanj o
njegovem občemetodološkem nazoru, iz njegovih neposrednih zapisov in izjav
o tej vrsti raziskovanja, iz nekaterih njegovih spoznanj o naravi skupinskega
dogajanja in iz opisov raziskovahiih projektov, ki jih je sam imenoval akcijske
oziroma so jih tako imenovali njegovi sodelavci.)
a. Gbčemetodološki nazor
Na tem mestu naj omenimo samo nekatera pojmovanja iz Lewinovega
občemetodološkeganazora: prepričanje o metodološki enotnosti naravoslovnih
in družboslovnih ved, ki se odraža tudi v naravi osnovnih pojmov njegove
teorije, pojmov, ki so analogni pojmom fizike in matematike (polje, sile,
vektorji); nasprotovanje redukcionizmu pri pojasnjevanju družbenih pojavov in
behaviorizmu kot sodobni obliki redukcionizma; zavzemanje za integracijo
znanosti na osnovi proučevanja skupin, ki so zanj ključne družbene entitete in
osrednji predmet družbenih ved; zavzemanje za praktično vlogo znanosti;
pojmovanje o integrativni in prediktivni ñmkciji teorije in poudarjanje pomena
62
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
konceptualizacije ali konstruiranja pojma (genetični vidik, kvalitativni,
operacionalno-kvantitativni, vidik generalizacije). Posebno pomembenj e njegov
nazor o eksplanaciji, ki ima dve sestavini: nazor, daj e vsak dogodek determiniran
s konfiguracijo družbenega polja kot celote in nazor, da eksplanacija ni v tem,
da se odkrije povezave med eno in drugo vrsto fenotipskih podatkov, ampak v
tem, da se fenotipske podatke poveže z dinamičnimi konstrukti.
Lewinu pomeni pojasniti vedenje najti znanstveno predstavitev življenjskega
prostora, to je predstavitev s konstrukti teorije polja, ter določiti funkcijo, ki
povezuje vedenje in življenjski prostor. Vprašanje odnosa med razumevanjem
in pojasnjevanjem opredeli kot vprašanje odnosa med "subjektivnimi" in
"objektivnimi" elementi družbenega polja in ponazori svojo misel s primerom
napovedovanja poteka dogodkov in razvoja odnosov v zakonskem paru.
Analiza dveh psiholoških ("subjektivnih") polj ustvari osnovo za napoved
dejanskega ("objektivnega") vedenja obeh zakoncev. Da bi lahko pojasnili
vedenje, je treba razlikovati med situacijo, kot jo vidi opazovalec, in situacijo,
kot jo vidi subjekt. Objektivnost v psihologiji zahteva, da kolikor mogoče
ustrezno predstavimo subj ektivno polj e posameznika, nj egov življ enj ski prostor.
Ključna metoda verifikacije je za Lewina eksperiment, katerega uporabo v
družboslovju utemeljuje, izhajajoč iz teorije polja, prav z relacionabo naravo
socialnih situacij, ki omogoča transpozicijo reabie strukture v eksperimentalno.
Kljub temuj e poudarjal omejitve proučevanj a kompleksnih, družbenih dogajanj
vlaboratoriju, artificielnost cepitve kompleksnih integriranih celot na elementarna
vedenja in prednosti proučevanja dinamične narave spreminjanja v naravnih
okoljih, vendar pod kontroliranimi pogoji. Predlaga kooperacijo proučevane
skupine pri načrtovanju eksperimenta in s tem že nakaže osnovno misel
akcijskega raziskovanja.
Vprašanja, povezana z ustvarjanjem empirične evidence, zavzemajo v
Lewinovem delu pomembno mesto.^ Ne samo, daje po njegovem prva naloga
znanosti objektivno registrirati in zanesljivo opisati dejstva, ampak se z
razvij anj em tehnik opazovanj a in meij enj a poj avov konstituiraj o novi predmeti
proučevanja.
Opisani Lewinovi metodološki nazori in nazori o naravi družbenega spreminj anj a
že vsebujejo osnovne elemente akcijskega raziskovanja: stališče o praktični
fimkciji znanosti; usmerjenost na preučevanje celot prepletenih dejavnikov;
spoznanje, da se percepcija spremeni v odvisnosti od spremembe situacije z
akcijo; težnja predstaviti subjektivno polje posameznikov (življenjski prostor
akterjev), poudarek na eksperimentiranju v naravnih pogojih z ohranitvijo
naravne celote pogojev.
63
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
b. Opredelitve akcijskega raziskovanja
V zvezi z akcijskim raziskovanjem omenjajo Lewina predvsem kot človeka, ki
je dal temu posebnemu pristopu ime "akcijsko raziskovanje" in ki je ta pristop
spodbujal in ga tudi sam uporabljal.
Akcijsko raziskovanje je definiral takole: "Raziskovanje, potrebno družbeni
praksi, lahko najbolje označimo kot raziskovanje za družbeno upravljanje ali
družbeno inženirstvo. Toj e neka vrsta akcij skega raziskovanj a, komparativnega
raziskovanjapogojev in učinkovrazličnih oblik družbene akcije in raziskovanj a,
ki vodi do družbene akcije. Raziskovanje, ki ne proizvaja nič drugega kot
knjige, ne bo zadostovalo.- Pomudimo se nekoliko pri tej opredelitvi.
(1)	Lewin uporablja pojem akcijskega raziskovanja v pomenu uporabnega
raziskovanja. To naj služi "družbenemu upravljanju" ali "družbenemu inženir-
stvu". Zaveda se, da se praktikibojijo"tehnokracije" družbenih ved. (1948,213)
Ta bojazen pa po njegovem ni upravičena, saj znanstveni zakoni niso diagnoza
lokahiih razmer inne predpisujejo strategije spreminjanja. Taje v rokah ljudi,
ki tam živijo. V skladu z duhom njegovega dela pri razvijanju metod
demokratičnega vodenja skupin bi tudi bilo, da bi pojmoma "družbeno
upravljanje" in "družbeno inženirstvo" ne pripisoval pomena, kakršnega sta
dobila v okviru resnično tehnokratskih pristopov. Zdi se, daj e ta izraz uporablj al
v pomenu, podobnem našemu "sociahiemu delu." Povsem jasno je, da mu ni šlo
za kontrolo in vzdrževanje nespremenjenega stanja, ampak za spreminjanje
vedenja, celo za revolucioniranje družbenega življenja.^
(2)	Akcijsko raziskovanje je po njegovem primerjabo raziskovanje pogojev in
učinkov razhčnih oblik družbene akcije, in raziskovanje, ki vodi do družbene
akcije. Ta njegova opredelitev se, to moramo kar takoj poudariti, bistveno
razlikuje od nekaterih kasnejših pojmovanj akcij skega raziskovanj a. Model za
preverjanje pogojev in učinkov različnih akcij je - če ekspliciramo to misel -
eksperiment o učinkovitosti različnih tretmanov A, B, C... na določene kriterije.
Konkreten primer je eksperiment s tremi različnimi stili vodenja. Poleg tega
vključuje Lewin med akcijsko raziskovanje tudi raziskovanje, ki vodi do
družbene akcije. To bi lahko bilo po sedanjih opredelitvah diagnostično
raziskovanje, ki definira določen družbeni problem, oziroma raziskovanje, ki
vodi do formulacije alternativnih opcij in do odločitve za eno od njih.
(3 ) Poj em akcij skega raziskovanj a uporablj a v zelo širokem pomenu aplikativnega
raziskovanja, ki obsega zelo različne pristope, saj po njegovem tako raziskovanje
vključuje matematične in konceptualne probleme teoretične anahze, deskriptivne
raziskave, laboratorijske in terenske eksperimente družbenega spreminjanja. K
akcij skemuraziskovanj u prišteva tudi evalvacij sko raziskovanj e, kot raziskovanj e
64
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
učinkov družbenih akcij in kriterijev njihove uspešnosti. Akcijsko raziskovanje
ima za enako pomembno kot čisto znanstveno raziskovanje; nikakor ni manj-
vredno. "Nagibam se k temu, da bi trdil, daje res prav nasprotno." (1948,203)
(4)	Akcij sko raziskovanj e zahteva celosten pristop. Izbolj ševanj e medskupinskih
odnosov se srečuje s celo vrsto različnih nalog: od spreminjanja stališč in
stereotipov do problemov ekonomske diskriminacije in vodenja skupin.
"Brezupno je spopasti se s katerimkoU teh vidikov medskupinskih odnosov, ne
da bi hkrati upoštevah druge." (1948,203)
(5)	Raziskovahii postopki naj bodo vključeni v akcijo. "Z družbenega vidika ni
dovolj, da univerzitetne ustanove proizvajajo nove znanstvene uvide. Potrebno
bi bilo instalirati raziskovabe postopke, družbene oči in ušesa, naravnost v
organizem družbene akcije." (206) To je ena Lewinovih osnovnih inovacij,
čeprav sam pravi, da ideja o raziskovahiih oddelkih agencij, ki so namenjene
izbojševanju medskupinskih odnosov, ni nova. Nova je zahteva, naj bi to
raziskovanje zares uporabljalo znanstvene metode in naj ne bi bilo le "zbiranje
časopisnih izrezkov". Akcijska raziskava poteka kot spirala, v kateri si slede
načrtovanje akcije, izvedba in raziskovanje. Ko razpravlja o tem, kdaj, kje in
kdo naj izvaja akcijske raziskave, pomembno dopohii izhodiščno definicijo
akcij skega raziskovanj a, s tem daj asno opredeli fimkcij o in položaj raziskovanj a
v poteku akcije. Raziskovanje je tukaj vključeno v akcijo kot usmerjevalni
instrument. V družbenih akcijah se prepletajo trije procesi: načrtovanje,
izvedba, raziskovanje.^
(6)	Lewin je pripisoval poseben pomen tehnično-metodološki problematiki
akcij skega raziskovanj a. Od načelne zahteve po vključitvi raziskovanj a v akcij o
do praktične realizacije je zahteven korak in Lewin se je tega dobro zavedal.
Pravi celo, da se raziskovanje sreča pri tem s svojo najtežjo nalogo. Navaja
primer, kako so ta primer rešili na nekem seminarju za delavce na področju
medrasnih odnosov v državi Connecticut. Problem je bil, ali je seminar
proizvedel kakšne spremembe pri udeležencih ali ne in zakaj je bil rezultat tak,
kakršen je pač bil. Zato je treba opisati način vodenja, koliko iniciative so
pokazali posamezniki in celotno spreminjajočo se konfiguracijo vodenja
seminarja. "Naloga, s katero se morajo soočiti družboslovci pri objektivnem
zapisovanju teh podatkov, ni dosti drugačna odnaloge zgodovinaija." (1948,210)"^
Poleg tega pa so Lewin in njegovi sodelavci, zlasti French, pri usposabljanju
delovodij uporabih že razhčne "akcijske tehnike", kot so: samopreveijanje,
povratno sporočilo (feedback), skupinsko reševanje problemov ter spodbujanje
odkritosti in zaupanja v skupini. (Marrow 1977,170).
(7)	Pri izvajanju eksperimentov v naravnih pogojih se srečamo med drugim s
65
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
problemom, kako družbeno moč, ki je različno porazdeljena v situaciji, zastaviti
za kontrolirano izvajanje eksperimenta. Lewin svetuje kot strategijo, da si
raziskovalec pridobi sodelovanj e nosilcevmoči vnaravni situaciji pri načrtovanju
in organizaciji eksperimenta oziroma sodelovanje vseh članov skupine. Ne
omenj a nikakršnih metodoloških problemov, ki bi izhaj ah iz takega sodelovanj a
in ki ne bi bih načelno rešljivi v okviru njegovega pojmovanja znanstvene
metode in akcijskega raziskovanja. Ko Marrow, ki je tu povezovalec in glasnik
Lewinovih mish, komentira raziskavo Frencha, pri kateri so delovodje sami
sodelovali kot raziskovalci, pravi: "Ta eksperiment dokazuje, da način, kako se
uvede kak poskus, deluje kot odločilni faktor. Če člani skupine sodelujejo pri
programu, ki ima za cilj ustvariti j asnost glede dej stev, na katerih temelje njihove
domneve, bodo rezultati, do katerih bodo prišh, izzvali spremembe njihovega
vedenja." (Marrow 1977,172)
(8) Praktična akcija, raziskovanje in usposabljanje so deh trikotnika, ki imajo
svoj pomen le, če so povezani. Tuje treba navesti Lewina nekoliko obširneje,
saj gre za zgodovinske mish:
"Globok vtis je naredil name silen pedagoški učinek, ki so ga imeh evalvacij ski
sestanki, načrtovani zaradi znanstvenega beleženja, na proces usposabljanja.
Vzdušje objektivnosti, pripravljenost vodstva za odkrito razpravo o svojih
napakah, ne da bi bil s tem ogrožen njegov položaj, je, kot kaže, pripeljalo k
stopnjevanju upoštevanja in je ustvarilo tisto razpoloženje sproščene
objektivnosti, ki je nikjer ni težje doseči kot na področju medskupinskih
odnosov, ki je obremenjeno s čustvenostjo in togimi stališči, celo pri tako
imenovanih liberalcih in tistih, katerih služba je pospeševanje medskupinskih
odnosov. Ta in podobne izkušnje so me prepričale, da moramo obravnavati
akcijo, raziskovanje in trening kot trikotnik, ki mora ostati povezan v korist
vsakega njegovih kotov." (Lewin 1948,211)
Akcije ni mogoče izboljšati, ne da bi usposabljali osebje in raziskovali njene
učinke ; usposablj anj e poteka najbolj e ob sodelovanju v akciji in v raziskovabem
procesu; raziskovanje paje plodno le, če se dogaja v praksi in ga izvajaj o
ozaveščeni in usposobljeni ljudje. Akcijsko raziskovanje je torej namerno
spreminjanje različnih vidikov vedenja ljudi in družbenega življ enja, spreminjanje,
ki se vedno osredotoča na neko celoto med seboj povezanih in soodvisnih
vidikov; prikateremseprepletajopraktičnaakcija,raziskovanjeinusposabljanje.
C. Akcijsko raziskovanje in družbeno spreminjanje
Tretji vir za rekonstrukcijo Lewinove koncepcije akcijskega raziskovanja so
spoznanja o družbenem spreminjanju na skupinski ravni, zlasti: o kvazi-
stacionamem ravnotežju, odporu, sekvenci spreminjanja, pomenu skupinske
66
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
odločitve in skupinskih norm pri spreminjanju vedenja.®
(1)	Osnovni pojem za anahzo družbenih sprememb je pri Lewinu pojem
kvazistacionamega ravnotežja. To je ravnotežje kake celote, ki se ohranja kljub
neprestanemu gibanju in spreminj anju delov. Raven kvazistacionamega procesa
se vzdržuje kot kvazistacionamo ravnotežje, kadar delujejo na dimenziji
zvišanja oziroma znižanja nivoja nasprotne sile enake jakosti. Spremembe ne
sledijo nujno potem, ko se je povečala jakost nasprotnih sil; nasprotno, pod
določenimi pogoji je spremembe možno lažje doseči, če se jakost nasprotnih sil
prej zmanjša, tj. če se zmanjša napetost (tenzija). Kvazistacionami procesi niso
popolnoma konstantni, ampak fluktuiraj o okrogneke povprečne ravni - "centralna
struktura polja sir'.(1951,205) Povečanje jakosti neke sile (ali zmanjšanje
jakosti nasprotne sile) lahko povzroči spremembo ravni. Toda proces se vme
nazaj na prejšnjo raven, če se jakost te sile zmanjša, vse dokler se to dogaja
znotraj centralnega polja sil. Če pa se jakost neke sile toliko poveča, da potisne
raven procesa iz centralnega polja sil, se proces ne vme več na isto raven.
(2)	Dmgi koncept, kije bistvenega pomena za akcijsko raziskovanje, je pojem
odpora. Lewin ne konceptualizira odpora kot emocionalno stanje posameznika,
ampak išče njegov izvor v ohranjanju skupinskih norm. Čim večja je socialna
vrednost skupinske norme, tem večji bo odpor posameznega člana skupine, da
bi se odklonil od te ravni. Veliko primerov odpora do sprememb lahko
pojasnimo na ta način z delovanjem družbenih norm. Šele če se spremeni norma,
izgine odpor. To pomeni, da pri uvajanju sprememb ni dovolj, da določimo
zaželeno stanje in da ga začasno proizvedemo, ampak moramo že v samem
začetku računati na to, da želimo trajno spremembo in v skladu s tem spremeniti
skupinsko normo.
(3)	S tem povezano je spoznanje o vplivu skupinske odločitve na spreminjanje
vedenja. Eksperimenti so pokazali, da je skupinska odločitev zagotovila
trajnejšo spremembo vedenja kot individuaba odločitev. Eden od razlogov za
to je oblikovanje skupmske norme, dmgi dejstvo, da seje posameznik v skupini
dejansko odločil za neko vedenje m tretji, daje to javno izrekel. Na tej osnovi
je Lewm zagovarjal sprembjanje skupmskih norm namesto sprembjanja
posameznika. Prav spoznanja o pomenu skupmske odločitve kot faktorja
sprembjanja so neposredno uporabna v okvim akcijskega raziskovanja. Te
ideje je demonstriral v svojb eksperimentih s sprembjanjem vedenja v zvezi s
prehrambenimi navadami. "Uspešna sprememba ima torej tri vidike: odmrznjenje
sedanje ravni Ll, gibanje na novo raven L2 b zamrznitev na novi ravni."
(1951,288)
(4)	Lewm je opozoril tudi na nekaj taktik, ki naj bi jb uporabljali pri družbenem
67
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
spreminjanju, kotnpr.: najprej identificirati vodilne v ciljnem sistemu ('Srataije");
upoštevati socialni kontekst 'Sratarjev"; spodbujati vključitev posameznikov,
tako da se predstavi problem v skupinski situaciji; izogniti se "ego-tveganju"
tako, da se problem prikaže kot problem za drugega; zagotoviti eksperte, ki
posredujejo nujno potrebno znanje; zahtevatijavno izjavo vsakega posameznika
o nameravanem vedenju v prihodnosti in zagotoviti preverjanje vedenja.
(Newcomb, Hartley 1947)
č. Akcijskoraziskovalni projekti
Četrti vir rekonstrukcije Lewinovega koncepta akcijskega raziskovanja so
raziskave, ki jih je izvedel on sam ali njegovi sodelavci in ki so jih imenovali
akcij ske.^
(1)	V enem od teh primerov je Lewin svetoval podjetju, kjer je bil več let
svetovalec (Harwood Manufacturers), v zvezi s problemom nizke storilnosti
delavk, ki niso imele delovnih navad, primernih industrijskemu načinu dela.
Zdelo se jim je, da obstoječe ravni storilnosti ni mogoče preseči. Lewin je po
pogovorih z vodstvom svetoval, naj se najde način, da bi pokazali, da so norme,
ki so jih imeh za previsoke, reabe in dosegljive. Podjetje je nato zaposlilo večje
število izkušenih delavcev iz drugega kraja, ki so brez težav dosegali te norme;
tako so ostah videH, da so norme dosegljive in kmalu seje tudi njihova storibost
dvignila. (Marrow 1977,165-175). "Akcijsko" je tu dejstvo, da je šlo za
praktičen poseg na osnovi diagnoze situacije in nasveta, poseg, kije povzročil
spremembo vedenja delavcev. Diagnozo je Lewin postavil na osnovi podatkov,
ki jih je dobil v pogovorih z vodstvom podjetja in na osnovi splošnih teoretičnih
premis, povezanih s pojmom nivoja aspiracij. To delo je bilo raziskovanje le v
zelo širokem pomenu te besede, pač kot empirično in usmerjeno pozvedovanje,
ki se opira na določen teoretični okvir, ne pa v določnej šem pomenu sistematičnega
zbiranja empiričnih podatkov s preverjenimi postopki.
(2)	Nekaj podobnega velja za poskuse s skupinskim odločanjem. Bavelas je
primerjal dve skupini delavcev: v eni so se delavci po razpravi odločili da bodo
v petih dneh dvignili storilnost do določene ravni, v drugi pa so samo
razpravljali, kako naj bi dvignih storihiost. Po pričakovanju seje v prvi skupini
v resnici dvignila storihiost, v drugi pa ne. V raziskavi o spreminjanju
prehrambenih navad so primerjali vpliv različnih načinov prosvetljevanja na
dejansko spremembo prehrambenih navad. Najbolj učinkovit način je bila
skupinska razprava, ki ji je sledila skupinska odločitev za spremembo. Pri obeh
raziskavah je šlo v bistvu za primerjavo učinka različnih stanj neodvisne
spremenljivke (skupinska odločitev-skupinska razprava) na odvisno (storilnost,
prehrambena navada), to je kot katerikoli eksperiment, v katerem preverjamo
68
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
vpliv eksperimentalnega faktorja na odvisno spremenljivko, s to razliko, da si
ne v enem ne v drugem primeru niso preveč belili glave s kontrolo drugih
relevantnih spremenljivk. (Marrow 1977,168)
(3)	Šele eksperiment Frencha o spreminjanju stereotipne predstave o starejših
delavkah se jepribhžal sedanj emu pojmovanju akcijske raziskave. Frenchjebil,
če sodimo po Marrowu, tedaj prvi, kije uvedel neko obliko participativnega
raziskovanj a, ki j e bistvena sestavina sedanj ega pojma akcij skega raziskovanj a.
French je podvomil, da bi nadaljnje prezentiranje podatkov o enakovredni
storilnosti delavk lahko spremenilo stališča delovodij, inje predlagal, naj bi ti
ljudje sami zbrali podatke in na ta način prišh do uvida o razliki med podatki in
njihovimi prepričanji. Poskus v tej smeri se je popohioma posrečil. Skupina
delovodij seje sama odločila za metodologijo zbiranja podatkov, ugotovila, da
so "starejše" delavke (ki so jih opredelih kot nad 30 let stare!) celo bolj
produktivne in učljive od mlajših, in spremenila svoja stališča do zaposlovanja
teh delavk. Ni pa se posrečilo z individualnim pristopom spremeniti stereotipnega
stališča delovodje kljub zelo prepričljivim podatkom. Samostojno raziskovanje
in odkrivanje dejstev v skupini se je torej izkazalo kot bolj učinkovito pri
spreminjanju stereotipa kot zgolj seznanjanje z ugotovitvami, do katerih so
prišh dragi, in bolj učinkovito kot individuahio soočanje z diskrepanco med
podatki in stereotipnim prepričanjem. (French, Marrow 1945) V tem posegu so
torej delovodje pod mentorstvom pokHcnega raziskovalca raziskovali storilnost,
učljivost, fluktuacijo in absentizem delavk.
(4)	V raziskavi Bavelasa o samoodločanju pa so delavci, ki so dosegah
zahtevano normo, lahko sami planirali svojo storilnost, to je prostovoljni
presežek norme, za vsako uro ah vsak dan vnaprej. V skupini, kij e tako planirala
svojo storibost, seje storihiost povečala in stabilizirala na tej povišam ravni.
V dragih skupinah, kjer delavci niso tako načrtovali svoje storilnosti, pa se ta
ni povišala. Na spremembo vrednosti odvisne variable, na katere vrednost so
subjekti lahko zavestno vplivali, je torej vplivalo poznavanje njene izhodiščne
vrednosti in samodoločanje aspirirane vrednosti.
(5)	Marrow je povzel opise nekaj važnejših akcij skoraziskovahiih projektov, ki
so jih izvedli pod Lewinovim vodstvom ali ob njegovem sodelovanju v okvira
Komisije Ameriškega židovskega kongresa za odnose v skupnostih (Commision
on Community Interrelations). V enem od njih so delali s skupino italijanskih
katoliških mladostnikov, ki so ob židovskem prazniku Jom-Kippur motili
obrede v sinagogi. V raziskavi so ugotovih, ali se da te mladostnike preusmeriti
h konstruktivnejšemu udejstvovanju. Pri dragem "projektu" je vodstvo
Ameriškega židovskega kongresa prosilo Lewina za svet v zvezi z vpisnimi
postopki na univerze, postopki, ki so diskriminirali Žide. Lewin je menil, daje
69
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
diskriminacija pogosto vzrok za predsodke in ne njihova posledica, zato seje
smotrno boriti proti diskriminaciji, če hočemo spremeniti predsodke. V skladu
s tem mnenjem so se predstavniki židovskega kongresa nato borih proti
diskriminaciji pri vpisu in dosegli, da so po vsej državi revidirah diskriminacijske
ukrepe. V tretji raziskavi so preverih trditev predstavnikov veleblagovnic, da
kupci ne marajo črnskih prodajalcev. Z intervjuji in opazovanjem kupcev so
ugotovili, da velika večina kupcev ne bi imela nič proti nameščanju črncev kot
prodajalcev. Kupec vzame situacijo, kakršna je, kot gotovo dejstvo in se pusti
postreči prodajalcu, kakršen je, ne glede na svoje predsodke do njegove polti.
V	četrti raziskavi je Festinger eksperimentabo zavrnil hipotezo, da so Židje
lojalni med seboj. V mešanih skupinah študentk je po posebnem
eksperimentabem postopku izvedel volitve "predsednice" m ugotovil, daje na
izbor pri katoličankah nekoliko vplivala verska pripadnost (več glasov za
katohčanko), medtem ko Židmje niso pogosteje glasovale za Židmjo. V peti
raziskavi so ugotovili, da imajo stanovalci rasno mtegriranega naselja, kjer so
belci m črnci prebivali v istih blokih, ugodnejša stališča do druge rase, kot
stanovalci naselja, kjer so v istem bloku prebivali le pripadniki iste rase (vsak
blok druga rasa).
Te raziskave smo nekoliko podrobneje opisali, da bi videh, kaj vse je veljalo za
akcijsko raziskovanje: sociaboterapevtsko delo s skupino mladoletnih
prestopnikov, nasvetovanje, anketna raziskava, eksperiment, eksperiment ex
post facto. Mimo dejstva, da so bih to "uporabni" projekti m da so imeh skupno
vsebmo, povezano z rasno, versko m etnično diskrimbacijo, ter skupnega
teoretičnegaokviravLevvmoviteorijipoljanisoimehnobeneskupnemetodološke
poteze.
d. Povzetek: Lewmovo pojmovanje akcijskega raziskovanja
Lev^ova eksplicitna definicija akcijskega raziskovanja je tako široka, da se ne
razlikuje od opredelitve uporabnega raziskovanja ah terenskega eksperimenta,
to pa velja tudi za mnoge tako imenovane akcijske raziskave njega samega m
njegovih sodelavcev. Toda tako njegovmetodološki nazor kotnjegova spoznanja
o zakonitosti sprembjanja vedenja b stališč, predvsem o vlogi skupbskega
odločanja, participacije b povratnega sporočila, predstavljajo osnovo za
opredelitev akcijskegaraziskovanjakot specifične metode, kije splet spoznavanja
b praktičnega delovanja.
V	temelje koncepta akcijskega raziskovanja kot metode spoznavanja so
vgrajene med drugimi naslednje ideje. (1) Naloga znanosti je prispevati k
reševanju problemov družbenega življenja b naj se zato loteva človeško b
družbeno pomembnb tem. (2) Pri tem raziskovanju se ne usmerjamo na
70
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
proučevanje medsebojnih odvisnosti izoliranih variabel, ampak imamo vedno
pred očmi celotno polje. (3) Pri psihološkem spoznavanju se izmenjavata
subjektivna in objektivna perspektiva, perspektive akteijev in perspektiva
opazovalca. (4) Raziskovalni postopki naj bodo vključeni v praktično akcijo,
tako dajo lahko usmerjajo, hkrati pa je s tem raziskovalec neposredna priča
dejanskemu dogajanju. (5) V okviru akcijskega raziskovanja se uporablja
eksperimentalna metoda. (6) Zbiranj e empirične evidence pri te vrste raziskovanju
je podobno delu zgodovinarja, ki rekonstruira preteklo dogajanje. (7) Akcijsko
raziskovanj e poteka v iterativnih ciklih, v katerih si slede identifikacij a problema,
načrtovanje, delovanje in evalvacija. (8) Pri akcijskem raziskovanju se prepletajo
akcija, raziskovanje in usposabljanje.
Za akcijsko raziskovanje kot metodo družbenega spreminjanja pa so temeljna
naslednjaLewinova spoznanja. (1) Skupina in ne posameznikj e medij družbenega
spreminjanja. (2) Posamezen vidik vedenja se lahko spremeni samo, če se
spremeni celota, katere del je; spremembe se dogajajo kot spremembe v polju
sil, ki vzdržujejo kvazistacionamo ravnotežje. (3) Odpor do sprememb je
običajno dejstvo, povezano z ohranjanjem skupinskih norm in standardov in
skupinska odločitev kot posrednik med motivacijo in spremembo vedenja je
osrednjega pomena za spreminjanje vedenja. (4) Spreminjanje poteka v fazah,
ko si sledijo "odmrznjenje" starih navad, sprememba in "zamrznjnje" novih. (5)
Nujen pogoj za spreminjanje s pomočjo raziskovanja je vključitev nosilcev
družbene moči v raziskavo.
Akcij sko raziskovanj e naj bi, nakoncu, prispevalohkrati v zakladnico teoretičnih
znanj in k družbenemu delovanju in spreminjanju v vsakdanjem življenju.
Povsem jasno je, da Lewin ni želel žrtvovati znanosti praksi, niti se odpovedati
praktičnemu delovanju. Ne smemo pozabiti, da njegovnazor označuj e hkratnost
dveh navidez protislovnih izrekov: "Raziskovanje, ki ne proizvede nič dmgega
kot knjige, ne zadostuje" in "Nič ni tako praktično kot dobra teorija."
Iz opisov dogaj anj ob prvih akcij skih raziskavah Lewina in nj egovih sodelavcev
(Marrow 1977) pa sledi, da je k opredelitvi akcijskega raziskovanja kot
specifične metode pomembno prispeval French, ki je tej opredelitvi dodal
komponento participacije. V tej opredelitvi je posebnost akcijskegaraziskovanja
dejstvo, da tisti ljudje, katerih vedenje ali stališča naj bi se spremenili ali ki
hočejo doseči nek smoter, sami kot skupina na raziskovalen način pridejo do
ugotovitev o neskladju med dejstvi in svojimi prepričanji in navadami in se
odločijo, da jih spremenijo. Za to opredelitev akcijskega raziskovanja, ki
upošteva sicer ves Lewinov pojmovni okvir, je torej bistveno: (1) da se dogaja
v družbeni praksi, to je, da so njegovi nosilci ljudje, ki hočejo doseči praktične
smotre; (2) da pri doseganju teh smotrov zaidejo v dvom glede ustreznih
71
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
ukrepov oziroma njihovih misehiih predpostavk (prepričanj in navad); (3) da
^ami kot skupina ob pomoči strokovnjaka izvedejo raziskavo, ki naj preveri
ustreznost teh predpostavk in morebiti odkrije neskladje med stvarnostjo in
prepričanji (predsodki, stereotipi); (4) da se kot skupina na osnovi rezultatov
raziskave odločijo za praktičen ukrep in/ali za spremembo stališča ali vedenja.
Preverjanje misehiih predpostavk ravnanja skupine akteijev in razširjanje
njihovega misebega horizonta na način empiričnega raziskovanja pa je, po naši
sodbi, osrednja značilnost akcijskega raziskovanja.
Povsem ustrezna je tudi naslednja opredelitev lewinskega pojma akcijskega
raziskovanja: "Raziskovalec gre tja, kjer gori: v tovarno, v krajevno skupnost,
v šolo, na mladinski tabor. Analizira problem na kraju samem. Kolikor mogoče
se sam vključi v delovne skupine in dogajanja. Udeležencem pomaga pri
izvajanju samoanahze. Na temelju skupaj pridobljenih spoznanj razvije variante
poskusa, ki se jih spet da izvesti na kraju samem. Njihove učinke natanko
registrirajo in jih primerjajo s primerjalnimi skupinami. O njih razpravljajo
neposredno prizadeti. Rezultat razprave vodi spet do novih ukrepov." (Metzger
1979,13)
Lewinovi učenci in duhovni nasledniki niso nič bistvenega dodali opisanim
konceptom, na katerih temelji akcijsko raziskovanje. Za nadaljnji razvoj te
metode je značilno diferenciranje različnih vrst akcijskega raziskovanja
(diagnostično, raziskovanje s povratnim sporočilom, participativno; Lippitt
1979; Selltiz, Wormser 1948; empirično, eksperimentalno; Chein idr.); predvsem
pa razvoj v smeri "didaktičnega raziskovanja" v okviru različnih oblik
skupinskega dela (T-skupine ipd.), kar pomeni, da je učno raziskovanje
izpodrinilo pravo raziskovanje, (gl. npr. Sader 1979; Sanford 1970). Dvajset let
po Lewinu ugotavljaRappoport(1970), da seje akcijsko raziskovanj e razcepilo
na štiri tokove: smer v okviru inštituta Tavistock, s poudarkom na sociotehnični
ravni spreminjanja; smer skupinske dinamike v okviru Centra za skupinsko
dinamiko pri M.I.T., ki poudarja procese v posamezniku in v majhnih skupinah
in ne širših družbenih procesov; smer operacijskega raziskovanja, ki ga
prakticira Inštitut za operacijske raziskave pri Inštitutu Tavistock, v ZDA pa
Ackofif in Churchman; smer uporabne antropologije, ki v svojih projektih
razkriva akcijsko usmeritev pri proučevanju kulturnih sprememb (časopis
Human Organization).
Ta delitev kaže, da se pojem akcij skega raziskovanja uporablja tako za različne
oblike usposabljanjakot zarazhčne oblike aplikativnegaraziskovanja (operativno
raziskovanje, uporabna antropologija) in organizacijskega svetovanja. Kaže,
kako nejasna je postala definicija akcijskega raziskovanja. Nesluteni razcvet
skupinskega usposabljanja ali "terapije za normalne" (Weschler, Massarik,
72
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
Taimenbamn 1962) je popolnoma zasenčil vprašanje, ali lahko akcijsko razi-
skovanje kaj prispeva k posplošljivemu znanju o človekovem delovanju v
skupinah in skupnostih in ne le k usposabljanju in uporabi znanja.
Temu vprašanju so se v večji meri kot predhodniki posvetili družboslovci, ki so
zaslužni za renesanso akcijskega raziskovanja v sedemdesetih letih. Tedaj je
prišlo do rekonceptualizacije, pri kateri je bila znova poudarjena problematika
akcij skega raziskovanj a kot raziskovahie metode in ne le metode usposablj anj a
in spreminjanjana skupinski ravni. Toda tarekonceptuahzacijajeproblematična,
ker je iz akcijskega raziskovanja kot metode uporabe znanja za spreminj anj a
prakse in metode raziskovanj a problemov praktičnega delovanj a hotela narediti
občemetodološki pristop v družboslovju in ga celo izenačila z družboslovno
teorijo! (Npr. Moser 1975: "Akcijsko raziskovanjekotkritičnateorijadružbenih
ved").
AKCIJSKO RAZISKOVANJE
V OKVIRU KRITIČNE DRUŽBENE TEORIJE
Po Radtkeju (1979) je pobudnik obnovljene razprave o akcijskem raziskovanju
v ZR Nemčiji W. Fuchs (1970), ki je skušal na osnovi kritike dotedanje
družboslovne metodologije zavrniti inženirsko pojmovanje družboslovja in ga
nadomestiti s pojmom ozaveščanja. Pri tem je v dotedanjih pristopih odkril
postopke, ki bi lahko vodih do procesov učenja tudi pri "objektih" raziskav.
Poudaril je, da je s triki vzpostavljena enosmerna komunikacija med
raziskovalcem in objektom raziskave vedno le navidezno enosmerna, kajti v
resnici raziskovalec ali celotna raziskovaba situacija emitira informacije, ki
oblikujejo pričakovanja objektov. S tem je bila naznačena možnost, da bi
izkoristih neposredno srečanje raziskovalcev in objektov raziskave za smotrno,
komunikativno vplivanje na situacijo. "Na ta načinje nastala miselna figura, ki
skuša posredovati med teorijo in prakso s komunikacijo med znanstveniki in
praktiki - kar je praktična kritika prakse družboslovnega raziskovanja. V
medsebojni komunikaciji med raziskovalci in praktiki naj bi ti sistematično
izražali svoje potrebe in se podvrgh 'znanstveni samorefleksiji orientacije k
smislu'". (Radtke 1979, 78)
a. Družboslovno raziskovanje, kot akcijsko raziskovanje (nazor Haaga in
drugih)
Za naš prostor je bilo posebej pomembno delo skupine nemških družboslovcev
v redakciji štirih avtorjev (Haag idr. 1975), saj gre za prvo nam znano eksphcitno
rekonceptuahzacijolewinskegaakcijskegaraziskovanja.Tarekonceptuahzacija
izhaja iz kritične družbene teorije in se še posebej opira na Habermasa (1968).
Med posameznimi avtorji so kar precejšnje razlike vpojmovanjih, vendar se vsi
m
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
gibljejo v obzorju kritične družbene teorije. Omenjena rekonceptualizacija je
motivirana z dvema interesoma: spoznavnim in praktičnim. Je, kar zadeva
spoznavni interes, poskus, da bi na osnovi kritike dotedanje metodologije
družboslovnega raziskovanja razvili novo raziskovalno strategijo. Nekateri v
tem krogu pojmujejo akcijsko raziskovanje kot nov splošno metodološki
pristop v družboslovju (npr. Haag), drugi so glede tega bolj zadržani in odprti
(npr. Klüver in Krügerjeva). Ta pristop ustreza, drugič, interesu družboslovcev,
da bi vplivali na družbeno prakso in bili v njej reprezentirani.
Klüver in Krüger (1975,75-77) sodita, da pomeni akcijsko raziskovanje novo
opredelitev odnosa med teorijo in prakso v družbenih vedah, v kateri j e sociahii
realiteti dodeljena druga funkcija kot v tradicionabem raziskovanju. Sociahia
reabost tu ni samo objekt proučevanja, ampak objekt spreminjanja. Osnovni
postulati akcij skega raziskovanja so po njima: (1 ) Izbor in formuliranj e problema
raziskovanja sta odvisna od praktičnih družbenih potreb in jih ne determinirajo
predvsem spoznavi smotri. Smoter raziskovanja je poseči v družbene odnose in
spremeniti stvarnost ne zgolj oblikovati in preverjati teorije. (2) Podatke, kijih
zberemo v raziskavi, obravnavamo kot momente procesa in ne kot izolirane
podatke "na sebi". Socialno situacijo, ki jo raziskujemo, pojmujemo kot celoto,
kot socialno polje, iz katere ni mogoče izolirati posameznih variabel. (3)
Raziskovalec v odnosu do objekta raziskovanja ni distanciran, ampak zavestno
vpliva na njegovo spreminjanje. (4) V skladu s tem se spremeni tudi vloga
opazovancev tako, da sodelujejo v procesu raziskovanja in praktičnega
spreminjanja in postanejo tako subjekti celotnega procesa.
Teznačilnosti,kinepresegajolewinovskegapojmovanjaakcijskega raziskovanja,
po Klüverju in Krügerjevi prekoračujejo okvir "tradicionalnega družboslovnega
raziskovanja", iz česar naj bi sledilo, daje akcijsko raziskovanje nova metoda
paradigmatičnega pomena. Toda iz celote njunega razmišlj anj a, ko konfrontirata
akcijsko raziskovanje s štirimi drugimi znanstvenoteoretičnimi pozicijami
kritičnim racionalizmom, sistemsko teorijo, kritično teorijo in historičnim
materializmom, sledi za celotno našo razpravo izredno pomemben sklep, daje
akcijsko raziskovanje možno izvajati v okviru vseh teh teoretsko-metodoloških
pristopov, da torej ni občemetodološka paradigma, ampak je posebna metoda,
združljiva z različnimi paradigmami, v kolikor razumemo pod paradigmo
epistemološki ali obči metodološki pristop.
Haag (1975,22) kritizira empirično družboslovno raziskovanje, češ da tako ali
drugače služi le interesom vladajočih slojev. Izraža potrebo po drugačni
metodologiji in vidi možnost zanjo bodisi pri utopičnih socialistih bodisi v
Lewinovem akcijskem raziskovanju in se odloči za slednjega.^® Že ta njegova
dilema izdaj a temeljno enačenje ali vsaj analogijomed akcijskim raziskovanjem
74 '
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
in znanstvenim socializmom, malce prikrojemim sodobnim razmeram in še
posebej položaju revolucionarnih mladih raziskovalcev, ki skušajo revolucijo
izvesti najprej na področju raziskovanja, nato pa povsod. Zato je stabo na preži
pred nevarnostjo "sistemskega fimkcionaliziranja" raziskovalne dejavnosti,
kajti cilj praktično relevantne družbene znanosti je sprememba družbenega
sistema; najprej na področju raziskovanja, kjer ukinja odnos dominacije tako,
da omogoči participacijo "objektov raziskovanja".^^
Spet na drugem mestu pa piše tako, kot da bi bilo akcijsko raziskovanje
predvsem didaktično raziskovanje: raziskovahii proces sam je sociahii sistem,
ki si sam reflektira lastno raziskovalno prakso. "Sisteme akcij skega raziskovanj a
je treba v danih družbenih pogojih inteфretirati kot didaktične sisteme za
razvijanje znanstvene prakse. Njihova naloga je na eni strani inovativni razvoj,
na drugi strani prenos znanstvene prakse v vsakdanjo prakso kot tudi zavarovanje
tega prenosa." (50)
Metode, ki naj bi jüi uporabljali vokviru akcij skega raziskovanj a, so pojmovane
kot pripomočki za strukturiranje komunikacijskega procesa in spoznavnega
procesa o odnosih pri delu in učenju.(53) Hkrati s tem pa naj bi v akcijskem
raziskovanju vzpostavljali empirično-praktične družbene sisteme. Tako
vzpostavljanje naj bi bilo tudi kriterij resničnosti spoznavanja.^^ Poseganje v
vsakdanjo prakso v okviru akcijskega raziskovanja torej ni motivirano samo z
zunaj spoznavnimi razlogi (npr. s težnjo po emancipaciji), ampak s spoznavnimi
razlogi, saj je, če pravibo razumemo Haaga, uspešno vzpostavljanje reabb, na
ideji emancipacije temelječb empirično-praktičmh sistemov temeljni kriterij
resničnosti znanstvenega spoznavanja. Osvoboditev je zanj kriterij resnice.
Pri Haagu imamo opraviti z nekonsekventnim b tudi protislovnim mišljenjem.
Po eni stràni zatrjuje samodeterminiranost človeka, ki mu je znanost orodje za
orientacijo v svetu; znanost prispeva k ozaveščanju o alternativnih možnostb
ravnanja b njbovb predvidenb posledicah. Po drugi strani pa postavlja
znanost v službo emancipacij skega mteresa, osvobajanja človeka izpod gospostva
drugb ljudi b celo vidi v realizaciji emancipacije kriterij znanstvene resnice.
Sicer pa povzame b vključi v svoje pojmovanje dotedanje sestavbe pojma
akcij skega raziskovanj a: njegovo aphkativno vlogo, značaj "samoraziskovanja"
ali participativnega raziskovanja, družbeno naravo raziskovabega procesa
samega. V dobro mu lahko štejemo, da je poudaril komunikativno naravo
raziskovabb postopkov b pomen upoštevanj a subj ektivnega izkustva akterj ev.
Ne moremo pa se strinj ati z enačenj em družboslovnega raziskovanj a z akcij skim
pristopom ("družboslovno raziskovanje kot akcijsko raziskovanje"); s tem se
je oddaljil od Klüverja b Kriigeijeve, katerih pojmovanje ni tako izključujoče.
75
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
Tudi po opredelitvi kolektiva avtorjev Pedagoške visoke šole v Berlinu^^
akcij sko raziskovanj e ni nujno alternativa tradicionalnim metodam družboslov-
nega raziskovanja, ampak imajo v njegovem okviru te metode le drugačen
namen, to je, služijo družbenemu spreminjanju. Po njihovem pojmovanju je za
akcijsko raziskovanje značilno tako sodelovanje raziskovalcev v sociabem
procesu, da ga spremljajo in ga podpiraj o; delo zrcalnimi družbenimi skupinami;
in sodelovanje članov skupine pri inteфretaciji in evalvaciji rezultatov. (65)
Obravnavani pisci torej niso staremu pojmu akcijskega raziskovanja dodali
ničesar bistvenega in niso niti prav zastavih metodoloških problemov, povezanih
s to metodo. Očitno paje, da so to metodo ideologizirali, saj so videh v njej
instrument osvobajanja in revolucioniranja temeljnih družbenih odnosov.
b. Akcijsko raziskovanje kot kritična teorija družboslovja (H.Moser)
Za švicarskega pedagoga Moserja je akcijsko raziskovanje, ki se je razvilo v
okvirih "klasičnega empiričnega raziskovanja" in ki v teh okvirih po njegovem
nikdar ni bilo priznano kot enakovredna metoda, v resnici nova metodološko-
teoretična paradigma - "kritična teorija družboslovja." (Moser 1978) Tistim, ki
so se do sedaj ukvarjali s to metodo, očita, da niso eksplicirali v njej implicitnih
metodoloških postulatov, ki niso več združljivi s klasičnim empiričnim razi-
skovanjem, ampak predstavljajo raziskovalno paradigmo interpretativno-
hermenevtičnega pristopa.
Po Moserju se namreč lahko s stališča "klasičnega empiričnega raziskovanja"
očita akcijskemu raziskovanju, da subjekt in objekt raziskovanjanistaneodvisna;
da ni mogoča replikacija akcijskih projektov in torej razločitev med vplivi
sistematičnih in nesistematičnih faktorjev; da ugotovitev ni mogoče generaHzirati,
ker gre za proučevanje posameznih primerov; in da pri zbiranju empirične
evidence v njegovem okviru ni mogoče zadostiti kriterijem objektivnosti,
zanesljivosti in validnosti. To so razlogi, zaradi katerih je bilo akcijsko
raziskovanje obravnavano kot manjvredna metoda. V resnici j e povsem svoj ska
metoda s svojimi kriteriji znanstvenosti in je ni mogoče presojati po kriterijih
klasičnega empiričnega raziskovanja.
Moser sklepa prenagljeno. Gornje ugovore je mogoče zavrniti, ne da bi
postulirali novo paradigmo. Tudi v okviru akcijskega raziskovanja ostajata
vlogi raziskovalca in objekta ločeni; raziskovalno spremljanje akcije in
zagotavljanje povratnih sporočil ne pomeni, da subjekt in objekt raziskovanja
nista neodvisna. Replikacija akcijskih projektov res ni mogoča, vendar so v
okviru "klasičnega empiričnega raziskovanja" mimo eksperimenta, ki je v
načelu replikabilen, povsem legitimne tudi nereplikabilne metode (to velja celo
za naravoslovne vede: astronomija, geologija!). Proučevanje posameznih
76
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
primerov ima sicer svoj sko metodološko problematiko, vendar je bilo davno
pred akcij skim raziskovanj empovsem legitimna metoda "klasičnega empiričnega
raziskovanja". Prav tako ne velja, da pri akcijskem raziskovanju ni mogoče
zadostiti kriterijem validnosti, objektivnosti in reliabilnosti, čeprav so morda z
zagotavljanjem teh kriterijev povezane večje praktične težave.
Lewinova zasluga je, po Moserju, da je poudaril praktično relevantnost
znanosti; prispeval k metodični povezanosti teorije in prakse in poudaril, da se
iz prakse same lahko pridobi nova spoznanj a; daj e kljub pozivanju na vrednotno
nevtralnost znanosti vendarle poveril znanosti pomemben delež pri razvijanju
demokracije ipd.
Prisostvovanje "objektov" raziskave pri evalvaciji rezultatov v okviru seminarja,
ki ga opisuje Lewin,pa po Moserju že presega metodološki okvir "klasične"
metodologije, znotraj katerega se je po lastnem prepričanju gibal Lewin. Ti
sestanki že vsebujejo zasnovo diskurza kot instance inteфretativne paradigme,
čeprav ne izvirajo iz kritike empirične metodologije, ampak so jih motivirali
zunanji metodološki razlogi (interes po demokratizaciji). Tu moramo biti
natančni: na tistem seminarju so "navadni" udeleženci prisostvovali eval-
vacij skemu sestanku vodij skupin in se vključih v razpravo. Opažanja vodij o
dogajanju v skupinah so dopolnih s svojimi opažanji. Temu stanju ustreza
obrazec dveh ali več različnih izjav (ocen) o istem dogajanju, ki nikakor ni zunaj
okvirov "klasične metodologije" in ni daleč od "introspektivnega poročila"
subjektov v psiholoških eksperimentih. V okviru (klasičnega) psihološkega
raziskovanja, z izjemo skrajnega behaviorizma, so izjave subjektov, njihovo
"videnje" situacije, eminentno raziskovabo gradivo in ne "motnja", ki bi bila
povod znanstvene revolucije, kot Moser naivno aphcira Kuhna.
Delo Haaga in drugih, ki so ponovno obudih akcijsko raziskovanje v nemškem
govornem prostoru, j e po Moserju korak v smeri rekonceptualizacij e akcij skega
raziskovanja, vendar omahljiv in nedosleden. Haagu in drugim očita, da
obravnavajo akcijsko raziskovanje samo kot raziskovabo "strategijo", to
pomeni, posebno metodo, njegove epistemološke implikacije pa so komaj
začeh razvijati. (54) Očita jim eklektičnost, ko zatrjujejo, da se da akcijsko
raziskovanje umestiti v slehernega od več občb spoznavnb pristopov. Prav
tako zavračapojmovanje, da so tehnike družboslovnegaraziskovanjapripomočki
za strukturiranje komunikacijskega procesa, ker je komunikacijski proces po
Moserjevem pojmovanju "diskurz", ki ima svoja pravila b ne potrebuje ah celo
ne dovoljuje uporabe tehnik "klasičnega empiričnega raziskovanja".
Za Moserja akcijsko raziskovanje ni le metoda, kiji lahko "po potrebi" damo
bterpretativni značaj, ampak bteфretativna paradigma sama, j e ime za kritično
bteфretativno družboslovno znanost. Kritičnahermenevtika se odvijana načb
77
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
akcijskegaraziskovanja. Ničninarobe, če vidi Moser v omenjeni connecticutski
evalvacijski seansi zametek intepretativnega pristopa; ne moremo pa se strinjati
z njegovo težnjo, da bi akcijsko raziskovanje izključujoče podredil temu
pristopu.
Moser izhaja iz teze o temeljni razhki med naravoslovnimi in družboslovnimi
vedami. Družboslovne vede so razsvetljenske ali kritične vede, ki temelje na
protislovju med "družbeno stvarnostjo in zahtevo družbe po univerzalističnih
načelih razsvetljenstva." (78) Njihova naloga je odkrivati to protislovje in
prispevati k njegovemu odpravljanju. Taka kritična znanost je akcijsko
raziskovanj e. Kot j e v "klasični" znano sti osrednj a metoda preveij anj a resnično sti
sodb eksperiment, tako je osrednja instanca kritične interpretativne znanosti
diskurz kot po posebnih pravilih potekajoča razprava med znanstvenikom in
"objektom". V diskurzu primerjamo družbeno realnostzvnjej skritimi možnostmi
demokratizacije in emancipacije in podpiramo razvijanje teh možnosti.(103)
Moser ne pove, kako ugotovimo, kaj je družbena reabost in na katero instanco
se opiramo pri tem ugotavlj anju, kolikor ne mish, da se lahko opremo na soglasj e
dobronamernih prizadetih. ^^ Skratka, Moseijevdiskurzpredpostavlja spoznanja,
dobljena s "klasičnimi" metodami. To začuti tudi sam in nedosledno pravi, da
ne gre za to, "da bi bilo treba vsako posamezno fazo raziskovalnega projekta
oblikovati v smislu komunikativnega ravnanja; zadostuje, da ima raziskovahii
projekt kot celota to značibost." (138) Tako lahko v določeni fazi zbiramo
podatke na bolj ali manj klasičen način, kasneje pa vsi udeleženci obravnavajo
te podatke na diskurziven način. To bi pomenilo, da Moser ne odreka "klasični
empirični znanosti" legitimnosti in "spoznavne moči", jo pa postavlja v
nadrejeni okvir inteфretativne paradigme. To bi bila lahko sprejemljiva rešitev,
a Moser j e ne eksphcira; nasprotno, v ponesrečeni kritiki postulatov ustvarj anj a
empirične evidence v okviru "klasične" znanosti, postulatov objektivnosti,
zanesljivosti in veljavnosti skuša te postulate nadomestiti s postulati transpar-
ence, skladnosti ciljev in metod raziskave in omejitve vpliva raziskovalca. ^^ Če
presejemo Moserjeve mish, ostane na rešetu - Lewinov model skupinskega
odločanja in participativnega raziskovanja.
Moser po naši sodbi ni uspel utemeljiti akcijskega raziskovanja kot nove
splošne družboslovne metode, ali kot sam neustrezno pravi, "kritične teorije
družbenih ved", saj akcijsko raziskovanje sploh ni nobena teorija in prav tako
tudi ni obči metodološki pristop. Opozoril pa je, da bi bilo treba izpeljati
metodološke implikacije sodelovanja raziskovalcev v praktičnem delovanju in
praktično delujočih ljudi v raziskovalnem procesu v akcijsko-raziskovabi
skupini. Opozoril je tudi na možnost uporabe hermenevtsko-bteфretativnega
pristopa v okviru akcijskega raziskovanja.
78
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
C. Akcijsko raziskovanje kot politična akcija (K.Hom in drugi)
Leta 1979 v Frankfurtu izišli zbornik prispevkov skupine družboslovcev
različnih smeri, vendar pretežno pohtološko naravnan, o akcijskem raziskovanju,
s pomenljivim naslovom Akcijsko raziskovanje: lovljenje ravnotežja brez
mreže? sicer še vedno predstavlja akcijsko raziskovanje kot nekonvencionalno
in s tem vsaj obetavno, če že ne kar "napredno" obliko raziskovanja in
praktičnega političnega delovanja, vendar pa je v njem veliko več zadržanosti
in kritičnih pomish kot v pionirsko zagnanem Haagovem zborniku in vehčinski
novi paradigmatičnosti Moseija (Hom 1979). Je akcijsko raziskovanje morda
na tem, da pade z vrvohodskih višin in se raztrešči?
Tudi ta krog pojmuje akcijsko raziskovanje kot nasprotje "tradicionabega" ali
"etabliranega" raziskovanja (Kramer idr. 1979), pa tudi kot nasprotje prvotne
oblike akcijskega raziskovanja, ki je sicer ublažilo nekatere naj očitnejše
pomanjkljivosti dotedanjega empiričnega družboslovnega raziskovanja
(zmanjšalo distanco do objektov, se lotevalo bolj relevantnih problemov,
ustvarilo večje zaupanje pri "objektih" ipd.), ki pa mu vendarle očitajo, daje
"inženirsko" in daje v službi še popobejšega upravljanja b kontrole. Ti pisci
pravijo, daje vokvirukritično pojmovanega akcijskega raziskovanjaodpravljena
distanca med raziskovalcem b "objekti" raziskave, pa ne zato, da bi prišh do
boljšb podatkov b spoznanj, ampak zlasti zato, da bi bolje sodelovah pri
praktičnb družbenb spremembah v prid družbeno prikraj šanih b zapostavljenb
skupb. Povzemajo tudi Gillijevo kritiko sociološke metodologije b pojmujejo
akcijsko raziskovanje kot nasprotje uveljavljenemu empiričnemu družbo-
slovnemu raziskovanju, ki zasluži kritiko kot instrument dommacije m ohranjanja
sistema, ki gaj e treba (toj e predpostavka tega mišlj enj a) preobrniti. Ne govorij o
sicer o "novi paradigmi", se pa tudi ne distancirajo od nje. Očitno je tudi, da
locirajo akcijsko raziskovanje na raven občega pristopa b ne na raven posebne
metode.
Družbena vloga akcijskega raziskovanja naj bi bila v refleksiji vsakdanje
zavesti b spreminjanju obstoječb družbenb odnosov. Rebeke-Köberer b
Hom (1979) razumeta akcijsko raziskovanje kot prizadevanje, da bi ponovno
uvedli bdividuabo subjektiviteto v družboslovje. To bo psbologu v prvem
trenutku zazvenelo kot specifična problematika sociologije, a spomniti se
moramo, daje tudi psbologija v svoji behavioristični varianti izganjala zavest,
torej subjektiviteto b bdividuabost, b da to ni brez zveze z dogajanjem na
sociološki ravni. Družbeni razvoj od razsvetljenstva dalje je mogoče razumeti
kot silen porast kolektivne ali transcendentabe subjektivitete b hkratnega
podrejanja oziroma fimkcionaliziranja bdividuabe subjekti vitete ter njenega
izrivanja na področja zasebnosti, 'prostega časa', umetnosti m bolezni. Gre za
79
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
vzpostavljanje družbeno fimkcionalnih oblik subjektivitete ob ohranjanju
strukturnega statusa quo. V zadnjem času pa se je ponovnoaobudilo zanimanje
za posameznika, bodisi ker še ni popohioma podrejen družbenim strukturam,
bodisi ker se iščejo možnosti, kako bi se nastalo 'neugodje v kulturi' politično
izrazilo drugače kot destruktivno ah apatično. (56) Ker je namreč pohtizacija
vse težja, se družbena protislovja izražajo na psihološki ravni in se na tej ravni
tudi obravnavajo, ne da bi na ta način posegh v družbene odnose, ki jih
pogojujejo (psihiatrizacija družbenih problemov).(59)
Akcijsko raziskovanje bi bilo lahko po mnenju Reineke-Köbererjeve in Homa
model za tako politiziranje ljudi, ker združuje prakso in samorefleksijo, ter se
tako usmerj a hkrati na kritiko in prevladanj e vsakdanj e zavesti in na spreminj anj e
družbenih odnosov dominacije in fimkcionalizacije. Sodita, da imajo pri tem
osrednji pomen načini praktične samorefleksije, ki jih je mogoče prenesti iz
psihoanalize kot najbolj izdelane prakse in teorije samorefleksije, vedar se
boj ita, da bi taka samorefleksija vodila k deziluzijam o možnostih strukturahiih
družbenih sprememb. Poleg tega se tudi samo akcijsko raziskovanje izpostavlja
nevarnosti, da se kot modno gibanje komerciaho nevtralizira in integrira v
obstoječe strukture kot ena njihovih variacij. Akcijsko raziskovanje je sredstvo
praktično-samorefleksivnega oblikovanja zgodovinsko nove oblike identitete,
ki ni usmerjena konkurenčno, ampak solidarnostno.
Gstettner (1979) si je zastavil vprašanje o spoznavnih vidikih akcijskega
raziskovanja in odgovoril, da dobimo z akcijskim raziskovanjem informacije,
ki bi jih sicer ne dobili pri "tradicionahiem" raziskovanju. Ko pa pobliže
pogledamo, za kakšne informacije gre, moramo biti razočarani. Kajti po
zapletenem "diskurzu", v katerem prevzame od Devereuxa analogijo med
psihoanalitsko in raziskovalno situacijo ter vidi v metodoloških kontrolah
znamenja raziskovalčeve obrambe pred "protiopazovanjem" "objektov",
ugotovi, da se raziskovalec z uporabo standardiziranih in kontroliranih postopkov
brani pred ogrožujočimi spoznanji, predvsem pred spoznanjem, da ima
privilegiran družbeni status in da spada med izkoriščevalce! (Priznati moramo,
da smo misel zaostrih z nekaj sarkazma.) Ko brani svoj privilegirani položaj,
brani tudi družbeni status quo. Tej primarni bojazni pa sledi še sekundama
bojazen. Kajti v obrambi pred omenjenim grozovitim spoznanjem se raziskovalec
loči, "disociira" od opazovancev, ki so navsezadnje njegovi bližnji na tej Zemlji,
in zavzame "zunaj človeški"(!) opazovalni položaj. Spoznanje, da seje tako
izoliral od svoje rase in postavil nadnjo, bi ga gotovo do konca strio. Odrešitev
zanj je enakopravna, dvosmerna komunikacija v akcijskem raziskovanju. To
apoteozo akcijskega raziskovanja sklene omenjeni avtor z bolj sprejemljivim
zavzemanjem za inteфretativno metodološko paradigmo, ki rešuje protislovje
80
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
med objektivnim opazovanjem in človekom kot predmetom opazovanja.
"Akcijski raziskovalec mora izhajati iz tega, da se ljudje, ki delujejo v
raziskovanem polju, ne le vsakdanje praktično kompetentno vedejo, ampak da
znajo poiskati na za njih relevanten način smisel svojih dejanj."(184) Naloga
raziskovalca je, da "provocira" tako samorefleksijo, k iskanju smisla usmerjene
interpretacije dejanj. Kako poteka tako iskanje pomena, naj pokaže naslednji
primer iz akcijskega raziskovanja problematike osnovne šole, projekta, ki ga
navaja Gstettner.(186)
Zapis magnetofonskega posnetka pogovora z učiteljico. Učiteljica: "To morajo
otroci pogledati doma, v šoh pa potem pogledam, če znajo. Danes morajo nekaj
prepisati. Večina otrok to zelo težko naredi brez napak. To se bodo tudi še
naučih. Samo površno malo pogledajo in že naredijo napako. Pa še to: kdor dela
dobro in lepo napiše, dobi veliko zvezdico, in kdor zbere deset zvezdic, dobi
podobico; in kdor zbere deset podobic, dobi svinčnik ali barvice ali kaj
podobnega. To imajo otroci radi. Nekateri mi kar med poukom rečejo, da jih že
imajo deset. Potem jim rečem, da naj to uredijo pred poukom ah po njem.
Podobice so ilustracije pravljic, in se da iz njih sestaviti celo serijo."
Raziskovalec mora ne le razumeti, kaj pripoveduje učiteljica, ampak mora v tej
pripovedi s pomočjo teoretičnega znanja najti širši pomen. V tem primeru bi se
njegova inteфretacija morda slišala takole:
Otroke se v šoh socializira v načine občevanja, ki so pomembni tudi za njihovo
kasnejšo poklicno situacijo. Pri tem je samoumevno, da bodo morah prevzemati
naloge, ki so jim jih določih drugi. Prevzemanje heteronomnih nalog je
samoumevno in nihče ne problematizira povsem instrumentalnega značaja dela
(učenja) (... to si morajo pogledati; danes imajo nalogo; to se morajo naučiti...).
Najboljše delo se nagradi (... kdor dela dobro in lepo napiše, dobi...). Nagrada
mora imeti videz pravične izmenjave in jo je treba tako intemalizirati, da dobi
značaj primarne potrebe (... otroci imajo to radi...). Odlaganje zadovoljitve te
potrebe je cilj pedagoškega ravnanj a. Nagradane sledi neposredno opravljenemu
delu, ampak šele po več opravljenih nalogah (... kdor ima deset zvezdic..).
"Plačo" se deh izven delovnega časa (...to naj opravijo pred poukom ah po
njem...).(186)
Dejstvo, da učiteljica sama teh odnosov ne intepretira tako, je samo po sebi
podatek, ki opozarj a na bistveni moment posredovanj a pomena preko vsakdanj e
zavesti. Vsakdanja zavest je namreč pod pritiskom objektivnih procesov
podružbljanja; kaže se kot fragmentirana in regresivna zavest, površna in
samozadovoljna. Vendar pa v procesu refleksije ne gre za to, da bi raziskovalec
vsilil akterjem svojo inteфretacijo, ampak je treba iznajti načine posredovanja
81
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
med т1ефге1асуо akterjev in objektivnim podatkom, med "videzom" in
"bistvom". Tu opozaija Gstettner na Bourdieujev pojem "odnosnega sistema
tretjega reda", ki se vzpostavi med raziskovalcem in akterji pri skupnem
obvladovanju praktičnih situacij.
Če zanemarimo ideološke stranpoti tega razmišljanj a, tedaj je smisel akcijskega
raziskovanja po Gstettneiju v tem, da z vzpostavitvijo pobe dvosmerne
komunikacij e med raziskovalci in akterji ustvari pogoj e za odkritj e in predelavo
motenj v komunikaciji, za kohkor mogoče popohio razkritje perspektive
akterjevinzareflektiranje, tj. teoretsko posredovano inteфretativnorazumevanje
pomena njihovih dejanj ter smisehie orientacije njihovega delovanja.
Kot smo že omenili, so avtorji obravnavanega zbornika bolj kot prej obravnavani
pisci kritično razpoloženi do akcijskega raziskovanja. Njihova kritika se
usmerja na oba vidika: praktičnega in spoznavnega. Skupni imenovalec kritike
praktičnega vidika akcijskega raziskovanja je dvom v njegovo ustreznost kot
metode družbenega spreminjanja. Kramer (1979) ugotavlja, da akcijsko
raziskovanj e ne more in noče nadomestiti politične akcij e oziroma se spremeniti
v politično akcijo. Naj bi delovalo emancipacij sko, vendar pa se ne usmerja
zgolj k praktičnim smotrom, temveč si prizadeva doseči tudi spoznavne cilje.
Rammstedt (1979) pravi, daje akcijsko raziskovanje zapoznel odmev anarhizma
19. stoletja, za katerega je značihio prepričanje, da se da družbene strukture
spremeniti s spremenjeno interakcijo in s spontanimi dejanji. Tudi Radtke
(1979) sodi, daje v okviru akcijskega raziskovanja močan interakcionistični
poudarek, ki tudi njemu ni dobrodošel. Schulein (1979) vidi štiri probleme: (1)
problem konstituiranja akcijskoraziskovabe skupbe, ki mora biti dovolj
stabiba v dovolj fleksibibem okolju. (2) Sociabi stroški tega raziskovanja so
višji kot pri drugb raziskavah: obremenitve so hujše b jb je več. (3) Opazen
je problem kontbuitete skupbe, ohranjanje njene sestave b komunikacijske
kompetence. (4) Celotenpotek delaj e močno odvisen od subjektivmh kompetenc
akterjev; zahteva po refleksiji b po sodelovanju v raziskovabem procesu
marsikdaj presega sposobnosti akterjev.
Nič manj kritičen ni odnos obravnavanb avtorjev do spoznavnega vidika
akcijskegaraziskovanja. Kramer (1979) ugotavlja, da se akcijsko raziskovanje
ne da aphcirati na vse družboslovne probleme, kar je razumnejše stahšče kot
tisto, ki vidi v akcijskem raziskovanju novo paradigmo empiričnega
družboslovnega raziskovanja. Radtke (1979) je, kot smo že omenih, opozoril
na nevarnost, da bi se v okviru akcijskega raziskovanja teorija podredila praksi
oziroma, da bi prišlo do "dediferenciacije" teorije b prakse. Tej nevarnosti se
lahko upremo le zjasnim diferenciranjem obeh vlog ob hkratnem maksimabem
spodbujanju komunikacij med raziskovalci b praktiki. Veliko praktični težav
82
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
pri raziskovanju navaja Decker (1979), ki poroča o svoji izkušnji s sodelovanjem
v komiteju za tujce (Ausländerkommite). Raziskovalki je bilo v taki skupini
težko zasesti vlogo, ki bi ji omogočala stik s praktičnim dogajanjem in puščala
dovolj možnosti za raziskovanje in refleksijo. Raziskovalka je v tem primeru
prevzela vlogo informatorja in zapisnikarja oziroma tajnika skupine (aH kot
sama pravi, "dvornega pisarja"). Pokazalo se je, daje bila v tej vlogi preveč
obremenjena, da bi lahko zadovoljivo opravljalaraziskovaba opravila (dnevnik).
Poleg tega pa ji je ta vloga puščala malo možnosti, da bi pri članih spodbujala
refleksijo. Težave, ki jih je naštela, so zelo podobne kot v naših akcijsko-
raziskovalnih projektih.
č. Akcijsko raziskovanje kot kritika sociološke metodologije (G.A. Gilli)
G.A.Gillija nismo uvrstih v ta prikaz zato, ker bi izrecno pisal o akcijskem
raziskovanju; v svoji knjigi (1972) tega izraza sploh ne uporablja, niti ne navaja
referenc, iz katerih bi se dalo sklepati, da mu je znana tradicija akcijskega
raziskovanj a. Vendar pa so ga nekateri drugi pisci navaj ali kot avtorj a, katerega
delo je relevantno za teorijo akcijskega raziskovanja (npr. Adam 1980; Hom
1979). Zato mu moramo posvetiti nekaj pozomosti. Prikazah bomo (1) njegovo
pojmovanje znanosti in znanstvenega raziskovanj a, (2) pojmovanje udeležencev
v raziskovabem procesu, (3) njegovo kritiko metod b tehnik empiričnega
raziskovanja.
Izhodišče Gillijevega nazora je marksistična dogma, da buržoazija kot razred,
ki je na oblasti v zahodnb družbah, ne more več zagotavljati zgodovbskega
napredka, zato je vse svoje sile usmerila na zavarovanje obstoječega stanja b
svoje oblasti.Istočasno pa se je povečala prosvetljenost b moč zatiranb
razredov, ki so "najnaprednejši del proizvodnb sil" (1974,23). Zaostrilo seje
protislovje med proizvajabimi silami b proizvodnimi odnosi b nasprotje med
vladajočim b zatiranim razredom. Tudi znanost je v protislovnem položaju, kar
se izraža v protislovju med njeno bovativno ftmkcijo b funkcijo družbene
kontrole, ki izhaja iz uporabe njenih spoznanj za ohranitev obstoječega reda.
Kolikor bolj prevladuje kontroba funkcija nad bovativno, toliko bolj služi
znanost prikrivanju stvarnosti zaradi materiabb interesov buržoazije b
znanstvenikov, kiji služijo. V bistvu obstojata dve znanosti, to je "tradicionaba
znanost", kije s svoj im postulatom vrednostne nevtrabosti objektivno na strani
ohranitve kapitalističnega reda b je torej v resnici neznanstvena, b prava
znanost, to je tista, ki se je postavila na stran proletariata. Tej prav ta njena
angažiranost na strani zgodovmsko naprednb sil jamči objektivnost, pravo
znanstvenost.
Iz te teze je izpeljal svoj nazor o metodologiji empiričnega sociološkega ali širše
83
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
družboslovnega raziskovanj a. Po Gillijuje raziskovanje "spoznavna dejavnost
analize in razsojanja, ki se dogaja v praksi na kakem praktičnem in stvarnem
problemu in ji sledi poseg v stvarnost." (12) To bi bila prav primerna definicija
akcijskega raziskovanja (ki je bila kot taka tudi navajana v naših
akcijskoraziskovalnih projektih), kot definicija sociološkega raziskovanja pa
seveda ne ustreza, saj skrči pojem empiričnega raziskovanja na praktične
probleme ter odvzema legitimnost teoretičnemu raziskovanju. ^^ Ob tem nameni
GiUi "tradicionalnemu" raziskovanju vrsto očitkov, ki so vsi po vrsti neosnovani. ^^
Z vidika teorije akcijskega raziskovanja se je treba seznaniti z njegovim
pojmovanjem protagonistov raziskovanja in raziskovanja kot odkrivanja
problema. V vsaki raziskavi se pojavljajo tri vloge: subjekt oziromaraziskovalec;
objekt raziskave, to so ljudje, ki so predmet raziskovanja; in naročnik, ki ima
družbeno moč in bo uporabil rezultate. Raziskovalec ima "strokovno moč", to
je moč ocenjevanja, kategoriziranja ali diagnosticiranja, nima pa "materiahie
moči", moči odločati in uresničevati napotke tako kot naročnik. Raziskovalec
je naročnikovo sredstvo za manipuliranje objekta. Objekt je žrtev materiahie
moči naročnika in strokovne moči raziskovalca, kar ljudje čutijo in izražajo kot
"odpor objekta." Ker pa vladajoči razred ne more vladati samo s silo in
potrebuje pomoč znanstvenikov, lahko ti izkoristijo svoj položaj in zatiranemu
posredujejo moč vladajočega razreda. To je poglavitna naloga raziskovalcev, ki
pristajajo na reformizem, toda v upanju na korenite spremembe.(39)
Kot so fiinkcionalistični sociologi spregledah pomen strukturnih konfliktov v
družbi, tako jih Gilli neupravičeno posplošuje in ne uvidi, da lahko realna
družbena razmerja zavzamejo raznolike vzorce, ki se razvijejo na osnovi
dialektike splošnih, posebnih in posameznih interesov družbenih skupin. Četudi
bi na makrodružbeni ravni ta konfliktni vzorec veljal, to ne pomeni, da bi moral
veljati tudivvsehmikrookoljih, saj imajo vendar posamezni družbeni subsistemi
relativno avtonomijo.
Gilh neupravičeno povezuje raziskovanje človeških zadevizključno z vladanjem
in zatiranjem. Dopustimo možnost, da ljudje naročajo raziskave, da bi reših
probleme, na katere naletijo pri delu, da bi za vse zadovoljivo uredih medsebojne
odnose, da bi koristih in pomagah drugim; da, skratka, naročnik raziskave ni
avtomatično zatiralec, raziskovalec pa njegov hlapec, ki mu ostane le to, da
skuša biti bolj ali manj premeten in dvohčen v svoji posredovahu vlogi, ko kot
naročnikovnajemnikjemlje naročniku in daje zatiranim. Za Gillija je avtonomija
znanosti utvara: vse sihe univerze zahodnih kulturnih narodov so, kot lahko
sklepamo, instrument buržoazije. Le tisti znanstveniki, ki so spoznali, da je
proletariat nosilec objektivne zgodovinske resnice, spretno vpletajo buržoazijo
84
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
kot naročnika v raziskave, ji jemljejo moč in jo dajejo podrejenim slojem. To
je njihov posel in njihova avtonomija.
Ena od Gillijevih maksim, ki je bila kot vodilo uporabljena tudi v naših
akcijskoraziskovahiih projektih, je, da "se tema raziskovanja ne izbere, ampak
odkrije" (47). Na najsplošnejši ravni, upoštevajoč teoretične in praktične
raziskave, je to res in hkrati nič novega. Jasno je, da mora raziskovalec že sam
raziskovati in poznati raziskave drugih, da bi ugotovil, kateri problemi so
teoretično ah praktično relevantni in da naj bi problem ne bil nestvaren,
nesmiseln in irelevanten. V okviru praktičnega (aplikativnega) raziskovanja
ima ta zahteva še drugo implikacijo. Če stremimo za tem, da bi raziskava imela
praktične učinke, tedaj pomeni odkrivanje pravega problema odkrivanje pravega
nosilca, to je nosilca, ki ima problem, pa hkrati družbeno moč in voljo,
spremeniti rezultate raziskave v praktične odločitve. Tako razumemo Gillijevo
zahtevo po odkrivanju pravega problema. Gilli sam o tem piše veliko in nejasno.
Nejasnost njegovih mish izvira iz dejstva, da ves čas meša vloge raziskovalca,
naročnika in objekta. Pravi na primer: "Praktična naloga raziskovalca je
sprememba situacije - njegova teoretična naloga pa je rekonstrukcija te
stvarnosti s stahšča njenih razvojnih teženj." (48). To pomeni, da pripisuje
raziskovalcu hkrati vlogo akterja, ki naj spremeni situacijo, vlogo, ki jo je sicer
namenil naročniku, in vlogo raziskovalca, to je tistega, ki spoznava ali mischio
"rekonstruira situacijo". V okviru Gillijevega razmišljanja je tisti, ki v resnici
hoče nekaj spremeniti, raziskovalec sam. On išče posrednika, nosilca družbene
moči, ki bi izvedel predlagane spremembe.
To kaže primer njegove raziskave o vlogi delavca-študenta. če pozorno
preučimo njen opis, se ne moremo ubraniti vtisa, daje skrivnost iskanja pravega
problema in pravega "objekta" iskanje nosilca temeljnih sprememb v podjetju,
sprememb, ki vključujejo prerazdelitev družbene moči. Njegovo beganje od
enega "navideznega" problema do drugega, kar imenuje odkrivanje pravega
problema, je zavračanje realnih problemov delavcev kot predrobnih
psevdoproblemov ljudi "na zaostalih pozicijah", problemov, s katerimi seje bil
"prisiljen" ukvarjati v upanju, da bo naletel na pravi, veliki problem, ki mu bo
omogočil politično mobilizirati (to besedo rad uporablja) delavce za korenite
spremembe vsebine dela.
Ta primer jasneje kot Gillijeve teoretične deklaracije razkriva voluntaristično in
utopično naravo njegovega aktivističnega raziskovanja, ki mu je ukvarjanje z
reahiimi potrebami skupine delavcev zgolj nujno zlo na poti do velikega cilja -
končne osvoboditve vseh delavcev, ki bo tako ali tako rešila vse "parciahie"
probleme, in v katerem so resnični delavci instrument uresničevanj a utopičnega
programa socialistične rekonstrukcije tovarne.
85
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
Pomembna je misel, da se pravi problem odkrije v raziskavi, recimo raje v
preliminarni fazi raziskave ali v fazi formuliranja problema. A za to misel ima
Gilli bolj malo zaslug. Ackofif (1955) izrecno zahteva, da mora raziskovalec v
fazi formuliranja problema ugotoviti, kaj je stvaren problem raziskave, kar
vključuj e tudi identifikacij o pravega naročnika, to j e nosilca praktičnih ukrepov,
ki bodo sledih raziskavi. Ackofif predpostavlja, da se (praktična) raziskava
začne v situaciji, ko je naročnik v dilemi glede alternativnih ukrepov.
Tretja točka Gillijeve kritike se nanaša na tehnike zbiranja empirične evidence.
Tudi ob tem silovito napada "tradicionahio" metodologijo, v glavnem tako, da
ji očita napake, ki so tudi z njenega stališča napake, tj. kršitev njenih lastnih
norm, ali pa tako, da posplošuje pravila, ki veljajo le za določene tehnike, kot
da so obča pravila metodologije. Uporaba tehnik je zanj uporaba družbene in
strokovne moči. Z njimi tradicionabi raziskovalec prisiljuj e objekt k pasivnosti.
Toda akcijski intervju, kot si ga zamišlja on, je še vse kaj hujšega kot "prisila"
na pasivnost, je pravo pranje možganov in politična indoktrinacija, ali kot se
temu reče v Gillijevem besednjaku, "rekonstruiranje zavesti". "Intervju je
uspel, če izzove motnje". (193) Če bi anketiranec vnaprej vedel, da bo imel
intervju za posledico globoko spremembo njegovega celotnega življenja, kar
zahteva Gilh, bi se mu prav gotovo ognil na daleč.^ Žal tu ne moremo
podrobneje navajati svoje kritike drugih Gillijevih očitkov tehnikam
"tradicionalne" metodologije, ki naj bi "blokirale" situacijo, onemogočale
razvoj "objekta", prikrivale informacije itd.
Gillijevo kritiko "tradicionabe" sociološke metodologije zavračamo v glavnem
iz dveh razlogov: (1) ker temelji na ideološkb konstruktb vulgariziranega
marksizma in (2) ker debo upravičeno kritiko posameznih postopkov
raziskovanja, zlasti pa vulgarizacij teh postopkov, ki jb je prav tako mogoče
kritizirati s pozicij "tradicionabe" metodologije, neupravičeno posplošuje v
kritiko te metodologije v celoti. Toda pri tem ne smemo spregledati, da je
Gillij evo besedilo sicer ponesrečena kritika sociološkega raziskovanj a nasploh,
da paje vendarle prispevalo k oblikovanju teorije akcijskega raziskovanja (kot
posebnega raziskovabega pristopa) ob pri nas izvedemh akcij skoraziskovabb
projektb, s tem da je, četudi z zgrešenb osnov, problematiziralo nekatera
ustaljena metodološka pojmovanja b postopke b opozorilo na nekatere vidike
raziskovanja, ki dotlej niso bili vo participativnega raziskovanja, kije bistvena
sestavba sedanjega pojma akcijskega raziskovanja. French je podvomil, da bi
središču pozomosti "tradicionabo" šolanb raziskovalcev.
Tu mislimo zlasti na naslednje vidike: (1) Pri akcijskem raziskovanju je morda
bolj kot pri dmgb oblikah pomembna formulacija problema, kar vključuje
prepoznavanje vlog udeležencev v raziskavi, saj je tako raziskavo smisebo
86
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
izvajati le, če je akter pripravljen delovati na osnovi raziskovalnih spoznanj. V
tem smislu j e akcij ska raziskava "odkrivanj e problema". (2) V akcij ski raziskavi
moramo priti do podatkov, ki so relevantni za akterja, ne za raziskovalca, zato
je treba zagotoviti čim popobejšo eksploracijo situacije z akterjevega vidika.
Nekritična uporaba nekaterih običajnih raziskovalnih tehnik lahko onemogoči
tako eksploracijo. (3) V akcijski raziskavi je ena osrednjih raziskovahiih
strategij odkrivanje protislovij na različnih ravneh, na primer med deklariranimi
smotri in dejanskimi postopki akterjev. (4) Ko zavračamo Gillijevrevolucionarni
aktivizem kot način reševanja občih družbenih problemov, to ne pomeni, da
zavračamo vsako raziskovahio podpiranje posameznih družbenih skupin v
prizadevanjih za doseganje njihovih interesov in njihovo usposabljanje za
politično delovanje.
Opombe
' Podobno tudi Radtke (1979), Heineken (1979).
^Vprašanja vzvezi zmetodološko-tehnično ravnijo se obravnavno predvsem v VE poglavju knjige
Field Theory and Social Science z naslovom "Problems ofResearch in Social Psychology". Vtem
poglavju je združeno gradivo iz dveh Lewinovih člankov: "Psychology and the Process of Group
Living", J.Soc.Psych, 17, 1943: 119-129; in "Constructs in Psychology and Psychological
Ecology", Univ. of Iowa Stud Child Welf., 20,23-27.
^То seje dogajalo v ZDA ob koncu 40. let in v začetku 50. v okviru Raziskovalnega centra za
skupinsko dinamiko in Komisije za odnose v skupnosti Ameriškega židovskega kongresa
(Research CentreforGroup Dynamics; Commission on Community Interrelationsofthe American
Jewish Congress). Podrobna zgodovina je opisana v Marrow, AJ., "Events leading to the
establishment of the N.T.L.", J.cppLbehav.sci., Vol. 13,1967. Navedeno po: Foster 1974.
'^Metzger (1979,13) nav^a, daje Lewin označil način dela Inštituta za skupinsko dinamiko
(Research Center for Group Dynamics, MIT) kot "akcijsko raziskovanje". Ta izrazje bil v nemški
izdaji njegovega "Reševanja socialnih konfliktov" preveden s "Tatforschung". Beseda "Tat"
pomeni v nemščini "dejanje" s prizvokom "junaško dejanje" ali "dobro delo", zato meni Metzger,
da bi bil ustreznejši prevod "Betätigungsforschung", kar bi slovenili kot "raziskovanje delovanja"
ali "udejstvovanja". Metzger pa dopušča možnost, da ostanemo kar pri izrazu "akcijsko
raziskovanje".
'"Moramo se prav tako ukvaijati s tem, da bi odkrili, kako bi ljudje lahko spremenili svoje vedenje,
da bi se naučili bolje vesti." (Marrow, 1977, 180) Na drugem mestu: "Ideja, da bi utrli pot
'akcijskemu raziskovanju', s čimer bi morda nazgledu lahko pokazali, kako bi lahko revolucionirali
določene vidike našega družbenega življenja, je preveč zapeljiva, da bi smeli njeno uresničitev še
naprej odlagati..." (186)
^Prvi korak pri akciji je načrtovanje, ki vsebuje dva dela: okvirni plan celotne akcije in podrobni
plan prvega koraka. Načrtovanju sledi izvedba prvega praktičnega koraka, temu pa raziskovanje
njegovih učinkov. To "rekognosciranje" ima štiri fiinkcije: (1) oceni učinkovitost prvega koraka,
(2) omogoča planeijem oziroma izvajalcem učenje, (3) služi kot osnova za pravilno načrtovanje
naslednjega koraka, (4) služi kot osnova za prilagoditev splošnega načrta. Na naslednji stopnji si
87
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
Spet slede načrtovanje, izvedba in rekognosciranje. "Razumno socialno upra\4janje torej poteka v
spirali korakov, katerih vsakega sestavlja krog načrtovanje-akcija-ugota\4janje dejstev o rezultatih
akcije." (1948,206)
''V omenjenem Lewinovem seminarju so dogajanje bdežili takole: Ob koncu delovnega dne so
imeli evalvacijsko sqo. Na njej so o dognanju v podskupinah poročali opazovalci, ki so
prisostvovali sejam podskupin, in sicer o načinu vodenja, o napredku ali odsotnosti napredka v
razvoju skupine ipd. Nato so svoje poglede o istih dogajanjih povedali še vodje skupin, svoje
komentarje paje na koncu dodalo še več udeležencev. Vsa poročila so snemali.
^Lewin seje tedaj ukvaijal z medskupinskimi odnosi in z vprašanji ekonomske in družbene (rasne)
diskriminacije v ZDA. Veroval je, da je možno nek^' storiti za izboljšanje "medskupinskih
odnosov", kot je imenoval odnose med različnimi narodnostnimi, rasnimi in verskimi skupinami,
oziroma za rešitev vprašanj manjšin, ne le s splošnimi ekonomskimi in političnimi ukrepi, ampak
z akcijskim raziskovanjem in s skupinskim delom vkr^evnih skupnostih, podje^ih, stanovanjskih
naseljih in drugod. To je bil praktični kontekst uveljavljanja akdskega raziskovanja.
^ Tudi Metzger sodi, da ni lahko najti j asne pojmovne opredelitve akdj skega raziskovanj a in da mora
človek "zbirati mesta, na katerih je kak konkreten primer raziskave označen kot primer akcijske
raziskave. Kot take naloge se pojavljajo: izkoreniniti skupinske predsodke, izboljšati odnose med
različnimi skupinami, preseči brezpravnost manjšin, izboljšati mezde novonameščenih vajencev,
premagati odpor delavcev proti nujnim spremembam, privesti do skupinske odločitve, pomiriti
spore v tovarni, izboljšati delovno moralo, izobraževati vodje različnih rangov, skratka, vseskozi
gre za reševanje n^boj perečih problemov, težav in kofliktov pri skupnem življenju." (1979,13)
"Gotovo bi bilo historično interesantno utrditi to točko za razvoj znanstveno-eksperimentalne
družbene prakse pri 'utopičnih socialistih' zgodnjega 19. stole^a - pri Saint-Simonu, Babeufii,
Blancu, Cabetu, pri Owenu in Weitlingu, zlasti pa pri Fourieru; priročneje paje to točko postaviti
pri raziskovalno strateških in metodoloških preudarkih Kurta Lewina; ti so vprimeijavi s prejšnjimi
znanstvenimi standardi in intervencijskimi tehnikami utopičnih socialistov perspektivnejši
(weiterführend)." Haag 1975,39.
^ ^ 'T)anesj e ta nevarnost vtem, da bi uporabili akcijsko raziskovanje... instrumentalno za izboljšanje
kooperacij skih procesov v podje^ih, šolah, kazenskih zavodih itd., ne da bi ob tem hkrati vključili
v proces spreminjanja tudi strukture odločanja." (str.41) V tem stališču se odraža revolucionama
logika: Čim slabše, tem boljše. - "Akcijsko raziskovanje kot znanstvena praksa ne bi smelo biti
nasprotno vsakdanji praksi kot odtujena praksa, ampak bi moralo postati zgolj vsakdanja praksa,
Id teži k svojemu samozavedanju in samodeterminaciji." (Prav tam) Haag torej v načelu enači
prizadevanja utopičnih socialistov in prizadevanja družboslovcev-akcijskih raziskovalcev, gre mu
za vzpostavljanje (Herstellung) družbenih odnosov, ki temelje nasamodeterminacijiinneodtujenih
odnosih med ljudmi. Pri tem se celo ne strinja z oznako teh socialistov kot "utopičnih", saj da to
besedo v narekov^e. Akcijsko raziskovanje je zanj znanstveno socialistična akcija!
Tu navaja Haag Holzkampa (Holzkamp, K., "Wissenschaftstheoretische Voraussetzungen
kritisch-emanzipatorischer Psychologie",	1,1970, str. 17-20): "Kolikor
so podatki, kijih dobimo z eksperimentom, konsistentni s teorijo, to nikakor ne pomeni, da smo
nekaj spoznali na osnovi neodvisne empirične instance, torej da gre za ' spoznanje' v kakršnem koli
pomenu; nekaj zvemo le o uspehu tozadevne aktivnosti znanstvenika." "Osnovna operacija
vzpostavljanja odnosa med teorijo in empirijo je izbor ali vzpostavljanje realnih odnosov, katerih
obstoj zatrjuje neka teorija." Holzkampova predpostavka je (kolikor lahko sklepamo samo iz teh
88
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
dveh citatov), daje vsakdanja realnost "trša" od znanstvene realnosti; da ima vsakdanja praksa kot
kriterij resnice drugačen status kot znanstvenoraziskovalna praksa; ali zaostreno, daje znanstveni
poskus redukcionistična konstrukcija, vsakdanja praksa pa ne.
^^ 'Tachbereich Sozialpädagogik an da' Pädagogischen Hochschule Berlin, Uberiegungen zur
Handlungsforschung in der Sozialpädagogik", v. Haag, 1975,56 in nasi.
Gre za sloviti seminar o medskupinskih odnosih v Connecticutu.
Iz njegovih opisov sledi, da verjamemo pošteni besedi ljudi, ki sodelujejo v razpravi. Validacijo
in verifikacijo zagota\4j ajo pravila diskurza, npr. : ( 1 ) Diskurz ne sme spregledati interesa po temeljni
demokratizaciji družbenih odnosov... (2) Sodbe, ki se ројал^јајо v diskurzih, je trd)a preiskati...,
da se vidi, ali Í2java izpolnjuje kriterij demokratizacije. (3) Za vsako sodbo je treba preveriti, ali
morda ne opravlja zgolj ideološke funkcije, s teniko le odraža obstoječe in s tem imunizira proti
kritiki. (4) V diskurzu se ne sme zastirati ali legitimirati družbenih neenakosti in gospodovalnih
teženj." Isto delo, str. 105-106. Ti kriteriji naj bi nadomestili "objektivistični" eksperiment!
Moseijevo pojmovanje resnice je vulgarizacija konsenzuaLie ali konvencionalistične teze.
^^Prav pri tem slednjem postulatu se spet zaplete v očitno protislovje. V začetku svoje razprave je
očital "klasičnim" zagovornikom akcijskega raziskovanja, da skuš^o legitimizirati akcijáco
raziskovanje s kriteriji "klasičnega empiričnega raziskovanja", ko so sami ti kriteriji neutemeljeni.
Ob koncu razprave pa pravi, daje težava pri akcijskem raziskovanju ta, da raziskovalec vpliva na
dogajanje; zato moramo gledati, da vsaj ne bo zavestno izkrivlj^oče vplival (!). "Kajti v akcijskem
raziskovanju, ki zahteva, da objekte raziskovalnega procesa zelo močno participativno vključimo,
ne moremo več zagotoviti neodvisnosti od raziskovalca. Raziskovalecje vceloti ravno zelo močno
vključen v dogajanje, tako da se bo njegov vpliv gotovo vedno uveljavil. Vendar pa lahko
formuliramo nekoliko oslabljen kriterij na ta način, da raziskovalec ne sme pri zbiranju podatkov
zavestno izkrivljajoče vplivati." (123)
^^ Upoštevati moramo, daje Gilli napisal svojo knjigo Come si fa ricerca v začetku sedemdesetih
let (2. izd., Milano 1972) kot neposredni odmev študentske revolucije 1968. leta. V bibliografiji
navaja poleg klasikov marksizmana tudi več del Mao Ze-Donga in drugih kitajskih avtoijev. Danes
so te vrste razprave očitno passé, vendar smo se dolžni ozreti na njegovo pojmovanje, ker je imelo
določen odmev v krogih sodelavcev naših akcijskoraziskovalnih projektov in ker do sedaj, razen
F. Adama, ki seje distanciral od nekaterih njegovih nazorov, ni vtem krogu nihče širše obravnaval
tega teksta, pač paje nav^anje citatovustvarilo vtis, daje Gilli prispeval k razvoju teorije akcijskega
raziskovanja.
^^ Takoj nato, ko tako definira raziskovanje, zatrdi, daje raziskovanje tudi tisto, kar se ne sklada
s to definicijo, s čimer ji da popolnoma neobvezujoč značaj. Na ta nerodni način implicitno izloči
iz svoje definicije "tradicionalno" raziskovanje, ne potrudi pa se, da bi ugotovil, kaj je skupnega
tradicionalnemu raziskovanju in netradicionalnemu, in da bi, kot je navada, izpostavil nato obče
značilnosti znanstvenga raziskovanja, ki jih vključujeta tako netradicionalno kot tradicionalno
raziskovanje. Tega ne stori, čeprav bi bilo logično, s^ zanj tradicionalno raziskovanje sploh ni
znanstveno raziskovanje.
^^Tako npr. trdi, da se "tradicionalno raziskovanje pogosto ne izvaja v družbeni praksi... ampak
v knjižnicah in institutih", kar, prvič, ni res, s^ bi lahko našteli množico terenskih raziskav, drugič
pa vsako, tudi terensko raziskovanje, zahteva pripravo "v knjižnici" in morda dopolnitev "v
laboratoriju". Trdi, da se "tradicionalne" raziskave ne nanašajo na stvarne probleme. Taka
posplošitev preprosto ni umestna, čeprav nedvomno obstaj^o tudi slabe raziskave, ki ne izhaj^o
89
Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE
iz stvarnih problemov. Trdi, da skoraj nikoli ni konkreten dlj teh raziskav poseg v stvarnost, nekaj
strani naprej pa trdi, da nosilci družbene moči uporabljajo raziskave za zatiranje proletariata. Trdi,
daje naloga "tradicionalnega" raziskovalca, da zgolj predlaga alternativne rešitve, pri tem pa se ne
opredeli ne za eno ne za drugo. Kot da ni velik del raziskovanja ne le odkrivanje, ampak tudi
preverjanje hipotez, to je, v Gillijevi dikdji, opredeljevanje za posamezne rešitve. Ampak Gillijevi
posnemovalci očitajo prav to opredeljevanje (beri preizkušanje hipotez), češ da "tradicionalisti"
samo preverjajo hipoteze, ne da bi se posvetili odkrivanju novih. Takih napak in naivnosti je samo
v prvem poglavju Gillije knjige cela vrsta.
^ V tem apriomem nezaupanju v "pravihiosf' življenja ljudi in "konstrukcijo" njihove zavesti
vidimo znani nihilizem borcev za novi svet.
Literatura
Ackofl^ R L. 1955: Načrt sociološke raziskave. Univsr2a v Ljubljani, Filo2Dfika Multeta, Ljubljana 1966.
Adam, F. 1980: Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje v sociologiji. Doktodca disertacija,
S\aialište u Zagrebu, Filo2Dfšid fekultet, Zagrd).
Bourdiai, P. 1977: Outline of a theory of practice. Cambridge Univ. Press, Cambridge.
Campbell, D. T. 1969: "Refomis as experiments". American Psychologist, 24,499429.
Caitwright, D. 1951: "Mtxxiuction". V: Lewm 1951.
Qiein, I., Cook, S., Harding, J. 1948: 'The fieki of action research". American Psychologist, 3,2,43-50.
Qiems, A 1979: Using the social sciences. RouÜedge, K^an Paul, Lcmdrai
Decker, F 1979: 'Torsdiung und Erfàhnmg. Wandlungen eines Projektes". V: Horn №.) 1979,111-164.
Devereux, G. 1976: Angst xmdMethode in den Verhaltenswissenschaßen, Münchea CiL Po: Gstettner 1979
Diessenbadier,H 1980: 'TnipirisdieSozia^rschmigvETSusAktionsforsdiung-Einefals^
Praxis, 160-168.
Ddirenwendt, B. S. \9^3:"SoáзläalcüsarúäüiQssMШsv^^
28,225- 235. Cit po: Gibbs 1983.
French, J. R P., Mamjw, A J. 1945: "Changing stereotype in industry". Journal of Social Issues, 1945. CiL Po:
Marrow 1969.
French, J. R P. Jr. 1966: "Experiments in fidd settings". V: Festinger, Katz (Eds.), Research methods in the
behavioral sciences. New York. CiL po Moser 1975
Fuchs, W. 1970: "Empirische Sozialforschung als politische Action". Soziale Welt, 1. CiL poHaag (F^g.) 1975.
Gilli, G. A 1972: Kako se istražuje: Vodič u društvenim istrazivanßma. Školska knjiga, Zagn^ 1974.
Gstettner, P. 1979: "Distanz und Verweigerung: Über einige Schwierigkeiten, zu einer erkeraitnisrelevanten
Akticnsforschung zu kommen". V: Horn (Hg.) 1979,163-205.
Habermas, J. 1968: Saznanje i interes. Nolit, Beograd 1975.
Haag, F. (Нг^.) 1972: Aktionsforschung. Ju\enía, Mundm
Шпекеп, W. 1979: "Zur Int^;raticn der AkticHisforschung in den natürlichen gesdlsdiafllidien Fatschritt:
Handeln, forsdien, erziehen - und kritisieren?" V: Horn 1979,206-244.
Horn, K (Hrsg.). 1979: Aktionsforschung: Balanceakt ohne Netz? Methodische Kommentare. Syndikat
Autorennind Veriagsgesellschaft, Frankfurt.
Khiver, J., Kruger, H Aktionsforschung und soziologische Theorien. V: Haag, F. (Hrsg.) 1972, str. 76.
Kramer, D., Kramer, H, Lehmann, S. 1979: Aktionsforschung: Sozialforschung und gesellschaftliche
WirkUchkeit. V: Hom (F^) 1979,2140.
90
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
Kuhn, T. S. 1962: Struktura rmiáúh revolucija. Nolit, Beograd 1974.
Lehman, F. J., Mdirois, W. A 1971 : Educational research: Readings infocus. New York Crt po Moser 1975.
Levvin, K. 1946: "Aktion research and minority problems". Journal of Social Issues, 2,34-64.
-1948: "Resolving social conflicts: Selectedpapers cngrxxç) dynamics''. Wdss-Lewin,G. (Ed.). Harper Brothers,
New York
-	- 1951: Eeld tì^ory in social science: Selected theoretical papers. Cartwri^ D. (Ed). Harper Brothers,
Tavistodc, New Y«k, London
Lippit, R 1979a: "Kurt Lewin und die Aküonsforschung". V: Heigl- E\ers (Ffe.) 1979,106-109.
-	- 1979b. "Kurt Lewin und die Anfange der Сшррепфтшшк". V: Hsigl-E\«s (Hg.) 1979,621-624.
Marrow, A J. 1977: Kurt Lewin - Leben und Werk. Emst Kleti, Stuttgart
Mdzgpr, W. 1979: '^)ieEinfluss\шKшtLewinaufdieEпtv^dddungderSozialpsychc^(^e''. V^ Hagl-Evers(Hg.)
1979,7-21.
Moser, H 1975: Aktionsforschung als kritische Theorie der Soziatwissenschafien. Kösel, Mündien 1978.
-	-1977: Methoden der Aktionsforschung. Kösel, München
Newcomb, T.L., Hartley, EL. (Eds.) 1947: Readings in social psychology. Holt, Rindiart, Winston, New York.
Pečujlić, M. (Ured). 1976: Metodologija društvenih nauka. Sluđeni list SFRT, Beograd
Рфрег, KR 1959: Logika naučnog otkrića. Nolit, Beograd 1973.
Radtke, F.O. 1979: "Zum Stard der Aktionsforschungsdebatte. Erläuterungen anhand der Kooperation \ш
Ldiremund Wissenschafllem". V: Hom(%) 1979,71-110.
Rammstedt, 0.1979: 'tjberi^ungenzumhistorisdien Stellenwert von AkticÄisforsdiung". V: Њт(Р^.) 1979,
41-53.
Rappoport, RN. 1970: "Three dilemmas in ас0ш research". Human Relations, 23,6.
Reineke-Koberer, E, Horn, K. 1979: "Einige Probleme beim Wiedereinfiihrsn individueller Subjektivität in die
Wissensdiaft Methodische als politische Fragen". Erster TeiL V: Hom (F^.) 1979,54-70.
Rusconi, G. E 1970: Kritička teorija društva. Stvarnost, Zagrd) 1973.
Sader, М. 1979: 'T)as AktionsforsdiungsmodeUderT-Gmppe". V: Hdgl-Ev^ (Hg.) 1979,646^51.
Sanford, N. 1969: "Researdi with students as action and educatim". American Psychologist, 24,544-546.
-	-1970: "Whatever happened to action research?" Journal of Social Issues, 26,4.
Sdiulein,! A 1979:"AffiagdiarK^urdReflexioaVoraussetzmigenundProblemeaItemative^
V: Horn (Hg.) 1979,218-319.
Topitsdi, E (Hg.). 1971. Logik der Soziahvissenschaflen. Kiepenheuer, Wrtsdi, Kda
Ule, A 1989: "Nove paradigme v znanosti in dmgod". Naši razgledi, 38,23,692.
Urbančič, I. idr. 1973: "Hermenevtika: Teorija tumačenja i razumevanja". Delo, 19,4-5.
Wesdiler, L, Massarik, F., Tannaibaum, R 1962: 'The self in process: A saisiüvity training emphasis". M:
Wesdiler, I. Sdiein, E. (Eds.). Issues in human relations training, WaáiingfccxL Cit po: Hirter 1979.
Žiždc, s.. Riha, R (Ured). 1981: Kritična teorija družbe: Izbor tekstov. Mladinska krgiga, Ljubljana.
-	-1981: "К zgodovinski usodi kritične teorge". V: Žižek, Riha 1981,9-28.