OSKRBA Z VODO IN OBLIKE VODNJAKOV V PREKMURJU
Vlasta Koren
Dobra pitna voda je eden glavnih pogojev za človekov obstoj.
Kjer ni vode, ni pogojev za nastanek stalnih naselbin, posebej večjih
središč človekove naselitve. Največja strnjena naselja so bila v vseh zgo-
dovrinsikih časih predvsem ob rekah. O tem zgovorno pripovedujejo tudi
ostanki prazgodovinskih naselbin na Slovenskem. Skoraj vse ilirske in
pozneje keltske naselbine so se naslanjale na terase ali police večjih rek
prav zato, ker je tam raven talne vode vselej bliže površini, kakor na
više ležečih terasah.
Prekmurje (skrajni severovzhodni del Slovenije) sodi v etnograf-
skem pogledu v panonsko etnično območje. Zahodni del Prekmurja
označuje ljudstvo samo koi Ravensko. Za ravnino vzhodno od tod upo-
rabljajo ime Dolinsko. Severno od Dolinskega in Ravenskega pa leži
z bregovi in dolinami posejano Goričko. Goričko je gričevje iz najmlajših
terciarnih plasti, na zahodu miocenskih, proti vzhodu čedalje mlajših
pliocenskih prodnato peščenih sedimentov. V severozahodnem delu
Prekmurja pri Ocinju, Sotini, Srdici je ozemlje karbonskih škriljavcev.
Ravensko, del murske ravni, je v svojem obsegu obdano z mlado terciar-
nim gričevjem. Prekmurska ravnina je aluvialna. Prekmurje je v svojem
naplavinskem področju Mure in njenih pritokov najbolj gosto naseljena.
Bližina talne vode, ki jo uporabljajo naselbine v ravninskih in gričev-
natih krajih, odloča tudi o obliki vodnjakov, obenem pa tudi o načinu
črpanja in pridobivanja pitne vode.
Na severozahodni meji Prekmurja, na primer na Srdičkem bregu
(418 m), je globina talne vode 40—50 m, v nižinskem področju pa le 4 m.
Pri Gradu na bregu 50 m, v Vučji gomili 4 m, v Beltincih 4 m, Dobrov-
niku 10 m, Rakičanu 4 m, Renkovcih 2 m, Turnišču 2 m, Prosenjakovcih
4 m, Murski Soboti 3,3 m, Dokležovju 3 m, Petróvcih 3 m, Domanjšev-
cih 3 m, na Kobilju 3 m, v Lendavi 2,5 m, Šalovcih 4 m, Motvarjevcih 3 m,
Martjancih 10 m, Moravcih 4 m. Na nizko talno vodo se navezujejo vod-
njaki v vaseh, ki ležijo ob potočkih Dobel, Mokoš in Črnec.
Zdrava pitna voda predstavlja za Prekmurje posebno vprašanje,
ki so ga obravnavali in reševali že razni sanitarni pregledi in preiskave.
Ugotovili so, da voda v obmurskih krajih ni povsod dobra za prehrano,
ker je Mura v neposredni zvezi s talno vodo. Ta podtalna voda je v
murskih vodnjakih mehka, nima zadosti apnenca. Bakteriološko vsebuje
85
Vlasta Koren
preveč kolibakterij, kemijsko preveč nitratov in nitritov v vodi ter je
zato za zdravje škodljiva.
Že Košič poroča o mnogih pojavih golšavosti na Melincih, v
Ižakovcih, Dokležovju in na obeh Bistricah, ki jim jo povzroča slaba
voda.
Iskanje vode
V ljudskem izročilu so ohranjeni spomini na iskanje vode s pomočjo
enoletnih vrbovih šib. Iskanje vode je bilo potrebno zlasti v nenaseljenih
območjih. Pred določitvijo lokacije za gradnjo hiše so poiskali vodo, ki
naj bi bila vsaj v neposredni bližini. Iskalci vode so bili vedno moški.
Znanje, ki je bilo za ta posel potrebno, so sprejeli od prednikov. Znani
so bili predvsem naslednji načini iskanja vode:
1. Enoletno vrbovo šibo so vtaknili v zemljo ter jo opazovali; če se
je nagnila, je bil to znak, da je voda v bližini.
2. Iskalec vode je držal pred seboj dve približno 30 cm dolgi enoletni
vrbovi šibi tako, da sta se odrezana konca šib dotikala telesa. Hodil je
po terenu in opazoval, k'daj se bosta tanjša konca nagnila drug k dru-
gemu.
3. Dva moža, od katerih je bil eden iskalec vode, sta držala v vsaki
roki po eno letno vrbovo šibo tako, da je bil odrezani konec šibe dobro
uprt v mezinec vsake roke. Ob počasni hoji sta opazovala, kdaj se bodo
tanjši konci šib nagnili v stran ali se rahlo dvignili. Nagib v stran je
pomenil tok vode, dvig pa znak za stoječo vodo.
Tu in tam še danes na ta način iščejo vodo. To delajo v primeru,
če vrelec vode usahne ali če postane voda slaba. Žive še trije znani
iskalci vode: Ambrož v Kovačevcih, Ludvik Horvat v Dankovcih in
Alojz Ficko v Pečarovcih.
Načini pridobivanja vode
Vrétine. Najpreprostejši način pridobivanja vode je naravni izvir,
speljan v leseno cevko, ki je navadno kolenasto navzdol ukrivljena (glej
si. V2 na strani 87). Ljudski naziv za vrelec je »orehna«, leseno izdolbeno
cev pa imenujejo pipa. Izraba vrelca s pomočjo omenjene cevke je možna
le na nagnjenem terenu, zato najdemo tako speljane vrelce pretežno
na Goričkem.
Pogostejši je izvir vode na ravnem terenu. Tudi takemu izviru pra-
vijo navadno »vretina« in s to besedo označujejo vse vrste preprosto
zgrajenih vodnjakov ob izvirih.
Ob izviru iz zemlje napravi voda naravno kotanjo, ki jo ljudje
poglobijo do 2 m in razširijo do 1,5 m. Notranjo steno jame obložijo s
plastmi ruše ali s kamenjem. Jame, obdane s plastmi ruše, zasledimo
predvsem v Orehovcih, Crešnjevcih, Gornji Radgoni, Sodišincih, Gedé-
86
Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju
rovcih in tudi ponekod na Goričkem. Jame, obdane s kamenjem, so vidne
na Goričkem v Rogaševcih, Fikšincih.
Vrétino, obdano s kamenjem, čistijo enkrat letno, navadno v maju
ali juliju. Gospodar, ki navadno to delo sam opravlja, stoji v vodi, jo
s posodo zajema ter obliva kamenje. S tem izpere vso nesnago, ki se
nabere med kamenjem. Umazana voda odteka po odtočnem jarku, ki ga
gospodar preje izkoplje, po čiščenju pa spet zasuje. Enkratno čiščenje
SI. 1: 1. Vretina na »bedenji. — po ustnem izročilu; — 2. Vretina z leseno
cevko — Grad (v gozdu); — 3. Vretina na »bedenji — Dolina, Fartelj Geza; —
4. S plotom obdana vretina — po ustnem izročilu; — 5. Zidava studenca — Tro-
povci 28, Rajbar Franc; — 6. Mlaka — Dolina na začetku vasi; — 7. Vodnjak
na ključ — Rakičan; — 8. Vodnjak na ključ — Selo (opuščen); — 9. Vodnjak
na ključ — Bogojina 25, Puhan Franc
87
Vlasta Koren
traja dve uri, vendar je za dokončno temeljito očiščenje potrebno po-
stopek še dvakrat ponoviti. K čiščenju vode med letom pa pripomore
tudi riba, ki živi v vrétini zato, da sproti požre razne odpadke. Ribo
ulovi gospodar v potoku, biti pa mora samica.
V jamo' postavijo tudi obod izdolbenega drevesa, imenovan »bedenj«,
»begenj«. V ta namen so posekali star hrast ali bor, odžagali 1—2 m
deblo ter ga v sredini izžagali in izdolbli. Z opisanim deblom so oblagali
vrétino, predvsem v krajih, kjer so gozdovi. Taki vodnjaki so danes
še ohranjeni na Goričkem v vaseh Dolina in Moščanci (glej si.
stran 87). Ponekod so z bednjem zavarovali vrétino tudi nad površino
zemlje. V tem primeru so pripravili daljši del debla, da je bila polovica
debla v zemlji, druga polovica pa nad njo. Take vodnjake smo pred
nekaj leti zasledili še v bližini Bogojine, Bukovnice, Vučje gomile in Sela
(glej sliko ^/i, str. 87). Bili so tudi primeri, da kotanja, ki jo je na-
pravila vretina, ni bila obložena, ampak je za zbiranje vode zadostovala
naravna jama. Take vrétine so navadno obdali s plotom. V zemljo so
zabili kole ter jih prepletli s trsjem 30—70 cm visoko. Plot je bil okrogel
s premerom cca 1 m (glej sliko stran 87). Domačini, naseljeni ob
potoku Crncu od Beltinec do Bratonec vedo povedati, da je bilo še pred
dobrimi 10 leti na tem območju 6 takih vrétin. Poznane pa so bile tudi
vzdolž potoka Dobelj, kotanje, ki so bile v notranjosti obložene z rušo
ali s kamenjem; nad zemljo> navadno niso bile zavarovane.
Nekatere vrétine so bile zavarovane tudi s preprosto leseno streho, ki
so jo nosili v zemljo zabiti koli. Streha nad vodo je bila potrebna zlasti
tam, kjer je bila vretina izpostavljena soncu ali nesnagi.
Poleg naziva »vretina« za opisane vrste vodnjakov poznajo v okolici
Beltinec, Lipovec, Bogojine, še ime »studenček«, v območju Grada pa
»fukaš«. Opisanih preprostih vodnjakov, »vretin« je bilo v preteklosti
mnogo več kot danes. Še danes najdemo vretino na območju diluvialnih
teras na Goričkem, kjer je talna voda teže dostopna. Vidimo jih lahko
v vaseh naslednjih občin: Lendava, Murska Sobota, Petrovci—Šalovci
(glej sliko' ^/g, stran 87).
Žejen pastir je legel na travnik, z dlanmi odstranil rastlinje ob
vrétini in srkal vodo. Ob studenčku je počepnil in pil vodo iz prgišča.
Tako ni rabil posode in si je obenem opral roke. Včasih je tudi z glave
snel klobuk in z njim zajel vodo. Pozneje mu je moker klobuk na glavi
v poletni vročini delal hlad.
Vodnjaki »studenci«. Studenec je ljudski naziv za umetno
grajen vodnjak, ki se od »vretine« razlikuje po tem, da tu ne gre za
izvirno, temveč za talno vodo.
Ti vodnjaki so začeli kasneje nadomeščati »vretine« in danes splošno
prevladujejo. Tak vodnjak sega od 2—50 m v globino. Kdaj so se pojavili
prvi vodnjaki, ljudsko izročilo ne ve povedati. Sklepati moremo, da so
bili le-ti na Dolinskem in Ravenskem preje kot na Goričkem, kjer so jih
začeli graditi v drugi polovici 19. stoletja. Vendar še danes nimajo na
Goričkem vodnjaka pri vsaki hiši. Vodnjake so sprva kopali le v pri-
88
Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju
SI. 2: 1. Vodnjak na kolo — Kobilje 208, Gunc Štefan; — 2. Vodnjak na vzvod
— Krog, Horvat Anton; — 3. Vodnjak na kolo — Kobilje 17, Serien Katarina;
— 4. Vodnjak na kolo — Bogojina, Lovrenčič Štefan, pri Bončevih; — 5. Vod-
njak na železno črpalko — Dokležovje; — 6. Vodnjak na kolo — Petrovci; —
7. Vodnjak na kolo — Kuzma 31, Grajkar; — 8. Vodnjak z vrojo — Selo; —
9. Vodnjak na kolo — Šalovci
nierih, če je izvor usahnil in je vretina izginila. Vzporedno s temi pojavi
se je talna voda znižala in ljudje so bili prisiljeni, da so vodo iskali pod
zemeljskim površjem. Za naglo širjenje vodnjakov in njih relativno
gostoto, ki jo danes ugotavljamo, pa moramo iskati vzroke tudi v težnjah
89
Vlasta Koren
gospodarjev, da imajo vodo v bližini stanovanjskih in gospodarskih
prostorov, ter da so glede oskrbe z vodo samostojni.
Pri izbiri prostora za vodnjak so gospodarji upoštevali potrebo po
vodi v hiši, hlevih in na vrtovih. Zato so postavljali vodnjake na dvo-
riščih, in sicer na sredini med hišo in hlevi. Na Ravenskem, kjer so ob
hiši tudi vrtički, pa so postavljali vodnjake na koncu čelne strani hiše—
»na podoknaj«, vendar toliko od hiše, da je vodnjak ob požaru dostopen.
Vodnjak na vreteno so radi postavljali ob košatih lipah sredi vasi.
Košata lipa je s svojimi vejami branila sončnim žarkom dostop do vod-
njaka in je tako ostala voda hladna tudi čez poletje.
Gradnja vodnjaka. Po določitvi prostora za vodnjak so zarisali
v zemljo krog z vrvico. Premer začrtanega kroga je bil 2—3 m. Prav
toliko je bila široka tudi izkopana jama »graba«. Kopali so jo tako dolgo,
dokler niso prišli do talne vode. Vodo so nato dvigali iz jame z lesenimi
škafi na vrveh ter kopali še dalje. Ko se je v jami naglo nabirala voda,
so prenehali s kopanjem, nato so spustili v vodnjak lesen okvir »oseke«.
Okvir je napravljen v obliki kvadrata iz štirih jelševih ali gabrovih
tramov, visokih 40—50 cm. Oseke na dnu vsakega vodnjaka rabijo za
temelje vodnjakovega oboda. Na oseke so položili rešeto »gümleno«
(Ravensko) s premerom 75—80 cm. Rabilo je za okroglo obliko vodnjaka.
Z gradnjo so pričeli ob zunanji strani rešetovega oboda. Gradili so s
kamenjem predvsem v vaseh ob Muri; v ta namen so ga navozili z
obrežja Mure ali pa so ga izkopali iz zemlje (GoTičko). Vsaj nekaj
kamnov je moralo imeti jajčasto obliko, da so z njimi zagozdili druge
kamne. Kamenje so polagali v dveh vzporednih vrstah, nato pa so na
zunanji strani zid »zabili« z zemljo ter po njej hodili. (Glej slikovno
ponazorilo ^/g, stran 87).
Vzporedno z zidanjem so dvignili tudi rešeto. Tako so gradili do
zemeljske površine. Za gradnjo vodnjaka so uporabljali v krajih ob Muri
kamenje, na Goričkem peščenec, ponekod pa tudi opeko.
Nad zemeljsko površino so vodnjak zavarovali z leseno ograjo v
obliki kvadrata. Ta del vodnjaka splošno imenujejo »oseki«, »osejki«.
Ograja je pri starejših vodnjakih deloma iz borovih tramov, ki so v
vogalih vezani v križ (glej sliko ^/g, stran 87). Višina teh osékov je
okoli 60 cm. Mlajši oseki so delani iz hrastovih, akacijevih ali smrekovih
desk, ki so v vogalih zbite z žeblji (glej sliko ^/7, stran 87). Nekateri pa
so vezani na otor.
Deske so gladko obdelane, le na notranji strani. Pri novejših vod-
njakih so ponekod deske postavljene pokonci ter so zgoraj in spodaj
vdelane v vodoraven okvir iz tramov. Oseki iz desk so v splošnem
nekoliko višji od osekov iz tramov. Vrhu osekov so navadno pritrjene
vodoravne deske, ki rabijo za polaganje posode ali ključa. Nekateri
leseni oseki imajo pod vrhom ali v sredini ene stranice vdelan lesen
odtočni žleb, ki se končuje s cevjo, skozi katero voda odteka v nastav-
ljeno posodo. Ti žlebovi so v rabi predvsem pri napajanju živine, kjer
stoji posoda za vodo na tleh. Ponekod je k studencu postavljeno pod cev
90
Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju
leseno korito, redkeje pa vidimo poleg studenca večje cementno korito
za napajanje živine. Tudi najnovejši oseki so ponekod že cementni (glej
sliko ^/g, stran 87). Višina cementnih in lesenih osekov je okoli 70 cm,
odprtina vodnjaka pa se giblje od 80—100 cm. Nekateri vodnjaki so
pokriti z lesenim pokrovom, ki se na eni strani lahko dvigne.
Cementne oseke so izdelovali poklicni »cementarji«, ki so poleg tega
delali tudi cevi za jarke, mostove itd. Eni cemetni oseki so pred prvo
svetovno vojno stali 5 »rajnškov« (= goldinarjev).
Graditelji vodnjakov. Vodnjake so gradili sprva kmetje sami,
v drugi polovici 19. stoletja pa so bili že znani poklicni »studenčarji«.
Vodnjak je bil navadno narejen v nekaj urah. Studenčarji so bili po-
večini tudi tesarji. Ti studenčarji — tesarji so izdelovali predvsem vod-
njake na lesne črpalke. V seznamu obrtnikov v arhivu Obrtne zbornice
v Murski Soboti najdemo naslednje tesarje, ki so kopali tudi vodnjake:
Virag Mihael iz Beltinec, Kukonja Karel iz Kroga (umrl 1955 leta),
Mencinger Franc iz Kroga (umrl 1950 leta). Mencinger je bil izmed na-
vedenih najbolj prizadeven, hodil je kopat vodnjake po vsem Prekmurju
in celo na Štajersko.
V Zakonu o obrtih z dne 5. februarja 1931 se v seznamu rokodelcev,
ki še izvršujejo rokodelsko obrt na osnovi pooblastila, navajajo tudi
graditelji vodnjakov (studenčarji). Na podlagi tega zakona sta bila v
letu 1936 za soboški okraj uradno javljena naslednja studenčarja: Koli-
narič Vince, Krog 85 — vodnjakar, Horvat Janez od Grada, tesar in
studenčni mojster. V seznamu obrtnikov iz leta 1912 pa je bil eviden-
tiran kot »studenec kopar«, vendar brez obrtnega dovoljenja, Karel
Kuronja iz Zbigovec, tedaj star že preko 60 let. V Prekmurje so hodili
izdelovat vodnjake na lesene črpalke studenčarji iz ljutomerske okolice
ter iz Gornje Radgone.
Tipi vodnjakov. Način, kako so ljudje dobivali iz vodnjaka vodo,
je določal tip vodnjaka. Po tem načinu so vodnjaki dobili svoje ime.
Najpreprostejši je studenec, iz katerega dvigajo vodo v posodi,
privezani na vrv. Ti vodnjaki so navadni globlji, najdemo jih na Gorič-
kem (glej sliko ^/s, stran 89).
Vodnjak na ključ. Drugi je »studenec na kluč«, t. j. vodnjak, iz kate-
rega dvigajo vodo s pomočjo »ključa«, dolgega lesenega droga, ki ima na
koncu nasajeno kljuko. Del ključa, ki rabi za držaj, je raven, navadno
4—4,5 m dolg, iz vrbovega ali borovega lesa, na koncu pretaknjen skozi
kljuko »kljuka«, »kljukaš«, »kaprez«, »zobec«, »haklica«, »hakel«, ki rabi
za natikanje posode. Kljuka je ponekod ravna, drugje pa nekoliko
ukrivljena. Novejše kljuke so železne in ukrivljene v obliki kavlja. Za
kljuke uporabljajo največ brestov ali gabrov les, dolge so okoli 35 cm
(glej sliko Vg, stran 87). Ključe z lesenimi kljukami so izdelovali te-
sanji, odkar pa ljudje kupujejo za ključe železne kljuke, jih sami
natikajo na ročaje. Pri dviganju vode obesijo ljudje na kljuko najprej
prazno posodo, nato jo s ključem spustijo v vodnjak, da se napolni, na
kar drog ključa naslonijo na rob vodnjaka in ključ dvigajo sprva tako,
91
Vlasta Koren
da se drog podrgne ob robu vodnjaka, ko pa je posoda nekaj metrov
pred vrhom, primejo drog z obema rokama in ga prosto dvigajo. Na
robovih vodnjakov lahko opazimo vdolbine, ki jih po daljšem času
napravijo ključi. Ponekod so zato ob robu vodnjaka pritrdili majhen
lesen valj, ki je omogočil lažje dviganje ključa ali polne posode (glej
sliko Vg, stran 87). Vodnjaki na ključ so razširjeni predvsem med
Murskim in Lendavskim poplavnim pasom in na prehodnem območju
iz ravninskega v gričevnati svet.
Vodnjak za vzvod — »studenec na čigo«. Zanj je značilna »čiga«
(madž. polž) — 2 drogova, od katerih je eden vsajen v zemljo in nosi
na vrhu prečni drog za dviganje vode. Za pokončni drog rabi navadno
slabo otesano deblo, ki se zgoraj razcepi v rogovilo. Ta drog je okoli
3,70 m — 4 m visdk. Razcep se imenuje »(h)lače« (vas Krog). Vanj je
z verigo ali vrvjo gibljivo pritrjen prečni, okoli 7—8 m dolg drog. V enem
koncu je ta drog obtežen s kosom lesa ali s kamnom, na drugem koncu
pa je pritrjena železna kljuka. Na kljuko je obešen tanjši 4—4,5 m dolg
lesen drog z vedrom na koncu. Veriga med drogom z vedrom ter med
prečnim drogom »čige« omogoča gibljivost pri spuščanju posode v vod-~
njak. Obtežitev prečnega droga »čige« mora biti le nekoliko večja od
teže vedra in droga, ki nosi vedro. Pri spuščanju vedra v vodnjak ni
potrebna posebna pomoč: vedro je treba nekoliko potegniti k tlom in
prečni drog se s tem nagne. Pri dviganju polnega vedra iz vodnjaka je
potrebno drog z vedrom potegniti iz vode, kar pa obtežitev na prečnem
drogu znatno olajšuje (glej sliko -/,, stran 89).
Prve vodnjake te vrste so v Prekmurju imeli grofje na pristavah.
Za njimi so jih začeli uvajati tudi kmetje. Ta tip vodnjaka je najbolj
razširjen v ravninskem Prekmurju in sodi med značilnosti Panonske
nižine.
Vodnjak na vreteno — »studenec na koloii«. Se ljudsko ime za te vrste
vodnjake pove, da gre za dviganje vode s kolesom. V ta namen sta na
dveh straneh vodnjaka zabita v zemljo dva pokončna hrastova stebra
»sohi«, visoki okoli 180 cm, ki nekako na sredini med vrhnjim robom
vodnjaka in zgornjim koncem soh nosita poglavitni del tega vodnjaka,
to je prečno hrastovo svoro, dolgo oikoli 120 cm, povezano na koncu s
kolesom. Ker se ta svora pri spuščanju posode v vodnjak in dviganju
vode iz njega vrti, je zato na konceh nasajena v stebre z železnimi stekli,
ki se v vdolbinah stebrov lahko \Tte okoli svoje osi. En konec svore je
preko železnega stekla povezan s kolesom, nameščenim na zunanji strani
stebra. Svora je okrogla, kajti nanjo je na sredi pritrjena močna vrv
s posodo na koncu. Dolžina vrvi se ravna po globini vodnjaka. Vrv se
pri dviganju vode iz vodnjaka navija okoli svore, pri spuščanju posode
v vodnjak pa se spet odvija. Za kolo je najprej rabil lesen križ brez
krožnice. Pri mlajših vodnjakih vidimo leseno križno kolo s križnico, pri
najnovejših pa železno kolo. Kljuka je povsod pritrjena na koncu enega
kraka — kolesa. Za te vodnjake je dalje značilna stran, ki daje vodnjaku
določeno obliko. Glede na velikost in obliko strehe imamo več vrst teh
92
Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju
vodnjakov. Najpreprostejša je majhna dvokapna streha, ki pokriva le
prečno svoro (glej sliko ^Z^, stran 89). Na vrh pokončnih soh je tu
položeno sleme, nanj pa sta pritrjeni dve deski tako, da tvorita dvokapno
streho. Streha se je pri teh vodnjakih povečala toliko, da je pokrivala ves
vodnjak, s tem pa se je spremenila tudi konstrukcija vrhnjega dela
vodnjaka. Namesto dveh pokončnih stebrov imamo tu štiri vogalne
stebre, katerih funkcija je predvsem v tem, da nosijo streho in ne več
v tem, da nosijo svoro.
Na vrh dveh vzporednih stebrov je položena na vsaki strani po ena
strešna »loga«, ki nosi »špirovce«, t. j. tanjše tramiče, ki se pod vrhom
strehe stikajo. Na vrh špirovcev je položeno strešno sleme. Streho tvorijo
vodoravno položene deske. Vsaka vrhnja deska pokriva rob spodnje.
Tak način prekrivanja se v gradbeniškem izrazoslovju imenuje — na
preklop (glej sliko stran 89). Nekaterim opisanim streham so bile
v preteklosti dodane na čelni strani tako imenovane »svisli«, t. j. majhna
trikotna stena pod vrhom strehe. Ta stena je bila izdelana iz izrezljanih
desk in je bila prekmurskemu vodnjaku dodana samo v okras. Namesto
opisane dvokapne strehe najdemo ponekod štirikapno streho. Strešno
konstrukcijo nosita dva v križ položena trama, katerih krake nosijo
štirje vogalni pokončni tramovi. V križišče tramov je vsajen pokončni
stebriček. Špirovci, ki nosijo streho, so zgoraj pritrjeni na ta stebriček,
spodaj pa krake križnih tramov in tako tvorijo vogale strehe. Streha je iz
borovih desk »na preklop«. Ima nekoliko usločeno piramidno obliko,
zgoraj presekano tako, da tvori vrh strehe kvadratna deska (glej
sliko ^/3, stran 89). Obe opisani strehi najdemo v okolici Kobilja. Lesena
piramidasta streha se pojavlja tudi drugod v Prekmurju, le da zgoraj
ni presekana, temveč se koničasto končuje. Vrh strehe je poudarjen še
z navpično postavljeno konico.
Danes najdemo tudi vodnjake s polkrožno pločevinasto streho (glej
sliko ^/g, stran 89), številni vodnjaki na kolo imajo navadno dvokapno
streho iz opeke (glej sHko "^1-,, stran 89). Pri vseh opisanih vodnjakih,
katerih streho nosijo štirje vogalni pokončni stebri, je pritrjena prečna
svora s kolesom tako, da je na dveh straneh vodnjakov k stebrom
pritrjena prečna vez. Na sredini je ena teh vezi vdolbena ter je v vdol-
bino vsajen stekel svore, druga vez pa je preluknjana in je skozi luknjo
pretaknjena os, povezana s kolesom. Prostor med prizemnim obodom
vodnjaka in streho je ponekod ograjen s pokončnimi letvami tako, da
je izven ostenja samo kolo. Na eni strani so v taki steni vratca, ki se
zapirajo z riglom. Pri dviganju vode je treba vratca odpreti. Drugje
spet najdemo vodnjake, ki imajo mrežasto steno le na treh straneh.
Opisani vodnjaki na kolo so znani predvsem na Goričkem, najdemo
pa jih tudi že na prehodu iz ravninskega v gričevnati svet, t. j. na prehod-
nem območju s Cankovske in Sebeborske nižje pleistocenske terase. Dolo-
čene oblike vodnjakov najdemo le v nekaterih krajih; tako je za okolico
Salovec značilen v zadnjem času vodnjak s pločevinasto streho. Zaprti
vodnjaki z vratci in stenami iz letev so doma predvsem v okolici Kuzme.
93
Vlasta Koren
Na splošno so vodnjaki na kolo razširjeni na območju diluvialnih teras,
predvsem v občinab Grad, Petrovci in Salovci.
Nastanek vodnjakov na kolo ter njih razvoj moramo razlagati pred-
vsem tako, da je s tem načinom dviganja vode mogoč dostop v globlje
vodnjake, pri katerih bi ključ ali »čiga« ne dosegla vode. Glede na
starost moramo ugotoviti, da so mlajši od drugih vodnjakov, saj naj-
starejši domačini še pomnijo prve vodnjake te vrste.
Vodnjak na črpalko — »s/üdenec s pumpovi. Prvi vodnjaki na črpalke
so bili le delno železni. Gospodar je kupil železno črpalko z batom, po-
vezano z ročajem za črpanje ter železno cev za iztekanje vode. Ta cev
je bila navadno ornamentirana, na koncu kljukasto navzdol zakrivljena
in se je večkrat končala v obliki pasje glave. Črpalka je bila vdelana
v lesen okoli 180 cm visok obod, ki so ga izdelali navadno iz borovega
debla. Deblo so prevrtali s pet do šest metrov dolgimi svedri. Cev je bila
zgoraj širša, spodaj pa nekoliko ožja. Ker se je voda dvigala po njej, so
cev izlužili, da voda ni dobila okusa po lesu. V ta namen so skuhali
v kotlu presejan lesni pepel. Cev so na enem koncu zaprli, nalili vanj
vroč lug, ki je ostal v cevi do naslednjega dne. Nato so cev preplaknili
s čisto vodo. Spodnji del debla, ki pride v vodo, so oblili z lugom tudi
od zunaj. Cev v svežem deblu so navadno še obžgali, zlasti v spodnjem
delu. V luknjo so natlačili slamo ali oblanje ter to zažgali. Tako je
dobila cev znotraj zoglenelo prevleko. Del debla, ki sega na zunanji
obod vodnjaka, so obili s štirimi, šestimi ali osmimi deskami in tako je
vodnjak dobil obliko kvadrata ali mnogokotnika. Vrh debla je bila na-
vadno majhna dvokapna lesena streha z izrezljanimi svislimi in raznimi
dodatnimi okraski, ki so jih pritrdili bodisi na obe konici strehice ali
v sredo. Ti okraski so bili navadno kovinski in so predstavljali petelina,
veternico, zastavico, sulico itd. (glej sliko ^/5, stran 89). Ponekod je
streha tudi ravna ali obrožena. Ti vodnjaki so po navadi zaprti s ce-
mentno ploščo, položeno na zunanji obod. Zunanji obod iz desk so na-
vadno prebarvali z rdečo, modro ali belo barvo, robove, ki so jih tvorile
desike, pa so tu in tam pri modro in rdeče pobarvanih vodnjakih pouda-
rili še z belo barvo. Razširjeni so na vsem ozemlju Prekmurja, glede
na njihovo starost pa jih uvrščamo med mlajše: uvajati so jih začeli v
začetku 20. stoletja. Najnovejši vodnjaki na črpalko, ki v zadnjem času
izpodrivajo vse ostale tipe vodnjakov, so kupljeni in v celoti železni.
Največ jih najdemo v okolici Murske Sobote in Lendave.
Krajevna razširjenost in gostota opisanih vodnjakov je razvidna
iz priložene karte (stran 95).
Posode za vodo. Neposredno z vodnjaki so bila povezana tudi
»veidra«, lesena vedra narejena iz hrastovih dog in okroglega dna (glej
sliko */«. stran 97). Doge so na obeh koncih povezane z železnim ob-
ročem. Posoda je spodaj širša, zgoraj ožja. Premer odprtine okoli 30 cm.
premer dna okoli 35 cm, višina 26—30 cm. Te vedrice so bile sestavni del
vodnjaka, obešali so jih na ključ ter na drog pri vodnjakih na čigo ali
pa so visele na vrvi ali na verigi pri vodnjakih na kolo. Vodo iz vedrice
94
Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju^
SO Že pri vodnjaku prelili v drugo posodo. Vedrioe so v novejšem času
zamenjala kupljena kovinska vedra. Pri vretinali so zajemali vodo z
lončenimi posodami, ki so obenem rabile tudi za prenašanje in hranjenje
vode. Najobičajnejše so bile putre, »vrčki« in »kulači«. Putra je trebu-
šaste oblike z ozkim kratkim vratom ter votlim ročajem »priločem«, v
katerem je navadno luknjica, ki rabi za pitje (glej sliko V3, stran 97).
»Vrček« (Dolinsko) ali »ročka« (Ravensko) je po obliki podobna putri,
le da je v svojem trebušastem delu nekoliko širša, vrat pa se na vrhu
nekoliko razširi in ima na eni strani obliko nosu. Obe ravnokar ome-
njeni lončeni posodi (piitra in vrček) sta lahko različnih velikosti. Piitra
je navadno črno žgana, vrček pa je lahko navadno žgan, glaziran ali ne-
glaziran ali pa tudi črno žgan. Glazirani »oblijani« vrčki imajo ponekod
tudi preproste druge barvne ornamente. Na polje ali drugo delo so nekoč
prenašali vodo tudi v »kiilačih« (čutara, glej sliko V-,, stran 97).
Le-ti so bili leseni iz lipovega lesa ali lončeni. V iste namene so
rabili tudi lesene »bučke« (barigle), delane iz hrastovega ali akacijevega
95
Vlasta Koren
lesa. V gospodinjstvu so za hranjenje vode rabili tudi škafe. Škaf z vodo
je stal navadno na klopi za kuhinjskimi vrati, ob njem pa često tudi
putra. Za napajanje živine v hlevu so rabili »piklin« (tudi »pitlin«, t. j.
lesena posoda narejena iz borovega, hrastovega ali brestovega lesa). Ta
posoda ima okroglo dno in stranice narejene iz dog, od katerih sta dve
okoli pol metra višji od ostalih ter rabiia za ročaje (glej sliko */,, na
strani 97). Doge so bile po starem povezane z lesenimi obročki. Ne-
kateri »piklini« so bili zgoraj širši, spodaj ožji, držali so okoli 20 litrov,
kolikor je približno pila ena krava. Piklini so danes redko še v rabi,
izpodrinila so jih kupljena vedra.
Prenašanje vode. Od vodnjaka pri hiši do kuhinje nosijo vodo
največ v črno žganih vrčih (zlasti Ravensko in Dolinsko, glej slikovno
prilogo I). Vrčke za vodo nosijo v rokah ali na glavi — v drugem pri-
meru ima gospodinja na glavi pod vrčem okrogel pleteni svitek »svek«
(Ravensko) »s vi jek« (Goričko). Na glavi nosijo vodo tudi v škafih.
V krajih, kjer so nekoč nosili ali deloma še danes nosijo vodo iz vretin,
ki so na niže ležečem zemljišču, prenašajo vodo s pomočjo lesenega
droga, običajno narejenega iz bukovega lesa, ki ga položijo na ramo
(glej sliko V4—7, stran 97). Drog je raven ali rahlo ukrivljen. Ponekod
pa je v sredi navzgor ukrivljen, da se lepše prilega rami. Drog je 100
do 120 cm dolg, na obeh koncih je obešena veriga ali lesena palica s
kljuko na koncu, dolga 40—50 cm. Da veriga ali kljuka ne pade z droga,
je drog na koncih nekoliko zarezan. Celotno opisano napravo imenujejo
»vaga«, »branovlek« ali tudi »jarem«. Na obe kljuki konec palic ali verig
obesijo ročaj vrčke za vodo. Prenašanje vode je žensko' opravilo, po-
magajo pa tudi doraščajoči otroci.
Na Goričkem v vaseh Bodonci, Gor. Petrovci, Grad, Selo, Fokovci,
Radovci, Motovilci, kjer je vprašanje preskrbe z vodo zlasti v suhih
poletnih mesecih najbolj pereče, so prebivalci včasih vezani le na naj-
močnejše vretine. Te so ponekod razmeroma daleč od vasi. Zato pre-
važajo vodo z živino, in sicer na vozovih v sodih ali kadeh. Odprtine
prekrijejo z vejami, da voda čim manj pljuska iz posode (glej slikovno
prilogo I/:,).
Zbiranje deževnice. Deževnico zbirajo bolj ali manj v vseh
vaseh Prekmurja, vendar je ne rabijo za prehrano, temveč za pranje in
druga domača opravila, ponekod pa tudi za napajanje živine. Pod strešno
kap nastavljajo v ta namen razne posode. V nekaterih vaseh na Gorič-
kem imajo deževnico napeljano po ceveh v vodnjake, ki imajo sicer talno
vodo. Tako je deževnica le dopolnilo vodi v vodnjaku.
Legenda k 1.1:
1. Prenašanje vode — Fokovci, 2. Prenašanje vode — Selo, 3. Prevažanje vode —
Selo, 4. Vodnjak na ključ — Selo, 5, Prenašanje vode — Vučja gomila
Foto: Vlasta Koren
96
I
SI. 4: 1. Kulač — Pokrajinski muzej, Sobota; — 2. Bučka — Tropovci 66, Gabor
Franc; — 5. Putra — Tišina 66, Bodanec Vera; — 4.—7. Drogovi za prenašanje
Dode; — 8. Vedro — Tropooci 25, Mikola Andraš; — 9. Pitlin — Dokležovje,
Lukač Jožef, pri Krčmarovih; — 10.—11. Ključa za vedro
7  Slovenski etnograf
Vlasta Koren
Pogosteje se zbira deževnica v nizkih naravnih kotanjah »mlakah«
(madž. »tokah«). Y takih mlakah so pastirji radi napajali črede goveda
in ovac, kajti napajanje ni bilo utrudljivo. Le konje so že od nekdaj
napajali doma, kajti konj je izbirčnejši in voda v mlaki zanj ni dovolj
čista. Večje mlake so zlasti na Goričkem. Ponekod so ograjene z ograjo,
starejše pa so bile ograjene s pletenim plotom. Se danes vidimo take
mlake v Domanjševcih, Dolini, Šalovcih, Dolencih in drugod.
Mineralna voda. V severozahodnem delu Prekmurja (Ocinje,
Serdica, Nuskova, Sotina) ter v" okolici Tišine, Murskih Petrovec, Sodi-
šinec prihaja na dan mineralna voda. Te vrelce izkoriščajo domačini
za pitno vodo. Zlasti v vročih poletnih mesecih, ob košnji in žetvi, jim
je ta voda dobrodošla kot dodatek pijači za poljske delavce. Za živino
te vode ne uporabljajo.
Vodnjaki na sosednjih območjih. V nižinskih vaseh na so-
sednjem Murskem polju je talna voda nizka in je bilo za to v preteklosti
največ vodnjakov na ključ. Danes so te vodnjake že močno zamenjale
železne črpalke, le nekaj je še vodnjakov na leseno črpalko in na ključ.
Vodnjak na kolo je redkost.
Tudi ob jugoslovanskoavstrijski meji v vaseh s slovensko manjšino
(Dedonci, Potrna, Slovenska gorica, Žetinoi, Zenkovci, Radkersburg) so
bili nekoč pretežno poznani vodnjaki na ključ, ki so jih kasneje za-
menjale lesene in v novejšem času železne črpalke.
Na sosednjem Madžarskem ozemlju so bile razširjene vretine, obdane
z bednom (madž. »bodonkut«), poleg teh pa imajo vodnjake na ključ,
na čigo in na kolo. Madžari iz vasi Szalafö so hodili po vodo na Hodoš,
čeprav sta bila po ljudskem izročilu nekoč tam samo dva vodnjaka na
čigo. Vodo so vozili iz vasi tudi za živino.
V Slovenskih goricah so bile nekoč najbolj razširjene vretine, živino
pa so napajali v mlakah. Vodnjake na ključ uvajajo šele v zadnjih
desetletjih, imajo pa tudi že vodnjake na črpalke. Podobno je s preskrbo
vode na Dravskem in Ptujskem polju.
Primerjava prekmurskih vodujakov z vodnjaki na osta-
lem Slovenskem ozemlju. Če bežno pregledamo, kako je s preskrbo
vode na drugih etničnih območjih Slovenskega ozemlja, moremO' ugo-
toviti, da so opisani vodnjaki znani tudi drugje in da smemo po vsej
verjetnosti šteti za značilno posebnost Prekmurja samo opremo vretin in
deloma morda še vodnja'ke na ključ, kolikor smemo sklepati, da so ta
dva načina vodnjakov prevzeli od Prekmurcev oziroma sosednjih Madža-
rov tudi bližnji Štajerci. Vodnjak na čigo je sicer zelo značilen za vso
Panonsko nižino, srečamo pa ga tudi na Dolenjskem in v Beli Krajini
ter celo v visoko ležečih gorenjskih vaseh (Gorjuše, Koprivnik). Tudi
vodnjak na kolo je znan povsod po Sloveniji in moremo zanj reči, da je
v Prekniurje prišel od drugod. Vodnjaki na črpalke so seveda novejši in
tako v Prekmurju kot drugod naglo izpodrivajo starejše vrste vodnjakov.
98
Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju
Literatura
1. Vilko Novak, Ljudska prehrana v Prekmurju, Ljubljana 1947, str. 99.
2. Ivau Gams, Cieomorfologija in izraba tal v Pomiirju, Geografski zbor-
nik V, 1959, 205 si.
5. Določbe zakona o obrtih z dne 5. novembra 1931 (Arhiv obrtne zbornice
V Murski Soboti).
4. Ferenc Gonczi. Göcsej, Kaposvâr 1914. str.472—473 in 477.
5. Rajko Ložar, Narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1944. str. 205.
Uporabljala sem tudi naslednja dela:
Elek Benedek. A magyar nép multja es jelene, Budapest 1898, str. 30
do 58.
Gvula Feliér. Kutak a Koros Kis—Sârrétjén. Etlmographia 1958, str. 175
do 185.
Magyarorszâg vârmegyei es vârosai, Vasvdrmegye. Budapest 1898, str. 390.
Anton Melik, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško doUno, Ljubljana 1957.
Ivo Pire, Zdravje v Sloveniji, Ljubljana 1939.
Vse druge podatke pa so mi dali številni starejši domačini.
Risbe (si. 1—4) je izdelala Martina Rojs-Golja iz Pokrajinskega muzeja v
Mariboru.
Zusammenfassung
DIE WASSERVERSORGUNG UND DIE BRUNNENFORMEN
IM PREKMURJE (ÜBERMURGEBIETE)
Ein gutes Trinkroasser ist eine der hauptsächlichen Bedingungen für die
menschliche Siedlung und für die Existenz des Menschen. Das Prekmurje (die
Landschaft im ausser sten Nordosten Sloweniens) gehört in oolkskundlicher
Hinsicht zum pannonischen ethnischen Gebiete. Es erreicht im Schwemmland
der Mur und ihrer Nebenflüsse die grossie Bevölkerungsdichte.
Das Wasser ist im Murgebiete nicht überall bekömmlich, weil die Mur in
unmittelbarer Verbindung mit dem Bodenwasser steht. Die Nähe des Boden-
massers, welches von den Siedlungen im Flach- und im Hügellande gebraucht
wird, ist auch für die Brunnenformen und für die Versorgung mit Trinkwasser
entscheidend.
In der Volksüberlieferung, besonders in den unbesiedelten Gebieten, lebt
noch die Erinnerung an das Wassersuchen mittels einjähriger Weidenruten. Die
Wassersucher waren Männer, die ihr Wissen von ihren Vorfahren geerbt hatten.
Die Wassergewinnung geschieht auf verschiedene Weise. Die einfachste
Art ist die Naturquelle. Häufiger ist die Quelle auf flachem Boden, die man
»ore/ma« nennt. Eine vretina ist mit Steinen eingefasst oder man legi einen
ausgehöhlten Baumstamm darein.
Neben den vrétine waren auch künstlich gemachte Brunnen bekannt. Sie
unterscheiden sich darin von den vrétine, dass in ihnen kein Quellwasser, son-
dern nur Bodenwasser vorkommt. Solche Brunnen traten später an Stelle der
vrétine und sind heute allgemein vorherrschend. Die Brunnen wurden anfän-
glich von den Bauern selber gemacht, in der zweiten Hälfte des 19. Jh. jedoch
kannte man schon berufsmässig arbeitende Brunnenmacher (»studenčarji*). Die
Art der Gewinnung des Wassers aus dem Brunnen mar bestimmend für den
Brunnentypus. Davon erhielten die Brunnen ihre Bezeichnung bzw. ihren Na-
men. Der einfachste ist der Brunnen, bei dem man das Wasser mittels einer
7* ¦ 99
Vlasta Koren
langen hölzernen Stange (Mjuči) mit einem Haken am Ende schöpft. Brunnen
solcher Art sind vor allem zwischen dem Mur- und Ledava-Überschmemmungs-
gürtel und auf dem Übergangsgebiet vom Flach- zum Hügellande verbreitet.
Bei den Brunnen mit Hebebaum (»čiga«j ist ein Pfosten in den Boden einge-
rammt und trägt am Ende eine Querstange zum Wasserheben. Die ersten de-
rartigen Brunnen wurden im Prekmurje von den gräflichen Gutsbesitzern bei
den Meierhöfen eingeführt, später verbreiteten sie sich und sind auch auf klei-
neren Bauernhöfen erhalten geblieben. Dieser Brunnentypus ist im Flachland
des Prekmurje am meisten verbreitet und gehört zu den Charakteristiken der
Pannonischen Ebene.
Der Brunnen mit Wasserrad ist vor allem im Goricko bekannt, ist aber
auch am Übergange vom Flachlande ins Hügelland, d. h. im Übergangsgebiet
von der unteren Pleistozensterrasse von Cankova und Sebeborci anzutreffen.
Der Brunnen mit Pumpe ist auf dem ganzen Prekmurje-Gebiet verbreitet,
gehört aber zu den jüngeren Formen und wurde anfangs des 20. Jh. eingeführt.
Aus den vrétine wurde das Wasser mit Tongefässen geschöpft, die gleich-
zeitig auch zum Tragen und als Behälter gebraucht wurden. Die üblichsten
waren die »püfre«, die wrcki€ und die »kulaci^. Zu gleichem Zwecke wurden
auch hölzerne »bučke« und »pitlini< verwendet. Vom Brunnen beim Hause bis
zur Küche wird das Wasser hauptsächlich in schwarzgebrannten Krügen ge-
schafft. Die Krüge werden entweder mit den Händen oder auf dem Kopfe
getragen. Im zweiteren Falle legt die Hausfrau einen runden Tragwulst unter
den Krug. Im Goricko sind die Einwohner einiger Dorfer, wo die Wasserver-
sorgung besonders in den trockenen Sommermonaten äusserst kritisch ist, sind
die Einwohner manchmal nur an die stärksten »vrétine€ angewiesen, die weit
vom Dorfe liegen. Sie transportieren deshalb das Wasser mit Viehgespann und
zwar auf Wagen in Fässern und Tonnen. Das Regenwasser wird mehr oder
minder in allen Dörfern des Prekmurje eingesammelt, doch wird es zur
Wäsche und für sonstigen Bedarf nicht gebraucht. Im nordwestlichen Teile des
Prekmurje kommt Mineralwasser an den Tag. Von den Quellen bekommen die
Einwohner ihr Trinkwasser. In den Dörfern des Flachlandes im nachbarlichen
Murfelde ist das Bodenwasser tief gelegen, dort waren einst die Brunnen mit
Brunnenstangen (i>na ključ«) am zalilreichsten. Heutzutage sind diese Brunnen
stark von eisernen Pumpen verdrängt worden, selten sind Brunnen mit Holz-
pumpen und mit Brunnenstangen anzutreffen. Auch der Brunnen mit Wasserrad
ist schon zur Seltenheit geworden. Auch längs der jugoslawisch-österreichischen
Grenze, in den Dörfern mit slowenischer Minderheit, waren einst die Brunnen
mit Brunnenstangen die häufigsten und sind später durch Pumpen ersetzt
worden.
In der ungarischen Nachbarschaft waren vrétine mit Brunnenkasten ver-
breitet, man trifft aber auch Brunnen mit Brunnenstange, mit Hebebaum und
mit Wasserrad an. In den Slovenske gorice waren einst die vrétine am zahlreich-
sten. Ähnlich verhält es sich mit der Wasserversorgung auf dem Ptuj- und auf
dem Draufelde. Die beschriebenen Brunnenarten sind auch in anderen Teilen
des slowenischen ethnischen Gebietes bekannt. Als Besonderheit des Prekmurje
sind nur die vrétine und teilweise vielleicht die Brunnen mit Brunnenstangen
anzusehen. Der Brunnen mit Hebebaum ist zwar für die ganze pannonische
Ebene charakteristisch, ist aber auch andernorts in Slowenien anzutreffen (Do-
lenjsko, Bela Krajina). Der Brunnen mit Wasserrad ist überall in Slowenien
bekannt. Die Brunnen mit Pumpen sind neueren Ursprungs.
100