Hes jc kar pravi Veriialcckcn, da sc otrok slovenskega jezika nar vec navadi in nar lerdnej v njeni izuri, ako sc pogostoma slovensko pogovarja in veliko po slovensko spi-suje; z slovni.sko modrostjo ni sile delali. Ustmeni in pismeni pogovori so k omiki eolske mladine jako potrebni.
1.	Po njih zgube otroci svojo bojazlivost, ktera od začetka podučenje močno overa in moti. Otrok se čuti bolj domač, ker sme govoriti. — Učitelj naj pogovor začne n. p. od vertu— naj otroka napeljuje, da spozna, kako lep, potreben in koristen da jc vert, potem naj pokliče dva druga učenca k ravno temu pogovoru, in naj jima ga izpeljati prijazno po-mnguje. Naj potlej pogovor sklene postavim: No otroci, alj boste radi vert pri hiši napravili? zakaj? kako? i. I. d.
2.	Bi taki pogovori k omiki maternega jezika veliko pripomogli, in lehko bi se človek potem ludi kakega plujega jezika naučil; soj so pogovarjaje govorili učimo.
3.	Bi se na to vižo govoren je t. j. izrek (der Ausdruck) omikal, in otroci bi se vadili, jasno, umno, počasno in tudi lepo govoriti.
4.	Vse dušne moči človek« bi se po lakih pogovorih zbudile in izurile. —
5.	Koliko lepili in koristnih reči bi se učenci lako brez knjig i. t. d. naučili! Ali ne bi to otrokom priložnost dajalo, se tudi doma s brati, sestrami in stariši tako pogovarjati? Ne bi to marsktire pregrešne iu pohujšlive pogovore odvornito ?
Take pogovoro naj bi pozneje učilel svojim učericom tudi spisovati dajal. To je za ljudsko šolo lako potrebno in koristno, da rečti zainorcmo: taki pogovori so zraven branja pervi in poglavniti predmet ljudske šole. —
(Konec «ledi.)
v
Naroriski običaji v Zclcztiikali.
УШ. Kres.
Nc lahko kak običaj sc je obderial lako v obče med Slovenci do današnjih časov, kakor ravno „Kres"; ja clo v krajih,
kjer so nekdaj Slovenci stanovali in se poznej ponemčili, jc $e ta navada vkoreninjena ostala, kar sim se v Koroškcj sam prepričati priliko imel. — Nnj povem tedaj enkolko, kako je o tem času pri nas. Kake 14 dni pred ^Kresom* začnejo fantje, ki so kake 13—lß let stari, za „Kres" plaviti. Napravijo si v ta namen lahke cepine, se v delopustih skupaj spravijo, ter gredo od konca do konca (erga in okol his pregledujejo, kje je kaj lesenine zanje. Deržijo se namreč pregovora, da „Kres ima svojo pravico"; toraj poberajo kako staro lesenino brez kterega prašati kaj. Ker se tega omenjenega pogovora terdno deržijo, ne delajo posebnega razločka med „mojim" in „tvojim, in navadno spravijo, kar jim pod roke pride; tedaj se pa tudi temu ni Čuditi, da jih včasih kak ojster mož prav po šembrano zapodi. To vender fantov ne ostraši preveč, ker so kaj tacega že navajeni. Kar tedaj lesenine dobijo, jo nesejo do vode, po kateri jo do kraja, kjer „kres" navadno žgejo, plavijo, tam jo zopet izvode polovijo in spravijo na pripravni prostor. „Kresu" na delopust so pri plavjenju posebno pridni, odraščeni fantje pa gredo ta popoldan v hrib „Kovaški verli" in tu se mnogo panjev za „Kres" nasekajo; tako se navadno silno veliko lesenine skupaj spravi. Med tem, ko se „Kresu" nadelopust fantje z plavjcnjem pečajo, pa gredo mlade dekletice po travnikih in livadah cvetlice nabirat, iz katerih lepe vence spletejo in jih potem do večera na hi.šne vrata ali na zvunajno steno hiše obesijo. — Proti noči se zberejo odraščeni fantje, in začnejo „Kres* staviti. Spodaj naredijo z panjev močen obod in na taistega stavijo potem drugo lesenino, daje vse vkup stolpu podobno. Med tem pa pridejo taisti fantje, ki so za ..Kres" plavili, v terg, vence pobirat. Nosijo v ta namen seboj visoko smreko, ktero lepo olupijo in ji le pri verhu šopek vejic pustijo. Imenujejo jo „rožo"* — Gredö od hiše do hiše, kjer kak vcnec vidijo, streljajo z samokresom in vekajo: Panj, panj, panj, Če je tud devet lukenj v vanj.
Pred hišo pridni ostanejo, snamejo venec iz vrat alj stene, in ga potem po različnosti lepote al višej, kar imenujejo: „v nebesa" ali nižej Bv pekel" na „rožo" obesijo. Deržijo pa dekleta
za posebno sramoto, ako bi venoe nc prišel v .nebesa", toraj se vsaka cnkolko derva pripravi, da bi ee z tim fantom prikupila in venec po mogočnosti visoko na „rožo* pripravila. Posebni ponos jc za tisto dekle, kterc venec je nar visej na „roži", med tem ko se velikokrat clo solzijo taiste, kterih venci so na nar nižjo vejco obešeni. — Ko tako z venci okinčano „rožo" h „kresa" prinesejo, jo postavijo potem na verh „kresu", knr se prav lepo poda. Ko je vso to opravljeno, je že navadno zdravo Mario od-zvonilo; ljudi vsih stanov in starosti seje že tudi mnogo sošlo, toraj zdaj med streljanjem „kres" zažgejo. Veselo ljudje pregledujejo, kako se „kres" vnema, fantje in dekleta kako lepo pesmico od sv. Janeza kersnika al matere Božje zapojejo, eni poslušajo, drugi se kaj pomenkujejo, in tako večer le kmalo mine. Ko „kres" pogorevati jame, se dvignejo navadno ob enem vsi proti domu, pripojejo v terg še kako pobožno pesmico, in se razkropijo potem mirno vsak na svoj dom k počitku. Tako je „kres" končan! —
Govori ko je treba, in molči ko je treba.
Velika modrost je pač, o pravem času govoriti, in o pravem času molčati. Al jc to Dorca umela, ^sarai razsodite, ljubi otroci!
Enega dne je bila v družbi odrašen;h ljudi, ki so se od mnogih reči pogovarjali. Pričujoči se za Dorco kar nc zmenijo. Mislili so, da deklica ne pazi na njih govorico, vender pak je veliko novega slišala , ker je bila vedno vajena, dobro paziti.
Ko Dorca zopet domu pride, jo sestre poprašajo: „Povej nam, al si si čas dobro kratila? kdo pa je bii v tvoji družbi?" — „Veliko gospode je bilo," reče Dorca, „pa ne vem vsili imenovati." — Si le z vsemi limi kramljala? — jo pobarajo. — „To ravno ne," odgovori Dorca, „to bi se mi ne prestjalo. Nihče me ni ogovoril, in ljudje so se toliko imeli med sabo pomenkovati» da za zdaj na mć skor niso porajtali."
„Tak nam pa saj povej," ji veli sestra Lotka, „kaj da si slišala." — «Tega tudi ne morem," odgovori Dorca; „kjer so sc od tacih reči pogovarjali, ki ne vtičejo nc meno nc vas."