Komunikacijski ali (dalje) duhovni jezik
Prepričan sem, daje slovenska literatura izjemna, pestra, močna in tudi najbolj zanimiva identiteta našega narodnega bistva. Svet mimo tega pojava ne bo šel molče. Vedno nas bo odkrival. Res, da ne po kosih in obsežno, ampak primerno temu, kar smo: drobtina. Ne vidim v romanih Lipuša, ki je segel zelo odmevno v frankofonsko območje, nekaj naključnega, marveč je s svojim živim, zelo tvornim
jezikom, ki je predvsem duhovni jezik in ne komunikacija, prevzel najprej
Pavle Zidar
289
290
Anketa Sodobnosti: Pavle Zidar
Handkeja, da je dosegel njegovo prezentacijo v nemščino in kasneje tudi v francoščino. Florijan Lipuš je tako dokazal, da je jezik sluznic ali čutnega počutja tisti jezik, ki bo boj za našo identiteto na koncu dobil. Ne politika in njene nesposobnosti, pač pa je to naša oplojena trubarščina. Kultura. To je potem moč metafore tudi v demetaforičnem postopku pesnjenja - Šalamun in ekstatiki metafore - Kovic, Zaje, Grafenauer, Zlobec in drugi, ki so mimo politike dosegli svoj odmev in domet v jezike. Izjemni Udovič, Kocbek, Kosovel. Mislim, da je prav kultura tista, ki utemeljuje slovensko politiko in ne narobe - politika kulturo. Vzemimo samo Čebine. Pa ne zato, ker so Čebine kaj naredile za slovensko literaturo, ampak je partija 1937. preprosto to duhovno moč prepoznala in jo vključila za dosego oblasti. Seveda ji je namenila častno mesto, kakšno v resnici pa je dosegla kasneje, je stvar še vedno zelo živega spomina. Zdaj je tu nenadoma več partij, vendar nikjer nobenih Čebin. Zakaj? Oblasti na Slovenskem se ne osvoji brez kulture. To me je silno presenetilo, ko nobena od strank preprosto slovenske kulture (literature) ni vključila v svoj program. Pač pa danes lahko beremo v asociacijah KD, verskih lističih, da bodo kristjani podpirali (in brali) SAMO DOBER TISK in se zadoščevali za plehkost in pornografijo. (Glej Spravna molitev za Slovenijo, 15. I. 92)
Kdo bo ovcam povedal, kaj je pornografsko, medlo, plehko? Ali bo ljudstvo kar samo reagiralo, brez impulza? Nekdo bo torej moral izbirati! In če bo, sem prepričan, da bo med avtorje prištet Marcel Proust s svojo Sodomo in Gomoro, Vzrok - nakazovanje Thomasa Bernharda in kar precej tekstov Lojzeta Kovačiča. Tudi Strah in pogum je ljudstvo odkrilo in zavrglo samo, čeprav ga ni bralo. To zdaj že vemo.
V lističu še piše: Dosledno odklanjati vsako plehkost. Toda, če preberem spravno molitev samo, je ta silno plehka sama po sebi in zelo neodgovorna, saj vpleta v kontekst vsega mogočega grožnje iz Nove zaveze s kono-tacijami uničenja.
Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani (Lk. 13,5)
Smo na pragu novega socialističnega - demokratičnega realizma? Ki bo uspel, kakor je uspel prvi, ker ljudje pač branje sovražijo in je denimo floskula o zadoščevanju za tisk, ki je pornografski in plehek, sijajen izgovor, da knjige, ki so umetniška besedila in silno učinkovito sredstvo za dosego človeške kvalitete, črtamo in dosegamo cilje, ki so teološko-ideološki. Ki torej v ničemer ne odstopajo od časa, ki je presežen. Na drugi strani pa lahko beremo v lističih oz. knjigah, ki niso zadoščevalen klic, da je nacionalno vprašanje del tehnološkega ocenjevanja položaja, ne pa kakšna fundamentalistična vrednota. To je v bistvu čisto ista doktrina fašizacije.
Kultura (literatura) nas sili v spremenjen način življenja - naravnost ven iz plitvin in v drugačnost. In to nenehno. Ali to moti Zadoščevalce za Slovenijo? Šele v literaturi je človek povsem razviden in novopomenski. Kultura dejansko v vsakem svetu rešuje človeško kvaliteto. Samo umetniška besedila mi dajajo smiselne odgovore. Poenostavljeno rečeno: literatura je mati oziroma prag, prek katerega se vračaš k zametku samega sebe in ga naravnavaš v višjo pozicijo. H korekturi spočetja. Literatura kot mati imata v sebi silo rojstva. In prav to vračanje h kulturi-literaturi pomeni, da nisi do kraja rojen in da se moraš kar naprej znova rojevati drug. Ne pa iskati zadoščevalnih poniževanj.