KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO ČEDAD 1995 Zadruga Lipa Špeter -£ \ '\c'T v0 Ó <0H4 «y ><}> , i W-" " 2^ a o njvr v a 2j 't O P ** s* KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO ČEDAD ■e##*0 ZA LETO 1995 Zadruga Lipa Špeter UVODNA BESEDA Marino Vertovec Ko bi ne bili pred petdesetimi leti naši predniki dokončno porazili v nori oholosti zločinske peščice spočeta fašizem in nacizem, teh besed ne bi bilo natisnjenih, ker tega jezika in tega naroda preprosto ne bi bilo več. Naš narod bi bil potisnjen na raven brezpravnega ljudstva, ki bi kvečjemu lahko na svoji frajtonarici zaigralo otožno pesmico v sivem dunajskem delavskem predmestju, v osamljeni bavarski domačiji ali na Sardiniji, daleč od svojega zgodovinskega okolja. Asimilacija, fizično uničenje in izgon so namreč bile smernice dokončne rešitve slovenskega narodnega vprašanja, bodisi za nemške naciste kot za italijanske fašiste. Takšna bi bila, zelo verjetno, usoda slovenskega naroda v mejah tedaj že bivše Jugoslavije, a kakšni časi bi se bili pisali za našega človeka ob zelenkasti Nadiži in pod dolgo senco Kanina? In ko bi ne bilo skupinice ponosnih in pokončnih ljudi, ki so se pred štiridesetimi leti odločili, da ustanovijo kulturno društvo “Ivan Trinko” in da nadaljujejo pred desetletji pričeto kulturno in jezikovno borbo proti asimilaciji, strahu in za ponovno odkritje pravega obraza našega beneškega človeka, bi bila podoba naše Benečije bolj žalostna, revnejša, brez knjig, časopisov, dvojezične šole. Zmaga nad nacifašizmom pred petdesetimi leti ter zmaga nad strahom, stoletnim poniževanjem in odtujevanjem pred štiridesetimi leti sta v tesnem sozvočju: gre za zmago nad miselnostjo o večvrednosti oziroma manjvrednosti ljudi, kultur, narodov, jezikov, za zmago nad nevednostjo, nespametnostjo in zločinsko oholostjo. Za ideale pravice, svobode, dostojanstva, za enakopravnost, za svojo dušo v najširšem pomenu besede, za svoj dom, za svoj jezik in kulturo se je začel boriti naš človek v Benečiji že v prejšnjem stoletju. Kasneje seje ta borba razširila na celotno slovensko ozemlje pod tujo oblastjo. Preprosti ljudje in naši edini intelektualci, ki so znali razumeti globoko nelagodje naših ljudi, to je naši duhovniki, so skupaj z določenimi skupinami večinskega naroda v neenakem in desetletja trajajočem boju pripomogli k dokončnemu oblikovanju zdajšnje podobe našega beneškega človeka. Z dolgoletnim odporom proti nacionalizmu in fašizmu in z oboroženim bojem proti nacifašističnemu uničevalnemu stroju smo Slovenci, v matici in izven nje, postali del zmagovite svetovne protifašistične koalicije. To pa je, mislim, najprepričljivejša kulturna in politična vizitka za pot v širni svet, med številne narode, ki bodo letos svečano praznovali svojo zmago nad nestrpnostjo, neenakostjo in nehumanostjo. LEPI STARI CAJTI? Pasquale Guion Navadno starejši ljudje hvalijo pretekle cajte, kakor da prej je blo vse buojš ku donašnje dni. Se motijo: je res, da nekatere reči so ble buojš, pa ne vse. Se JIM SAMO ZDI, ker tedaj so bli mlajši: v luči mladosti vse je rožnato. Se spominjam parve svetovne vojne, ko smo bli pod Nemci. V vasi nas je blo vse polno otrok, večkrat lačni in kadà tudi bolni, ki smo se svobodno lovili med hišami in travniki kakor divjačina. Neko noč sem biu za umreti, garlica me je dušila. Žene, ki so se zbrale okou pasteje, so me mazilile z ožejdom. Par sreči zadnji trenutak mi seje nekaj pretargalo v garlu in sem paršu do sape. Pa že tisti dan poskrivš sem se zmuknu k mojim parjateljem. Oh, kako so bli lepi tisti cajti: sonce je blo buj svetlo in trava buj zelena! Potem sem živeu med ljudmi, ki so živeli v revnih hišah brez ogrevala, tekoče uode in elektrike... So tardo delali od zore do mraka za se preživeti in niso imieli obedne pomoči od zuna, pa so bli zmerom optimisti in veseli, in tud jaz z njimi. Oh, kako so ble lepe tudi tiste leta. Nato Hitler in Musolin sta zakurila drugo svetovno vojno. Pomanjkanje vsega in stalna nevarnost za življenje med Nemci, fašisti in borci O.F. Pogosto žalostna novica od fanta, ki je padu tu pa tam po svetu. Pa vsedno kajšan poreče: “Je bluo buojš, kadar seje stalo slabše.” Pomota cajta! Zdaj ljudje imajo lepe hiše in vse udobnosti, katere nekoč se jih niso še sanjali, lažje diela, penzione in sto drugih dobrot. Pa vasi so se spraznile, so BREZ ŽIVLJENJA. Vas ni več kakor ena velika družina, na katero človek se lahko zanaša. So utihnile naše stare vesele pesmi in so se izgubili naši sejmi, ob katerih so se zbirali ljudje iz drugih kraju. Vsaka hiša je bila odparta vsakemu, ki je biu lačan al žejan. Pogosto, proti večeru, so se spremenile v veliko “barufo”. Zdaj te mladi organizirajo tekme, gare z bi-cikleto al par nogah, kdo pride te parvi, tenčas so se zmierli s pestmi. Ob koncu vsak seje povarniu veseu na svoj dom - no malo manj veseu tist, ki jih je “fasu”. Zdaj je individualizem, vsak sam za se, in konsumizem, uživanje. Vse to nam parkliče iz spomina pravljico od kralja in šuoštarja. Kralj je biu zmerom zamišljen in v skarbeh zaradi svoje bogatije, šuoštar pa zmerom veseu. Dan na dan je tuku na kopito in medtem žvižgu in pieu. Kralj je ratu nevošljiv na šuoštarja, zato mu je pošju an žakjac zlatih cekinu. Je inislu: “Zdaj ne boš tako brez skarbi.” In res se ni več čulo pieti in žvižgati. En dan šuoštar seje spametneu in je varnu kralju njegove zlatnike. Potem je začeu spet potukati na podplate in pieti in žvižgati. Pomen pravljice je jasan: adna reč so materialne dobrote, in druga pa veselje življenja. To vaja za vsakega posebe in tudi za cieu naš narod. Kadar ljudje se navežejo preveč na materialne dobrote, izgubijo vrednosti svojega naroda, kot so medsebojna solidarnost, poštenost, čut družine, telesna in duhovna potarpežljivost. Zavaržijo VSE, kar jih spominja na preteklost, in se puste masificirati, poplaviti od večinskega naroda, svoj se pa izgubi, kakor če veliješ en liter vina v morje. Vsak večinski narod (pri nas je talijanski) je velika riba, ki gleda požreti te malega s tem, de mu parsile svojo kulturo in svoj jezik. To se kliče kolonizirati, sebi podvreči, ponižati. Kadar evropske dežele so zasedle Ameriko in Afriko, je vsaka parsilila svojo špraho, Španija španjolsko, Francija francosko in tako naprej. En Aškerc, ki je govorili po talijansko - naie njegov jezik je biu arabski -je pomenilo, daje biu lastnina Italije, Italija je bila njegova gospodinja. Jezik, Špraha, je biu timbro, markio gospodarja. V Far West krava je bila tistega, katerega je nosila ožgan markio na riti. Je pru in potrebno poznati jezike, pa brez zavreči svojega. Zato Cierku je določila, da vsak narod naj opravi službo božjo v svojem jeziku. Naš jezik je slovenski, zato če v cerkvi nucaš ta-lijanski, NALE VSI ALI VEČINOMA so Slovenci, se sam sebč ponižaš. Pomieni, da si se pustiu požreti, da si koloniziran. Naj je kriva šuola, ki ti je oprala možgenje, ali si pod vplivom boječnosti, občutka manjvrednosti, si izgubiu ponos (orgoglio) naših očetov, in to je špotljivo ponižanje samega sebe in tvojega naroda. Likovno sporočilo Trinkovega koledarja je letos nekoliko drugačno kot prejšnja leta in nam ne predstavlja, kot je običaj, domačega likovnega ustvarjalca. Ob pravkar minuli 40. obletnici Trinkove smrti in ob 40-letnici ustanovitve društva, ki nosi njegovo ime, smo se odločili za objavo fotografij iz zadnjega obdobja Trinkovega življenja, ki jih je na Trčmunu posnel tržaški fotograf in verni spremljevalec vsega povojnega življenja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji Mario Magajna. KOLEDAR LETO 1995 LJUDSKA MODROST Emil Cencig 1 N Mati Božja Marija - Novo leto 2 P 3 T Genovefa 4 S Angela Folinjska 5 Č Simeon - Telesfor 6 P Sveti trije kralji 7 S Lucijan_____________________________________________ 8 N 1. nav. nedelja - Jezusov krst - Severin 9 P Julijan - Hadrijan______________________________ 10 T Aldo S Pavlin Oglejski, apostol Slovencev 12 Č Tatjana 13 P Hilarij (Radovan) - Veronika 14 S Feliks (Srečko) - Odorik iz Pordenona 15 N 2. nav. nedelja - Pavel Puščavnik 16 P Marcel 17 T Anton Puščavnik 18 S Priska 19 Č Marij- Krnit 20 P Fabijan - Sebastijan 21 S Neža (Jana) - 22 N 3. nav, nedelja - Vincencij (Vinko) _____________________________________________ 23 P Ildefonz 24 T Frančišek Sai. 25 S Spreobrnitev sv. Pavla - Basijan________________________________________________________ 26 Č Timotej - Tit 27 P Angela Merici - Vitalijan__________________________________________ _____________ 28 S Tomaž Akvinski 29 N 4. nav. nedelja - Konstant' ____________________________________________________________ 30 I’ Hijacinta ® 31 T Janez Bosco - Marcela 1 S Brigita Irska 2 Č Svečnica - Darovanje Jezusa 3 P Blaž - Oskar 4 S Andrej Corsini 5 N 5. nav. nedelja - Agata 6 P Pavel Miki in tov. - Doroteja 7 T Rihard - Koleta > 8 S Hieronim Emiliani - Janez de Matha 9 Č Sholastika - Viljem Veliki 10 P Apolonija - Rinaldo 11 S Lurška Mati Božja - Eloisa 12 N 6. nav. nedelja - Eulalija 13 P Katarina Ricci 14 T Valentin (Zdravko) 15 S Georgija (Jurka, Zorka) 0 16 Č Onezim 17 P Silvin - Amedeo 18 S Simeon Jeruz. - Flavijan 19 N 7. nav. nedelja - Konrad 20 P Ulrih 21 T Peter Damiani 22 S Sedež ap. Petra - Marjeta Kortonska d 23 Č Polikarp - Romana 24 P Lucij - Sergij 25 S Taras - Valburga 26 N 8. nav. nedelja - Matilda - debelima 27 P Gabrijel 28 T Roman - Osvald - pust MAREC 1 s Albin - Svibert - pepelnica • 2 Č Simplicijan - Henrik 3 P Kunigunda - Martin 4 S Kazimir - Lucij 5 N 1. post. nedelja - Janez od Križa 6 P Fridolin 7 T Felicita in Perpetua 8 S Janez od Boga 9 Č Frančiška Rimska - Ecij ) 10 P 40 mučencev iz Sebaste 11 S Sofronij - Eutimij - Evlogij 12 N 2. post. nedelja - Maksimilijan - kvatrnica 13 P Nikefor 14 T Matilda - Fiorentina 15 S Klemen - Luisa 16 Č Hilarij in Tacijan - Herbert 17 P Jedrt (Jerica) O 18 S Ciril Jeruzalemski 19 N 3. post. nedelja • Sveti Jožef, mož Device Marije 20 P Klavdija 21 T Nikola iz Flue 22 S Katarina Gen. - Lea 23 Č Turibij - Frumencij (L 24 P Dionizij - Sever 25 S Gospodovo oznanenje - Di zrna 26 N 4. post. nedelja - Evgenija 27 P RupCIt 28 T Sikst 111. 29 S Sekund - Bertold 30 Č Amedej Savojski - Janez Kliman 31 P Modest - Benjamin APRIL I S Hugo 2 N 5. post. nedelja - Simplici jan 3 P Rihard - Teodozija 4 T Izidor 5 S Vincenc Ferreri - Gerald 6 Č Marcelin - lrenej Sirmski 7 P Janez de la Salle 8 S Tomaž Tol. 9 N Cvetna (oljčna) nedelja 10 P Ezekijel prerok 11 T Stanislav 12 S Julij 13 Č veliki četrtek 14 P veliki petek 15 S velika sobota O 16 N Velika noč - Jezusovo vstajenje 17 P Velikonočni ponedeljek - Anicet 18 T Cir - Elevterij 19 S Teotim Ema 20 Č Sara 21 P Anzelm - Simon 22 S Leonid - Teodor d 23 N 2. velik, nedelja - Jurij 24 P Fidelis iz Sigm. 25 T Marko Evangelist - dan osvoboditve 26 S Marija. Mati Dobrega Sveta - Klet 27 Č Cita - Hozana 28 P Peter Chanel - Ludvik Montforski 29 S Katarina Sienska • 30 N 3. velik, nedelja - Jožef Cottolengo MAJ 1 p Jožef delavec - praznik dela 2 T Atanazij 3 S Filip in Jakob apostola 4 Č Florijan (Cvetko) - Cirijak 5 P Gotard 6 S Dominik Savio 7 N 4. velik, nedelja - Gizela > 8 P Ida - Viktor 9 T Pahomij 10 S Antonin - Katald II Č Antimo - Mamert 12 P Leopold Mandič 13 S Fatimska Mati Božja - Servaci j 14 N 5. velik, nedelja - Matija ap. O 15 P Zofija (Sonia) 16 T Janez Nepomuk 17 S Pashal Baylon 18 Č Janezi. - Feliks (Srečko) 19 P Peter Celestin 20 S Bernardin Sienski 21 N 6. velik, nedelja - Evtihij d 22 P Rita da Cascia 23 T Deziderij - Janez Rossi 24 S Marija pomočnica kristjanov 25 Č Urban - Beda 26 P Filip Neri 27 S Avguštin Cant. 28 N V nebohod - Velik križ - Emilij 29 P Maksimin • 30 T Kancij in tov. 31 S Marijino Obiskanje JUNIJ 1 č Justin - Klavdij 2 P Marcelin, Peter 3 S Karel Lvvanga in tov. - Klotilda 4 N Majenca - Kvirin 5 P Bonifacij - Sancij (Svetko) 6 T Norbert - Bertrand ) 7 S Robert 8 Č Medard - Viljem (Vitko) 9 P Efrem - Primož in Felicijan 10 S Bogumil 11 N Presveta Trojica - kvatrnica - Barnaba ap. 12 P Onofrij 13 T Anton Padovanski O 14 S Elizej prerok - Melodij 15 Č Vid - Germana 16 P Avrelijan - Beno 17 S Ranicrij - Gregorij Barb. 18 N Presveto Rešuje telo - Marina 19 P Gervazij in Protazij (L 20 T Mihelina - Adalbert 21 S Alojzij Gonzaga 22 Č Janez Fisher - Tomaž Moro 23 P Jožef Calasso - Presv. Jezusovo Srce 24 S Rojstvo Janeza Krstnika - Marijino Brezmadežno Srce 25 N 12. nav. nedelja • Prosper 26 P Vigilij 27 T Ema - Ciril Aleks. 28 S Irenej - Adelja • 29 Č Peter in Pavel ap. 30 P prvi rimski mučenci JULIJ 1 s Teobald 2 N 13. nav. nedelja - Oton 3 P Tomaž ap. 4 T Elizabeta Port. - Urh 5 S Ciril in Metod ) 6 Č Marija Goretti - Izaija prerok 7 P Vilibald 8 S Hadrijan - Prokopij 9 N 14. nav. nedel ja - Veronika Giuliani 10 P Amalija (Alma - Ljuba) 11 T Benedikt 12 S Mohor in Fortunat O 13 Č Henrik 14 P Kamil de Lellis 15 S Bonaventura (Bogdan) 16 N 15. nav. nedelja - Karnielska Mati božja 17 P Aleš 18 T Fridrik - Amulf 19 S Aurea (Zlatka) - Arsen d 20 Č Marjeta - Avrelji 21 P Lovrenc iz Brind. - Danijel prerok 22 S Marija Magdalena 23 N 16. nav. nedelja - Brigita 24 P Kristina 25 T Jakob Starejši ap. - Krištof 26 S Joahim in Ana 27 Č Gorazd in Kliment • 28 P Viktor 1. - Nazarij in Celzij 29 S Marta - Olaf 30 N 17. nav. nedelja -Peter Kri/.olog - Angelina 31 P Ignacij Lojolski AVGUST 1 T Alfonz M. Liguori 2 S Evzebij - Porcijunkula 3 Č Lidija - Peter Eymard 4 P Janez M. Vianney > 5 S Marija Snežnica (Nives) 6 N 18. nar . nedelja - Jezusovo sprenienitev na gori Tabor 7 P Sikst II. 8 T Dominik 9 S Romano - Peter Faber 10 Č Lovrenc O 11 P Klara (Jasna) 12 S Evpilij - Inocenc XI. 13 N 19. nav. nedelja - Poncijan in Hipolit 14 P Maksimilijan Kolbe 15 T Marijino Vnebovzetje - rožinca 16 S Rok - Štefan Ogrski 17 Č Hijacint - Alipij 18 P Helena d 19 S Janez Eudes - Marijan 20 N 20. nav. nedelja ■ Bernard 21 P Pij X. 22 T Devica Marija Kraljica 23 S Roza iz Lime 24 Č Jernej ap. (Bartolomej) 25 P Ludvik IX. - Jožef Kal. 26 S Genezij - Zefirin • 27 N 21. nav. nedelja - Monika, mati sv. Avguština 28 P Avguštin 29 T Janez Glavosek - Sabina 30 S Feliks (Srečko) 31 Č Rajmund (Rajko) - Aristid Egidij (Tilh) 2 S Licinij ) 3 N 22. nav. nedelja - Gregor Veliki 4 P Rozalija (Žalka) - Ida 5 T Lovrenc Giustiniani 6 S Eva - Zaharija prerok 7 Č Regina 8 P Rojstvo Device Marije (Bandimica) 9 S Peter Klaver O 10 N 23. nav. nedel ja - Nikola j tol. 11 P Emilijan (Milko) 12 T Marijino ime 13 S Janez Križ. Zlatousti 14 Č Povišanje svetega Križa 15 P Žalostna Mati Božja (Dolores) 16 S Ljudmila - Kornelij in Ciprijan d 17 N 24. nav. nedelja - Robert Bellarmino 18 P Jožef Kupert 19 T Januarij 20 S Evstahij - Suzana 21 Č Matej (Matevž) ap. in ev. 22 P Tomaž Villanovski - Mavricij 23 S Lin - Tekla 24 N 25. nav. nedel ja - Mari ja rešiteljica jetnikov - kvatrnica • 25 P Avrelija (Zlatka) 26 T Kozina in Damijan 27 S Vincencij Pavelski 28 Č Venčeslav (Vaclav) 29 P Mihael, Gabrijel, Rafael nad. 30 S Hieronim OKTOBER 1 N 26. nav. nedelja - Terezija Deteta Jezusa > 2 P Angeli Varuhi 3 T Evald 4 S Frančišek Asiški 5 Č Justina - Alojzij Scrosoppi 6 P Bruno 7 S Rožarska Devica Marija 8 N 27. nav. nedelja - Simeon O 9 P Dionizij 10 T Frančišek Borgia 11 S Placida - Aleksander Savli 12 Č Maksimilijan - Serafin 13 P Edvard - Gerard 14 S Kalist I. 15 N 28. nav. nedelja - Terezija Velika, Avilska 16 P Hedvika d 17 T Ignacij Antiohijski 18 S Luka evangelist 19 Č Izak Jogues - Laura 20 P Vendelin - Bertila 21 S Uršula - Celina 22 N 29. nav. nedelja - Marija Saloma - Misijonska 23 P Janez Kap. 24 T Anton M. Claret • 25 S Krizant in Darija 26 e Evarist 27 P Frumencij - Cirijak 28 S Simon in Juda Tadej ap. 29 N 30. nav. nedelja - Narcis 30 P Alfonz Rodriguez > 31 T Volfgang 1 S Vsi sveti 2 Č Verne duše 3 P Just - Ubert 4 S Karel Borom. (Drago) 5 N 31. nav. nedelja - Zahari ja in Elizabeta, starša Janeza Krst. 6 P Lenart 7 T Engelbert O 8 S Deodat (Bogdan) - Bogomir 9 Č posvetitev lateranske bazilike 10 P Leon Veliki - Andrej Avel. 11 S Martin 1. 12 N 32. nav. nedelja - Jozafat 13 P Stanislav Kostka (Slavko) 14 T Nikola Tavelič 15 S Albert Veliki d 16 Č Marjeta Škotska - Jedert 17 P Elizabeta Ogrska 18 S posvetitve bazilike Sv. Petra 19 N 33. nav. nedelja - Epimak 20 P Korejski mučenci 21 T Edmund - Gelazij - Darovanje Device Marije 22 S Cecilija • 23 Č Klement 1. - Kolumban 24 P Krizogon - Flora (Cvetka) 25 S Katarina Aleksandrijska 26 N 34. nav. nedelja - Kristus kralj vesoljstva 27 P Virgil - Valerijan Oglejski 28 T Sostene 29 S Saturnin > 30 Č Andrej ap. (Štandrež) I P Eligij 2 S Bibijana (Živa) 3 N 1. ad v. nedelja - Frančišek Ksaver 4 P Barbara 5 T Saba 6 S Miklavž 7 Č Ambrož O 8 P Brezmadežno spočetje D. Marije - adventnica 9 S Valerija 10 N 2. adv. nedelja - Loretska Mati božja 11 P Damaz 1. 12 T Ivana Frančiška de Chantal 13 S Lucija 14 Č Janez od Križa 15 P Marija K. de Rossi - Silvija d 16 S Adelhajda (Adelija) 17 N 3. adv. nedelja - Lazar i/. Betanije 18 P Adele 19 T Urban V 20 S Evgenij in Makarij 21 Č Peter Kanizij 22 P Frančiška Ksaverija Cabrini • 23 S Viktorija (Vika) 24 N 4. adv. nedelja - Adam in Eva - kvatrnica 25 P Božič 26 T Štefan 27 S Janez ap. - Fabiola 28 Č Nedolžni otroci, mučenci > 29 p Tomaž Becket - David 30 S Ruggero 31 N Silvester LETO 1995 Leto 1995 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konča v nedeljo. Februar ima 28 dni. Cerkveno leto začne s prvo adventno nedeljo 27. novembra 1994 in traja do prve adventne nedelje 3. decembra 1995. Letni časi: Pomlad: 21 marca. Sonce stopi v znamenje Ovna ob 3.03 uri. Pomladni ekvinokcij. Začne pomlad. Poletje: 21. junija. Sonce stopi v znamenje Raka ob 21.06. Poletni solsticij. Začne poletje. Jesen: 23. septembra. Sonce stopi v znamenje Tehnice ob 13.01 uri. Jesenski ekvinokcij. Začne jesen. Zima: 22. decembra. Sonce stopi v znamenje Kozoroga ob 9.09 uri. Zimski solsticij: začne zima. Na “poletni čas” (kazalce na uri premaknemo eno uro naprej) stopimo v noči pred zadnjo nedeljo v marcu (26. marca), na “sončni čas” pa se vrnemo v noči pred zadnjo nedeljo v septembru (24. septembra), ko premaknemo kazalce za eno uro nazaj. Premakljivi prazniki v novem letu: Pepelnica: 1. marec; Prva kvatrna nedelja: 12. marca; Velika noč: 16. aprila; Vnebohod (Velik Križ): 28. maja; Majenca: 4. junija; Druga kvatrna nedelja: Presveta Trojica: 11. junija; Presveto Telo: 18. junija; Tretja kvatrna nedelja: 24. septembra; Prva adventna nedelja: 3. decembra; Četrta kvatrna nedelja: 24. decembra. Leto 1995 je pod planetom Mars, ki je četrti planet od Sonca. Da napravi okoli Sonca svojo pot, porabi Mars eno leto in 322 dni. Mars je 5 in pol krat manjši ko naša Zemlja. Lahko ga spoznamo, ker njegova velikost pada in raste kakor velikost lune. Njegova luč je rdeča kakor ogenj. Marsova leta so vedno bolj suha kot mokra, in če so tudi nekatera mokra, jih je vendar večina suhih. Pomlad je navadno suha, neugodna in mrzla. Do 9. junija se ponovita pogostokrat slana in mraz. Poletje marsovega leta je najbolj vroče, tudi noči so vroče. Zato usahne veliko studencev, pa tudi v potokih in rekah se voda zniža in posuši. Jesen je bolj suha kol mokra in zavoljo tega dozori dobro vino. Oktobra meseca večkrat zemlja malo zmrzne, novembra pa je spet toplo. Pred adventom ni prave zime. Zima je bolj suha kot mokra, spremenljiva in mrzla. LJUDSKA MODROST DIELO Buog je človieka ustvaru za dielo. Človek je srečan le, če diela. Lenuhi in potepuhi nieso ankul zadovoljni. Če dielo je parmierno močem, starosti, stanu in spolu človieka, daje človieku zdravje, kier kri se lepuo pretaka po žuotu in teluo uporablja snovi, da mu ne dielajo težav. Prehuduo dielo pa ukončuje človieka, kier mu jemlje več moči. kakor sijih more spruoti pridobivati. Zatuo ne bodi prenagu tu diele; kar sada na moreš narest, boš pode naredu. Tuoje zdravje ti muora biti ljubše ku zaostalo dielo. Če zboliš, ali ti ne bo dielo še buj zaostajalo? - Daj se privaditi dielu. Privada moči utrdi. Kduor živi vedno doma in le malo hodi, se čuti utrujen, če muora iti samuo dvie ur deleč. Zaki? Kier teluo nie vajeno opravljati tega diela. Če pa hodiš potem vsak dan po vič ur. se takuo parvadiš, da ti nie težavno po osam ur hoditi. - Kduor muora vzdigovati težke briemana, naj začne polagoma, da ga na zaboli v križu, da ga ne zvazne. - Če kaj težkega neseš, peješ, tiščiš ali dielaš, se vičkrat oddahni in počij. - Kduor muore deleč iti, naj začne počasi in mernuo. Dalje, ko gre, smie buj hitro iti; par koncu naj se spet pomeri. - Matera, ne vzdigujte težkih stvari. Če cedite kleče tla, takuo da prihaja kri v glavo, vičkrat poglejte v luft. Če muorate sključeno sedieti, vičkrat vstanite in no malo hodite. POČITEK Pridnemu dielucu počitek ali pa sprehajanje mu stori dobro in mu utrdi zdravje. Tudi počitek in sprehajanje morata imieti svojo miero, da zdravju ne škodujeta. - Če svoje dielo opravljaš zmieram sede, sprehajanje ti je močnuo potriebno, da ohraniš zdravje. Sprehajaj se pa zuna, v čistem zraku. - Sprehajaj se mernuo, ne pa da boš no malo lietu, no malo počas hodu. - Napoti se kajšankrat v hribe, da se ti pljuča no malo pretresejo, razšieriejo in utrdijo. - Ankul ne hodi prehitro, posebno v zimskem času, kar je hud mraz, da se ti pljuča previč ne pretresejo in razšieriejo, da se potem od mrzlega zraka, ki leti v te, ne prehlade in vnamejo. - Kar se sprehajaš, naj te ne teže vsieh sort misli in se ne zamisli pregloboko, ampak veseli se božje modruosti in lepote, ki jih vidiš pred sabo in nad sabo. Razvedri se v božji naravi! IVlsgr. Ivan Trinko (10.6.1952) NAŠA ZGODOVINA Msgr. Ivan Trinko (10.6.1952) SREČANJA S TRINKOM NA BAUDOUINOV1 POTI Liliana Spinozzi Monai Pred kratkim so me zaprosili, naj pripravim prispevek za Trinkov koledar 1995. Z ugledno osebnostjo, po kateri nosi zbornik ime, se nisem nikoli posebej študijsko ukvarjala, in misel, da bi na hitro pripravila površen prispevek, se mi ni zdela sprejemljiva; tako sem vabilo sprva tiho odklonila in ga ponovno vzela v pretres šele včeraj, ko mi je Lucija, factotum društva “Ivan Trinko” v Čedadu, med pavzo na mednarodnem posvetovanju Otroški govor in manjšine vabilo obnovila in mi predlagala, naj posežem k temu, kar sem novega o Trinku zapisala v svoji zadnji knjigi. “Dobro, Lucija, bom pomislila.” ... Koliko stvari je bilo včeraj, na posvetu, povedanih o dvojezični vzgoji... Med odmorom je Nereo Perini opozarjal Bredo Pogorelec in podpisano na razkorak med tozadevnimi teoretskimi konstrukcijami (ki so lahko optimalne) in različnimi stvarnimi položaji, ki so dejansko med seboj neprimerljivi. Eno je furlansko-italijanska dvojezičnost, nekaj drugega nemško-italijanska, spet drugačna je slovensko-italijanska dvojezičnost. Razdalje, ki jih je treba premagati, da dosežemo uravnovešeno medsebojno izmenjavo, pa niso vedno v sorazmerju z “naravno” razdaljo med jezikovnimi kodi, vse bolj so odvisne od zakoreninjenosti stereotipov. Renzo T’itone je z navdušenjem, ki znanstveniku zagotavlja večno mladost, pravkar končal s prikazom odprtosti in globoke prepustnosti, ki označuje človeka, ko je še otrok, in ki jo morejo zamejiti le posegi odraslih, ki gredo proti otrokovim prirojenim sposobnostim. In to ne le glede jezika. Toda začenši pri jeziku, po katerem se umerjajo vse druge možnosti. ...Lahko je tako govoriti Titoneju, ki po svojem rojstvu ni pripadnik manjšine, ki je do teh naziranj prišel v glavnem skozi študij in jih nato okrepil kot kozmopolit s planetarnimi obzorji... Kako naj bi se ne vrnili do našega Trinka, večno živega primera intelektualne in duhovne pronicljivosti večjezičnega Človeka, zrasle iz naravne podlage in zavestno grajene v krajih in časih, na katere bi stavil le tveganju zavezan in posebno optimističen igralec. Ali je potrebna “priprava”, da o njem dostojno spregovorimo, da še enkrat opozorimo na tisto, kar mogoče že vemo, a je koristno ponoviti. Tudi mi smo za oči drugih danes isti, kot bomo jutri: na nas samih je, da zagovorimo repetitivnost, da osvojimo nauk, če imamo Učitelja. Prav ko sem iskala sledove svojega učitelja, sem začela spoznavati tudi Ivana Trinka. Prvič v letih 1984-86, ko sem se dokumentirala v najširšem smislu o zgodovini Nadiških dolin, da bi se pripravila na jezikoslovno obravnavo slovenskih besedil, ki jih je v teh krajih leta 1873 zapisal poljski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay. Drugič pa po letu 1990, ko sem poskusila povezati niti pisemske mreže, ki jo je omenjeni lingvist v teku pol stoletja stkal z nekaterimi furlanskimi intelektualci. Iz tega dela je nastala knjiga, ki jo je omenjala Lucija: Dal Friuli alla Russia: mezzo secolo di storia e di cultura in margine all ’epistolario (1875-1928) Jan Baudouin de Courtenay (Od Furlanije do Rusije: pol stoletja zgodovine in kulture ob robu korespondence Jana Baudouin de Courtenaya); izšla je lanskega aprila pri Furlanskem filološkem društvu. Tokrat zares zaslužnem, saj je med svoje izdaje sprejelo raziskavo, ki se je na osnovi razbiranja dokumentov osredotočila na (lahko rečem: bolečo?) temo tako-imenovanega “slovanskega vprašanja” in ga predstavila v perspektivi, ki je dokaj drugačna tako glede na tiste, ki so na vprašanje gledali - morda podzavestno - z leve, kot glede na tiste. ki so ga pomaknili na desno. Kdor je stal ob meni v treh letih te nosečnosti (še posebej se sklicujem na pričevanje Giuseppeja Francescata, kateremu se ne bom nikoli dovolj zahvalila za vso podporo), ve, da je že ta odtehtala bolečino poroda. Ne bi želela, da bi me narobe razumeli: sloje za naraščajočo bolečino, ki jo je napajala ljubezen do resnice, pa tudi strah, da bi se ji ne izneverila; pred mano je bilo toliko ganljivih dogodkov in usod, ki so že postali del zgodovine, predvsem pa je bolečina izvirala iz dezo-rientacije, ko sem hotela za vsako ceno opredeliti tisto, kar banalno označujemo kot krepost, nasproti tistemu, kar prav tako neutrudno imenujemo zmoto. A pojdimo h knjigi. Res je: Trinko še zdaleč ni njen protagonist (ta vloga pripada Baudouinu). Čudno se tudi zdi, da sta v knjigi, ki sloni na dokaj bogatem pisemskem gradivu, edini osebnosti, ki nista neposredno izpričani s pismi (z izjemo enega samega dopisa, ki gaje Baudouin poslal Corgnaliju leta 1928 in kije objavljen na straneh 122-127), prav onadva, Trinko in Baudouin. Ne glede na to izžarevata svojo luč in o Trinku je bilo mogoče zapisati, da “ga njegovo pokončno stališče v obrambi manjšine, ki ji je pripadal - to pa je povsem zraslo z njegovim polnim etničnim ozaveščenjem - ter etični in intelektualni format človeka kažejo, vedno na osnovi pisem, s katerimi razpolagamo, kot privilegiranega Baudouinovega sogovornika...” (str. 56). Trditev se seveda naslanja na pisma, ki so bila objavljena v revijah in časopisih in tam tudi komentirana, zato jih na tem mestu ne bom dodatno pojasnjevala. Tu bo dovolj opozoriti, da se Trinko pojavlja na sicer različne načine na več kot tridesetih straneh knjige, ki zajema skupno 242 strani. Skušala jih bom povzeti, ne da bi navajala številke strani, saj so te razvidne iz imenskega kazala publikacije. V uvodnem delu, ki je metodološkega značaja, je podčrtana redka priložnost razpolaganja z. dvostransko dokumentacijo, ki jo raziskovalcem nudi korespondenca Baudouin-Trinko; v našem primeru gre zaslugo za to srečno naključje (v nasprotju s tem, kar smo morali ugotoviti za vse ostale korespondente poljskega lingvista) pripisati dejstvu, da spada Trinko v mlajšo generacijo in da je preživel obe vojni ter tako sam ohranil Baudouinova pisma in jih izročil zgodovini, saj bi se v nasprotnem primeru zelo verjetno porazgubila. Včasih gre za drobne, detajlne podatke, ki bi jih morda niti ne kazalo jemati v poštev. Taka je na primer precizacija o osebi, ki je posredovala pri srečanju med Trinkom in Baudouinom, in kije po naših dognanjih Carlo Podrecca, ne pa goriški založnik Andrej Gabršček, kot trdi Čurkina (glej opombo 20 na str. 37 omenjene knjige). Ali pa ugotovitev, da se je Baudouin, potem ko je zaman pisal Pier Silveriu Leichtu, da bi dobil separatne odtise svojega predavanja na kongresu v Čedadu ( 1899), obrnil na Trinka. Kljub navidezni banalnosti pa se ta ugotovitev vključuje v mnogo bolj relevanten okvir, ki ga udejanjajo številne male epizode, stekajoče se v osnovni problem, to je v problem statusa slovenske manjšine v novorojeni Italiji. Preveč je bilo rečeno in zapisano o tem kočljivem vprašanju. Vprašanju, ki se je zdelo že odpisano med tista, ki so postala ali postajajo predmet objektivne, papirnate analize. Nasprotujoča si vnema obeh strani pa spet odpira njegovo aktualnost, rekla bi ciklično, tokrat vezano na izide z volišč. Ni težko zaznati tesnobo raziskovalca, ko nemočno gleda na semantično metamorfozo svojih raziskav, ki se s strokovne ravni pomikajo na politično. Resnica pa je lahko le ena. Naj mi bo dovoljen zavesten odmik, da se lahko ponovno zamislim nad poglavjem 2.6, kjer je govora o političnih implikacijah intelektualca (o lastnostih - ali bolje o golem obstajanju - obratnih implikacij upravičeno dvomim). Zdaj vem, da je za raziskovalca proglašanje lastne dejavnosti kot aseptične in “apolitične” zgolj lažna pretenzija. Kaj naj torej rečemo o dejavnosti, ki hoče biti politična, če naj s tem izrazom označimo voljo in možnost vplivanja na družbo z orodjem idej, besede. To seveda lahko storimo na različne načine. V imenu pristranske, na svoj čas vezane ideologije, ali v imenu ideala, ki ne zaide. Priznam ti, Lucija, da se zavedam sredobežne sile v odnosu do ti- stega, kar sem nameravala zapisati. Hotela sem dovolj obširno prikazati dve ali tri epizode, ki kažejo na Trinkovo pričevanje o prisotnosti “slovenstva” v Furlaniji. Tako je leta 1890 objavil skupaj z Jožefom Jusičem latinski dokument (Listina iz I. 1170-1190) s številnimi krajevnimi in osebnimi imeni, ki kažejo na staro slovensko kolonizacijo furlanske ravnine vse do Tilmenta (s tem pa spodbudil reakcijo, ko je Michele Leicht dve leti pozneje kot odmev izdal brošuro 11 confine italiano verso l’Austria). Druge epizode kažejo na njegov oster temperament, ki seka po protislovjih, izvirajočih iz duhovne šibkosti ali iz ambicije; tako postavi Carla Podrecco (ki ga Baudouin zaradi njegovih sanjarskih idej o prihodnosti Slovanov dobrohotno označuje kot “plemenitega vizionarja”) v vrste “fanatičnih Italijanov” skupaj z Marinellijem in Valussijem ali pa ironično poroča v spisu Beneška Slovenija iz leta 1898 o razdelitvi 300 italijanskih misalov med Beneške Slovence, s katerimi je hotel poslanec Elio Morpurgo vzpostaviti protiutež širjenju slovenskih nabožnih knjig Mohorjeve družbe. (“No pa, - e se non ridi, di che rider suoli? Smešno res, da italijanska vlada (laična in antiklerikalna, op. p.) kupuje molitvenike svojim podanikom. “11 diavolo s’è fatto frate” kakor pravi italijanski pregovor. Vlada bi bila storila mnogo bolj potrebno in človekoljubno delo, če bi bila s tistim denarjem nakupila malce kruha gladnemu ljudstvu v Romagni in na Siciliji, kjer je prišlo prav tiste dni do velikih izgredov zaradi lakote.” - Citirano po ponatisu v knjigi; I. Trinko, Beneška Slovenija-Hajdimo v Rezijo, Celje, Mohorjeva družba, 1980, str. 46). Opozoriti bi kazalo tudi na diskretno, a pozorno Trinkovo prisotnost v trenutkih in okoliščinah, ki so bili za občudovanega prijatelja iz tujine še posebej delikatni. Prav Trinku je bila na primer naložena odgovorna naloga, da poseže z nekaterimi “popravki” v besedilo predavanja, ki gaje Baudouin imel v Čedadu. V tej zvezi ne bi dodala drugega, kar bi lahko dalo mojim izvajanjem polemični, v tem kontekstu neprimeren prizvok. Naj se povrnem k izvajanjem, ki sem jih prekinila. Misleči človek se torej ne more odpovedati političnemu delovanju v najvišjem smislu tega izraza. Kljub različnosti lastnih vlog, etnične pripadnosti, stopnje družbene in kulturne reprezentativnosti, naravne obdarjenosti in izobrazbe lahko Trinka in Baudouina postavimo na isto raven glede na njuno sposobnost vključevanja lastne znanstvene osebnosti v humanizem brez drugih pridevkov. Ko bi delala na področju tehnoloških raziskav s sumljivimi možnostmi aplikacije, bi dvignila svoj glas v podporo razorožitvi. Ko bi bila ekonomista, bi opozarjala na diskriminantno in nedis-kriminirano izkoriščanje dobrin našega planeta. Ker sta oba bila priči etnični diskriminaciji, ki se je odvijala skozi jezikovne pritiske, sta vsak na svoj način proglašala in branila neodtujljivo pravico vsakogar, da ostane preprosto to, kar je, in da kot tak uživa spoštovanje drugih. POMEN NARAVOSLOVNE DEJAVNOSTI IVANA TRINKA Franco Fornasaro Uvod V nekem prejšnjem prispevku sem osvetlil prostor, ki si gaje Ivan Trinko izkrčil kot pomemben preučevalec naravoslovnih danosti svojega okolja ( 1 ). Njegova razgledanost na tem področju je vsega spoštovanja vredna. O tem se lahko prepričamo že pri branju njegovega prispevka v vodiču po predalpskem svetu Julijcev, “Guida alle Prealpi Giulie”, ki gaje leta 1912 pripravil Olinto Marinelli in v katerem najdemo Trinkov opis izletniških poti po Nadiških dolinah, posebej še opis vzpona na Matajur (2). Ta primer sem izbral, ker še danes štejemo Matajur za biser predalpskega ekosistema, pravcatega križpotja gorskih ravni in povsem svojskih obzorij, glede na to, da pomeni ta gora vrh geografske celote, ki seje zavoljo spleta tektonskih in posledičnih korozijskih pojavov oblikovala v blodnjak glavnih in stranskih dolin, ki so v ta prostor izklesale značilno in hkrati sila zanimivo morfologijo (3). “Trinkov” Matajur O vzponu na vrh je Trinko med drugim zapisal: -“...gora sodi med tiste, ki že dalj časa privlačijo pozornost učenjakov - med prvimi naravoslovca Hacqueta - pri katerih si je pridobila pristni sloves predvsem zavoljo njenega zanimivega rastlinstva...”; -“...Zadnji zaselki v Mersinu ležijo še na eocenu, toda prav kmalu naletimo na običajni rdeči skrilasti lapor, za katerega še ni dognano, ali sodi še v eocen ali pa nemara v kredo...”; -“...Toda nedaleč od vrha je Kossmat odkril med drobnozrnato brečo iz apnenca in peščenjaka sklade krednih orbitoidov ...”; -“...Pas med 1000 in 1200 m je odločno kraške narave...”; -“...Območje Matajurja... pa je zanimivo zavoljo svojega rastlinstva. Med najbolj značilnimi vrstami naj omenimo sledeče: Agropyrum biflorum, Saxifraga tenella, Saxifraga crustata, Orchis globosa, Nigritella angusti/olia, Arnica montana, Rhododendron hirsutum, Bellidiastrum Michelii, Silene quadrifida, Scorzonera purpurea. Achillea clavenae, Astrantia minor, Pedicularis tuberosa, Lilium Martagon, Anemone narcissiflora, Erigeron alpinus itd...” Pa še bi lahko vztrajal z navajanjem opisov drugih področij nadiškega sveta (geološki sprehod v Barnasu, izlet k Landarski jami, vzpon na planoto Lubja, obisk srednjega dela doline Nediže, pot na goro Mija, geobotanični opis krajev okoli Robiča, vzpon na Stol, razčlenitev porečij Arbeča in Aborne kot ostankov kva-ternarnega jezera, planimetrični oris jam Ta pot Čelan in Velike jame itd.), kar bi vse terjalo ločeno podrobno obravnavo. Pohod na Matajur se nadaljuje z natančno analizo površinskih kamenin zlasti za področje Glave (tla s krednim apnencem, scaglia z vrinjenimi plastmi, z apnenčasto brečo, eocenske kamenine itd.). V omenjenem vodiču nadalje beremo: -“...V tem območju, pa še više tja do nadmorske višine 1450 m, so vredne pozornosti in prostor krajinsko zaznamujejo tako imenovane planine, pač gruče pastirskih koč, v katerih prenočuje živina, ki se ondod pase ob ugodnem letnem času; planine leže v bolj zavetnih krajih, najrajši v večjih dolinah. Zgrajene so sila preprosto in grobo ter so pokrite s slamo. Pritlični prostorje namenjen živini, nad njim je senik; tam prenočujejo pastirji in kosci ter po potrebi tudi turisti, ki se odločajo za prenočitev v gorah. Glavnima dvema planinama pravijo v Mersinu Ta zu tlaklo (za tlakom) ter Ta za čel (za skalovjem). Dalje se pisec mudi pri kozolcih (,kazoucih), pri pijači, ki jo pridobivajo iz hrušk, imenovanih tebuke, itd: njegovo branje okolja je celostno, sodobno, aktualno! Njegovi bibliografski navedki so natančni, raznorodni in sežejo čez širok zgodovinski lok. Pripombe k njegovim botaničnim beležkam To je tista naravoslovna veja, pri kateri smem tudi sam osvetliti nekaj plati Trinkovega dela, zato da se bralec prepriča o kakovosti njegove analize. Kot sem že uvodoma dejal, ostrini njegovega znanstvenega uma ni ušlo, da je položaj porečja Nadiže povsem edinstven, na robu nižinskega sveta in sredozemske regije ter Vzhodnih Alp, zato pa tudi stičišče rastlinskih vrst ilirskega, alpskega in sredozemskega porekla s pogosto sila zanimivimi prepletanji. Za to zemljepisno področje drži trditev profesorja Livia Poldinija, da “rastline hodijo” (tako seje prof. Poldini izrazil na predavanju v Čedadu leta 1987)): rastlinske vrste, ki jih omenja Trinko, pa ta pojav potrjujejo, saj tak rastlinski dinamizem zaznamujejo, med njimi pa so tudi vrste, ki porajajo tako imenovane endemizme! Za zgled jih v tem pogledu navajajo tudi sodobni strokovnjaki, kot sta že omenjeni Poldini in Simonetti (4), ki je pripravil lasten vodič po rastlinstvu Nadiških dolin. Tako prišteva sodobno ekološko naziranje rastlinske vrste Achillea claveniae, Anemone narcissiflora, Arnica montana, Astrantia minor, Erigeron alpinus, Lilinm martagon, Rhododendron hirsutum, Saxifraga crostata, Saxifraga tenella k značilnim vrstam, medtem ko so bile druge vrste, ki jih je Trinko določil, deležne le rahlih popravkov: - Agropyrum Infiorimi se danes šteje za Agropyrum caninum sub-sp. biflorum (5), mogoče pa gaje tolmačiti kot reduktivno mutacijo (zatorej s kar nekam zamotano ekologijo!); - za Bellidiastrum Michelii in Orchis globosa veljata danes soz-načnici Aster bellidiastrum in Traunsteinera globosa; - Silene quadrìfolia je po vsej priliki Silene quadridentata., - Scorzonera tuberosa je po vsej priliki Scorzonera rosea ali purpurea; - Pedicularis tuberosa je verjetno izginila, omenjajo pa se najdišča vrste Pedicularis comosa (7); - Nigritella angusti/olia se danes imenuje Nigritella nigra, gre pa za vrsto, ki lahko sklepa hibridna razmerja z dvema vrstama iz rodu Gymnodenia (8). Gre, kot je videti, prej za drobne pripombe kot pa za dejanske popravke, ki so sicer pomembne za strokovnjaka, ki raziskuje razmerja in premike med rastlinskimi vrstami, a v glavnih obrisih le ohranjajo podobo, ki jo je izrisal Ivan Trinko. Povzetek Spustiti sem se hotel v nekatere potankosti iz taksonomske stroke, da bi osvetlil lik Trinka botanika. Ugotavljamo lahko, da se v ospredje strokovne pozornosti prebijajo danes poleg opisa vrst v nekem prostoru tudi krajinske značilnosti, ob primeru Matajurja pa ločimo še, zavoljo višinske razvrstitve, mnoge rastlinske pasove (gozdovi na prepadnih pobočjih sotesk, termofilni gozdovi gabra in malega jesena, bukov gozd, travniki itd); pri tem odkrivamo, daje podoba, ki jo je ponudil Trinko, še danes ustrezna, pravzaprav kar izhodišče za sodoben fitosociološki pristop! (9) Všeč mi je nazadnje njegovo nenehno opozarjanje etnografske narave, tisti ščepec domoznanstvenega ponosa in domoljubja; zakaj se, recimo, neki kraj na pobočju Matajurja imenuje Bukuje! Zato vendar, nas Trinko pouči, ker je svoj čas tani nemara rastel bukov gozd! Kako sodobna, sprotna šola iz drobnih pojavov, kljub temu, da Trinko še ni mogel vedeti za Le Goffa in njegovo šolo! Ni kaj: bil je pravi “orjak”, vsestransko razgiban, v marsičem predhodnik nove občutljivosti, ki je po mojem mnenju vreden vsega priznanja, da seje navzlic neprilikam pristavil v bran vrednot in bogastva, kijih v sebi nosi drugačnost. BIBLIOGRAFIJA (1) FORNASARO F. (1994) K naravoslovni dejavnosti Ivana Trinka; Trinkov koledar, Lipa, Speter (Ud). (2) TRINCO G. (1912) S. Pietro e la Valle del Natisone, Le Valli delFAborna, del Cosizza e dell’Erbezzo; Guida del Friuli, IV, 620-688, Udine. (3) FORNASARO F. (1991) Dedicato al Matajur; Novi Matajur, januar 1991, Čedad. (4) SIMONETTI G. (1980) Erbe del Friuli e delle Valli del Natisone; C.A.l. sezione “Menite Nero”, Cividale del Friuli (Ud). (5), (9) POLDINI L. (1980) La vegetazione della regione; Enciclopedia Monografica del Friuli-Venezia Giulia, 1 - Il paese, parte seconda; in ibidem (1991) Itinerari botanici nel Friuli-Venezia Giulia, Edizioni del Museo Friulano di Storia Naturale, Udine. (6), (7), (8) PIGNATT1 S. (1982) Flora d’Italia, Edagricole, Bologna. Msgr. Ivan Trinko 90-letnik (23.1.1953) NEMŠKUTARSTVO V KANALSKI DOLINI Mario Gariup -Topolovčan Pred časom mi je prišel v roke 6 strani dolg tipkopis, datiran Ukve, 7. marca 1946, in brez podpisa. Vsa zasluga za ta članek gre torej neznanemu, mogoče še živečemu avtorju. Poročilo je bilo zapisano ob koncu druge svetovne vojne in govori o listih Slovencih iz Kanalske doline, ki so iz najrazličnejših razlogov - gospodarskih, političnih in drugih - pozabili na svoj izvor in se prilagodili drugim narodnostim, v našem primeru predvsem nemški. Zato jih označuje kot Nemškutarje. Predlagam zato v branje ta dokument, ki je v marsičem še danes veljaven. Tudi z.a razmere v Benečiji je lahko poučen, če seveda zamenjamo določene predpostavke. Če bi resnica, ki je v dokumentu zajeta, koga motila, naj si prebere besede, s katerimi se papež tako ponižno oprošča na pragu tretjega tisočletja. Ko govorimo o nemškutarjih, mislimo na tiste Slovence, ki izjavljajo, da so Nemci. Čeprav je njihov občevalni jezik v družini, v domači vasi slovenski. Gre za ljudi, ki se sramujejo svojega slovenstva, ki ga hočejo z vsemi sredstvi in na vse načine prikrtiti in zatajiti, predvsem pred Nemci. Prepričani so, da je Slovenec manjvreden človek, o katerem se mora govoriti le s pre- žirom. Pred zavednim Slovencem pa nemškutar sploh nima poguma, da bi pokazal pravo barvo, temveč izjavlja, da je pol Slovenec pol Nemec. A to samo iz strahu in oportunitete. Nemci pravijo takim ljudem Mittelmesch. Ko imaš opravila z nemškutarjem ali nemčurjem, se moraš zavedati, da imaš opraviti z moralno manjvrednim človekom, čigar glavna poteza je oportunizem in ki bo skušal menjavati svojo politično barvo po vetru politike. Odločil se bo vedno za močnejšega. Tako seje zgodilo v Kanalski dolini, da so najhujši nemčurji prvi oblekli črne srajce, najbolj lizali pete italijanskim oblastnikom, bili potem najhujši nacisti in prav nič ne dvomim, da bi bili najbolj navdušeni Slovenci in Jugoslovani, ako bi bataljon Jugoslovanske Armade zasedel Kanalsko dolino. Kdo pa je kriv, da seje iz Slovenca izcimil ta socialo-politični nestvor, pol tič pol miš? Tega gotovo nismo krivi Slovenci, marveč moramo pripisovati vso tožno krivdo edino le velenemški raznarodovalni politiki, ki je bila sicer v začetku nekako naravna, a je postala v zadnjih 50 letih nasilna. Saj so imeli Nemci v rokah ves vladni aparat in vsa gospodarska sredstva. Nemci so bili v kulturni ofenzivi, Slovenci v kulturni defenzivi. Slovencem so vsilili nemško ali pa utrakvi-stično šolo. Ker ni bilo slovenskih šol, ni bilo slovenske inteligence. Slovenci, ki so obiskovali nemške šole, so postali večinoma narodni renegati. Tako ni imelo ljudstvo nobene narodne opore in zaslombe, nobenih ali le zelo malo zgledov narodne zavesti; nobene prilike narodno čustvovati. Kanalski Slovenec je ostal narodno nezaveden, top! Ker ni imel hrane iz slovenskih virov, je črpal nadomestek iz nemškega studenca, ki ga je v teku stoletij zastrupil ali bolje: imuniziral, to je, napravil nedostopnega za pojmovanje in sprejemanje kulture. Se več: sovraži celo vse to, kar je slovenskega ali jugoslovanskega, ker ga je pač tako učil nemški učitelj, nemški župan. Če je še kaj Slovencev v Kanalski dolini, je to zasluga cerkve. To naj pripozna vsakdo, naj bo kakršnegakoli političnega ali verskega naziranja. Tega so se dobro zavedali Nemci in nemškutarji. Zato so narodno zavednega duhovnika vedno preganjali. Med svetovno vojno 1914-1918 so rajnega Josipa Kukačka, tedanjega župnika v Ukvah, obdolžili izdajstva, mu v Trbižu v obraz pljuvali, ga zasramovali ter ga potem radi pomanjkanja dokazov internirali. Leta 1918 je padla Kanalska dolina pod Italijo, ker so nemški in nemškutarski elementi prosili poveljstvo italijanskih čet, naj zasedejo Trbiško kotlino. Bali so se. Bali so se, da bi je sicer Srbi ne zasedli. Raje Italijo kot Jugoslavijo. Pod fašizmom so isti gospodje navdušeno nosili črne srajce. Glavno jim je bilo, da gre dobro kupčija. Pridno so prepevali po fašističnih Dopolavorih. Nekateri so uživali vse zaupanje pri Italijanih (pr. [...J iz Ovčje vasi je desna roka [...]), pri katerih so ovajali Slovence. Zlasti duhovščina, ki je bila tistikrat še vsa narodno zavedna, ker je bila deloma pod goriško cerkveno upravo s škofom Sedejem, jim je bila v napotje. Če so hoteli nemškutarji odstraniti slovenskega duhovnika in niso mogli drugače, so se vedno posluževali političnih motivov. Italijani so kajpak radi verjeli in ugodili. Tako je bil pregnan Anton Cešornja, Rafko Premrl, Viktor Stanič itd. Po konkordatu med Vatikanom in Mussolinijem, leta 1929, po katerem naj bi se province teritorialno krile s škofijami, je prišla Kanalska dolina, na žalost, pod upravo videmske škofije. Ko so Nemci s pomočjo nemškutarjev dosegli, daje moral oditi zadnji zavedni slovenski župnik z Goriške, je videmski škof Nogara, znan po svojem napetem laškem šovinizmu, skrbel za to, da je poslal v dolino italijanske duhovnike (Lipalja ves) ali pa take, ki znajo sicer benečansko, a so popolnoma italijanskega mišljenja in čutenja (Simič, Gujon, Succaglia). S tem je zgubilo slovenstvo v Kanalski dolini zadnjo oporo. Tako je prišlo za Kanalsko dolino usodno leto 1939. V poletju sta sklenila Hitler in Mussolini pogodbo o izselitvi južnotirolskih Nemcev. Tozadevni italijanski zakon je govoril o Altoatesini/i, Nemci iz Kanalske doline s svojimi nemškutarskimi kreaturami so se strašno pohujševali nad dejstvom, da omenjeni zakon nemške Kanalske doline ne omenja. Rovarili so potem toliko časa, dokler niso dosegli tudi za vse prebivalce Kanalske pravico izselitve v blaženi Reich. Nacisti so razvili s dopustitvijo italijanskih oblasti zelo živahno propagando. Slovenci so morali lepo molčati. Benečanska duhovščina je pa vso stvar nebrižno gledala, da se ne vtika v politiko. Na skrivaj seje pa veselila, da voda tako lepo teče na italijanske mline. Uspeh nacistov je bil seveda velikanski. 99 odstotkov prebivalstva je optiralo za nemško državljanstvo. Uspeh je bil celo večji kot v južni Tirolski. Naši nemčurji so se izkazali boljše Nemce kot južnotirolski Nemci sami. Non plus ultra! Tisti, ki niso nikamor optirali ali pa so optirali za Italijo, so veljali za izdajalce. Dotični niso skoraj bili več vredni pozdrava. Ko seje razvilo partizanstvo, so veljali za partizane, ki so bili izginili pod najmanjšim povodom v gestapovskih taboriščih. Vedelo se je namreč dobro, da samo 100-odstotni Slovenci niso hoteli nič slišati o Nemčiji. Saj na splošno so bili optanti še v dobrih odnosih z Italijani. Po polomu italijanske vojske septembra 1943 so SS edinice razorožile stotine in stotine italijanskih vojakov. Naši nemškutarji pa niso prav nič zamerili svojim hčeram, ki so nosile svojim laškim ljubimcem še par dni hrano v Trbiž in Zabnice, kjer so bila prva zasilna taborišča za italijanske vojake; ista dekleta so čez par dni že flirtale z nemškimi S.S.ovci. Medtem ko Hrvatskn legija, ki je bila pozneje tudi tu in seje celo uprla Nemcem, ni uživala posebne simpatije. Vse je dobro, samo Jugoslovan ne! Po zlomu Italije so naši nemškutarji po vseh občinah takoj nastavili nemške župane, ustanovili nemške šole in otroške vrtce. Italijansko uradništvo je smelo ostati na svojih mestih. Le Slovenec je bil brezpravna raja, nemški vojski nevarna sila. Vendar je slovenščina ostala še v cerkvi. Hoteli so odpraviti tudi to: prepovedali so najprej slovensko petje v cerkvi. V Zabnicah so pevci in pevke rade volje ubogali. V Ukvah so poskusili istotako. Moški so se takoj ustrašili. Le par deklet z organistinjo (Leno Prešeren) na čelu je še vztrajalo. V Zabnicah so šli potem še dalje: gg. P[...J, K|...] in F|...] so zbrali kakih 30-35 podpisov za odpravo slovenske pridige. Na pobudo istega P[...| so morale potem tudi Tomajske slovenske šolske sestre zapustiti Žabnice. G. Treu, tedanji župan v Trbižu, pri katerem so sestre iskale zaščito, se je izrazil, da ne more posredovati. In vendar so iste sestre vzgojile nešteto žabniških deklet v šivanju, kuhanju, pletenju, lepem ve- denju itd. A ker so se dekleta naučila slovenščine, je bila to po mnenju omenjenih gospodov prevelika škoda, da bi odtehtala vse koristi. Medtem ko se je vršil tak kulturni pritisk na Slovence, so se optanti za nemško državljanstvo počasi izseljevali, ko so bili prodajali svojo lastnino privatno ali pa prodali uradnim potom inštituta Ente Nazionale per le Tre Venezie. Privatno so bili prodani zlasti gozdovi in večja posestva. Za privatno prodajo so bili najbolj navdušeni spet - najbolj zagrizeni nemškutarji. V Ukvah W1...J Al...], J[...] F[ .] in I[...], K[...] J[...j, E[...J G[...J itd. Tako je prišel najdragocenejši del Kanalske doline po zaslugi nemčurjev v kremplje italijanskega privatnega kapitala. Resnici na ljubo moram tudi podčrtati, da so tudi Slovenci glede te točke imeli žal važno vlogo. Neki G|...] iz Mlinskega pri Kobaridu, sedaj lesni trgovec v Vidmu, je posredoval pri neštetih privatnih prodajah. Želja po dobičku je preslepila celo zavednega Slovenca E[...] v Žabnicah, ki je pomagal, da sta prišli v roke Italijanom, potom privatne prodaje: gozdna parcela njegove tete v Ovčji vasi in velika hiša njegovega strica v Trbižu. Žal se tudi naši slovenski Primorci niso nič hoteli zanimati za zadevo. Saj bi bila lahko prišla zemlja v last primorskih Slovencev. Skušalo seje zainteresirati gotove kroge, a v veliko razočaranje se je naletelo povsod na veliko nerazumevanje. Kaj pa je bilo z našim navdušenim nemškutarjem, ko seje izselil? Prav nič mu ni bilo težko sprejeti imetje koroškega Slovenca, ki so ga nacisti razlastili ter ga pognali umirat v nemška taborišča. Sele ko je vera v nemško zmago začela padati in je tudi koroško partizanstvo začelo boj za osvoboditev slovenskega Korotana, so se nekaterim začele trezniti glave, da niso več hoteli sprejemati posestev koroških Slovencev. Poudariti pa moram, da je večino vodila pri tem samo preračunjena oportuniteta! Nemške komisije so prišle tako v veliko zadrego. Zadeva izselitve je polagoma zaspala, z upanjem, da se zopet zbudi po nemški zmagi. Nemškutarji so se potuhnili iz strahu pred italijanskimi in slovenskimi partizani. (Dvem ženskam v Ukvanski planini je prišlo slabo, ko sta se javila dva furlanska partizana!) Komisija seje mora- la omejiti le še na klicanje k vojakom naših fantov, ki so morali biti prostovoljci. Tako je prišel majnik 1945. Hitlerjevi sili je zaklenkal mrtvaški zvon. V Kanalski dolini so se prikazali angleški oklopniki. Krajevni italijanski CNL so zasedli občine, zbrisali nemške napise, ki sojih bili napravili nacisti, zastražili so bivše nemške magazine, s streljanjem iz pušk in strojnic ter metanjem ročnih granat so strahovali ljudi. Ljudstvo v Kanalski dolini ni še nikoli bilo tako terorizirano. Nemci so se poskrili, nemškutarji so pobesili glave in - molčali. Gotovo je bilo samo to, da so imeli polne hiše strahu. Italijani so začeli razoroževati selbshutz. Reakcije od nemškutarskih junakov ni bilo nobene, ko je šlo proti Italijanom. Samo Slovenci smo potem organizirali odpor. V teku nekaj ur so plapolale številne jugoslovanske in slovenske zastave na javnih in privatnih hišah od Trbiža do Ukev! Italijani so morali spet vračati orožje našim ljudem. Postali so ponižnejši. Organizirana je bila zato tudi narodna zaščita, ki je segala do Ukev. Škoda, da se je morala ista potem umakniti iz Kanalske doline istočasno kot iz cone A Julijske Krajine. Pri Narodni Zaščiti so bili v Zabnicah in Trbižu tudi domači fantje. V Ukvah žal ni bilo smisla za to. Zato se je zgodilo, da so ljudje na zahtevo Italijanov pobrali 4 (štiri) naše fante, ki so dezertirali iz nemške vojske, ter jih odpeljali za dva meseca v vojno ujetništvo. Ko je slovenska organizacija pokazala Italijanom peruti, so se nemčurji spet opogumili ter začeli spet s svojim satanskim delom. Nesporazumljenost med Titom in gen. Alexandrom je bila voda na nemškutarski mlin. Med ljudstvom so se že slišali glasovi: mi smo Avstrijci! Vendar je bila poleg italijanske samo še slovenska organizacija. Nemške ni bilo. Čez par dni smo videli samo eno avstrijsko zastavo v Žab-nicah! Tako smo dosegli tudi, da sta v Trbiški občini bila tudi dva zastopnika za Slovence. V Naborjetu tega ni bilo mogoče doseči po krivdi nemškutarjev M |... | in T|... J M(... ] je dal občinsko upravo raje v roke Italijanom. T|...], poveljnik Selbstschnlza, ni hotel dati orožja našim partizanom. Oba sta se hotela Italijanom prikupiti. Vendar sta to pot oba napravila slabo kupčijo. Oba sta delala pokoro več mesecev v videmskih zaporih. T|... | si je nalezel celo raka! Pisec teh vrstic se je pozneje še potegoval za predstavnika neitalijanskega prebivalstva v občinskem svetu v Naborjetu. Ko je sklical sejo gospodarjev v Ukvah, so ga kratkomalo vsi bojkotirali. Intrigirali so seveda potem toliko časa, dokler nista prišla v predstavništvo Nemec S[... ) iz Naborjeta in velenemškutar E[...J iz Ukev (njegova hči je poročila Italijana fašistovske mejne milice). Po ovinkih se je zvedelo, nihče ni hotel nič vedeti o piscu teh vrstic, ker bi bil zastopal slovenske interese! (sic!) Kaj hočete še več? Julija 1945 seje začela v Kanalski dolini akcija za slovenske ljudske šole. V Ukvah je bilo zbranih podpisov za 22 otrok v teku nekaj dni. Prvo nedeljo v avgustu je bil pri Bistriški kapeli cerkveni shod, pri katerem je bilo zelo veliko Ukljanov in kateremu je prisostvoval renegat učitelj Ml... 1 iz Ziljske doline. Za tem je kmalu Nemec E[...| P(...J začel nabirati podpise za nemško šolo. Uspeh je bil ta, da zdaj ni ene ne druge šole! V Zabnicah akcije za slovensko šolo ni bilo. Nihče se ni hotel lotiti tega dela. Nerazumljivo je takratno obnašanje zelo zaslužne E|...] družine. Dr. E[... ] E|...] seje napram pisca teh vrst dobesedno takole izrazila: Moj brat bo že skrbel za svoje otroke, da jih pošlje v slovenske šole. Drugi pa, kakor hočejo. V Rablju so ustanovili privatno slovensko šolo, ki pa je bila potem prepovedana. V Žabnicah imajo šolske sestre privatno slovensko-nemško šolo (neke vrste utrakvistično), katero obiskujejo celo nekateri otroci iz Ukev. In celo hčere B|...] P[...], ki je najprej podpisal za slovensko šolo, a je zahteval naknadno izbris njegovega podpisa. A pravo avstrijakantsko barvo so nemškutarji pokazali samo v poletju 1945, ko so aktivistke s Primorske nabirale podpise za priključitev Julijske Krajine k Jugoslaviji. V Ukvah je bilo nabranih samo 4 podpisov, v Zabnicah jih je bilo znatno več. Ko je šlo za trbiške Nemce, so bili vsi pripravljeni podpisati, razen T[...] A|...] in P|...] A[...j. Ta dva sta potem podrla vse in celo organizirala podpise za Avstrijo. Od tistikrat se mi Slovenci nismo lotili načelno nobene javne akcije več, ker so nam nemškutarji sistematično vse podirali. Odkar je avstrijska vlada zahtevala južno Tirolsko dolino, seje lo- tila sladka neskrbnost in prepričana gotovost, da bo Kanalska dolina priključena Avstriji. O Jugoslaviji noče nihče več slišati. Saj širijo o njej najgorostasnejše novice: o dnevnih bombardiranjih, spopadih na meji. skorajšnji vojni itd. Najbolj žalostno je to, da podpirajo širitev teh lažnjivih novic mnogi jugoslovanski emigranti, ki radi popolnega nerazumevanja svojstvenega položaja Kanalske doline našemu slovenstvu nepopravljivo škodujejo. Škodujejo več kot Italijani in Nemci. Nemškutar ima sadistično zadoščenje, ko vidi. kako pljuva Slovenec v svojo lastno skledo. Zavedati bi se morali vsi, da Kanalske doline ne bo rešila nobena še tako vzvišena in popolna ideologija, marveč njena priključitev k Jugoslaviji. Zato vsakdo, ki na kakršenkoli način pomaga odvračati simpatijo našega ljudstva Kanalske doline proč od Jugoslavije, dela proti slovenstvu v Kanalski dolini. Ukve, 7 sušca 1946. NAS SVET Delegacija Slovencev iz Trsta, Gorice in Benečije pri msgr. Ivanu Trinku ob njegovi 90-letnici - 23.1.1953 (Stanislav Renko, Vojmir Tedoldi, Ivan Trinko, Viljem Nanut) PRITRKAVANJE - TÓNKANJE SLOVENSKA LJUDSKA GLASBENA UMETNOST Julijan Strajnar Pritrkavanje je pesem zvonov, ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvonov zlivajo v melodijo v strogo določenih zaporedjih. Bistvena razlika med slovenskim pritrkavanjem ter igro zvonov (fr. carillon, nem. Glockenspiel itd.) zunaj našega etničnega ozemlja je v tem, da naši pritrkovalci, praviloma po eden za vsak zvon, izvabljajo iz zvonov ubrane melodije z neposrednim udarjanjem s kembljem na obod zvona. Pomembno je tudi to, da gre za skupinsko muziciranje in da pri tem uporabljajo zvonove, ki so zvoniku namenjeni za navadno zvonjenje. Drugod (npr. v Švici, Franciji, Belgiji, Angliji, v severni Italiji, v Sovjetski zvezi idr.) pa en sam človek igra s pomočjo najrazličnejših mehanizmov, največkrat s klaviaturo na zvonove, ki so obešeni in uglašeni nalašč za to in njih število je lahko zelo veliko. Na Slovenskem so pritrkovalci ljudski umetniki, drugod pa poklicni ali polpoklicni zvonarji, ki izvajajo najrazličnejše priredbe raznih skladb ali tudi izvirne, zložene nalašč za “igro zvonov”. Kot strokovni termin uporabljamo izraz pritrkavanje, sicer pa ima skoraj vsak kraj svoje posebno ime za to igro zvonov. Npr. na Gorenjskem pravijo še: potrkavanje, nabijanje, priudarjanje, klénkanje; na Dolenjskem klénkanje, potrkavanje, v Beli krajini klenkanje, linganje, na Notranjskem še tudi pinkanje, na Primorskem natolkàvanje, tolklànje, tenklànje, trankànje, kantkànje, klempanànje, klepetanje, kompelànje itd., v Slovenski Benečiji tudi tamburànje, škomponotdnje, mortelànje, v Reziji klotanànje, tintinànje, na Štajerskem potrkavanje, trijdnčanje, trojdnčanje, v klenk zvonenje, v Porabju klónkanje, klónckanje, na Koroškem nabijanje, prtrkàvanje, zgdne bijejo, s pengelnom pobijajo itn. Iz teh izrazov so izvedena tudi imena za tistega, ki pri-trkava npr. pritrkovalec, potrkdč, nabijava, tenklar, klenkdš, ton kač itd. Glasovi zvonov so imeli in še vedno imajo različno vlogo v vsakdanjem življenju, npr. vabijo k bogoslužju, bijejo uro, naznanjajo požar in druge nesreče, na svojstven način sporočajo, če je kdo umrl; ponekod z zvonjenjem skušajo odgnati točo itd. Slovenci imamo poseben odnos do zvonov, do glasu zvona, saj pravimo npr., da ima zvon lep glas, zvon poje itn. Vemo tudi, da so (zlasti med prvo svetovno vojsko) domačini večkrat na skrivaj sneli zvonove z zvonika in jih zakopali, da jih ne bi sovražnik mogel pretopiti v topove. Nikoli se ni zgodilo, da bi bil kdo izdal, kje so zvonovi skriti! Vsaka vas je ponosna na svoje zvonove, na svoje pritrkovalce in skoraj povsod zagotavljajo, da pri njih doma zvonovi najlepše pojejo. Pritrkavanje je ljudska glasbena umetnost, ki je značilna za vse slovensko etnično ozemlje z izjemo nekaterih slovenskih krajev na Koroškem v Avstriji, a se je ljudje še dobro spominjajo in imajo tudi izraze zanjo. Od kdaj je na Slovenskem pritrkavanje v navadi, še nismo mogli zatrdno ugotoviti. Zanesljivi podatki dokazujejo, daje bilo pritrkavanje znano v 19. stoletju, zelo verjetno pa je, da ta navada sega tja v 16. stoletje. Bodoče raziskave bodo zagotovo razkrile še kaj več. Med navadnim zvonjenjem in pritrkavanjem je bistvena razlika. Pri navadnem zvonjenju zvonar zaniha zvon s potegom vrvi ali v novejšem času s pomočjo elektromotorjev. Za pritrkavanje pa gredo pritrkovalci v zvonik, da s kombiji udarjajo po obodu zvona. Kembelj lahko držijo z golimi rokami, večkrat pa si omislijo razne pripomočke, da je pritrkavanje lažje, ker so kemblji dokaj težki. Tako zvonove npr. oprtajo s pomočjo kolov ali privežejo kemblje z verigami ali z vrvjo bliže obodu zvona itd. Kemblju pravijo tudi knébelj (Štajerska), žvenkelj, Štremfelj (Dolenjska, zvénku, rigel (Primorska), kladivo, betica (Tržaško), jezik (Beneška Slovenija) itn. Ponekod, posebno na Štajerskem, pri-trkavajo še tako, da udarjajo z lesenimi kladivi (kladiv, kij) po zgornjem zunanjem delu zvona. Napevom pravijo viža, štiklc, štuki, komad, kos itd. Glavne udarce, ki dajo osnovno melodijo, imenujejo zvak, stili (Gorenjska). Odbivanje, obiranje pomeni udarce, ki “odgovarjajo velikemu” zvonu, oziroma tiste, ki skupno z glavnimi udarci tvorijo melodijo, medtem ko pomeni gostenje ali glesténje (Primorska), drobljenje, drobit, drobnat, udarce, ki dopolnjujejo ali krasijo osnovni melodični vzorec. Glede na način pritrkavanja lahko razdelimo vse melodije v dve skupini: I. Vsi zvonovi imajo enako vlogo, tj. zaporedni udarci dajo melodijo brez gostenja. II. En zvon gosti, drugi udarjajo osnovno melodijo (glavni udarci in odbijanje). Pri teh melodijah ločimo še: a) leteče viže, b) stoječe viže. Pri letečih eden izmed zvonov leti, kar pomeni, da se ga niha z vrvjo; ta daje osnovni ritem, na druge udarjajo neposredno. Pri stoječih vižah pa vsi zvonovi “stojijo”. Teh viž je sorazmerno največ. Glavno nepisano pravilo, ki velja za vse načine pritrkavanja, pravi, da dva zvona nikoli ne smeta hkrati udariti. Ce se to kdaj zgodi, pomeni, da pritrkovalci niso bili dovolj zbrani, da niso lepo pritrkavali. Izjemoma smeta ponekod (na Štajerskem, Tržaškem in še kje), dva zvona hkrati udariti, če to zahteva glasbena podoba melodije. Čim več zvonov je v zvoniku, tem bolj je lahko pritrkavanje raznoliko. Z uporabo lesenih kijev se število možnih melodičnih vzorcev še poveča. Vse povedano drži bolj ali manj za vsa področja, kjer je pritrkavanje v navadi. Tónkanje v Marsinu pa ima nekatere posebnosti, ki jih moramo posebej omeniti. V Dol. Marsinu imajo v zvoniku samo tri zvonove, toda tonkači s posebnim načinom tónkanja znajo tam izvabiti iz zvonov toliko glasov, kot da bi bilo šest zvonov. Vsi trije zvonovi imajo zelo dolge kemblje - tam jim pravijo jezik. Kembelj, pd. jezik, je v zvonu obešen tako, da omogoča s spodnjim odebeljenim delom - to je škubal - udarec na spodnji obod zvona in s pregibom rok udarec z zgornjim delom jezika (glej skico). Tónkajo vedno trije možje. Vsak ima poseben “odrček”, na katerem stoji, spodnji konec jezika (kemblja) zatakne za pas. S skle-njenemi rokami (prsti) objame jezik nad škubalom in tako tanka. Udarjajo s škubalom in pa tudi z zgornjim koncem jezika. S to posebno tehniko, ki jo poznajo samo v Beneški Sloveniji, je na vsak zvon mogoče dobiti dva različna zvena. Tónkanje je zelo naporno, ker so jeziki dokaj težki, do 80 kg. Tonkači, ki sem jih snemal leta 1975, so mi povedali, da so začeli tónkat s 13-14 letom. Učili so se kar v zvoniku drug od drugega oziroma posnemali so "ta stare”. Kako je treba tónkat, so mi razložili takole: “Eden zvoni, ta mal lovi, la srednji nabira in lovi obadva! Kadar pa se ne zvoni, začne “ta mal”, potem “ta veliki”, "ta srednji” pa nabira. Z velikim zvonom se ne nabira, ker je jezik (kembelj) pretežak... je težkuo an ne pride lepuo, pokrije druge glasove...” Tonkač iz Marsina 11975) Imena posameznih viž (melodij) so tudi zanimiva, n.pr.: Gor en dol; Doblih nabirat; Barnaška; Na šest; 2 gor, 2 dol; Nabirat normal itd. Baje so včasih tónkali po dva tedna. Največ se tónka za obletnico posvetitve cerkve. "Enkrat so tónkali že ob 4^ zjutraj, takrat se le-puo sliši”. Zaenkrat mi še ni uspelo podrobneje raziskati tónkanje v Slovenski Benečiji. Prepričan pa sem, da se skrivajo še mnoge zanimivosti. Upam in želim, da bi tónkanje, ta nevsakdanja slovenska ljudska glasbena umetnost, še dolgo odmevalo v Slovenski Benečiji. Tonkača iz Marsina ( 1975) REZIJA - STARE NAUADE Silvana Paletti Rezija je bogata dulina, za sve stare lipe nauade. Kire so ščilš žive, druge so se zabile nu se zubile; kire druge, makoj kire stari, se šče itako radi se spomenja nu je pravi, taj an ba je spe živil. To ni čudno čut to bisido, ki jin gre od serca: “Kako to bilo lopo itadij, kako to bilo lopo nur nogà timpa... Dne od iseh stareh lipeh nauad za Rozajane tu Režij, to je bila, ita ki mela se delat to nuč vilijo Pernahte, ko zuonila glorja. Usi zuonavi od usake carkvè tu dolini, na to oro opulnoči so zuonili glorjo od ti trieh krajou nu isà nauada, isò delo, melo se udelat kar isi zuonavi so zuonili na to sveto nuč, zakoj usè je bilo žignano tu tin timpo. Ko so meli delat Rozajanavi od ko je glonknul zuun: so meli užuuat jarbule od sadja, ziz slečje, na nazet. Isò to je bilo den rišpiet, dan unor pruča jar-bulu, den Bug lonej jarbulu, za sadje ki je bil dal nu pa za mu augurat da an bodi basan nu bogat za to novo leto. Už0 ta lete jude so delali slečje nu narejali snopè nu sušili, da to bodi lopo pront, za uezat jarbule. Itako, ko je bila ità ora, ni so uzeli korbo ziz slečjon, na te njivaske kraj: hoiškico nu lumbin nu pa če bil snih o to balanalo, ni so hudili doz tarinje užuuat jarbule na nazet. Ko je paršel din, to je bilo itako lopo vidit use isè jarbule doz te tarinje, itako lopo uezane. Koj ščš ni so meli delat judi, kar te zuun je zuonil: ni so meli pisat ziz gezon ta za dure tu čanibi, to peruo letiro od imanou od ti trieh krajou G. B. M. po laški, o po rozajanski: S. B. M. ka to je sveti Šatuš, Bartuža, Makajà. Ni so meli pa naredit istes ziz gezon, rudi na naprit, no zvizdo ziz pet pikicou. Usè isò to sarvialo za se branit, od te hude Morè, ka to je bila žanš o aliboj muš ki tu nocè hudila cipat krij ti malin anu kadà pa ti vlikin. Druga rič ki je bila èóè za delat ito orò: je bilo za naredit to pernah-tauo net. Sa melo ustreč nu malo ulne ouci, jo štučet, sprest, splestet den kuseč nu ziz den pontapetič puiknot tu no gugi-co tau kas nu jo pulit rudi za sabè. Isò to sarvialo za branit: skoduanja, slabi slit, hude bolè. Ma usè iso delo, to vaialo nu to melo močnost koj če to je bilo naret na ito oro; tu ti timpo, kar so zuonili zuonavi, zakoj to je bila glorja ta od ti sveti trieh krajou nu usè je bilo žignano nu to vaialo za ito ka tò, bilo udijnò. Ko jude so rivali si udelat isò delo, ki zanjeh je bila stara nauada, ki èóè njeh očouji so bili jin pustili nu zanjeh to je bilo den oblig, sa melo udelat isò delo, fis ito nuc, ito oro, tu ti timpo, kar je zuonila ta glorija. Itako, ko use je bilo rivano, ni so lopo se ogreli okul ta ga ognjà nu si popili kaj gorkaga tu ti čemi, bogi, prazni jispi, ma punčaka dubrute nu rišpieta pruča njeh stareh, ki so jin pustili lipo nauado, ki unì so radi delali. Injen tu Reziji usè iso to se ni dila več, du pa ni vi, da usè isò bilo nur nogà timpa, ma glas od te nune Finizije Di Lenardo ta na Njivi je itako lopo zavezan na trako nu bo nan ostal na dul-go, za nan spomanut, zakoj na žiuo isi glas rumuni, rumuni... TU SO TI TRIJ! KRAJUVI To so ti triji krajuvi ziz orient ni so parèli, no zvizdo ni so vidali, rudi pred njimin na je èia nu pot na je jim kazala, da ni jiécite Ježuča, Sino Oca nebeskaga. Ni so parèli u Jeruzalem, zvizda se je jin zgubila, tadij ni so naprit barali: Ke je te grad, ke je te palač, ki je se naéinal din krej. Den krej ta nad usemin krajavin. Ni so rudi èli skuza Jeruzalem. Je bil Erode traditor, un je jin dal pit nu jest, nu profecijo je jin lajal nuje je lopo uvizal, da ko na nazet pridajo, mi mejta prid ga uvizat. Ka pa jas čon ga itit jiskat nu den veliki éenk mu dati. Ni so vilezli Jeruzalem ni so èli skuza Betlaem. Nu zvizda se spe jin pokazala nu pot na je jin kazala. Ta pod no goro nu den kulk, tu no pastirsko étalico. Sveta Marija nu Južef, den muéeó nu den uleč, tu kompaniji behajo. Dolo ni so pokleknuli nu adorali Ježuša, Janjulavi pohajajo. O vi Marija Vergina, simò parèli z dalečnjaga, da nen pokašti Ježuša. Muji ti triji krajuvi, moj bumbin je lilih usanul, lejta, pučijta, se zbudi, ka vi ga bota vidali. S to dobro roko se riskril nu na smihoje riviril. Dolo ni so pokleknuli nu Šenk so mu pumudili: jaur, miro nu jinčens. Janjulavi pujajo, Glorijo Bogu tu nebi nu paš ta na zimjè za usè j udi Božji. O Marija Vergina, vi Sveta žignana žanš, žegnajte nan, te svet svit, te sveti svit, te svet sad, da Bug nan daj usiga rat, da Bug nan daj usiga rat. Stara rozajanska uiža, ki ščile nes se puje za Pernahte tu cirkve. PRENOSI PO BRIEGU Luciano Chiabudini Vsaki krat, ki gren tode, ki smo nosil naše pardielo, me pridejo ma pamet verzi od poeta iz Štupce Dina Menichinija: «... la fatica che assidua piega il dorso/alle donne dei monti, ruba gli anni/lungo gli ardui sentieri tortuosi -... trud, ki vztrajno ulekuje harbat/gorskih žen, lieta krade/gor po starmih, ovinkanih stazah». Ries je, de bonifika zemljišča, ki naši predniki so jo nardil za spremenit njive, ima faraonsko dimenzion an jo dokažejo neštieti ziduovi, ki zadaržavajo zemjo ob robu riek an patoku; tenčas seje muorlo pomislit, kuo parnest dol za kraj, kar se je pardielalo na briegu. Ciest nie bluo, ble so samuo ramana, takuo de v takih sti-skavah se je dokazu vas kušt, vas um naših judi za špindat nar-manj moči v prenosu glavnih elementu našega pardiela, ki so bli senuo, darva, kompieri, riepa, sierak an sadje. Senuo vpraša puno prestora an muore bit pod strieho al pa ohranjeno na kajšno vižo od daža, zatuo, kar domači senik je biu Pun, naši judje so runal tiste velike kope, ki še donas videmo položene če an san po zapuščenih sanožetih. Senuo se nie usušilo tu an dan, takuo je bluo pried spravjeno tu lonce, ki so ble arztrešene lan po travnike. Za spravit lonce tan h znišču, tuk seje kopo nardi lo, te gorenje lonce so ble zbrane ta na briezih vejah, takuo de kar seje vlieklo veje, seje vešukala ciela lonca. Ne zastonj tist si- stema smo ga klical vlaka. Za spravit senuo pa darnu, naši judje so vezal brieme na adno vižo, ki niema para na nobednin kraju Alp, takuo ki me je tardili muoj renik kužin Valentin, bivajoč v Franciji an ki je pretampu vse Alpe, od Ventimiglie do Triglava. S telin vezanjan, ki se ga nardi z navadno varco, parbližno 12 metru dugo, položeno na tla na triangol z 2/3 metre šarokuosti, se more tarduo zbrat an zvezat od sedandeset do stuo an vič kilu sena, prez nobedne nevarnosti, de bi se po pot odvezalo al pa aršpaselilo. Človek, ki brieme nese, ima vtaknjeno glavo u posebno luknjo, zaglavje, an težava je ekvilibrano oparta na ramana, z varcami skrajan, ki roke tesnuo daržjo za karnit te voluminožast prenos. Po vsaki stazi so bli lepuo poznani počivali, tuk se je mogluo lahko opriet brieme, se odsopst an se opočit. posebno koliena, ki so narbuj v nevarnosti za se utresnit. Za majš briemana se je vezalo zagrabke na lač, z varco položeno v paralele, pretaknjeno an zategnjeno; od tega ime prenosa, ki je na zategi. Majhane kolikuosti sena seje nosilo tudi tu košu al tu zbrinči. Po te parvi uojski par kajšnin kraju so ostale niti, ki sudadi so bli nastabli za militarske prenose, zatuo tode ki so mogli, a je bluo zlo riedko, judje so nucal tele teleferike za spuščat senuo an darva an tuole seviede je zlo olajšalo trud. Darva so jih navadno zmetal v polienah dol po starmih drastcih; tuk nie bluo zadost starmuo, so jih venašal uon s host ta na rama-nah z adno buj tanko polieno na adno rame, ki je bla za podpuoro v azpartienju težave nad ramanah. Tudi fažine, vezane s tartami, so ble znešene na ramanah an jih je bluo nimar puno, tuk so siekli host, zatuo ki tenčas nie ostalo zapuščene še majhane veje, sa doma so se ugreval s fažinami; vse poliene so prodal. Ti azciepjeni kostanji, ki so jin guoril šklaponi, so čakal zimo an so jih vliekli z žliko al pa z varco parvezano tu vpičeno klanfo. Šklapone kostanja se jih je dobro prodalo v Čedade na fabriko tanina. Tudi taje za trami al pa za daske užagat so takuo spravli dol za kraj. Za kompierje, sadje, burje, sierak, oriehe an kar je bluo kumetuškega pardiela, navadna posoda za prenos je biu koš, sple-den uon z lieskovih lik na vič oblik an velikuosti: na ramana, na glavo, kratak, dug, obalast, fletast, s pantan al prez. Tek je šu v brieg s praznin košan, gaje parnesu damu punega, takuo ki nas je učiu muoj vaščan Tonca Špinjaku. ki je biu par karabinierah, tuk se je navadu, de «porta» po italiansko ima dva pomiena: vrata an parnes. «Videta - je pravu Tonca - kar prideta pred vrata, one vas same par sebe vprašajo: porta, parnes.» Če nie biu koš, za delikano sadje ku brieske, so ble pa pletenice obiešene na povierku. Te buj srečni, ki so imiel mula, so mu obie-sli dva koša skrajan harbata an s tem so parnašal damu posebno japke. V začetku spomladi seje grablo po sanožetih suhuo listje, ki zimski vietar je biu znesu tu doline. Tuole listje je nucalo za stejo pod žvino; ta par vsakin hlieve je biu listnjak, zatuo ki slame jo nie-smo pardielal an sieršče smo ga pa prodajal du Laške. Za prenašat listje je bla zmisnjena tista posebna posoda, poznana tudi na Krasu, ki jo kličemo žbrincja: je ku adna velika krona na glavi naših žena an jo moremo izbrat kot simbol njih truda. Listje se je prenašalo na drugo kuštno vižo, ki smo guoril na valiž. Listje je bluo zbrano med vejami od brieze, vezano s tarta-mi an vliečeno al parneseno damu. Tudi nad se seje puno nosilo, navadno gnuoj tu košu an gnojnico tu lesenih škafih, za gnojit njive an sadovnjake. Če njive so ble dol v dolin so tuole uozil z zajo, ki je velika pledena koša za uoze. Pardielo pa, ki je šluo na targ, navadno v Čedad, so ga pejal naši judje z barelo, ki je adan uozič z dviema kolama, ku sudajška kareta. Še z bičikleto so uozil grah, japke an brieske, an za de se na bojo pletenice previč plengale, so bli vekuštal ne dva obroča za jih ustabit. Parvi Čedajac, ki je tuole vidu, je poprašu: «Ce isal chel imprest/kaj je tista posoda?» Prez viedet, tele Lah jo je okar-stu, zatuo ki sada ji diemo imprèsi. Skarb za njive, za zidiče, ki sojih gor daržal, an za širjenje obdie-lanega zemljišča je bila nimar živa ta par vsaki hiš, zatuo tudi žene so pomale prenašat skale an zakladale zemjo tan za zidiče. Za tele prenose, ki so bli pretežki, so nucal siviera, ki je adna nosilnica za dvie peršone. Te gorske žene so ble posebno kuštne, kjer so nosile puno reči tan na glavi, nad mehnin obročan, svitek, za imiet fraj roke. Teli, po tin veličin orisani, so bli prenosi v brie-gu, venč part na harbatu al na plečah, takuo ki mi diemo. Na vien, al je ries, po poetovi misli, de so kradli lieta ženan; ries je, de tenčas nieso imiele takuo tankih an raunih nogi, ki imajo donas naše fine čeče. NASI LJUDJE Msgr. Ivan Trinko z domačimi (23.1.1953) MSGR. VALENTIN BIRTIG (Prir. po SPBL) Msgr. Valentin Birtig - Zdravko se je rodil 20. decembra 1909 v Roncu v občini Podbonesec. Umrl je v Vidmu 13. avgusta 1994 in je pokopan v domači vasi. Osnovno šolo je obiskoval najprej v Roncu. nato v Tarčetu; študij je nadaljeval na gimnaziji in teologiji v Vidmu. V duhovnika je bil posvečen 23. julija 1933 v videmski stolnici. 30. julija istega leta je pel prvo sveto mašo v domači farni cerkvi v Roncu. Svojo dušnopastirsko pot je torej, tako kot nekateri drugi naši duhovniki, začel prav v letu, ko je bila prepovedana raba slovenščine v cerkvah. Meseca septembra je bil imenovan za kaplana v Osojanah v Reziji. Leta 1936 je bil nato imenovan za kaplana v Mersinu, kjer je služboval 11 let. V Mersinu je preživel težka vojna leta. Pre Valentin je pokazal svoj pogum, ko je rešil vas pred požigom; prepričal je nemško komando, da niso bili Mersinci krivi za uboj nekaterih kozakov. Leta 1947 je postal župnik v fari Device Marije v Dreki, kjer je nasledil slovenskega duhovnika Antona Domenisa. Leta 1966 je bil med ustanovitelji kulturno-verskega lista Dom. Za Dom je veliko pisal o cerkvenih praznikih, o starih navadah, o življenju v preteklih časih. Leta 1978 ga je škof Battisti imenoval za častnega kanonika čedajskega kapitlja. Nadaljeval je do zadnjega s svojim pastoralnim delom v čedajski stolnici in v Rubignaccu, spovedoval je posebno slovenske vernike in za vse je imel dobro besedo in nasvet. Pisal je domoljubne pesmi in številne prigodnice, posebno domačim novomašnikom, pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. Jezikovna podoba teh pesmi je mestoma približana narečju, oblika pa črpa tako iz ljudske pesmi kot iz tradicije slovenskega umetnega pesništva. V njih se zrcali izraz človeka, ki živi za svoje ljudstvo in ki je globoko navezan na rodno zemljo. Najpogosteje je sodeloval v Trinkovem koledarju, v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe in v Domu. V Stele di Nadal je bila leta 1968 objavljena v slovenščini in furlanskem prevodu njegova pesem Božična noč - Notte natalizia. Nekaj prigodnic je objavil tudi v publikacijah, ki jih je izdajal msgr. Angelo Cracina: Missionari nostri. Costumanze religiose di nostra gente, Il giubileo sacerdotale del M.R. don Pietro Cernoia... Štiri njegove pesmi je objavil Anton Birtič v brošuri Oj božime. Pri zadrugi Dom je leta 1983 izdal zbirko pesmi “Spomin na dom”. Poleg poezij je pisal tudi prozne sestavke, zlasti v verski list Dom. Nastopil je večkrat s predavanji o Slovenski Benečiji: na Geografskem inštitutu v Ljubljani, na študijskih dnevih v Dragi pri Trstu, govoril je tudi bogoslovcem in študentom v Ljubljani. Od vseh njegovih pesmi je med našimi ljudmi gotovo najbolj priljubljena “Rosica neba”, napisana za Senjam beneške pesmi leta 1975 in ki je postala nekakšna himna te prireditve. ROSICA NEBA Pridi, oj pridi, rosica neba, rahlo pokropi mladi naš sviet. Ti vetrič, razgibaj vse temne maglice, naj sonce poljubi nam pušje lepé. Pojte, le pojte, Žgrabci, kuosi, suoje, jutranji se dan nam zori. Ti beneška zemlja, povzdigni glavo, vse sestre in bratje ti živjo pojo. SPOMINI NA NAŠEGA OČAKA IVANA TRINKA Zdravko (Valentin Birtig) Pri pogrebu monsinjorja Trinka sta bili dani dve globoki misli. Gospod Mazora iz Gorice je takole začel svoj govor: «Najlepša zvezda male, mile Benečije je končala svoj sijaj,» in msgr. Kjačič je porabil priliko tedanjega sončnega mrka: «Beneška zemlja je zgubila svoje sonce.» Med pogrebom, prav tisti dan, ob 11. uri je bil sončni mrk. Ti dve podobi nam jasno govorita, kaj je bil Trinko za Slovensko Benečijo. Pred sabo imam še zdaj visoko ravno postavo z milim pogledom in z mehko besedo, z imenitnim zadržanjem, podoba, ki je vsakemu človeku dajala vtis, daje Trinko res mož v popolnem pomenu besede. Zato so ludi mali seminaristi v njega zaupali in niso imeli strahu se mu približati. Že v prvem letu gimnazije, na dan svetega Janeza Zlatousta, ko je Trinko obhajal svoj god, sem se pridružil, z vsemi drugimi seminaristi Beneške Slovenije, na požirek vina in prigrizek piškotov, vsakoletni dar profesorja Trinka. Zbrali smo se v semeniški jedilnici. Kot oče med svoje otroke je prihajal k nam naš profesor, govoril z nami in nas povpraševal. Pri teh sestankih nam je zmeraj priporočal: «Pridno se učite, bodite čast naše dežele; pridite v mojo sobo, vam bom dal slovenske bukve. Duhovnik mora biti poučen v jeziku svojega ljudstva. Ne bojte se, če vam bodo laški tovariši in morebiti tudi kak slab profesor rekel “sklavet". Žaljive besede so znamenja nekulturnih ljudi, zatelebanega človeka.» Najstarejšemu kleriku je naročil, naj napiše imena vseh beneških študentov in mu jih izroči, da jih vpiše v Mohorjevo družbo. Potem so nam vsako leto prihajale bukve svetega Mohorja, le nekaj denarja smo mi priložili, vse drugo je Trinko poplačal. Želeli smo si družbo Trinka in nestrpno čakali njegov vstop v licej, kjer je učil filozofijo. Še zdaj se spominjam na živi vtis prvega dne na liceju, kjer je postal tri leta moj profesor. Prihajal je v šolo z gotovim korakom, z mirnim, milim obrazom. Po kratki molitvi je z zbranimi in lahnimi besedami predaval. Profesor Trinko je uporabljal jasne primere, pa tudi šaljive prispodobe za pojasnilo visokih resnic. Spominjam se sočne zgodbe o skopem gospodarju, mačku in menihu, s katero je profesor dokazoval tudi preprostemu človeku, da žival nima uma. Trinko je bil med vsemi profesorji v semenišču morda edini, ki je globoko poznal mlade dijake in mladino. Kdor vzame v roke njegovo knjigo “Paglavci”, razume njegovo bogato poznanje skrbi in žalostnega stanja naših revnih benečanskih družin. Sploh je Trinkova osebnost prevelika, da bi jo mogli skrčiti samo na eno podobo. Bil je filozof, pesnik, skladatelj, matematik, zborovodja, pisatelj, globok poznavatelj skoro vseh slovanskih in latinskih jezikov, risar, arhitekt in prevajatelj iz evropskih jezikov, zgodovinar in arheolog. Furlanski zgodovinar Pio Pasehini ga večkrat omenja. Trinko je bil tudi po priznanju drugorodcev res mož, kakršnih je le malo rodila furlanska in beneško slovenska zemlja. Kot javni delavec in politik je storil neizmerno dobrega za svoje rojake. Bil je deželni poslanec v videmski pokrajini. Eden prvih duhovnikov, izvoljenih za ljudskega zastopnika v tedanji frama-sonski Italiji. Da ne govorimo, da je bil prvi Slovenec, izvoljen v javnopravni organ. Trinko je bil takrat v celi Italiji edini duhovnik in še Slovenec izvoljen kot pokrajinski svetovalec. S svojo spretnostjo in sposobnostjo si je znal pridobiti spoštovanje vidnih in nevidnih sovražnikov. Njih napadi proti Cerkvi ali komurkoli pri javnih sejah so kmalu končali po njegovih globokih in modrih zavrnitvah. Ni mogoče našteti vseh, ki so se zatekali k svetovalcu ali poslancu Trinku v najrazličnejših osebnih, družinskih in občinskih zadevah. Dan za dnem je monsinjor Trinko pisal prošnje tudi za oprostitve kazni, za brezplačne sprejeme v bolnišnico in podobno. Vsak naš človek, ki je šel k Trinku po nasvet ali tolažbo, se je vračal od njega potolažen. Spoznal je, da Trinko ni samo modrost, marveč tudi srce. Delo za ljudstvo v ljubezni Kristusovi je bil življenjski cilj našega velikega moža. Zato bo Trinko ostal v večnem spominu našega ljudstva kot njegov dušni in telesni dobrotnik. h Trinkovega koledarja za leto 1973 ARTUR BLASUTTO (Prir. po SPBL) Artur Blasutto, duhovnik, verski in kulturni delavec v Reziji in Beneški Sloveniji, seje rodil v Viškorši (občina Tipana) 23. oktobra 1913, kjer je umrl 17.9. 1994. Osnovno šolo je dokončal v domači vasi, gimnazijo, licej in bogoslovje v nadškofijskem semenišču v Vidmu. V videmskem semenišču ga je spodbujal v narodni zavesti naš buditelj, pesnik in pisatelj, profesor Ivan Trinko. Bili pa so tudi drugi profesorji, ki so vzgajali mlade duhovnike v antifašističnem duhu, v duhu resnice in pravice, v spoštovanju Boga in ljudi. To učilo ga je spremljalo celo življenje. V semenišču so ga imeli radi predvsem zaradi njegove poštenosti, lojalnosti, pa tudi zaradi njegove inteligence. V duhovnika je bil posvečen v Vidmu 19. julija 1936, prvo sveto mašo je pel v Viškorši 26. julija 1936. Bil je od 1936. do 1946. leta župnik v Osojanah (Rezija), kjer je za svoje potrebe priredil v rezijanščino katekizem in učil in pridigal v rezijanščini. Tam je preživel težke vojne čase, ker je pomagal partizanom ne glede na njihovo barvo. Tudi na Lesah (Grmek), kjer je služboval od 1946. do konca 1955. leta, je priredil katekizem v nadiško narečje. Vedno je pridigal, spovedoval in učil v nadiškem narečju. Obnovil je cerkveni pevski zbor; način slovenskega petja, ki gaje vpeljal in so ga tudi drugi posnemali, je bil poznan po vsej Benečiji. To so bili veliki grehi zanj. Trikoloristi in fašisti mu niso odpustili in začeli so proti njemu hude gonje, zaradi katerih so ga predčasno upokojili v 43. letu starosti. Pa tudi krivic še ni bilo konca. Zaprli so mu celo cerkev, ni smel več maševati v cerkvi. Zaradi tega je nad 40 let trpel, ker je branil vero, molitev in svoj jezik. DON ARTURO BLASUTTO, ŽRTEV CERKVE Pre Antoni Bellina Ko ne bi prebral, daje don Arturo Blasutto iz Viškorše pri Tipani umrl 17. septembra 1994, bi mogoče niti ne vedel, daje kdaj živel. In tako ne le jaz. In vendar je zemeljska legenda tega božjega služabnika škandalozno dramatična, kot je sicer škandalozno tudi samo evangeljsko sporočilo. V enainosemdesetih letih življenja (rodil seje 23. oktobra 1913) je don Arturo osemnajst let opravljal dušnopastirsko službo. Ta skušnja seje boleče iztekla. Ostanek življenja je prebil doma. V Osojanah je preživel težka vojna leta in dan za dnem doživljal skrivnost Utelešenja - tudi v kulturi. Služil in pomagal je vsem, ki so ga prosili pomoči. Ocenjeval je položaj in potrebe, ne pa ideološko prepričanje. Tako je sledil Evangeliju, a skriti patrioti niu tega niso odpustili in ga kot tilovca pognali v beg. Leta 1946 se je za don Artura začela druga - in zadnja - faza na Lesah. Njegova krivda? Enostavno ta, daje pri bogoslužju uporabljal jezik ljudstva. In začele so se obtožbe, preiskave, obrekovanja, sramotilne kampanje v krajevnem in vsedržavnem tisku. §kof Nogara mu je dajal v podpis izjave o zvestobi italijanstvu, da bi brzdal zlobneže, ki v njem niso našli ničesar, za kar bi ga lahko obsodili. Brigadir v Klodiču je dejal: “Se don Arturo parlasse in italiano non avrebbe nessuna accusa” (Ko bi don Arturo govoril italijansko, bi ga ničesar ne obtoževali). Kljub doslednosti tega duhovnika in njegovi nedolžnosti mu je videmska kurija odvzela župnijo in don Arturo je moral poiskati kos kruha in trohico razumevanja pri domačih, farizejsko podporo škofa pa je odklonil. Imel je dvainštirideset let: bil je torej mnogo mlajši kot številni duhovniki, ki še danes opravljajo svojo službo. Sprva je maševal v cerkvi, a brez zvonjenja; pozneje so mu odklonili tudi cerkev. Živel je tako v poniževalni konfinaciji, ki je trajala kar štirideset let. Kalvarija don Altura je enaka kalvarijam Stepinca, Mindzentyja, Berana. Ali preprost duhovnik trpi manj kot kardinal? A vendar je pri tem pomembna razlika: kardinale so obsodili ateistični režimi in jih imamo za mučence, don Artura je obsodil demokrščanski režim in sama cerkev in je torej brez možnosti odveze. Tisti, ki niso trpeli zaradi Evangelija, fašisti, demokristjani, italianissimi, partizani, gladiatorji in tudi vohuni so dobili svoje plačilo. Če so bili duhovniki, so dobili kavalirski križec in rdečo ovratnico monsinjorja ali kanonika. On pa - ki je gotovo živel bolj v skladu z Evangelijem - je bil obsojen brez procesa in brez priziva. Nadškof Nogara je naredil najhujše: vzel mu je župnijo. A tudi škofje, ki so prišli za njim, niso bili bolj usmiljeni. Niso mu dali ne vasice ne naslova, če nič drugega v zadoščenje in zahvalo domačim, ki so zanj skrbeli. Leta 1956, ko je prišel Zaffonato, je Blasutto imel triinštirideset let. Leta 1973, ko je prišel Battisti, jih je imel šestdeset. Še vedno je bil pri moči. Kar se tiče cerkvenega naslova, bi mu don Arturo gotovo delal večjo čast kot marsikdo drug, ki je bil z njim poplačan v svoji karieri. Škof je zanj našel besede pohvale in odobravanja, ko je bil v krsti. Ali ni to prepozno, posebno zanj, ubogega Kristusa? Na misel nam pride tista strašna stran iz Evangelija, kjer farizeji slavijo mrtve preroke, obenem pa priznavajo, da so sinovi tistih, ki so preroke morili (Mt 23, 28-31). Kmalu bodo spet jokali nad praznim semeniščem. Ali lahko prosimo za drugo seme, ko smo tako zapravljali vse to božje seme? Ali nas lahko Gospod usliši? Saj sta semenišče in škofija tista, ki Ga potrebujeta, ne pa On nje. Po mojem mu bi bilo lažje, kot je zapisano, obuditi Abrahamove otroke iz kamnov (Mt 3, 9). Manj truda bi zahtevalo in dalo bi veliko več zadoščenja. VAŠA DUŠA ŽIVI MED NAMI Don Arturo ste šou ledat Boavo srenčjo, a vaša duša živi med nami. Vi ste šenjč parišče vilazima za našo srenčjost. Spoznau ste težko hodienje, tarde besiede; nosou ste križ mračnih dni! Ste se nabrau souz, ko brati oltarja Vam niso bili bratri. Tej Krist ste zbirou čarne robide tou Vas. Močou ste. Ma nas, Buoh Vam odpira vrata raja, Vam daja besiedo rož, Vam daja njea sveto roko, Vam zdravi trudosti an lomienja vej naših krajev. Žejan resnice, sin Veškuorše, ste branou besiedo, korenine, pot sarca naših ljudi. Čist odhajate počivat od maltre, ke ste nosou tej Buoh pribit na liesu križa. Hodou ste po rauni poti, poženani od luči božje milosti. Z vašo dobruoto anu z dielam, bomo karstili siemana novih dni. Buoh Vam Ione za besede jutra, kruha, sonca anu vedrine, ke ste posjau med nami. Zbuan, Don Arturo, naj Vam bo lahna zemlja Vaše Viškuorše. Zadnji pozdrav v slovenskem tipanskem narečju, ki ga je podal dah. Renzo Calligaro med pogrebnini obredom gospoda lllasutta. PRE ŽEF GOSPOD JOŽEF JUSSIG (JUSIČ) Franc Rupnik Gospod JozeJ' Jusič je bil rojen v A zli 8.4.1873, študiral je v Čedadu in Vidmu in bil posvečen v duhovnika leta 1899 v Vidmu, služboval je po mnogih župnijah v Benečiji, potem na Pečinah v Goriški nadškofiji, na koncu v Kredu, kjer je tudi umrl 20.10.1964 in bil tam pokopan. Ker je že leta 1994. potekalo 30 let od njegove smrti, a se spodobi, da ne bi bil pozabljen, je prav, da mu Trinkov koledar posveti nekaj vrstic. Vreden je spomina zaradi originalnosti, dolgega in zelo pestrega življenja, pa tudi zaradi ljubezni do ljudi, narave, sadje reje in preprostega, skromnega življenja. Ko je bil še župnik na Pečinah in v Kredu, je ljudem zelo rad pripovedoval tudi ob nedeljah pri pridigi svoje dogodivščine, ki so v jedru zelo smešne, sam pa jih je imel za zelo tragične. Sodbo prepuščam potrpežljivemu bralcu. E zgodnjih otroških let je rad pripovedoval, kako je hodil v šolo v Čedad. Mati mu je vsak dan dajala nekaj centezimov, da bi si kupil malo kruha. On pa je te centezime menjaval v kovance po 50, 100 in več lir ter jih potem doma skrbno hranil v luknji pod lesenim stropom, za katero je vedel samo on. Tega denarja se je nabralo počasi že kar precej. Začel je že delati načrte, kaj si bo lepega kupil. Pa so nekega dne drugi njegovi bratje in sestre skakali in se igrali nad kamro, mati pa je spodaj ravno molila in prosila Boga, da bi dobila kje nekaj denarja za novo krilo, ki gaje bila potrebna... “Kar se vsujejo ravno pred njo tiste moje prihranjene lire!...” Mati je vsa iz sebe pokleknila, pobirala lire in vzdihovala: “O, ljubi Bog, bodi zahvaljen za ta dar, hvala Ti, tako sem bila potrebna novega krila, zdaj si mi pa pomagal, hvala Ti...” Mati je potem govorila o tem čudežu še z vsemi sosedami in to večkrat. Mali Jožek pa je vstran gledal in skrivaj jokal... Nikdar v življenju ni materi povedal, kako je bilo s tistim “čudežem”... 82 Ko je po končani osnovni šoli stopil v semenišče, je silno naglo rasteh Hrana pa je bla pusta in nezadostna. Nikdar se ni mogel najesti do sitega. Že proti koncu bogoslovnega študija je zato resno zbolel. Sklenili so, da ga bodo posvetili v duhovnika predčasno, da bi vsaj umrl kot duhovnik. A bal se je, da niti tistega dne ne bo dočakal. Zato si je v sili pomagal tako, da je hodil ponoči, ko so vsi zaspali, krast kruh iz mizice, kamor so ga spravljali semeniški hlapci zase. Tik pred posvečenjem pa mu vest le ni dala miru in je o tej kraji povedal predstojnikom v upanju, da ga ne bodo kaznovali. A malo je manjkalo, da ga niso izključili in da ga ne bi nikdar posvetili... Dobil je službo kaplana v obmejni župniji v Benečiji. Ob meji je zmeraj cvetelo tihotapstvo. Zato si tudi on ni delal moralnih problemov in večkrat skočil v Avstrijo po razne cenejše stvari, da je malo bolj dostojno živel. Toda nekega večera, ko se je začelo mračiti, gaje zasačil financar in ga začel loviti, da bi ga ujel. Toda pre Žet' je bil daljših in urnejših nog. Zagrabil je financarja za pe- lerino, mu jo ugrabil, se z njo pokril, da bi ga ne mogel spoznati in jo ucvrl naravnost domov v posteljo. Naslednjega dne pa je prišel k njemu na obisk isti financar in začel na dolgo pripovedovati, kako gaje bil prejšnji večer neki kontrabantar napadel in mu vzel pelerino... Pre Žef je samo molčal in pomilovaje gledal financarja, naslednje jutro pa je pelerino takoj odnesel v spovednico. In tam mu je dolga leta lepo koristila pozimi, da mu je grela premražena kolena... Nato je dobil službo kaplana ob Idrijci (ludrio). Takrat seje italijanska vojska mrzlično pripravljala na vojno. Ceste so bile vedno polne kolon vojakov. Pre Žef je pa že takrat uporabljal za svojo službo kolo. Tako je hitreje in z manjšim naporom prišel do različnih cerkva. Nekega dne se mu je zelo mudilo. Bal seje zamuditi. Pri tem je pozabil na nevarnost vojaščine na cesti. Pridrvel je okoli nekega ovinka in nenadoma zagledal kolono vojakov z mulami... Ni bilo časa misliti. Kar avtomatično je zavil v deročo vodo in po njej z eno roko plaval, z drugo pa reševal kolo. Kmalu mu je uspelo, da se je rešil na suho in potem spet na cesto in naravnost domov se preobleč. Vojaki pa so kar obstali in gledali čudo takega akrobata... Strašnega italijanskega poloma v Kobaridu se pre Žef spominja takole: vse Italijane so takrat strašili, da jih bodo Avstrijci pobili in požrli. Ko so videli, kako bežijo vojaki proti Čedadu in naprej, je prijela panika tudi ljudi. Drenj na cesti je bil grozen. Dol so bežali vojaki iz fronte, gor so silili drugi na pomoč, a niso mogli naprej. Reka ljudi jih je kar odnašala s seboj navzdol. Ljudje so ropali drug drugim, kar jim je prišlo pod roke. Tudi pre Žef se je odločil, da beži pred Avstrijci dol v Furlanijo. Napregel je v voz svpj° pridno kravico, nametal nanj nekaj hrane in obleke in odrinil. Ko je zagledal pred seboj, kako kradejo civilom vozove, seje hitro umaknil vstran, vzel iz kletke kokoš, jo zaklal in z njeno krvjo poškropil rjuho, v njo zavil svojo majhno nečakinjo in jo položil na voz. Vsak, kije pogledal na “ranjeno” deklico, se mu je zasmilila. Nikomur ni prišlo na misel, da bi ranjenko vrgel z voza in ga vzel. Tako sta srečno bežala precej daleč proti Tilmentu. Potem že ni bilo več potrebno, da bežita naprej. Avstrijci so jima bili za petami in... niso ju pojedli... Kmalu sta bila spet doma, oba živa in zdrava. Po vdoru pri Kobaridu je ležalo vsepovsod ob cestah in po polju polno ostankov orožja, ki so ga bežeči vojaki odmetavali. Nekega dne je pre Zef zagledal ob cesti lep kupček škatel. Misleč, da gre za kakšne dobre konzerve, si jih je naložil polne žepe. Ko je prišel domov, ga je slučajno srečal vojak in ga vprašal, kaj da nosi v prenapolnjenih žepih suknjiča. Zbal seje preiskave in kazni, če bi stvar prikrival, pa se je začel ponižno opravičevati, češ da je bil lačen, da je našel ob cesti te konzerve in jih vzel. Naj bi mu to oprostili, ker ni kradel. Toda vojak ga je že pri prvi “konzervi” prestrašeno ustavil in mu ukazal, naj bo čisto pri miru, naj se stvari v žepih ne dotika več, saj to niso bile konzerve, temveč zelo nevarne ročne bombe! Pre Zef je bil bled kot zid in trd kot štor. Vojak pa mu je previdno olajšal žepe ter rešil njega in sebe... Ta šola bi pre Želu lahko zalegla. In tudi je. Takih stvari se ni več dotaknil. Toda imel je v cerkvi zelo skromno večno luč. Po drugih cerkvah je videl povsod, kako lepe medeninaste večne luči imajo. Pa zagleda nekega dne, kot nalašč, ob cesti neko medeninasto okroglo stvar. Prepričan, da kaj takega ne more bili spel bomba, jo je vzel in doma takoj dal v primež in začel pilili nekaj, kar se mu je zdelo, da bi bilo pri večni luči odveč. Vrata je imel odprta. Mimo je peljala cesta. Pa pride mimo sosed, ki gaje vedno rad ogovarjal in pozdravljal, takrat pa samo zavpije: “Pre Žel', dajte pilo sem!” Branil seje začudeno, češ, kaj gaje danes prijelo. Sosed pa reče: "To ni navaden ostanek izstrelka, to je neeksplodirana nevarna raketa..." Že drugič mu je Bog rešil življenje na čudežen način... Avstrijska vojska pa je bila lačna. Večkrat tudi žejna. Tudi ljudje so skoraj stradali. Vina pa je bilo tudi med vojno vedno dovolj in še prodati gaje mogel kaj. Nekega dne pa so vojakom pripeljali veliko količino hrane. Pre Žef je videl edinstveno priliko, da bi prišel do hrane z zamenjavo. On toliko sodov vina vojakom, oni njemu toliko moke in drugega. Zamenjava je bila poštena. Obe strani sta bili zadovoljni. Toda vino ima eno slabo lastnost: da se ga človek “nabere”... Tako je bilo tudi s tistimi vojaki. Prišel je komandant in jih našel nesposobne za karkoli. Vprašal je, kje so dobili vino. Vojaki so ra-portirali po pravici in resnici. Toda komandant je pre Žefa obdolžil poskusa onesposobitve avstrijske vojske! Moral je na “naglo” vojaško sodišče in to gaje takoj obsodilo na smrt z ustrelitvijo!... Komaj je pre Žef izprosil, da so mu dali nekaj dni časa, daje o tem obvestil Ordinariat in Čedajski kapitelj, ki gaje takrat vodil znani dobrotnik Beneških Slovencev, Msgr. Liva. In prav on je posredoval pri avstrijski komandi, da so ga oprostili kazni in drugih nevšečnosti. Tako seje pre Žef že tretjič rodil... Avstrijska vojska pa je začela pobirati ljudem tudi živino. V vasi so že pobrali skoraj vse. Z dneva v dan je to s strahom pričakoval tudi pre Žef. Ko je pomislil na pridno Ciko, ki mu je že toliko let dajala najboljše mleko, se mu je zasmilila. Začel je tuhtati, kako bi jo rešil, kam bi jo odpeljal na varno! V glavo mu šine misel: kaj pa, če bi jo dal v shrambo pri kuhinji? Dovolj je velika, okna nima, da bi kdo gledal vanjo. Ni bilo časa za odlašanje. Spraznili so jo vsega nepotrebnega, vrata sneli in namesto njih obesili čez odprtino razne zavese, deke, stare talarje... Zvečer je peljal kravo po blatu proč od hleva, da so videli vsi, daje šla krava proč ali da so jo odgnali vojaki, potem pa je z njo zavil po travi okrog župnišča in skozi kuhinjo v shrambo, kjer jo je čakal priboljšek. Pohlevna kravica se ni upirala. “Nanesli smo ji še dovolj sena in trave, ji dajali od ostankov hrane, kaj boljšega, in sploh ni mukala. To je bilo dobro.” A nekaj drugega nevarnega so opazili. V kuhinjo je udarjal vedno močnejši smrad po gnoju. Kaj zdaj? Pre Žef se je spomnil, da je mati doma preganjala slab duh po mleku, ki je prekipelo, tako, da je dajala na ogenj malo sladkorja. Poskusil je in uspelo je. Ne dolgo zatem je Avstrija propadla, vojaki so zdaj bežali v drugo smer. Nevarnost za kravico je bila mimo. Ko je bil pre Žef gotov, da mu nihče ne more ničesar očitati, je zbral ljudi po vasi, da so prišli pred župnišče. Sami niso vedeli, zakaj. Takrat pa je pre Žel' slovesno pripeljal Ciko skozi kuhinjska vrata. Vsi so ostali odprtih ust. Malce nevoščljivi so sklonili glave, potem pa pošteno priznali: “Zdaj se vidi, kaj pomeni, če je človek učen!” Ali se je kdaj človeku zgodilo, da je bil pijan, če ni pil preveč? Ne, bi rekli, razen če ni alkohola pil na tešče ali če je že zasvojen. Toda, da bi bil kdo pijan, pa še pokusil ni alkohola, to se zdi nemogoče. Pa vendar se je to zgodilo celo duhovniku, pre Žefu. Bilo je tako. Nekega dne so se zbrali trije sobratje in se zapeljali na obisk v Prvačino pri Gorici, kjer je služboval rojak Drekonja. Obiska je bil silno vesel. Pripravil jim je izvrstno kosilo. Dolgo so se pogovarjali in peli. Ko so se poslavljali, je stisnil še vsakemu v roke steklenico dobrega tropinovca. Domov je pre Žef prišel zelo pozno. Brez večerje je šel v sobo, postavil steklenico žganja v kot pri omari, odmolil, se ulegel in kmalu prav trdno zaspal. Ko seje zjutraj prebudil, je bilo sonce že visoko. Preslišal je zvonjenje “svetega jutra” in vabilo k maši. Ko je naglo skočil s postelje, mu je kamra kar zaplesala pred očmi. Opotekel seje po sobi in se komaj ujel... Kaj se je vendar zgodilo z njim? Ima vročino? Nenadoma mu oči padejo na mokroto pri omari. Steklenica prevrnjena in prazna... Je prišla mačka v sobo in to naredila? Ne, okno je zaprto. Potem se počasi domisli, da novo žganje rado vrže zamašek ven in žganje spuhti ali se razlije. To seje zgodilo, prav to! Toda zdaj je tu druga velika težava. Naj gre maševat v takem stanju, potem ko je že davno mežnar odzvonil, nekaj ljudi pa je le še čakalo v cerkvi. Pohujšanje bi bilo preveliko in nikogar bi ne mogel prepričati, da ni bil pijan od pitja, pač pa od vdihavanja. Kmalu bi o tem govorila vsa Benečija. Udarilo bi na ušesa škofa in kmalu bi bil dekret tu: pre Žef takoj še naprej bolj visoko v hribe! Bog mu je dal bolj pametno rešitev: komaj je popil malo črne kave in se mu je v glavi malo skadilo, se je napravil, vzel palico, naročil kuharici, naj gre povedat v cerkev, daje odšel na obisk k sobratu in da ne bo maše. Toda h kateremu naj gre? Komu naj dela nadlego cel dan? Odločil seje, da bo listi dan obiskal vse župnike v Nadiških dolinah. In to je tudi izpeljal. Več časa je bil ponosen na ta edinstveni podvig in se pohvalil v neki družbi. Pa mu ni nihče verjel. Moral je staviti nekaj litrov vina, naj se o tem sami prepričajo. In stavo je dobil! Ko je kaplanoval v Benečiji, mu je nekaj časa stregla in kuhala mlada nečakinja. Bila je lepa, prijazna in zgovorna. Kmalu se je neki fant iz vasi zaljubil vanjo. Hodil jo je obiskovat podnevi. Tudi večkrat na dan. Pa še ponoči ni imel miru. Neprestano so se mu misli vrtele samo okoli nje. Pre Žel je bil nekaj časa vesel te lepe ljubezni dveh mladih src. Toda ko je prihajalo tudi do vedno pogostejših objemčkov in poljubčkov, in povrhu še do nočnega vasovanja pod njenim oknom, tudi pre Žef ni imel več miru. Videl je, da je za zrelo ljubezen še prezgodaj. Za grešno ljubezen pa tudi ni mogel biti odgovoren pod farovško streho. Toda, kako rešiti ta problem? Da bi nečakinji za vedno zagrenil življenje tako, da bi jo surovo spodil domov k bratu, bi bilo prekruto. Ubral je drugačno pot. Dal je poklicati nečakinjo domov, češ da jo tam potrebujejo za neko nujno delo. On se pa že prej ni bril več dni. Ko je nečakinja odšla tako, da fant ni za to zvedel, je pre Žef šel spat v njeno sobo in čakal. Ni bilo dolgo, ko je zaslišal rahle udarce po šipah in šepetajoč glas: “Ljubica, pridi, odpri mi okence.” Noč je bila temna kot v rogu. Pre Žef je hitro vstal, odprl okno in kmalu sta ga dve močni roki objeli čez ogrnjene rame. Potem pa se je sklonil k njegovemu licu in nanj pritisnil svojo kosmato brado... Fant je telebnil z lojterc na tla in nekaj časa mrmral in vz- dihoval. Pre Žef pa mu pravi: “Ali naj grem po sveto olje?”... Ni ga bilo treba. Fant je odšepal domov in ga od tedaj ni bilo več v vas, v župnišče, čeprav seje nečakinja vrnila... Kasneje seje pošteno poročila in pre Žefa zapustila samega. Pre Žef pa si je kmalu poskrbel drugo kuharico, že bolj priletno dekle iz vasi. Dobro je kuhala, imela vedno vse lepo pospravljeno, bila postrežljiva do vseh in vedno prijazna. Pre Žef je bil z njo zelo zadovoljen. Toda čez nekaj mesecev gaje začelo nekaj silno motiti. Opazil je, da so bili od njenega prihoda v župnišče sodčki vina kaj kmalu prazni. Pogledal je pipo, tla. Nikjer nobenega znamenja, da bi vino odtekalo v tla. Ključ od kleti je bil vedno na svojem mestu v kuhinji in klet zaklenjena. Temu mučnemu vprašanju je pre Žef sklenil narediti konec tako, da se je nekega dne napravil in kuharici rekel, da gre na obisk k sobratu. In šel je res mimo okna farovža, da je kuharica videla, da odhaja, potem pa je naglo smuknil okoli hiše nazaj v klet, jo previdno odprl z drugim ključem, stopil vanjo in se skril za večji prazen sod. Ni minilo pol ure, ko ključ zaškrta v vratih in v klet stopi kuharica s svečko v eni roki in kozarcem v drugi. Stopi k sodčku, pipa prijetno zaškriplje in tanek curek zveneče curlja v kozarec z vedno višjim tonom do vrha. Potem primakne kozarec k očem in mehko nazdravi: "Na zdravje! Tudi gospodu župniku!...” Takrat pa se izza velikega soda dvigne kot črna prikazen dolga postava pre Žefa in reče: “Bog ga živi!”... Sliši se še samo en “ojoj”, žvenket kozarca na tleh in padec telesa... Pre Žef je kuharici pomagal pokonci. Toda bila je do kraja ponižana. Ni vzdržala več. Odšla je drugam. Sodčki pa so "puščali” manj. Pravzaprav je potem pre Žef odšel drugam, celo v drugo škofijo -Goriško. Znal je zelo dobro slovensko. Bil je eden redkih, ki so tudi učili še zmeraj po slovensko, kljub prepovedi. Nadškof Margotti mu je dodelil manjši vikarjat na Pečinah nad dolino Idrijce. Ljudje so ga bili veseli. Vse je prihajalo k maši redno. Prav tako k nauku. Ni bilo nobenih pastoralnih svetov, ne pastoralnih izpopolnjevanj in tečajev. Ob nedeljah in praznikih je bogoslužje povzdigoval dober pevski zbor. Ljudje so bili vneti za narodno kulturo, to veliko dediščino rojaka, misijonarja, pisatelja J. Filipa Kafola. Le pri mašnih pridigah je večkrat opazil, da se ljudje nekam veselo držijo. Ni pa mogel odkriti vzroka za to. Ko pa so neke nedelje dekleta prasnila že v glasen smeh, jih je bolj grdo pogledal. Po maši, ko so se zunaj še pogovarjale med seboj, pa jih je naravnost pokregal zaradi nelepega vedenja na svetem kraju. Dekleta pa so mu ponižno povedale: “Ja gospod, zakaj ste pa nas tako grdo ogovorili? Zakaj ste rekli, ‘dragi mladeniči in mladice’... ali ne veste, da pri nas ‘mladica’ pomeni svinja?” Pre Žef pa se ni zbegal. Rekel jim je nazaj: “A tako... nisem vedel, a zdaj ko vem, vam bom še tako rekel, če ne boste dostojne, sramežljive in poštene”... Nekoč se mu je tudi nekam dvoumno zareklo: “Naš Gospod Ježuš Krištuš je za nas umrl na griži”... A takega Žef ni priznal. Rekel je, da se kaj takega lahko zgodi samo Avstrijcem in Nemcem... No, pre Žef se za take malenkosti ni veliko brigal. Svoj čas je koristno uporabljal za kaj boljšega. Kljub dvomu ljudi si je zastavil načrt, da bo na Pečinah, to je na nadmorski višini 650 m, vzgojil breskve tako, da bodo tudi dozorele. In kmalu mu je uspelo, da je zares vzgojil okrog 6 vrst breskev. Zaradi tega je zaslovel po vsej Tolminski in Goriški ter dobil prvo nagrado za sadjerejo. Rad je spodbujal k temu koristnemu delu tudi druge kmetovalce. Sam je na Tolminskem cepil nešteto sadnega drevja in lešnikov. Imel je pač svoje strokovne tajnosti, ki jih ni popolnoma odkril nikomur in so šle z njim v grob. Svoje sadje in druge pridelke pa je rad poklanjal celo goriškemu nadškofu Margottiju, ki mu je za obiranje pošiljal klerika na počitnice. Pre Žef je pasel na Pečinah dobre ovčice, ki so se pustile pasti, pa so tudi njemu, pastirju, dajale vsega, kar so imele, tako da je lahko dostojno živel. Ko pa je za to dobro stanje župnije zvedel goriški nadškof, je ta vikariat leta 1935 povišal v pravo samostojno župnijo, neodvisno od matere fare na Gori. Seveda je to staro “mater vseh cerkva tja do Idrije” nemalo bolelo tudi zaradi zmanjšane bere, vendar se je kmalu vse pomirilo. Ko je prišel škofov dekret, ga je pre Zef slovesno objavil pri maši. Ta dan je bil na Pečinah velik praznik. Vso cerkev so zunaj in znotraj prebelili, obnovili spomenik J. Filipa Kafola pri zvoniku, cerkev okrasili z venci, povabili več sosednjih gospodov, zvonili in pritrko-vali več dni. Zgodovinski dan za Pečine vsekakor! A pre Zef je kmalu naslednjo nedeljo ljudem tudi določno razložil, kaj to pomeni. Ne gre samo za papir, ki se prebere in spravi v arhiv, temveč za dejanja! In sicer: kdor je prej moral dajati pol štruce masla, ga bo moral odslej dajati celo štruco; kdor je dajal pol mernika pšenice, ječmena ali ovsa, bo moral odslej odrajtovati cel mernik!... Veliki začetni ponos samostojne župnije je kmalu splahnel. Seveda pa je potem vedno bolj, ko je gospod Jusič natančno zapisal in zahteval vse, kakor zapisano! Zbudili so se jim spomini na dvestoletno upiranje in puntanje Tolminskemu grofu. Zbudili so se spomini na vero, da jih bodo rešili teh jarmov Francozi, pa so jih še bolj ropali. Spominjali so se obljub, ki sojih dali Italijani po prvi svetovni vojni: spoštovanje jezika in pravice... potem pa jih je hotel fašizem požreti... Zdaj še ta čast: župnija! In zopet samo: odrajtuj, odrajtuj... Dajali so, kar so mogli, na svojo novo župnijo pa niso bili več ponosni kot v začetku. Gospodu Jusiču (odkar je župnik, ga imenujemo kar tako) je na Pečinah časa vedno ostajalo. Ni imel nad seboj neprestanega pritiska škofijske prenove. Pa tudi malo gibanja zunaj v lepi šentviškogorski naravi, po slikovitih dolincah in gričih, je potreboval. Zato seje pridružil lovcem tega kraja. Dobil je dovoljenje za nošenje puške in večkrat stopil v Drago ali Predrago, pa še mimo Pravice (imena dolinic) in tudi včasih prinesel domov kakšnega zajca v veliko svoje zadovoljstvo in veselje kmetov, da je tako pomagal obvarovati kak zelnik številne lačne divjadi. Največkrat pa je gospod Jusič prihajal domov s svojim zvestim Pubijem s povešeno glavo. Nič posebnega! Saj seje tudi z drugimi lovci godilo in se še danes godi prav tako. Zmeraj potem pravijo, daje čisto malo manjkalo, pa bi ga bili ustrelili... manjkalo pa je prav vse. Nekega dne pa je gospod Jusič prišel domov, ravno ko je na vasi stala skupina fantov. Kljub vsemu spoštovanju do gospoda župnika ga je eden izmed teh začel malce zasmehovati: “Kje ste pa zajca pustili? Koliko je manjkalo, da ga niste zadeli?” Gospod Jusič je bil takih zafrkavanj že vajen. Rekel jim je: “Rad vam bom odgovoril na vaše vprašanje, toda šele potem, ko boste vi meni odgovorili na tole uganko: kar sem ulovil, sem tam pustil, kar pa nisem, sem domov prinesel”... Pobje so se spogledavali, šepetali nekaj med sabo, češ če je tako, potem je gospod župnik neumen, da je pustil v gozdu, kar je ujel, kar pa je prinesel domov, mora biti tako majhno, da si je dal kar v žep, morda kakšnega vrabca? Gospod Jusič se je samo hudomušno smehljal in odmikaval. “Ne, ne, nič takega. Dam vam en teden časa za premislek. Pridite mi povedat v farovž. Dam vam še kakšno nagrado za to.” Minil je en teden. Nobenega blizu. Srečal jih je spet na vasi in jim dal še en teden časa za ugibanje. Obljubljal jim je še večjo nagrado. Ko pa je minil še drugi teden, jih ni hotel več mučiti in jim je sam razkril skrivnost. “Ker ni bilo divjadi, sem si srajco slekel in bolhe pobijal. Nekaj sem jih ulovil in zmečkal ter vrgel stran, druge so mi poskakale drugam in se mi poskrile, te sem gotovo prinesel domov, saj sem jih kmalu potem spet čutil na svojem telesu, ko me srbi zdaj tu zdaj tam...” Fantom so se povesili nosovi. Za malo se jim je zdelo, da tako enostavnega vprašanja niso mogli rešiti in bili so še ob obljubljeno nagrado. Gospod Jusič je bil že kot bogoslovec na smrt bolan in nikdar ni bil prav trdnega zdravja. Ampak z umirjenim življenjem, gibanjem v naravi in božjo pomočjo si je zdravje tako utrdil, da je dosegel celo 92 let starosti. Toda na desni roki gaje zagrabil močan revmatizem in mu dva manjša prsta tako skrivil, da ju ni mogel več zravnati. Hodil je k zdravniku, si delal razne kopeli. masaže, pa ni pomagalo nič. Najbolj nerodno mu je bilo pri maši, ko mu je štrlel pokonci sam sredinec. Palec in kazalec sta itak morala bili po spremenjenu stalno skupaj po takratnih liturgičnih predpisih. Toda gospod Jusič, ki je bil vedno blag in krotak, se ni zato pritoževal čez Boga. In glejte, kaj se zgodi, če je človek Bogu vedno vdan in se čeženj ne pritožuje... Nekega dne je zopet šel na lov in prišel v zelo strm kraj. Nenadoma se mu je spodrsnilo, padel je in začel vedno bolj naglo drseti in se valiti nizdol po strmini. Spustil je puško iz rok in se skušal uloviti z obema rokama. Toda vse zaman... bil je že tik nad prepadom in že obujal kesanje nad grehi pred gotovo smrtjo, pa se mu zatakneta tista dva bolna zvita prsta za neko korenino... in njegove nesrečne vožnje navzdol je bilo k sreči konec. Hvala Bogu! Od tedaj naprej je za nadlogo skrivljenih prstov še samo hvalil Boga... Gospod Jusič je bil kol župnik na Pečinah napreden sadjerejec, kot smo videli. Pa tudi v drugih ozirih je bil vedno malo pred drugimi duhovniki v dohitevanju razvoja. Ker je kraj Pečine hribovit in visoko nad dolino Idrijce, mu je staro izrabljeno kolo prišlo prav samo v Planoti ali po klancu navzdol. Navzgor je bilo prestrmo za vožnjo, navzdol pa prenevarno zaradi pomankljivih zavor. Po dežju, ko je bila cesta mokra, sije pomagal s kakšno vejo, ki jo je privezal za kolesom; po suhi cesti so se pritoževali cestarji, ker je tako spravljal pesek s poti in sam je bil po vožnji do Slapa zadaj čisto bel po hrbtu, po dolgi črni suknji. Ker je bil gospod Jusič zelo gospodarski, si je počasi prihranil nekaj denarja in si, kot prvi na Planoti, kupil motor. To je bila senzacija za fante in otroke! Komaj je motor vžgal, se je iz hiš vsula cela vrsta otrok in ga občudovala. Ko seje vračal iz doline, so stegovale vratove ženske na njivah in bile ponosne na svojega naprednega župnika. Kajti gospod Jusič se ni nikdar vozil naokrog po deželi in pohajal z motorjem. Vedno je delal le razne usluge ljudem, koga zapeljal k zdravniku, a|i ga šel poklicat, peljal koga na postajo, na urade, po nakupih. Vedno je bil ljudem na razpolago za uslugo. Nekoč pa seje zgodilo, daje prav z motorjem rešil kasnejšega razočaranja neko dekle, ki je bila že tik pred poroko. Gospod Jusič se je vračal iz Mosta proti domu. Na ravnini pred Slapom ob Idrijci je zagledal, ko je bil še daleč, pred seboj l'anta in dekle, ki sta hodila vštric, dekle na desnem robu ceste, fant bolj po sredi. Bolj se je gospod Jusič bližal pešcema, bolj je pričakoval, da ga bo fant slišal in se umaknil proti desnemu robu ceste. Pa nič. Na primerni razdalji je zatrobil na svojo hupo. Pa spet nič. Fant seje pomikal celo še bolj proti levi strani ceste. V zadnjem trenutku je zatrobil še enkrat, toda ni bilo več časa. Žeje zadel z desnim delom krmila paket, ki ga je fant nosil v levi roki in paket je odletel daleč na travnik. Pa tudi g. Jusič je komaj obdržal ravnotežje, da ni padel. Lovil se je desno, levo in zavozil na bližnji travnik, od tam pa s spretno vožnjo nazaj na cesto tik pred prestrašena zaročenca. Malce nejevoljen ju je vprašal: “Ja, kaj nista slišala motorja in hupe? Zakaj se ti fant nisi umaknil?” “Ja, ja, jaz sem slišala, pa mislila sem, da sliši tudi fant in se bo že pravočasno umaknil.” “Zakaj se potem nisi umaknil?” je vprašal še enkrat fanta. “Jaz vas nič ne razumem, kaj pravite. Morate govoriti bolj počasi in na glas. Jaz namreč ne slišim dobro...” Dekle gaje samo začudena pogledala in se skoraj kesala, da mu je že obljubila, da ga vzame. Potem pa je le zmagala zaljubljenost in sprijaznila seje tudi z gluhoto fanta. Ampak v tej “sreči v nesreči” jo je gospod Jusič rešil kasnejšega razočaranja v zakonu. Tekla je celo na travnik in fantu dala zavoj, v katerem so bili poročni čevlji. Življenje g. Jusiča je bilo torej precej bolj pestro in razgibano, kot je bilo znano v rodni Benečiji. Tu so ga ljudje v glavnem poznali le kot spretnega ptičarja. Ni bil sicer izjema. Skoraj vsi duhovniki so se radi bavili s tem športom. Pa ne samo po Benečiji. Tudi na Bovšem in Kobariškem je bila znana ta slabost že pred 200 leti in večkrat je bila ožigosana od škofov kot neprimerna za duhovnike. Gospod Jusič, ali takrat še pre Žef, pa je imel neko posebno tehniko, s katero je privezoval na kolo mnogo kletk in tako opremljen hodil okrog pobirat ptice, ki so se ulovile na limanice, ki jih je bil že prej nastavil na raznih krajih po vejah. Nekoč se mu je zgodilo, da je tako otovorjen na nekem ovinku padel. Kletke so se mu odprle in ptice odfrčale... On pa seje nič kaj pobožno mrmraje pobiral s tal, si čistil črno suknjo in naravnal krmilo, da seje odpeljal domov... prazen. To so videli ljudje, skriti za grmom, tega pa ni sam nikdar in nikomur pravil, ker morda ni smatral, da bi ta zgodba spadala k drugim bolj poučnim in tragičnim, ki jih je v pridigah rad ponavljal v veliko veselje posebno moških v Kredu, Breginju in v Kobaridu, ko je prišel nado-mestovat kakšnega duhovnika. Prvič sem slišal g. Jusiča pripovedovati te zgodbe leta 1954 na Ponikvah. Vprašal sem ga, če jih ima napisane. Ker je povedal, da še ni imel časa ali da ni našel nikogar, ki bi te zgodbice napisal, sem jih zapisal in mu poslal en izvod, prepričan, da ga bom razveselil. Pa je čez čas na poti v Ljubljano prišel k meni v Spodnjo Idrijo prenočit. Podaril sem mu črn klobuk, ker je bil njegov precej zaznamovan od apostolskega potu in je imel s širokimi Štihi prišit široki krajec. Komaj sem ga prepričal, da je za Ljubljano podarjeni klobuk bolj primeren. Ampak potem, ko seje malo oddahnil in razgovoril, meje začel precej ostro karati, ker da sem iz njegovega življenja, ki je bilo “tragično”, naredil “komiko” in da nisem po vsaki zgodbi zapisal, kakšen je moralni nauk zgodbice. Nič ni pomagalo moje izgovarjanje, da sem pač napisal tako, kot sem slišal in da so nauki v zgodbicah več kot jasni. Da bi to svojo napako malo popravil, sem vse te njegove zgodbice spravil lepo v verze in rime. Na koncu vsake sem dodal: moralni nauk je tukaj ta: itd... Poslal sem mu jih v Kred, kjer je nazadnje deloval v pokoju, od tam pa nisem prejel ne graje ne pohvale. To mi je bil dokaz, daje bil s takim “življenjem” vsaj manj nezadovoljen kot s prvim. Kot krono tem zgodbicam naj dodam še eno, ki najbolj razodeva, kako je bil g. Jožef Jusič skromen, preprost vse do zadnjega. Ko je leta 1968 slavil svojo biserno mašo v Kredu, je bilo z njim, kakor da bi zapel svoj: nune dimittis. Zaskrbelo gaje, kaj bo po smrti z njegovim pogrebom, koliko bi stal tukaj, koliko v domači Benečiji. Zvedel je, da bi bil doma pokopan ceneje, pa me je vprašal, če kaj vem, ali je treba res skozi vsako občino, skozi katero bi ga peljali, plačati neko precej veliko takso. Rekel sem mu, da mi to ni znano in naj bi se o tem prepričal direktno. Svetoval sem mu, da bi si sploh ne delal teh problemov, saj so navadno pri nas pogrebi na račun župnije, kjer je kdo deloval ali bival. Ne vem, koliko sem ga prepričal. Ostal je do konca v Kredu, tam lepo zaspal v Gospodu in tam ob vznožju zvonika čaka vstajenje k drugemu, boljšemu življenju poleg vikarja Lapajna in Fona. Bog mu poplačaj za vse dobro, ki ga je naredil za ljudi v domači zemlji Benečiji, na Tolminskem in na Kobariškem. Te skromne vrstice pa naj mu bodo v lep spomin! /min ji portret (10.6.1954) DARKO IN NJEGOVA UMETNOST Franco Fornasaro Uvod O Darku sem že nekajkrat pisal, ob številnih priložnostih sem obudil spomin nanj, večkrat se mi je ponudila prilika, da osvetlim njegovo delo..., ne mine teden ali mesec, da bi se o njem ne pomenkoval v lekarni, ko me obiskovalci sprašujejo po njegovi umetnini, ki se razkošno pne iznad starinskih posod in drugih predmetov, posvečenih zavetnikom zdravstvenih umetnosti. Darko je v meni, njegovo prisotnost zaslutim v mnogih položajih in prostorih, brnijo mi v glavi skupna pogosta razmišljanja; vezalo naju je globoko prijateljstvo, zakoreninjeno nekje v skupnem obmejnem, večnarodnem poreklu, v katerem se usedajo plasti nerazumevanja, mržnje pa tudi upov, ki poganjajo iz spoštovanja in skupne vere, ki bi jo v najširšem pomenu besede lahko označil za krščansko-ekumensko. Zastavila sva bila skupen podvig: knjigo, ki naj bi predstavila njegove “svetnike" in zeli, ki jih le-tem pripisuje ljudska medicina. Čeprav sam nisem kritik, pa želim tu spregovoriti o Darku umetniku, kajti mnenja sem, da je napočil čas, da strokovnjakom ponudimo širše in celovitejše branje njegovega dela. Darkova mnogostranost Sam sicer soglašam s kritiki; če želimo podati shematični pregled vsega njegovega dela, moramo ločiti troje obdobij: - obdobje monumentalne plastike; - abstraktno obdobje; - figurativno-pripovedno obdobje. Sam pa bi k tem obdobjem pristavil še eno, in sicer: - univerzalno obdobje, zadnje obdobje v njegovem življenju, ki ga je zaznamovalo prizadevanje na Japonskem in ki je sprožilo val pohval in nevoščljivosti. Njegova hoja je potemtakem "miselno” šla nekako rakovo pot: večina umetnikov je namreč šla skozi postaje, ki sojih od figuralike pripeljale do abstraktnega (in morebiti še drugih izrazil), Darko pa je stopal v nasprotno smer in že to bi moralo navajati na misel o njegovi genialnosti! Nekaj besed o Darkovih obdobjih: - monumentalno obdobje (ali obdobje matere boginje). V njem sega po kamnu, bronu in žgani glini. Vnaša dialektično razmerje med svetlobo in vzdušjem, zanesljivo branje trodi menzionai nega pojmovanja, ki ga vpleta v dvogovor s prostorom: pač malone klasično pojmovanje kiparstva. - Simbolično-abstraktno obdobje (ali obdobje mlinskih kamnov in totema). Odraža nemara najgloblje in najbolj skrite Darkove spomine, vezane na iskanje lastnega jaza, lastne samobitnosti kol človeka in sina v odnosu do nedoločenega kmečkega in pastirskega sveta. Gre za bistveno, konvencij in stereotipov prosto obdobje. - Figurativno-pripovedno obdobje (ali obdobje svetih podob). Predstavlja - ob umetnikovem mojstrstvu - njegovo krepko ustvarjalno žilo, ki glino gnete po mili volji, ki jo v rokah "čuti" bolj kot katerikoli čopič, bolj kot katerokoli barvo, bolj kot vsakršno drugo izrazilo. Kdo se še ni zagledal v svežino in nabitost Darkovega sporočila iz tega obdobja, za katerega se zdi, da odklanja abstrakcijo? Gre za neke vrste globinsko pogrezanje med svetnike in živali, po stezi, ki jo s svojimi vejami in sadovi obvladuje Drevo življenja; pogrezanje med navidezno preproste upodobitve Kristusa, Marije in Jezuščka, kot bi šlo za naivca. V resnici se za tem svetom skriva svetopisemsko zaledje, do skrajnih meja prignana teozofija, do usodnih vprašanj o biti in življenju. Kolikokrat sva o tem razpravljala! Darko mi je ponavadi označil svetopisemski navedek in želel od mene, naj preverim, ali se natanko ujema z njegovimi podobami! Podobno je vztrajno razpravljal z mons. Tracogno, pozornim bralcem likovne umetnosti in pretanjenim razčlenjevalcem krhke umetnikove občutljivosti. Sloje pri Darku za filozofsko in religiozno iskanje, ki ga pa nezadržno prešinja človekova vskadanja bitka med njegovo hedonistično in duhovno naravo, kot je razbrati iz upodobitve ženske lepote, njenega sladkega in mikavnega obličja, ko povsem prirodno jaše na zvereh in se nenehno ziblje sem ter tja med nebeško milino na enem koncu in snovnostjo na drugem. In tu bi lahko odprl na stotine odklepajev, lahko bi pripovedoval o Darkovi ljubezni do sleherne svoje stvaritve, do vsakega “obdelanega” zavetnika: Sv. Antona Opata, Sv. Hieronima, Sv. Jakoba... Svetih Cirila in Metoda... vsakega od njih je avtor preučil in ponotranjil. Morda je Darkova veličina, mimo samega mojstrstva, ravno v tem. da seje ognil sleherni shemi, da seje umikal ustaljenim potem, daje - ne da bi se tega zavedal - zasnoval šolo, umetnik in raziskovalec v isti sapi, v isti dlani, ki ni nikoli mirovala, ki je morala nenehno delati, pa čeprav le mencati cigareto, kajti pravil mi je: “Veš, Franco, moje roke se morajo nečesa dotikati, morajo ustvarjati, gnesti! Potreben sem tega!” Univerzalno obdobje Imelo je postati in lahko bi bilo postalo vrhunec njegove umetniške poti. Darko je namreč pristal na Jutrovem, na Japonskem, v svetu, ki gaje očaral z intimistično-naravno veroizpovedjo in iskal je pove- zav s krščanstvom. Nameraval je spojiti prejšnja obdobja v enovit, celostni velenačrt! Ljubosumno hranim skico, v kateri je zaznati, kako se oblikuje zametek te verske spojitve. V tem smislu sta Darkova aktualnost in “svetskost” nesporni! Izjemen avtor, ki ga je gnalo pristno hrepenenje po spojitvi “dobrega” z Zahoda in z Jutrovega. Razširjeno ekumensko obzorje...Predhodništvo, ki kaže na nenavadno občutljivost, na umetnika, ki sem ga nekdaj že označil za “holističnega”! NAŠA BESEDA «ss*- Pogreb msgr. Ivana Trinka (30.6.1954) PUNO IMEN ŠELE TU ŠARC, ŠELE TU PAMET Michelina Blasutig Je bluo zadnjo lieto uojske, kar jest san začela hodit v šuolo du Spietar, tu medie! Ben nu... na štiejta, dost liet iman... san v lietah kab, pa vidin šele čisto, kar okuole mene seje gajalo tenčas! Težkuo je bluo vsak dan tisto dugo pot prehodit, fadija je bla brez konca! San skarbiela an se parpomala nimar, pa žalost nie manka-la mai ! Lieto je blo tud strašnuo, zaki je bla uojska! Strah me je, al pa buojš je reč: nas je loviu nuoč an dan. Oblieka je bla slava, obutou buogpomaj. Turbe težke, vič krat, kar je šu daž al pa se je medu snieg, so se tud bukva zmočile. Moja skarb je bla rešit vse... čen reč bukva, dožnuost pruot šuole. “Bit barka tu suoi" dat šodisfacion družin... an lakuo napri. Pa nie bluo lahko. Že subit san zastopila “žug”. Jest an vsi tisti pet, ki z mano so hodil parvo lieto v Špietar, smo bli konsiderani gorjan an norci. Vse je kazalo takuo an na konac od tistega lieta: “tutti rimandati a ottobre”, an otuberja gor na pel “bocciati due”. Naturai, sino se bli takuo afecional Špietru “e dintorni”, afecional tisti pot; ka so bli mogli pinsat vsi, nas na videi an poliete? Al pa kako lieto previč tapat gor an dol? Tenčas suola je bla na pot pruot Ažli, at, tuk puno liet so ble eie- meritar. Hram nie biu zadost velik za vse studente zbrat, takuo de "mi te mladi” smo hodil popudan, “te stari" pa zguoda, na zamier-ta mi vi... za tole precisioni Ma pridimo na parve dni suole. Parvi dan je bla sveta maša za vse, vidim šele duor pun pun otruok, čiče an puobe zbrane kupe, veselo se ušafat! Jest san gledala, merkala tesnuo za ustavt “VSE” notar tu mene. San pinsala že za napri: “Bit preča meštra!" Z mano je bla Giovana Ta na Muoste, Budgarjova po domačin, jest an ona smo se kupe tiščale, pa kajšan me je zagledu, z očmi zmieru an peju “in prima fila per tre”. Takuo san subii, že parvi dan Giovano zgubila. Ona je bla vesoka, sanjo vidla du koncu file, deleč! Že deleč tud je tist cajt, puno liet je pasalo, pa vierta mi, teli spomini so se tu mene vsadil, kar bota prebieral, je resnica! Tisto jutro pruot špietruški cerkvi seje zganila na duga precesja; puobnen, de čaruoji so me glodal, al so bli mikani al pa prevelic, tisti ki lieto za lieto san ereditala od mojega bratra, dno lieto venč ku jest. San tarpiela, lohni čuotala, kar du koncu kajšan je zauek-nu: “Allungare il passo!” še tuole mi je mankalo! Adnà ta za mano je jala: “Questa gorjančica davanti ha bisogno di un po' di benzina.” San bla jest tista gorjančica. Gor na tuole san se ogledniki, san jo pogledala od varha dol, je bla pni na liepa čičica, van bi mogla še napisat nje ime, je bla tud takuo elegant... je imiela perfin kosmate čaruoje “pelo ili cavallino”. San se ji posmejala, skor za jo prosit no malo karjanče, an tu mene san sejala: “E già, la cittadina va a cavallo.” San van že poviedla, da v parvo, tu primo, smo hodil na pet gor s Sauodnje, pa smo imiel štier bičiklete; čudno, kane? Tenčas za tu gl ih van poviedat nie bla obedna čuda. Pa van špiegan subit zaki... Mi druz... jest an tnuoj brat smo imiel dno bičikleto na dva, ma dato ki jest san bla te narbuj majhana an ničasta, tant de niešan v vasi me je klicu... “liesku popič”... so dečidli me vozit, a turno gor an dol, te druz štier. Nie de mi je šla zlo tale rieč, san pinsala puno, pa san mučala an sediela, ankrat ko an kuos ta na pale gor na moški bičiklet. ankrat ko na “Vedetta Lombarda” gor na manubrie ta na te ženski. Vsak dan smo se vsi zbral do par Cedrone, at smo čakal Mariuna goz Bare, Lahu; on je že v terco medio hodu. On je pušču njega “mezzo di trasporto in deposito”, v garaže do par Vigi an Severine. Severinu brat Vigiut je dielu šuoštar an mekanik grede; kar so poknile kameradarie, zaglodal kopertoni an naš podplat, je on pinsu za vse, ku an naš tutor. Pur nas videt iti v šuolo... “in fa- cili condizioni”... je dielu za nas an ponoč! Intant du šuol smo se bli takuo Sistemai: puobi in sezione A, čičice in B. Jest an Giovana smo se vsednile kupe tu an bank; san bla prez skarbi ta par nji, čast Bogu! Pa malo je duralo veseje, za an tiedan potle je paršla na komu- nikacion, ki je kambiala vso mojo situacion... Puobi so bli na malo, čiče na vič, takuo de pet čičic je muorlo iti in "A" za napunt tisto diferenco. So zbral te zadnje pet od alfabeta, notar je bla tud moja kompanja Vogrig Giovanna; jokala je ona me pustit, jokala san jest jo videt iti. Še ankrat san bla Giovano zgubila. Tisti štier goz Sauodnje, tri puobi an dna čiča, so bli kupe in A, jest san ostala sama! Kamu san bla mogla poviedat mojo žalost; san mučala pa takuo... tarpiela...; jest, pru jest niesan mogla še šuolo vič videt, kuo san bla mogla an dan bit meštra? Moje kompanje me nieso zastopile, moje jokanje je provokalo kajšno smejanje; professoressa Bellina doz Čedada nie nič jala; samuo Zaira Specogna goz Tarčet je paršla če h mene, ona je bla velika, je bla ripetent an že parve dni seje vidlo, deje bla te narbuj barka. Midvie smo se poznale brez se mai videt, smo samuo viedle, de naše mame so ble komare obie. Ma Zaira je imiela nje kompanjo Emiljo, le goz Tarčet. San poznala an Lidio Petricig, pa je bla Lucia Marinig Pucerjova doz Tarpeča nje velika parjatelca. San se čula sama, zubjena; za kajšan dan niesan še vič v šuolo tiela hodit, potlè počas dožnuost je premagala muoje težave. S cajtan Rosetta Jussa goz Petjaga je prestor Giovane napunla. Jest an Rosetta smo se ble zapoznale na esame d’amision. Cajt pasa naglo, san se troštala; nie bluo, kar moja družina se je čakala od mene. Puno reči so se ble zbrale na naglin, se je ču parvi mraz, seje čula te prava uojska an at par nas, novice strašne so se sule, smo se bal po pot hodit. Pa ne uojska, ne mraz, ne snieg nas nieso nstavli vič ku an tarkaj doma. Vičkrat smo hodil par nogah gor an dol po dolin, ku partigiani po briegu “in fila indiana”, trudni, slav an vičkrat tud lačni. Po pot kajšan krat smo piel, je bluo normal za otroke, smo se lovil, se metal snieg al pa tu snieg se metal. Nas je bluo na puno: Giovana, Renzo, Mario, Paolo, Toninac Klenjanu an jest, potlè smo srečal Lucio do par Tarpeč; du Klenji pa Emo, Vilmo, Mario Roso, Alduna an Giuliano, du Ažli pa Rcčanje: Mirando, Ano, Makoriča... Damu smo se varnil, kar du Špietre je bla že nuoč, prit damu po tami nie bluo veseje, ankrat doma smo vidli samuo pastiejo. Gu Sauodnji nie bla šele luč eletrik, po vičerji an če se je tielo študiat, tista luč na petrolio je bla šibka, tista na karburo vič krat je migala an žvižgala. Zguoda, ku je bluo moč, smo vstal študiat brez obednega pomaganja, rieč je šla na duzin, niesmo ku uro gledal, na naglin pokosil, hitro nazaj v šuolo, za bil puntual. Tisto lieto, “quattro an tre” so plul gor na folje od “compito in classe”; “tre an quattro” pjuske so plule okuole glave, “tre an quattro” cabade pa kje drugjed! Uojska je bla tu nas, notar; uojska je bila okuole nas, uone! Na vien, al smo bli otroc norci al pa te velie, tisti doma, pa se guorš tisti du šuol. Dna sama je bla resnica: “naše mučanje, naše tarpljenje”! Nadužni, pošteni an pravični smo bli, vičkrat an za našo škodo. Takuo nadužni da... poslušajta tle. Za svet Tamaž, 21. dicemberja, gu Sauodnji imamo senjam; jest tist dan niesan šla v šuolo, san muorla piet cajtu svete maše, gu cierkvi. Drug dan san muorla giustificazion nest firmavat. Misnin, de tisto lieto je biu preside signor Cozzarolo Agostino, lohni je biu an sostituto. Takuo, kar drug dan san mu nesla firmavat diario, tuk jest nadužno an pravično san bla napisala mojo parvo assenzo - "motivo: sagra in paese” - tuk resnico muoj tata Alfredo je biu fìrmu, preside se je zajezu, me je skregu; jest san bla potna an marzia za strah, san se čudla za njega jezo pruot mene, ki san se čula tu glih. San ga kumerno an milo gledala, pa kar san vidla, de rieč je šla na duzin, san mu jala, de don Raimondo, naš gaspuod, me je obligu iti piet, an če je teu, je biu mu guorit z njin, jest san bla mogla nest mu pismo. Gor na tuole me je vprašu, ka smo piel, san mu poviedla, me je teu čut; jest san se branila, pa on je silu... Sada san bla puna spota, mi nie šla pru dna rieč. Takuo san parjela kuražo, san mu zapiela Gloria... on meje poslušu interešano, jeza seje bla pohladila, tenčas niesan viedla, deje biu profesor di canto... Kar san finila piet, mi je jau, de san bla zlo intonana an de lohni don Raimondo je imeu ražon me ustavt doma. Ben nu, mi je šlo dobro. Intant uojska se je cula buj huda tiste miesce napri: febrarja, marča... Pa že na puno so napisal tiste cajte... Jest puobnem lepuo, kar zuonovi so zuonil an tonkal po vaseh za oznant nje konac. Je bluo okuole pudne, judje so arjul, skakal za veseje, kajšni jokali ne samuo za veseje, ma za puno, puno druzih reči. Pried ku smo šli nazaj v šuolo, po dolinah so runal “dimostrazione per l’annessione”. Naša zemja kamu bo šla? Vidin po oknah naš trikolor muhat. Ines Gomatova an druge naše čiče so ble na-pravle bandiere vsien, strišioni trikolor so bli obiešeni do po pot. Smo bli napravli bandierine trikolor, obiešene za špaj taz dnega hrama do druzega. Naše mame so naglo nan zašile facuole trikolor za nan diet gor na glavo, no kikjico trikolor mi je moja mama naglo napravla: an kotul ardeč, bielo srajco, zelene rokave. Vsi smo pici... e “La bandiera dei tre colori” ... an puno druzih piesrni patriotik. Sino bli at par Podre, kar so pasal kamion an Yeep! “Kapočoni” so bli stoje kar na njih; so nas gledal an poslušal. Mi smo le buj uekal an piel pruot tiste, ki so imiel našo zemjo tu roki. Smo arjul, de smo se čul “TALJAN1” an de pod TAIJO smo tiel ostat. Je biu an liep dug dan, vsi smo bli parpeti dan druzemu, zvezani kup za an sam trošt: “Bit pod Italijo.” Kar za kajšan dan potle smo šli v šuolo nazaj, po uojski, vsi so prav 1 i, kuo so pasal doma tiste zadnje dni uojske, an te parve tu mieru. Majdan nie teu misnit na uojsko, naglo smo jo tiel pozabit. Vsi smo pravli zvestuo, kuo je mier objeti sviet, kuo mier je stopnu tu našo zemjo, tu naše vasi! Vsak je poviedu “sojo esperienco”. Tud jest san z besiedo kazala, kuo Sauodnja je bla oflokana tiste dni za pokazat “Alleatan”, de smo tiel bit ITALIANI. Kajšan mi je jau: «Come parli bene lo sloveno nonostante che tua mamma non lo parli nè lo capisca»! Tenčas niesan badala na tale oservacion. Donas bi rada odguorila: «Lepuo guorim po sloviensko, zaki ju-bin mojo zemjo, mai bi jo mogia ovast; za njo, kiek, tudi jest san se borila. “Di conseguenza”: NA MOREN ZAŽMAGAT NJE JEZIK. TIST JEZIK, KI ONA, MOJA ZEMJA, MI PONUJA»! MARVICE Bruna Dorbolo’ STOPENJ ZA STOPENJAN Po bielin puoju oča je hodu, z,a vepejat otroke na očejeno pot. Močnuo je pestu na snieg, z veličini botmi, težkuo so otroc stegoval kratke nožiče stopen za stopenjan. Bielo an inier oku a n oku. S košpmi po marzlin sniegu so otroc hodil zad oči, stopenj za stopenjan do očejene pot! Ta mala je buna leži pod falzetonan na dvieh kandrejah zloženih kupe, gor z.a kotan. Gleda paro, ki se uzdigava Z velicega kotla an se stegava po izbi. Na mikanih oknah para se ustave an pobledeje. Po marzlin glažu kapljice se lietajo zad za skočnit kupe na tla. Na marzia roka, na nje čelo, an pogled punjubezni. S sarcan lahnin ku para se počas sama poziba pod gorkin falzetonan. DUŠPIETI Fe j je meu duge most uče, nimar lepuo zavite. Kar sonce je začelo iti z.a brieg, Fe j seje s krike Inani punin vina nsednu na klop, pred liišo. Sanino na mikana čičica pred njin je rimala dugo sienco. “Je dobró toje vino?” “Če zaknneš na glas, te dan pokust” Hitro je čičica bugola. Nona, po duorje, za cibetan je začela uekat, p rez se parbliiat. Buj je ona uekala, trucala an Kristusa prosila, naj potarpi te nadužne otroke an noreč, buj Fe j seje zvest uo zaviju duge mostače. Čičica se je spliezla na klop. At usednjena preskarbi je plengala, prež tikat na tla, kratke nožiče an čakala vince obečano. Fej, pod dugmi moštačmi, se je potiho smejal soncu, ki počas, počas je šu za brieg. Sonce nìe bluo ku listalo, an že, ku pauodnja, po vasi su gučal. Po duorjah so se klical an prešerno po pot uekal. Te stari na vratah so jih gledal, “Se pomerjo, ku stopnejo v suolo, ” so misnil. Uon z. zadnje liiše so veletiele dvie čičice, mat z glunjikan v pest jih je klicala an na sred duorja jih je nazaj počesala. “Bug ita an bodta brumne, "je za njim uekala, ma otroc, že po Pejcah, so se bli pobral pruot šuole, na petnajst, vsi kupe so hodil. Ta buj mala, nie imiela ku tri lieta, par sestri je hodila, an za roko jo je daržala. Otroc so uekal an z,vestno vse saluduval, ku te naumni, kamane so v ajar metal pruot tičan, ki na luhtu so spoletal. Ko so paršli pred suolo, so zamučal. Ta mala se je čudno oku gledala an tarduo je sestri roko partisnila. Ustabjene, pred šuolo, so potiho guorile: “Sa ti puodeš za te malini, " je sestra jaht, “ma zmisni se no rieč, an na stuojjo pozabit! Odkar čez tiste vrata stopnimo, na smieš vič, z. obednim at not re, po slovensko preguorit! " NA KARKOŠU Emil Cencig Puno liet odtuod je v gradu na Karkošu dol par Muoste, v naši Nediški dolini, ki šele povzdiguje pruoti nebu svoje razdrte mogočne ziduove, živel grof. Kadar se je njegov sin oženu, je povabu na ojceta ljudi vsieh vasi Nediških dolin, ki so spadale pod njegovo oblast. Kier njegove kleti pa, četudi prostorne in bogato pune vina, nieso ble zmožne, da bi mogle pogasiti predvidljivo, dolgotrajno, zanemarjeno žejo tako prevelikega števila povabljencu, previden grof, ki nie želeu ostati v zadregi in pokvariti veselja žejnih povabljenih judi, in ki se nie čutu tudi sposoban, da bi ponoviu Jezusov čudež na svatbi v Kani Galilejski, je dau razglasiti po vaseh: “Na sred dvorišča na Karkoškem gradu, kjer bojo napravljene ojceta, bo postavljen strašnuo velik sod. Vsak povabljenec naj parnese s sabo vič ki more vina in naj ga vlije v sod. Vsak povabljenec potlè naj zajema iz njega in naj pije, saj na bo parmankalo pijače za vse povabljence.” Adan kumet iz Priešnjega, pried ku se je napotiu na ojceta v Karkoški grad, je vzeu glinast vrč, trebušasto posodo z ročajem in uozkim grlam, ga napunu z vodo misleč: “No malo vode v velikem sodu se ne da zamerkati.J” Kar je vstopu v dvorišče Karkoškega gradu, je hitro izpraznu vo- do v sod in potle zadovoljen sednu za mizo. Kar pa prvi žejni povabljenci so vstali, da bi zajeli vino iz soda, iz pipe na sodu je začela teči samuo čista voda, saj vsi povabljenci so bli napravili, kar je biu napravu kmet iz Priešnji. Parnesli so na grad in izlili v sod samuo vodo. NAUK: Če smo nezadovoljni donašnjega sveta, smo sami krivi, saj vsi prinašamo samuo vodo. - In vse STVARSTVO zatuo trpi! ZA KRATEK ČAS Emil Cencig PONAŠANJE Vsaka družina tudi v naši Benečiji ima svoje posebno ime, svoj poseben vzdevek. Zgodilo seje v šoli v Špetru, da šuolarji, kar so v šolskem odmoru igrali na dvoru, so se sprli med sabo. Fantič iz Landarja se je pohvalu proti drugim: "Muoj stric je famošter v Podutani in vsi judje mu pravijo oni.” “Tuo ni nič posebnega, - mu odgovori fantič iz Podbonesca -muoj stric je Škof in vsi hodijo radi jest k njemu!” "Kaj se hvalita vidva, - ponosno potrdi Suolar iz Topoluovega -muoj stric je Papež!” Četrti šolar iz vasi Laze v Dreški občini prešerno pogleda use druge šuolarje in die: "Kaj je vse to: muoj stric je Kristus!” Zadnji fant iz Čedada se na glas posmeje in die: “Muoj stric je velik in debel: pezi 150 kil. Ko gre po poti, vsi ljudje gledajo debelo za njim in vzkliknejo: O, ljubi Bog!” ARJOVILO Pod muostam, ki peje dol pod Špietram čez Nedižo v Barnas, se čuje niešnega mladega človieka, ki arjuje na vsò muoč: “Pomagajta mi! Pomagajta mi! Na znam plavati!” Starejši mož iz Špietra, ki se sprehaja s svojo ženo in gre čez muost, die svoji ženi: “Tereza, tudi ist na znam plavati, ampak zauojo tegà nie trieba tulku arjuti. Kaj se ti zdi!” PUOŠTA Zgodilo se mi je tam v Fuojdi. Ustavu sam auto na placu pred cierkvijo in vprašu niešnega majhanega fanta, kje je puošta. Mali fantič mi nesramno odgovori: “Nič ti na bom poviedu!” “Puobič, puobič, če na boš pridan, na puodiš v nebesa!” “Ti pa na puošto ne!” KRATKE S POD HUMA Giuseppe Floreancig DREČIN AN DUJE ŽENE Drečin gor z Lombaja je hodu gost okuole. An dan je godu gu Tarbjè. Potlè je muoru iti gor s Tarbja čez Hum damu v Lombaj. Po pot je takuo lepuo godu napri, de so ga nieke duje žene, ki so živiele v grot tu Hume, ustavle an ga nieso pustile iti damu, so ga parjele an so ga pejale v jamo. An atu jin je muoru gost. Seviede mu nie šlo pru. Anta je popensu. Jau je: «Van nardin glih takale štrument, samuo muorta tisto bukev debelo usieč». One so jo usickle, so napravle hlod. «Sada jo muormo arzklat čez stred» - je jau Drečin. Kar seje začela klat, ko je bla skiera notar, je jau: «Ja, muorta pomagat an vi druge dvie, denita lepuo rokč notar an povlečita!» Kar so diele lepuo rokč notar, je hitro vzeu uon skiero an njih rokč ujeu notar. Takuo on seje riešu an seje uarnii fraj damu. JOŽUFIC Gu Seve se je bla zgodila na rieč velika: na ženil je bla uciefala nega otroka an ga vargla tu an potòk pod an kaman. Se ga nie čula vič redit, ker jih je že imiela puno. An dan teli nje otroc so šli du potòk se igrat an tu an moment se je začeu preobracjat an velik kaman uoz verina. an at so vidli. de ga preobracja an majhan otrok. An so se ustrašli. An vsaki krat, kije šu notar tel kaman, pa je jau: «San mu ratat an Jožufic, san ratu an zluodjačic, san mu ratat an Jožufic, san ratu an zluodjačic». Otroc so se ustrašli an so utekli, so letiel proč. Jin je zaueku: «Na buojta se, sa san vaš brat!» Takuo so se ustavii. Anta jim je jau: «Nata, van dan tel viertuli, nesita ga vaši mam, naj ga dene oku sebe drieve!» Oni so ga vzel an so ga nesli mam damu. Mama gaje subit zapóznala, je biu pru tist viertuli, kjer je bla zavila svojega otroka an pod kaman diela. Ona tud se je ustrašla. Glih tekrat je biu gaspuod tu Seve an je šla h njemu pravit tele reči an prašat, kaj ima za narest. Ja, gaspuod je jau, de tela rieč je no malo velika, jo je konsilju: «Tel viertuli muoraš nest delčč uoz vasi an oku dnega orieha ovit!» An takuo je nardila. Ponoč je začelo garmiet, trieskat an velik temperai bit. Takuo je trieskalo, de se je vsa zemja tresla. Drug dan so šli gledat, kjer je biu tist oreh ovezan z viertuhan: nie bluo vič še znamunja od njega, atu okuole je bluo vse arztrieska-no. Takuo seje lista ženil rešila življenje. TA NA LUŽAH Ta pod Human je an prestor, na liepa ravnina, ki se kliče Luža. Ankrat je tan živiela na družina, ki je imiela puno otruok. So miei le malo za jest. Takuo gaspodar je biu parmoran ukrast no kravo druzemu kmetu. Ja, tela krava je manjkala, an s pravico - so bli judje, ki so dielal pravico - so šli gledat telo kravo, so poslušal, gledal, ka judje jedo. Paršli so ta pred tolo hišo an tu hiš so čul, de gaspodinja, kar je dajala zajest okuole po miz, je pravla: «Na, ti, koren; na, ti, oblico; na, ti, kompier», an takuo napri. Oni so tiel ree, de je bluo pru koren, oblica, kompier, pa an otrok se je začel jokat, zak nie biu rad za kar mu je dala, an je jau: «Mama, mene si dala ku samuo kuost!» Takuo so se judje prepričal, de tu teli hiš jedo mesuo, ne kompier an oblice! Takuo so šli notar tu hišo an so vidli, de so miei še puno mesa ta notar. Jal so: «Mi druz tle na Lužah nečemo tati, ki kradejo, muoraš iti proč tle od tuod». An so mu podarli hišo an so ga zagnal proč z vso družino. An je šu, kjer je Hostne sada, gu gorenj konac, kjer je hiša, ki se kliče Kavalat, an gor seje ustavu. Ker je paršu taz Lužah, je paršu uon priimak Luščak. Tan na Lužah pa je šele donašnji dan videt, kje je biu zid tiste stare hiše, ki sojo podarli. 119 ČARIN TARÌN Tan na Lužah je liepa ravnina, kjer so vsi dielal an oral sviet. An mož je šu orat, pa mu je šlo vse narobe, vse se mu je v pregi vederbovalo, je postroju, pa se mu je vse nazaj vederbalo. Saldu buj jezan je popensu, de so za tuo ble kavža krivapete, ki so živiele pod Human. Antà je jezno zaueku: «San šiguran, de si ti, štrija krivapeta, ki mi tuole dielaš, me štrijaš; kar te ušafan, ti noge odsiečen!» Buj vesoko gor se je krivapeta zasmejala an jala: «Ui, m, baro vi, čari n tari n zagozdi.» On jo je poslušu an takuo je naredu dielo an se mu nie vič vederbalo. Takuo an noge od krivapete so ble riešene. Od tekrat barovica je narbuojš lies za dielat tarte an čarin tarin je narbuj tard lies za dielat zagozde. HOSTNE Na te pravi pot, ko se pride dos Svetega Lienarta pruot Hločju, je an prestor, ki seje klicu "Golojé”. Tanje živiela na družina, ki se je klicala Floreancig, na velika kmetija, so jal, de je gaspodar imeu vse na veličin. An dan pa je paršu an velik uoz sudatu, so mu vse nesli an podar-li. An on je uteku z družino v host, na prestor, kjer je današnje Hostne. Nje vič teu prist nazaj dol na Golojé, zak v host mu nieso hodil takuo uroupat. An takuo uoz imena host je paršlo ime vasi Hostne, an malomanj vsi se šele kličejo Floreancig v teli vasi. ARBIDA An gor par Petarniele je biu an facu zemje... na ravnina, kjer je živeu mož z ženo. Tel mož je šu okuole dielat za družino preživiet, an so paršli vucje an so mu ženo sniedli. 120 Paršu je damu an nie ušafu žene. Pomislil je, kaj ima narest, an je ušafu drugo ženo an je šu proč od tuod an je šu živet tu an prestor, kjer je bila sama arbida. Tan so se ustavli, kjer nie bluo takuo lahko prit za vuké, an tam je začeu živiet. An takuo je paršla uon vas Arbida an so ratale 4 družine; donas nie malomanj nobednega vič. HUM Se zmislin, de gu Hume se je vič telili reči gajalo. Nie dugo liet od tega so hodil niešni j udje prašat zajest; an gaspo-dinje so vprašal: «Gaspodinja, al daste malo kislega mleka?» An so hodil le ta pod Human, ta po kazonah spat an še donašnji dan se zmislin lepuo na nje. Adni od njih nieso mai tiel dielat, kajšan pa je tudi naredu ki. Adan od njih se je klicu Petar, je tudi dielu, an kar so mu dal za jest pulento an mesuo, parvo je mesuo sniedu, potlè popiu močilo an šele na koncu pulento sniedu. Kar so ga prašal, zaki dieia takuo: «Muoia parvo te dobre sniest -je jau - sa, če bon sit pried, kako bo pustit mesuo!» HOSTNE Gu Hostnem sta bla dva gaspodarja, ki sta miela vino. Ma žene jih niesta pustile pit. Pomislili so, kuo morejo narest za pit brez skarbi. Imiel so no cvancerco. «S tolo cvancerco ga popijemo še,» so jal. S tolo cvancerco so šli k adnemu an so vprašal: «Al parneseš ki za pit?» «Ja, če mi plačaš.» «Ja, sa ti plačan subit.» Dau mu je cvancerco an potle so šli pa gor h te drugi. Tudi gor par te drugi tisti, ki je prej potegnu cvancerco, je prašu: «Al parneseš ki za pit?» 121 «Ja, če mi plačaš.» «Ja, sa ti plačam subit.» Dau mu je cvancerco an potlè so šli le naprì takuo, dokjer nieso vse vino popil. Žene so ble vesele, zak so vse vino predale. Pa sudu nie bluo, vina tudi ne, an takuo so zastopile truk. TAN NA BARDE Ankrat ta na Barde je biu an mož, ki je zlo rad hodu po oštarijah, anta je pozno paršu damu. Vrata od kambre so ble zaparte anta žena mu nie tiela odpriet. Viedu je. da ga čaka, čelih je zamudu. Anta je začeu uekat: «Lucja, odpri mi, če ne se varžen dol pod pajti!» «Ne!» muje odguorila. «Lucja, odpri mi, če ne se varžen dol pod paju!» Pa nie bluo nič. Anta je lepuo napravu no čojo, jo je lepuo tu koret zaviu antà je spet zaueku: «Lucja, odpri mi, če ne se varžen dol pod pajù!» «Ne!» mu je spet odguorila, ker je tiela reč, de on tega na nardi. «Pamf!» je mož vargu čojo dol pod paju. Ah, žena se je ustrašla an zauekala: «Vanac, Vanac, zakaj si tuole naredu?» an hitro je odparla vrata an šla dol pod pajù gledat. Pa je usatala samuo čojo pod pajuolam. Tekrat je Vanac hitro šu cju kambro, zaparu hitro vrata an ji zaueku: «Sada boš pa ti ta uone!» VANAC Biu je an mož, gor na Barde, ki je imeu takuo rad ženo, da jo je še spat nosu. Je biu snieg. Anta jo je nosu tu sniegu, zak so miei kambro od zu-na gor na varh. Anta so ga merkali ponoč an so se mu smejali: «Daj, Vanac ženo nese!» «De bi ti bila prekleta!» je jau od špotit, anta jo je do na snieg vargu an jo nie vič nosu. POEZIJE Renato Quaglia JURA jura kliče mlado bodi sunce zbudi naga jasen zdraw kaže junak jelša duri stope otrok duše svete prave ukaže woda glas jereb vidol nebul beka dober ključ poznà wsako lužo jura zgubo vetre gorne čaka Bila nese ljubo pusti otro mlada baba skaka jetra vidi breza hudo viter zmuti prst prag črno otrok glawa mali ta na roki gore dulavi gozdovi njivice murje jezara mlakice potokavi sveti ne spoznani Agnjuli BREZA Breza Smiljana lunasta leska tinka visoka miška močna breza woska je bila jama tuw robo wkrasanà prastari otročeč koliko čas to valiko wodo si prabrastel rudi nowa bila woda rudi nowa si bila ti rudi now strah te tiskal ma rudi nimer fala to rawno pot si nalezla ‘no nowo luč pa wrancajala da wsaka rast bi spet pošlivila wsaki cifič pocifal wsaka duša polatlà celo vesolje se zvasalelo tej den kozličeč zaskočilo ko si ti zawriskala to prvo stopo ke si dala nimer skrba to zadnjo na wže držala no samo basido si poslala ma celo snanje na posjala tej murje široka je twa slid nu pitana po sveto ne poznana si ti šla tvija junaka zihala nalezla ga ga pojibila zawriskala nu polatlà srabrni wodni blisk po ti nawadni strašni noči ke to je mà nenewaden spomin od ‘ne Albe ke več to ni mà. SUNČACE Sunčace mò za to Oblazawo goro Čas je te wtisnol Ta na wozò, pitna rožica wodna to valiko murjavo wodo celo si prabrastel Tuw ti pojutranji Albi tej den kozličeč dujakave spet pozavvriskneš, spet zaskočiš Šče vvtičaci so snuwali: twa awrawa glawa iz vira vilezla nu po dolini itako zapela: Zbudite - se vi vvtičaci zaplešta vi wse rožice ta trda muka muknula Spet jaz vilažam, spet jaz se smijem wse hude since jibim, wse poznam ni črnega okà da bi mi škorwalo Po Bili ribe pujajo kune se vilivijo vvridne duše pa me lunijo TA KRIZAWA Lunina novesta sem jaz okol pačuw, okol virčičevv sijem me sincine vvižice Ti krivi ekawci, ti nori kekawci po vasè ni pravijo: to je na koža po koži dilam za itè ki me grabijo Za itagà ki zna se ogat wodo z onjòn ozanuwem to awrave Jime iz zime vilaža Bdekarje, jerave nimer glave - srcà od wkradana plesa so me popehali pokejke: na nima ni okusa ni slida Ma kiro slid je mwej melo njè klètanje kire okus njè glawa pokekana? Peraste, wotle, po liši, nuw dule se tunkajo Platancè sem na kupe splatlà ma mojo ji je da bi pobrali wse te mutaste glave porastle, zizrele pod ti naslani lumpasti tisi Vila ta Bila sem jaz, ta na warbi sadim tuw polni luni z oralom se igram s to žinano wodo travico nowo polijawa Ni huda jurina da bi morèl noge, roke povezat jaz sem ta gorjipa: te ketine močne tupim VVtičo ki po kači piwka, me veje wse dam za pravega ekawca sem te rawni spomin kukuvico gorko pa branim nji mimbro poslušam Za tagà ki vide nu lopo posluša jaz se pokažem tej den leski dorini glas tuw ti srebrni dolini viter me zbral Ta Prawa sem jaz tuw peste men rašato pobiram, nabiram, prasjawam, cipem, pracipem niden šce vvbižal od mojega okà Wso zemjo kopam wse lije poznam tih mrtvim ke ta na Brde se blodijo spoved vitahuwam pot na damuw jim krasam Itamò ki me klel mwej nisem muje prosila rude se krivim ko povadenj ruče nine duše sem pustila ko huda ura je šla Ne me posekat, ne me potičet sama sem ognj tej Nuna ga branim, ga razdelim Nisem jaz Roža, ma od wsake rože sem vir wsè po jimano znam, ma nine zame držim po kači rude se kažem: ma ta Smiljana je jime mò. NE POLNANA Twa duša sem jaz roka ke semana strese smilna za dobre pobere Jaz sem ita ke čis wodo te peje ta pitna, ma šče rude dujakawa ta sladka ke od wsake bryde brydo odkriwa Jaz sem ta črnjela nu pa ta zalena ta jurawa iz rozorja prawzirana močna rama za itè ki grejo na pot Jaz sem te vesali falotič otrok piščala ke kliče na wplève te spanjave ščere tuw snò wže pownete Jaz sem ta ne polnana po dolini po robu tiče moj glas ma koj zvizde na nebu mi dajo odglas Črne more ke nevera rizganja mwej nikerja nisem pozabila za ito mide sem jaz nu zdrawje ti dajem. SPOMIN IZ LJUBLJANE Anton Birtič-Mečana Že takoj po II. svetovni vojni, leta 1945, seje začelo na italijanski strani Slovenskega Primorja in v Benečiji neznosno stopnjevanje razpihovanja strupenega šovinističnega sovraštva proti nam, bivšim partizanom in zavednim Slovencem. Zaradi tistega skrajno nevzdržnega preganjanja vsega, kar je bilo napredno in je dišalo po slovensko, so se morali mnogi avtohtoni domačini zateči v matično domovino Slovenijo. Eden izmed njih sem bil tudi jaz. Prav v času mojega “ljubljanskega” posečanja gimnazije in glasbenih študijev v letu 1950 je stekla pri Radiu Ljubljana posebna tedenska “Oddaja za Beneške Slovence”. Prvi urednik je bil Stane Vilhar, silno načitan novinar, a obenem odločno stereotipen politik zastarelega kova. Pri vodenju Oddaje za Beneške Slovence ni imel izvrstnega posluha. Usmerjal jo je često po istem zastarelem tiru. In pri poslušalcih ni imela pravega odziva. V začetku je la emisija prejemala iz Benečije v glavnem samo en dopis na teden: politične, gospodarske in kulturne narave, vselej s podpisom neznane osebe “Mirko”. Pozneje, ko se je povojna jeklena meja med Italijo in Jugoslavijo za silo otajala, seje bil listi Mirko pojavil v živi osebi na Radiu Ljubljana pod svojim pravim imenom Mario Kant. Vsaka mu čast in hvala! Za Vilharjem je odgovorno uredništvo oddaje prevzel mladi časnikar Tomo Martelanc, ki je pa imel dosti prožnejše poglede na življenjsko okolje, politiko, čas in kulturo. Pod njegovim vodstvom je Oddaja za Beneške Slovence pri Radiu Ljubljana zado-bila pravi razmah. Tedaj so poslušalci iz Beneške Slovenije in drugih krajev radijskega obsega te postaje začeli venomer pogosteje dopisovati o svojih zasebnih in splošnih javnih razmerah. Največ je bilo želja po naši glasbi in pesmi ter po objavljanju njihovih pozdravov svojcem in prijateljem širom po svetu. Po Martelancu je prevzel našo beneško oddajo novinar Niko Isajevič, čudovit človek, plemenite omike in tudi on široko dovzeten za uvajanje kulturnih novosti v emisijo. Za Isajevičem so bili vsak po nekaj časa odgovorni uredniki Oddaje za Beneške Slovence: Dušan Fortič, pravnik Svito Vižintin in prof. Anton Čebokli. Leta 1957 je bila ta emisija pri Radiu Ljubljana ukinjena in premeščena na Radio Koper - Capodistria, kjer se je v zoženi, iztekajoči se obliki izvajala le še malokrat. Prvi napovedovalec takratne ljubljanske radijske Oddaje za Beneške Slovence je bil beneški domačin iz Gorenje vasi v Nadiški dolini Hektor Spehonja (Ettore Specogna), tedaj učitelj v Šempolaju pri Trstu. Kot drugi spiker te oddaje sem pristopil k njemu jaz, beneški rojak Anton Birtič iz Mečane v Nadiški dolini. Sodeloval sem redno in pri vseh beneških emisijah na Radiu Ljubljana. Med številnimi prehodnimi napovedovalci oddaje je nekajkrat blagohotno stopil v dopolnitev celo znameniti pisatelj in režiser Saša Vuga. Že kmalu ob prvih Oddajah za Beneške Slovence, leta 1950, sem zaigral s harmoniko za gramofonsko ploščo sočni napev liste naše znamenite ljudske pesmi “Preuozke so stazice”, ki je bil potem vsa leta zvočni znak na začetku in na kraju oddaje. Za bogatitev oddaje sem precej priredil za pevske zbore dobršno število naših ljudskih pesmi i/ Benečije, ki sta jih za radijski arhiv fonoteke naštudirala in posnela "Slovenski komorni zbor" Radia Ljubljana pod vodstvom dirigenta Milka Skoberneta in akademski pevski zbor “Vinko Vodopivec” pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta. V začetnih Oddajah za Beneške Slovence, leta 1950, sem v njih redno igral s harmoniko kar v živo in sam. Do leta 1952 sem že pripravil glasbeno snov in ustanovil svoj zasebni ansambel petih izvajalcev (harmonika, kitara, kontrabas in dva pevca) ter ga poimenoval “Beneški fantje”. Simbolično sem prvo besedo ansamblovega imena, Beneški, uporabil kot čisti in kleni narodnjak, izrazito v narodnostno krepitev Oddaje za Beneške Slovence, v okviru katere sem ansambel ustanovil in kjer sem tudi ves čas deloval kot napovedovalec, glasbenik, skladatelj, člankar in urejevalec prispelih dopisov. Prvi vrhunski zalet k popularnosti Beneških fantov je prinesla naša radijska izvedba moje ponarodele pesmi “Zvezde žarijo”, ki sem jo napisal na besedilo Micke Mrakove v novembru leta 1948. Z nastankom zasebne skupine “Beneški fantje”, leta 1952, seje rodil prvi samostojni narodno-zabavni ansambel na Slovenskem (če ne tudi v svetu). Drugi so se pojavili pozneje, tudi Avseniki, Planšarji, Slaki itd. Po zaslugi moje osebne ustanovitve prve tovrstne skupine v zgodovini me v določenih glasbenih krogih upravičeno omenjajo kot “očeta narodno-zabavnih ansamblov”. Z izvajanjem naše pristne beneške glasbe in pesmi izpod mojega peresa po radiu, na javnih nastopih in gramofonskih ploščah je postalo ime mojega ansambla “Beneški fantje” bliskovito hitro privlačno in slavno v vsej širini. Zaradi tega so mi ga začele trgati in nesramno izkoriščevalsko uzurpirati še razne druge “divje” skupine v slovenskem prostoru. In to striktno v svoje umazane koristolovske namene. Prav zaradi tega sem leta 1962 ime ansambla dopolnil še z lastnim imenom tako, da se od tedaj glasi “Ansambel Antona Birtiča - Beneški fantje”. Delovanje mojega ansambla “Beneški fantje” že preko 40 let (1952-1992), ima velikanski zgodovinski pomen za vse slovensko ljudstvo. Po tisočih in stotinah javnih nastopov vsepovsod, na o- mrežju radijskih in TV valov ter po gramofonskih ploščah in kasetah je odšel ponosno doneči glas naše Beneške Slovenije na vse strani sveta. Zadonel je tudi tam, kjer prej niso še sploh nikoli slišali imena Beneška Slovenija in ne beneški Slovenci. Razen najožje peščice zainteresiranih slovenskih izobražencev do takrat nihče drug ni vedel za nas, slovenske prebivalce na južni strani Matajurja. Preko mojih avtorskih pesmi in ansambla Beneški fantje so tudi prvikrat v zgodovini zadonela med slovenskimi množicami in v širnem svet naša izvirno slovenska narodna imena: Nediža, Saùonja, Fuòjda, Špietar, Matajur, Podbonesec, Čedad, Svet Lienart; Nediška dolina, Sauònjska, Terska in Rečanska dolina. V tem mojem skromnem prispevku podana dejstva, vsa vznikla iz okrog sedemletne radijske “Oddaje za Beneške Slovence" v Ljubljani ( 1950 - 1957), so zagotovo ustvarila in zapustila za seboj neizbrisne kulturne vrednote, katerih je potreben vsak narod tega sveta, tudi slovenski. ' 32 To sem opisal v prvi osebi, po lastnem spominu in predvsem zato, da bodo v zgodovini slovenskega ljudstva zapisani resnični dogodki tudi o tem delu naše trajne borbe za splošne, demokratične manjšinske pravice Beneških Slovencev. “Ansambel Aniona Birtiča-Iteneški fantje” ob nastopu v Škocjanu pri Domžalah v avgustu 1992, ob 40-letnj ci skupine. Od leve proti desni: Joško Nanut ■ bas kitara; Maks Cusin • bariton; Anton Birtič ■ harmonika, vodja ansambla; France 1’odvi/. • tenor; Ivan Krretii' F.rat ■ kitara. A NSAMKt ANIONA RCMiO WJWjr J Jol.KT »svjmg POEZIJE Viljem Černo VIERNAHTI Rodila se je gorka luč, ki ubiva temo, ki gori v ljubezni. Je beli dan življenja, ki razbira naše dihanje kot veter, ki berači med robidjem teh gor. Se luč Z očmi, z rokami se smeje, da odkrije dušo našega niča. Bog je pri naših vratih, je ponos, ki hodi po privitih poteh naše nenavajenosti biti. Smo podrtije, ki so postale kruh, in rosa, padla od njega roke, da zamotimo: Oče življenja! VAHTI 1994 O bratri, dišanje večerje, krizanteme kličejo vaša imana. A vi ste njive tihe zemlje, sience danbotnjega diela, ke širite tihost, bosi vsa truda. Potniki vam hodimo naproti, poživljamo križe, drobimo besiede med marmorjem. Meja z. vašo zemljo nam parnaša orkuoto rok, ke so stiskale kepe obdielane zemlje, ke so brusile kose. Od vašega počivala vprašamo vedrino jutra, kraj, kjer ne zatomi. STARA PRAVCA Antonio Qualizza Je že puno liet, ki po naših dolinah an gorah obedan na prave vič, de bi biu kajšan sreču al fantina (škrata) al dujega moža al strašilo al kajšno krivapeto al vesno... An krat, malomanj vsak dan seje moglo čut od kakega popotnika reč: «Nacoj me je fantin uozù.» Al pa od kakega bližnjega: «Snuojka meje vieščja (ad drugač mora) mastila an čefala»... Pa venč krat so vasnjani pravli nenavadne zgodbe od viedoncu, ki so čez noči s faglami po potieh križal, an šele buj od niekih čudnih žensk, ki so imiele zelene, duge lase, liep žuot, pa pete obarnjene, kakor de bi ble narobe stvarjene. Njih domovina - so oni pravli - so ble odrodne čela, v sred katerih uoda, plazuovi al potresi so par starin udielal velike jame, ki je drievje poskarbielo ukrast vidinju. Judje so jih klical “krevjapete” al “krivapete”, zavuojo obamjenih peti. Glas je biu, de so ble barke z vsakin človiekan, če so ble spoštovane an ne osramuvane. So znale učit, kuo vuno prest, kuo maslo runat... an kada je biu cajt za orat an za sijat tan dol po puoju. So ble tudi same skarbne za dielo an za vse imiet v redu an parpravjeno. Če jih je kajšan zmerju, oh! tekrat so se zauzemale an so ble mogle škodvat družinam. Gor par nas, v Sriednjem, te stare matera so vič krat imiele v mi- sli, de kar sonce presieje skuoze magie an le daž dol pada, tekrat dol po patoceh blizu verina uode, ki se blešči, se krivapete češejo al pa arjuhe perejč». Kajšan lahko porče, de kuo so mogli Benečani zaviedet vse tele reči. Tuo vprašanje mu pride lahko pojasnjeno. Saj vsi dajo za resnico, de tu nieki vasi an mož je biu ujeu adno od telih vili an jo je peju na suoj dom. Ona je jokala an prosila, de naj jo pusti iti: za Ion bo arzkrila vsien ženan od vasi, kuo lepuo opravit domače diela, od kuhanja do šivanja an pledenja, an se obnašat takuo, de bojo družine an same one vesele... Takuo je ratalo. Na zadnjo so jo pustil iti nazaj na nje duom v vesokin čele. Od tekrat naše Benečanke kuhajo an pečejo štrukje an gubance an znajo napravit te narbuojše jedila, kar jih more bit na sviete. An še mimo znajo plest, šivat, prat an lepuo se obnašat tu vsakin pontu. Lepuo an dobro učilo za dielo an za medsebojno spoštovanje je dala juden tudi mlada an preliepa krivapeta, ki je bila oženila abnega mladenča iz naših kraju. Pa čujta sada tolo zanimivo pravco. An dan an liep an močan mladenč je šu deleč od vasi darvà sieč v sred ne velike zelene hosti. Po težkin diele, okuole pudneva, je stopu ča do patoka, za se odpočit an se rinfreškat. Prestor je biu takuo liep, dc puob se je začudvu: uodh je šumiela miez kamanu an v nji je puno rib plavalo; par kraj je rasla zelenjava an vsako sort cvetje, od zgor je stalo no veliko čelo. Kar je pogledu mimo, je zagledu potegnjeno gor na ni skal, na sonc, no lepo krivapeto, tako de mu je začelo sarce tuč na muoč. Vsak more zastopit, de se je zajubu na njo an jo vprašu za ženo. Ona tud se je na anj zajubila. Mu se je posmejala an mu je obečala roko. - «Samuo ne reči na boš smeu nikdar mi narest - je ona jala - me klicat z jezo “krivapeta”. Kier Če tiste nardiš, jest te bon muorla zapustit.» On je sarčno obeču. Ne dost cajta polič mladi možje poročiti mlado krivapeto, čeglih vsa žlahta mu je bila naspruotna. Vzeti je krivapeto na suoj duom an krivapeta mu je gospodinjila. Čez no lieto jin je paršla v hišo za veseje na liepa čičica, ki je miela materne oči an lase, pa nožiče ji nieso ble obarnjene. Obedan nie biu mu reč, de ona je na krivapeta. OCà an mama sta jo pru rada imela. So živiel vsi kupe puno liet v sreči an ljubezni. Krivapeta seje malo kazala judem. Le po hramu je pridno dielala, kuhala an šivala. Dielo po puoju je opraviu nje mož, kateremu včasih je dala no pomaganje še ona. An dan možje muoru iti v Čedad po opravile. Vso jutro krivapeta se nie mogla dat meru. Vič krat je stopila na prag an se ogleduvala na vse štier kraje neba. Nebuo je bluo čisto an jasno, pa vseglih v luhtu je biu an poseban uzduh. «Ka iman nardit, moža nje doma an je trieba iti naglo ušenico žet!» Brez čakat druzega je popadla za sarp an je šla dol v puoje. Ušenica je bila buj zelena ku zdriela, kier klasje je bluo šele mliečno. Krivapeta je potresla glavo an je jala: «Pa vsedno bi bila škoda jo popunoma zgubit!» Sarp ji je v rokah plesu do vičera, dokjer ušenica nie bla vsa požeta an polle povezana an v lonce spravjena. Mož medtem, ku se je dielala nuoč, se je uarnu damu, an čudno mu seje zdielo na ušafat ženč tu hiš. Skarb mu je že pamet lomila. Na tisto pride napri, vsa umedenà, ženil krivapeta, ki mu s težko sapo povje, de je strašnuo trudna. Mož jo vpraša, de ka je ratalo an kje je bila. Krivapeta mu pa po-vie, de je cieu dan ušenico žela du njih njiv an de je komaj končala dielo. Mož sc prime za glavo: «Ki? Požela si ušenico šele zeleno? Oh, ti fardamana an neumna krivapeta!» Tisi moment buoga krivapeta - ki priedje bila vesela an ponosna -je ratala žalostna an le s potjo je možu utekla izpred oči. Mož se je prestrašil an jo je z.ačeu klicat nazaj; pa krivapete nie bluo vič na pregled. Drug dan, gl ih na tist kraj, je paršla velika sila. Vietar je viu drievje an iz magli seje vesula tuča, debela ku jajca. Vse je bluo juden poraženo an uničano. Samuo družina od krivapete nie bila škodovana od tuče, kier nje ušenica - če tudi ne popunoma zdriela - požeta an v lonce spravljena je bila riešena. Možje zastopu, deje njega žena krivapeta bila jasnovidna an de jim je dobrò opravla, kar je ušenico požela. Zdaj mu je bluo še buj težkuo, kier jo je razžalvu. Krivapeta nie paršla vič nazaj. Pa materna jubezan nie mogla zapustit malo hčerico, takuo de krivapeta je obiskovala njo. an tudi ona je h materi zahajala, brez de jih je obedan nikdar sreču. POEZIJE Loredana Drecogna ZA KOTAN Za kotan Marjuta, moja nona, sedi, oginj jo pargrieva in stiska ji oči. Pa če jo vprašaš, ti hitro odguori in te zamieša v nje stare reči. “Frišna sam bila, nagla ku ti, kar za kantonam lovila sam ki. Pepine šivala, z.a spat napravjala, no pesmico jim piela, zibielco pingala. Na ples sam hodila, sam fanta udobila, ljubezen sanjala. ” Vse tuole na lice ji moreš prebrat in mier, ki ona uživa, bi dela ist spoznat. DOL BLIZU UODE Draga moja ljubica, kar bomo miei cajt, puodmo še dol, dol blizu uode, dol, kjer za naj sonce buj svetli, dol, kjer oči so buj plave za me. Dol, kjer lahko se sedneš an pustiš, de dai gre dol po tebe. Dol, kjer se smeješ, skačeš, jočeš, an le ist ta par tebe. Dol, kjer če je m raz, brez strahu močnuo se stisniš cja h mene. Dol, kjer je še puno prestora za naše sanje. Draga moja ljubica, kar bomo miei cajt, puodmo še dol, dol blizu uode. KAZALO Marino Vertovec, Uvodna beseda 5 Pasquale Gujon, Lepi stari cajti? 7 Emil Cencig, Koledar 11 Leto 1995 Ljudska modrost NAŠA ZGODOVINA Liliana Spinozzi Monai, Srečanja s Trinkom na Baudouinovi poti 31 Franco Fornasaro, Pomen naravoslovne dejavnosti Ivana Trinka 37 Mario Gariup, Nemškutarstvo v Kanalski dolini 43 NAŠ SVET Julijan Strajnar Pritrkavanje - Tónkanje Slovenska ljudska glasbena umetnost 53 Silvana Paletti, Rezija - Stare nauade 59 Luciano Chiabudini, Prenosi po briegu 63 NAŠI LJUDJE Valentin Birlig (prir. po SPBL) Valentin Birtig - Zdravko Spomini na našega očaka Ivana Trinka Artur Blasutto (prir. po SPBL) 69 72 75 Pre Antoni Bellina Don Arturo Blasutto žrtev Cerkve Franc Rupnik, Pre Zef - Gospod Jožef Jussig (Jusič) Franco Fornasaro, Darko in njegova umetnost NAŠA BESEDA Michelina Blasutig, Puno imen šele tu sarc, šele tu pamet Bruna Dorbolo, Marvice Emil Cencig, Na Karkošu Za kratek čas Giuseppe Feoreancig, Kratke s pod Huma Renato Quaglia, Poezije Anton Birtič-Mečana, Spomin jz Ljubljane Vil JEM ČERNO, Poezije Antonio Qualizza, Stara pravca Loredana Drecogna, Poezije 77 81 97 103 109 113 115 117 123 129 133 135 139 TRI N KOV KOLEDAR za leto 1995 Izdalo kulturno društvo "Ivan Trinko” - Čedad Založila Zadruga “Lipa” s.r.l. - Špeter Uredili: Živa Gruden, Lucia Trusgnach, Marino Vertovec Grafična oprema: Pavel Petričič Slika na platnici: prezbiterij in zlati oltar cerkve Sv. Petra in Pavla v Čenti (Prapotno) (foto M. Vončini) Slike: Mario Magajna Tisk: Juliagraf (Premariacco) - 1994 TRINKOV koledar 1995 inv.št 4969