336
O nižjih šolah. II.
Kdor svetuje, naj tudi pomaga! — pravi pregovor.
Ker v poprejšaern spisu svetujem, naj se kdo šolskega časnika loti, naj še zdaj povem, kaj bi se imelo v njem pisati.
Šola, menim, naj bo učiteljeva njiva, pero njegovo ralo, brezovka njegovo žeslo, modrost njegov sedež, ljubezen njegov zakonik.
Tedaj naj bi se pisalo:
1) o pametnem in uspešnem obdelovanji šole; kak se ima deca pestovati, *) kako jo brati, pisati, rajtati učiti; sploh o pestovauji otrok (Padagogik) in načinu učenja (Lehrmethode);
2) o saj i sadnih drevesc. Dobro vem, da se to ne da povsod in ne obširno učiti; pa kjer je vert zato (učitelji imajo po več krajih^ svoje verte), tam naj se na ta uk posebno skerbno gleda. Ce se stareji fant ne bo tega v šoli učil, kje pa morebiti pozneje, kadar odraste? V časniku bi se svetovalo, kako se ta ali una reč iznova stvari ali stara prenaredi;
3j o petji. Ne morem dosti priporočati gospod učiteljem, da se petja z vso skerbjo poprimejo.
Besede in napevi — Bog nas vari! kakošni so v nekterih cerkvah čuti, v cerkvah, Božjih hišah! V uekterih krajih še imajo tiste popačene pol nemške, pol slovenske, gotovo pa ne trohice kerščanske besede. Ali pa napevi! Mene je na nekem kraji pri Božji službi groza obšla, ko da bi mi podgane po hcrbtu lazile. Kdor tega ne verjame, naj sam poskusi!
*) Da  nihče  napak  ne   razume:   „pestovatiu   (prim.   pestema) je po Miklošiču sorodno glagolu pit-ati, ne pa pesti (Faust).
In odkod taki napevi? — Ker so nekim gosp. učiteljem stari narodni pre-„gmajn" in prestari; tedaj pa ger-grajo vsak mesec novo spakedrano. — Bog jim odpuščaj grehe! Verjamite gospodje, samo v narodnem duha osnovane pesmi se ljudstvu v serce in pamet vrinejo; pesem, ki se ljudstva ne prime, nič ne velja; t kraj ž nj o!
Ako bi nasvetovani časnik za druzega nič ne skerbel, ko za priobčevanje lepih starih ali krasnih novih cerkvenih pesem, potrebno bi ga bilo. Ta list bi naj tedaj lepih in zdravih pesmic prinašal.
Dalje bi se pisalo:
4)   o šolski književnosti, posebno slovenski. Nove knjige bi se naznanjale in pretresale. Pa tudi na avstri-jansko šolstvo sploh bi se imelo ozirati. Kar se v naši avstrijanski domovini godi, mora Avstrijan  vediti;
5)  o učiteljskih zborih. Hvala častitim gosp. duhovnikom! oni so učiteljske zbore stvarili. To je velika dobrota, kdor jo zapopada. Ker jih je po Slovenskem dosti, gotovo gospodje želijo zvediti, kaj so tu ali tam govorili. Javnost je današnji čas potrebna in koristna reč; pravičen in marljiv človek se je ne boji;
6)   časnik bi tudi moral zabaven (kratkočasen") del imeti. Tu bi se skladali životopisi, zgodovinske, prirodne reči, pripovesti i.  v. r.;
7)   tudi uraden del bi moral vmes biti za nazna-njanje služb, prestavljanje oseb itd.
Tu sem kratko tiste reči naštel, o kterih bi se imelo pisati. Kdor pa polje svoje delavnosti pozna, takemu nikdar dela ne zmanjka.
Ker iz gole ljubezni do' ljudstva časnik nasvetujem, še enkrat povem, da nižje šole morajo podlaga slovenske izobraženosti biti. Resnico je govoril gosp. vrednik „Novictf v poslednjem velikem zboru kranjske kmetijske družbe, da ljudske šole bi morale biti vseučilišča (Univer-sifaten) za ljudstvo. Odspod začnimo zidati, dragi Slovenci; kadar bo selo uterjeno, tedaj bomo krasno akademijo na njem stavili, če nam ljubi Bog z nebes svoj rosni blagoslov deli.
Vi pa, gospodje učitelji, bodite voljni in ročni zidarji!  — Urni in veseli!
Iz Dunaja.                                                        Janković.