Uničenje belogardistične postojanke na Turjaku
Na kapitulacijo italijanske vojske se je priprav-Ijala tudi slovenska kontrarevolucija. Temelječ na predpostavki, da bo nemška vojska zasedla vso Ljubljansko pokrajino, na jadranski obali ali celo v Istri pa se bosta izkrcali britanska in ameriška vojska, so pripravljali taktiko tako za eno kot za drugo možnost. Ob kapitulaciji pa je slovensko reakcionarno vodstvo vseeno zajela panika in pr-votnem sklepu, naj se osredotočijo belogardistični oddelki okoli gradu Turjak, petindvajset km ju-govzhodno od Ljubljane, so sledili še drugi na-sprotujoči se ukazi. Za Turjak so se odločili zaradi v strateškem pogledu določene prednosti, saj omogoča posredovanje proti ribniški dolini, Gro-supljemu in Dobrepoljem, hkrati pa omogoča umik v Ljubljano.
10. septembra 1943 je Šercerjeva brigada uni-čila četniški odpor v Grčaricah, druge enote 14. divtrije so razoroževale italijansko vojsko v ribni-ški dolini in pregnale iz nje belogardistične posad-ke, ter od 11. do 15. septembra uničile belogardi-stične postojanke na Notranjsketn. Večina belo-gardističnih posadk se je umaknila proti gradu Turjak, kjer se je do 12. septembra nabrala pisa-na drušdna, ki je štela okoli 1200 mož.
Turjaku se je najprej približala Tomšičeva bri-gada, katero pa je po odhodu na Notranjsko zamenjala Prešemova brigada. Ofidrji zbranih belo in plavogardističnih enot na Turjaku se niso mogli zediniti za enotni načrt ali ostati v Turjaku, kakor je zahtevalo belogardistično vodstvo (v vi-ziji Turjak kot slovenski »Alcazar«) ali se uma-kniti iz gradu zaradi slabega strateškega položaja in slabe možnosti za obrambo kot so zahtevali eetniški vodje.
12. septembra je okoli 400 četnikov in belogar-distov odšlo iz Turjaka preko Čreteža v Zapotok in po spopadih s slovenskimi partizanskimi enota-mi se je glavnini posrečilo približati do LjuMjane in se predati nemški vojski.
Umik belogardistov v grajske kleti
V noči od 14. na 15. september je Prešernova brigada začela obstreljevati grad s topovskim og-njem. Grajski zidovi so bili predebeli, da bi lahko napravile mine hujšo škodo. Belogardisti so se
umikali v obokne grajske kleti. Načrt oblegancev je bil čimbolj zavlačevati v upanju, da se bodo medtem angloamerikanci le izkrcali, ali da jim bodo prišli na pomoč Nemci. Zato so nekajkrat začeli pogajanja s partizansko vojsko. Vsa poga-janja so se končala neuspešno, saj so partizani zahtevali brezpogojno predajo, na katero vodstvo v gradu ni pristalo. Čeprav močno topovsko ob-streljevanje grajskemu obzidju ni napravilo po-sebne škode, je začelo branilcem primanjkovati vode, vse skupaj pa je pripomoglo k temu.da je njihov bojni duh precej padel. Kljub realni mož-nosti za neuspešen izpad iz gradu, se zanj niso odločili in so še naprej vztrajali v upanju na zunanjo pomoč.
19. septembra je narodnoosvobodilna vojska pojačala topovski ogenj z veliko havbico, ki so jo pripeljah s šentjernejskega polja z veliko težavo
že zjutraj. Splošen topovski napad je trajal štiri ure. Ob deseti uri dopoldne, ko je najhujši ogenj ponehal, se je II. bataljon Prešemove brigade pripravil na naskok na močno porašeno zidovje. Po dolgih lestvah so se povzpeli na podstrešje in od tam prodirali v notranjost kljub odporu belo-gardistov, ki so se branili zlasti z ročnimi bomba-mi. Del gradu, kjer je bila shranjena municija je zajel ogenj. Borci Prešernove brigade so medtem zavrnili izpad skupine, ki se je hotela prebiti iz gradu skozi glavna vrata. Okrog dveh popoldne se je začela turjaška posadka predajati. Ujetih je bilo 695 belogardistov, med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev. Brigada je ujetnike odpeljala v Velike Lašče, nato pa v Kočevje.
Prešemova brigada je bila za zmago pohvaljena z dnevnim poveljem Glavnega štaba NOV in POS.
Zmaga pri Turjaku ter njegovo zavzetje, je bila dotedaj največja zmaga narodnoosvobodilne voj-ske v Sloveniji. Pomembna pa je bila zmaga tudi v političnem smislu, saj si slovenska kontrarevoluci-ja od poraza pri Grčaricah in Turjaku še dolgo ni opomogla.              ,         ,
Po zmagi sojenje v Kočevju
Vrhovni plenum OF je 21. septembra 1943 na svojem 13. zasedanju razpravljal o postopku z ujetimi belogardisti in četniki, katerih je narodno-
osvobodilna vojska na Turjaku, Grčaricah in No-tranjskem zajela preko 1200. Vrhovni plenum je sprejel sklep, da bodo zločincem iz njihovih vrst sodili na javnem sodnem procesu, »ki naj vsej domači in tuji javnosti prikaže vso globino in širino izdajstva bele in modre garde«. Na sprejeti Kidričev predlog so vse ujete razdelili po teži zlodnov v tri temeljne skupine: 1. morilce, ki jih je treba obsoditi na smrt z ustrelitvijo, 2. kaznjen-ce, ki morajo delati pod nadzorstvom in 3. opro-ščence, ki se naj v delavskih bataljonih pripravlja-jo za sprejem v narodnoosvobodilno vojsko. Ve-čino ujetnikov so takoj uvrstili v enote narodno-osvobodilne vojske in jim po zapnsegi celo dali takoj orožje.
Vojaški tožilec je po tritedenski preiskavi in zbiranju dokaznega gradiva pri izrednem voja-škem sodišču 8. oktobra 1943 viožil tožbo proti 21 belo in pravogardističnim organizatorjem in oficirjem. Sodni proces, ki je potekal v Kočevju po vseh splošnoveljavnih načelih precesualnega prava, ni obsodil samo zločincev, ampak vse iz-dajstvo slovenske buržoazije in njenega sodelova-nja s sovražnikom ter vse njene oblike boja proti Osvobodilni fronti. Obenem pa je obsodil tudi politikojugoslovanske begunske vlade v Londonu in tisti del slovenske buržoazije, ki je pobegnila v zavezniške države in dajala slovenskemu kvislinš-tvu gmotno in moralno podporo.
TATJANA ČEPIČ