JANKO BERNIK
SPOIVIINI NA ZAPORE IN TABORIŠČA II
Pričujoči spis je v nekoliko skrajšani obliki povzet iz
zvezka »Taborišča« in je nadaljevanje spisa v LR XVII, str.
15—25, v katerem je Janko Bernik opisal svoje doživljaje,
ko so ga Nemci kot partizanskega kurirja zajeli, odgnali v
zapore v Skofji Loki in nato v Begunje, kjer so ga 18. januarja
1943 odbrali za transport v nemška taborišča.
Dachau
Na vseh postajah se je poznala vojna. V Beljaku sem prvič bral nemško
geslo, napisano na vagonih: »Vsa kolesa se vrtijo za zmago!« Do Krauta smo
imeli še iskrico upanja, da ostanemo tam, a šlo je naprej in spoznali smo, da
smo namenjeni v Dachau.
Orožnik, ki je sedel v bližini, me je poznal, ker je bil leta 1941 na orožniški
postaji nasproti moje hiše. Pisal se je Leschnik. Nagovoril me je: »Ali si poznal
Fazana? Ta je tudi padel. Vsi bodo sčasoma popadali. Kako, da si mogel biti
tako neumen? Ko so tvojo družino selili, sem videl z okna, kako je bilo hudo.«
»Kar je, pa je,« sem mu odvrnil, »sipustite me, pa grem takoj nazaj v partizane,
samo če bi me še hoteli sprejeti.« S tem sva bila zgovorjena in me je
potem pustil na miru. Samo to sem ga še prosil, naj mi popusti lisice, ki so se
mi zajedale v meso.
Vlak je drvel neutrudno. Bližala se je noč. Bili smo že na Bavarskem, še
nekaj postaj, pa bo-mo v Miinchnu. Tam so nas nagnali iz vagonov, da smo se
presedli na drug vlak. Okoli nas so se zbrali ljudje in slišali smo klice: »To so
jugoslovanski banditi!«
Na postaji v Dachauu so nas čakali kamioni. Po kratki vožnji smo se ustavili
na velikem prostoru pred taboriščem. Odklenili so nam lisice; zadnji čas,
saj sem imel vse reke zatečene, prav tako IVIeglič. Skozi veliki vhod smo korakali
na dvorišče. Tam so nas pognali v kopalnico in prvo noč v Dachauu sem
prespal v njej. Prvič sem slišal psovko »Berufsverbrecher« (pciklicni zločinec).
V kopalnici so bili tudi ljudje drugih narodnosti. Neki nervozni Poljak je nekaj
sitnaril, pa ga je upravnik kopalnice tako udaril, da sem mislil, da ga jo ubil.
Pri našem transportu se je zanimal, od kod smo. Prijazno nam je govoril: »Imate
srečo, da ste prišli sedaj. Saj je sedaj tu že skoraj sanatorij.«
Drugo jutro sem videl v kopalnici transport Rusov, ki so bili kakor živi
okostnjaki. Prišli so menda iz Mauthausna. Po kopanju smo oddali svoje obleke
in dobili neke stare cunje, progaste kakor zebra. Ko smo jih oblekli in dali
202
še kape na glavo, se nismo več poznali, saj smo bili kakor strahovi. Nato smo
šli na zborno mesto. Na strehi skladišča in kopalnice je stalo v velikih črkah
gesilo: »Je pot v svobodo. Njeni mejniki so poslušnost, snažnost, poštenost, čistost.
« V resnici je šla pot v svobodo skozi dimnike krematorijev. Duhal sem
že njihov ogabni vanj in, videl črn dim, ki se je dan in noč valil iz dimnika.
Skozi ograjo z bodečo žico smo prišli pri malih vratih na blok karantene,
kjer se bomo štirinajst dni učili nemškega reda, potem pa gremo na suženjsko
delo. Barak je bilo trideset, dolge so bile po sto metrov. Vsaka je imela dve
sobi, dve spalnici, dve umivalnici in dve vrsti stranišč. Železne postelje so stale
v treh vrstah, v vsaki postelji sta spala dva. Ce bi ne bilo vso noč okno odprto,
bi se podušili. Vstajati smo morali ob petih in se urediti, ob sedmih pa
stati zunaj v najhujšem mrazu in čakati na »apel«. V mrzlem vetru nam je
ledenela kri v žilah.
V karanteno so prišli z menoj Alojz Rešek in Janko Berčič iz Stare Lotke
in Franc Meglic iz Loma. Teden dni prej so dospeli v taborišče Stanko Tavčar
iz Škofje Loke, Franc Hafner iz Binklja in Mežnarjev Janko od Tomaža nad
Praprotnim. V taborišču sta bila tudi neki oče in sin z Jamnika pod Jelovico,
bilo je še več domačinov, toda se imen ne spominjam več. Tri dni po našem
prihodu je pritekel k meni Berčič, naj grem pred vrata, kjer sem potem videl
Gašperja Dolinarja, edinega kurirja, ki je še preostal v čeli. Gašper je stal
pred ograjo in sem ga v taboriščnih capah komaj prepoznal. Povedal mi je,
da je Črni pripeljal neko jutro Nemce v Fojke, kjer je bil on s četo in so ga
Nemci ujeli, četa pa je pravočasno zbežala. Tako je še Gašper prišel v Dachau.
Vodja bloka je včasih razgrajal po sobah, posebno divji je bil pri jutranjih
apelih, kjer smo stali včasih v najhujšem mrazu v poletnih oblekah po cele
ure. Pravili so, da je vodja bloka (Blockflihrer) včasih ravnal vrste tako, da je
s pištolo ustrelil pred vrsto in če je kdo stal preveč ven, je padel ustreljen. Ko
sta nekaj mesecev prej dva ujetnika ušla, je vse taborišče celih triintrideset
ur stalo v Snegu in mrazu na zbornem mestu, toliko časa, da so našli ubežnika,
ju privedli v taborišče in ju ubili. Razen apela nismo imeli v karanteni nobenega
dela. Šivali smo trikotnike na svoje cape, posedali po sobah ali se sprehajali
pred barakami. Hrano so pošteno delili in je bila še znosna. Sobni starešina
je bil neki Vili, majhen in čokat človek s številko 9. Bil je baje že dalj
časa zaprt zaradi komunizima.
Nekega dne me je poiskal Gustelj Starman s Suhe in mi povedal, da je
nekdo dobil paket in Karawankenbote, v katerem so natisnjeni izvlečki iz mojega
zagovora. Osupnil sem ob misli, kaj vse so si izmislili Nemci, da me uničijo
in onemogočijo. Gustelj mi je prinesel nekaj tobaka. Čeprav nisem kadilec,
mi je bil dobrodošel, saj sem ga lahko zamenjal za hrano. Na sprehodu sem
videl nekega Nemca, ki je bil slep na eno oko in je pobiral po tleh odpadke
cigaret, ki jih je bilo pa bore malo. Zasmilil se mi je in dal sem mu nekaj
tobaka, on pa mi je dal nekaj hrane, ko je dobil od doma paket.
V sobi smo bili Slovenci, Nemci, Poljaki in Cehi. Zbirali smo se vsak v
svojem kotu. Med Cehi sta bila dva duhovnika. Ze nekajkrat so ju zalotili, da
sta v straniščno školjko vrgla pokvarjen kruh. Od doma sta dobivala pakete
in sta bila tako sebična, da sta poslano hrano skrivala toliko časa, da se
jima je pokvarila. Eden od Cehov mi je to pravil s solzami v očeh. Ko so javili
tO' starešini sobe, jim je dal dober nasvet, naj ju takrat, ko njega ne bo v sobi,
z odejami pokrijejo in pošteno pretepejo, on da tega ne bo javil. Neki dan
203
je prispel nov transport Poljakov. Med njimi so spoznali nekoga, ki je v drugem
taborišču za dodatek pri kosilu obešal svoje rojake. Pozneje sem sam
skusil, kako so ti ljudje požrešni, ko so nam pojedli vso boljšo hrano.
Nekaj dni, preden bi nas odgnali na delo iz karantene, je prišlo nenavadno
povelje, da karanteno zapro, ker je izbruhnil tifus. Ukinili so stroge apele
in do preklica ni smel noben transport iz taborišča. Nastopile so malo bolj
mirne razmere. Dobili smo tudi dovoljenje, da vsakih štirinajst dni pišemo
domov. Kam naj pišem jaz, saj imam vso družino v pregnanstvu v Nemčiji!
Se ko sem bil v partizanih, sem naprosil neko žensko, da je šla pogledat na
moj dom, ali je kaj pošte od mojih iz Nemčije. Res mi je prinesla nekaj kart in
zapomnil sem si naslov, da sem jim zdaj lahko pisal. Pozneje so nam dovolili
tudi prejemanje paketov. Nekega dne naenkrat zagledamo na taboriščni cesti
zunaj karantene visoiko naložen voz s paketi. Proti pričakovanju me obide slutnja,
bolje rečeno, želja, da je vmes tudi kaj zame. In res, drugi dan so me
poklicali v iprvo sobo, kjer so že delili pakete. Tudi zame je bil. Kdo se me je
spomnil? Ves iznenaden ugotovim, da je paket od žene iz taborišča Poxau-
Marktelhofen. Kako neki mi more poslati ona, ki ima pri sebi tri otroke in so
sami lačni? Veselje me je minilo, ko sem s to mislijo nesel skoraj deset kil težak
ipaket v svojo omaro. Kmalu je začela pošiljati pakete tudi zaročenka Lojzetu
Rešku in tudi drugi so jih začeli dobivati. Tako smo si medsebojno pomagali
vse te mesece, ko smo bili v karanteni. Jaz sem sicer v drugem pismu
pisal ženi, naj mi pošilja le pisma, ne pa paketov. Toda cdgovorila mi je, da je
bilo v začetku zelo hudo, sedaj je pa zaposlena v kuhinji in tudi sestra ji od
doma pošilja, zato naj ne bom v skrbeh zaradi tega. Nato sem tri mesece
vsakih štirinajst dni prejel pošiljko.
Nekega dne sem se stepel z nekim Grkom, ker me je pahnil od mize.
BU pa je boksar in me je krepko udaril nazaj ter mi prebil ustnico. Moral sem
po pomoč na revir. Danes se čudim, da me niso takrat obdržali zdravniki za
svoje poskuse, kajti zelo so me ogledovali in eden od njih je rekel, da sem zelo
močan. Nekaj dni nato je moral Mežnarjcv Janko od Sv. Tomaža na revir, ker
je zbolel za tifusom. Ko je ozdravel, je ostal do konca vojne za stražarja na revirju.
Med boleznijo je dobival dietno hrano in nam jo dajal čez ograjo. Mi
smo se dolgočasili po sobah in željno pričakovali poraz Nemčije, ki ga je večina
predvidevala »v dveh mesecih«. Nekoga, ki je rekel, da bo konec šele jeseni,
so skoraj pretepli.
Na pustni torek 1943 smo doživeli bombardiranje. Zavezniška letala so
bombardirala Miinchen. Bilo je svetlo kot podnevi. Amerikanci in Angleži so
spuščali rakete, ki so dolgo visele v zraku, z zemlje pa so svetili nemški reflektorji.
Nihče tedaj ni slutil, da bo vojna trajala še več kot dve leti in zahtevala
še toliko žrtev.
Kako sem si želel, da bi bil spet v svobodnem partizanskem gozdu, zdaj pa
moram čakati, kaj bodo Nemci storili z nami in dolgčas nam razjeda živce.
Čeprav nam ni prehudo, si vendar želimo spremembe, želimo si kamorkoli proč.
Vsak teden smo se šli kopat. Ogromna dvorana kopalnice je sprejela hkrati do
800 kopalcev. Ko smo čakali v vrsti pred kopalnico, sem vedno razmišlja],
kakšen smisel ima tisti napis na strehi. V kopalnici je bil zaposlen kot kurjač
Filip Legat iz Krope. Ta nam je vsakokrat povedal kake novice iz domovine.
Vroča voda, hladen tuš in novice sO' nas poživile, da smo šli bolj vedri nazaj v
karanteno. Dnevi, ko smo šli pisat pisma, pa so bili pravi prazniki.
204
Prišel je konec naše karantene. Nekega dne so nas nagnali na zborno
mesto in postrojili v vrste. Vprašali so nas po kvalifikacijah. Ker nisem želeJ
v tovarne, kjer je bila velika nevarnost zaradi bombardiranja, sem se javil kot
poljski delavec, Janko Berčič je ostal kot krojač v Dachauu, enako Mežnarjev
Janko, ki je bil zaposlen na revirju. Za Reška vem, da je bil potem ves čas v
Augsburgu. Gašper Dolinar, Franc Hafner, Stane Tavčar in jaz smo šli s transportom
šest kilometrov iz Dachaua v podružnico Alach. Približno po pol ure vožnje
s kamionom smo se ustavili pred surovo izdelanimi barakami. Razdelili so
nas v kakih deset barak, v vsako nekaj. V njih niso bila položena tla, ob krajih
so bile iz surovih desk narejene nadstropne postelje, v kotu pločevinasti sodi
za nočne posode, po sredi deset grobo izdelanih miz in ob njih dolge klopi.
Kakšna razlika proti Dachauu! Pa saj smo si vsi želeli spremembo, zdaj jo
imamo.
V naši baraki št. 10 je bil starešina neki Tirolec. Za vsako mizo je določil
vodjo skupine, da je skrbel za red in čistočo pri mizi. V naši skupini je določil
mene za vodjo. Vplival sem na druge, da smo- imeli red. Ko je starešina videl,
da je naše omizje najbolj urejeno, nam je šel v marsičem na roko. Najmanj
reda so imeli Nemci; bili so mladi fantje, a povsem otopeli in brezbrižni za
vse. Hodili so nekam ven na delo. Gradili so tovarno motorjev, ki so jo imenovali
»Kistenfabrik«. Ze prvi večer so prikorakale dolge kolone sužnjev v taborišče.
Med njimi sem zagledal Staneta Tavčarja, ki je šel s prvim transportom
iz Dachaua. Ta fant je bil veseljak, nobena stvar ga ni spravila ob dobro
voljo. V stari Jugoslaviji je bil brezdomec, mešetar, gonjač živine in vandrovec.
Od daleč se mi je smejal in pozdravljal. Ko smo potem stali v vrsti in
čakali na apel, mi je rekel: »Zdaj boš videl, kako tepejo Ruse«. Dva Rusa sta
Poslopje, v katerem je bil štab taboriščnega vodstva v Dachauu, fotografirano po razpustu
taborišča v letu 1945. (Fototeka Loškega muzeja.)
205
namreč sikočila iz vrste in utrgala malo regrata. Vodja straže ju je videl in javil
komandantu taborišča. Kmalu so prinesli močan nizek stol in dolgo bikovko.
Stražarji so pripeljali oba Rusa, vsakega so položili na stol in ko^mandant ju je
sam lastnoročno pretepel z bikovko. Mi smo morali stati in gledati mučenje,
da smo imeli zgled in svarilo. Od Rusov ni bilo slišati niti vzdihljaja, čeprav
sta jih dobila po petdeset čez hrbet. Nad nobeno narodnostjo se Nemci niso
toliko znašali kot nad Rusi.
Spočetka me niso zaposlili zunaj taborišča, pač pa pri gradnji nekih bunkerjev,
ki so jih gradili v taborišču. Sredi taborišča je bila narejena tudi kino
dvorana in bife, seveda ne za ujetnike, ampak najbrž zaradi kakih inšpekcij
Rdečega križa. Nekje v bližini taborišča so gradili tudi neki stolp za preskušanje
letalskih motorjev, za katere so tudi šele postavljali tovarno. Ko sem se
nekoč skrival, da me ne bi našli za delo, me je opazil neki Čeh, ki je vozil prst
za gredice okoli barak. Vprašal me je, ali bi hotel delati z njim. Pristal sem
na to in polagal sem kamenčke okoli gredic, delal sem ravno toliko, da sem
preganjal dolgčas. Tudi lačen nisem bil preveč, ker so še paketi prišli za nami.
Ponoči me je spočetka motil silen hrup avionskih motorjev, toda kmalu sem
se na to privadil. Sredi sobe smo imeli nočne posode, nihče ni smel iz barake,
stražarji so imeli ukaz streljati na vsakogar, ki bi ponoči stopil na prosto.
Že sem mislil, da bom imel mir pri svojem delu s kamenčki, pa me neki
dan potisnejo v novo skupino za delo pri »Kistenfabrik«. Drugo jutro sem že
korakal iz taborišča. Tudi Tavčar je bil zraven. Neikaj časa smo šli po makadamski
cesti, potem smo zavili v gozd, kjer je bila široka asfaltirana cesta. Sli
smo še daleč sem in tja kot v kakem labirintu. Gozd se je začel redčiti in prišli
smo do izkopa, kjer so betonirali temelje. Bilo je tudi več stavb, a vse so bile
pobarvane križem kražem kot šotorska krila ali obleke nemških vojakov. Naposled
smo prišli na svoje delovno mesto. Na velikanskem prostoru je bilo
treba planirati zemljo za temelje bodoče tovarne motorjev. Delali smo vso
ročno brez strojev. Ves dan smo nalagali zemljo na vagonoke in jih po strmini
potiskali navzgor ter po nekem mostičku, pod katerim je tekel potok. Štirje
smo morali naložiti vagonček v petih minutah in ga odpeljati. Nazaj grede se
nismo smeli popeljati na prazinem vagončku, sicer bi pela bikovka. Odpočiti se
nismo smeli, tudi pogovarjati ne. Tavčarju je uspelo, da je dobil lažje delo.
Popravljal je tirnice. Večkrat sem mu pomagal. Tedaj je kričal na vse pretege
in dejal: »Jaz bom kričal, kot da te priganjam k delu. na se ne oziraj na
to.« Vsak si je pomagal, kakor je vedel in znal, da si je olajšal položaj. Za
hrano je skrbel Franc Košenina iz Sore. Sprejemal je kotle, razdelil kosilo iii
potem pomival posode. Cez dan je bila vročina, vendar nismo smeli piti vode,
čeprav je zraven tekel potok, baje bi se nalezli tifusa. Tako sem bil včasih
žejen, da sem prosil Košenino za pomije, a ni mi smel ustreči. Le če sem mu izmaknil
kako umazano vodo, sem se malo odžejal. Ob treh popoldne smo dobili
po pol skodelice kuhanega čaja, to je bilo vse za strašno žejo. Vsak dan smo
korakali tja in nazaj. Opazil sem, da bi lahko hodili po mnogo krajši poti,
če bi šli nairavnost, a morali smo cikcak zaradi kamuflaže.
Ob nedeljah nismo delali. Toda neko nedeljo so nas zjutraj natrpali na
kamione in odpeljali na njive, da smo vse dopoldne z največjo hitrostjo, kakršne
nisem doživel dotlej, nabirali iz zasipnice podzemsko kolerabo, jo v teku
nosili v košarah na kamione in tekali nazaj. Med nami so švigali esmanski
stražarji z bikovkami in vsakdo, ki ni bil urnih nog, jih je dobil z bikovko.
206
Naloženi kamioni so odpeljali, mi pa smo korakali nazaj in zavili v vas Alach,
kjer smo morali raztovoriti kolerabo in jo zmetati v klet. Nekateri Rusi so med
delom jedli surovo kolerabo, nekateri sio nabrali polne žepe regrata. Ko smo
kamione spraznili, nam je menza Francozov, ki so bili zaposleni v bližnjih tovarnah,
dala kosilo. Z velikim užitkom smo se spravili na jed, Rusi pa, ki so že
bruhali surovo kolerabo, so bledi stali ob strani in nas gledali. Tiste, ki so
nabrali regrata, so ob vrnitvi v taborišče preiskali in jim naložili batine, tudi
večerje niso dobili.
Naslednji dan sem šel spet planirat zemljo. Bil je silno vroč dan in komandir
straže je bil zelo slabe volje ter nas na žive in mrtve priganjal pri
delu. Tako dolgega dneva še nisem doživel. Vendar je napočil večer in odkorakali
smo nazaj v taborišče. Kar nas je bilo Slovencev, s;mo se držali navadno
skupaj v prvih vrstah in včasih celo žvižgali naše partizanske pesmi. Komandir
je bil starejši možakar, ne dober, ne slab, še smejal se nam je in nas spodbujal,
kadar smo zažvižgali posebno dobro vižo. Tudi tisti večer smo jo tako
rezali proti taborišču, ko nenadoima rečem Tavčarju: »Stane, jaz ne bom več
dolgo tu v taborišču.« Začudeno me pogleda in vpraša, kako to. Vedel je, da se
šalim, zato mu odvrnem: »Saj vidiš, kako garamo. Ni mi to všeč, zato bom vzel
knjižico!«
Ko smo potem čakali, da nam stražar odpre vrata taborišča, priteče esmanski
oficir in pokliče dva Poljaka in mene, naj takoj vzamemo svoje stvari in
gremo na avto, ki čaka, da nas odpelje v Dachau. Starešina bloka mi je omenil,
da se v Dachauu zbirajo Jugoslovani, ki bodo šli dom.ov. Toda v Dachauu so
mi v pisarni povedali, da me premeščajo v Mauthausen. Torej z domom ne
bo nič. Prav je tako, kajti če bi se res izmazal iz taborišča, bi nazadnje še
vzbudil sum, da nekaj z mano ni v redu. Naslednje jutro so me odvedli v kopalnico,
nato sem oddal taboriščne cape, dobil svojo obleko in se poslovil od
Filipa Legata, ki mi je dal tri zavojčke tobaka.
Dopoldne smo odrinili. Peljali so nas — Poljaka in mene — v Miinchen,
kjer sem nato prespal v zaporu, drugo jutro pa so nas odvedli na železniško
postajo in strpali v jetniški oklopni vagon. Mene so potisnili v oziko celico, v
kateri so bili že trije Cehi. Ko so začeli stikati po žepih za mrvicami tobaka,
sem jim ponudil nekaj svojega tobaka. Zato so začeli govoriti z menoj. Spoznal
sem, da so kriminalci. Stoje na klopi sem ogledoval lepo pokrajino, ki je po
njej drvel vlak. Kmalu so me Cehi spet prosili za tobak. Dal sem ga jim v
zameno z.a kruh, ki so ga imeli s seboj. V Salzburgu nas je orožnik odpeljal v
drug vlak, in sicer v osebni vlak s kupeji, ki so imeli zamrežena okna.
Mauthausen in Gussen
Taborišče Mauthausen stoji kot srednjeveška trdnjava visoko na hribu.
Malo niže so barake za Ruse. Ko so nas spustili skozi velikanska vrata v taborišče,
sem zagledal jetnike v rdečih hlačah, ki so kakor luciferji skakali po
zbornem mestu in igrali nogo^met. Karantenske barake so bile manjše in slabše
kot v Dachauu. Prvo noč smo spali na tleh, do skrajnosti stisnjeni drug poleg
drugega. Vso noč ni bilo miru, ker so vstajali in hodili po nas na stranišče ter
se borili za prostore na tleh, ki so jih brž drugi zasedli, ko je kdo vstal. Podnevi
smo se sprehajali po dvorišču, tlakovanem z robatim kamenjem. Ko smo
bili utrujeni in zaspani, smo se zunaj vlegli na tla v posušene pljunke. Pri-
207
nesli so nam polne kozarce vloženega zelja, a ga nismo mogli jesti, ker je bilo
strašno kislo in neokusno. Ko sem šel zjutraj na stranišče, me je neki falot, ki so
mu rekli »frizer«, nenadoma z vso silo udaril po čeljusti, da sem mislil, da mi jo
je zlomil. Drugi dan sem ob žici gledal po taborišču in zagledal Sveta Kobala
iz Loke. Stopil je k meni in mi obljubil pomoč v hrani in cigaretah. Toda vseh
štirinajst dni, ko sem bil v karanteni, ga nisem več videl.
Iz karantene so me premestili v nemško barako št. 10, ne v jugoslovansko
št. 14. Starešina v nemški baraki mi je odkazal omaro in posteljo zraven tovariša
iz Jugoslavije, ki je bil doma nekje od Hrastnika in je bil v Mauthausnu
že osem mesecev. Nekaj časa je bil pri težkem delu, potem so ga dali v pralnico.
Rekel je, da se je ohranil pri življenju s tem, da je jedel premog. 2e prvi
dan sem šel iskat Kobala. Nekajkrat mi je potem dal kosilo, ko ga je svojim
razdeljeval, videl sem pa, da je nekako zadržan do mene in ga nisem več
nadlegoval. Najbrž je slišal, s čim me je oblatila nemška propaganda. Tovariš
Smolič iz Hrastnika mi je vsak dan postavljal v omaro skledo hrane, za kar sem
mu vedno hvaležen. Sojetniki so pripovedovali o težkem delu v kamnolomu,
kjer so nosili kamenje po stopnicah navzgor. Pravili so o ruskih jetnikih, kako
-Soba v koncentracijskem
taboiliSču Spalt. (Fototeka
Loškega muzeja.)
208
so morali prebiti led na tolmunu v kamnolomu in vso noč stati v mrzli vodi,
pa o Židih, ki so jih prignali v taborišče v lepih oblekah in cilindrih ter jih
cel transport pobili s tem, da so jih potiskali čez pečine kamnoloma v prepad.
Nekega dne sem prišel na vrsto, da grem s trajisportom v Gussen. Med sedemsto
jotniki sem bil edini Slovenec. Odštorkljali smo skozi obok vhoda,
oziral sem se na to trdnjavo groze, o kateri so pravili, da so jo zgradili židovski
jetniki z golimi rokami in so kamenje nosili po 180 stopnicah iz doline. V lesenih
cokljah smo topotali skozi naselje Mauthausen in mimo strašnih kamnolomov
granita. Po pičli uri hoje smo se znašli pred velikimi vrati, nad katerimi
je bil napis v velikih črnih črkah »Konzentrationslager Mauthausen Gussen«.
Torej tu je tisto taborišče, o katerem se je že v Begunjah z grozo govorilo.
Kot živino so nas potem gnali na zborno mesto, kam.or je po dolgem čakanju
prišel komandant in nam v ostrem tonu govoril o časti, da smo prišli v to
taborišče. Hkrati je zagrozil, da, kdor ne bo delal, ne bo dobil hrane. Potem
je z roko pokazal na vhodna vrata in dejal: »Tu ste prišli notri.« Nato se je
obrnil in pokazal na visok železen dimnik krematorija, iz katerega se je valil
gost črn dim, rekoč: »Tu boste šli pa ven.« Lepa tolažba! Znotraj zidu s stražnuni
stolpi in reflektorji je napeta valovita bodeča žica in na betonskih stebričih
električna žica. V surovo zgrajenih barakah je samo po en prostor, v
njem lesene postelje v dve nadstropji, slabi umivalniki, ogabna stranišča,
jetniki pa suhi od stradanja, zabuhlih oči, potolčeni in v ranah, v slabih
oblekah.
Naletel sem na znan obraz, bil je to Ignac Kamšek iz ljubljanske pokrajine,
s katerim sva bila skupaj v Begunjah. Iz Begunj so ga odpeljali s transportom
10. januarja 1943, od 50 jetnikov tedanjega transporta jih je do tedaj
ostalo le še 12. Med umrlimi sta bila tudi Janez Šubic-Narigar in Franc Bradeško-
Janušek, ki sta pred kratkim šla sikozi krematorij »v svobodo«. Življenje
v Gussnu mi je Kamšek takole opisal; Pet dni sem delal na dežju, zvečer
sem mokro obleko obesil na tram, zjutraj sem mokro spet oblekel. Moker,
lačen in trd od mrzlega vetra, ki vleče gor od Donave, moraš ves dan trdo
delati, k delu te neprestano priganjajo najtežji kriminalci. Ce nisi več zmožen
za delo, te na mestu pobijejo z lopatami, krampi ali železnimi lomilkami. Videl
sem, kako je vodja z lomilko prebodel izčrpanega reveža, ki se je zgrudil
na tla. Pičlo hrano opoldne moramio v vsej naglici použiti med hojo v krogu,
niti sesti ne smeš. Zvečer poberemo mrliče in jih na ramah prinesemo k apelu,
kjer moramo biti vsi, živi in mrtvi. Gorje, če le eden manjka.
Drugi dan so nas gnali v kamnolom granita tik nad taboriščem. Na velikem
ravnem delu kamnoloma jei bilo enajst barak. V eni od njih sem videl mlade
Ruse, Ukrajince in Poljake, ki so klesali kamen, pred barako je bila skladovnica
štirioglatih kamnov. Nas so odvedli v neko barako, kjer se je začelo odbiranje
ljudi kot na trgu sužnjev. Neki Srb mi je povedal, da odbirajo delavce
za tovarno pušk Steyer. Dvomil je, da bomo prišli na vrsto, ker imajo baje že
dosti odbranih. Torej nas je čakal kamnolom, tega imam pa že od doma zadosti,
saj sem dvajset let vozil gramoz iz kamnoloma. Tam spredaj sem videl gručo
mojstrov iz tovarne in čeprav nam je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano
govoriti s civilisti, sem skočil iz vrste in stekel k enemu od civilistov ter mu
rekel: »Prosim, gospod mojster, ali bi lahko delal v tovarni? Znam nemško.«
In čudo! Govoril je prijazno z menoj in rekel nekemu visokemu ujetniku, naj
me pelje v sobo.
14 Loški razgledi 209
še danes po toliko letih se čudim, kaj me je nagnalo, da sem to storil in
imel takšno srečo. V sobi so nekaj delali trije jetniki, Srbi, ki so me spoznali
za Jugoslovana po rdečem trikotu na bluzi. V sobo je stopil civilni mojster in
videl, da se razgovarjam s Srbi. Vprašal me je, ali jih razumem. Ko sem pritrdil,
je rekel, da bom za tolmača in mi bodo oni pokazali, kaj bom delal. Vse,
ki smo bili sprejeti, so nato popisali, potem smo se vrnili v taborišče.
Začelo se je trdo taboriščno življenje. Se isti večer so me do čistega
ostrigli po glavi in obrili progo od čela do zatilja. Tako so nas brili potem vsako
soboto. Starešina bloka je bil Nemec, njemu podrejeni pa sami Poljaki. Ti so
nam delili hrano in vse, kar je bilo kaj izdatnega, sami pojedli. Iz kotla so najprej
posneli zase od vrha mast, redko juho so dali nam, gosto z dna pa spravljali
v porcije na police za tega in onega »pana«. Lahko sem bil srečen, če sem
dobil kak košček krompirja v redki juhi. V kuhinji so imeli glavno besedo
Spanci, ki so tudi vse vredno spravili zase. Zjutraj smo dobili liter vroče
vode, imenovane kava, opoldne redko juho-koncentrat in konservirano podzemsko
kolerabo ali špinačo, ki so jo za takšno množico kar nakosili na njivi
in so zato od zajemalk visele cele štrene, po njej pa so plavali kuhani črvi.
Nekaj vredna je bila edino večerja ob petih. Dobili smo tanko rezino salame
in margarino ali marmelado in kos kruha, ki smo ga morali deliti med tri ali
štiri jetnike. Gorje tistemu, ki bi delil kruh in zase pridržal malo večji kos.
Reveži so bili kadilci. Za tobak so odstopali hrano. Vprašal sem nekega Srba,
kako to, da oddaja hrano, ko je je sam tako potreben. Pa mi je rekel: »Jaz
sem tam doma, kjer raste tobak in ne morem brez njega. Ta dva meseca bom
že še vzdržal.« Že od leta 1941 sem neprestano slišal o teh dveh mesecih in še
je bilo treba čakati dve leti. Tudi Bradeško je bil kadilec in se je za tobak
odrekal hrane, da je shiral, kakor mi je povedal Kamšek.
Po večerji me je Kamšek peljal v neko nedograjeno stavbo brez strehe,
kjer so se zbirali nekateri Slovenci. Nobeden ni bil več podoben partizanom.
Tam je bil Rozman iz Vogelj, Stanislav Vrhovec z Vrhovcev pri Ljubljani,
Ludvik Kolar, ki je bil po vojni šofer v Celju, Alojz Stružnik z Orehka pri
Kranju, Miro Mihovec iz Sutne pri Žabnici in Tone Podobnik iz Zirov. Zadnji
je kmalu potem umrl za grižo; ujet pa je bil pri nemški hajki na Blegošu 3.
avgusta 1942, ko sem bil tudi jaz na Blegošu pri škofjeloški četi. Našo četo
je Biček modro izpeljal na Primorsko, Poljansko četo pa so Nemci zajeli. Podobnik
se je s sezutimi čevlji prebijal iz nemškega obroča in je v temi skočil
prav v sredo nemške zasede. Ko je bU v Gussnu že težko bolan, me je poklical
in mi naročil, naj poiščem njegovo ženo in sina, če se rešim tega pekla, sinu
naj naročim, naj bo dober in zaveden, naj živi in dela za to, za kar se je njegov
oče boril in umrl. Njegovo naročilo sem pozneje opravil.
Med Slovenci je bil tudi sin tistega Martinjvrharja, ki me je svaril v loških
zaporih pred Feliksom Ciglarjem; pisal se je Trdina in je potem umrl za
tifuso'm. V Gussnu so bili še Bogdan Nerat iz Ljubljane, ki je po vojni služboval
v Laškem, Stružnik in Janez Urbane iz Stražišča. Urbane je bil prej sekretar
OF, leta 1942 so ga aretirali in je Nemcem izdal celo listo pripadnikov OF.
Pozneje je delal za Nemce, izdal spet Nemce, bil aretiran in odpeljan v Gussen.
Po osvoboditvi je prišel domov in bil februarja 1946 likvidiran v Ljubljani.
Potem je bil tu še Martin Skumavec z Dovjega, Ločan Janko Ogrič, po vojni
direktor Komunalnega podjetja v Kranju, in neki Rataj, doma nekje z Dolenj-
210
skega. Tega so kmalu nato ubili, ker je na smrt lačen izmaknil komandantovemu
psu surova pljuča in ga je nekdo prijavil za ta prekršeik.
Omeniti moram še Miho Tavčarja, po domače Ruparja iz Sopotnice. Bil
je majhen, suh in bled v obraz in je napravljal bolj vtis reveža kot kmeta.
Ko sem bil kurir v partizanih, sem po dražgoški bitki šel mimo njegove kmetije
in potrkal. Odprla mi je njegova sestra in me povabila v hišo ter mi ljubeznivo
postregla. Rekla je: »Vi ste naši branilci. Dolžnost vsake hiše je, da
vam partizanom pomaga.« Zato so pomagali tudi vsem drugim, ki jih je pot
zanesla mimo. V našo četo se je takrat prijavil tudi sin bivšega orožniškega
komandirja iz Škofje Loke Polde Krajner. Nekaj časa se je dobro držal in
postal celo kurir. To zaupanje je izrabil in je vohunil za gestapo. Ko mu je
bilo že dosti znanega, je ob blegoški hajki pobegnil iz čete in se javil gestapu.
Izdal jim je kurirske zveze in kmete, ki so podpirali partizane. Tako so gestapovci
prišli po Miho in odpeljali tudi obe sestri, dom pa je ostal prazen. V
Gussnu sem Miho komaj prepoznal, tako je bil izčrpan. Potožil mi je, kako so
ga mučili. Trdo delo, batine, zima, lakota so ga popolnoma uničili, bil je kakor
živ mrlič. Zdaj je živel med »musulmani«, reveži, ki niso bUi več za delo. Njihove
glave so bile kot repa, noge kot slonove. Nastanjeni so bili v stavbi brez
strehe. Miho sem šel vsako popoldne obiskat. Nekega dne je sedel na stopnicah
in iz vrečke jemal kockice kruha. Rekel je; »Kmetijo imam doma in vsega za
potrebo. Ko bi vsaj pisati smel, da bi mi kaj poslali. Saj nisem bolan, samo
lačen sem tako.« Nekaj dni potem sem ga dobil vsega potrtega in solznega.
Ostal je brez kosila, ker ni nalovil sto bolh, ki jih je mrgolelo med »musulmani
«, starešina pa je zapretil, da kdor ne bo ubil in prinesel sto bolh, ne bo
dobil kosila. Miha jih seveda ni mogel naloviti, čeprav jih je bil poln. Čeprav
sem bil sam lačen, sem mu dal košček svojega kruha. Nekega jesenskega dne
sem videl, kako so pred kamnolomom nakladali na poljske vozičke »musulrnane
«. Na vse strani so štrtele iz zaboja roke in noge, kakor na kup zmetana
drva. Od takrat Mihe nisem več videl. Odpeljali so jih v kamnolom in
nobeden se ni vrnil.
Pred bolhami smo tudi drugi veliko trpeli. Prvi čas sem ležal skupaj z
nekim velikim koščenim Srbom na slamnjači, v kateri je bila rezanica.
Ob velikem sosedu skoraj nisem imel kje ležati, zraven pa še muka od tisoče v
bolh. Vsako noč sem večkrat šel pred stranišče, da sem jih stresal iz srajce, a
nič ni pomagalo, dokler niso končno vsega taborišča zaplinili. Potem so nas
tudi nekoliko premestili, tako da sem potem ležal zraven Lojzeta Stružnika, v
bližini je bil tudi Janez Urbane.
V tovarno nas je hodilo na delo okoli 2000. Komando nad nami je imel
»oberkapo« Vili, majhen človek, ki je govoril, kakor bi lajal, in smo mu rekli
»žaba«. Mlatil je s korobačem in nič ni gledal, kam je priletelo. Kadar se je
prikazal, je vse bežalo pred njim. Delal sem na kontroli, ki je imela pol hale
št. 10, drugo polovico so uporabljali Žagarji železa, ki so na stroje rezali kose
železa za izdelavo pušk in mitraljezov. Vseh hal je bilo dvanajst, zadnjo so
imeli kamnoseki. Na vzho^dni strani taborišča so gradili še novo tovarno
letal Messerschmidt, še dalje od te pa novo taborišče Gussen II. Tja so
gonili predvsem Žide. Na kontroli smo merili dele pušk. Cez kak teden so za
kontrolo porabili sito do stopetdeset jetnikov.
Jaz sem delal zraven Francoza Luja, strojevodje iz Normandije, poleg njega
je sedel Ceh Knapek, naprej Poljak Višnjevski pa Nemec Peschl. Teror, la-
"* 211
kota, nespečnost zaradi bolh in gnjavljenje, vse to je vplivalo na naše živce,
da smo renčali drug na drugega. Poljaki so prejemali pakete in niso toliko stradali
kot mi, bili so pa sebični, imeli so organizacijo in podpirali drug drugega,
kar je razumljivo spričo njihovega trpljenja. V Gussnu jih je od 8000 ostalo še
kakih 800, torej desetina. V krčeviti borbi za obstanek so drugim odjedli vse,
kar se je dalo. Podobno je bilo s Španci. Bili so prav tako zdesetkani, gospodarili
so pa v kuhinji, seveda v svojo korist. Najhujši so bili kriminalci. SS
oblast jim je pustila proste roke, lahko so kradli in celo ubijali. Vendar v tovarni
smo bili vsaj vami pred mrazom in mokroto, tudi kako žlico hrane smo
več dobili kot v kamnolomih. Neki Rus je imel nalogo, da je prinašal in odnašal
kotle. Ponudil sem se mu za pomagača, a s tem nisem mnogo pridobil, kajti
Rus je sam pospravil, kar je ostalo na dnu. Meni je pustil le, da sem z žlico
podrgnil, kar se je držalo sten kotla, pa še za to me je »oberkapo« nekoč z bikovko
po glavi, da sem bil takoj ves krvav.
Slovenci, ki so prišli s prvim transportom v Gussen, so bili tako preplašeni,
da so me takoj zaustavili, če sem zinil samo besedico partizan, Hitler ali vojna.
Trpljenje v kamnolomu jih je popolnoma zlomilo. Tisti so tudi večinoma ostali
tam, Rozman, Rataj, Podobnik, Bradeško, Tavčar, Šubic so tam umrli. Šele
poleti 194;4 sta prišla dva nova Slovenca, soboslikar j a nekje izpod Šmarne gore,
a nista bila nič kaj zavedna. Ce se ne motim, sta oba tam umrla. V teh težkih
razmerah je vladala med jetniki skrajna sebičnost. Neki Ceh je dal Rusu skodelico
juhe, od tega je zahteval drugi Rus polovico, a prvi mu ni hotel dati,
zato sta se spoprijela, pri temi razlila vso juho in še skodelico razbUa. Blizu
zbornega mesta je imela skupina mladih deklet svoj blok in so bile na voljo
tistim, ki so imeli denar. Videl sem nekoč, kako je ena od njih vrgla nekemu
Rusu čik, drugi Rus ga je hotel prvemu iztrgati iz rok. Ker mu to ni uspelo,
mu ga je zbU iz roke in pomendral, cipe pa so se smejale bedakoma.
Barake koncentracijske
ga taborišča v Innsbrucku.
(Fototeka Loškega
muzeja.)
212
Neki dan sem šel mimo revirja, ko me nekdo pokliče. Bil je neki Slovenec,
ki je zbolel za grižo. Povedal mi je, da pri vratih sedi debel Poljak in vsakogar
zapiše, ko gre na stranišče. Kdor gre več ko trikrat na dan ven, ga kapo zapiše
in ga zvečer vržejo v »banhof«, kjer ali pogine ali pa dobi smrtno injekcijo.
Poljak pa za svoje delo dobi toliko obrokov hrane, kolikor jih je tisti dan poslal
v smrt. Prosil me je, naj mu prinesem premoga, zanj pa mi bo dal ves kruh,
ki ga tako ne sme jesti. Šel sem gledat, kakšen je ta »banhof«. Na zadnji strani
revirja mi je že od daleč udaril v nOiS neznosen smrad, skozi okno sem potem
videl prizor, ki presega vse meje človečanstva. Na tleh je bilo polno človeškega
blata, po blatu pa so se plazili živi okostnjaki. Bežal sem proč od tega
groznega prizora. Drugi dan sem šel po premog. Že v Mauthausnu sem slišal,
da se je znanec obdržal pri življenju s tem, da je jedel premog. Vzel sem nekaj
kosov in jih s strahom nesel v taborišče, ker je pri vhodu straža in večkrat preiščejo
jetnike. Tovariš v revirju ni bil zadovoljen s tem, kar sem prinesel. Moral
bi prinesti premog z neko sivo ilovico. Drugi dan sem šel spet na rampo in
poiskal kose z ilovico, s tem sem zadovoljil bolnika in dobil kruh. Pozneje sem
tudi sam iskal in jedel takšno mastno ilovico. Nekega dne se mi na zbornem
mestu prismeje nasproti tovariš iz revirja in veselo pove, da je že zdrav in so
ga odpustili od tam. S tem se je rešil groznega »banhofa«. Poljaka debeluharja
je nekaj dni nato zadela ka,p, njega je pa rešil smrti premog.
Ludvik Kolar mi je pravil, da je poskušal nekoč pobegniti na ta način,
da se je skril v neko razpoko v kamnolomu in hotel počakati noči, ko v kamnolomu
ne bo več straž. A kaj, ko so ga že na apelu pogrešali in so takoj
začeli hajko. Našli so ga na tleh v kamnolmu in se je izgovarjal, da je od slabosti
zaspal in se ni prebudil za odhod. Začuda ga je komandant pustil živega,
saj so sicer vsakega begunca, ko so ga pripeljali v taborišče, pretepli in ubili.
— Neke sončne nedelje so nekoga na apelu pogrešili. Preiskali so vse taborišče
in ga našli nekje spečega. Pripeljali so ga pred komandanta, ta ga je zbil na
tla in dva močna kapota sta ga morala za noge vlačiti okoli nas tako dolgo,
da je cd butanja z glavo po trdih tleh izdihnil. Ob tednu se je to spet ponovilo.
Tedaj smo stali na dežju in na mrtvo prezebali, lačni in do kože moikri. Begunca
so našli v nekem kanalu, najbrž je hotel napraviti samomor, a so ga prezgodaj
odkrili. Tudi tega so pričo nas pobili. — Nekoč so na dvorišču tovarne
kopali rov, ki je šel pod bodečo žico. Čeprav je bil tik nad rovom stražni stolp
in na njem stražar, se je vendar posrečilo dvema Rusoma, da sta ušla po rovu
ponoči, a na drugi strani nista vedela več naprej. Iskali so ju tri dni in naposled
našli v neki lopi, zarita v slamo. Ko smo naslednji dan prišli iz tovarne na
zborno mesto, smo videli pred krematorijem vešala in zraven zbran ves zbor s
komandantom. Pripeljali so ujeta Rusa in ju pred našimi očmi obesili. Tako
so se Nemci maščevali nad Rusi za svoje poraze na ruski fronti. Ko je padel
Harkov, so Rusi več dni dobivali samo pol obroka hrane. Potem so na smrt
lačne vežbali s kazenskim ekserciranjem. Rusi so od lakote in muk padali in
kdor ni mogel več vstati, so ga rablji ubili in odvlekli v krematorij.
O tem, kako so znali mučiti in ubijati jetnike, še nekaj primerov. Proti
jeseni se je produkcija v tovarni povečala od prvotnih 300 na 500 kosov na
dan. Toda slabi stroji in deloma tudi sabotaža so pripomogli, da so kak dan odvrgli
pol produkcije v izmeček. Vodstvo straže je nato prevzel SS podoficir
Saurer, Nemec iz Zemuna, ki so ga nekateri Srbi še od tam poznali. Ta je bil
zver v človeški podobi. Po poklicu je bil mesar. Nekaj časa je imel komando v
213
kananolomu, zdaj pa je prišel v tovarno. Neko jutro sem šel v stranišče in videl
na bodeči žici viseti mrtvega jetnika. Tisti, ki so delali v nočni izmeni, so povedali,
da je prišel Saurer pijan v halo in pričel tepsti jetnika ter ga tepe!
toliko časa, da ga je ubil. Potem je ukazal, naj ga jetniki obesijo na ograjo,
sam pa je prijavil, da je hotel jetnik pobegniti. — Nič boljši niso bili njegovi
nemški pomočniki. Med maršem na delo ali z dela je kak stražar poklical jetnika
in mu ukazal, naj mu zaveže čevelj ali natrga cvetlic. Ce ga je revež
ubogal in stopil iz vrste, ga je stražar pri priči ustrelil, nato pa javil za vzrok
poskus pobega. — Sredi tovarniškega dvorišča je bilo postavljeno dolgo stranišče,
greznica je bila široka in gotovo štiri do pet metrov globoka ter pokrita
z betonskimi ploščami, v njih pa odprtine. Ker je hodilo na to stranišče okoli
tri tisoč delavcev, je bila jama brž polna in prišli so jo izpraznit Zidje. V greznico
so postavili lestev, drug za drugim so stopili na lestev in z vedri zajemali
blato ter ga podajali drug drugemu, zadnji pa ga je izlival na keson. Smrdljiva
brozga se je polivala po obrazih in oblekah. Videl sem Zida, pol ga je gledalo
iz jame, bil je lop mlad človek, nosil je zlato obrobljena očala, a bil je oblit z
gnojnico. Kako težko je gotovo prenašal takšno poniževanje. Oberkapo pa je
lajal nanj kot stekel pes in ga priganjal.
Septembra 1943 se je razširila po taborišču novica, da je Italija kapitulirala.
Prepričani smo bili, da bo zdaj takoj konec vojne. Veselo' smo se zbirali
in se razgovarjali. Novo upanje nas je navdalo. Nekega dne mi pride med delom
povedat znanec Ceh, da so v karanteni Italijani. Po večerji sem šel k žični
ograji. Človeka, ki je stal ob žici, sem vprašal, ali je Italijan. Odgovoril mi je
v čisti slovenščini, da je primorski Slovenec. Do kapitulacije so bili na juga
Italije, kamor so jih internirali leta 1941. Sedaj so se vračali domov, a so jih
na poti zajeli Nemci in jih privlekli v taborišče, jim obrili glave, dali lahke
progaste obleke in vso noč so morali prebiti zunaj, čeprav je bil že občuten
mraz. Ze zjutraj jim je nekdo umrl. Potem so imeli mrliče vsak dan, ker so
bili navajeni toplega juga, tu pa so silno trpeli od mraza. Ko so decembra razširili
vest, da je bila to pomota in so jih nato spustili domov, je že več ko polovica
teh trpinov pomrla.
Leto 1943 je šlo h koncu. Jaz sem še zmerom strgal kotle. Med delom zagledam,
kako se Poljaki objemajo in poljubujejo. Ko jih začudeno gledam,
pridejo nekateri k meni, mi ponujajo roke in eden od njih pravi: »Tudi tebi
čestitamo za naš božič, čeprav si pravoslaven.« Povem jim, da sem katolik, Slovenec
od Ljubljane, kjer je kardinal Hlond mašo bral. Od tistega dne sem bil pri
Poljakih drugače cenjen. Opoldne sem pustil kotle pri miru, ker so Poljaki,
ki so dobivali pakete od doma, delili hrano rojakom in tudi meni. Ko bi vedeli,
kakšen katolik sem! Tiste dni me je poslal pisar po premog na rampo. Prinesel
sem ga in mu zakuril peč. Opoldne mi je zato dal porcijo juhe. Takrat sem se
prvič v Gussenu do sitega najedel in se takoj bolje počutil. Potem so mi začeli
tudi drugi Poljaki dajati svoje porcije hrane. Opral sem kako srajco ali zašil
kako nogavico za hrano. V taborišču sem poiskal konzervne škatle in jih nesel
v tovarno, da sem jih opoldne napolnil in do dveh vse, kar so mi dali, pospravil.
Za hrbtom sem imel peč, tako sem lahko imel vedno toplo hrano. Počas)
sem se popravljal od polletnega stradanja.
Tisti čas so v drugem koncu hale montirali neki stroj za pranje mastnega
materiala. Prvi je začel delati na njem neki star Nemec. Kmalu ga je nadome-
214
stil neki Poljak, a je brž zbolel. Na njegovo mesto je prišel Ceh, ki je pa tudi
zbolel zaradi škodljivih hlapov, ki so prihajali iz kotla, kjer so \" vreli vodi s
sodo prali železo. Zatem je prišel mojster k meni in me peljal k temu stroju ter
zapovedal: »Sedaj boš ti pral na tem stroju!« Jezilo me je, saj sem se komaj
malo popravil; Poljaki mi pomagajo, zima je huda, jaz sedim pri lahkem delu
in v hrbet me greje peč. Zdaj pa naj grem na nevarno mesto k težjemu delu.
Tcda nič se ni dalo narediti, moral sem ubogati. Prevzel sem stroj, mojster mi
je pokazal, kaj in kako naj delam, hkrati me je posvaril, da ne smem delati
nič drugega, ker bodo vse drugo imeli za sabotažo in me bodo poslali v
kamnolom ali pa se mi bo zgodilo še kaj hujšega. Še istega dne me je neki
Španec prosil, naj mu skuham krompir, da mi ga bo nekaj odstopil. Spomnil
sem se mojstrove grožnje in najprej odklonil. Toda strah pred kaznijo je premagal
strah pred lakoto in sem skuhal krompir. Drugi dan me je prosil neki
Poljak, naj mu operem perilo. Obljubil mi je hrane. Opral sem perilo in ga
posušil. Komaj sem ga izročil lastniku, je prišel Saurer in vohal okoli stroja.
Videl sem, da je stvar nevarna, vendar sem še kuhal in pral ter tako služil
hrano. Lotil sem se tudi stroja in očistil zamašene cevke. Ko sem mojstru pokazal,
kako stroj zdaj lepo dela, me ni več nadlegoval. Kmalu nato je objavil,
da bomo odslej vsakih 14 dni dobivali bone za cigarete, meni pa je rekel, da
bom dobival dva, ker imam težko delo. Stroj so nato prestavili na bolj prostorno
mesto in halo pregradili. Vodja hale je tudi dosegel, da smo za našo
skupino sami delili hrano.
Tako se mi je stanje boljšalo. Oberkapo mi je nekega dne prinesel polno
naročje perila, naj ga operem. Nabral ga je po halah in ga zaplenil, ker da ljudje
premalo delajo in sabotirajo. Opranega je hotel razdeliti transportni koloni.
Vesel sem opral perilo in ga razobesil na vidna mesta. Pri tem me je zasačil
Saurer, a sem mu povedal, kdo mi je ukazal pranje, zato je odšel z dolgim
nosom. Oberkapo mi je dovolil, da sem jemal hrano tudi iz njegovega kotla.
Začel sem zbirati hrano v konzervne škatle za svoje tovariše. Neko opoldne,
prav ko so bili fantje pri meni, je prišel mimo mize vodja hale in me vprašal,
če kupčujem s hrano. Odvrnil sem: »Da, kupčujem. Eden, dva, tri, pet, sami
jugoslovanski partizani.« Nič ni rekel. Drugi dan, ko je razdelil hrano in je
ostalo precej na dnu kotla, mi je pokazal na kotle in rekel: »To je za tvoje
partizane.« Stružnik, Kolar, Nerat, Skumavec in še drugi so bili odslej moji
stalni gostje. Spet sem se počutil, kot da sem na borbenem položaju. Opoldne,
ko je bilo pol ure prosto, sem tekal po halah in donašal polne porcije. Od štirih
Cehov, ki sem jim redno pral perilo, sem ob sobatah prejel hleb kruha.
Spomladi 1944 so se začeli masovni preleti ameriških letečih trdnjav. Skoraj
vsak dan so bili alarmi. Civilni delavci iz tovarne so se umaknili v zaklonišča,
jetniki smo pa ostali. Takrat sem lahko dve uri brez skrbi pral in sušil
perilo. Sredi poletja 1944 so tudi nas jetnike začeli naganjati v zaklonišča. To
so bili rovi blizu kamnoloma Wienergraben, ki so jih za tovarno izvrtali v
hrib iz peščenjaka. Bližnje taborišče Gussein II je gradilo podzemske prostore
za namestitev podzemske tovarne. V tem zaklonišču sem se naslonil ob steno in
spal. Veliko je trpela nočna izmena tovarne. Ponoči so delali, podnevi pa so
hodili na apele in v zaklonišča. Ko smo zjutraj stali na zbornem mestu, smo
vsak dan videli, kako nočna izmena nosi mrliče iz tovarne v taborišče. Tudi
podnevi, ko nas je okoli 20.000 teklo v zaklonišče, so vse križem ležali mrliči.
Gorje, če je kdo v tunelu padel, kot val so ga zagrnili bežeči in pomendrali.
215
Spet je šlo leto h kraju, konca pa ni hotelo biti. Jaz sem pral, skrbel za
hrano in cigarete, v svojo organizacijo sem sipet vključil nekaj Slovencev, ki
so prišli z novim transportom. Spominjam se Staneta Tomšiča, študenta tehnike
iz Ljubljane in Franca Kočevarja, kamnoseka iz Metlike. Kočevar je bil
spočetka zelo malodušen. Ozmerjal sem ga: »Ti stokaš, jaz sem pa že poldrugo
leto tu. Tu imaš cigarete in kruh, opoldne pa pridi k meni po kosilo.« Neko
jutro januarja 1945 smo ravno vstali iz postelj, pa pride povelje, naj ležemo
nazaj. Kaj to pomeni? Ali je res že konec? Drugo jutro smo pa spet morali na
delo. Govorilo se je, da se je v Mauthausnu uprl smrtni blok ruskih ujetnikov,
ki so čakali na likvidacijo. Napadli so stražarski stolp, stražarja ubili in naperili
mitraljez na druge stolpe. Cez naelektrene žice so vrgli slamarice in odeje
ter pobegnili. Precej jih je padlo na begu. Začele so se tudi sabotaže. Ko
sem šel neki dan na stranišče, so v greznico praznili sode. Namesto prepotrebne
nafte in strojnega olja je prišla pošiljka vode. Neke noči je neki Francoz vrgel
kos žice čez napeljavo visoke napetosti, da ves dan ni bilo toka. Namesto raznega
materiala je prišla pošiljka samih cokel. Poljak, bivši advokat, ki mi je prinesel
hrane, mi je rekel: »Še tri mesece, pa bo konec« In res je trajalo še tri
mesece.
Ta čas so bili noč in dan alarmi. Ze ko so delili kosUo, smo bežali v tunele
in videli na nebu roj ameriških letal. Ko smo nekega dne prišli iz zaklonišč,
je bilo po tleh polno štanjol papirja in razbit avion. Tri letalce so ujeli,
enega so v zraku ustrelili. Nemški zločinci se niso ozirali na mednarodno pravo.
Kot trofejo so pos.tavili pred vhod v taborišče propeler sestreljenega letala.
Vsak dan je bilo hujše. V taborišču Gussen II so trumoma umirali jetniki, največ
Židi. V naš krematorij so jih pripeljali tudi do 700 v enem dnevu. Kakor
drva naložene so jih privlekli na gumijastih vozovih, jih zmetali na tla, potem so
jih pa naši ljudje za noge vlačili po tleh do krematorija. Govorilo se je, da
tisti, ki delajo v krematoriju, pečejo in jedo koščke mrtvih. Tudi kriminalci
so končno prišli na vrsto. Med njimi so Nemci zbirali prostovoljce za fronto. Za
plačUo so jim obljubljali amnestijo po vojni. Prve prostovoljce so vsak dan
vežbali na zbornem mestu in jih kmalu poslali iz taborišča, a £o jih prej kot
čez mesec dni pripeljali nazaj, ker so po vaseh kradli prašiče in druge stvari.
Medtem so vežbali že drugo skupino. Nekega dne so delili pakete Zidom, za
katere se je zavzel Rdeči križ. Rekli so, da bodo Žide poslali v neki sanatorij v
Švico. Vsi veseli, da so prejeli pakete in da bodo šli v Švico, so hiteli jesti dobrote
iz paketov. Posledice tega so se kmalu pokazale. Začelo jih je zvijati in
v bolečinah so umirali. Zvečer je bUo že polno mrličev na zboirnem mestu.
Zjutraj so preostale Žide odpeljali iz taborišča. Ko sem pozneje že prost šel
iz Mauthausna proti Linzu, mi je pravil neki kmet, da so neki dan v bližini
pobili in zakopali celo trumo jetnikov, baje so bili sami Žid je. Tako so Zidje
prišli v švicarski sanatorij.
Ker smo imeli pregrado čez polovico hale, so ponoči prihajali jetniki čez
ograjo in stikali za hrano. Neke noči je nekdo precej pokradel. Drugi dan so
ga brž staknili in ga pripeljali v naš oddelek. Skladiščnik, nemški kriminalec,
ga je z bikovko na mrtvo pretepel, potem je pa moral tat z žlioo pojesti lastno
blato, ker se je ponoči v oddelku ponesnažil. Ko je komandant to zvedel, je
skladiščnika lastnoročno pretepel.
Ko je sneg že kopnel in je bil le po cestah še led, smo nekaj dni po ledu
navzgor drsali težke stroje od postaje do tunela. Ce se sedaj spomnim na to
216
delo, se mi zdi kakor gradnja piramid v Egiptu, kjer je truma sužnjev vlekla
težke bloke. Kakih 50 jetnikov je držalo vrv in z upognjenimi hrbti na vso moč
vleklo, oberkapo pa je z debelo bikovko delil pekoče udarce sestradanim revežem.
Nekega dne je prišlo pred tunel polno uniformiranih ljudi vseh mogočih barv.
Bili so to že begunci, ki so utekli pred Rusi. Avioni nas preletavajo prav nizko
in razbijajo lokomotive in transporte po cestah. V Linzu je padla bomba v
veliko podzemeljsko skladišče nafte in bencina. Prav do nas se vidi gost črn
dim, ki se dviga visoko v zrak. Siri se novica, da so Rusi in Amerikanoi čisto
blizu. Sliši se tudi grmenje topov. Nam pa preti nova nevarnost. Nemci so
namreč iz Jugoslavije privedli razne svoje pristaše — vaško stražo, četnike in
ne vem kakšno plažo še. Tudi nekaj jugoslovanskih oficirjev je vmes. Eden je
še mene spoznal, ker je služil pri planinskem polku v Loki. Zraven mene je
ležal v postelji neki Srb, član vaške straže, zraven njega pa neki Makedonec, ki
se je pisal Todorovič. Neki večer mi pokaže Srb lepo izdelan nož iz brona.
Z zanimanjem sem nož ogledoval, Srb se je nekam odstranil, nož sem pokazal
Todorovicu, ta pa mi reče: »Ta Srb spada v skupino cetnikov, ki je sestavila
tajno listo nas vseh, ki smo privrženci komunizma. Tudi ti si na spisku, ker
jim ne pomagaš pri delu, s hrano in z vodo in javno kritiziraš četniški pokret.
Take nože kot je ta imajo vsi in ko bo šlo h koncu, bodo izrabili priložnost in
nas poklali.« Nato sem nož zapičil v les in ga zlomil na tri kose. Ko se je Srb
^'rnil, je sicer videl zlomljen nož, a nobene ni črhnil. In še druga nevarnost je
na vidiku. Neki Rus mi je povedal, da je videl, kako so Nemci polagali mine
pred vhode v tunele. Baje imajo nalog, da preden bo konec vojne, nas naženejo
v tunele in nam z minami zasujejo izhode. Pravijo pa, da so Amerikanci za to
zvedeli in so dali Nemcem ukaz, naj tega ne storijio, ker bodo sicer izvajali re-
V maju 1945 osvobojeni kaznjenci taborišča Burghausen. (Fotoieka Loškega muzeja.)
217
presalije. Ne vem, koliko je bilo resnice na tem, a Rusu sem verjel, saj so
Nemci zaradi poraza zmožni vsega.
Dne 4. maja 1945 zjutraj je bilo še vse kot ponavadi. Najprej sem dvema
Spancema skuhal krompir in sta mi ga zato nekaj odstopila, potem so prišli
vsi moji tovariši in prinesli stvari za pranje. Vesel sem jim rekel, kmalu boste
šli domov, jaz pa bom šel drugo pot na Bavarsko, da poiščem svojo družino.
Drugega vam ne morem dati za slovo, vzemite si ti dve porciji krompirja in
dvajset cigaret. Vsi zadovoljni so sprejeli poslovilno darilo in odšli. S pomočnikom
Aleksejem iz Ukrajine, ki so mi ga dodelili takrat, ko smo vlačili tiste
težke stroje, sva še očistila stroj, nato je on odšel nekam ven. Takoj nato se je
prikazal komandant Saurer. Nikdar prej ni šel k mojemu stroju ali k omari,
danes pa je odprl omaro in jo pregledal, ali notri ni bilo ničesar drugega kot
prazne poroije. Sovražno me je gledal izpod čela in vprašal, čemu so porcije.
Povedal sem mu in nato je odšel. Kar vroče mi je postalo ob misli, kaj bi se
mi lahko zgodilo še zadnji čas v taborišču, če bi Saurer našel v omari krompir.
Saj bi lahko rekel, da je krompir ukraden nemškemu rajhu. Poznal sem njegovo
taktiko. Dobil bi močan udarec s pestjo v želodec, nato še močnejšega med
noge s škornjem, potem še pritisk s škornjem za vrat in ostal bi v taborišču
mrlič, namesto da bi šel k družini in v svobodno domovino. Rešilo me je to,
ker sem vse, kar sem imel, podaril tovarišem.
Tisti dan sem še nekaj doživel, čemur sem se čudil. V kontroli sta bila
ves čas za nadzornika dva strokovnjaka. Oba sta nosila oficirske uniforme.
Prvi se je že pred letom zgražal, ko je oberkapo do nezavesti pretepel jetnika.
Rekel je: »Veliko sveta sem videl, bil sem celo v Ameriki, toda take svinjarije
še nisem doživel. Sram me je, da sem Nemec« Drugi nadzornik je bil mlajši
človek in vsi smo ga imeli za zagrizenega gestapovca. Tisto zadnje popoldne me
je nenadoma prosil, naj mu nesem dve vedri vode v stanovanje, ker je vodovod
v esmanskih barakah pokvarjen. Nesel sem vedri in šla sva skupaj v njegovo
stanovanje. Med potjo mi je rekel: »Kateri vrag mi je dal to obleko! Ti si
srečen, šel boš kmalu domov v Jugoslavijo, jaz pa nimam iti kam. Doma v
Celovcu sem imel hišo, pa jo je bomiba razrušila in ubila v&o družino.« Ko sem
se poslovil, je še dejal: »Vrag naj vzame Hitlerja!«
Na dvorišču tovarne je civilna uprava postavila neke posebne kotle in tam
BO zdaj delili grahovo juho lačnim delavcem. Ti so seveda navalili na kotle.
Skladiščnik, ki je delil juho, je napadalce z zajemalko tolkel po glavah, da bi
se jih ubranil. Enega je tako močno udaril, da ga je ubU, tri so pa odpeljali
potem na revir. Pred meseci, ko je prišla neka višja inšpekcija pregledat taborišče,
tovarno in kuhinjo, je baje neki general pripomnil, da je videl polno
dvorano strojev, za stroji pa žive skelete. Od tistega dne smo dobivali trikrat
na teden boljšo hrano, prvo nedeljo smo dobili še vsak tri zemlje. Jaz sem se
šalil, da so tistega generala go4;ovo ustrelili; monda so ga res, ker je bil udeležen
pri atentatu na Hitlerja.
Tisti dan sem zadnjikrat delal pri stroju.
Osvoboditev
Drugi dan, 5. maja 1945 nas komanda ni več poslala na delo. Ostali smo v
sobi in gledali skozi okna, kako skupina kriminalcev vežba na dvorišču in kako
se po cesti pomikajo nepretrgane kolone beguncev, ki se umikajo pred Rusi.
218
Ze štirinajst dni so jih polne ceste. V naše taborišče so prišli jetniki iz Auschwitza,
ki opisujejo muke na transportu. Kdor je omagal, so ga stražarji na
mestu ustrelili.
Dopoldne je pobegnila straža, nadomestila jo je Wehrmacht. Ob petih popoldne
so odprli taboriščna vrata, straža je zbežala ven, po cesti prihaja ameriška
vojska. Vse drvi iz taborišča. Sam ne vem, kako se znajdem na cesti.
Tajm stoji velik čmec-policist in dela red. Straža se je vdala Američanom in
mi smo po tolikih letih prosti! Poljaki, Ukrajinci in Rusi so vdrli v esmanske
barake in nosijo ven hrano in vse, kar se da odnesti. Zvečer je bilo kakor
ob obsednem stanju. Nemci, oblečeni v S A uniforme, so spoznali veliko nevarnost.
Ko sem šel nazaj v taborišče, je že pritekel prvi Nemec do vrat, ves
krvav po obrazu. Ta je imel še srečo, skočil je med Američane in se dal ujeti.
Na zbornem mestu so že ležali rumeni kriminalci. Priteče drugi Nemec. Nekdo
zavpije: »Oberkapo messerschmita!« Vsi planejo nanj in v nekaj minutah je
bil že brezoblična masa. Podrli so ga na tla in lesene coklje so gazile po njem.
Nato mu je Rus vzel uro, nekdo mu je sezul gojzerice, krvava gmota pa je
ostala tam, kjer je oberkapo padel. Vse križem so potem ležali mrtvi kriminalci,
pohojeni kakor ščurki. Temeljito in strašno je bilo maščevanje izmučenih
sužnjev.
Drugo jutro nisem imel kaj opraviti, pa sem se napotil v Mauthausen.
Vse je bilo veselo, videl sem pa tudi grozljive prizore. Na prostoru ruskih barak
je buldožer kopal masovni grob za gore mrtvecev, ki so jih vlačili iz skladišč
krematorija. V taborišču je bil velik kup teh okostnjakov, na vrh pa je
nekdo vrgel golo truplo mladega dekleta. Američani so ta kup neprestano fotografirali.
Nameravali smo ostati v Mauthausnu in čakati na transport, ker so
pravili, da že peljejo po Donavi hrano za nas. Dodelili so nam barako na drugi
strani taborišča zraven barake, v katero so zapirali ujete Nemce. V taborišču
sem naletel na več domačinov, med njimi na Toneta Dolinska, heroja, ki sem
ga poznal iz Begunj, kjer so ga vsak večer pretepali v bunkerju.
Cez tri dni so nas, ki smo prišli iz Gussena, poklicali v vrsto in sporočili,
da moramo nazaj v Gussen, ker tu še za Mauthausen ni dovolj hrane, od Američanov
pa še nekaj časa ni kaj pričakovati. Poparjeni smo se vrnili v Gussen.
Med potjo sem se pridružil tovarišu, doma z Bleda. V taborišču sva šla v esmanske
barake stikat za hrano. Našla sva surov krompir in sva ga šla skuhat
v tovarno na moj stroj. To je bilo zadnje delo na tem starem »zaboju«.
Sicer pa je bilo v hali vse razmetano in ponesnaženo. V taborišču so stali
vozovi, do vrha naloženi z mrliči. Pri krematoriju so Nemci civilisti, lepo oblečeni
ljudje, morali nositi mrliče iz kleti in jih nalagati; vozili so jih nekam
dol k Donavi, kjer so izkopali veliko jamo. Videl sem, kako je mrličeva roka
drgnila Nemca, ki ga je nesel, JK) obrazu. Rusi so Nemce s palicami priganjali
k delu: »Dajte, le dajte! Prej ste vi nas, sedaj bomo mi vas!« Jaz sem se
smejal, Blejcu pa je postajalo slabo, zato sva šla proč.
Postelje so bile že razdrte in nisva imela kje bivati, zato sem sklenil, da
grem sam domov. Tudi tovariš z Bleda je bil teh misli in sva popoldne krenila
na pot. Na cesti sem se še zadnjič ozrl na taborišče in na tablo »Konzentrationslager
Mauthausen-Gussen.« Spomnil sem se prvega nagovora komandanta,
ki je rekel: »Prišli ste skozi glavni vhod, odšli boste skozi dimnik.« Res
jih je na tisoče odšlo skozi dimnik, peščici nas je pa vendarle uspelo, da smo se
živi izvili iz rok smrti. Tudi jaz sem imel skoz in skoz srečo. Močna volja in
219
vera v zmago poštene stvari mi je vlivala pogum, da nisem klonil v neizrekljivih
težavah in nevarnostih. Trudil sem se tudi, da sem pomagal tovarišem.
Sedaj stojim tu pred vhodom pekla, zdrav in svoboden. Konec je moje sužnosti,
ki je bila velikokrat hujša od nekdanje.
S tovarišem sva se odločila, da bova hodila po stranskih poteh. Toda ko sva
šla malo časa ob Donavi po gozdni poti, sva zagledala neke ljudi v uniformah
in z dolgimi lasmi. Takoj sva zavila spet na cesto. Naletela sva na več prevrnjenih
kamionov. Pri mostu čez Donavo sva srečaila voz z dvema nemškima
vojakoma. Potrdila sta nama, da je res konec vojne. Dala sta nama 20 nemških
mark in karte za hrano. Ko je bila že trda tema, sva dospela v neko vas in
po dolgem prosjačenju dobila prenočišče v nefci hiši.
Drugi dan sva šla čez reko Enns, ki se prav nasproti Mauthausna izliva
v Donavo. Dolgo sva hodila in po hišah prosjačila za hrano. Sestradani tovariš
se je spet do sitega najedel. Iz neke hiše je stopil moški in naju nagovoril po
češko. Ponudil nama je kosUo. Vesela vstopiva v hišo in sedeva za mizo. Bila je
gostilna. Po tolikem času spet pošteno kosilo in brezplačno. Tovariš je začel
bruhati, bilo mi je nerodno in hitel sem brisati, a gospodinja, stara ženica, tega
ni pustila in je sama počistila, bolnika pa smo odpeljali v prvo nadstropje,
kjer so mu pripravili posteljo. Sedaj nisva mogla naprej.
Tri dni sem čakal. Nasproti gostilne je bila županova hiša. Zupan je prišel
obiskat bolnika in se zanimal zanj, meni pa je preakrbel živilske nakaznice in
me prosil, naj potem, ko pridejo Rusi, ki so že blizu, rečem dobro besedo zanj.
Prišel je tudi zdravnik, bivši jetnik in odredil, da so tovariša prepeljali v bolnišnico.
Po treh dneh sem sam odšel naprej iz ruske v ameriško cono. Potoval
sem skozi Linz in Wels v Salzburg, nato čez avstrijsko-nemško mejo na Bavarsko.
Kar sem videl, sem zapisoval v dnevnik. Hodil sem po 40 do 45 km na
dan. Četrti dan sem si v neki lopi, kjer sem prenočeval, nabral uši. Ker mi je
neki Bavarec ponudil mleko, ki je bilo že malo pokvarjeno, sem dobil še grižo.
Tako sem precej izčrpan prišel sedmi dan na cilj in srečno našel svojo družino
v nekem samostanu pri vasi Poxau-Marktelhofen severovzhodno od mesta
Landshut. Onstran reke Isar je mestece Dingolfing.
Nikdar nisem mislil, da se bomo po tolikih letih našli v daljni nemški
deželi. Mnogo smo si imeli povedati. Tudi družina je veliko pretrpela, posebno
v prvih časih izseljenstva. Komandant je silno mučil ljudi, sedaj so ga ubili in
sem bil na njegovem grobu v nekem skritem kotu pokopališča. Ker transporti
niso bili še organizirani, sem bil v tem taborišču dva meseca z družino vred.
Nekega dne v avgustu 1945 pa so nam Američani sporočili, naj se pripravimo
za pot, ker pridejo naslednji dan kamioni, da nas prepeljejo v Dingolfing, kjer
nas je že čakal vlak in nas končno pripeljal skozi Miinchen, Passau, Salzburg in
skozi Koroško v svobodno Jugoslavijo.
[Za natis priredil France Planina)
R č s u m e
SOUVENIRS DES PRISONS ET DES CAMPS DE CONCENTRATION II
Cest la suite des souvenirs publies dans le XVIle vol. de Loški razgledi, repris
en forme abregee du cahier de Bernik, partisan emprisonne, oii il decrit ses souffrances
physiques et psyhiques pendant les deux annees d'emprisonnement aux
camps de concentration de Dachau, Alach, Mauthausen et Gussen en Autriche. II
220
parle du traitement inhumain que certains chefs des camps, les surveillants ainsi
que les prisonniers criminels reservaient aux prisonniers poIitiques parmi lesquels
les prisonniers russes ont ete le plus maltraites. Celui qui eut succombe a la faim
et au travail force penible a la carriere, fut tue sur plače. Les souffrances les plus
terribles ont ete subies par les prisonniers qui ont eu la dysenterie, car ils n'avaient
comme medicament que le charbon qu'ils devaient, en plus, voler. Le discours que
le chef du camp de Gussen a tenu a larrivee d'un groupe de prisonniers nous semble
typique: «Vous etez entres au camp par la po rte et vous en sortirez par la cheminee
du four crematoire.» Ce n'etaient que les plus' forts ayant de la chance en plus de
la force physique qui ont survecu aux horreurs des camps.
221