-   44   -
Prijazen pogovor v šolskih rečeh.
Iz Stajarskiga. Lejte, lejte, ljubi gospodje tovarši! naši slovenski učenci so nas prekosili. Berejo namreč lastne novice „Vede-ža" ktere jim veliko koristnih in kratkočasnih reči pripovedujejo. Se ve , de jih dobijo po naši oskerbi, pa vender so le nalas za šolsko mladost namenjene. Pa povejte, dragi! ali pa imamo mi slovenski učitelji že kaj lastnih novic, ktere bidetovodne (padagogische) reči, omiko slovenšine v šoli, i. t. d. omenile? — Sej — bo znabiti kteri overnil — imamo nemških detovodnih letnikov, časopisov in drugih podučnih dovolj, čmu pa še slovenskih? — Tiste šolske nemškiine pa vprašam : Ali bomo mi učitelji, ki nam je povzdiga in omika ljudstva v narodnosti v roke dana, zaostajali za prostim kme-tam in rokodelam, ali elo za našo šolsko mladino, ki vsi vsaki svoje lastne slovenske novice že v rokah imajo? — Tudi to je res, de prijazne Ljubljanske „Novice^ rade naše šolske reči omenijo, kolikor jim prostor pripusti, ravno tako tudi „S lov eni j a" šolo pretresuje, in tudi Celjske „Novine" se zato pomenkujejo; — ali za potrebno našo izobraženje v sedanjim času ni to zadosti. Jaz mislim, vsaki iskreni domorodni učitelj bo spoznal, de nam manjka posebnima lastniga časopisa, kteri bi nalogo imel, naše vzajemne misli v detovodnih rečeh sploh, kakor tudi v šol s t vu posebej pre-tresavati. Kar bi se na zborih važniga in koristniga presodilo, to bi se potem na presodbo tudi drugim sosedam po tem časopisu ponudilo. Zbori bi se potem bolj potrebne in koristne skazali, kakor jih zdaj mi učitelji na Slovenskim sploh obrajtamo. Ozrimo se okolj, in vidili bomo, de so učitelji na Nemškim kakor tudi v Terstu učiteljske družtva vtemelili; mi pa v sredi med njimi smo še toliko v teh rečeh storili, kot ničla pred drugimi številkami. Ne zamerite, jaz rad resnico povem, tudi če je žerka! — Sami presodite : ali nam ni potrebno več zloge med saboj, če hočemo sami sebe za prihodnji čas bolj izobraziti? Drugači bi znali še ljudem na poti biti, namest njih obrajtani učitelji. Kdor ne stori s časam ene stopinje, je storil dva koraka nazaj. De pa rakove poti ne pojdemo, pogovorimo se za-volj zborov in potrebniga časopisa, in spoštovani gospodje tovarši! povejte svoje misli zastran tega očitno; ali — in kako bi se dalo to izpeljati?
Tone P..., tačasni učitelj.