„Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Ysebiaa t mika:
1.	Goräzd: Zadnja večerja. Balada..........65
2.	Dr. Fr. Detela: Včliki grof. Zgodovinski roman. (Dalje.). 66
3.	J.Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 22. Pod hruško. 81
4.	J. Trdina: Vinska modrost II. Poglavje. Uganke. ... 85 6. Ivan Šubic: Nekoliko črtic o krvi naši. (Konec). ... 86
6.	I. Trinko: Pesmi beneškega Slovenca . . . . . . . 91
7.	A. Funtek : Po zimi. Pesem...........91
8.	Fr. Wiesthaler: Slavni Slovenci. I. Dr. Jakob Zupan. . 92
9.	Alfonz Pirec: „Jour-fixea.............98
10.	A. Fekonja: Uplemenitev Teharčanov in njihova plemenščina. 104
11.	Janko Kersnik: Agitator. Roman. (Dalje)......107
12.	Ivan Franke: Umetniške starine na Gorenjskem. (Dalje) . 113
13.	Književna poročila:
II. Dr. K. Štrekelj: Slovenska slovnica za srednje
šole..............115
14.	Slovenski glasnik: Nove knjige slovenske. — Karol Rn-
dež. f — Pogled na cerkveno književnost slovensko leta 1884. (Dalje.) — Književno naznanilo. — Gra-matickč zäklady jazyka slovinskeho. — Književnost hrvaška — Novi grobovi. — Popravek. 16. Janko Kalan: Šah...............128
Listnica. G. J. St. n. D. „Pogovor" o dr. Juniji prejel, a žal, prepozno za ta list. Prihodnjič! — G. dru. Sivorju v K. Gosp. doktor, spišite vendar tolmač o svoji kanibalski povesti „Cmokavzar in Ušperna". Silno je potreben! Saj vidite, da niti g. dr. Junius, ki je brez dvojbe domä v vseh filozofičnih sistemih, ne vč, kaj je satira, kaj parodija — pa da bi to vedeli „Slovenčevi" uredniki? — G. pröf. P. N. n. D. Kar si preveč poslal naročnine lani in letos (1 gld. 48 kr.), oddal sem .Narodnemu Domu". — G. M. Mulej, gimn. prof. v N. Uralsku: Oddali smo .Narodnemu Domu" preveč poslanih 4 gld. 48 kr. — Naročnik št. 95G v G. Vaš list je bil lani ves plačan; poslana 2 gld. smo zatorej zapisali na račun letošnjega leta. — G. J. Š. v Kaiserslauternu: Lista niste prejeli o pravem času, ker je bil zmotno premalo frankiran; oprostite ! Na poslanih črticah o W. lepa hvala! — Ksaverij: Ni mogoče ! Več prilično v pismu. — Vojnimir: „Tožba" ni napačna, a vendar bolje, da je ne natisnemo. Kadar se izurite v pesništvu, hvaležni nam bodete za to. „V lesu" ima tehniške napake. — Savinjski : Poslanih pesmij ne moremo porabiti. Z narodnim blagom je rZvon" dobro založen, a nima kje ž njim na dan. — J. K. v U. 0 priliki pismeno. — Zobor: Jedno o priliki.
Leposloven in znanstven, list?
Leto v. Y Ljubljani, 1. februvarija 1885. štev. 2.
Zadr\ja večerja.
af|oč nad celjski grad že pozna pada; ^V.-Kdo na tihem jaše mi iz grada? «r Varno stopa po stezici vrancc, Breme svoje nßse v döl niz klanec. Prismeji se ščip izza oblaka, — Lchko vidiš ga sedaj junaka. Halja rjava krije redovnika, Redovnika, živega svetnika! Glej v obraz mu, glej ti lica vela: Od solza so pač mu obledčla; T6 oči, kot da so brez življenja: T<S prihaja, brate, od trpljenja!
Hitro stopa vranec v mesečini, Redovnika nčse po dolini.
„Brže stopaj, k6njič vranogrivi, Brže stopaj, k6njič iskroživi! Glej, tam selo znano je pred nama, Pohodila često sva je sima. Dobro znana ti je hiša mala, — Kraj vasi tam bova spet obstala: Tebi ovsa za večerjo dajo, A najboljše meni, kar imajo! Torej sp6jva . . .!*
„„Postčj, pater Ureh, prestavni Celjžm,
Svetnik po deželah devčtih! Pri kraljih, cesarjih sveti si poznan. Še bolj pa pri naših — deklčtih.
.,„Dekleta slovenska evetö nam na čast,
Lepöta njih v p6smih slavi se; Kaj čuda, če v sladko lepote si past Uj61 pač napösled še Ti se!
,,„A dekle iz nas in pobožni mož, Ti —
Križ vSlik, glej, nista jednaka; Mladenke so naše rudeče krvi, Po Tebi se modra pretaka!
,,„A ker si mogočen, lehk<5 narediš,
Da sitna izgine razlika, Lehkö si za ženo potčm izvoliš, Če ktera dev naših Te mika.
„,,E, hodi kar z nami k posvetu takoj,
Da moški se pogovorimo, Pogodbo podpišeš nam sim še noeöj — Poprej Te domöv ne pustimo!""
Sliši Ureh govor starejšine, Dobro sliši — nič na to ne zine.
V	grlu n6kaj sapo mu zapira, Plah nekako se okrog ozira: M6ž stotina straži ga vaščinov, Mtfž stotina hrabrih Teharjinov! S konja stopi Ureh mi počasi, Nič ne reče — malo odkašlji si.
V	sredo m6d-se viteški vzemö ga, Pa k županu na posvet vedö ga.
Starejšine vsi se pokloni mu, Dolgo pismo di župan v rokč mu. Čita pismo rjavi menih celjski: Kij li sklenil modri zbor je selski?
„Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjanov, Vseh Celjinov in okoličanov; Knez Slovencev in gospod Hrvitov, Nam sosedov, naših ljubih britov;
Desna roka kralja, gospodarja. In pobrätim turškega cesärja: Teharjäne poplemenitüjem,
V	pldmski stan vse častni povišujem — Ali kakor se po naše reče —
Modra kri po žilah naj jim teče!
V	grbu dvoje zvezd jim sv6ti jasnih Za spomenik nje očij prekrasnih, Zvezd srebernih dvoje v grbu svčti Za spomenik lepi Margareti,
Ki je kriva, da vam plemstvo dd se Za sedaj in za vse večne čase."
Gleda Ureh starejšine srčnjske . . . Ej, prejdke so pesti slovčnske! Tiho s6de, s čela pot obriše, S svojo röko pismo jim podpiše, Podpisavši — jo domöv popiše.
Teharjiinje pa, junaki zviti, Dan denašnji še so plemeniti.
Go I'd z d
Veliki grof!
Zgodovinski roman. Spisal Dr. Fr. Detela. (Dalje.)
itez Vit Lazar pa je jezdil s kakimi šestdesetimi konjiki, oboroženimi s sulicami, meči in nekoliko z nerodnimi težkimi puškami. Na desni mu je jezdil poveljnik te čete, grofov „general" Jan Vitovec. Brez vsega lepotičja je bila oprava čokatega moža; preprosta železna kapa z močnim grebenom mu je krila glavo in del širocega obraza, iz katerega je bliskalo pod štrlečimi rujavimi obrvmi dvoje majhnih sivih očij. Visok je bil poleg njega videti njegov poročnik, Vit Lazar, in svetel njegov oklop in bliščeča čelada z dolgim vihrajočim čopom je temnil popolnoma neznatno vnanjost Vitovčevo.
„Oh, če bi bil grof že tu z vojaki," dejal je po dolgem molku Vit Lazar, „potem bi pač izmed teh štiri sto könjikov, ali koliko se jih že bliža, malo se vrnilo; a do cesarja ne bi prišel nobeden."
„Vsi bi prišli," odgovoril je Vitovec, »ker bi šli čez Koroško, a ne tod. Da je grof z doma, to jim je tako dobro znano kakor nama."
„Ali ne bomo pognali konj?" meni čez nekaj časa zopet Lazar.
„Ne; trdo jih bomo še rabili. Poročilo smo vzprejeli nenadoma in pozno, in delj ne gremo kakor do Žalca."
Po cesti sem pa je pridrla tropa ljudij in živine, ki je bežala pred sovražniki.
„Cesto zastavite!" vpil je Vitovec svojim jezdecem; „ljudje in živina, vse nazaj, od koder so prišli!"
Lazar pa je pogledal svojega poveljnika, češ, kaj to pomeni. Ko pa so konjiki z nekoliko trudom in mnogim kričanjem in pretenjem obrnili zbegano ljudstvo in gnali je nazaj proti Žalcu, razlagal je Vito vec svoj namen, ljudi prisiliti, da bodo sami branili svoje imetje.
„Za svoje življenje se kmet ne bori," dejal je, „za živino pa, in če bo tem našim prijateljem v širokih klobukih in kosmatih kapah šlo za krave in vole, bili se bodo kakor besi."
Med krikom in vikom je bila prišla karavana v trg, kjer je bila zmešnjava do vrha prikipela. Vitovec je izdrl dolgi meč in razdelil s svojim žrebcem vpijočo in jokajočo gnečo. Oster njegov glas je prevpil hrup in vrišč in vsa množica je poslušala zapovedujoče besede. Ko se je napravil mir in red, ukazal je najprvej cesto onostran trga zapreti. S hlodi, koli, težkimi vozovi in drugim poljskim orodjem je bil kmalu zastavljen vhod. Kar je bilo posode, morali so jo prebivalci napolniti z vodo, nastaviti se po slamnatih strehah, da pogase ogenj, kjer bi se pokazal, in pripravljeni biti s kamenjem in cepci in vilami na napad. Najčvrstejše pa, ki so nosili tudi meče; odbral je Vitovec za podpore svojim vojakom. Ti so bili razsedli konje, razpostavili majhno število pušek, nasuli smodnika na zapalne luknje in s tlečimi luntami pričakovali sovražnika, ki se je bližal. Prah se je vzdigoval po cesti in peket konjskih kopit in žvenket orožja se je čul vedno glasneje. Tu in tam se je zabliskalo iz črne megle; a predno se je krdelo toliko približalo, da bi bil mogel Vitovec z vspehom streljati, ustavili so se konjiki. Z dvema trobcema je prijezdil vitez proti zagraji in dal znamenje, da hoče govoriti. Vse je umolknilo, vitez pa je terjal v imeni cesarjevem prosto pot in prijazen vzprejem.
„Kako se imenuje vaš cesar?" oglasi se Vitovec izza voza.
„Friderik IV., po božji milosti maziljeni vladar svetega rimskega cesarstva."
„Naš cesar po božji milosti se imenuje grof Ureh," odvrne Vitovec, „in če ne prihajate v tega imeni, ne pojdete skozi Žalec."
Jezdeci so se bili vrnili in polovica sovražnikov je stopila s konj in peš napadla Vitovčevo trdnjavo. Grozno so zagrmele puške, ko so se bili približali na kacih petdeset korakov, in najmenj polovica bi jih bila morala pasti, da je bil učinek jednak ropotu. Toda tedanje puške napravljale so več strahu kakor škode, in ko se je dim razkadil, ležala sta dva sovražnika, nekaj pa je bilo ranjenih. Drugi pa so počeli lezti čez ograjo in trd boj se je vnel ob vozeh. , Vpitje in kletev mešala se je z otlimi udarci na čelade in oklope, iz zadnjih vrst pa je letelo kamenje in pušice na bojevnike. Jeden del sovražnikov je izkušal ob straneh prodreti v trg ali pa zapaliti lesene hiše. Pušice, ovite z osmose
ljenim in gorečim tuljem, užgale so tu in tam kako streho, toda priprave Vitovčeve so se izkazale dobro in vsak plamen je bil hitro po-gašen. Med bojem je izginil kmetom bojni strah in videvši, da sovražniki nič ne opravijo, postajali so drzoviti in marsikacega jezdeca je le hiter konj rešil iz njih rok. Že so sovražniki omagovali, ko zadene Vitovca pušica v rame, da mu omahne desnica z mečem.
„Gospod Lazar, nadaljujte Vi, jaz imam za danes dosti," dejal je in stopil iz vrste. Lazar pa je branil vhod sovražnikom, ki so z veselim krikom pozdravili odstop Vitovčev. A kmalu so uvideli, da ima namestnik tudi težko roko in da ne opravijo ničesa. Popustivši mrtve in težko ranjene, zasedejo konje in obrnejo se v stran čez polje. Lazar je bil na to že pripravljen in s spočitimi svojimi konji je došel kmalu spehanega sovražnika, ki se je med vednim bojem počasi pomikal dalje in zastonj branil, da ne bi bil Lazar zdaj tu zdaj tam od glavne čete odrezal kakega oddelka in ga razkropil ali ujel. Pozno v noč je trajala gonja in izmed ponosnega krdela, ki je zapustilo deželo kranjsko, prestopilo jih je malo severno mejo grofije celjske. Da ne bi bil sovražnik kake posamezne koče požgal, to se ni dalo ubraniti; a oropati in požgati ni mogel nobene vasi. nobenega gradu.
m.
Blizu ceste, ki drži od Vojnika proti Konjicam, stali so istega dne zvečer kraj gozda trije možje in očividno koga pričakovali; kajti dva sta gledala po cesti doli proti Celju in napenjala svoje oči, tretji pa je držal in krotil nemirne konje. Kopja so jim bila naslonjena na drevo in železne kape so ležale po tleh.
„Jošt, kaj to pomeni?" izpregovori najmlajši, kateremu se je po orožji in po obnašanji poznalo, da je poveljnik.
„Gospod Viljem, ne bo jih," odgovori pöstaren možiček rudečega, miroljubnega obraza, ki je vedno popravljal in premikal svojo usnjato, na ramenih in prsih z železom obito kamižolo. „Povem Vam, da jih ne bo. Jaz poznam človeško natoro in po mojem mnenji se mude v Žalci. Od tam pa jih do jutri ne prežene nobena druga reč, kakor če bi prišla novica, da je Ureh blizu. Ta bi jih pregnal kakor skopec vrabce. Če bi vino pošlo, no, to jih ne mara tudi spravi na noge, kakor se je meni primerilo lani, ko sem šel na božjo pot."
Topot konjskih kopit je pretrgal to prerokovanje. Viljem je dejal roko na čelo in pazno gledal na prihajajoče jezdece. „Naši niso; sam6 pet jih je,tf dejal je, pobral Čelado in vsi trije so se spustili v zložen dir po cesti. Pet könjikov je dohajalo; dva spredaj in trije nekoliko
za njima. Konji so bili videti spehani, kajti zastonj so jih jezdeci pri^ ganjali.
„To je beg!" vzkliknil je Viljem, „poglej, Jošt, oni trije jezdeci imajo sulice nastavljene in preganjajo prva dva. Trije zoper dva; mi moramo pomagati.8
„Ali da bi se v tuje reči vtikali?" povpraševal je Jošt. Toda Viljem je že zapovedal, da jih je treba ustaviti, kdo so in kaj hočejo.
„Celjani so, Vitovčevi könjiki," dejal je hlapec, in Viljem je ukazal, naj on ustavi jezdeca na desni, Jošt levega, srednjega pa bode sam vzel nase. Joštu pa je vroče prihajalo in konj mu je šel vse prehitro. „Kaj pa, če nas kdo napade od zadaj?8 mislil je. „Dober vojskovodja se mora na to tudi ozirati, in tak dober vojskovodja bodem zdaj jaz." Rekši je pridržal konja in postavil se hlapcu Luki za hrbet.
„Jost, Jošt!® kliče Viljem, „ali nimaš nič časti v sebi?"
„Oh, gospod Viljem," vzdihuje oni, „kaj marate, ko ste mladi! Ce Vas oni prokleti Celjan raz konja vrže, poberete se, pa je dobro. A jaz si bom polomil vse, roke, noge in hrbet, Bog nas varaj! Tudi nečem jaz, da bi me kdo umoril kakor kacega razbojnika ali psa, ampak krščansko smrt hočem storiti, v postelji, prejemši sv. zakramente. Za tisto slavno smrt pa meni ni nič; in kako bodo stare babe za mano govorile, to mi je vse jedno." Ona dva sta izpodbodla konja v dir in živinče gospoda Jošta, mnogo častilakomnejše od svojega jezdeca, ni se dalo več brzdati in na jedenkrat je bilo z onimi v jedni vrsti.
„Bog mi bodi zdaj-le milostiv!" zamrmral je Jošt v svoji stiski, nameril s kopjem in zamižal. „Če me rešiš, sveti patron, nikoli več ne bom vina —"
„Že beže!" zavpil je v tem trenutji Viljem.
„Bog bodi zahvaljen, da se nisem prenaglil," dejal je tiho Jošt in vpil na ves glas ,hura, liura!4
Ona dva pa, ki sta bežala pred Celjani, ustavila sta se in prvi, ki je odprl čelado in pokazal našim znancem mlad obraz, kateremu bi prisodil človek kacih šestnajst let, vprašal je, komu se ima zahvaliti za rešitev.
„Jaz sem Viljem, sin viteza Viguleja z Vranjega Brda, ki je barona Ungnada vazal."
„Oh, gotovo čakate naše vojske," reče mladenič žalostno. „Zastonj, gospod Viljem, razkropljena je na vse strani; in da Janeza Ungnada sin ni ujet, to je le Vaša zasluga."
Ko pa je Viljem to slišal, skočil je urno s konja, odkril se in spoštljivo pozdravil mladeniča, ki mu je prijateljski stisnil roko. Vesel
in žalosten je peljal imenitnega svojega gosta, mladega Krištofa Ungnada, na očetov dom, na Vranje ßrdo. kake pol ure od Vojnika.
V veliki staroverski dvorani, olepšani z orožjem in jelenjimi rogovi, gostil je rešenca in rešitelje stari gospod Vigulej. Pri jedni mizi je sedela po stari navadi vsa družina: med graščinskim gospodom in sinom Viljemom na častnem mestu Krištof Ungnad, temu najbliže, a vendar precej daleč strani gospodinja, stara gospodična Radegunda.
„Prav ste sam poročili, gospod Vigulej," dejal je mladi Ungnad, „da grofa Urha ni doma in da ima Vitovec le kacih petdeset könj pri sebi, toda teh nam je bilo dosti in zdaj obžalujemo, da se nismo držali Vašega sveta in si ne izbrali druge poti. A ko smo imeli Vranjsko za sabo, kjer bi se nam bila najlaže pot zabranila, postali smo ošabni. Blizu sto mož smo izgubili, mnogo več pa se jih je razkropilo na vse strani."
Mladenič je jel pripovedovati svoje dogodke, okroglo oko starega gospoda pa se je bojaželjno bliskalo in sivkaste obrvi so se prekrižale kakor trnjev plot. Kadar je v pripovedki kakov Celjan padel, zvrnil je kupico vina, in dve, ko je čul, da je Vitovec ranjen; za vsako nezgodo svojih prijateljev pa je našel prikladno kletev. Kadar pa je gospod zaklel, umolknil je mladenič v svojem pripovedovanji in ga pomenljivo pogledal, toda to gospoda Viguleja v njegovem delovanji nikakor ni motilo.
„Ne zamerite, jaz sem ud neke čestite bratovščine," pravi naposled mladenič in pokaže malo svinčeno podobico, ki mu je visela na vratu in predstavljala sv. Krištofa.
„Torej se je res vsa Vaša rodovina zapisala sv. Krištofu in odpovedala vinu?"
„Res," pritrdi mladenič. „Kdor je v naši bratovščini, ne sme na jednem sedeži več izpiti kakor jedno kupico vina in nikdar ne kleti. Če se spozabi, plača po jeden goldinar v društveno blagajnico, ravno tako, če svojim ljudem ne brani teh pregreh in če v druščinah ne zastopa moško svojih načel."
„Vraga, gospod Krištof," meni Vigulej, „to bi mi bili morali prej povedati; jaz bi Vam bil kmalu vzel vse imetje. Gotovo ni dolgo tega, kar ste se vpisali, ker ste tako natančni. V mojem času se je bila napravila bratovščina Matere božje in vsak ud se je tudi zavezal ne piti, ne kleti čez mero. Nekaj dnij smo se trdo držali. Potlej smo pa začeli mero vekšati in pravila izpreminjati. dokler nismo prišli do spoznanja, da je človek slaba stvar in da ne more nič tako, kakor bi rad. Toda lepa navada je to, kdor se more zdrževati," dejal je Vi-
gulej in izpraznil kupico, „in kako koristna. Petnajst let je tega, kar sem šel jaz na turško vojsko. Moj sosed je sem ter tja po mojem posestvu zverino streljal. Jaz sem bil jezen, in ko ga dobim nekoč v gozdu, nisem prav dobro pogledal, ali je srnjak ali on, pa sem ga ustrelil. In naložili so mi za pokoro vojsko s Turkom na leto in dan. Oh, v kaki nevarnosti smo bili vedno zarad pijače in kako se je jezil Janez Hunjadi. Pijanega Turka, dejal je, pa treznega križevnika še nikdar ni videl. Toda brez zamere, gospod Krištof, tako huda ne more biti nobena bratovščina, da bi nam kupico zvrniti branila prvič na zdravje njegovega veličanstva cesarja Friderika in prelepe njegove soproge Lenore, in drugič na čast razsvetljenemu svetovalcu, mojemu gospodu, baronu Janezu Ungnadn."
Naj bi bil mladi Krištof delj časa užival gostoljubnost gospoda Viguleja, Bog ve, če bi bil ostal zvest pravilom svoje bratovščine. Hudim izkušnjavam pa se je moral braniti tudi hlapec njegov Jurij. Točaj Jost je bil prevzel skrb zanj in dobro vedoč, kaj terja grajska čast, prinesel mu je bil po večerji natihoma še vrč vina v spalnico.
„Prijatelj, kakor koli se imenujete," dejal je Jurij in povzdignil oči in zgrabil za vrč, „moj delež ni med pijanci in preklinjalci. Jaz pijem Ifi, kolikor je prav.*
„Nekako toliko sem ga tudi prinesel," opomnil je Jošt.
„Vi torej meno, zmernega človeka silite, to vino izpiti?"
„Ho, prijatelj svetega Krištofa, ta vrč je za naju oba. Pijte, pa napijte meni!" oglasil se je brzo Jošt, katerega so vznemirjale poželjive oči Jurjeve.
„Sila kola lomi," vzdihnil je oni. „Ti pa. sveti Krištof, zamfži in ne glej svojega hlapca, ki je v oblasti grešnikov."
Jošt je moral hiteti, da je še kaj dobil. „I zakaj se pa vendar," vprašal je, „ta družba po sv. Krištofu imenuje?"
„Vrag vedi," odgovoril je Jurij, „menda zato, ker mi ravno tako po vodi brodimo, kakor svoje dni sveti Krištof, ko je ljudi čez Savo nosil."
Drugi dan pa se je poslovil Krištof od gospoda Viguleja, naročivši mu, naj dobro pazi in pozvo, koliko vojaštva bode peljal grof Uren sabo in kdaj li odrine. Viljem je spremil daleč mladeniča, in kakor so mlada srca zaupljiva in ne čutijo še toliko razločka v stanu in imetji prijateljska zveza je bila kmalu gotova in po vojski pride tudi Viljem, to se ve, na cesarski dvor.
Ko pa se je vračal Vranjebrdski proti domu, pripekalo je solnce tako hudo, da mu je prišel na misel Marko Muren, točaja Jošta brat,
ki je imel nad klancem med Vojnikom in Konjicami svojo krčmo. Nizka, a prostorna hiša je bila na' dobrem glasu in še boljši leži. Grda in strma cesta je silila voznike, ki so vozili od Celja, Ljubljane, Trsta v Gradec in na Dunaj, pri krčmarji iskati priprege ali izposoditi si hlapca, da je zaviral. Posebna varna pota v tistih časih niso bila in dasi je bil Viljem žejen in lačen, kakor lehak mlad človek po dolgi poti, opreznosti vendar ni pustil v nemar. Pred krčmo je stala vrsta voz in videti je bilo, da se vozniki odpravljajo. Z biči v rokah so stali v živem razgovoru ali pa hodili okrog konj in blaga. Kraj ceste pa je stalo kacih deset mož, oboroženih s samostreli in meči, ki so si marljivo podajali vrč vina iz rok v roke. Po znamenjih je spoznal Viljem, da so Celjani in umaknil se nekoliko v gozd. Ko so pa vozniki pognali, razvrstili so se strelci pred vozovi in za njimi. Taka spremstva so si morali najemati vozniki za brambo imetka in življenja. Viljem pa je nadaljeval svojo pot in oddal pred krčmo konja hlapcu. V sobi Marka Murna sta se mudila še dva moža. Jeden, jako mlad, čegar obraz bi se smel lep imenovati, da ni kazal tolike ošabnosti, sedčl je pri veliki mizi v kotu, čelo grbančil, jezno vihal rujave brke in hudo gledal v kupo, ki vendar ni bila prazna. Na širokem pasu je visel sila dolg meč in vojaška oprava se je podajala jako lepo bojevitemu obrazu. Drugi gost, bolj miroljubne vhanjosti, hodil je po sobi gori in doli, zdaj pogledal skozi okno, zdaj na vojaka pri mizi, češ, če se je že napil. Obleka je oznanjala imovitega moža in zdrav vsakdanji obraz dobrosrčno samosvest. Kratek meč se je bolj skrival kakor gledal iz pod žametovega telovnika, ki tudi pod vratom ni popolnoma zakrival svetle pletenine, v kateri bi zvedenec spoznal košuljico od žice.
„Plačano je vse," dejal je poslednji čokatemu možu, ki se je klical za Marka Murna. Zdaj je vstopil Viljem. Krčmar je urno snel kosmato kapo in se globoko priklonil, popotni trgovec je odzdravil priljudno prišlecu; oni pri mizi pa je leno povzdignil svoje oči in prestavil hrupno svoj meč.
„Bog živi grofa Urha!" dejal je oblastno, postavil kupico konec mize in pogledal po strani Viljema, ki je mirno čakal, da mu postrež-ljivost Murnova donese jedi in pijače.
„Smrt Urhovim sovražnikom!" zadri se je rohne zopet in meril Viljema od nog do glave. Viljem se ni zmenil. A mož izvleče počasi svoj dolgi meč in položivši ga po mizi, podpre glavo na jedno roko, z drugo pa pokaže na kupico: „Mladenič, tu notri so ostanki neke pijače, kateri Marko Muren iz gotovih razlogov vino pravi; jaz sem se zarotil pri svojem patronu, sv. Boštjanu, da kdor prvi pride v našo druščino,
mora piti na zdravje slavnega in mogočnega gospoda, ki je srečen, da ima obilo tako zvestih služabnikov, kakor je malenkost moja. Torej, gospod, če ste kaj kristjana, ne boste dopustili, da bi jaz besedo snedel svojemu patronu, svetemu Boštjanu."
„Velja li to meni?" vpraša Viljem in oči se mu zatemnč.
„Vidi se," odgovori oni mirno, „da niste vajeni tako uljudnega ogovora in da slusate le bolj na palico. Ako se nečete z nožnico mojega meča seznaniti, po konci! Bog živi grofa Urha!"
„Vrag ga vzemi!" zakriči Viljem, izdere svoj meč, prevrne ponujeno kupico z mize in udari sploskoma vojaka po plečih.
„Hu, vražja kri!" vpil je Boštjan in vzdignil z obema rokama težko orožje. A predno je zamahnil, priskočil je trgovec, zgrabil ga za roke in odločno ga opomnil, naj miruje. Od druge strani pa je krčmar vlekel Viljema sträni in prosil ga in prigovarjal mu, naj se usmili poštene njegove krčme, kjer se še nikdar ni kri prelivala in ki je dozdaj pri duhovski in deželski gosposki bila na tako dobrem glasu.
„Dobro," dejal je Viljem popolnoma miren. „Slišite Vi, ki Vas tako srbi koža, pojdite z mano par korakov od hiše; tam Vam dam odgovor na Vaše zabavljanje."
Popotni mož, ki je komaj krotil divjega človeka, izpustil ga je na te besede in menil, če že hoče na vsak način boj, naj ide z gospodom; a hitro, ker on neče več čakati.
Boštjana pa je minula nekako jeza in bojaželjnost.
„Jaz bom hodil z Vami, da!" dejal je zaničljivo, obrisal meč ob kup vreč na klopi in sunil ga v nožnico.
„Potem Vas bo pa moj bič učil spodobnosti!" vzkliknil je Viljem in zopet je imel krčmar mnogo posla ustaviti prepir.
„Ali greva?" dejal je čemerno Boštjan trgovcu. Krčmar ja je spremil na cesto, kjer sta imela konje privezane in Boštjan je zagotavljal jako moško smehljajočemu tovarišu, da bi bil on že pokazal temu mlečnozobemu mladiču, da ga ni zadržaval pomislek, da bi ne mara onečastil svoje orožje z njegovo krvjo, kajti tujec zdi se mu kak rokodelec.
„Dober plemenitaš je," vtakne se sitni Muren vmes, „Viljem, sin vranjebrdskega graščaka."
„No, vidite, da nisva jednakega rodu!" dejal je Boštjan in odjezdil s tujcem. „Hvala Bogu in sv. Boštjanu, jaz sem sin poštenih meščanskih ljudij in kar nič mi ni za plemeniti rod in blazne prednike, ki ne zapuščajo vnukom druzega kot dolgč."
Krčmar pa si je mel roke in se zahvaljeval Viljemu, da je Boštjana spokoril. „Ta zver prežene mi vse goste," tožil je. „kadar začne razgrajati po hiši."
„Torej ga že poznate?"
„Kakor slab denar. Mlad frkovec je bil že pri vojakih in zdaj zapoveduje desetim možem in kaporal mu pravijo Tega trgovca od Bistrice sem spremlja, jaz sem ga malo razjezil, ker nisem hotel starih njegovih dolgov računu trgovčevemu prišteti. Ošaben je pa zato, ker je baje starega grofa postranski sin." —
„Dobro srečo, boter Muren!" pozdravil je zdaj nov gost krčmarja in podal mu roko. Krčmarica, njena hči Klara in nekaj družili žensk je priteklo za njim in mu poljubovalo roko.
„Klara, ne bodi tako abotna!" branil se je mož spoštljivemu napadu in pogladil rudeČeliČno deklico, ponos očeta Murna.
„Kar se spodobi, to mora biti, gospod pater Cahej," dejal je Muren in stresel novemu gostu roko tako ponižno, da se je videlo, v koliko čast si šteje ta zaupni pozdrav.
Okroglolični, okroglooki in na okroglo ostriženi mož je bil oblečen po meniški; na vrvici mu je viselo po tedanji šegi poleg molka pisalo, in bukvice so gledale iz žepa.
„Predno govorim dalje, boter Muren, merico boljšega!" dejal je prijazno in se zleknil po klopi.
„Gospod Jožef Medved, če se ne motim?" obrne se do njega Viljem.
„Oh, na moje srce, Viljem!" vzklikne menih in objame spoznanega prijatelja, ki mu srečo vošči, če je res že pater.
„Oh, ljudje vedno huje sodijo," smeje se oni.
Ko pa je krčmar prinesel vina, spravi se zopet v prejšnji domači položaj, nagne glavo in postavi na pol prazno kupico zopet na mizo.
„Boter Muren," pokliče zopet, „prinesite mi še jedno kupo te pijače, da ne bodem čakal, ko bo ta prazna." Viljem pa ga je jel iz-praševati, odkod prihaja in kam je namenjen.
„Moja pot pelje naravnost iz Gornjega Gradu, od čestitljivih očetov benediktincev; toda kam, tega še ne vem," dejal je brezskrbno. „Ti ne verjameš, prijatelj, da je moja celica tam tako ozka, da so mi oči in noge vedno ven gledale. He, boter, koliko časa se že veselite na mojo novo mašo?"
„O kako dolgo že, gospod Cahej ! In v nedeljo sva imela z očetom Medvedom ravno novo mašo tudi v mislih, pa je rekel mož, kakor moj pastir, ki bi imel tepen biti: da bi bilo le že vse v kraji!8
„Boter. Vi meni menj zaupate kakor praznemu žepu. Toda jaz dobro vem, koliko veder ste mi namenili za tisti veseli dan, in kaj pravite, če bi ga danes malo potegnila na tisti račun?"
„Da bi le ne bil medvedov, gospod Cahej," praskal se je Muren za ušesi.
„Boter, Vi vedno pogodite, kakor vinjen voznik. Skoda da znate tako malo latinski in ne veste, kaj se pravi: cucullus non facit mona-chum. Toda kaj bi dejali, Če bi jaz zdajci svojo kuto slekel?"
„Vroč dan je, zunaj samostana ste, in če niste, kakor si bodi nanjo navezani, kar doli z njo."
„In če bi jo potem obesil na kol?"
Marko Muren je malo pomislil in bistro pogledal Caheja, ki se je pa tako sladko in pomenljivo smijal, da je bila moževa sodba kmalu gotova.
„Dejal bi, da ste izgubili pamet," odgovoril mu je.
„Kaj bi pa moj oče dejal?"
„Palico bi vzel in Vam jo strkal."
„Oh, boter, kako dobro Vi poznate očeta mojega! Zatorej bi Vas jaz prosil, molčite pred njim, in ne govorite nepotrebnih besedij, da ne boste odgovora dajali. Jaz sem se ločil od samostana kakor sveti očak Abraham od sitnega Lota."
Krčmar je kar strmel in odpiral oči. rNi mogoče!" dejal je počasi. „In zakaj?"
„Zakaj?" povzame Cahej. „Kot krčmar Vi dobro veste, da se vsako vino ne vzame z vodo: tako se tudi s samostanom vsakdo ne sprijazni, kakor se na priliko Jožef Medved ni."
„Veš kaj," dejal je zdaj krčmar, „jaz ti bom naravnost govoril, ker te že kot paglavca od mladih nog poznam. Tebi se meša!"
„O mešanji Vi ne bi smeli govoriti, bcter," zasmeje se Cahej; „to vinu škoduje."
Krčmar je bil pa zdaj že sit zabavljfc in kar na kratko mu je prepovedal, kakor si bodi govoriti o vinu, katerega morebiti §6 plačal ne bode.
„Bog ve, da Vas slutnja Vaša ne bo zmotila, boter," dejal je Cahej in začel pripovedovati, kako žalostno se je končal nadepolni njegov novicijat v samostanu. Novega opata so imeli voliti gornjegrajski patri in živahno se je delovalo zlasti od strani mlajših na t.o, da pride do-brovoljček na krmilo. Da ni bil Cahej še novinec, ne mara bi bili njega volili; a tudi tako ni bilo težko, pripravnega tovariša izbrati. Toda čast izpreminja ljudi, in komaj je nastopil izvoljenec svoje mesto, napel
je vajeti samostanske discipline v veliko jezo osupnenih tovarišev, ki so mu po vseh pravilih odpovedali pokorščino. Upor se je pričel in na čelu mu je stal podvzetni sin Medvedov iz Bistrice. Opat pa se je obrnil do samostanskega varuha, grofa celjskega, in nekega lepega dne prijezdi gospod Jan Vitovec s peterimi konjiki in vstaje je bil konec. Dva moža sta ostala za posadko in pričelo se je preiskovanje, katerega nedolžna žrtev, da rabimo Cahejev izraz, je postal Medvedov sin.
„Kaj boš pa zdaj, Jože?" vpraša ošabno krčmar; „ali boš zopet očetove krave pasel?"
„Oh, boter," smeje se oni, „Vi gotovo norce brijete z mano, da bi se odškodovali za to vince; toda prosim Vas, imenujte me rajši Ca-heja; vajen sem tega imena in poda se mi. Sicer se pa zame nikar ne bojte: v dveh dneh sem v Gradci in tam me čaka sreča."
„Če si še tako pogumen," dejal je zdaj Viljem, „kakor si bil pred desetimi leti, ko sva magistra Petacija jezila in hčerki njegovi nagajala, rekel bi ti: pojdi z mano. Dobrega meča in spretnega strelca potrebujemo."
„Toda s čim si pa gasite gori žejo?" —
Viljem se je začel smijati, Marko Muren pa si ni mogel kaj, da ne bi opomnil Caheja, kako mu je on vedno pridigoval, naj se varuje vina, ki je najhujši sovražnik mladim ljudem.
„Res je to, boter ljubi," vzdihne oni, „in zato sem jaz tega sovražnika preganjal in pokončoval, kjer koli sem ga dobil."
Konec govorjenja pa je bil ta, da se je Cahej — storimo mu to ljubav in imenujmo ga s tem imenom — odločil ostati za nekaj časa na Vranjem Brdu. Ko pa sta se prijatelja odpravljala, omenila je gospodinja, da misli kmalu Klaro na grad dati k strijcu Joštu, da se pri gospodični Radegundi tega in onega nauči in da pride izpod nog razposajenemu vojaštvu, katero jim je pričakovati.
„Da se torej kmalu vidiva, Klara!" dejal je Cahej in lovil jo za roko; a ni je ujel, in tudi oče Muren je menil, naj jo kar pri miru pusti.
IV.
Mi pa gremo z blagovoljnim bralcem zopet v Celje pogledat, kaj je novega. V tedanjih malinarskih ulicah je stala ponižna, spredaj ograjena hišica mečarja Vrbana. Da je imel mož v tako bojevitih časih dosti opraviti, to se razumeje, in od jutra do večera se je slišalo kovaško kladivo iz kovačnice. Ljudje hodijo ven in noter, izbirah si ka-cega molilnega orodja, ali pa nosijo popravljat kaj polomljenega. Marsikateri pa se ogne na dvorišči kovačnice in zavije na levo, kjer škripajoča vrata pot odpirajo v dolg in tesen mostovž, ki drži v sobo, ravno
za kovačnico ležečo. Največ prostora zadeluje v ti izbi velika omara s policami, na katerih je vse polno lončkov, zavitkov in druzega po-sodja, kateremu še vsemu imena ne vemo. To je nekaka lekarna ko-vačice Mane, Vrbanove matere, ki sega z velikim vspehom v rokodelstvo doktorja Hajdingerja in ozdravljuje bolnike proti vsem pravilom zdravilskim. Vraže so bile takrat še mnogo razširjenejše kakor dan danes in cel6 v tako imenovanih znanstvenih krogih se je pripisovala velika moč pajkom, črvom, mišim in drugim, največ ostudnim živalim, ki so se morale v posebnem času loviti in na poseben način prigotav-ljati. Da je dolga, suha Mana več znala, kakor bi dan danes kdo verjel, o tem je bil trdno prepričan naš znanec, krojač Mavroh, ki je pri mizi sedel in zvesto poslušal njene besede.
„To-le bo potolažilo hrepenenje Vašega srca," dejala je žena in izkušala prijazno skremžiti svoj obraz, čegar velike oči so mu dajale nekako sovjo podobo. Položila je na mizo podobico od rudečega in črnega voska, ki bi imela po njenih mislih predstavljati žensko osebo. „Tu je ukleneno srce Vaše izvoljenke in privezano za tri črne in tri rudeče niti. Z besedami, katere sem Vam zapisala, gospod Mavroh, vrzite to, ko se bo popolnoma noč storila, pred vrata, ki se Vašim željam ne odpirajo in ne da bi se ozrli, vlečite to čarobno podobo za sabo in deklica, katero imate v mislih, šla bo za Vami, kamor boste hoteli. Toda, gospod Mavroh, ali ste mi pravih njenih las prinesli? Kajti," dejala je z žarečimi očmi, ko je Mavroh pritrdil, „če so v vosku lasje koga druzega človeka iz tiste hiše, ta bode prišel za Vami, kamor boste vlekli ta mikrokozem. Ha, ha, ha!" počela se je smijati, „meni so tudi znane tiste latinske besede, s katerimi Hajdinger slepi ljudi."
Mavroh je skrbno zavil čaravne darove, stisnil Mani nekaj denarja v roko in odšel. Za njim pa je prišel vojak, hlapec nadkonjarja Rožekarja, po mazil za svojo rano; in ko je to dobil, vprašal je še, če ima morebiti kakov pomoček za bojnega petelina, ki se njegovemu gospodu zdi premalo hud. „Hi, hi," nasmijala se je žena in izvlekla trdo zavezan lonček. „S tem-le mu namažite kremplje in vsacega petelina bo premagal." — Prišli so bolniki po zdravil; prišli vojaki po sredstev zoper meč in krogljo. Vsem je postregla Mana in dajala jim vrečice s čudodelno robo napolnjene, skrivnostnimi črkami opisane. In prišla je tudi Petacijeva Polona in sedla kakor stara znanka Mani nasproti.
„Kako je z Vašo svatbo?8 vprašala je Mana; „ali je Kornelija že pri volji?"
„Jaz ne razumejem dekleta," odgovorila je ona. „Tak visok gospod je Vit Lazar in tako modrih besedij, pa ga nič kaj ne mara. Dokler
ga ni blizu, hvaliva ga obe; kakor pa pride, takoj se ga naveliča. Vrhu tega je začel zdaj Mavroh za njo gledati."
„Ti grdobi se mora posvetiti!" dejala je Mana in povedala, kaj je omenjeni svetovalec od nje hotel in dobil. »Glej torej, da se zakon kmalu sklene in če dobi Lazar Kornelijo, vzame tebe ne mara njegov Jarnej, ki je že zopet vprašal po tebi."
„Naj bode, kakor je božja volja," vzdihnila je Polona in vprašala odhajaje, kako je Jarnej prav za prav rekel.
Zdaj pa prirožlja z mogočnim svojim mečem junaški naš Boštjan, vrže z velikim ropotom železno kapo na mizo, sebe na stol in podpre s komolcem glavo. „Oj, dragi, ljubi Boštjan moj," vzkliknila je Mana in objemala junaka, kateremu se je to sitno zdelo; „da si le vendar zopet prišel. Kaj ne, denar ti je že pošel, Boštjan ? Oj, tvoja mati pozna dobro vse težave mladih ljudij. Toda le čakaj; v dveh mesecih sem si že toliko prihranila, da bode za nekaj dnij. Glej, sinko!"
„Veste kaj?" dejal je oni leno, in mirno spravil denar v veliki svoj žep; „kadar bo kak človek blizu, pustite me v miru s tistim: moj sin, moj sin! Naredite se, kakor bi me nič ne poznali. To mi bo najljubše. Kajti le preudarite: jaz stojim v druščini s kakim Vitovcem ali doktorjem Lenartom ali Rožekarjem, pa pride kaka taka starka, pa pravi: moj sin. To vendar ne gre!"
In žena je pokimala, da to ne gre.
„In ta umazanec v kovačnici," hudoval se je Boštjan, „s tistim potlačenim nosom, nagovori me tudi jedenkrat kar meni nič tebi nič za brata, da me je bilo prav sram. Prav sram, pravim Vam."
Mana ga je zagotovila, da ošteje Vrbana, ki ne ve, kaj se spodobi, in veselila se, da Boštjana zopet vidi.
V tem pa je prišel ali bolje rečeno priplazil se nov gost. Pazno se je ozrl po sobi in s tankim glasom vprašal, če se dajo duri zakleniti. Mana je hitela izpolnit mu željo, tujec pa je s sladkim smehljanjem podal roko Boštjanu, ki mu je stopil naproti. Poleg krepkega, mar-cijalnega vojaka se je videl oni še neznatnejši in bledejši. Boštjan se je držal, da se je bilo bati, češ. saj pade vznak, oni pa, da pade na zob6, a nemirno oko Boštjanovo se je povesilo pod presunljivim pogledom preprijaznega moža.
„Ni se Vam torej posrečilo?" vprašal je in mignil vojaku, naj zopet sede.
„Žalibog!" odvrnil je oni; „jaz sem pač premalo ustvarjen za take naklepe in zvijače. Z oči v oči postavite mi nasprotnika, jednega ali tudi dva!" Boštjan je udaril ob mečev roč. „Toda, zavratno koga
napasti me je kar nekako sram. Na samem ga tudi nisem mogel zasačiti. Konja ima boljega od mene in vedno je bil za petami mojim strelcem."
„Ali bi se ga Vi upali v mestu napasti?8 dejal je oni po kratkem premišljevanji.
„Upal!" zasmeje se oni porogljivo. „Naš grof ne vpraša nič, upal, ali ne upal. Če treba, planemo na dvakrat, trikrat ali štirikrat tako močnega sovražnika; in kako trde so hrvaške, ogerske in kranjske buče, to moj meč dobro ve. Da Vi tako vprašujete, ne zamerim Vam, ker me ne poznate, a pozvedite malo, kako se o meni govori!"
In Mana. ki je kar zamaknena gledala in poslušala Boštjana, potrdila je, da je on najsrčnejši junak celjske vojske.
„In za vso to hrabrost niste postali več kot kaporal?" vpraša oni prijazno.
Boštjan pa je zaklel in mrmral o nehvaležnosti in zavisti.
„A če mi izpolnite, o čemer sva govorila, in prinesete pisma, katera trgovec nosi sabo, dobite od barona Eizingerja, najbogatejšega veljaka na Avstrijskem, par tisoč goldinarjev ali pa kot vazal njegov trden grad. Naš gospod se ne ozira nič na rodovi no, ampak le na zasluge. On sam je bil od začetka le preprost plemenitaš."
„Kakor jaz," dejal je poluglasno Boštjan in nekoliko časa premišljeval; naposled je pritrdil, a zahteval, da se mu obljuba da pismeno.
Ko je oni vse obljubil, zamislil se je vojak zopet.
„Ampak," izpregovoril je, „ta trgovec Filip nosi vedno oklop in zna menda svoj meč ravno tako sukati kakor svoj vatel. To mu se ve da ne bode pomagalo nič, če mi ga spravite na samoten kraj; a da bi bilo hitreje vse v kraji, ne mislite li, da bi bilo dobro, če še koga pripeljem sabo?"
„Bog ne daj!" branil je oni, in ko sta še nekaj časa skrivnostno med sabo govorila, odpravil se je tiho obiskovalec zabičuje molk in opreznost.
„Oh, veseli se, sin moj," dejala je Mana Boštjanu v misli utopljenemu, „da ti ne bode treba več služiti ti satanovi zalegi, ki se imenuje celjske grofe."
„Ha, mati — ali Mana," popravil je Boštjan, „če Vi kakor vrag besnite na te grofe, imate pač svoje uzroke. Jaz pa nimam nobenega. Mojo roko vodi denar, in pa čast. — Toda veste kaj bom povedal?" dejal je in zakašljal; očividno v zadregi se je premikal na stolu sem ter tja, potem vstal, premeril dvakrat sobo, obstal pred starko in položil roko na njeno ramo.
„Veste," dejal je tiho, „čisto brez nevarnosti ne bode nocoj. Mož se bo branil in če imam nesrečo, mati!" —
Mana pa je začela stokati in javkati in braniti sinu, naj nikamor ne bodi, naj ne prodaje svojega življenja tujim hudobnežem. A Boštjan se ni dal pregovoriti.
„Kar sem obljubil, to sem obljubil," rekel je in pristavil, da to je pač nerodno, ker mu je prepovedal mož koga sabo vzeti. Zdaj pa je začela žena siliti, naj vendar vzame zanesljivega tovariša k takemu nevarnemu početju. A Boštjan se je močno branil. „Dobro bi bilo,** dejal je, „če bi kdo v bližini na skrivnem čakal in mi pomagal le, če bi bilo treba."
„Sam Vrban mora s tabo!" dejala je žena in hitela v kovačnico, kjer je orjaški njen sin ravno poskušal dogotovljeno bodalo.
„Za grofova rebra!" siknil je med zobmi in pomolil materi bliš-čeče orožje. „Ali ste že slišali ?" dejal je in oči so se mu svetile. „Sveti oče papež je preklel tega davno prekletega grofa, ki vzdiguje zoper maziljenega cesarja svojo roko. Srce mi pravi, da ga je Bog zdaj dal v mojo pest in v malo dneh, mati, v malo dneh maščevani boste Vi in moj oče in tisoč nedolžnih nesrečnikov. Evo Vam noža in nama-žite mi ga s tistim rujavim mazilom!"
„Tiho, tiho, da te kdo ne sliši," šepetala je mati in včdla sina v svojo sobico. Ondu mu je razodela naklep, pri katerem mora sodelovati. A sin ni bil pri volji. „Jaz sem na volka namenjen," dejal je, „in ne maram za zajce in nečem moriti ljudij, ki mi niso ničesa storili." A mati mu je prigovarjala, da je vsa namera obrnena prav za prav proti grofu, da mu ne bo treba druzega nego braniti, braniti svojega brata.
„Brata? mati, brata?" dejal je trpko kovač. „Saj nimam jaz brata. Ta, ki tako široko tam sedi, ta ni brat moj. V otročjih letih sem se pač družno igral ž njim in imenoval ga brata in tepen bil mesto njega, a zdaj, mati! — Mene in Vas se sramuje in ravno tako bahat je kakor strahopet."
„Hu!" zaječal je Boštjan pri mizi in zaškripal z zobmi, da je Vrbana posilil zaničljiv smeh. Mati pa le ni odjenjala, dokler ga ni pregovorila.
„Brez Boštjana mi ne hodi domov!" bile so njene zadnje besede.
(Dalje prihodnjič.)
Spisal J. Trdina.
22. Pod hruško. (Dalje.)
dšla sta po svetu. Še na misel jima ni prišlo, da je treba oglasiti se pri gospödi in jo prositi dovoljenja in popotnega lista s cesarskim orlom. Hodila sta brez pravice iz kraja v dežele v deželo. Nočevala sta tamo, kjer ja je dohitel mrak, na planem. Crnošolec je izvlekel vsak večer iz torbe dolgo, belo štruco in jo položil mčd-se in med Podgorca. Zjutraj sta štruco po bratovsko razdelila in pojedla. Druge hrane nista imela, živela sta ob sami štruci dosti revno ali za silo sta zdelovala. Neko jutro se starec dolgo ni vzbudil. Tinček, ki je bil lačen, poje najprej jedno, potem tudi drugo polovico štruce. Ko se črnošolec predrami, vpraša pastirja, kdo je pojedel štruco. Tinček se zaklinja: Jaz ne, moral je priti, ko sva spala, kak tat, ki naju je okradel. Crnošolec veli: Blagor ti, da je nisi pojedel, pojdiva dalje! Prišla sta do velike vode, ki ni imela ne mostu ne brvi. Začela sta reko bresti. Črnošolec je šel dalje in prikorakal srečno na drugi breg. Podgorec pa se je jel potapljati, voda mu je šla v usta, nos in ušesa. Z milim glasom prosi starca, naj mu pomore. Starec ga vpraša: Povej po pravici, kdo je pojedel štruco? Podgorec se je sramoval povedati resnico in je dejal: Ne vem. Sam Bog mi je za pričo, da je jaz nisem. Crnošolec se zasmeje: Blagor ti, da je nisi. To rekši ga prime za roko in izvleče na suho. Popotovala sta dalje in prenočila v samotni koči. Po noči se koča vname. Starec skoči iz ognja in pokliče Podgorca. Fant se prebudi. Plamen je švigal okoli in okoli njega, že je začel goreti. Črnošolec ga vpraša, če ni on pojedel štruce. Podgorec veli: sam Bog ve, daje nisem. Starec pravi: Blagor ti, da je nisi. Ob jednem mahne s plaščem in pogasi ogenj. Brez speče-nine sta korakala dalje in prišla v temen gozd. Zaskoči ja silno krdelo razbojnikov. Sedem njih obstopi Podgorca. Že so zavihtili bridke meče, da bi ga posekali in razmesarili na drobne kosce. Crnošolec ga vpraša: Ali si se že domislil, kdo je pojedel štruco? Pastir se zaroti: Vsevedoči Bog mi je za pričo, da je jaz nisem. Starec se zasmeje: Blagor ti, da je nisi. Ob jednem mahne z rokama na desno in levo in razbojniki popadajo na zemljo, kakor bi bilo treščilo vanje. Brez udarca, rane in bolečine popotovala sta dalje veliko tednov, mesecev in let,
6
kraj, iz z večine
dokler sta dospela v deveto deželo. Tamo se je bila pripetila velika nesreča. Zbolela je kralju najljubša hči. Ležala je brez zavesti, ni se znalo, ali je živa ali mrtva. Kralj obljubi tistemu, ki bi jo ozdravil, poln parizar zlatov. Iz vseh krajev sveta so se zbirali sloveči zdravniki, ali kraljične niso mogli ne ozdraviti ne oživiti. Služabniki poroče kralju, da je prišel v deželo star romar, ki obeta, da bo kraljični gotovo pomogel, ako ji je bolno samo truplo, srce pa zdravo. Kralj pošlje prčcej po črnošolca. Starec pregleda bolnico in veli: Ne bojte se, kraljična bo ozdravela, ker ima bolezen v truplu, ne pa v srci. Vzel je iz žepa oster nož in je ž njim bolnico razparal in razudil. Pobral je iz nje drob in možgane ter jih očedil, opral in očistil vsake napake in oskrumbe. Isto tako je nalil v kosti novega mozga, v žile dobre, sveže, nepokvarjene krvi. Ko je vse delo dogotovil, sestavil in zložil je život nazaj poleg pravil čudovite umetnosti, katere so ga bili naučili v črni šoli. Kakor bi trenil, oživela je kraljična in skočila iz postelje zdrava in vesela. Kralj je dal starcu drage volje parizar zlatov, ali ga je prosil, da bi počakal pri njem še nekoliko dnij, ker se bolezen, ki hitro mine, rada povrne. Kraljična se je šla sprehajat daleč strani od očetovega grada na zelene travnike. Tamo je zagledala prelepega Čednika in se vanj za-verovala. Obšle so jo neskončne bolečine. Domov ni mogla iti sama, morali so jö nositi. Položili so jo v posteljo bolno za smrt. Kralj pokliče črnošolca, da bi jo ozdravil. Starec zmaje z glavo in veli: Truplo je kraljično zdravo, bolezen ima v srci. Takih ran jaz ne znam celiti, ali z mano hodi tovariš, ki jim je kos. Brž pošlje kralj po Podgorca in mu obljubi parizar zlatov, ako mu otme preljubo hčer. Tinček veli: Pomoč je lahka. Naj pride h kraljični čednik, ki ga je videla na paši in ostane pri nji, da se bo ž njim igrala. Da pa ne bodo ljudje kaj godrnjali in se pohujševali, naj jo poroči ž njim še danes grajski duhoven. Kralj je storil, kar mu je Podgorec svetoval in kraljična je okrevala še tisti dan in je bila zdrava in srečna do smrti. Kralj je dal Tinčku parizar zlatov. Cmošolec je vse denarje, njegove in svoje razdelil na tri kupe. Podgorec se začudi: Čemu to, ko sva samo dva. Narediva po bratovsko: pol meni, pol tebi. Starec mu odgovori: Ne. Jaz ne potrebujem toliko, kakor ti, ki si še mlad. Zame je dosti jeden küp. Drugi küp bodi tvoj, tretji pa tistega, ki je pojedel štruco. Tinček za-vrisne: Jaz sem jo, saj te pamet uči, da je ni mogel nihče drug. Cmošolec veli dobrovoljno : Blagor ti, da si jo. Za plačilo, da govoriš resnico, imaš tukaj ne le polovico, ampak dve tretjini najinega bogastva. To rekši seže mu v roko in se ž njim poslovi. Šel je, Bog zna, kamo; na tem svetu se nista več videla. Zvižgaje in prepevaj e se je napotil
Tinček nazaj proti domu v senčno svoje Pogorje. Mihovska gospodična je zvedela za njegovo srečo in mu šla naproti. Že naprej se je veselila, da se bo vozila ž njim v najlepših kočijah s štirimi konji in uživala, vse pozemeljske dobrote. Z najslajšim smehljanjem je stopila predenj in dejala: Krasni mladenič, jaz te ljubim. Prosim te, vzemi me za svojo ženo, da te bom noč in dan gledala in častila. Tinček se je nanjo komaj ozrl in zagrohotal zaničljivo: Dokaži, da me ljubiš. Lezi v to-le mlako, da si ne bom oblatil novih škornjev. Gospodična je zdaj spoznala, da je Podgorec več ne mara. Obupala je, da bi mogla dobiti moža po svoji volji. Tinček pa si je izbral nevesto izmed kmetiških deklet domačega kraja in je živel ž njo zložno in zadovoljno. Kakor skoraj vsi Podgorci, bil je tudi on usmiljen in dober mož. Noben siromak ni šel od njega brez tolažbe in obilnega daru. Revežev se je spomnil tudi na smrtni postelji. V spomin, da ga je v najhujšem ubo-štvu redila štruca in mu pridobila celo silo veliko zlatega denarja, za-povedal je v oporoki vsem svojim naslednikom, da morajo dati vsakemu beraču, ki pride v hišo, veliko belo štruco. Gospoda so se strašno to-gotili, ko so to zvedeli. Dejali so: Kar svet stoji, še ni bilo takega pohujšanja, da bi jedli berači beli kruh. Če jim to pravico dovolimo, ne bodo marali več krompirja v oblicah in nezabeljenega ričeta. Zahtevali bodo od nas pečene purmane in cvrtje. Precej so sklicali jezične doktorje in jih prosili, da bi pregledali Podgorčevo oporoko bolj na tanko in našli so v nji pametnejši zmisel, nego so ga oznanjevale neumne črke. Jezičniki so se za mastno plačo dela lotili in dokazali z mnogimi razlogi, paragrafi in pričami, da Tinček belih štruc ni volil beračem ampak — gospodi, da se jih za zajutrek nadrobe v kavo. Tudi so potrdili s prisego in pečatom, da je storil to iz plemenite hvaležnosti, da ga gospoda niso prijeli in odgnali po biričih in žandarjih nazaj domov, ko se je klatil s črnošolcem po svetu toliko let brez njihovega privoljenja in brez popotnega lista s cesarskim orlom.
Pripovedanje stare pastfrice mi je bilo prav po volji. Ostal sem pri nji skoraj do Marijinega zvonjenja, ko je šla s čuho domov. Pravila mi je še marsikaj mičnega in zabavnega, največ pa o poštenih Šmihelcih in o mili šmihelski župniji. Ko sem jo vprašal, če pase vsak dan na ti strani Krke, dejala mi je: Moj gospodar ima pravico pasti tudi onkraj vode in to na več mestih, ali jaz gonim najrajša pod šmihelski zvon, pa zakaj ? Vidite, za to, ker mi se je ta župnija tako priljubila, kakor bi se bila v nji rodila in odrasla. Tudi ljudje so mi tod nekako najbolj po všeči, morda zato, ker poznam skoraj vse po obrazu in imeni, tudi mi se zde priljudnejši od družili deželanov.
6*
Kjer služim, imamo krčmo. Vanjo zahajajo meščani in kmetje, ali vselej se obveselim najbolj šmihelskih pivcev. Ž njimi se človek tako lahko pomeni, ker niso nič zaničljivi in visoki. Z mano ubogo, staro deklo se razgovarjajo prijazno, dasi jim nisem še nikoli nič koristila ali postregla. To se ve da v njih društvu ne morem biti, kadar bi hotela. Po dnevi drži me služba na paši, v hlevu in pri svinjaku. Še le zvečer, ko je vsa žival odpravljena, smem ostati kaj časa v hiši. Sede za pečjo nacepim trsdk, ličkam koruzo, izbiram fižol in kar je dru-zega tacega dela, ki se vrši v hiši, sosebno po zimi. Pred deseto uro ne gre pri nas nihče spat; če je kaj več ljudij, čujemo vsa družina kdaj do polunoči. Tako sedimo na gorkem in se pomenkujemo po cele ure s šmihelskimi gosti, kakor bi bili bratje in sestre. Vsak pove, kar zna, sliši se zmerom kaj mičnega in novega; če ni novic, razpravljajo in obravnavajo se stare prigodbe, življenje svetnikov in svetnic in druge pobožne reči. Kar sem jaz v hiši, hodili so k nam zmerom ✓ možje, kakeršni se ne vidijo v vsaki krčmi: sami poštenjaki in izkušeni zvedenci, ki so prepotovali veliko krajev, občevali z vsakovrstnim svetom in se od njega mnogokaj naučili. Taki možje so bili Trstäk, Kostelec, Jerman, Motöh, Zunek, Kovač, Majtigar, dva Zorca, oče in sin, in še marsikateri drugi. Nekaj jih je že pomrlo, Bog jim daj nebesa, ali jaz vse dobro pomnim, kaj so nam pravili in kako pametno so nas učili in razveseljevali. Ranjki Zunek je pomagal očetu že kmetiti, ko so gospodovali z nami Francozje. O njih je pripovedoval najrajši. Kmetu se je takrat baje prav dobro godilo, ker ga niso smeli graščaki nič zatirati. Komaj so odšli tuji gospodarji, nastopila so tista huda leta, ko je zahiralo in poginilo toliko Podgorcev od lakote. Te nadloge smo se spominjali dostikrat, s šmihelskimi gosti kakor sploh vseh sreč in nesreč, ki so dohajale naši deželi od Boga ali ljudij. Vmes pa smo pobirali, kakor sem dejala, prav pridno domače novice, mestne in kme-tiške in tako vidite, je ni v vsi ti župniji skoraj nobene hiše, da jaz ne bi vedela, kaj se je pripetilo v nji zadnjih štirideset let veselega in žalostnega. Po takem vam se ne more zdeti zdaj nič čudno, zakaj govorimo tako z voljo o Šmihelčanih. Res, prav veliko se da povedati o njih in kar je še največ vredno, skoraj same dobre reči. Nekatere so tako lepe in imenitne, da bi jih trebalo dejati v bukve, da se raz-vedö za vzgled tudi po daljnih krajih. Nekoliko bi vam jih rada ob-znanila, če me boste hoteli poslušati.
(Dalje prihodnjič.)


Vinska modrost.
Posnetke priobčuje Janez Trdina.
II. Poglavje. Uganke.
z kože je prišel, nima kože, za kožo leze? (Vino.) — Pri nas imamo fabriko, v kateri delamo iz lesa cuker, iz cnkra blato, iz blata zlato, v zlatu pa se hudiček zaredi, ki se rad v glavo zakadi ? (Trs, grozdje, mošt, rumeno vino, pijanost.) — Mati je bila slaba, da brez palice ni mogla stati, rodila pa je junaka, ki ves svet premaga? (Trta, vino.) — Pod gorečim hribčkom studenec teče, najrajši ga pijo, kadar nima nič vode ? (Rudeči nos, vinska pijača.) — Sovražniku še nisem nikoli nič žalega storil, prijatelja sem pa že marsikaterega umoril, kdo sem? (Vino.) — Ajda me vsi časte, krščenega me pa dostikrat še tercijalke zaničujejo ? (Vino brez vode in z vodo zmešano.) — Sam sem lehak, da me vsak otrok zvrne; če se človeka primem, pa dobim težo, da ga ni korenjaka, ki pod njo ne bi omagal? (Vino v steklenici, pijanost.) — Sem fantič mlad, ne še leta star, pa užugam vsakega junaka? (Vino.) — Vrabič ima gnezdo na sredi drevesa, mladički pa v vrh sfrče in drevo podero? (Vino v trebuhu, pijanost, ki človeka vrže.) — Oče je bingelj-bingelj, sina pa kliče cingelj-cingelj ? (Grozdje, ki binglja na trti, vino, ki se kliče cingljaje na kupico.) — Potok v brezno pada, iz brezna pa iskre v glavo let6? (Vino, pijanost.) — Jaz sem tako dober, da ga nosim, v zahvalo me po tleh meče, pa mu ostanem vendar prijatelj ? (Vino in pijanec.) — V leseni hiši leži, v stekleni gori, v meseni nori? (Vino, sod, steklenica, človek.)
—	Kdo objema ljubčka, pa se ga z roko nič ne dotika ? (Pivec, kupica, vino.)
—	Jaz sem čuden popotnik: navzdol tečem, pa na vrh pridem? (Vino, grlo, glava.) — Pri nas imamo junca, ki je v velikem hlevu krotak kakor jagnje, v majhnem pa hud kakor vrag? (Vino v sodu in v steklenici.) — Katera žival človeku nič ne stori, če je zunaj, ako pa noter pride, ga pa rada pobode in v gnoj vrže? (Vino, dokler se ne pije in potem, ko je popito.) — Mati je iz zemlje prišla, sin pa v zemljo zakopa? (Trta in vino, če se preveč pije.) — Mati zakopana, oče obešen, sin po svetu hodi pa ljudi moti? (Trta, grozdje, vino.) — Mati stoji, sin visi, vnuk pa teče? (Trta, grozdje, vino). — Če me ni, me želi, če me dobi, me uduši ? (Pijanec, vino.) — V okroglem turnčku čepim, vsako srce razveselim? (Vino v steklenici.) — Vsacega cesarja ustrahujem, revežem pa me se ni treba nič bati? (Vino. ki revežem za to ni nevarno, ker ga nimajo.) — Pri nas
imamo čudnega volička. Če ga izpustimo, nam zleze v zemljo, če ga zadušimo, pa nam skoči v gTavo in nas pobode? (Vino.) — V temnici ležim, odrešenja si želim, ko mi odprö, me pa požro. Takö sem zmerom revež, pa nič ne vem, da sem? (Vino v sodu in na mizi.) — V leseni hiši sem bolj miren nego jagnje, v kosteni pa hujši nego volk? (Vino v posodi in v človeku.) — Več ko sem je ujel, menj je je bilo na oči, kaka žival je bila ? (Vinska kapljica.) — Pobodem brez rogov, poderem brez rok, ubijam ljudi brez kazni, delam še brez števila drozih grehov in se nič ne kesam. pa vendar ne bom pogubljen ? (Vino.) — Če ga premagam jaz, oba stojiva, če premaga on mene, pa pade z mano vred ? (Človek, vino.) — Oče je bil obešen, sina so pa za Boga spoznali? (Grozdje, vino v sv. zakramentu.) — Dokler sem cel, me vsak otrok pokonča, kadar pa me iz kože denejo in razmesarijo, postanem hrust, da ves svet premagam ? (Grozdje, vino.) — Jaz sem največji hudodelec na svetu, pa me vendar tako časte, da se brez mene ne opravi nobena maša? (Vino v sv. zakramentu.) — Mati ima krempeljce, sin bradavice, sinov sin pa roge in marsikoga pobode ? (Trta, grozdje, vino.) — Fant junak, starec za devet junakov? (Novo in staro vino.) — Nedolžen sem bil obešen, poteptan in zaprt; ko so me izpustili, bil sem največji grešnik, pa so me vsi častili in niso mogli prebiti brez mene na nobeni svatbi in veselici? (Grozdje, vino.) — Martinček cviček, Urbanček pijanček? (ob sv. Martinu ima vino še mnogo menj moči nego o sv. Urbanu.) — Kjer je cukerček, tam je Jakelj, praznik pa se s kislico pari? (Sladko vino je tudi močno ali jako [„Jakelj"], kislo pa vselej prazno.) — Zjutraj Martinček, zvečer pa Jurček? (Kdor začne vino že zjutraj piti, je zvečer pijan in neumen.) Pri Urbančku je kosil, pri Jurčku pa večerjal? (Isti pomen.) Mati, ki ima troje oči, najboljše otroke rodi? (Trta rodi naj boljše vino, ako se ji puste, kadar jo obrežejo, samo tri očesa.) Jaz sem hladan. Kogar zebe, naj pride k meni, da ga pogrejem? (Dobro vino.)
Nekoliko ertie o krvi naši.
Spisal Ivan Šubic.
(Konec.)
svojo genijalno iznajdbo se je uvrstil Harvey med največje veleume sveta — a godilo se mu je jednako, kakor toliko slavnim izumiteljem. Nasprotovali so mu od začetka z vsakim orožjem, poštenim in nepoštenim ter ga črnili na vse kriplje. Ubogi mož je izgubil svojo zdravniško prakso — ljudje mu niso več zaupali,
ker se je predrznil kaj tako „bedastega" trditi. . . . No, vendar si je pri boljših razumnikih pridobil njegov nauk kmalu veljavo in konečno so mu vsi pritrjevali.
Tudi o kakovosti krvi so se nahajali do novejšega časa različni nazori. Človeška — in tudi živalska — kri je rudeč, neprozoren sok, ki ima poseben, slan, in ob jednem osladen okus. Ako denemo kapljo te tekočine pod mikroskop, zapazimo čudom, da kri ni jedno-stavna raztopljina rudeče barve, temveč v prozorni, skoraj brez barve ni tekočini vidimo plavati brezštevilno množico malih rudečih drobcev — krvnih tele sec. Podobna so kolcem, na sredi nekoliko vdrtim in so žive rudeče barve. Kakor je kalna voda rujava vsled prstenih drobcev, ki bivajo v nji, tako se nam vidi v istini brezbarveni sok krvni rudeč vsled vtrošenih imenovanih telesec. Njihovo število je se ve da neizmerno. Preračunili so, da jih je v krvi jednega človeka okoli 250 tisoč milijonov ! — in zato lahko verjamemo, da so silno mičkena. Pet sto jih moramo naložiti vznasad*), da dobimo 1 milimeter visoČine; površje jednega telesa je okoli deset tisočkrat manjše, kakor štirjaški milimeter — in vendar znaša površje vseh skupaj čez 2800 štirjaških metrov! To je velikanske važnosti za kri. Rekli smo namreč poprej, da se slaba, venozna kri preživlja v plučah, da se tam pretvarja v dobro, arterijelno kri. To prenavljanje se godi s pomočjo zraka. Kisec (Sauerstoff) njegov prenovi slabo kri s tem, da pride ž njo v dotiko in da ga kri sprejme vase. Ta sprejem pa se zvršuje s pomočjo krvnih telesec, ki imajo to svojstvo, da si pri-klopijo mnogo kiseca, ako pridejo z zrakom v dotiko. čim večje je njihovo površje, tem bolje morejo izpolnovati svojo ulogo. — Sedaj lahko uvidimo, kolikega pomena je ogromno površje krvnih telesec za naš obstanek! —
Poleg rudečih nahajamo pa tudi brezbarvena krvna telesca, ali v veliko manjšem številu. Na 400 rudečih dobi se navadno le jedno brezbarveno. Prvi je videl te male stvarce znani Anton van Le eu we n h o e k, najslavnejši mikroskopik 17. stoletja. Poroča nam sam, da je 15. avg. 1673. 1. prvič zapazil pod povekševalnim steklom „rudeče krogljice" v krvi. Prelepo se dado opaževati z obtokom vred v življenji na žabji nogi. — Kdor je videl ta poskus, ne bo ga lahko pozabil. Žabo moramo dobro povezati (ali pa s kako omotico umiriti), da ne brca; jedno nogo pa ji pritrdimo z razpetimi prsti pod mikroskop, tako da steklo stoji ravno nad prozorno plavno kožico nase
*) Vznasad—jeden nad drugim, izraz, katerega sem našel v rojstveni Poljanski dolini in ki se mi zdi jako umesten za nerodni,.jeden nad drugim". Pis.
živalce. V kožici se nahaja mnogo žilic in v njih vidimo sedaj kri; napolnuje jih brezbarven sok, v njem pa se vali neštevilno krvnih telesec dalje. Tu se malo zajeze in zagatijo žilico, a takoj se zopet razmotajo in drev4 naprej, nove pa za njimi. . . .
Prelep živ dokaz obtoka krvi!
Kemična sestava krvi je jako zamotana. V 100 delih nahajamo okoli 80 delov vode, 13 delov telesec, potem raznih sol i j (posebno kuhinjsko sol), tolšče, vlaknine, sladkorja i. t. d. Na tanko poznanje tell snovij je jako važno za kazenske stvari. Iz male množice krvi, ki jo najde sodni preiskovalec na obleki, na deskah, na zarjavelem noži ali drugod, more kemik neovržljivo dokazati, da je prava kri in da razni izgovori ne veljajo. Marsikacega hudobneža so na ta način naredili neškodljivega družbi človeški. Tako se kaže povsodi dobrodejen vpliv znanosti!
Rekli smo, da je kri sok, ki nadomestuje vse obrabljene dele v telesi in naravno je, da bi kmalu pošla, ako bi se vedno z nova ne delala. To se godi nekoliko po vsem telesi, posebno pa v črevih'; v tako zvanem tankem črevesi nahajamo mnogo malih res, ki srkajo oni mlečni sok ali mezgo, ki dohaja iz želodca v čreva. Vsaka resa ima v sebi prešibko žilico, ki vzprejema posrkano tekočino in jo zvodi v večja debla, katera se konečno združijo v veliko žilo mezgov-nico ali v prsni mezgovo d. Ta izliva svojo vsebino v neko pri-vodnico na vratu, torej v venozno kri, s katero se kmalu v plučih poživi in prenovi.
A ne samo črevesa imajo svoje srkalice, ki živilo popivajo in v kri izpeljujejo, temveč nahajajo se po vsem telesi. Kakor fine koreninice se začenjajo v tkaninah, potem se združujejo v debelejše veje in nesö pobrani sok krvnim žilam. Na raznih krajih se zamotajo mez-govnice v večje ali manjše özle, mezgovne žleze, v katerih se delajo bela krvna telesa. Znane take žleze so v kotu spodnje čeljusti in na vratu. Vsled bolezni otekö, posebno pri otrocih in ker torej fizijognomija dobi nekak živalski tip — zovejo to bolezen skrofulozo (skrofa = prašič).
Kje pa nastanejo rudeča krvna telesca, o tem preiskave niso še popolnoma dovršene. Nekateri menijo, da se rojevajo iz belih telesec, čeravno nimajo dokaza za to. Novejši prirodopisci so našli v slezeni (vranici) in jetrih mnogobrojna „mladostna krvna telesca", E. Neumann pa je opazoval, da se delajo posebno v rudečem kostnem mozgu. Od tod zahajajo torej v krvni sok.
Naravna plahost pred krvjo je bila uzrok, da so nekdaj množino krvi silno pretiravali. Težko je pa tudi bilo na tanko jo preračuniti. V novejši dobi so uvidili, da ima človek primeroma malo krvi; trinajsti del njegove težkote pride na to važno tekočino. Odrasten, zdrav mož, ki tehta 75 kilogramov, ima torej 6 kilogramov krvi. Welcker je izumil jako zamisliv način za določbo množine krvi — porabil je namreč njeno barvilno moč. Par kapljic krvi porudeči že veliko vode in tudi na obleki, na perilu naredi mala množina obširno liso. Raztopil je torej nekoliko na tanko pretehtane krvi v določeni množini vode in imel je pred seboj rudečo tekočino „za poskus". Potem pa je izpral žile necega usmrtenega človeka, razsekal konečno vse tkanine njegove in jih z vodo pomi'1. Voda je vzprejela vase vso kri in postala je tudi rudeča: prilil ali pa izpuhtel je tekočini naposled toliko vode, da je bila barva njena popolnoma jednaka zgorej omenjeni tekočini „za poskus" — in torej ni bilo težko proračuniti množine raztopljene krvi. —
Lahko pa razumemo, da jeden in isti slovek nima vedno jednako krvi; razločke nahajamo povsodi. Debeli, malo delavni in tolsti ljudje je imajo navadno menj, delavni in krepki več. Oni, ki se hrani z mesom, je tudi bolje ž njo preskrbljen, kakor ubožec, ki uživa krompir in sočivje. Že po zunanji podobi moremo sklepati o množini krvi: bledi, upadli obraz in mlohava koža, ki sta tolikokrat spremljevalca siromaštva, nastaneta vsled pomanjkanja krvi v organizmu.
Pod neko določeno mejo se ve da ne sme izginiti kri iz telesa. Drugače nastanejo razne bolezni in konečno pride smrt. To opazujemo posebno lahko pri onih, ki skrvave. Ako jim človeška pomoč poprej ne ustavi krvi, izgubljeni so v kratkem času. Kjer sploh ni mogoče do krvavečih žil priti, tam je bila nekdaj vsa zdravniška umetnost zastonj — sedaj, ko poznamo svojstva in kakovosti krvi tako na tanko, moremo časi tudi v tem slučaji pomagati. Treba je samo odpreti primerno žilo in vanjo strcati nove, zdrave krvi druzeg.i organizma! To transfuzijo krvi je v novejši dobi vpeljal Janez B lun deli in marsikje jo blagodejno vporabljajo moderni zdravniki. Nova iznajdba pa transfuzija krvi ni; že v sivih časih so se trudili, vpeljati v bolnega človeka novega soka in mu poživiti življenja duhove. Saj so učili, da zjedinja kri v sebi vse moči našega bitja, da je ona porok vseh prijetnostij življenja in zlate mladosti — zato so posebno gledali na zdravo kri; vsaka bolezen mora jenjati, ako damo bolniku novega, zdravega soka, starost se pomladi, ako ji dovedemo kri nežne mladosti. . . .
0 papeži Inocenci VIII. pripovedujejo, da ga je hotel na smrtni postelji nekov žid rešiti. Naredil si je na skrivnem iz krvi treh dečkov čadesne kapljice, katere je hotel sv. očetu podati. Krvi pa je bil vzel desetletnim svojim žrtvam v toliki množini, da so ubožčeki umrli. Ko so zvedeli židovo početje, pobral je slepar kopita in tako ušel zasluženi kazni, ki mu je bila že odločena.
Ta in druge še starejše zgodbe nam kažejo, da so že zdavnaj poskušali kri prenavljati in pomlajevati ter nadomeščati staro kri z novo, svežo. Se ve, še le moderna znanost je dovedla metodo transfuzije na tako stopinjo, da se more res uporabljati v blagor človeštva in v zdravje njegovo.
Novejše preiskave, ki se vrše z mikroskopom, odprle so nam še druge, zanimive lastnosti krvi in nas poučile o kakovosti marsikaterih boleznij, katerih poprej nismo mogli razlagati. Posebno važna je najdba, da se krvna telesca nekako izpreminjajo pri raznih boleznih, in da poslednje jako določno in karakteristično vplivajo na krvni obtok. Mikroskopičnim potem je sedaj dostikrat mogoče neovržljivo spoznati zdravniku način bolezni, posebno pri onih, ki so mrzličnega značaja. Pri teh se rudeča krvna telesca združijo v kepe, brezbarvna pa se zagoste, zapro najtanjše žilice ter motijo splošni obtok. Ti poskusi se morejo zvršiti na spodnji človeški ustnici, ki ima na svoji koži veliko, že s prostim očesom vidnih žilic. Ndnje se nastavi (se ve da je treba posebnih priprav) mikroskop in tedaj se nam odpre jednak pogled, ka-keršnega smo opazovali pri žabi; konstatuje se takoj lehko, kako razno se zadržuje in moti obtok krvi in zdravnik ima pred seboj neovržljivo dijagnozo.
Tako prodira znanost vedno dalje, v prid in blaginjo človeštva. Mnogobrojne bolezni, katere napadajo naš krvni sok, spoznava vedno bolj in izumeva sredstva zoper nje; letam, kjer ji ni mogoče ustaviti tekoče krvi in jo nadomestiti z drugo, svežo, tam ni pomoči. Dotič-nemu nesrečnežu obledi koža in jame ga nepopisen nemir premetavati sem ter tja, ko vre iz njega gorka kri. Po ušesih ga muči šum in tema objema njegove oči. Kmalu postaja nezmerno truden, sapa mu pojema in srce bije vedno slabeje. Oči izgube svoj svit, mrklo zre v svet — še jeden truden pogled — in življenja nit je pretrgana! Kri je izbežala, oni sok je zapustil telo, ki ga je hranil in vzdržaval od zgodnjega rojstva: ž njim pa zapušča duša nositelja svojega, kakor poje prelepa narodna pesem :
Oj. teci, teci gorka kri, S krvjo pa zbeži duša ti!
Pesmi beneškega Slovenca.
Slovo od doma.
H Bogom gora, z Bogom	Z Bogom šume, z Bogom
Lepe cvetne trate, Ki spomine v srci Vzbujate mi zlate!
Njih krilati gosti, Priče moje tuge In mojč radosti! Grenka pač otožnost Srce mi obdaja, Ko se tu poslavljam Od očine raja!
fjffaleč moram, daleč Kakor ptič jeseni, Ko čez morje žene Sever ga ledeni.
Sam, neznan od doma Moram tja v tujino, Mala šibka ladja Na m or j d ravnino. Vgodni vsaj razpnite Jadra mi, vetrovi, Spremljajte na poti
Blagi me duhovi!
I v a n T r i n k o.
?
Po
J^pisoko tam na veji snežni Upira ptič na m6 ok<3 — Oj, ptiček moj, oj ptiček nežni, Zakaj li gledaš me takö?
Srce mi v prsih zatrepeče, Ko v kalno ti očesce zrem, Ko gledam v njem gorje kipeče, Ko prošnje gledam tihe v njem.
Ti pustil si zavetje varno, Kjer meni bil si droben gost, In ven, oh, v zimo ven viharno Poletel si, dobil prostost!
zimi. i.
V zavetji mojem brez skrbi si O srečnih dnevih snival ti, SvetA poznal bridkosti nisi. Trpljenja nisi vžival ti!
A zdaj trpiš! . . Oko solzeče Upira se na mene zdaj, O ptiček moj, nazaj prosčče Te vabim jaz, nazaj, nazaj!
Življenje'spi še v smrtnih mrazih, Odet še ni s cvetovi gaj, In bratov ni še zunaj drazih — Oj, ptiček moj, nazaj, nazaj! . ,
Ufa sredi gozda, v led vkovdne Stoj6 zelSne smrečice; Na njih gor6 do ure rane Božične zlate svččice.
Povili angeljci z nebd so Med nj6 premnogo svetlo vez, Posuli čistega zlata so, Kristalov dragocenih vm6s. . .
In kot molila v žarnih glasih Pogozdna bitja bi v nebö, Takö doni mi nežno včasih Iz jasne noči na uhö.
In kakor petje bi donelo, Takö odmeva glas stoter, Da gozd, zavit v odejo belo, Slavi — božični svoj večer!
A. Funtek.
Slavni Slovenci.
„Slavme slavnč slavu Sldvfiv slavnych".
J. Kolir.
I.
Dr. Jakob Zupan.
O stoletnici njegovega rojstva. Spisal Fr. Wiesthaler. (Dalje.)
wei Gelehrte hat Krain besessen — den einen hat der Wolf, den andern die San gefressen!" Tako je vzkliknil Zupan, za-čuvši žalostno vest o nesrečni smrti Čopovi v savskih valovih. In res! učenjak, temeljito izobražen učenjak je bil Zupan, da malo takih v tisti dobi. Bil je vešč mnogim jezikom : hebrejskemu in arabskemu, latinščini, grščini in nemščini, izmed slovanskih jezikov pa vrhu slovenščine zlasti ruskemu, bolgarskemu in srbsko-hrvaškemu; a tudi laški in francoski j« gladko govoril ter v teh dveh jezicih in v slovanščini i druge rad poučeval, tako n. pr. prijatelja svojega č. g. J. Riberniga, ki hrani še zdaj od njega slovansko berilo, po kojem ga je Zupan cirilice učil. Znamenito je i to, daje svoje predmete v šoli rad tudi v slovenskem jeziku tolmačil takrat, ko je bil naš jezik, zlasti kar se tiče znanstvenih izrazov, še tako ubog in tako malo razvit. Slovensko poučevanje v znanstvenih strokah še dan danes ni, kar si bodi. S kakimi težavami se je bilo možu še le takrat boriti! Ni se tedaj čuditi, da je vselej, kadar je našel, kak porabljiv slovenski terminus vesel vzkliknil:
„Vse imamo Pa ne znamo; Le iSimo, Pe dobimo!"
Posebno marljivo se je bavil razven jezikoslovja tudi s povestnico, zlasti slovansko, ter bil v ti stroki za tisti čas nenavadno izobražen. Le škoda, da je v svoji rodoljubni vnetosti časih zašel na kriva pota; kajti naposled je hotel slovanstvo povsod zasledovati, celo v Babilonu in Ninivah!
Da bi umnožil svoje jezikoslovno in zgodovinsko znanje, potoval je mnogo, zlasti po Hrvaškem in po Istri. V svesti si, da je vestno in prepričevalno razpravljati kako tvarino možno le onemu, ki ne zajema samo iz učenih knjig, temveč se opira i na samovidnost, prepotoval je na svoje stroške vso Ilirijo ter si pridno zapisaval narodne izreke, pregovore, običaje, načrtaval krajobraze, nabiral starinskih rečij in tako s svojimi očmi opazoval naroda duševno in telesno življenje. Že jeseni 1. 1817. je bil prvikrat obiskal hrvaška otoka Čres (Cherso) in Krk (Veglia), da bi se ondu natančneje seznanil z glagolskim slovstvom. Isto pot je ponovil v letih 1818. in 1819. ter ob ti priliki obiskal še otok Rab (Arbe), kamor prej zaradi kontumacije ni smel. L. 1820. je prišel do Zemuna; v Zagrebu je bil najmenj šestkrat, v Primorji, HrvaŠki in Slavoniji kakih dvanajstkrat. To nam priča z jedne strani o silni njega vedoželjnosti, z druge pa tudi ob uzornem rodoljubji, v kojem mu takrat ni bilo vrstnika. Sadove svojih študij je objavljal v vezani in nevezani slovenski in nemški besedi. Marljivo je namreč dopisoval nemškima listoma „Carinthia" (v Celovci) in „Illyrisches Blatt" (v Ljubljani) ter razglasil v prvem razprave: „Woher heisst die untere Donau seit den ältesten Zeiten auch Ister und unsere illyrische Halbinsel nie anders als Istrien?" (1. 1831. tečaj XXI št. 11); Etymologie der Namen der Flüsse in Kärnten" (ibid. št. 16); „Cy-rillisirung des windischen Alphabetes" (ibid. št. 20); v drugem pa: „Gočah, ein ächtteutscbes Wort!" (1. 1831. št. 6.); „Vorzug des Kraini-schen vor dem Russischen und Serbischen von den Russen und Serben selbst anerkannt" (ibid. št. 10); „Des Prinzen de Ligne Urtheil über Slaven und Slavismus" (francoski in nemški, ibid. št. 11.); „Herders Schilderung der slavischen Völker in den Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit, aus Dobrovsky's Slavin" (ponatis, ibid. št. 13.); „Die acht glagolitischen Klöster im Königreiche Illyrien" (ibid. št. 15.); ^Erinnerungen aus Illyrien" (ibid. št. 16.); „Hundert Ausdrücke, die Verzehrungssteuer betreffend, auf Verlangen mehrerer dabei Angestellter ins Krainische übersetzt" (ibid. št. 35.); „Notiz" (o koleri, ibid. št 37.); „Ueber das slavische Evangelium zu Rheims" (ibid. 1. 1832. št. 5. str. 19.); „Beitrag zur Kunde berühmter Krainer" (ibid. št. 13.). Istega tečaja 11. številka je prinesla posebno prilogo, razglašajočo pet-
sto lepih slovenskih pregovorov, katere je bil Zupan sam nabral. Oba nemška lista sta prinašala tudi Zupanove slovenske pesmi, večinoma godovnice in čestitke s sem ter tam pridjanim nemškim prevodom. Pisal in pesnikoval je sicer žel. 1810—1813; a prvo javno pesem njegovo beremo v časopisu „Illyr. Blatt" 1. 1828. št. 10.: „Ljubljana: Kranjci". Stal je Zupan tudi pri zibeli „Kranjske Čbelice" in ji bil poleg Pre-širna najmarljivejši, pa tudi najduhovitejši duševni podpornik. V njenih prvih treh zvezkih je največ pesmij Zupanovih, podpisanih s črko „S*.
Pesniškega duha pač niso navdahnene njegove poezije saj mu; jih je narekovala sama učenost in samo vroče domoljubje, ki ga je tudi v pesniškem oziru češče speljalo na napačno pot. Tako n. pr. ga je v srce bolelo otročje očitanje, ki je še dan danes tolikrat čuti iz neslovanskih ust: da slovanski jeziki niso blagoglasni zaradi preobilnih šumevnikov in sikavcev. Rodoljubni mož ne miruje prej, dokler ne zloži več pesmij brez teh glasov, n. pr.: „Veliki Petek" („lllyr. Blatt", 1. 1830. št. 15.); „Franu kralju Ilirjanov8 (slovenski in nemški, „Ca-rinthia", 1. 1832. št. 9.); „O svitliga cesarja Franca Perviga prihodi v Iblano 1. 1832". (nemški in slovenski, „Illyr. Blatt", 1. 1832. v prikladi k št. 21.); „Tadle po Posidipu" v kateri se le dvakrat nahaja sikavec s: „Posidipu" — „desetkrat"), in „Hval& po Metrodoru" (oboje v „Kr. Čbelici", II. str. 41 in 42.) i. t. d. S tem je hotel dokazati, da tudi Slovenec lahko govori in poje brez omenjenih glasov, ako le hoče. Te njegove poskušnje, rekše pesniške igrače brez vzvišenega smotra smeši Preširen v svoji popolnoma opravičeni zabavljici: „Pevzu bres s in bres z".
„Bres zetov tezlie vir mi Hipokrčne, In efov v' pefmah mojih najd'ti ni!" Satorej nimajo nobene zene, Sato fo pefmi tvoje bres foli".
(„Kr. Čbelica", m. zv. str. 25.)
In kaj še le porečemo o Zupanovih suhoparnih „pshizah" (v „Kr. Čbelici" I. in II. zv.)? Kaj druzega, nego to, kar je trdil Preširen o njih, pojoč „Pushizharjem":
„Ni, bratez! vfaka sh'val lefiza, In epigram ne vfak puflriza".
(„Kr. Čbelica", III. zv. str. 23.)
Zupanu nedostaje one pesniku najbolj potrebne lastnosti, ki jo imenujemo domišljijo; zato pa so skoro vse njegove pesmi brez vznosa in nič druzega nego rimana proza. Še najlepša izmed vseli je pesem, posvečena baronu Valvazorju (glej „Kr. Čbel." I. str. 72.). Tako so sodili o njem poleg Preširna tudi drugi znameniti vrstniki nje-
govi. Slavni češki literat Fr. L. Čelakovsk^ ocenil je 1. 1832. v časopisu „Českčho Museum" (IV. str. 443—454) prve tri zvezke „Kr. Cbelice". M. Čop je dal to oceno na nemški jezik preloženo ponatisniti v časopisu „Illyr. Blatt" (1. 1833. št 6—8) ter ji dostavil nekaj svojih opazek in popravkov. Bodi mi dovoljeno na tem mestu posneti Čelakovskega sodbo o Zupanovem pesništvu po Čopovem prevodu: „Unter die fruchtbarsten Mitarbeiter an der Krainischen Biene gehört ausser dem
Herausgeber selbst, ein gewisser Herr S. und Dr. Prešem...... Den
Gedichten des Herrn Kastelic kann man zwar Leichtigkeit und Mannigfaltigkeit nicht absprechen; doch vermissen wir darin oft Einheit der Gedanken, Bündigkeit und höheren Schwung. Viel weniger lobenswertbe Eigenschaften findet man in den Versen des Herrn S., welche durchaus nichts anderes sind, als gereimte Prosa (r^mowanä prosa). Besonders aber wiederholt sich das ihm, so wie auch anderen dieser Dichter so sehr gefallende Metrum u-uu-u gar zu oft, und fällt unangenehm ins Ohr. Fabeln, Epigramme, scherzhafte und beschreibende, überhaupt Gedichte jeder Gattung drehen sich um dieses gackernde (kdakawe), den geschmacklosen oestereichischen und deutsch-steyerischen Liedern entlehnte Versmass bis zum Ueberdrusse, und wir erklären schon diess für ein gutes Zeichen des Geschmackes bei Herrn Prešem, dass er sich diesses Metrums gänzlich enthalten hat. Uebrigens verdient Herr S. wenigstens dadurch Lob, dass er in vielen seiner Gedichte auf den Ruhm seines Vaterlandes bedacht ist". Rahločutni Čop izkuša sicer svojega prijatelja Zupana kolikor mogoče opravičiti, češ: „Was der böhmische Recensent. . . Ungünstiges über die Gedichte des H. S. sagt, können wir zwar nicht geradezu widerlegen, doch bemerken wir, dass seine Beiträge grösstenteils aus historischen Gedächtnissversen (versus memoriales) bestehen, von denen man eigentliche Poesie nicht wohl verlangen kann; aus Anecdoten, die ihren Zweck erfüllen, wenn sie nur gut erzählt und fliessend versificiert sind; aus Epigrammen endlich, die den Leser befriedigen, wenn sie nur Witz enthalten". A vendar dostavlja tudi grajo: „Die historischen Verse hätte freilich der H. Verfasser für den grössten Theil der Leser viel interessanter machen können, wenn es ihm gefallen hätte, dieselben durch Anmerkungen aus der reichen Fülle seines Wissens zu erläutern. Da diess nicht geschehen, so dürften manche Leser nicht einmal die Titel seiner Gedichte verstanden haben. Ist z. B. wohl vorauszusetzen, dass jeder Leser der Čb el i ca wisse, dass ein Mönch in Kiew, ^Namens Nestor, um das Jahr 1100 russische Jahrbücher geschrieben und dass daher die Ueber-schrift: „Kranjski Nestorček" (gl. „Kr. Čbel." III, str. 55) so viel be-
deutet, al8 kleine Krainische Chronik? etc. Erläuterungen dieser Art vermisst man vorzüglich in den zwei ersten Bändchen der čbelica, aber auch die im dritten gegebenen sind nicht hinreichend". S Čelakovskega sodbo o Zupanu se ujemata tudi poznejša kritika J. Trdina (glej „Ljubljanski časnik" 1. 1850. št. 77.: „Pretres slovenskih pesnikov") in J. Macun v svojem: „Kratkem pregledu slovenske literature" (na strani 34). Jezik Zupanov, dasi v obče pravilen, krepak in zanimljiv, je poln jezikoslovne predrznosti. Rabil je srbski aorist („kralv' Mofkvo posla" ; Baron Herberstein Shiga, „Kr. Čbel." I. str. 71) ter v potrebi zajemal rad iz staroslovenskega, zlasti pa hrvaškega besedišča. Zato so ga mnogi ustno in pismeno dolžili „hrovatenja". Zagovarjal se je sicer v svoji pesmi: „Krajnec dolžen „hrovatenja". („Kr. Čbel." II. str. 38 in nasi.), v koji razpravlja v duhu slovanske književne vzajemnosti pravila, kako bogatiti slovanski besedni zaklad; a zasolil mu jo je Preširen s svojim sonetom: „Ptujo-besedarjem" („Kr. Čbel." III. str. 29). Smelo je koval tudi nove klasiške izraze, kakor: bizantiti = byzantinisch handeln, ausserhalb der Schule wichtig machen; european iti se = sich civilisiren; p rem agon = ki je mnogo narodov premagal i. t. d. Ker so bili njegovi stihi zavoljo silnega umetovanja in učenega znašanja marsikomu, zlasti menj izobraženim težko ali celo ne umljivi, moral jim je večkrat (posebno v časopisu „Illyr. Blatt") pridevati jezikoslovna in zgodovinska pojasnila, kar
v	v
je zahteval Cop (kakor smo slišali) tudi o njegovih v „Kr. Cbelici" objavljenih pesmih. Izraževanje njegovo je pogostokrat tako drzno, da ga še jezikoslovci po izbor niso z lahka umeli. Zavoljo tega imenuje Dr. Česnik v pismu prijatelju Preširnu Zupanove pesmi „ungesottene Plunzen" in Čop mu očita (n. n. m.) „grammatische und lexicalische Künsteleyen", pišoč: „Dergleichen Künsteleyen findet man freilich auch in der Čbelica, namentlich in den mit S. bezeichneten Gedichten. Der gelehrte Verfasser derselben hat wohl hin und wieder seine Sprachgewalt missbraucht". Saj si je moral Čop sam zelo glavo ubijati, predno je pogodil misel v neki Zupanovi godovnici, zloženi Jož. Poklukarju, profesorju duhovnega pastirstva v ljubljanski bogoslovnici. Prvi njen stih slove tako:
„LSzhi bolj nege sladoft, drug mili! shuplade uzhitel!"
Čop je ta granes tako-le ponemčil: „Es heilt den Schmerz der Zärtlichkeit Süsse, theurer Freund, der Pfarren-
Leitung Lehrer!"
ter pravi v pismu dr. Preširrnu, v kojem to godovnico tolmači: „ich verstehe zwar selbst keinen einzigen Vers davon, aber Mitleid habend
mit Eurer Unwissenheit in slovenicis will ich Euch doch das famose Gratulationsgedicht verdeutschen" (glej ,.Letop. Matice Slovenske" 1875. str. 159).
Pesnik „po milosti božji" tedaj dr. Jakob Zupan ni bil. A vkljub temu je vendar le zanimiva in velezaslužna prikazen v naši literarni zgodovini. Kajti s Čopom in Preširnom združil se je bil v oni duševni triumvirat, ki je tedaj na slovstvenem našem polji jedini odločeval in do katerega so se vsi drugi duhovi v stvareh estetičnega ukusa in leposlovnih načel obračali kakor do kakega prizivnega sodišča. V abecedni vojski povzdignil je Zupan-Horatius prvi veljavni svoj glas zoper metelčico ter s tem pripomogel, da se je nevarna ta prikazen skoro takoj v svojem postanku zadušila ali vsaj toliko ovrgla, da ni rodila onega pogubonosnega sadu: razcepljenja Slovencev v črkopisu (prim, njegov sestavek v „Carinthiji* 1. 1831. št. 20: „Cyrillisi-rung des windischen Alphabetes"). Prelagaje v „Kr. Čbelici" srbske (morda tudi ruske in češke) narodne pesmi seznanjal je svoje rojake s krasoto narodnega pesništva slovanskega. Akopram se njemu samemu zunanja oblika pri njegovih umotvorih ni vselej posrečila, priznati moramo vendar z druge strani, da je on prvi pogodil bistvo slovenskega šestomera. Zasledil je namreč še pred Koseskim ona pravila, katera sta toliko let pozneje Boris Mirän in Jos. Cimper-man za jedino veljavna spoznala: zareze (caesure) poslužuje se (iz-vzimši dva granesa) le moške; v svojih distihih (glej ,,Kr. Čbel." II. str. 41, 42)ima razven dveh trohajev sicer same daktile ali pa ponarejene spondaje, kakeršni rabijo dan danes, dobrih petdeset let pozneje, najboljšim pesnikom našim. Zato pa so tudi njegovi šestomeri tako polni, krepki, blagoglasni; kazi jih nekoliko le ona nesrečna misel: izogibati se vsacega sikavca in šumevca. Vrstnikom Zupanovim, ki niso dognali skrivnosti slovenskega šestomera, sicer distihi njegovi ne ugajajo. Tako n. pr. graja jih Čelakovski (n. n. m.): „Im zweiten Bändchen S. 41 und 42 versuchte sich der Dichter (= Zupan) in slovenischen Distichen. Der Anfang lautet also:
„Biti kaj tel bi volit'? ne neha od pravdanja pravdar;
Bodi krotek mirän, davil te lakomnik boM.
Diess scheint uns nicht der wahre und aus dem Geiste der slovenischen Sprache hervorgehende Versbau zu sein. Wir rathen den krai-nischen Sängern, dass sie sich, wenn es ihnen einmahl gefallen sollte, nach antiken Versmassen zu greifen, nicht nach der Weise der Deutschen lichten, sondern auf die griechische, lateinische, ja selbst auf die böhmische Prosodie Rücksicht nehmen möchten". Temu nazoru sicer Cop
7
v svojem popravku nasprotuje, dasi i njemu ne godč Zupanovi šesto-meri ravno radi dosledne moške zareze. On piše namreč na strani 29—30 omenjenega časopisa: „Was die antiken Versmasse betrifft, so können dieselben in unserer Sprache wohl nur ungefähr auf die Art, wie in der deutschen, nachgebildet werden. Mit Unrecht tadelt daher nach unserer Meinung der böhmische Recensent die Distichen des H. S., die wir sonst allerdings schon wegen der Einförmigkeit der, Caesur — beinahe alle Hexameter haben die dritte männliche — auch nicht loben können"). Isto tako meri nekoliko na Zupana tudi i Preširnova pušica: „Hekfametriftam" : „Kdor mi v' hekfametri namcft fpondeja Al' daktila posluski se trolieja, Ne ve, kam se cesure dejo, Uprega Pegasa v' galejo".
(sKr. Čbel." III. str. 23.)
In vendar se je Preširen po daljšem ugibanji in premišljevanji poprijel naposled v svojih šestomerih Zupanovih načel, posebno kar se zareze tiče. (Prim, njega elegijo: „V spominj Matija Čopa" v „Novicah" 1. 1846. str. 29., „Illyr Blatt" 28. febr. 1846, „Kr. Obel." IV. str. 88. in v „Poezijah dr. Fr. Prešerna" 1. 1847. str. 95.)
(Dalje prihodnjič.)
---fffit -------
„Jour-fixe".
Spisal Alfonz Pirec.
udi mi v Dolini smo imeli svoje ,jour-fixe". No, ne bojte se, niso bili literarni! Gospa Gornikova, vdova c. kr. višjega uradnika, imela je dve hčeri; mlajša je imela šestnajst, starejša celo osemnajst let. Ker se mora dobra mati najprej brigati za to, da dobi svojim hčeram može ter jih tako preskrbi, naravno, da se je spomnila tudi gospa Gornikova svojih materinskih dolžnostij. Povabila je torej vsak teden k sebi nekaj znanih rodbin, da se tako mladi svet lože med seboj spozna. Jaz sem bil Gornikovim nekaj v sorodu. Da so tudi mene povabili na te večere, katere je gospa Gornikova imenovala , jour-fixe", češ, da zna francoski, umevno je tem lože, ker moje sorodstvo z Gornikovimi ni bilo v tako bližnjem kolenu, da bi bilo „impedimentum matrimonii" in ker sem ravno takrat po dovršenih pravoslovnih svojih študijah dobil službo pri c. kr. okrajnem sodišči. Zlasti to je bilo kaj
A. Pirec: rJour-fixca.
99
vredno, ker sem bil c. kr. avskultant z veselo nädejo, da bodem v kratkem imenovan sodnim adjunktom, kar je gospa Gomikova cenila posebno visoko.
Da sem, ako smo igrali razne družbinske igre, ravno jaz dobil od Roze, starejše Gornikove hčere, največ poljubov, — od mlajše, Emilije, pa moj prijatelj, c. kr. adjunkt Janko, to je že tako vedela narediti nsoda in gospa Gornikova. No, pa se jih tudi nisem branil! Saj je bila plavolasa Roza le lepa in tako gorko je znala poljubiti! Vendar bi bil jaz rad dal za jeden poljub Emilijin vse poljube Rozine! Roza je bila res živahnejša nego Emilija, vsakemu je znala dovtip povedati in na prvi hip je tudi meni bolje ugajala nego tiha Emilija. Ko sem pa dobil prvi poljub od Emilije in ko se je v me ozrši zarudela in oči povesila, bil bi že najrajši prvi večer povedal Emiliji, da jo ljubim.
Mati, ki je vedno z bistrim očesom opazovala vso družbo, menda je opazila i to, da se jaz rajši bavini z Emilijo. Praktična je bila in kmalu se je usoda preobrnila in prišlo je tako, da sem češče dobival poljubke od Emilije nego od Roze.
Prišel je božični čas, kajti svoje „jour-fixe" smo začeli obhajati že v adventu in, ne zmenivši se za resni adventni čas, plesali smo časih pri teh ,jour-fixih", kakor bi bilo sredi predpusta.
Na sveti večer je bil poseben ,,jour-fixe". Ta večer sem bil povabljen samo jaz in prijatelj moj Janko. Druge obitelji so same praznovale ta večer doma, kakor je to navadno.
Midva, ki si še nisva ustanovila domačega ognjišča, bila bi praznovala ta večer kje v kaki gostilni, pijoča s prijatelji in znanci. No, praznovala sva že več svetih večerov tako, odkar sva zapustila domačo svojo vas in rodno svojo hišo.
Z veseljem sva vzprejela povabilo, da smeva pri Gornikovih prebiti ta sveti večer. Prav za prav sem bil v začetku povabljen samo jaz, ker sem bil njih sorodnik; a ker sem rekel, da svojega prijatelja Janka ne morem samega puščati ta večer, ker sva se že domenila, kje in kako ga bodeva praznovala, bil je povabljen tudi Janko.
In to sem hotel!
„Mama, dajmo svinec vlivati!" oglasi se zdajci Roza.
Jaz sem ravno pravil, kako sem razne svete večere prebil še na Dunaji za svojih dijaških let. Povedal sem, da smo se navadno sešli slovenski dijaki ter v veseli družbi peli narodne pesmi ves večer do pozne ure. Zopet, da sva, vrnivši se z vseučilišča, z Jankom lani na sveti večer sedela v gostilni in presanjala blizu vso noč, pripoveduje drug drugemu spomine iz svojih otroških in šolskih let.
Poslušala je mojo govorico le mati in Emilija. Roza in Janko sta gledala neki album in se smijala fotografijam, starim Čestitim gospodom birokratskega stanu in njihovim ženam in otrokom. Vsi ti biro-kratje so bili menda nekdanji znanci umršega gospoda Gornika.
„Zakaj ne, če je tudi gospodoma po volji,'* dejala je mati na Rozin predlog.
Takoj je Roza, ko sva tudi midva s tem bila zadovoljna, tekla po vso pripravo. Kmalu je na mizi plapolal modri plamen vinskega cveta.
„Vadlajmo, komu velja prvič!" dejal sem jaz.
„Obe gospici morata prvi biti," pravi vedno galantni Janko.
Sporazumeli smo se. Ko se je stopil svinec, vlila ga je piva v vodo Emilija.
Zaplusknilo in zašumelo je v mrzli vodi.
Gospa Gornikova je posebno dobro razumela razlagati vliti svinec.
Naredila se je v sredi svinčena kepa in iz nje je molil kvišku rog ali stolp.
„To je cerkev! Emilija se bode omožila in ker ima cerkev razločno le jeden zvonik, omoži se gotovo že v jednem letu. S kom, ne morem povedati. Pa takoj uganem, s katerim teh dveh gospodov," dejala je šaljivo gospa Gornikova. „Zdaj imate še trije vlivati. Dva gospoda in jedna dama. Ravno prav! Vi trije bodete številke vlekli. Ce pride potem Roza na vrsto, razločila sem slabo, ali pa laže vliti svinec. Če pa pride jeden gospodov, govori svinec resnico in zvedeli bomo še celo več. Ako bode namreč tudi njemu kazalo, da se misli ženiti, vedeli bomo s katero/' in smijala se je dobrovoljno gospa temu razlaganju.
Vlekli smo številke in prišel sem na vrsto jaz.
„Ha, ha! Dobro!" začela se je smijati Roza in ploskati.
„Vlijmo, vlijmo! Bomo prčcej videli, če je res," začel je nagajati tudi Janko.
Tudi Emilija se je tiho smijala in vsa zarudela ter rekla: „No, vlijte, gospod Maks!"
Dejala je menda le radi tega nekaj, da bi skrila svojo zadrego.
Vlil sem. Naredil se je okrogel kolač.
„To je venec! Poroka bo," začeli so vpiti in se smijati vsi vprek.
Midva z Emilijo nisva dosti rekla. Govorila si še nisva nikdar o ljubezni med seboj, a vem, da je ona do mene nekaj tacega čutila in tudi meni se je zdelo, da jo imam rajši, kot kako drugo.
Vlila sta potem tudi Roza in Janko. Tudi njima je kazalo vse na poroko in ženitev.
Kaj bi tudi vliti svinec druzega kazal mladim ljudem, kot to!
Bilo je že pozno, pili smo še punš in potem se ločili. — Dobro sva se zabavala, dasiravno ni bilo nič posebnega. Bolje se je nama zdelo, nego bi ta večer presedala sama, ali pa tudi v veseli družbi. —
Začel se je predpust. Še so bili , jour-fixi". Ker so bili v mesteci ves predpust samo trije javni plesi, zdelo se nam je to še premalo plesanja, dasiravno smo se mislili udeležiti vseh. Zato smo plesali tudi še doma.
Na Svečnico je bil v čitalnici ples. Ves večer sem plesal z Emilijo. Tu je bilo malo več ljudij, kakor pri naših „jour-fixih" in lože se je kaj povedalo, ne da bi precej vedela vsa družba.
Pri plesu sem ji povedal, da jo ljubim. Tudi ona mi je dejala, da me ima rada. —
Gospa Gornikova je bila vsa prepričana, da se vzameva z Emilijo. Prigovarjala pa ni nikdar in ni silila v mč, naj tudi nji povem, kaj mislim. Računala je najbrž: do konca predpusta je še dosti časa, saj je letos dolg, in po veliki noči bo lahko poroka. Kot avskultant tudi še nisem imel nobeno prave službe.
Sanjala sva sama z Emilijo srečne dni ljubezni in nikdo naju ni
motil.
Nekega dne sem dobil dekret, da sem imenovan adjunktom na Plosovem. Hitel sem h Gornikovim, poprosil sem pri materi roke Emi-lijine, in zaročili so naju. Ženitev pa bode po velikonočni nedelji, tako smo ukrenili.
Šel sem na Plosovo. Ker je bilo od ondot v Dolino blizu, peljal sem se vsako nedeljo popoludne k svoji nevesti in še med tednom je pisala ona meni in jaz nji.
Prišel je velikonočni čas, a odločili smo se, da počakava še. Marsikaj je bilo urediti. Tudi nama se ni mudilo. Rada sva se imela in to nama je bilo dovolj.
Ukrenili smo, da bode ženitev meseca avgusta. Do takrat bode že vse urejeno in takrat bodem tudi jaz dobil za nekaj dnij dopusta, kar je gotovo prijetno. —
Spomladi so v Dolino prišli vojaci. Gospa Gornikova je imela v Dolini, kjer je živela po smrti svojega soproga, v svoji, po očetu podedovani hiši dovolj lepo opravljenih in prazno stoječih sob; zato ji je prišlo povelje, da mora vzprejeti v stanovanje jednega častnika, lajtnanta Borovskega.
Jaz sera še vedno hodil vsako nedeljo v Dolino. V tem času se je zaročil z Rozo tudi moj'prijatelj Janko. Sklenili smo skupaj meseca avgusta praznovati poroko.
Bili so lepi dnevi. Vsakikrat, kadar sem prišel v Dolino k svoji nevesti, naredili smo kam v okolico kak izlet. Tudi gospoda lajtnanta Borovskega smo vabili s seboj. Smukal se je mladi Martov junak zdaj okoli Roze, zdaj okoli Emilije. Obema se je laskal, kakor že to znajo ti lajtnanti.
Meni se Borovski ni zdel Emiliji kar nič nevaren. Da bi se bal tacega, kakor je gospod Borovski, to mi še na misli ni prišlo. Sicer pa je bil lajtnant Borovski lep mož, ljubezniv mož, a da bi se kateri obeh go-spodičen hotel bolj prikupiti, to se mi ni zdelo. Čudil sem se torej, ko me nekega dne opomni Janko, naj pazim na Borovskega in na Emilijo.
Smijal sem se in smeje sem potolažil prijatelja: „Boljše pred poroko, nego po poroki!"
Emilija se mi ni videla nič bolj mrzla. Celo živejša in živahnejša je postala, kar se ji je jako podalo, zlasti ker je bilo to pri nji nekaj nenavadnega.
Neko nedeljo sem pisal Emiliji in Gornikovim, da me ne bode v Dolino, ker ne utegnem. A ker sem slučajno dopoludne opravil vse svoje uradne posle, napotim se popoludne vendar v Dolino. V hiši gospe Gornikove zvem, da so šli v bližnji gozdič. Po lepi, gladki senčnati poti se je prišlo v gozd. Tam je bila lovska hišica, kjer je lovčeva družina tržanom stregla s kavo in mlekom. Ako so ljudje hoteli kaj druzega, dali so si prinesti ali iz bližnje vaške gostilne, ali pa so si sami prinesli s seboj iz trga. Mnogo ljudij ni bilo nikdar tam, rajši so hodili v krčmo v bližnjo vas.
Gornikovim je pa posebno ta kraj ugajal. Navadno so vse popoludne ostajali pri lovčevih. Tudi jaz sem hitel tja. Ker sem vedel bližnico, nisem šel po navadni poti. Hotel sem Gornikove tem prej iznenaditi.
Bil sem že blizu lovčeve hišice. Pa glej, tam na desno se menda sprehajajo! Videl sem Emilijo in lajtnanta Borovskega in mislil si, da tudi drugi ne bodo daleč.
Kar skozi goščo sem šel proti njima. Pa kaj vidim! Emilija sloni lajtnantu na prsih in ta jo poljublja! . . . .
Strast in jeza me zgrabi.
„Oho!a zavpijem, že prav blizu njiju. Ustrašita se. Emilija se zarudi kakor kri.
„Boljše pred poroko, nego po poroki," dejal sem ter se jezen obrnil in šel nazaj v mesto.
Tisti dan nisem šel h Gornikovim in sploh nikdar več. Odpeljal sem se hitro nazaj na Polosovo. Drugi dan sem pa pisal goapč» Gorni-kovi, da ne bom jemal Emilije, naj jo le vzame lajtnant. . . .
Stara je že ta reč, večkrat sem že prej slišal praviti o nezvestobi ženski. Staro je vse to, a mene je vendar bolelo srce. —
Prišel je avgust, dobil sem tudi dopust, ali v Dolino me ni bilo. Moj prijatelj Janko mi je pisal sicer, da je vse skupaj le šala in da me Emilija še ljubi. A za mč je bila ta šala bridka.
Janko je vzel svojo Rozo. Ob Emiliji dolgo nisem slišal ničesa. Z Jankom sva se le malokdaj sešla, zlasti, ker je bil iz Doline premeščen v drug kraj. Srečen je bil v svojem zakonu. On mi je vsaj vsak pot tako rekel, kadar sva se.videla. Po Emiliji ga nisem nikdar izpraševal in on mi ni sam nikdar pravil o nji.
Minilo je od onih srečnih ali nesrečnih , jour-fixov", ne vem, kako bi dejal, že precej let. Postaral sem se in bil še vedno samec.
Postavili so me za sodnika v Dolino. Prva tožba, ki mi jo je bilo tam reševati, bila je ločitev nekega gospoda Simona in njegove soproge. Dolgo se je vlekla že pravda. Že moj prednik je vse rešil in razsodil, meni je bila le naloga, objaviti razsodbo.
Ker sem moral pa vendar vse akte preiskati, našel in zvedel sem. da je gospa Simonova porojena Emilija Gornikova.
Prišel je razsodbi dan. Videl sem Emilijo in spoznala me je. Se vedno je bila lepa, dasiravno je preteklo od onega časa že nad deset let.
Slučajno je kmalu po onem času prišel Janko mene obiskat v Dolino. Spomnila sva se onih ,jour-fixov" pri Gornikovi gosp6, katera je spala že davno v grobu.
„Srečni, srečni so bili oni časi!" vzdihnil je Janko.
„Kaj si mari zdaj nesrečen?" vprašal sem ga jaz. „Jaz sem popolnoma zadovoljen s seboj."
Ničesa ni odgovoril. —
V mestni gostilni „pri jelenu" pa sem jaz predlagal nekega zimskega večera, da si ustanovimo ,jour-fixe", pa spet ne literarnih, temveč prav nedolžne pivske. Dvakrat v vsak teden smo morali vsi skupaj biti in piti.
Vsakikrat, kedar sva šla s prijateljem okrajnim zdravnikom od . jour-fixa" s težko glavo domov, smijal sera se mu nekako škodeželjno, če me je zavidal za moj samski stan. O njegovi ženi je bila namreč po vsem mestu razširjena „tajnost", da ona doma hlače nosi. Na mene, zlobnega zapeljivca njenega moža, bilä je baje posebno huda.
Ob Emiliji nisem slišal pozneje nikdar več. Jaz pa ostanem, dasiravno nisem radi nje ženskemu spolu nikakor sovražen, do smrti samec.
Uplemenitev Teharčanov in njihova plemenšeina.
Spisal Andrej Fekonja.
obro znani so v naši povestnici svoj čas znameniti celjski grofje (1341—1456). Dosti nahajamo o njih zapisanega v raznih knjigah zgodovinskih, a tudi ustno poročilo hrani mnogo resničnih in morda i samo v ljudski domišljiji živečih pripovedek. Tako še dandenašnji čuješ o njih marsikako pričo na raznih krajih po okolici celjski, kakor o Starem gradu samem, nekdanjem domovji onih mogotcev, o zloglasnem Bežigradu, o vasi Tčharjih, o gori Vipoti i. t. d. Zlasti popularna tako rekoč sta izmed omenjene grofovske obitelji poslednja dva, poknežena grofa celjska Friderik II. in njegov sin Urb II., kot posebna pustolovca, a roparja, nasilnika, otmičarja . . ., o čemer zlasti je nekoliko tu in tam priobčenega tudi tiskom, tako n. pr. lepo narodno pripovedko „Očetova kletev® priobčuje v „Novicah" (1857, str. 171—175) g. Anton Kos Cestnikov. Po ti pripovedki je grof Urh ubozemu teharskemu kmetu ugrabil jedino hčerko Liziko, prelepo deklico. Nesrečni oče je nato preklel Urha in ves njegov rod in ta kletev se je izpolnila; kajti že z Urhom je izumrl rod celjskih grofov ter preminula njih moč in slava.
Tudi pesniki in pisatelji naši so nekaj te tvarine že umetno obdelovali. N. pr. župnik Janez Arlič je po J. G. Seidlu naški v pesem predelal zgoraj omenjeno „Očetovo kletev", zadevajočo kneza Urha (v Drobtinicah 1847); a dr. Fr. Detel a piše uprav sedaj v „Lj. Zvonu" zgodovinski roman „Veliki grof" — Urh celjski. Jožef Iskrač-Fran-kolski je zložil daljšo epično pesem „Veronika Deseniška" 1863. 1., razpravljajočo znane romantiški-trapične dogodke grofa Friderika in nesrečne Hrvatice, o čemer je tudi Stanko Vraz zapel krasno balado „Fredrik i Verunika" (Dšla II. A. 56.). Ferdo Kočevar- Žavčanin pa v svoji knjigi „Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali uplemenitenje Teharčanov" 1859, po narodni pripovedki iz srede 15. stoletja pripoveduje, kako so Tčharčanje grofa Urha pri vasovanji zasegli in ga le proti temu izpustili, da jim je podelil plemstvo. In isto zopet Vraz (Dela III. 190) opeva v šaljivi romanci „Postanak Tiharja" blizu taköle: Bil je v Celji mlad grof, kateri je posebno ljubil gosti, vino in dekleta. Neko noč gre ta veseljak s svojim konjarjem v bližnje selo poleg Voglajine, kjer je v hiši „lice belo"; pa „grof uljeze u komoru, stražu met.ne pri prozoru". Ali v mesečini zapazijo vasovalca domači
fantje, izvlekö grofa iz „kamrice" ter hajdi ž njim v vodo: „od slo-venskog da s' opere roda tvoja švabska čest (del)", kakor nas Stanko veli. Grof jim preti in se roti, prosi jih in jim obeta, toda vse zastonj: „iznad selah i svih miest' ištu da ih on uzdigne, ako hode, da ih prigne"; in tako grofu ne ostaje nič drugega, nego da vaščane povzdigne v plemeniti stan : „podielit im mora gratis diploma nobilitatis8. Vendar za to naj njemu na ljubo oni svoj kraj imenujejo „Tiharje8, t. j. da so o tožnem tem dogodku z grofom — tiho. In od tedaj bi Tiharčani ali Teharčani kot plemiči bojda imeli pravo, pošiljati v Gradec svojega posebnega poslanca. Tako naš pesnik končujoč označevalno: „Da je onak dobrostiva svakog grofa bila čest, mi bi bili po toj sriči svi Slovenci ved plemiči. . . . Tako kaže bar poviest". No drugače o ti stvari govori v ostalem vendar ne povse verodostojni pisec knjige „Eden Styriens" o. 1. 1847. (ime tega panegirika Savinjski dolini mi ni znano, ker v mojem izvodu naslovnega lista ni). Ta pravi namreč na str. 314. tako: Celjski grof Herman (menda otec Friderikov) zaljubil se je bil v svojega logarja lepo hčer, katera je tudi mlademu grofu vračala milo za drago. Ker pa visokemu gostu ni moglo biti do tega, da služno lov-čevo dekle povzdigne v grofovsko soprogo, to logar svoji hčeri prepovč vsakeršno občevanje s Celjanom. No ko to ni nič pomagalo, zaroti se logar z drugimi podložniki proti grofu, da ga ubije; a hčerka slučajno zvedevši to svojemu ljubimcu razodene, pa ga ob jednem prosi pomiloščenja za svoje. Grof res prošnjo „zveste" svoje deklice usliši ter ne samo vso njeno rodbino pomilosti, temveč še vrhu tega starega logarja in njegove sinove poviša v svobodnjake, podari jim zemljišča in jih marsikakih davščin oprosti. In tako bi neki bili nastali teharski plemiči. Na drugem kraji pa zopet isti pisec str. 239. trdi, d a je kraj Teharje sam nastal po možitvi hrvaške grofice Elizabete Modruške Frankopanke s celjskim grofom Friderikom II., ker se jih je nekaj iz njenega spremstva v ti okolici naselilo; pa bi na to še dan danes bojda spominjal tako imenovani „Hrvaški mlin" severno od Celja in blizu Teharij. . .
Uplemenitev T^harčanov po celjskih grofih je historičen fakt, dasi ni čisto gotovo, ali jih je tako odlikoval uprav Friderik II. ali ne, ter pri kaki priliki in kedaj se je to zgodilo. Narodna pripovedka vsaj, kakor rečeno, tčmu ovi čin pripisuje; morda za to, ker je baš ta grof posebno na glasu zarad takih in jednakih budalaščin, kakeršna je ravno iz njegovega življenja omenjena; in potem bi mogla biti verjetna. — Dotična listina o privilegijah plemenitaških je bila T^harČanom v ognji zgorela; a kralj Ferdinand jim je na Dunaji dne
25. maja 1537. 1. stare svoboščine obnovil. Kakor nam po deželnem arhivu javlja Ig. Orožen" v knjigi „Das Bisthum und die Diözese La van t III. Das Dekanat Cilli" 1880. str. 328, pravi v tem pismu kralj Ferdinand: Plemenitaši naznanjajo, kako so jih bili osvobodili celjski grofje — z njihovimi zemljišči, zvanimi plemenščina („Edlinger-Huben", Krones die Freien von Saneck I. 57), katera se po njihovi izpo-vedbirazteza do sto dvorov ali ognjišč, naseljenimi in nenaseljenimi. Sedaj pa so se jim ta osvobodilna pisma v požaru izgubila, zarad česar jim kralj na njihovo prošnjo osvobodilno pismo obnavlja in potrjuje. V tem naznačene svoboščine so: Pravo, da si svobodno volijo sodnika, tako-zvanega „Schuppe", s potrditvijo deželnega vicedoma v Celji, kateremu sodniku se naj pridado Štirje sosedje kot svetovalci in starejšine; da ima „Schöppe" prosto sodstvo izvzimši zločinstva, in da je od njega priziv na vicedomstvo celjsko. „Schöppe" podpisuje vsa pogodbena, kupna in prodajna pisma s pečatnikom plemškim. Plemiči uživajo v svojem lastinstvu vsakeršno varstvo, a so dolžni vsako leto vicedomstvu od-rajtovati svoje deželne davke: 18 funtov 4ß 71/* v. črnega denarja, 2 meri pšenice, 20 mer ovsa, 50 veder vina in 350 jajec (Eden Styriens str. 73 to računa na 24 gld. 42 kr. 2 v., ter 8, odnosno 80 celjskih škafov). Razven tega mora vsak plemič, samo sodnik in štirje starejšine ne, tri dni vicedomu delati tlako, za kar se naj vsakemu rabotarju da hlebec kruha in čaša vina, kakor od nekdaj. Od razpisanih davkov ni niti jeden plemič izvzet V vojnih nevarnostih je dolžnost plemičem, z orožjem priti branit celjski gornji grad. — Omenjene davščine in oprave imenuje (v. Eden Styriens) tudi urbar cesarice Marije Terezije z dne 18. dec. 1751. Plemenščina teharska je za svoje prejemke v denarji in blagu bila odškodovana s kapitalom 10.042 fl. 15 kr. konv. den., kakor Orožen pripazuje.
Teharčani torej niso bili prav po vsem služnosti prosti plemenitaši, nego pod pogoji. Ker so pa ti žlahtniki bili le kmetje s posebnimi svoboščinami, to (pravi isti Eden Styriens) cesarska vlada z jedne strani ni hotela toliko plemenitih kmetov v njihovem dotičnem plem-stvu potrditi, a na drugo plat je vendar teharskim plemičem hotela priznati stalne koristi od istinite posesti njihovih zgodovinskih svoboščin: tedaj so bili plemiči teharski priznani kot jedna sama plemenščina, in kot taka je tudi zapisana v štajerski deželni knjigi. —
Ta črtica iz domače zgodovine je sestavljena povodom Goraz-dove balade „Zadnja večerja8 v denašnji številki „Ljubljanskega Zvona". A jaz končujoč ponavljam iskreno željo, katero je tudi že dr. L. Gre-gorec v „Vestniku" 1874, 2 bil izrekel: „Slovenski pisatelji in pesniki
naj bi svojim umstvenim proizvodom jemali češče in več snovij iz živ-ljenja glasovitih celjskih grofov, med katerimi se nahaja mnogo zanimivih in primernih dejanj i moških i ženskih članov obiteljskih, kakor so zlasti gori imenovani Herman II., Friderik II. in Urh II., ter poleg Veronike še njena zalva Barbara, žena cesarja Sigismunda; posehe bi še bilo tu dosta prikladnega gradiva za dramatiko !u Res, ali si moremo misliti lepše snovi za balado, nego je zgoraj omenjena Kosova pripovedka „Očetova kletev", ali pa hvaležnejšega gradiva za veselo igro, nego je to, katero je obdelal pokojni Ferdo Kočevar v „Mlinarjevem Janezu" ali porabil Gorazd za krasno balado svojo? Pesniki in pisatelji slovenski, uvažujte vsega priporočila vredne besede g. dr. L. Gre-gorca!
Agitator.
Roman. Spisal Janko Kersnik.
Drugo poglavje.
(Dalje.)
oren mu je naglo ustregel; a storil je to vendar malo posiljeno in okorno, kakor ravnajo ljudje, pri katerih ta običaj ni povsem v navadi. Ko je bil predstavil najnovejšega svojega znanca mali družbi, odšel je takoj v prve sobe; le kratek, zaničljiv pogled je vrgel še na gladko osebo koncipistovo.
„Oh, Koren, doktor Koren!" kričal je med drugimi vrati majhen, debel možic, očividno Gorjanski tržan; „si li zopet tu? Dobro, dobro! Pa tja sedi k nam k oni dolgi mizi, tam bomo jeli purana, purana na akcije! Hahaha, purana na akcije — pomisli — akcija po petdeset — soldov, seveda! Izgubiti ne moreš, kosti imaš še po vrhu!"
„Kdo si je pa to izmislil?" smeje se Koren.
„Lovšev Boštjan; kdo drugi! Le položi petdeset kebrov; pozneje bodo akcije dražje — šestdeset, sedemdeset!"
Ob dolgi mizi so se v istini zbirali razni gostje, ter se glasno smeje hvalili izvrstno misel, jesti purana na delnice. Lovšev Boštjan, ustanovitelj te nove banke, v navadnem življenji pa trgovski pomočnik, pobiral je z resnim licem akcijski kapital.
Koren je tudi segel v žep.
„Pa saraö — puran ?• vpraša z onega konca sobe davkarski nadzornik.
„Salata tudi, kisli krompir in pčsa in kruh !" poučil ga je Boštjan.
„Jaz vzamem tudi delnico!" hiti nadzornik.
„Kaj pa, da nas boste še obdačili," ugovarja Koren.
„Ne, ne, pa jedel bom zato več!"
Glasni grohot in sledeče mu dovtipe končal je krčmar, ki je prinesel zaželjenega purana. Delničarji so zdajci utihnili ter seli za dolgo mizo; nekoliko časa v njihovem krogu ni bilo čuti drugega, nego ropot nožev in vilic. Tudi drugi v sobi so diskretno molčali.
„Kje pa je Koren? Kje je Koren, reditelj nocojšnji?" klicalo se je zdajci z mostovža pred dvorano.
„Notar te išče!" omeni oni debeli možic, ki je bil prej vabil konci-, pijenta k obedu na delnice. „Naj čakajo, naj čakajo, ob osmih bomo pričeli," pristavi počasi, ter gloje perutnico.
A tu je bil že prihitel notar.
„Za božjo voljo, gospod Koren! Ali ne bomo pričeli? Ob sedmih je napovedano in sedaj je le še četrt ure do osme."
„Takoj, takoj!" meni ogovorjeni hladnokrvno in si naloži pol ploščeka kislega krompirja.
„Delnico vzemite, še jedno imam, puranov vrat in pol škofije je še tu!" prigovarja Lovšev Boštjan.
„Oprostite," zavrača notar, mlad mož, majhne pa skoraj obile postave, ter vzpodbuja vnovič Korena:
„Kaj pa bo s predavanjem in — s tombolo?"
„Da, tombola, to je glavna stvar," oglasi se s polnimi usti debeli tržan, ki je bil prvi vabil Korena k obedu. „Kaj pa bo z vinom, Boštjan, ali bomo tudi vino na delnice pili?"
Notar je z nejevoljnim obrazom odšel ter siknil med zobmi.
„Takoj pričnemo!" klical je Koren za njimi.
Vstal je ter jel natikati bele rokavice na roko.
„Čas je, čas — zadnji čas! Kdo ve, koliko ur bo notar predaval ? Torej pojdimo v dvorano !a
Pri delničarjih ta poziv ni imel vspoha.
„Do tombole že pridemo!" menili so trije, drugi pa so se muzali in molčali.
Koren je hotel iz sobe, a med vrati je moral obstati. Velik in obilen gospod, črno opravljen, prijaznega jovijalnega obraza preprečil mu je izhod. Vstopil je z mostovža in vedel s sabo mlado, vitko deklico. Ogrnena je bila z dolgim s kožuhovino obrobljenim plaščem, glavico pa in pol obraza je ovijala pletenina od svetlo-rumene svile.
Koren se globoko prikloni prišlecema. Videti je bilo, da je vesel tega pohoda.
„Oh, gospod Bole! To je lepo! V tem vremeni prihajate! Nismo se Vas smeli nadejati!" hitel je v svesti si svojega posla kot nocojšnji reditelj.
„Hrast se omaja in hrib, — a mi," citiral je prišlec malo neumestno, a sam smijoč se ponesrečenemu do v tipu. „Kje je doktor Hrast? Je li tu?«
„Da, da v tretji sobi! In gospa tudi!"
„Oh, to je prav!"
Odvedel je deklico tja ter pozdravljal na desno in levo znance v prvih sobah. Tišina je navstala v obeh in čula so se le poluglasna, šepetana vprašanja.
„To je hčerka Boletova?8
„To je Milica?"
„Vzrastla je!"
„Lepa je!8 pristavil je Lovšev Boštjan, ko sta bila ona dva že mimo odšla.
„Saj je še videl nisi!" dejal je s smehom debeli tržan in z veliko slastjo obiral zadnji ostanek delniškega podjetja, puranov vrat.
Pogovor pri raznih mizah se je zasukal na jedin predmet, na Bo-[etovo hčerko.
Pa v tem se je Čul že zvonec iz dvorane, ki je napovedoval pri-četek besede, in večina obiskovalcev iz prednjih sob je hitela tja.
„Gospod Koren, gospod Koren, kje je Koren?8 oglasi se Hrast med vrati.
A ta je bil že tu.
„Preskrbite gospodični Boletovi prostor spredaj. In soprogi moji!"
„Zaradi gospe soproge sem prišel!" deje Koren.
„Torej za obe, obe!"
Vrnila sta se v tretjo sobo in tu je predstavil Hrast svojega kon-cipijenta Boletovi hčerki.
Ta ji je hotel ponuditi roko, da jo odvede v dvorano, a pl. Ruda ga je prehitel.
„Pokažite nam prostor!" pravi oblastno in stopi z Milico naprej.
Korenu ni bilo do teh nekako ošabnih besed in ne do spremlje-vanja Bolčtove. Podal je roko Hrastovi soprogi. A v tem ko je stopil mimo prvega para, ozrl se je prvič v obraz mlade deklice.
Do dvorane je šel s Hrastovo gospo za onima, a pred uhodom postal je Ruda, in skozi dvorano je odvel Koren svojo spremljevalko
naprej na prvi sedež pod odrom. Za njim je privedel Ruda Boletovo, ter ostal spredaj poleg gospä, koncipijent se je pa vrnil v ozadje.
Sam ni vedel, da mu je kri silila v lice, ko se je gnetel skozi gosto nastavljene društvenike; vse se mu je videlo nekako megleno, in ko mu je Lovšev Boštjan šepnil na uho: „Dobro, dobro se vedeš, prijatelj !a niti čul ni teh besed.
A sedaj že zopet zapoje zvonec in dvigne se zavesa pred odrom.
Prva točka je bil predsednikov pozdrav. Dr. Hrast ga je moral govoriti, in rešil je svoj nalog kratko in točno, kakor vselej, kajti ta točka ni nikdar izginila iz sporeda.
Potem so pevci zapeli Ipavčevo: „Bodi zdrava, domovina!" To je bilo v Borji tudi tako ukoreninjeno, da je ni bilo čitalnične besede brez te pesmi. In občinstvo je pevcem vselej burno ploskalo, ako je bil tudi kak solist hripav. Javno odobravanje in javna pohvala, ta je bila vsakemu gotova, kdor se je prikazal na odru v Borji; za hrbtom pa so ga rešetali in skozi zobe vlekli. Taki so bili borjanski kritiki!
V tretje se je dvignila zavesa, in za malo, nezagmeno mizico, na kateri sta goreli dve sveči, prikazal se je borjanski notar Božidar Ko pri v ec. Vnanje osebe njegove smo že nekoliko omenili, zato ni treba, opisati ga še jedenkrat, zlasti, ker bode v naši povesti še večkrat stopil na površje ter pokazal se v svoji istinitosti.
Prav tedaj, ko se je globoko poklonil občinstvu, katero ga je itak, kakor prej pevce, vzprejelo z glasnim ploskom, ter bil položil debel rokopis na mizico pred se, kosti svojega rojstva pa v pleten naslanjdč, prav tedaj je vstopil v dvorano pri zadnjih vratih mladi borjanski kaplan.
„Servus!" dejal mu je Koren, stoječ poleg uhoda.
„Dober večer!" odzdravil je oni.
„Semkaj sedite, gospod Anton !a zašepetala je debela usnjarica, ki je sedela v zadnji vrsti skoraj na dveh stolih ter prijazno primek-nila jednega kaplanu. Ta je ubogal, a prej še pozorno ogledal si občinstvo po dvorani.
Bil je mlad duhovnik, velike, suhe postave, a polnega, okroglega lica. Ker priimek njegov tudi tržanom ni bil navaden, imenovali ga bodemo tudi mi tako, kakor so ga v Borji klicali: gospod Anton.
Notar Koprivec pa je pričel predavati. Naznanil je najprej, da bo govoril o astronomiji, in o svetovih, kateri se sučejo in kažejo na nebesi, in o njihovi naravi.
Učitelj Skubd, ki seje bil zjutraj vozil s Korenom, sunil je tega rekoč: „Vam li nisem pravil, da bo o zvezdah govoril?"
Koren je molčal. Oziral se je po sobani in po odru, a vedno so mu oči zastajale tam spredaj ob sedežih, kjer je ugledal pl. Rudo poleg Boletove Milice. Nekaj ga je jezilo in ob jednem mu je bilo, kakor bi bil veselo novico zvedel nocoj. Vznemirjen je bil, in lice njegovo, sicer bledo, skoro rumenkasto, ni imelo navadne barve. Kri ni hotela z njega.
Notarjevo predavanje, akopram se glede učenosti ni dvignilo na površje navadne popularne razprave, bilo je vendar večini poslušalcev preučeno, neumljivo; in za to se je tem zvesteje poslušali, da ne bi kdo sodil, da jim ne godi. Lovšev Boštjan se je počasi izgubil iz sobane, oni debeli tržan pa, ki je bil preje najživahnejši pri delniškem društvu, zadremal je polagoma. Gospod Anton je grbančil čelo, kadar je govornik katero zinil o „živi materiji", ter čakal, da li kaj hujšega ne pride. Toda notar je bil previden; vedel je že prej, da bo gospod Anton tudi med poslušalci, ter je po tem uredil svoj govor.
Tudi na sprednjih sedežih je bilo vse mimo. Hrastova soproga je premalo umela slovenščine, in pri koncipistu pl. Rudi je bila prav taka. Vrhu tega je on o zvezdah znal le toliko, kolikor ni bil pozabil iz prvih gimnazijskih let; a še tedaj ni vedel veliko. Igral se je sedaj s pahljačo svoje sosedinje, Milice.
Ta pa je pazno poslušala, a zaman, da bi bila umela vse. V štirih letih, katere je prebila v odgojevališči v Švici, postal ji je bil tudi domači, rodni jezik skoraj tuj, in marsikateri izraz ji je sedaj za-zvenel na uho, ki ji je bil že izginil iz spomina. Da bi bila nejevoljna zarad tega, ne smemo trditi.
Deklica je bila lepa, jako lepa, in ako je ne opišemo natančneje, opuščamo to samo za tega delj, ker popisa ne moremo popolno zvršiti. Omenimo naj le, da je bila tanke, srednje rasti in je imela temne lase in prav take oči. A vse ob nji je bilo še silo mladostno, skoraj otročje.
„Ali razumite vso to slovenščino?" vpraša po tihem koncipist Rudä svojo sosedinjo izza razpete pahljače.
„Ne vse!" smehlja se Milica, „pozabila sem že mnogo."
„Oh, saj se tudi več učili ne boste \u
„Zakaj ne?"
Ruda se je samosvestno smehljal.
„Ker treba ni!" šepeta potem.
Deklici ni ugajal ta razgovor, zato je molčala. Jezilo jo je nekaj v vedenji Rudovem in tudi zadnja opazka, iz katere je odmeval zaničljiv naglas.
Notar je govoril sedaj o hipotezi, o konečnem zrušenji svetov in pre-osnovi v raztezno-tekočo tvarino in o začetku novega krogotoka njihovega.
Nekoliko poslušalcev je mislilo le na bližnjo tombolo, nekaj jih je zevalo, kaplan pa je nemirno drsal z nogo po umazanih tleh.
„To je pa odveč, to je pa odveč!" zamrmral je proti sosedi.
„Meni se tudi vidi! Sedaj naj bi se tombola pričela!" vzdihnila je nsnjarica.
„To je nejevera \u nadaljeval je gospod Anton.
Koren mu stopi za hrbet.
„Kaj se huduješ, prijatelj ? vprašal je porogljivo.
„To je liberalizem! Daleč smo prišli s čitalnico!" huduje se polu-glasno kaplan.
„Ne boj se, prijatelj ! Le poglej jih po dvorani! Se je li katera tvojih ovčic pohujšala? Imenuj jo, pokaži jo!"
Gospod Anton nehote obrne svoj pogled po poslušalcih. Po-vsodi je videl dolgočasne obraze, s katerih je odsevala le jasna želja, da bi bil kmalu konec temu učenemu govoru.
„No, pa lahko bi se! A kaj to? V čitalnici se kaj tacega ne spodobi. Sploh — čemu to predavanje?"
V Korenu se je vzbudil duh zanikanja, opozicije. Sam sicer ni bil vesel notarjevega predavanja, ali katerega koli — pa sedaj, ko se je njegov nekdanji kolega in prijatelj Anton oglasil proti, sedaj je bil za.
„Ljudje naj se učijo! Treba nam je več omike, inteligencije med narodom. Kaj hočemo brez teh?"
Šepetala sta vse to med seboj, da drugi niti besedice niso umeli; samo koncem je Koren glasneje govoril.
„St! St!" čulo se je od strani.
Lovšev Boštjan je bil zopet vstopil, vedoč, da mora biti kmalu konec govoru in se je v svoji lastnosti kot čitalnični odbornik prijel pravice, pozvati šepetalca k redu.
A sedaj je v istini končal notar. Znalo se ni, velja li gromovito ploskanje in odobravanje predavanju, ali končanju; vsem pa je sevala zadovoljnost z lica. Jedini gospod Anton je vstal z nejevoljnim obrazom ter šel na drugo stran v gostilniške sobe.
Spredaj pri prvih sedežih pa je vstal koncipist pl. Ruda, nastavil svoj binokelj in ošabno gledal po občinstvu. Sodnik se mu je pridružil ter govoril nekoliko besedic s Hrastovo gospo.
„čigava je ona gospodična — tam doli pri oknu, z belo rožico v laseh?" vprašal ga je Ruda.
„To je dacarjeva hčerka!"
Ruda je zategnil ustna, a vendar je še jedenkrat pogledal tja, kjer se mu je zdelo, da je tudi tam vzbudil pozornost.
Pevci so zopet nastopili in peli „Rožico".
S tem je bilo delo na odru končano, in pričela se je tombola. V dvorani so stale v malo trenutkih mize, prodajalci tablic so hiteli od jednega do druzega, ter z raznimi dovtipi ponujali svoje blago.
„Pri Boletu boš pa ti prodajal!" dejal je Lovšev Boštjan Korenu ter stisnil mu celo kopo tablic v roke. „Ti si že znan ž njima!"
Korenu je bilo to po volji. Bolč je mnogo kupil ter velel hčeri:
„Le izberi Milica!"
„Oh, jaz imam srečno roko!" hitel je Ruda ter vlekel Korenu karte iz rok, in jih pokladal na mizo.
4. Kranjska Gora ima znamenito cerkev še po večem ohranjeno v prvotni obliki. Vsa cerkev je znotraj dolga 22 m, kor sam je 9.30 m dolg in 5.60 m širok, ladja dva metra širja, cerkev torej ravno ni majhna. V načrtu prevlada dolžina širino nenavadno. V koru se stikajo rebra na svodu v dveh skenilnikih, izpeljana iz zidnih stebrov v načrtu polu-krožnih. Tri okna v koru imajo še prvotno obliko, ohranila so delilni stebriček in vrhovno rozeto iz kamna. Ta kamen je sicer deloma poškodovan, toda le po nezgodah starosti. Ladje svod ima izredno bogato sre-berno mrežo. Razdeljen je v štiri polja, v sredi vsakega sta po dve sosredišni šestdelni rozeti; druga rebra, prehajajoča iz zidnih stebrov brez kapitelov, končajo se v večji rozeti, v prvem in tretjem polji z gotsko lilijo, v drugem z glavicami ali maskami. Na četrtem polji svoda so rebra do čistega posekana. Mnogokratno beljenje je vzelo likom reber vso ostrost. Na vsako stran ladje blizu kora je prizidana kapela iz leta 1758. v zlogu tega časa. Domnevno ravno takrat so se izpremenila okna ladje v lik nizkega polukroga, na vrhu prejšnih gotskih, da so postala jednaka onim v kapelah. Tudi veliki ločilni obok med korom in ladjo je toliko posekan' da ni več gotsk, ne krogast, ampak popolnoma nepravilen. Pod četrtim poljem ladje je kor za orgije podprt z dvema stebroma, tudi pozneje vzidan kor ima zunaj tri stopničevane podpornike.
(Dalje prihodnjič.)
Umetniške starine na Gorenjskem.
.Dalje.)
Zvonik stoji na sprednji strani cerkve, vhod ima jedino od te strani, okvir vrat je prvoten; cerkvena vrata na severni strani ladje so predelana. Zvonik je pri tleh znotraj prostoren 3.90 m na 2.65 m, načrt je torej pravokotnik in ne kvadrat. Zid je nad zokljem debel poldrag meter, zunaj sestavljen skozi in skozi iz kvadrov trdega kamna, ki je le deloma malo trpel. Line so okroglo obokane z ločilnim stebrom, ki nosi dva manjša oboka. Večji obok lin ni sestavljen iz sosredišnih skladov, kakor se navadno oboka, ampak iz horizontalnih. Pod linami loči prostor za zvonove močen pas; nad tem pasom je na dveh oglih, ki se vidita iz ceste, v ogelnih kamenih izsekana poprsna podoba. Nad linami se končuje zid v mogočnem trohilu. Streha, v zlogu prejšnjega stoletja bogato izpeljana, nikakor ni v soglasji z zlogom te stavbe. Začudi se človek videti v tem malem kraji ta resnoben stavbeni spomenik, ki se v svoji temni barvi im-pozantno vzdiguje izmed vaških poslopij. Da je zvonik mnogo starejši, kakor cerkev, priča vsa njegova romantska oblika, tudi je njegov višji zokelj (ima jednega takoj nad tlemi), še nižji, kakor pri cerkvi. Kor je zopet starejši, kot ladja, katera bi se sme staviti v drugo polovico 16. stoletja.
V zakristiji se hrani lepa stara kazula sličnega dela, kakor omenjeni rateški kazuli. Na hrbtišči je vezena mati Božja z Jezuškom v naročaji. Podoba je prav lepo izmišljena v duhu gotike. Kazula, dobro ohranjena ne bo mnogo mlajša, kakor cerkev; bila je v starinski razstavi 1883. 1. v Ljubljani.
5.	Mojstrana, poddružnica fare na Dovjem. Cerkvica je znamenita zarad kora v liku apside. Najlože si je predstaviti ta prostor, ako se misli človek pod četrtino poluoblc z odprtino proti ladji cerkve. Širina apside znaša 8 m, dolžina aH os 4.35 m. Odprtina proti ladji okroglo obokana, zdaj 3.90 m široka, bila je po poročilu g. župnika prej manjša. Pod obokom stoji zdaj oltar, torej v pričetku in ne v dnu apside. Nerazumljivo je, zakaj so ladjo k apsidi prizidali tako, da je os ladje proti oni apsid nekoliko v stran zavita; isto tako je tudi zvonik za apsido k ti v načrtu poševno prizidan. Domnevno imamo v ti apsidi jako staro stavbo, kapelo iz pričetka kriščanstva v naših krajih.
Omenjen bodi zvon ki je širok spodaj 65 cm in do krone visok 60 cm, ki ima nad robom napis s starogotsko majuskulo. „O rex gloriae veni cum pace Alpha et Omega principium et finis". Zvon je torej star okoli 500 let.
6.	Pri cerkvi Koroške Bele se hrani krožnik od mesinga. Na dnu sta upodobljena Adam in Eva, med njima kača na drevesi v relievu. Okoli podobe sta dva napisna traka, črke so starogotske. Podoba, kakor črke so po tolikratnem snaženji zglajene, da ni moči brati vsega napisa. Krožnik je bil tudi v ljubljanski razstavi 1. 1883. Ivan Franke.
Književna poročila, n.
Slovenska slovnica za srednje šole.
Spisal J. Šum an, c. k. profesor na akad. gimn. Dunajskem. V Celovci. Tiskala in in založila tiskarna Družbe sv. Mohora 1881. — Vili + 208 str. v 8°. —
Cena po 1 gld.
Nova slovenska slovnica ne vzbuja zanimanja samo med šolniki, ampak sploh med vsemi prijatelji našega jezika. Prvo vprašanje je vsakemu, kako pot je pisatelj krenil, v čem se razlikuje delo njegovo od prejšnjih slovnic in ima li kakih prednosti pred temi.
Za srednje šole nismo dobili Slovenci že davno nobene slovnice; zadnja za ta namen prenarejena in popravljena je bila Janežičeva v tretji izdaji, katera je izšla pred ednoindvajsetimi leti. Rabila se je do zdaj po naših šolah povsod, kjer se uči slovenščina v slovenskem jeziku, in se je v njih že popolnoma udomačila. Ali napredujoča jezikoslovna veda slovanska, katere pridobitve in vspehi se v nji niso primerno porabljali, tu pa tam nesrečna razvrstitev gradiva, in kolikor toliko izpremenjeni učni načrt drugih po naših srednjih šolah uvedenih jezikov, ki je gotovo vplival tudi na predavanje slovenščine: vse te okolnosti so vzbujale že davno v naših učiteljih željo, naj bi se sestavilo novo učilo za slovenščino.
To potrebo je občutil tudi prvi naš literarni zavod, „Matica Slovenska". Da bi mnogostranskim željam vstregla, izdala je 1882. 1. Šu-manovo „Slovensko slovnico po Miklošičevi primerjalni*. Ne morem trditi, da so bile s to slovnico Slovencem vroče želje izpolnjene; ako smem namreč soditi po molčanji naših listov (— kritike ni prišlo na svetlo nobene —), pozdeva se mi, da je ta slovnica naše ljudi presenetila. Pričakovali so slovnice, ki bi jih imela poučevati, kako naj pišejo v tem in onem slučaji, — dobili pa so knjigo, katera jim odpira pogled na novejše stališče jezikoslovne vede slovanske. Da se pa to stališče more z vspehom preučevati in spoznavati, zato je treba nekoliko jezikoslovne izurjenosti, jezikoslovnega mišljenja, česar od naše inteligence ne moremo in menda tudi ne smemo zahtevati. Tako je bila in je ta slovnica omejena na ozki krog naših srednješolskih profesorjev, kateremu smemo tu pa tam prišteti kakega za to vedo vnetega duhovnika, učitelja, dijaka. In tudi med srednješolskimi profesorji obračajo se tisti, ki hočejo globokeje prodreti v skrivnosti našega jezika, rajši do pravega, čistega studenca, iz katerega je tudi Šuman zajemal, do — Miklošiča.
Ta slovnica torej ni „za domačo rabo", iz istega uzroka pa tudi za šolsko ne. Pisatelj sam, ko jo je spisaval, gotovo ni mislil na šole:
8*
temu najboljši dokaz je na čelu tega spisa naznanjena, pred kratkim izdana „slovenska slovnica za srednje šole", o kateri smo se namenili dve, tri povedati.
Od Janežičeve slovnice razlikuje se v tem, da je postavljena na čisto znanstveno stališče, in to je v resnici velika prednost! Kakor svojo večo slovnico, sezidal jo je pisatelj na podlagi primerjajočega jezikoznanstva: tukaj imamo fonologijo, deklinacijo, etimologijo in sintakso urejeno blizu tako, kakor jo podajajo monumentalna dela Miklošičeva v primerjajoči slovnici in druge v to področje spadajoče znanstvene knjige. Sicer je dandanes vprašanje, da li se smejo rezultati primerjajočega jezikoznanstva v šolskih knjigah porabljati, še nerešeno, — vendar se je večina pedagogov odločila za to, da se šola napredku v znanosti na to stran ne da zapirati, kakor se ne zapira napredku prirodoznanskih ved. Vendar s tem še niso rekli ti učitelji, naj se prestopi znani Horacijev izrek: „Est modus in rebus,-sunt certi denique fines".
Gospod pisatelj naše slovnice gre v tem oziru vsakakor predaleč; kajti navaja časih stvari, o katerih protagonisti med filologi še niso nikakor edini in tudi ne upajo, da bodo tako kmalu prišli do resnice. Ako se ti v svojih spisih tolažijo s tistim starim izrekom, da je znamenje pravega slovničarja tudi nečesa n e znati, potreba je to tem bolj šolskemu slovničarju, kateri si najlaže v tem oziru pomaga s tem, da — molči! Pisatelj nam n. pr. pripoveduje pri osebnih končnicah (§. 41.), kaj prav za prav pomenjajo : tako nam podaja Schleicherjevo hipotezo, da je končnica za 1. množ. osebo stsl. mi», nsl. m o nastala iz podstavc m a-s ter pomeni „jaz (in) ti"; iz tega pomena se je razvil potem pomen take množine, v kateri sodeluje 1. oseba; dalje pravi, da je ntb v 3. osebi znak večine i. t. d. Ali ta stvar, katera se tukaj uči, še ni dognana. Boj o pomenu osebil traja že dolgo, ali do trdnega rezultata se še ni prišlo, in Bog v6, ali se bode učenjakom z vso njih bistroumnostjo odprl kedaj razgled v to skrivnostno temo. „Jedenfalls ist es wenigstens bei den Dual-und Pluralformen, besonders den medialen, nicht gelungen, die in den einzelnen Sprachen vorliegenden Endungen mit den auf Grund jener Hypothese (— da so namreč osebi la pritakneni zaimki —) angenommenen Grundformen lautlich irgendwie zu vermitteln, ohne alle sonst als sicher anerkannten Lautgesetze zu vernachlässigen". Tako piše G. Meyer, Griech. Grammatik 440. — V §. 41. 1 meni pisatelj, da je nastal stsl. a v 1. osebi jednine iz ö-m. Tega ne moremo verjeti; kajti potem bi ta jj v stsl. moral biti dolg, čemur pa nasprotuje češka oblika b e r u, poljska b i o r Prim, o tem Miklošič, Ueber die langen Vocale in den slav. Sprachen (Denkschriften der k. Akad. d. Wiss. ph.-h. Kl. XXIX. Bd.). Tukaj se ne smemo
dati zapeljati sorodnim jezikom, kjer je v tem oziru morda še veča tema nego pri nas. — Imperativ recemi (§. 42.) razlaga pisatelj iz reko-imi», Miklošič pa iz reke-imi»; oboje je — in suspenso, ali poslednja razlaga ima pred prvo to prednost, da ji glasovni zakoni menj nasprotujejo, nego Šumanovi. — V §. 7. 3 pod črto trdi pisatelj, da je si» postal iz san, iz tega si»n; ali prava oblika je kxa^m in iz te se ne da dobiti to, kar pisatelj hoče. Tudi tukaj bi bilo bolje, da bi se pisatelj ne bil podal na opolzlo polje primerjajoče slovnice, ker so te stvari še temne in šola gotovo ž njimi nič ne pridobi. Isto bi se dalo reči o van, vin i. t. d. Takih in enakih hipotez bi torej v Šolski knjigi prav radi pogrešali.
Pisatelj si je ustvaril posebno pismo, da bi mogel bolje zaznamovati, katerim staroslovenskim glasovom odgovarjajo novoslovenski. Polagoma prehaja od svoje pisave v navadno, kar je gotovo prav. Nekaj moramo pa tudi tukaj omeniti. Vemo sicer, da ima g. pisatelj glede postanka nsl. č, stsl. št iz k t in tj svoje posebne nazore (— kateri pa se nam zde popolnoma napačni in neverjetni: št je baje nastal iz čt oziroma iz žt! -—) ali v stsl. stoji obakrat št, pri nas Č: ako torej ednega zaznamenuje pisatelj s č, mora drugega tudi: torej poči, peč stsl. pešti, peštb.
Gospod pisatelj je spisal svojo slovnico po načrtu, katerega si je za gimnazije napravil sam, oziraje se sosebno na obnovljene in prenarejene določbe za učenje nemškega jezika. To je prav za prav pri nas prvi poskus, kako razdeliti tvarino slovenske slovnice za gimnazije; kajti to, kar podaja „Organisationsentwurf", je vendar nekam preubogo in premršavo za danes. Razen malenkosti vjemamo se s pisateljevim nasvetom popolnoma in obžalujemo, da ni enakega načrta podal tudi za realke. Sploh se je čuditi, da naši srednješolski učitelji slovenščine tega prašanja ne začno enkrat prerešetavati; kajti dokler nimamo pravega načrta, je zastonj spisavati učne knjige za slovenščino; saj je vsaka taka knjiga v nevarnosti, da črez leto, črez nekaj mesecev postane makulatura in poroma k branjevcu. Za organizacijo nemščine skrbe večinoma nemški profesorji in nadzorniki; torej je tudi naših slovenskih profesorjev in nadzornikov dolžnost, da se pobrigajo za slovenščino. Nemci jim gotovo ne bodo naredili povoljnega načrta. *)
*) Res skrajni čas bi bil, da bi višje šolsko oblastvo natanko določilo učni načrt slovanskemu jeziku po vseh naših srednjih šolah. Kako lehko bi se, recimo v Ljubljani, kjer biva osem profesorjev, pri prof. -Miklošiči in prof. Kreku izpra-šanih iz slovenščine, sklical učiteljski zbor, ki bi z g. c. kr. deželnim šolskim nad zornikom sestavil ter naučnemu ministerstvu v odobrilo poslal navodilo, kako je učiti slovenščino po naših srednjih šolah in kako je razdeliti učno tvarino po po-
Razdelitev gradiva nam večinoma ugaja. Pri predlogih bi bilo želeti, da bi bil pisatelj tam tudi neprave predloge le naštel ter jih obravnaval še le pri svojih sklonih, kajti sicer se ta nauk razkosa bolj, nego je treba. V četrti šoli zahteva Šuman, da „ima učenec vsakako znati, kaj je korenski, kaj izimenski, kaj izglagolski glagol, predno more soditi o dovršenosti, Če se ta opira na izvod glagolov". To je preveč zahtevano od mladega človeka; take stvari še filologom belijo glave. Sploh se mi zdi dognano, da se v osnovstvu (Stammbildungslehre) po srednjih šolah nikdar ne doseže pravi vspeh, nekaj za to, ker je glasoslovje premalo utrjeno, nekaj pa za to, ker je tak nauk za srednjo šolo sploh pretežak, — težji od sintakse. Zavoljo tega tudi vidimo, da je n. pr. v latinskih, grških, nemških slovnicah o njem le malo brati. Seveda je pri materinem jeziku posebno dandanes, ko se kuje toliko novih in napačnih besed, nekoliko tega nauka treba. Pravo pot, po kateri je slovanskim šolskim slovničarjem hoditi v tem oziru, mislim da je pokazal prof. Wladyslaw Nehring, kateri je v zadnji izdaji poljske slovnice od Popliiiskega (Grammatik der poln. Sprache. 7. Aufl. Thorn 1881.) spisal nauk ob osnovah.
Vzgledi, katere nam pisatelj podaja, vzeti so po največ iz Miklošičeve slovnice, kjer so natisneni brez izpremembe v istih oblikah, kakor jih je pisal pisatelj, od katerega so vzeti; samo iz starega pravopisa preloženi so v gajico. Proti Miklošiču ravnal je naš pisatelj nedosledno, ker je vzglede zdaj popravljal, zdaj ne. Kakega načela se je pri teh popravah držal, ni lahko raz videti, kajti ne moremo ravno trditi, da je hotel s tem učencem zakriti kako nenavadno ali nepravilno obliko, katere naj bi ne posnemali; mariveč se nam zde ti popravki več ali menj samovoljni. Radi bi mi bili, da bi jim bil pisatelj pustil prvotne oblike. Tu in tam se najdejo nekateri, kateri naj bi se bili z ozirom na mladino in posebno na naše janzeniste in tartufife izpustili *). Gospod pisatelj bo s svojim taktom sam prišel do tega, kje je pri nas Slovencih v tem oziru meja.
V Šumanovi slovnici pogrešamo oddelka o stavi in redu besed v stavku. Res, da to ne spada prav za prav v slovnico, ali ne menj res je, da je ta nauk neobhodno potreben v šolski slovnici, ki ima biti učencem
samičnih razredih. A zdaj imajo naše šole za vsak učni predmet natančno poučilo, samo slovenščina se na vsakem zavodu poučuje drugače in večkrat jo še na jednem ter istem zavodu vsak učitelj gledč učne tvarine in učnega smotra uči po svoje.	Ured.
*) Zavarujemo se proti očitanju, kakor bi hoteli pisatelju podtikati grdi namen, da hoče pohujševati mladino, kakor je z veliko podlostjo in hudobnostjo storil „Slovenec* XII. teč. 286. list. Mi mislimo, da se temu listu po godu da spisati slovnica le tedaj, če se ohrani v nji samo moški in srednji spol. pregrešni ženski spol pa popolnoma odpravi.	Pis.
tudi nekak navod k stilistiki. Dobro vemo, da je na to stran polje še neobdelano; pa če prebiramo dandanes razne spise naših, posebnih nekranj-skih pisateljev, pritrditi nam je, da je v tej stvari treba združenja bolj, nego morda v oblikah. Da bo tukaj dati kranjskim narečjem marsikako koncesijo, na to moramo biti vsi pripravljeni. Glavni materijal, ki se za taka preiskovanja da porabiti, so narodne pravljice, zapisane vestno po izgovoru brez vsakih pridevkov in prenarejanj zapisovalčevih. Ali ravno takih pravljic, posebno s Kranjskega, imamo ubogo malo. Vendar bi se tudi takö dalo kaj povedati o našem besednem redu; saj so o tem nekaj pisale posebno prejšnje naše slovnice in v novejšem času tudi CJgale po „Novicah" in p. Škrabec na platnicah v „Cvetji z vrtov sv. Frančiška".
Vrhu tega nam bode gotovo vsak učitelj pritrdil, da v šolski slovnici tudi ne sme manjkati poglavja o pravopisu, kateri se ima podati vsaj v nekaterih potezah. Kajti navzlic precejšnjemu vplivu fonetičnega principa je naša ortografija večinoma še vedno ostala v železnem oklepu etimologije. Gotovo je tudi potrebno, da najde učenec v svoji slovnici kak migljaj, kako naj piše in sklanja tuje in izposojene besede. Takih poglavij ne pogrešamo celo v slovnicah onih jezikov, katerih ortografija je bolj fonetična, nego naša. Posebno smemo zahtevati o tem kako poglavje od pisatelja naše slovnice, kateri se nam vidi močno udan etimološkemu principu v pravopisu; zatorej pa bi bili pričakovali od njega, da nam poda med drugim n. pr. kak nauk, kedaj pišimo n kedaj v, nauk, kateri se seveda da določiti le po natančnem primerjanji drugih slovanskih jezikov. Ako bi pisali fonetiški, odpala bi pač potreba takega nauka sama ob sebi.
Glede terminologije držal se je pisatelj naše slovnice večinoma Ja-nežiča; vendar ima tudi precej novih in ne ravno srečnih izrazov, ki ne bodo vsakemu razumljivi, n. pr. pojemski samostalnik, prislovije, bivanski stavki, podaljšatev . . . Daroval nam je celo vladne stavke (regierende Sätze), kar bi dandanes na Kranjskem nekaterim ne utegnilo biti po volji; mi bi rekli: vladavni stavki. Fonologijo imenuje glasništvo; prej smo ji pravili glasovje ali glasoslovje in bilo je bolje tako; kajti „glasnik" je „Ausrufer, Herold", torej glasništvo „das Amt des Herolds" ali pa tudi „Ausrufergilde". Drugi del slovnice imenuje pregibovanje, kar nam tudi ni všeč; kajti v tem delu se podaja nauk o p r e g i b o v a n j i in ne pregibovanje samo : torej vrnimo se rajši k staremu oblikovju ali oblikoslovju. Tretji del slovnice imenuje slovotvorje, v večji slovnici ga je imenoval besedotvorje. Napačno je oboje, ker ta del slovnice ne uči, kako se delajo besede (— „slovo" ni več znano Slovencem, torej moramo ta izraz zavreči—), ampak kako se delajo osnove ali debla iz
korenov in drugih debel. Nauk, kako se delajo besede, je Šumanovo „pre-gibanjeu. Pri „debloslovju" ali „osnovstvu" (Stammbildungslehre) nam posamični skloni, posamične osebe niso nič mari, ampak le osnova in kako je ta postala. Nemške slovnice rabijo sicer „Wortbildungslehre" za „Stamm-bildungslehre", ali nekateri pisatelji so to napako že sprevideli in so prvi izraz opustili. — Mi sploh dvojimo o veči koristi domače terminologije za narodno vzgojo, ako naj ta domača stvoritev izpodriva grške in latinske termine, in mislimo, da stoji napredku le na poti. Saj imamo dandenašnji veliko preveč dela, da bi se lahkomišljeno obdajali s takim kineškim zidom. Nemške izraze smemo sloveniti, francoski in laški pa se dado obnoviti v latinski obliki. Sploh znanost dandanes tako napreduje, da ga ni živega jezika na svetu, ki bi ji mogel podajati dovolj izrazov za vse nove stvari in iznajdbe. Naprednejši narodi zavoljo tega tudi redkokedaj izumevajo termine iz svojih jezikov (n. pr. Angleži in Francozi): navadno nazivajo novo stvar, novo iznajdbo, novo teorijo z novo izumljenim imenom iz grškega ali latinskega jezika, katera sta navzlic vsem sovražnim ugovorom tudi še dandanes ravno zavoljo te internacionalne terminologije za kulturni napredek človeštva najvažnejša vseh jezikov. Sicer je priprosto ljudstvo samo teh nazorov, in ako ga hočemo pridobiti za se, ne naspro-tujmo mu tam, kjer bolje od nas vidi korist svojo. — V pisavi tuje terminologije pa smo seveda nasprotnega mnenja od tistih, ki pišejo analysa, gymnasija, kakor g. Šuman (poleg: konjugacija, instrukcija, imperfekt). Mislimo, da je te besede pisati po domačem izgovoru, ako smo jim že nadeli domač (ali vsaj udomačen) sufiks: torej pišimo analiza, gimnazija, naj so tudi Grki pisali in govorili ava^oci?, yuavacriov (to je: anälüsis, gümnasion z sora, ne zj°m).
(Dalje prihodnjič.)
Slovenski glasnik.
Nove knjige slovenske. Gospod Lavoslav Kordeš, ravnatelj Leonove tiskarne v Mariboru začel je izdavati „Ljudsko k nji žnico", katere prideta vsak mesec na svetlo dva po štiri tiskane pole obsezajoča snopiča.
„Ljudska knjižnica", pravi izdavatelj, namenjena je preprostemu narodu, posebno odrasli mladini, kateri je živo potrebno, da se uči gladke pravilne slovenščine in zbog tega hoče „Ljudska knjižnica" gledati zlasti na to, da bode jezik v nji preprost, gladek, v vsakem obziru pravilen. A uredovana bode tako, da bode kolikor možno, ugajala tudi našemu razumništvu. „Ljudska knjižnica" bo imela primemo j ako nizko ceno: za četrt leta 48 nov., za pol leta 00 nov., za vse leto 1 gld. 70 nov. s poštnino vred. Pojedini snopiči se bodo dobivali s poštnino vred po 8 n., a brez poštnine po 6 n. V Ljubljani jo prodaje J. Giontini.
Doslej sta izšla dva snopiča. Prvi nam podaje povest iz domačega življenja „Mladi Ladis", katero je po K. Landsteinerjevi „der Grossbauer* prosto poslovenil g. J. S. Go mb it rov. Povest je prav dobro pisana in bere se jako prijetno. Pisatelj nam slika bogatega kmetskega sinu, ki se v mestu prevzame, da po očetovi smrti začne gosposki živeti, politikovati, umno kmetovati, a katerega naposled uničijo radodarnost, čestiželjnost, denarne špekulacije in gosposke ženske.
—	Dragi zvezek nam prinaša „Zlato vas", katero je po H Zsehokkejevi ,,Das Goldmaoherdorf" poslovenil in v posebni prilogi v „Novicah" priobčil F. Mala-vašič že 1. 1847.
„Ljubljanski Zvon" ni prijatelj „destilirane slovenščine," kakor g. pater Stanislav Škrabec prav dobro imenuje presilni purizem, ter nikomur ne vsiljuje novih oblik, o katerih še ni dognano, so li pravilne ali ne, niti nikogar ne graja, ako dosledno piše z dobrimi razlogi podprte besede in obliko, dasi različne od onih v „Ljublj. Zvonus. Grajati pa mora stvari, ki so očitne napake. Zategadelj nam g. izdava-telj oprösti dve, tri blagohotne opazke, zlasti ker obeta „Ljudska knjižnica, da ji bode jezik „gladek, v vsakem ozira pravilen." G J. S. Gombarov piše v obče jako preprosto ter prijetno pripoveduje v kratkih stavkih. Napačno pa je, da glagol stavi prerad na konec stavka, zlasti v podrednih ali odvisnih stavkih, n. pr. (str. 26): „tako so skušeni, nad strankami stoječi, navdušeni za napredek, zahteve in potrebe sedanjega časa dobro poznajoč fajmošter govorili" .. . kjer je med pomožni glagol sjo in med njegov deležnik ugozdenih petnajst besed; — (str. 27): „ko je Tineta zagledal a, je kar začudena zaklicala", nam. ko je ugledala Tineta, zaklicala je kar začudena, ali: ko ugleda Tineta, zakliče vsa začudena; — (str. 31): „on pošteno dekle zapusti, svojo mater žalosti in nas, ki smo ž njim odrastli, zaničuje in zametuje", nam. on zapušča pošteno dekle, žalosti mater svojo in zaničuje in zametuje nas, ki smo odrastli ž njim; — (str. 60): rmcd tem pa je vedno čez mizo pogledoval, kjer je Lizika, mlinarjeva hčerka, sedela, ki ga je zamaknjena poslušala", nam. med tem pa je vedno pogledoval čez mizo. kjer je sedela Lizika, mlinarjeva hčerka, ki ga je zamaknena .... Med očitne napake štejemo tudi: gnjetili nam. gnetli; zatoraj nam. zatorej: v celem obnašanju, po celi občini, cela množica, iz celega srca, celo življenje i. t. d. nam. v vsem vedenji, po vsi občini, vsa množica, iz vsega srca, vse življenje; sni del, snidla nam. sešel, sešla. Tudi nekaterih nepotrebnih tujk bi se bilo lehko ogniti: cufala, štiman, švindel i dr. Drugače pa je knjižica lepa, podjetje blago in občekoristno in zategadelj vredno našega najtoplejšega priporočila.
Jurijev Koledar za navadno leto 1885. Uredil „Jurij s pušo". Natisnila tiskarna C. Amatija v Trstu 1885, 8, 109 str. Knjiga obseza navadne koledarske stvari in 86 stranij šaljivih pesmij in kolikor toliko dovtipnih in satiričnih spisov
—	vse s podobami.
Karol Rtulež f. Dne 21. januvarija ob 7. uri zvečer je na svoji graščini „Gracarjev Turen" blizu Sv. Jarneja na Dolenjskem v 52. letu svojega življenja nenadoma umrl gospod Karol Rude ž, vitez Franc Jožefovega reda, deželni poslanec, graščak v Gracarjevem Turnu in v Ribnici, mož plemnitega srca, staroslovanskega poštenja, izredne gostoljubnosti, požrtvovalne darežljivosti in zlatočistega domoljubja. Pokojni Rudež na vsem božjem svetu ni imel nobenega sovražnika, a ljubilo in čislalo ga je toliko ljudij, kolikor ga jo poznalo. Da-si pokojni ni bil niti pisatelj, niti umetnik, niti politični govornik, vendar se bode njegovo ime s čestjo imenovalo v zgodovini slovenskega napredka, kajti velikodušno je podpiral vsako domo-
Ijnbno podjetje, bodi si literarno, bodi si gospodarsko. Tudi „Ljubljanski Zvon" ga mora šteti med svoje dobrotnike, kajti največ njegovemu prijateljskemu posredovanju se je zahvaljevati, da se je v našem listu oglasil g. prof. J. Trd i na. ki je — ne počival, ampak molčal že toliko let! Rudežev grad je bil pravi slovenski dom, kjer si od Bleiweisovih ,,Novic" do ruske „Njive" našel raznovrstnih časopisov slovanskih in vse znamenitejše knjige slovanskih literatur; kajti pokojni ni bil samo dober gospodar, ljubezniv soprog, skrben oče, ampak ves čas svojega življenja iskren domorodec, navdušen Slovan.
Rudeževa rodovina ima svoje korenike na kraški zemlji. Anton Rudež, ded pokojnemu, bil je 8. aprila 1757. porojen v Kobilji Glavi na goriškem Krasu in prišel je mlad mož 1. 1789. za graščinskega uradnika v Ribnico h grofn Kobenclju, od katerega je kupil 1. 1809. ribniško graščino ter si pozneje pridobil še več drugih gradov po Kranjskem, med njimi tudi Gracarjev Turen. Že pri Antonu Rudeži je bil Valentin Vodnik, 1. 1793. kaplan v Ribnici, vsakdanj gost in tudi pozneje, pre-selivši se v Bohinj, ostal je ž njim v pismeni zvezi. Antonu Radežu je bil 1. 1793. dnč 30. avgusta porojen sin Jožef, katerega pošlje oče po dovršenih latinskih šolah 1.1809. na Dunaj. Tu mu je bil mentor Jame j Kopitar, ki je v mladem rojaku vzbudil veselje in ljubezen do slovanstva. Skupaj sta stanovala pri Ljubljančanu, dvorskem mediku dru. Koglu, skupaj se učila. In kako resno in vestno je Kopitar vzgajal mladega Rudeža, vidi se iz trinajst Kopitarjervih doslej ne še natisnenih pisem, katera je pisatelj teh vrstic 1. 1875. našel v Ribnici. Leta 1810. sta potovala Kopitar in njegov učenec ob Antona Rudeža troških z Dnnaja čez Prago in Draž-dane v Vajmar h Goetheju in čez Norimberk, Monakovo, Inomost nazaj v Ribnico. Tudi poznejša leta, ko je Jožef Rudež po svojega očeta smrti (1. 1829.^ prevzel ribniško graščino, dopisovala sta si s Kopitarjem, kateremu je pošiljal redke besede iz ribniške doline za njegove jezikoslovne spise, iz katerih so pozneje prešlo v Miklošičeve knjige, kjer so zaznamenovane s krätico rib. = Ribnica. Jožef Rudež je objavil tudi dva izvrstna daljša spisa; prvi se imenuje „Kurze Beschreibung der Landwirtschaft im Herrschaftsbezirke ReifnitzB in natisnen je v naznanilih c. kr. poljedelske družbe kranjske 1. 1822.; drugi nam korenito opisuje Kočevje in njegove pre.bivalce in natisnen je (1. 1829.) v nekem severonemškem znanstvenem listu. Dunajski prof. J. K. Sehröer pravi v svoji knjižici: „Ein Ausflug nach Gottschee8, da so Rudeža prepisovali vsi nemški potopisci in učenjaki, ki so zadnjih petdeset let pisali kaj o Kočevarjih, ne da bi bili omenili, od kod so zajemali. Bral sem v knjižnici ribniške graščine tudi pismo, v katerem Kopitar prosi Rudeža, naj mu po svojih isterskih prijateljih preskrbi očenaš in vero, kakor ja molijo rumunski Čiči. Že Jožef Rudež je bil velik prijatelj slovanske knjige in v nekdaj veliki, in še zdaj zanimivi graščinski knjižnici ribniški še dan danes poleg Do-brovskega „Slavina8 in Kopitarjevega „Glagolita Clozianus" vidiš „Kranjsko Čebelico", Gajevo „Ilirsko Danico8 in Vrazovo „Kolo". In temu Kopitarjevemu gojencu Jožefu Rudežu, ki je bil svojim književno delujočim prijateljem, n pr. dru. Jakobu Zupanu, radodaren mecen, porodil se je dn6 2. julija 1833. 1. sin, naš Karol Rudež. Veselo« Šumotno življenje je takrat vladalo v veliki, gostoljubni graščini Rudeževi! Znani hrvaški vlastelin Paravič iz Čubra je tja hodil v gosti ter večkrit pripeljal s seboj godce svoje. A oglašali so se ondukaj tudi resni možjč. Poljak Korytko, ki se pod policijskim nadzorstvom živeč, ni smel oddaljiti iz ljubljanskega obmestja, dobil je na Rudeževo priporočilo in poroštvo dovoljenje, iti v Ribnico, kjer je od Rudeževih dekel, hlapcev in lovcev slišal in zapisal najlepše pesmi v zbirki svoji. Že prej
je Jožef Rudež narodne pesmi zapisa val za prijatelja A. Smoleta in Preširna in najbrž so tudi najlepše balade, katere nam je Vodnik ostavil v svojem rokopisu, narodno blago iz ribniške doline. Čislan gost je bil v Ribnici tudi Stanko Vraz, ki je dvakrat obiskal prijatelja svojega ter se čudil lepi slovenščini, katero je Rudežev sin Dragan (Karol) govoril z mlajšim bratom svojim. Najljubše berilo Jožefu Rudežu so bile zadnja leta Vukove srbske narodne pesmi in pokojni Karol Rudež mi je sam večkrat pravil, kako ga je oče še dečka časih klical k postelji ter mu pripovedoval ali iz knjige bral junaške pesmi srbske. In v teh tradicijah je vsrastel deček Karol Rudež in ti spomini na Korytka, na Stanka Vraza, na junaške pesmi o kraljeviči Marku polnili so mu dušo tudi pozneje gimnazijalcu in po teh tradicijah živel je tudi tedaj, ko je postal sam svoj gospodar v Gracarjevem Turnu.
Po gimnazijalnih študijah je namreč pokojni zvršil poljedelsko akademijo v Ogerskem Starem Gradu potem pa 1. 1865. prevzel gospodarstvo na svojem gradu Gracarjev Turen. Tu je živel svoji rodbini in svoji domovini — non d;n. sed totus! A njegovemu ukaželjnemu duhu ni zadostovala samo tiskana knjiga, tudi s potovanjem si je hotel razširiti svoj dušni obzor. Potoval je mnogo po južnih slovanskih deželah, bil je v Belem Gradu in Bukureštu, videl je Kolonj in Berolin, obiskal Italijo, šel je v Lyon, Pariz in celo v daljni London. Bil je srečen človek in srečni so bili vsi, ki so živeli ž njim; a zdaj je neusmiljena smrt uničila lepo zakonsko srečo, nedoletnim otrokom vzela ljubljenega očeta, prijateljem dragega tovariša, narodu slovenskemu pa ugrabila najzvestejšega, naj plemenitejšega sinu, kateremu bodi časten spomin!
Pogled na cerkveno književnost slovensko leta 1884. (Dalje.) 3. Zgodovina farä ljubljanske škofije. Izdaje A. Koblar. Prvi zvezek: Zgodovina sorske in preške fare. (Ponatis iz „Laib. Diöcesanblatt-a.) V Ljubljani. Založnik Anton Koblar 1884. 8°, str. VIII 131. Cena 35 kr. — O tem podjetji so se pohvalno izrazili skoro vsi časniki slovenski, dobro omenjajoč, kako važne so jed-nake kronike za našo še tako temno zgodovino. Stvarne in ugodne kritike so prinesli „Zvon" (str. 307), „Kres" (str. 218.), in „Ljubljanski list", zelö laskavo priporočilo pa „Slovenec" dne 13. marcija 1884. 1., o katerem je le želeti, da bi ga rodoljubna duhovščina poslušala ter v njegovem zmislu delovala v večie poslav-Ijenje lepe vladikovine svoje. Z opisovanjem posamnih far bi najprej prišli do zanesljivega imenika krajev, vasij, trgov, holmcev, gora itd.; s tem bi se ob jed-nem vsaj deloma dosegel namen, ki si ga je že pred leti naša „Matica" zastavila, in še ni znano, v koliko ji je dozdaj vspeha dosegel. Še bolj bi razvideli, kako so brez potrebe germanizovali, pačili in kvarili naša lepa imena, ki se še zdaj tu in tam v uradnih izkazih napačno rabijo. Pomislimo le na razne mape, zemljevide, zemljiške knjige, kako spakudrana, celö neistinita imena hranijo, morda celö zdaj po novi uredbi! Slovnično pravilna imena najlože uvedö duhovniki v raznih matičinih knjigah, ker so jim razmere znane in neposredno čujejo narodov izgovor ter opazujejo izpremembo samoglasnikov.
V vseh teh obzirih dokaj zanimive tvarine se nahaja v g. Koblarjevi knjižici, ki je sestavljena res z očividno marljivostjo. Jezik je v obče prav gladek; samö prepogostna raba zaimkov nam ne dopada, sosebno v oddelku, ki opisuje duhovne pastirje, se skoro v vsakem stavku nahaja: on se je rodil, on je služil, kapelanoval je on, je šel on v pokoj itd. Nekaj tiskovnih pomot si čitatelj lahko sani popravi že iz konteksta. Papir, ličnost tiska, zunanja oblika — hvale vredno.
4. Zgodbe svetega pisma starega in novega zakona. Za katoliške ljudske šole. S 50 podobšinami in 1 eemljevidom. Po nemško spisal dr. J. Schuster,
poslovenil Anton Lesar, duhoven ljubljanske škofije. (Tiskane brez premene, kakor 1. 1881). C. kr. zaloga šolskih knjig. Veljajo v platnenem hrbtu zvezane 50 kr. a. v. Na Dunaji v c. kr. zalogi šolskih bukev 1*84. 203 st. v 8°. —
O ti knjigi, (če tudi o prejšnjem natisu) je prav zasluženo, resnično, pa gra-jalno kritiko izrekel znani g. Skalovič v „Danici" v 4. listu 1. 1. Res je, kakor pravi, brez premene natisnena in celö pridržala je iste tiskovne pogreške. Podobe so se od prejšnjih 120 ličnejših in katoliškemu duhu primernejših skrčile na 50 „podobšin", ki so pa mimo prvih tudi slabejše. Nekatere celo nasprotujejo biblijskim besedam in hočejo dogodbe nekako modernizovati. Kaj n. pr. pomenja oni „ogenj" (je li angel-kerubim?), ki podi Adama in Evo iz raja? Pa ne, da bi se bil zopet oni komet prikazal, ki je bil pred par leti prevzel mesto kerubovega meča? Mislimo, da otrokom ni treba dati prilike, da bi kaj zvedeli o takih kontroverzah, tem menj ker katoličani vemo, pri čem smo in moramo biti. Ali pa pod križem Marija ni „klečala", nego „žalostna je Mati stala". Jezus nima onega nebeSkega sija okrog glave, kakor se navadno slika.
Tudi jezik ni čist in ne odgovarja sedanjemu razvoju. — Pri ti priliki naj omenimo, da je jednaka knjiga („Zgodbe") za nižje razrede srednjih šol tudi zelo slaba in zastarela, in da je zadnji čas, naj se kateri veroučiteljev spravi na delo — pa ne samö na prestavo kacega Schustcrja, nego naj sestavi kaj samostojnega po učnem črteži; saj je zdaj vendar pomočkov dovolj. Dragi predmeti imajo večinoma že izvirne slovenske učne knjige, in prvi, najvažnejši predmet pa gloje na ogrodih zastarele prestave. Čudno je, da se višje oblasti, ki imajo menda vpliv na izda vanje šolskih knjig, no pobrinejo za dostojnejše in popolnejše natise. In katera cerkvena oblast odobruje specijelno v šolski zalogi dunajski na svetlo dane knjige? na knjigah to ni razvidno. (Pozneje sem zvedel, da se v nižjih razredih srednjih šol rabijo iste „zgodbe2, kot v ljudski šoli, le nekoliko razlage se še prideva. Nekje torej je pomanjkljivost! Opaz. pis.)
5. Š m a mice ali majnikovi ogovori. Spisal Simon Gabore, Framski župnik. Z dovoljenjem vis. čast. knezoškofijstva lavantinskega. V Ljubljani 1884. Založba „Katol. bukvarno*. — Tisk „Katol. tiskarne". 8°. str. VIII + 312. Cena 90 kr. in višje po različnosti veza. — Posebno priljubljena cerkvena slovesnost po Slovenskem so šmarnice; znano je, da k njim zahajajo i oni verniki, ki sicer niso prepogosto videti v cerkvi. Zato je duhovnim pastirjem gledati na to, da šmarnice kolikor mogoče mikavne store. In v tem obzira ima naše cerkveno slovstvo že dokaj bogat zaklad in se sme imenovati celö izvirno. Ako se prejšnjim letnikom po pravici očitajo tu in tam presiljave, pretiranosti in kurijozni vzgledi,*) z zado-voljnostjo opazujemo, da je ta tečaj šmarnic prost te hibe. Tvarina je dobro izbrana in razvrščena ter se večinoma opira na kako čednost dotičnega svetnika, čegar god se tisti dan obhaja. A svetniki so razvrščeni po labodski pratiki, kar se po drugih vladikovinah vselej ne ujema. Vodilna ideja, ki jo je pisatelj imel pred očmi. izvedena je v obče dobro, Čeravno se logična nit tu i tam pogreša. Ti ogovori so res zdelani po homiletičnih pravilih in se bodo tudi sicer lahko pridoma rabili. Zlog je čvrst, jezik razodeva takoj štajerskega pisca. Ne ugaja nam, da teksti niso navedeni po potrjeni slovenski prestavi, nego so prosto slovenjeni. N. pr. rek str. 31 :
•> P«"» ti priliki spožtljivo vzamemo vpoiunjo spisek „Nekoliko o čudežih" v „Ovetji zr. 7, Bt.21l d. t«r omenimo, d* se je dotični stavek pridejal vsled kritike, slišane od več duhovnikov.	Pis.
„Ogenj sem prišel metat na zemljo, in kaj hočem, razun da se užge?~ Luk. 12. 49. Wolfovo Sv. pismo V. 225 pa ima: „Ogenj sem prišel na zemljo prinest, in kaj hočem, kakor da se vname?" Ne tajimo, da je tu in tam prestavljalec bolje pogodil pomen iz „vulgate", kot pa Wolfovo Sv. pismo, a bolje bo menda, ako se v tiskanih zdelkih držimo jednega prevoda.
(Konec prihodnjič.)
Književno naznanilo. V kratkem izide „Lira in Cvetje2, zbirka lirinnih pesnij, balad in dramatično delce v verzih „Ljudmela in Privina", ali pokristi-janjcnje koroških Slovencev. Delce je spisal gosp. Fr. Zakrajšek, učitelj v Gorici; založita in izdasta je Ivan Dolinar in Avgust Bromic v Trstu. Cena knjižici je 55 kr. z vračunjeno poštnino. Naročnina naj se blagovoli poslati g. pisatelju v Gorico, Via Cocaria 22, ali pa na uredništvo „Jurija", Farneto 323. Trst.
Gramaticke z&klady jazyka slovinskčho. Sepsal Fr. V y m a z a 1, v Brne 1885, 8°, 126 str. Cena 70 kr. To je slovenska slovnica, namenjena češkemu narodu! Knjiga je posvečena prečestitemu gospodu dru. Gregorju Kreku, profesorju na graškem vseučilišči, ki je pregledal in popravil uvod. V uvodu g. pisatelj podaje Čehom kratke črtice iz književnosti slovenske; potem v 20. §§. tolmači ter z obilo vzgledi pojasnuje vso slovniško tvarino novoslovensko. Vzgledi so zajeti iz „Kresa", „Ljubljanskega Zvona", Novega zakona, Miklošičevega berila in iz Sketove slovnice. Slovnici je pridejano berilo, v katerem čitamo spet sestavke iz „Kresa"( („Mirko Vogrin"), „Ljubljanskega Zvona" (Trdinovo „Vinsko modrost") Jenkov „Naprej", Kopitarjev, Preširnov, Slomškov in Krekov životopis, več krajših člankov in zlasti mnogo pesmij Preširnovih, med njimi tudi „Krst pri Savici.". Knjiga ima lep namen, seznaniti Čehe z našim jezikom, s katerem mislijo „že je nejtčžšim ndfečim slovanskym". Bog daj, da bi ga dosegla!
Književnost hrvaška. — Kakor pri nas, tako se tudi pri Hrvatih perijo-dični listi ali časopisi množe bolj, nego treba. Akopram se ne da tajiti, da peri-jodična literatura jako budi narodno zavest, vendar je tudi res, da ona pri malih narodih zavira pravi književni razvoj, ako se preveč pomnoži, kajti delavne moči se preveč drobč; ni ga, ki bi spisoval dobrih knjig; občinstvo čita skoraj same časopise, iz katerih se le površno izobrazuje, in ta površnost se potem prav rada poprime tudi značaja čitateljevega. A da jezik v časopisih, zlasti v dnevnikih, ne more vsegdar biti tako oglajen, kakor v knjigah, o tem se pazljivi čitatelj lahko vsak dan sam prepriča. Hrvati imajo že tri šolske časopise, a mesca avgusta jim je profesor G. Fleišer v Belovaru jel izdavati četrtega. Ta „Tumač" za učitelje srednjih in ljudskih šol izhaja 1. in 15. vsacega meseca in stoji na pol leta 2 gld. Hrvaški listi so kar odločno rekli, da tega lista ni bilo treba, če tudi gospod urednik trdi, da takšnega lista Hrvati doslš Še niso imeli, kajti dosleden svojemu imenu bode „Tumač" učiteljem samö tolmačil. — V Zadru jel je z geslom „Bogu i Hrvatskoj" izhajati zabavno-poučni list „Hrvatska" po dvakrat na mesec. Stoji na leto 4 gld., a uredujc ga J. Prodan. — „Narod" v Spletu je začel donašati prilogo „Split* namenjeno preprostemu hrvaškemu ljudstvu v Spletu. — „Šumarski list- v Zagrebu od novega leta namesto po šestkrat na leto izhaja vsak mesec.
Izmed plodov, ki jih je obrodila „lepa knjiga",, nam je na prvem mestu omeniti „Nove pjesme" od dra. Stef. Ilijaševiča. Ilijaševičeve pesme so se zmeraj odlikovale po dovršeni svoji obliki, a ne da bi s tem hoteli kratiti vrednost vsebini. Niti „nove pjesme" ne zaostajajo mnogo za starejšimi svojimi sestrami, akopram
jih je pisalo pero sedemdesetletnega starčka. Na 217 straneh vrstč se ode, himne in didaktično-opisovalne pesme. — Mlad Dalmatinec Kazimir Ostoič je izdal v Zagrebu prve svoje pesme „Poletarke", v katerih je pokazal lepe darove ter dosti izvirnih mislij. Cena 1 gld. — Varjačič je izdal „Proljetno cvieče", pesme za mladino. Cena 60 nov. — M. Cvietoljuba je izdala v Senji „Cvieče i ljub a v" šopek izbranih liričnih pesmij s tolmačenjem pesniškega pomena raznih cvetlic. — Robert Hauk je izdal v Vukovaru svojo pripovedko „Z ar učni ca". — V Zagrebu je prišlo na svetlo tretje izdanje „Robinzona" in tretje izdanje obljubljenih pesmij „Ružice". — Znani bosenski pisatelj Fra Grga Martič je zložil pesem o svojem „Putovanju iz Kreševa u Dubrovnik leta 1882", v katerem je mnogo rodoljubnoga navdušenja in historičnih spominov. V Zagrebu cena 40 nov. — Franjo Gjurgjina v Varaždinu je pohrvatil pobožno dramo „Sveta Jelena na K al v ariji" od Metastazija. — V. Šalinovič v Zadru je prestavil „En o k A r d e n a" od Tennysona. — Dva bosenska duhovnika sta pohrvatila mično pripovedko „Rodriguez O. Alfonso". — Kaj zanimiva in poučna je knjižica „Split i rimski spomenici Dalmacije", ki jo je spisal arhitekt Häuser, a pohrvatil Bulič v Spletu, kajti kakor je znano čuva Dalmacija več rimskih starin, nego katera koli druga dežela našega cesarstva, a vse hvale vredno je, da se te prevredne starine zdaj znanstveno preiskujejo, a nekatere tudi popravljajo, kakor n. pr. stolna cerkev v Splitu. — Da bi vzbudil ponos v mladih svojih rojakih, napisal je Bošnjak oče Anton Kneževič „kratko povest bosenski h kraljev" ki je ne davno prišla na svetlo v Dubrovniku. Cena 40 novih. Ti lepi knjižici očitajo le to, da je pisatelj opisal samö slavne kralje. — Ravno tako je Janko Tomič hrvaški mladini namenil „Pripoviedke iz obče p o vies t i", katerim je ,,Hrv. Matica" dosodila nagrado iz Draškovičeve ustanove. Ker ima ta knjiga samö pripovedke iz starega veka, bilo bi želeti, da bi pisatelj prav kmalu izdal tudi II. in in lil. knjigo.
Akademija znanosti v Zagrebu je izdala zopet dva zvezka svojega glasila „Rada". V LXIX. knjigi sta dva prirodoslovna članka: „Flora okolice ba-karskfe" od Drag. Hirca; in „prvo izvješče potresnoga odbora za god. 1883" od dra. Hišpatiča. V pojasnilo poslednjega članka naj povemo, da se je v Zagrebu osnoval poseben osrednji odbor za opazovanje potresov po vseh hrvaških krajih, po katerih je imenovano potrebno število opazovalcev. LXXI. knjiga „Rada-ima filološko-historično vsebino. Najprej priobčuje akademik dr. Matkovič ,.pu-tovanje A. Vrančiča u Carigrad 1663" kot nadaljevanje potopisov po balkanskem polotoku v šestnajstem stoletji. Potem čitamo „nov prilog za isto-rijce akcentuacije hrvatske ili srbske od dra. Maretiča; „Gradju za poznavanje eroikomične dubrovačke pjesme" od L. Zoreta; in na zadnje „prinos k naglasu u (novoj) slovenštini" od M. Valjavca.
Ža čuvanje človeškega zdravja je v Zagrebu prišla na svetlo knjiga „Vrač" od dra. Šojtorija (cena 1 for. 20 nov.), v Dubrovniku pa francoska knjižica „Hi-gijena i odgajanje dieče u prvo doba života" u hrvaškem prevodu (cena 20. nov.). — Pravoslovnih spisov je četvero ugledalo svet, namreč novo izdanje „kuč-noga pravoslovca" od rajnkega A. Uhernika; „Stečajni red" od dra. Hinkoviča, „o pravnom postupanju sa tudjinci" prvaški prevod od dra. Vlad. Pappafave, in „Mjenbeni zakon" od dra. F. Vrbaniča. — Družtvo sv. Jeronima je podalo svojim udom za leto 1884. četvero knjig: Koledar „Danica" s poučnim in zabavnim berilom, „Domača perad ili živad" od A. Hajdinjaka,
„Vočarstvo" za puk od Frana Kuralta in „Supruga prava krščanka" od J. Pauliča. Udov šteje to društvo 6242, a temeljne glavnice ima 84.389 for. „Danice" se tiska 26.000 iztisov, ki se v dveh ali treh mesecih vsi razpečajo. — Nove šolske knjige so te-le prišle na svetlo : „Historija rimske književnosti" od dra. Maixnera, „Počela geometrije" II. dio od Nenina, „Tielovježba u pučkoj školi" od Hoch m ana, „Nauk o umnom gospoda r enj u" II. dio, za školsku porabu od Vichodila, „Obredo sloji ca" od Rickera, „hrvatska čitanka za II. i III. razred srednjih učilišta, „hrvatska čitanka" za V. razr. više dekliške šole od Vitanoviča, „Slike iz obče poviesti" za dekl. šole od Hoiča, „latinske vježbe" za II. raz. od Divkoviča, „Poviest franceske književnosti* od Oreškoviča, „Njemačka vježbenica" III. dio od Lipeža, „Ciceronov govor za A rch i ju" od Šmita. — Tem dodajemo še knjige: „Kako 6e goji duhan" od Biankinija in „Rukovodnik o gospodarstvu" od Novaka, ki ste obe tiskani v Zadru. — K starim koledarjem pridružila sta se letos dva nova „učiteljski koledar" za Školsku godinu 1884/6 od Ti-čaka in „gospodarski koledar" za god. 1886 od Russija. — A kdor bi hotel na tanko zvedeti za vse knjigej, ki so zadnja leta prišla na svetlo, temu priporočamo „popis hrvatskih knjiga i muz i kalija", ki ga je izdala akademijska knjigarna v Zagrebu.
Novi grobovi. — Po hudih bolečinah je dovršil konec lanskega leta svoje življenje jako nadarjen pisatelj ruski, Boles lav Mihailovič Markevič. Razven premnogih drobnejših člankov, razprav in novel, katere so raztresene po najrazličnejših „tolstih" zbornikih in ilustrovanih novinah, spisal je znamenito povest „Cetvertb včka nazadb", v kateri je slikano rusko življenje pred štiridesetemi leti. Za nadaljevanje tega pripovednega dela smemo zmatrati romana „P ere lom" in „Bezdna"; tu vidimo zares originalnega pisatelja in izbornega opazovalca narodnega življenja ruskega zadnjih tridesetih let. — Poljakom je pokosila smrt sredi januvarija meseca jednega njih najstarejših pisateljev, ki je bil svoje dni veren drug in prijatelj Mickiewicza, in do zadnjega jedini še živi privrženec klasično-romantične šole — ta mož je bil Antoni Edward Odyniec. Pisal je s prva posebno balade, romance in legende Še bolj pa se je bavil s prelogami na poljski jezik; preložil je glavna dela novodobne literature angleške in nemške, posebno Byrona, Thom. Moora, Walter Scotta, Schillerja in Biirgerja. Oblika in vere njegovih izvirnih in preloženih stvarij sta dovršena in klasično lepa. Za časa prepira med klasike in romantike je ustanovil v Varšavi list „Melitele", ki je mnogo vplival na obe bojujoči se stranki. Pozneje je deloval tudi na dramatičnem polji. Samo-stalnega, originalnega pesnika kaže se nam v drami „Fe 1 icy a", kjer nam riše stanje prvih kristijanov in njih mučeništvo — ne samö telesno, ampak tudi dušno mučeništvo. Po svoji obliki pa ta igra ni sposobna za predstavo na odru. Ravno taka „drama v knjigi* (Bücherdrama) je tudi druga njegova igra „Barbara Radzi-willowna", katero pisatelj sam imenuje „poemat dramatyczny". Vendar sta te dve igri polni nenavadnih lepot in se prištevata najboljšim jednakim plodom poljske književnosti.	—j.
Popravek. Na strani 18. v 10. vrsti zdolaj čitaj „samo jedno in pol ure hodä" namesto „samö pol ure hodd". O ti priliki naj popravimo še to, da je kardinal Mihajlovič Fernkornovo podobo sv. Jurija podaril jugoslovanski akademiji in da se je ista na stroške zagrebškega mesta prenesla iz Maksimira na Zrinjski trg blizu akad. palače, in to potem, ko je bilo „IX. pismo iz Zagreba" že v Ljubljani.
Sah.
Ureduje Janko Kalan v Včlikih Laščah.
II. naloga. Sestavil Ivan Kos v St Peterburgu.
(Ponatis iz „Slor. Glasnika" s 1868. 1., atr. 160.) Črni.
	■ ■■		B" "H	4	Ü
Jp		£	' iS!	g|	
B	mm, wm f>	ffi, 1	♦P" WMW	Ü	H g»
iP		IP	i J|S	IS	
L			H 11		mM
H		||||	JL	P	
Beli.
Beli vleče in naredi v 2 potezah mat.
To nalogo ponatiskujemo iz „Slov. Glasnika" za tega delj, ker je „Slov. Glasnik" jenjal izhajati, predno je objavil rešitev naloge.
1. partija. (Igrana pred par leti v Filadelfiji.) Gambit kapitena Evansa.
Beli:	Črni	
Kapitčn Micb&elia.	N. N	
1. e2 — e4	e7 —	c5
2. Sgl — f3	Sb8 —	c6
3. Lfl — c4	Lf8 -	c5
4. b2 — b4»)	Lc5 X	b4
5. c2 — c3	Lb4 —	C5
6. 0 — 0	d7 —	d6
7. d2 — d4	e5 X	d4
8. c3 X d4	Lc5 —	b6
9. d4 — d5	Sc6 —	a5
10.	Lcl — b2	S g8 — e7
11.	Lc4 — d3	0 — 0
12.	S bi — c3	Se7 — g6
13.	Sc3 — e2	c7 — cö
14.	Ddl — d2	Lc8 — g4«)
15.	S e2 — g3	Lb6 — c7
16.	Sg3 — f5	Lg4 X f3 Stanje igre po 16. potezi črnega:
I		srp	mm.	m	#	p
i		tW:		i	91	i
		11	^ÜP	w	&	i!
S		n	k		9.i mm.	
		w	M	ž n		
	"u	ÜP		W0& A «A	wm	
	i		SI	H	"t	
1				KI H	M	
Beli naznani mat v treh potezah.
Opomnje urednikove:
') Potezo 4. b2 — b4 je prvi uv&l v praktično igro angleški pomorski ka-piten Evans iz Milforda, po katerem ima im6 ta igra.
2) Do tu sta igrala oba igralca po knjigi; na tem mesti pa se navadno vleče f7 — f6 in potem Sg6 — e5.
Pravilno rešitev I. naloge so nam poslali (do 20/1.) p. u. gospodje: Jožef Križman c. kr. gimn. prof v Pazinu; Ivan Poljanec, c kr. gimn. prof. v Novem mestu; dr. Drag. Gelingsheim, c kr. okr. sod. pristav v Kozjem; J. S v Dol. Logatci; Anton Uršič, dijak v Gorici; Ant. Zupan, kaplan v kočevski Reki; Ant. Medved, osmošolec v Mariboru; Ivan Se-, veriev v Celovci in Fran Krek, kaplan v Žirčh.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike.
(Dalje.)
BaS tako, kakor beli kameni, razvrščeni so na nasprotnem konci šahove deske črni kameni. Polja, na katerih stoj6 oficirji, zaznamenujejo se zaporedoma z: a8t b8, c8, d8, e8, /8, g8 in h8; polja, na katerih stoj6 črni kmetje pa: a7, b7, c7, d7, e7, f7, g7 in h7. Črna dama stoji na polji d8, črni kralj na polji e8; bela dama na polji dl, beli kralj na polji el; dami in kralja nasprotne barve si tedaj stojita baš nasproti, a zraven je pomneti, da stoji bela dama na belem, črna dama na črnem polji, od koder izvira latinska prislovica: regina regit colorem.
Podoba 1.
bede
Začetniku bode koristilo, če si svojo šahovo desko jednako zaznamenuje s pismeni in s številkami, kakor kaže predstoječa podoba, dokler si ne vtisne v spomin znamenj za posamična polja, kar se pa kmalu zgodi.
(Dalje.)
Književne novosti. V zalogi knjigarjev Veit & Comp, v Lipskem je izšla pod konec minulega leta knjiga: „Das ABC des Schachspiels von J. Minckwitz. Redacteur der Deutschen Schachzeitung" v drugem izdanji. Knjiga je, kar že ime kaže. namenjena šahovcem — začetnikom, ter gledö na to popularno in precej obširno ter jako točno razpravlja o početkih (osnovnih pravilih) kraljeve igre. Zatem obravnava v drugem razdelku konec igre ali završetek, v tretjem razdelku začetek igre ali „odpretje" partije, prinaša v četrtem razdelku 31 skrbljivo izbranih, vzornih partij od najboljših mojstrov, katerim je pridodanih obilo kritičnih opömenj in naposled v petem razdelku poleg kratkega navodila o zlaganji šahovih umetnih nalog 94 krasnih takih kompozicij z obširnimi rešitvami in poučnimi oečnami. V „dodatku" je navrženih nekaj kratkočasnih drobnostij in v „završetku" podaja pisr.ielj nekaj zlatih naukov o vedenji pri igri in proti drugim igralcem, katere naj bi si vsak šaholjub dobro zapomnil, kajti pri nobeni drugi igri se ne nahaja toliko neprijetnih razvad, kakor pri šahu, katere naj si pa vsakdo obrusi! — Knjiga je jako dobro sestavljena in ker nI kazno, da bi mi Slovenci dobili kmalu kako učno knjigo o šahu v svojem jezici, priporočamo jo z dobro vestjö vsem slovenskim Šahovcem — začetnikom; pa tudi takim že izurjenim igralcem, katerim je teorija Sah;» še popolnoma neznana, bode to delce dobro došlo ter bodo i ti marsikaj novega in dobrega v nji našli. Dobiva se pri založnikih Veit & Comp., Leipzig, za «6 kr. a. v.
, Popravek tiskovnih hib t navodilu v 1. št. V levem predelku: v 4. vrsti od spodaj je čitati: pomneti mesto: pöumcti; v desnem predelku: v 19. vrsti od zgoraj: polj namesti: polja; v 22. vrsti od zgoraj.: stoji namesti: stoje.
III. raöun
o dohodkih in stroških za Jurčičev spomenik za dobo od 1. januvarija 1883. do 31. decembra 1884. leta.
A. Dohodki.
				
1	V blagajnici je bilo ob zadnjem računu (gl. „Ljub.		| •	
	Zvonu št. 3. 1. 1883.) prebitka	•	•	
	a) na loženih pri obrtniškem društvu v			
	Ljubljani......	65 gld. — kr.		
	b) gotovine	3 , 02 „		
	c) in srečka ljubljanskega posojila	20 » „ |		
			88	02
2	Za prodane knjige.....		609 58	
3	Obresti od naloženega denarja		2	40
		Vse vkup	700	—
			565 97	
	kaže se prebitka.....		134	03
	od katerega je v blagajnici gotovine	114 gld. 03 kr. j		
	in srečka ljubljanskega pos. ši 50026	20 „ - „ i		
	Vsega vkup	134 gld. 03 kr.		
B. Stroški.
1	Korektura H. in III. zvezka Jurčičevih spisov
2	Na račun tiska II. zvezka Jurčičevih spisov . 8	Vezanje ..........
4	Poštnina..........
5	Naprava omare in zaboja za knjige
6	Cvetice na grobu in lepšanje groba
Vsega vkup
565,97
V Ljubljani 31. decembra 1884. Dr. Val. Zarnik,	Dr. Jos. Starö,
predsednik.	blagajnik.
Den a* njemu lista Je priložena partitura Gorazdove pesmi „Ml vstajamo", katero Je skladatelj, gospod dr. B. I pave e v Gradci, blagoisvolii prepustiti „Ljubljanskemu Zvona".