H. de Regnier: Samostan.                                       125
»Mlada ljubezen — kot zeleno drevce. Šibko in negodno, polno solnca in viharjev. Polno sedanjosti, morda tudi upanja. Bodočnost je zakopana v njem, — časih pokopana."
„Kakšna elegičnost!" — vzklikne sodnik Košan.
„In bogve, če se drevce razkosati kdaj v drevo?! ... Če mu cvetja slana ne popari ... Če mu črv korenin ne izpodje ... Če mu rak ne zgrize stebelca ... Če ga smrt ne zlomi v ranem jutru ..."
„0 jerum, jerum . . .   Jeremija na jeruzalemskih razvalinah!"
„Mi-i-iserere ..." — zapoje Bogdan.
Nenadoma je vsa družba v petju. Tudi Andrej Praznik poje, ki se sploh ni bil udeleževal pogovora. —             (Dalje prihodnjič.)
—¦—.-
H. de Regnier — Rnton  Debeljak:
Samostan.
Ovetal v prezrelem bronu poka ure plod, poldanski grozd se ruži v stolpu, in odteka se vinsko solnce curkoma na zid in plot!
Poletje pali mesto i na plan pripeka; razbeljen pod petami marmorni je tlak, na krovu žge se oglje — korci in opeka.
Nebo modrine sinje zdi se skoro. mrak, na molk pa lega žarka žalost, živa stiska, ko zadnji zvon nemi, od zlata ves težak.
Prigrevica. Glavo mi senca v tla pritiska,
v omoti vzrem, kako se stari samostan
krog mene suče — ko da kdo na ples mu piska
v stebrov koraku, solnca vročega pijan.