Bogomila : Kdo pa tefei . . f — MMIoa 11. : Svoje dni . . 127
Svoje dni...
Marica II.
Vse one mičue povesti, katerih nam ni mogla povedati stara mama
nikoli dovolj, začenjale so se navadno z besedami : Svoje dni... in kako
radi smo jih poslušali ! Tudi konec je bil skoraj pri vseh jednak. Na-
vadno je bila stara mama povabljena na končno pirovanje, kjer je Jedla
iz naprstnika in pila iz rešeta, da je imela od tistega časa moker jezik".
Ta konec nam je ugajal uad vse. Zaslišavši ga, počili smo pa unisono v
smeh, kateremu je sledila prošnja za drugo pripovest. Mnogo jih je znala
o zakletih gradovih in kraljičinah, o kači, ki je imela 7 glav in na vsa-
kej zlato krono, o Kralju Matjažu, o ciganih, o desetem bratu in sestri,
o povodnem možu, o Rojenicah, o škratu, o krvoločnih Turkih itd. itd.,
a včasih ni bila razpoložena in ob takih prilikah se nas je odkrižala
imenitno tako le : „Svoje dni je živel kmet, ki je imel grozno veliko njivo.
Ko je prišla pomlad, napregel je v plug lepo belo kobilo in šel orat.
Kadar jo izorje, tedaj vas pokličem; da vam povem dalje, dotlej pa se
pojdite igrat." In nič ni pomagalo ; šli smo čakat in prvikrat smo še celo
računili, kako dolgo bo pač oral, pozneje seveda smo že vedeli, kam pes
taco moli.
Za otroke je res ni zabave, katera bi jim ugajala take nad vse,
kakor pripovesti. Tudi najlepše igrače in najveseleje igre se naveličajo,
pripovesti pa bi poslušali brez nehanja, seveda če so le te primerne nji-
hovemu duševnemu obzorju. Kajti da pripovest ugaja, ne zadošča samo
128 Marica II.: Svoje dni . . .
zanimivo gradivo in dober pripovedovalec, temveč poslušalec mora biti
zmožen, da si v duhu tako rekoč ilustruje, kar jc slišal. Da se nadalje prikupi
otroku povest, ne sme biti otročja in budalasta, pa tudi moralizovanja
se mora izogibati, češ, kakor hitro ugane otrok, da ga hoče pripovedovalec
namenoma podučevati s pripovedko, začne zdebati in se dolgočasiti.
V teh dveh točkah so jedini skoraj vsi pedagogi, jako vsaksebi jih
pa žene vprašanje ali naj pripoveduje povest o samih dobrih Ijudeli ali sme
otrokom slikati tudi slabe značaje in zlo sploh. Imenitni možje, lastna zdrava
pamet in izkušnja nas uče, da je celo naravno, ako se otrokom pripovedujejo
povesti, kjer se riše poleg dobrega i zlo, a te zlo mora se risati tako,
da je otroci takoj spoznajo kot zlo in da jim ne postane predmet poželjenja.
Pripovest, katera govori o samih dobrih ljudeh, je dolgočasna, zgreši svoj
smoter, da bi namreč vnemala otroka za dobro, zanimiva povest pa, polna
prigodeb in različnih značajev, risajoč dobro in zlo in to tako, da se otrok
nevedoma oduševlja za dobro in zrgaža nad hudim in da končno vendar
zmaga dobro, taka povest ima vzgojevalni vpliv na otroka. Ako pa slišijo
doma samo pripovedke o dobrih ljudeh in blagih činili, poslušali bodo izven
doma s posebnim užitkom kaj slabega samo radi menjave, katera je sol
življenja ne le velikih, ampak prav toliko, če ne še bolj, malih ljudij.
Saj nam še celo sv. pismo ne ponuja zgolj vzornih značajev, a vendar ne
bo dejal nihče, da zgodbe sv. pisma niso za otroke.
Nekateri tudi menijo, da Bog obvaruj praviti otrokom o pisanih
mačehah, o katerih baš naše narodno slovstvo ve povedati toliko in to-
liko v prozi in v verzih. In prav ta kontrast med pravo in pisano ma-
terjo uči deco ljul)iti lastno mater še bolj in še bolj ceniti njeno vrednost.
Naše narodne pravljice, pripovedke in pesmi o narodnih junakih so
pravi biseri za otroke. Narodna junaka Lambergar, Martin Krpan, sosebno
pa zgodovinsko sloviti Slovenci, ki so se bojevali proti Turkom in ne
samo Slovenci, ampak i Hrvati bodo za naše dečke taki vzgledi, ki bodo res
ileldi. In deca, katera sliši, da je vsaka pedica zemlje pod njenimi no-
gami oblita s slovensko krvjo in snago, oduševi se za to krasno domo-
vino in ogenj, ki se je zanetil v mladih srcih, rastel bode z njimi in
kljuboval poznejšim navalom naših narodnih sovražnikov.
Narodnih povestij ne zmanjka sloveuskej materi, a katera jih ne
zna, naj povprašuje po njih svojcj deci na ljubo in naj strogo pazi, da
se njenim otrokom ne pripovedujejo škodljive povesti o duhovih in stra-
hovih itd. Pa tudi premnog biser smo že prejeli iz rok naših pisateljev
za mladino. Rešiti nam je še jedno vprašanje in sicer, kakor se naj pri-
poveduje, da se s pripovedovanjem vpliva zares vzgojevalno na deco. S
tem vprašanjem pa si nikakor ne bomo trli glav, kajti v svojej prekrasnoj
knjigi „Majka u radu za Boga i Hrvatsku", katero nam je poslovenil
Feođor Sokol : Vihar; — Gustav Jaroš : Učiteljica. 129
Simon Gregorčič ml., podučujc nas pisatelj Jemeršić tako imenitno o tem
— in še 0 marsičem drugem — da bi bila vsaka beseda odveč . . .' 5.
onej slovenskej materi, katera si; ponnhi. ihi je, kupila in cllain imcnotam
hijigo.